OBRAZI
JANEZ  TRDINA
(Ob  dvanajstem  in  poslednjem  zvezku  njegovega  Zbranega  dela.  — Konec.)
4
Jedro Trdinovega literarnega dela pa so kajpada njegovi čisto pripovedni spisi,  predvsem  prelepi  venec  njegovih  »Bajk  in  povesti o  Gorjancih«.
Sla po spoznavanju narodnega blaga se je obudila Trdini že v otroških letih: »Kot otrok sem bil tudi med vsemi vrstniki moje vasi gotovo najbolj radoveden, željen slišati kaj novega, kaj posebnega, najraje pa kaj o vojskah, o Napoleonu, kralju Matjažu, o Turkih ali pa tudi kako narodno pripovedko, uganko ali kaj takega. V tem, kar sem poslušal in zvedel takrat, so korenine vsega, kar sem še pozneje najraje delal, bral, pisal, učil se, mislil, trdil, branil, ljubil ali sovražil in zaničeval. Malokatero dete zna toliko narodnih pravljic, kakor sem jih znal jaz: mnoge sem dal pozneje natisniti, ali večkrat manj ali bolj spremenjene, kakor mi je prišlo ravno na misel: nekaka prirojena subjektivnost mi ni dala pripovedovati le to, kar sem zvedel iz narodovih ust.«
Najlepše bajke in pripovedke pa so mu narekovala zrela leta, ki jih je preživel pod Gorjanci, pod čudovito »Kukovo goro«, ki mu je dala vedno nove misli in pobude. »Bolj nego vse druge dolenjske gore sem ljubil naše znamenite Gorjance . •. Gorjanci so se mi priljubili posebno zato, ker niso enolična gora, ampak polni razlik in izpremen, tu divji, tam ljubki, idilični, tod kamnita puščava, ondi prekrasen obširen cvetnik ... Mene je to hribovje tako očaralo, da sem si ga izbral za domovino svojim bajkam in povestim . .. Vse te bajke so se zarodile v moji fantaziji, ali v narodnem duhu, poleg narodnih nazorov, spominov in poročil. Z njimi sem hotel zopet oživiti staro-narodno slovstvo, to je, narodne pripovedke, ki bodo skoro zginile z lica slovenske zemlje zato, ker se niso razvijale, nego so ostale vedno enake. Trudil sem se, da stare narodne nazore pomnožim in obogatim z idejami napredujočega časa: z rodoljubjem, svobodoljubjem, slovenstvom, slovanstvom, s hrepenenjem po prosveti in vseh drugih zakladih, ki pospešujejo človeško blaginjo.«
S tem je zapisal Trdina hkrati že tudi program in razlago svojemu delu; odmeril je svoj delež pri teh »narodnih« bajkah, to se pravi, povedal je, da ni zapisovalec narodnega blaga, kar je bilo takrat zelo v modi in kar je Trdina rad celo dobrohotno ironiziral, pa tudi ne poustvar jalec, temveč ustvarjajoč umetnik: »Ne bom dejal, da v teh bajkah ni nobene narodne pravljice, ali njih glavni vir so misli in čustva, katera je vzbudila v meni slavna gora, ki se zove Gorjanci-«
Zato je tudi svet škratov in gorskih vil, čarovnic in polljudi ter bitij iz krščanske mitologije samo en, v kasnejših bajkah in zlasti povestih celo samo drugoten element. Bolj in bolj se uveljavlja v njih preprosti človek iz komaj preteklih ali celo sedanjih dni, vse bolj jasna postaja satira proti vsem tistim, ki temu Trdinovemu človeku niso dali živeti vredno življenje: ostankom fevdalne  gospode, birokraciji  in katoliškemu  kleru  je  namenjena ost.
51*
803
V tistih malih, lepih bajkah gorjanskega venca, ki eo najpoprej stekle izpod Trdinovega peresa, je še mitologija poglavitno gibalo. Tak je Cvetnik, taki so Velikani, Vila in še nekateri redki primeri Trdinovega dela, ki so bili v obdobju med obema vojnama znova natisnjeni in so jih dajali celo šolarjem v roke. Pa že niti tu se ta nepomirljivi sovražnik vsega tujega, kar se je hotelo uveljaviti in zagospodovati na slovenskih tleh, ni mogel ogniti želji, da bi ne zbodel vsaj s peresom. Nepomemben, pa zelo značilen primer iz Cvetnika: v prvotnem zapisu bi brali, da je črnomcljska gospoda hudobna in beraška; ko je pripravljal bajko za tisk, pa je zamenjal Črnomelj s Kočevjem in tako obrnil ost proti tujim nasclnikom na naših tleh.
Nekaj za tem je objavil Trdina svojo Kresno noč, eno najznačilnejših in najbolje napisanih, pa kajpada tudi najostrejših iz gorjanskega venca. Prijatelji so mu dajali zanjo veliko priznanja in ob njej mnogo spodbud, nasprotniki pa, ki so že dlje čakali ugodne priložnosti, so kaj lahko uganili, komu je namenjena ta »bajka«. Vsi so našli v njej svojo podobo: dolenjski graščaki s samim grofom Auerspergom — Anastazijem »Zelencem«, policijskemu režimu vdani šolmaštri, prosti in nazadnje tudi — kmetje sami.
Drugega za drugim je pripeljal v Kresni noči pred obličje peklenskega poglavarja in jim dal pripovedovati njihova zaslužna dela. Proštu-graščaku je naložil takole izpoved: »Imel sem samopašnega podložnika, ki se je ustil, da ni dolžan tlake delati, ker je niso delali niti spredniki. Dal sem ga mazati in ker je gonil vedno isto, da ni tlačan, sem dejal: Le še, le še! Brisali in božali smo  ga,  dokler  ni  utihnil.  Utihnil  je  pa  zato,  ker  je  bil — mrtev!«
Satan je prosta objel »v znamenje in dokaz svoje zadovoljnosti«, potem pa je spregovoril »učenik v Novem mestu« prav o tisti boleči rani takratne vzgoje, ki jo je Trdina sam v letih učiteljske službe najbolj občutil in najbolj mrzil: »Dijaki se ne nauče od mene dosti koristnega, ali odgajam jih zdušno za podle, preponižne sluge in izdajalce. Kdor hoče mladino korenito izpriditi, ji mora izruvati iz srca najprej prirojeno prijaznost, zaupljivost in odkritost. Zato jim ostro zapovedujem, da se morajo neprenehoma slediti, opazovati, tožiti in ovajati.«
Ne samo prost in učenik, domala vsi, ki jih je srečal Trdina na svojih dolenjskih poteh in že prej, bi mogli najti svojo podobo med zborovalci na Kleku. Cisto nazadnje je po svojem junaku Martinku povedal svoje tudi še neprebujenemu dolenjskemu kmetu. Ko kmetje na koncu povesti ponujajo svojemu rešitelju, naj bo zdaj on njihov gospodar in graščak, jih Martinek ponosno zavrne in odide v svet: »Enega jahača ste se iznebili, pa si že iščete drugega, da bi vas tlačil. Hotel sem do smrti pri vas ostati, ali zdaj ne maram: pri takih tepcih me je sram živeti.«
Še z mnogimi primeri bi mogli pokazati na jedro vseh teh Trdinovih bajk in povesti. Ena najznačilnejših, Peter in Pavel, je zabavna zgodba, pa obenem prava študija kmečkih razmer izza tlačanskih dni in spet — bridka satira. Tudi ob tej priložnosti ima Trdinova satira ost na obeh koncih: v Pavlovi zgodbi meri na gospodo, saj je bistroumni fant lepo izkoristil svojo enodnevno oblast, v Petrovi pa je pc-kazal klavrn uspeh kmetove vlade, saj je bilo v enem samem dnevu tepenih več tlačanov kot pod oblastjo pravega grofa vse leto in so se ob njej »baje slovenski podložniki nehali jeziti na nemške oblastnike«.
804
Ni težko razumeti, če se le malo vživimo v takratne razmere, da so sprožile te vse preveč žive, vse preveč resnične in vse preveč sodobne .»bajke« silovite viharje, ki so zaigrali nad glavo Zvonovcga urednika in samega avtorja. Stvar so zanesli, v izkrivljeni podobi seveda, celo v dunajski parlament, doma pa so pisali, da so »Trdinove bajke in povesti prava kloaka, v katero se izliva vse, kar se da misliti najbolj ostudnega in kosmatega — prava ,kvintesenca' mladoslo venskega  liberalstva!«
Uredniški predali so se Trdini spet zaprli. Njegov načrt, po katerem naj bi napisal sto teh bajk, ni bil uresničen niti do polovice. Dolga leta je snoval dolenjski samotar, daleč od hrupa in spletk, šele pozno v jeseni so starčka znova zvabili, naj bi dal svoje bajke in povesti v knjigi med ljudi. Okleval je spričo vseh izkušenj prejšnjih let, nazadnje pa se je le trmasto odločil: »Od konca me ta reč ni baš mikala, ali zdaj bi spravil prav rad v javnost svoje ,bajke' že zato, da ujezim z njimi nekatere možakarje, ki niso le na-tero se izliva vse, kar se da misliti najbolj ostudnega in kosmatega — prava pameti .. .«
Iz te misli se je rodila prva izdaja Zbranih spisov Janeza Trdine, ki je začela izhajati v zadnjih letih pisateljevega življenja in je bila zaključena, ne da bi izčrpala zapuščino, po avtorjevi smrti. V njej so bile znova natisnjene tudi gorjanske bajke, ta po Cankarjevih besedah »najlepši in najzrelejši  sati  slovenske  proze«.
3
Če bi podrobno pregledali bibliografijo Trdinovega dela, bi videli pred seboj nenavadno pisan mozaik. Tudi verze je pisal, čeprav so ostali ti njegovi redki poskusi skoraj neopaženi, in celo na dramo je nekajkrat pomislil ta sicer tako izraziti pripovednik; pisal je zgodovinske knjige in dolgo vrsto temperamentnih žurnalističnih poročil; članki, portreti, kritike in razprave se prepletajo z bajkami in pripovedkami; predvsem pa sta zanimali Trdino dve stvari: doba, okolje in ljudje, med katerimi je tekla njegova življenjska pot, pa življenje in delo preprostega človeka, njegovi običaji, jezik in predvsem značaj. Iz prvega hotenja so zrasli predvsem Trdinovi memoarski spisi, njegovo drugo zanimanje pa je dalo vrsto literarnih del, ki so po svojem jedru narodopisna. V načrtu je imel obširen etnografski opis slovenskega ljudstva na Dolenjskem, v tej »glavni in najčvrstejši koreniki Slovenstva«. Svoje misli žal ni nikoli do kraja oblikoval, iz nabranega gradiva pa je zrasla druga knjiga, ki je s prej snovano vendarle v rodu: Izprehod v Belo krajino, knjiga, napisana nekaj let za tem, ko se je pisatelj razočaran umaknil hrupu velikega sveta. Trdina je preživljal ta leta kot štiridesetleten upokojenec v bližini svojih Gorjancev. Obhodil je tisti čas, kot sam pripoveduje, skoraj vse dolenjske kraje od Višnje gore do Metlike, od Krškega do Ribnice in Kočevja. Potekal mu je v razgovorih z ljudmi in v opazovanju njihovega delavnika in praznika; to so tista leta, ko je dozorevalo v Trdini gradivo za mnoge njegove spise in je dal nekaterim že tudi literarno podobo, pa čeprav bi takrat in še veliko pozneje zaman iskali kjerkoli njegovo tiskano besedo.
Izprehod v Belo krajino, ki je bil napisan nekje na sredi med Dnevo-pisom in Mojim življenjem, v Trdinovih zrelih in še krepkih moških letih, združuje  pravzaprav  vse  značilne elemente  njegovega dela. Zato bi bilo za
805
to knjigo težko poiskati literarno karakteristiko. Mnoge misli so v njej, ki jih je narekovalo Trdini njegovo lastno življenje, torej je tudi v nekem smislu avtobiografska ali vsaj meinoarska.; marsikaj nam pojasnjuje življenje tistih in prejšnjih dni doma in tudi zunaj naših meja, kar daje knjigi do neke mere značaj zgodovinskega dela, pa čeprav bi kritičen znanstvenik to ali ono Trdinovo ugotovitev zavrnil ali se ji celo nasmehnil; v svoje lagodno pripovedovanje in opisovanje je vpletel dolgo vrsto veselih in resnih zgodb, povesti in tudi gorjanskih bajk; knjiga je tako tudi literarno delo v ožjem smislu besede, pa čeprav pisatelj nekje sam z vso kritičnostjo piše, da je objavil te bajke »prosto in ob kratkem, brez mika poetične besede in zgovornosti, katerega bi bile vsaj nekatere vredne«. Predvsem pa je Trdinova knjiga lepo narodopisno delo, »najlepše v slovenskem jeziku napisano fol-kloristično delo«, kot je to priznala kritika ob knjižni izdaji, žal šele več let po avtorjevi smrti in štiri desetletja za tem, ko jo je Trdina zasnoval.
Knjiga razpada v tri dobro vidne dele, čeprav jih pisatelj sam ni ločil med seboj. Samo prvi del je to, kar pove ime: izprehod v Belo krajino, pot od Novega mesta skozi vasi in mimo gradov, skozi Podgorje in preko Gorjancev v deželico na oni strani. Prehod k drugemu delu je niz bajk o Gorjancih. V drugem delu knjige se seznanimo z Bel0 krajino samo in predvsem spet — z značajem Belokranjcev. S tretjim delom pa je Trdina nekako zašel s svoje poti: vodi nas po nemških deželah, po Češkem in Hrvaškem in tja do Alzaeije in Lorene v vzhodni Franciji. Z Belo krajino nas veže zdaj komaj še to, da pripovedujejo te zgodbe krošnjarji, ki jim je tekla zibelka v Beli krajini, pa čeprav svoje deželice leta in leta niso videli. So pa tudi te zgodbe, malo dolgovezne sicer, po svoje zanimive in v njih je povedal pisatelj, pogosto skozi usta svojih krošnjarjev, marsikatero bridko in grenko resnico o tistih dneh.
Čeprav se res zdi, da je pisatelj v drugem delu te knjige zašel s prej začrtane poti in je menda pozabil celo na naslov — zato delo tudi nima ne pravega razpleta ne zaključka — gre vendar za zelo zanimivo, lepo in svojevrstno pisanje, za redek primer literarnega narodopisnega dela v naši književnosti; kdaj pa kdaj nas res stari profesor po nekaj minut dolgočasi s svojim moraliziranjem, veliko več pa je v njegovem delu tistih mest, ki jih preveva žlahtna vedrina in redki dar, s katerim je znal Trdina prisluhniti ljudskemu značaju in ga tudi v knjigi popisati.
6
Zdaj šele je Trdinovo delo do kraja zbrano.
Schvventnerjeva izdaja njegovih spisov, ki se je kar se da skrbno ognila skoraj vsem memoarom, je zastala že nekaj pred prvo svetovno vojno, ne da bi izčrpala bogato zapuščino takrat že umrlega pisatelja; njegova podoba v teh desetih zvezkih je ostala nepopolna in le z ene strani osvetljena.
In vendar je bil Schvventner edini, ki je Trdini odprl pot v svet. Leta med obema vojnama so njegovo delo domala prezrla. Niti ena Trdinova knjiga ni bila v vsem tem času znova natisnjena, kaj šele, da bi kdo pomislil na novo ali celo popolno izdajo Zbranega dela. Vse, kar s0 v teh dveh  de-
806
cenijih objavili iz Trdinove zapuščine, so nekatere ^najmanj nevarne« med prvimi  gorjanskimi bajkami,  ki  so raztresene  tu  in tam  po šolskih berilih.
Zato je toliko bolj dragocena pobuda, ki jo je dala takoj po zadnji vojni Državna založba Slovenije in jo z dvanajstim zvezkom, ki je zdaj pred nami, do kraja izpolnila. Šele zdaj je objavljeno Trdinovo delo neokrnjeno, z izvirnimi besedili in s podrobnim komentarjem urednika Janeza Logarja, ki daje pregledno in jasno začrtano gradivo za podobo Janeza Trdine.
Vendar pa njegovo delo do zdaj še ni do kraja ocenjeno.
Schwentnerjeva izdaja je bila brez komentarja. Vse, kar so napisali o Trdini za njegovega življenja ali ob smrti, je bilo več ali manj priložnostnega značaja. Med obema vojnama ni bilo natisnjeno nobeno kritično delo o njem. Od dveh disertacij, ki sta se pomudili ob njegovi osebnosti, je ostala prva v rokopisu, druga pa, ki je bila natisnjena med okupacijo, je dala izkrivljeno podobo Trdinovega karakterja in njegove vloge v družbi.
Z mnogimi podrobnostmi iz pisateljevega življenja in z marsikatero črto njegovega značaja se je utegnila seznaniti javnost šele prav v zadnjih letih. Doživetje svoje vrste sta bila že prva dva zvezka Zbranega dela, prvi in najpristnejši zapis Spominov; nekatere značilne, prej še neobjavljene Trdinove besede smo slišali v radijski spominski oddaji, ki jo je pripravil urednik Zbranega dela Janez Logar ob petdesetletnici pisateljeve smrti; tudi objava nekaterih prej neznanih pisem, ki jo je pripravil za Mengeški zbornik Ivan Vidali, je odkrila ali vsaj jasneje osvetlila nekatere poteze Trdinovega portreta iz novomeških let, poteze, ki izpričujejo, da je bil tudi takrat Trdina le na pogled vase zaverovan samotar, v resnici pa živ človek, ki je z interesom in celo z ihto spremljal iz svojega zatišja vrvenje sveta.
Iz vseh teh in takih dokumentov in iz podrobne analize Trdinovega literarnega dela samega bo zrasla njegova monografija, končna in veljavna sodba o tem velikem in svojevrstnem ustvarjalcu. Nekateri zaključki v njej bodo nemara blizu tistim, ki jih moremo zapisati že zdaj:
Trdina je bil »trdina« le po imenu in po najbolj zunanjih potezah svojega značaja in temperamenta; pod to trdo skorjo je utripalo nenavadno mehko srce, ki je ohranilo kljub vsem grenkim izkušnjam prav do zadnje ure ljubezen do sveta in vero v človeka.
Bil je neklonljiv zagovornik svobode in demokracije že takrat, ko sta bili to nevarni besedi in sta radi križali poti tistemu, ki sta ga vodili. Trdina jima je ostal zvest tudi takrat, ko so ga najbolj preganjali, saj je celo v svojem »zagovoru« pred profesorskim zborom na Beki odločno povedal: »Priznajem, da sam slobodnjak i da ostajem takav do zadnjega hipa.«
Nadvse rad je imel mladino in hotel ji je dati svojih misli. Zato se je moral ločiti od nje prav takrat, ko si je najbolj želel dela z njo, saj je še prav zadnje leto na Reki zaupal svojemu dnevniku besede: »Danes začne se zopet moja šola, jelo je teči enajsto leto mojega življenja, dela in veselja v hrvaškem primorju. Bodi mi pozdravljen od srca ti drugi decenij! Videl me bodeš na tistem borišču, na katerem sem dovršil prvega!«
Ne samo živel in učil, tudi pisal je Trdina tako in samo tako, kakor mu je govorilo srce: »Pero mi ne piše ad usum delphini; izročil sem se in zapisal vodnici Besnici in boginji Kritiki: te sta moji edini avtoriteti.«
807
Taka načela so ga vodila ne le pri pisanju memoarskih spisov, temveč tudi pri čistem literarnem snovanju: z brezobzirno roko je odkrival tudi v svojem poglavitnem delu, v »Bajkah in povestih o Gorjancih« tako podobo sveta, kakršna se mu je kazala na njegovih poteh.
Vse te misli pa je znal povedati v čisti in žlahtni govorici, znal je mojstrsko prepletati motive, ki so še živeli v ljudstvu in ki jih je s svojo domiselnostjo na novo oblikoval z živimi in stvarnimi, s humorjem in tudi z bolečino pretkanimi   podobami   svojega   sveta.
Zato bo ostal po motivih in po slogu svojevrsten mojster slovenskega 'leposlovja, ljudski pisatelj v tistem najbolj plemenitem pomenu te besede, o katerem je Cankar takole povedal: »Drugi so pisali za narod, Trdina piše iz njega.«
To velja predvsem za »Bajke in povesti o Gorjancih«. Ko bi ne napisal Janez Trdina nobene druge knjige, bi ne bila njegova pisateljska podoba nič manj pomembna. In kdor bo pisal končno sodbo o njem, bo moral postaviti prav »Bajke in povesti o Gorjancih« ob najvišje vrhove slovenske proze: ob Levstikovega Martina Krpana, ob Cankarja, ob Prežihove Samorastnike.
Dušan   M o r a v e c
808