• Nekatere misli iž razprave predsednika OK ZKS Pavla Vindišarja na programsko volilni seji občinske konference SZDL Socialistična zveza je odgovorna za ohranitev dobrih razmer V SZDL smo dolžni z večjo občutljivostjo presojati odnose med občani in delavci različ-nih narodnosti in odpravljati vse tisto, kar lahko ljudi razdvaja. Dolžni smo ustvariti več razpoloženja in takšne odnose, v katerih bomo drug drugega spoštovali. V narodnostni strukturi naše občine je zelo veliko pripadnikov drugih jugoslovanskih na-rodov; natančneje: teh. ki delajo tu. je deset tisoč, živi pa jih med nami in z nami skoraj pet-najst tisoč. Tako smo po narodnostni raznoli-kosti med prvimi v Sloveniji. To so sicer pri-biižni podatki; približni zato, ker nimamo in tudi nočemo posebne evidence, katere cilj bi bil deliti občane in delovnc ljudi po narodnosti. To pa ne pomeni. da se ne poznamo, pa tudi da sc ne bi mogli poznati še bolje. Vse to pa spet tcrja obojestransko prilagojenost; najprej s tem. da sc razume in uporablja slovenski jezik. Imamo kar nekaj velikih kolektivov, kot so Gradis. SCT, Julon, Rog, v katerih dela tri če-trtine mladih ljudi, ki so prišli iz drugih repu-biik. Med njimi jc precej partijskih sekretar-jcv, ki Jspešno vodijo zvezo komunistov. mnogi med njimi so na čelu samoupravnih or-ganov in političnih organizacij. Sodim, da je to trdcn /nak naše inicgriranosti. In tosožitje po-trebujemo, kor vsi skupaj ustvarjamo dohodek in prispcvamo k razvoju naše občine in vse Ljubljane. Vsc to dajc življenju v naši občini, tudi političnemu živ Ijenju, utnp in obeležja, ki jih marsikje drugje ne poznajo. Ocena teh odnosov — sprejeta je bila na programski scji občinskc partijske organiza-cijc v marcu letos — je zagotovo spodbudna. Spodbudna zato. kerže vrsto let ugotavljamo, da sc v naših delovnih organizacijah liudje ne ločujejo po tem, od kod je kdo prišel. Če se, se po tcm. kako kdo dela. In to je izjemno velik politični kapital. Pravzatopase moramodanes \prašati, če se takšne razmere morda že jutri v katerem izmed okolij lahko ne spremene. Vprašati se moramo zato, ker niti danes niti jutri ne želimo nacionalnih napetosti in še manj njiho\ih poslcdic. Kcr niso ali ne bodo dobrc za nikogar. Zato smo dolžni odpravljati korenine ozi-roma vse tisto, kar lahko tli med Ijudmi. kar povzroča nerazpoloženja Ln sume: pa tudi kon-flikte. Problemov si seveda ne bomo izmišljali, samo zadovol jni smo lahko, da jih doslej. vsaj posebnih, ni bilo. Tudi ne bomo vsakega spora ali razlik v pogledih že opredeljevali kot nacio-nalizem. Toda vsc to nas še ne odvezuje poli-tične odgovornosti za ohranitev takšnih. lahko rečemo. kar dobrih razmer tudi v prihodnje. Prcpnčan scm, da bo socialistična zveza v tem dobivala podporo velike večine občanov. V to sem prepričan tudi na osnovi tega, kako smo doslej reševali nekatere ne samo politično. anipak še prej človeško občutljive zadeve. Predvsem smo dolžni vsi, ne glede na to, ka-teremu narodu pripadamo, odprte probleme reševatipoenakihmeriiih zavse. lskanjeprivi-legijev ali celo izsiljevanja pod geslom pripad-nosti nekemu narodu, vseeno kateretnu, smo in bomo vedno zavrnili. Morali pa bi tudi mar-sikak konkreten pojav, iz katerega rastejo na-cionalne nestrpnosti, hitreje rešiti. Zato, da se ne bomo v prihodnje soočali niti s slovenskim niti s katerimkoli drugim nacionalizmom. Družbcno ozračje, pogojeno z gospodar-skimi ra/merami inodnosi medrepublikami.je nacionalističnim idejam naklonjeno. Ljudje mnogc stvari komentirajo. utemeljeno ali pri-stransko: o tederaciji, o skladu za nerazvite, o ¦pologu, o skupnih programskih jedrih v knji-.ževnosti, o tujih kreditih itn. Vsak nacionali-/em. za slovenskega pa to lahko rečemo še po-scbcj, sc najprej hrani iz teze o ekonomski cksploataciji. Teza. da samo v Slovcniji de-lamo. drugje pa ne, ni tako čmo-bela, čeprav razlike so. Ljudem povejmo resnico in kako bomo tisto, kar nikomur ne koristi, odpravljali. Cisti računi so pogoj za dobre odnose. Pa tudi poročanja v delu jugoslovanskega tiska. po katerem je vse, kar ohranja identiteto slo-venskega naroda in njegove iculturne dedišči-ne, zavesti in samobitnosti, že slovenski nacio- nalizem, slovenski separatizem in zapiranje pred jugoslovansko skupnostjo — vsega tega ni mogoče sprejeti. Je pa resnica zapletena in občutljiva. Zato se je zanjo potrebno bojevati: z dejstvi, s politično pa tudi zosebno kulturo, ki nasploh slabi... Vsi hočemo večjo enotnost v Jugoslaviji. Predvsem potrebujemo večjo enotnost v skup-nem ustvarjanju. Da pabodo Ijudje materialno bogastvo ustvarjali, je potrebno imeti spodbu-de, in najprej ekonomske. Tako kot vidimo materialno bogastvo Jugoslavije v bogastvn vsake delovne organizacije, vidimo tudi boga-stvo jugoslovanske književnosti, jezikov, kul-ture, tradicije. idej, v bogastvu vsakega naroda in narodnosti. Hočemo trdno in enotno Jugo-slavijo z enakopravnimi narodi. Takšno, v ka-teri se bo avnojski duh vsak dan sproti uresni-čeval z življenjem. Hočemo Jugoslavijo s svo-bodo, visokim standardom. z neodvisnost jo od tujine. Za vse to pa bo treba v vseh okoljih sto-riti še kaj več... Napačna bi bila ocena. da našega, sloven-skega nacionalizma ni. Obstoji. kali imamo, četudi so različne od drugih. Toda enako so ne-vame za razbitje skupnosti jugoslovanskih narodov. Zatogabomo, česebomo znjimsre-čali, prepoznali in zavrnili. In to prav tako od-ločno, kot se bomoodločno zoperstavljali poli-tiki, ki noče čistih računov, ali ki hoče ustvariti nekakšen skupen socialistični jugoslovanski narod... Bistvo nacionalizma je povsod enako: to je protisocialistična, protisamoupravna in proti-komunistična dejavnost. Sodim pa, da Ijudem tega še nismo razložili. Pa bi morali. Še zlasti mladim. ki nimajo izkušenj. izkušenj, kt bi jim povedale, kako strahotne so lahko njegove skrajne posledice. In tudi, da sporočila AVNOJ-a niso v ničemer nasprotna samostoj-nosti narodov; tudi, da niso nasprotna krepitvi njihovc samozavesti kottudi zavesti.da je vsak od jugoslovanskih narodov del jugosfovan-ske skupnosti. Skupnosti, s katero je vsak narod ne samo politično in ustavno, atnpak še prej življenjsko usodno povezan. Gospodarska kriza lahko razdvaja, lahko pa tudi združuje Ijudi, povečuje njihovo samou-pravno zavest, povečuje pripadnost narodu in družbi in sploh vsemu, karobeta prihodnost. In prav v socialistični zvezi bi morali to zavest uspešneje oblikovati... Če bomo tako razmiš-Ijali in delali, potem res ni potrebno, da našim otrokom snamemo značke z napisom »Slove-nija — moja dežela«. ker v njih ne bo mogoče spoznavati nacionalne nestrpnosti. ideologiza-cije njenega izvirnega sporočila in razbijanja Jugoslavije; ker ta značka govori o naši deželi. bomo storili prav,*če slovenski otroci to značko poklonijo svojim vrstnikom Srbom, Muslima-nom, Albancem, vsem tistim, ki so že ali si žele v tej deželi, v Sloveniji, ustvariti svojo prihod-nost. In ki to deželo spoštujejo kot svoj0in kot dcl Jugoslavije... Ne morem sprejeti razmišljanj urednika Borbe Krste Bijeliča, objavljenih v Nedelj-skem dnevniku z naslovom Kaj muči Slovence. Ni namreč res, s čimer nas preganja in žaii, ker maliči resnico. Upanje pa mi daje misel, da tako, kot razmišlja Krsto Bijelič; še zdaleč ne razmišljajo vsi, in še najmanj tisti, s katerimi živrmo skupaj, tu, v naši občini... Sodim, da je tovariš Bijelič povzročil veliko politično škodo ne samo v Sloveniji, ampak v vsej Jugoslaviji. Soglašamznjimedinovenem: Problemi so. celo večajo se, tudiso vse zahtev-nejši, tudi v Sloveniji in med Slovenci. Toda predvsem gospodarski. A nekateri kljub temu ne store ničesar za njihovo razjasnjevanje in odpravljan je. mnogi pa za to. da ostanejo ne-jasni in se zaostrujejo... Zavedamo se tudi, da moramo še marsikaj storiti za našo odprtost. Pa tudi za našo samo-zavest. In ker to terjamo od sebe, imamo pra-vico to isto terjati od drugih. In le v Jugoslaviji združeni, bomo lahko zavrnili vse tiste, ki se-jejo razdor. Probleme bomo reševali, ne pa podžigali nacionalnih strasti. Ker gre za nas vse.