Ž e v davnih časih so se našli avanturisti, ki so se podajali na strah vzbujajoče visoke vršace. Kaj kmalu so ugotovili, da je v višjih gorah okolje precej drugačno kot v dolini. Tudi veliki ljubitelj Julijcev Julius Kugy se je že v letih, ko je bilo raz- iskovanje višinske fiziologije še v povojih, v knjigi Božanski nasmeh Monte Rose razpisal o posebnih razmerah na alpskih štiritisočakih. Od tistih dni do danes je bilo na področju vplivov visoke nad- morske višine na človeka narejenih veliko raziskav, sprva predvsem zaradi vojaških ciljev (svetovne vojne), pozneje pa zaradi dela in športno-rekrea - tivnih dejavnosti na večjih nadmorskih višinah. AKLIMATIZAcIJA IN ZNANOST Prvi »višinski« fiziologi so (na podlagi napač- nih meritev) domnevali, da je vzpon na najviš- jo goro sveta brez umetne pomoči nemogoč, saj naj bi bila preskrba s kisikom na 8848 m presla- ba za življenje, kaj šele za premagovanje napora. Njihovo zmoto sta dolgo zatem dokazala Habeler in Messner, ki sta se leta 1978 povzpela na vrh brez uporabe dodatnega kisika. Najobsežnejše raziskave na področ ju višinske fiziologije, znane kot Operacija Everest 1 in 2 ter Amre, so izvedli Američani in iz njih pridobili veliko podatkov o odzivih in aklimatizaciji na večjih nadmorskih višinah. V okviru ene od teh raziskav je bilo že leta 1960 na pobočju Everesta na višini 7440 m opra- vljeno obremenitveno testiranje na kolesu. Z raziskovalnega vidika je proces aklimatizaci- je za aktivnosti v gorah precej zapostavljen, pred- vsem na račun raziskav o višinski vadbi kot pri- pomočku za izboljševanje športne sposobnosti v nižinah. Tako še danes nimamo na voljo dobrega objektivnega kazalca, s katerim bi lahko učinkovi- to spremljali proces aklimatizacije v gorah. V raz- iskavah so do sedaj kot možna kazalca aklimatiza- cije preučevali frekvenco srca in nasičenost krvi s k isi kom, k i sta relativ no preprosto merljiva, venda r VARNO V GORE Kaj storiti, da nas v Alpah ne bo bolela glava? Osnove višinske aklimatizacije  in  Tadej Debevec Tudi v najvišjih gorstvih je dobro, če je bazni tabor pod 5000 m. 56 JULIJ 2009 precej občutljiva na okoljske razmere. Kot možne kazalce so raziskovalci predlagali tudi očesni pritisk, spremembe na mrežnici in spremembe ovojnice optičnega živca. Uporaba omenjenih ka- zalcev je v gorskem okolju težavna in nepraktična. fIZIOLOGIJA AKLIMATIZAcIJE Raziskave so pokazale, da je glavni okoljski dejav- nik, ki na visoki nadmorski višini vpliva na zmanj- šane sposobnosti posameznika, znižan delni tlak kisika. Odstotek kisika v zraku je sicer na vseh višinah enak (~ 21 %), z zniževanjem zračnega tlaka pa se znižuje tudi delni tlak kisika, ki določa, koliko kisika se bo preneslo v organe. Ker je kisik nujen za delovanje človeških celic, je njegova raz- položljivost bistvena za življenje in delovanje posa- meznika na višini. Premagovanje napora potrebo po kisiku poveča, zato je za aktivnosti v gorah po- membno, da je telesu na voljo ustrezna količina kisika. Človeški organizem na vsako okoljsko spre- membo odgovori z ustreznimi prilagoditvenimi procesi. V primeru vzpona na nadmorske višine od 2000 do 4000 m so ti takojšnji in učinkoviti. Najprej se odzoveta dihalni sistem s povečano frekvenco in globino dihanja ter srce, ki poveča frekvenco utri- panja. Takojšnjim spremembam sledijo druge pri- lagoditve, ki vključujejo povečanje števila rdečih krvnih telesc za večji prenos kisika, ter encimske in biokemične spremembe, ki omogočijo večji ko- ličini kisika prehod iz krvi v organe. Prilagoditveni mehanizmi torej poizkusijo ponovno vzpostaviti ravnovesje v telesu, ki omogoča čim večjo sposob- nost premagovanja napora. Zato je dobro čim bolj učinkovito porabiti čas, ki je namenjen aklimati- zaciji in vzponu. Za bivanje na višini med 4000 in 5000 m je na primer v povprečju dovolj 10–12 dni aklimatizacije, če je naše vzpenjanje postopno in enakomerno. Za vzpon v Alpah pa 12-dnevne pri - prave niso potrebne, saj se tam po navadi gibamo višje od 3000 m le krajši čas. Ljudje se razlikujemo v odzivih na višjo nad- morsko višino. Prilagoditev nanjo poteka pri vsakem posamezniku različno hitro in ni pogoje- na z ravnijo kondicijske pripravljenosti. Po navadi imajo bolj trenirani posamezniki na začetku celo večje težave kot netrenirani, ker spremembo v do- s topnos t i k i si k a h it reje ob č ut ijo kot p ove č a n nap or. To seveda ne pomeni, da je bolje biti slabše pripra- vljen, saj slaba priprava še bistveno bolj omejuje naše sposobnosti na višini. Človeško telo nima neskončne tolerance na višino in dokazano je, da je višina nad 5000– 5500 m tista, na katero se ni mogoče popolno- ma aklimatizirati. Daljše bivanje nad to višino tako povzroči nezaželene fiziološke učinke, kot so zmanjševanje mišične mase, kronična utrujenost in izguba apetita, ki vodijo v zmanjševanje po- sameznikovih fizičnih sposobnosti. To potrjuje- jo tudi najvišje ležeča stalna naselja ljudi v najviš- jih gorstvih sveta, katerih višina skoraj nikjer ne preseže 5300 m. To je tudi dobro vodilo, da baznih taborov na odpravah v visoke gore ne postavljamo višje od te višine. Sodobna in dobra koča nam vzpon precej olajša (koča Finsteraar). 57 Če se prehitro povzpnemo na višjo nadmor- sko višino, lahko pride do akutne višinske bolezni, ki se kaže kot slabost, glavobol, siljenje na bruhan- je in izguba apetita. Akutna višinska bolezen se lahko pogosto pojavi tudi ob (pre)hitrih vzponih na alpske velikane. Hujša zapleta slabe aklimatiza- cije sta možganski in pljučni edem, ki sta življenje ogrožajoči stanji in zahtevata takojšnje ukrepanje s sestopom v dolino in z zdravljenjem z zdravili. Po navadi se pojavita na višinah nad 5000 m, nista pa izključena tudi nižje, zlasti če spregledamo znake akutne višinske bolezni. KAKO RAVNATI PRED GLAVNIM VZPONOM … Za vzpone na vrhove Alp lahko z vidika aklimati- zacije največ naredimo že pred vzponom na izbrani vrh, med vzponom pa lahko z ustrezno prehra- no ter načrtovanim vzpenjanjem bistveno pripo- moremo k zmanjšanju vpliva nadmorske višine na našo sposobnost premagovanja napora. Poleg ustrezne fizične priprave je smiselno, da si s pred- hodnimi vzponi na višje vrhove pridobimo dolo- čeno stopnjo višinske aklimatizacije. Seveda je pri tem potrebno upoštevati višino našega cilja in temu primerno prilagajati predhodno aklimatizacijo. Če bo naš cilj v poletni sezoni vzpon na Mont Blanc (4808 m), se bomo težko aklimatizirali v domačih gorah. Za dobro aklimatizacijo bi bilo najbolj smi- selno v omejenem časovnem obdobju pred načrto- vanim vzponom opraviti vzpone na vrhove z viši- nami 2500 m, 3500 m, 4000 m in se nato povzpeti na Mont Blanc. Pri tem je pomembno, da je čas med vzponi dovolj kratek. Najbolje jih je izvesti v zapo- redju, z dnem ali dvema odmora v dolini. Zaradi običajne stiske s časom je dobra rešitev, da se pred vzponom na Mont Blanc ustavimo na kakšnem bližjem nižjem štiritisočaku, npr. na Gran Paradisu (4061 m), kjer se kak dan pred glavnim vzponom že nekoliko prilagodimo na višino. Poleg pozitiv- nih učinkov na aklimatizacijo imajo vzponi tudi ugoden učinek na psihofizično pripravljenost za gibanje v visokogorskem ledeniškem svetu. Ob že omenjeni stiski s časom so možnost za aklimatizacijo pred vzponom tudi t. i. višin- ske sobe. V Sloveniji imamo kar nekaj objektov, ki imajo urejene sobe, v katerih lahko s plinsko ma- nipulacijo ob enakem tlaku simuliramo različne nadmorske višine (normobarična hipoksija). Več takšnih sob je med drugim na voljo v hotelskem kompleksu na Rogli ter v Olimpijskem športnem centru v Planici. Prednost višinskih sob je pred- vsem v tem, da si lahko posameznik višino nastavi glede na svoje želje in cilje. Načini uporabe sob so seveda različni, pred vzponi na alpske vrhove pa nam lahko že dve nočitvi na postopno večjih višinah (2500 in 3500 m) zmanjšata vpliv višine pri vzponu. Sobe poleg vzdržljivostnih športnikov, ki jih uporabljajo za izboljševanje športne sposobnos- ti, uporabljajo tudi vrhunski alpinisti za aklimati- zacijo pred odpravami. Višinsko komoro naj bi že leta 1978 uporabljal tudi Reinhold Messner pred prvim vzponom na Everest brez uporabe dodatne- ga kisika. Kljub nižjemu tlaku kisika se v visoke gore splača potruditi. 58 JULIJ 2009 … IN MED VZPONOM Ko se končno znajdemo pod ciljem in smo kolikor toliko dobro aklimatizirani, se začnemo vzpenjati. Prvo priporočilo je, da se ni dobro previsoko pripe- ljati z avtomobilom ali gondolo, ampak je bolje do tja počasi dostopiti. Bistveno je torej počasno in ena- komerno vzpenjanje s čim manjšo odvečno porabo energije. Osnovno pravilo, ki preprečuje bolezen- ske zaplete in velja za odprave v najvišja gorstva, je, da se nad 2000 m ne vzpenjamo za več kot 600 vi- šinskih metrov dnevno oz. da ostanemo nekaj dni na isti višini, če se v enem samem dnevu povzpne- mo za 1000 višinskih metrov ali več. Za vzpone na alpske velikane lahko iz tega pravila ugotovimo, da se ni najbolje iz Slovenije odpeljati zjutraj, popol- dne dostopiti do visoko ležeče koče in drugi dan že stati na štiritisočaku. Velikokrat nam to sicer uspe, z vidika aklimatizacije pa bi bilo precej bolje dodati še kak dan. Med vzpenjanjem je zelo pomembno, da ne pozabimo na ustrezno prehrano in pred- vsem nadomeščanje tekočine. Poleg preutrujenos- ti je ravno dehidracija glavni zaviralni dejavnik dobre aklimatizacije. Pijemo takšno pijačo, ki smo jo navajeni, predvsem pa več, kot smo navajeni. Eksperimentiranje z raznimi energijskim pijača- mi je nezaželeno, če ne poznamo njihovih učinkov že od prej. Med vzponom se izogibajmo kajenju ter pitju alkoholnih pijač, ki bistveno poslabšuje- jo sposobnost aklimatizacije, pospešijo dehidraci- jo in spodbudijo nastanek nezaželenih simptomov višinske bolezni. Tudi pri vzponih na alpske štiritisoča- ke moramo upoštevati osnovno pravilo plezan- ja v visokih gorah »plezaj visoko, spi nizko«. To z drugimi besedami pomeni, da je dobro, da je naše izhodišče na nižji višini, če je potem možen vzpon v enem dnevu na vrh in nazaj dol. Pomembno je, da si med spanjem uspemo odpočiti in se pripravi- ti za napore naslednjega dne. Prilagajanje na višino je kompleksen postopek, ki se med posamezniki zelo razlikuje. Dobro je, da se pomembnosti aklimatizacije zavedamo in s pra- vilnim ravnanjem poskušamo zmanjšati učinek nižjega delnega tlaka kisika na naš organizem. m Belo cvetje na gori Po potki beli zgodaj v hrib koračim, tančice hladne skrivajo doline; sem brez skrbi, da zmogla bom strmine, za vreme lepo le boga prosjačim. Nebo kristalno modro je – na srečo, v zvônčicah trebušastih odseva, še sleč in jeglič se raduje dneva in nagelj divji se odel je v rdečo. Med skale se zazrem: »Glej, ta belina, pa menda to ni sneg – zdaj, sred' poletja?« Smejé se, julijski mi mak pokima: »Le mi smo tu v pestri družbi cvetja: planik in smiljk, planinskega pelina in kamnokreč kipi 'z razpok zavetja.« Alenka Mihorič 59