Dr. K. Glaser: Ka.lida.sa.
617
Kalidasa.
Indski   dramatik.
Spisal dr. K. Glaser.
o   so   se   v   Evropi   prvikrat   razglašali   prevodi   indskih pesnikov,  se   je   navadno   precenjevala  njihova   starost; vkljub temu je indska dramatika poleg   grške in rimske vendar najstarejša in zaslužuje z občečloveškega stališča, da se pobliže seznanimo ž njo.
Indsko bajeslovje izvaja začetke dramatike od boga Brahma. Na prošnjo ostalih bogov je Brahma k štirim »Vedom«1) pridružil še »Natjavedo« = glediško znanost in ga razodel svetemu ršiju (svečeniku) Bharatu, ki je v nebesih vodil plese in pantomine, a v rimovani dramaturgiji »Natja s'astra« je Brahma zemeljskim pesnikom razodel svojo umetnost. V rokopisih se še nahaja staro delo, ki ima to ime in obsega v 38 oddelkih glediško teorijo in prakso: arhitekturo, nabožne obrede, govorništvo, mimiko, deklamacijo, metriko, splošno poetiko, poseben nauk o posameznih dramatskih pododdelkih, dekoracijo, muziko itd. itd. Tej dramaturgiji je za časa Kalidase pesnik Matrigupta napisal komentar, ki se pa ni ohranil, pač pa so jo objasnjevali v 9. stoletju Bhatta Najaka in Sankuka in v 10. pa Abhinavagupta. Bolj nego ti komentari so se vpoštevali »Dašarupaka« ali »Dašarupa« (= deset vrst; daša = deset, mpa — vrsta); ta traktat obdeluje v 4 oddelkih: 1. dramatsko tvarino, 2. delujoče osebe, jezik, značaj dejanja, 3. prolog in razne vrste drame in 4. nauk o ukusnih vtiskih in o ganutju srca (rasa in bava). »Daša rupaka« pa je podlaga širšemu spisu »Sahitja darpana« (skupno zrcalo) iz 1451. 1., iz katerega poznejši razlagalci in ocenjevalci zajemajo svoja pravila.
*) Rgveda, Samaveda, Jadžurveda, Atharvaveda. Beseda »Veda« = znanost je moškega spola. O Vedih sploh glej moj sestavek v Letopisu Slov. Matice 1896. — Slovstvo o indski dramatiki. H. H. VVilson, Solect Specimens of the Theatre of the Hindus. 2 vol. 3rd ed. London 1871. — Silorin Lčvi, Le theatre Indien. Pariš 1890. — Chr. Lassen, Indische Alterthumskunde II. 502 seqq. — A. Weber, Akademische Vorlesungen (2. izd.) p. 215 seqq. — Ernst Windisch, Der griechische Einfluss im indischen Drama. (Verhandlungen des V. Orientalistencongresses, Berlin 1882 II. 3—103; J. L. Klein, Geschichte des Drama I, 1—173. Leipzig 1874. — A. Baumgartner. S. J. Geschichte der Weltliteratur II 133—201. — Zubaty, Listy filologicke. 1888.
618
Dr. K. Glaser: Kalidasa.
v
Ze poprej omenjena bajka o početkih indske drame kaže, da je v Indih drama nastala istotako kakor v Grkih iz plesa in pesmi na čast bogov ob prazničnih prilikah. Zabave bogov so bile trojne: »nrtta» = ples, »nrrja«, ples s pantomimo, in »natja«, ples z dekla-macijo, in to je prva kal glediščnih iger, kajti indske epske pesmi pravijo, da plesa, pantomim in deklamacij ni nedostajalo pri nobenih veselicah v nebesih in na zemlji.
Ze v »vedih« nahajamo pogostoma dvogovore, n. pr. Indra in Agastja se pogovarjata z Maruti (Rgv. I. 165), Vasištha s svojimi sinovi (VII 33). Indom ugaja v povesti dramatska živahnost; prvotni razgovori so se jim razpletli v jako obširne govore in dvogovore. Na tak način se pripoveduje tudi v Mahabharatu in Ramujanu; ve-čjidel teh pesmi obstoji iz nagovorov, posvetovanj, dvogovorov in dramatskih prizorov. Govoreče osebe se na kratko uvajajo: »Rekel je Ardžuna«, »Rekel je Indhišthira«. Iz tega se razvidi, da so rapsodi prednašali ti dve epski pesmi in da so se v presledkih oglašali tudi godci   in   pevci;   taka   prednašanja   so   se   vršila   v   svetiščih   in   na
v
knežjih dvorih, v zasebnih hišah ter na javnih prostorih v vaseh. Ce se vrši to v zasebnih hišah, daje hišni gospodar rapsodom potrebno hrano. Tako se vrše te igre zdaj v Indiji.
Začetek dramatike je v tesni zvezi s češčenjem boga Višnu. Ta bog se ja vtelesil v deseterih oblikah, kot palček, riba, prasec, želva, lev, Rama s kijem, Kršna itd. Po tej bajki se je bog Višnu porodil kraljevemu pastirju Nanda in je bil imenovan tudi Govinda = posestnik krav ter se je včasi lahkomiselno zabaval s kravaricami, pa je svoje črede tudi junaški branil divjih zveri in roparjev. Glasovita je njegova ljubezen do deklice Radhe in njegov boj proti kralju Kamsi v Mathuri. Na Bengalskem so se take igre ohranile še do današnjega dne. Zraven Kršne nastopajo njegovi starši, njegova sključena žena Kubdža, njegova ljubimka Radha in njene prijateljice; Narada, veliki prorok iz stare indske dobe, je   postal   smešna oseba.
Priljubljeno je bilo in je še Višnuvovo vtelešenje kot junaški kralj Rama, čigar dejanja se opisujejo v epski pesmi Ramajana. Pravljica o Kršni se je dostikrat primerjala dogodkom o Jezu-Kristu, vendar se zlaga bolj po zunanjostih nego po bistvu, ki ga pridružuje tajnostim mladega Dioniza ali Baha, kajti vprav nasladnost, po kateri se odlikuje Kršnov kult, ga ponižuje pod tragično visočino grških pesnikov in je tudi vzrok propadanju indske drame.
Snovi za drame ni nedostajalo v junaških povestih obširnega Mahabharata; tam so zastopane vse   človeške   strasti, od  nežne  lju-
Dr. K. Glaser: Kalidasa.
619
bežni do besnega sovraštva. Nahajajo se v epskih pesmih dalekosežne spletke; bajeslovje pa, ki nekaj zanika posvetno življenje, nekaj ga pa zavaja v mehkužno nasladnost, zabranjuje razvoj moških značajev. Bistri um Indov je sicer zapazil spor med neodločno voljo posameznikov in večnimi zakoni (mogočno usodo), nagnjenje človeške narave na slabo stran, potrebnost kazni in podpore, nauk o preseljevanju duš pa in moreči stan kast je uničil naravni razvitek dramat-skih sporov.
Brahmani — duhovniki — niso potrebovali glediščnih iger, ki so zabavale samo knežje dvore in vojske — k ša tri je. Mehkužno živeči knezi niso hrepeneli po prizorih, ki bi pretresavali in čistili dušo, nego po veselicah, ki so se laskale njihovemu veličastvu in samoljubju. Kraljevska veličina, ženska lepota, galanterija in ljubezenske spletke so glavne snovi tem dramam.
Indi so razločevali 28 vrst glediščnih iger. Prvih deset se imenuje »rupaka« (rupa = vrsta, oblika); prva izmed teh je »n a,-taka« = junaška igra; glavna oseba je kak bog ali polubog ali kralj; imeti pa sme taka igra pet do deset dejanj. Drakarana je navadno meščanska igra, v kateri nastopajo ministri, svečeniki ali bogati trgovci pa ženske nizkega stanu; »bhana« je samogovor v enem dejanju, »vjajoga« je vojaška glediščna igra brez ženskih ulog in smešnih prizorov; »samavakara» je bajeslovna glediščna igra v treh dejanjih; prvo mora trajati devet, drugo tri in pol in tretje poldrugo uro; »dima« je bajeslovna grozna igra v štirih dejanjih z bitkami in zasedanjem, z začaranjem, s čudeži in groznimi čini; »ihamrga« ljubezenska igra s spletkami; junak mora biti slaven mož, junakinja boginja, katero odvede junak po zvijači ali sili; »anka« je patetična igra v enem dejanju kot konec kaki večji igri; »vi t h i« je samogovor o ljubezenski igri, ki se humoristično izvrši; »prahasana« je veseloigra v enem dejanju; nastopajo menihi, svečeniki, kralji ali lopovi kot glavne osebe, druge pa so dvorniki, rokodelci, berači, postopači in zloglasne ženske.
Ostalih osemnajst vrst se imenuje »Uparupakas,« pa jih ne omenjamo dalje in pobliže.
Igralo se je jako preprosto na dvoriščih, na verandah ali v dvoranah. Igra se je začenjala z blagoslovom — nandi —, ki ga je izrekel vodja igralcev. Igralci pa sploh niso bili na dobrem glasu; pri njih se je gledalo samo na lepo zunanjost; marsikateri so se pa vendar prikupili kraljem in velikašem, da so ti bratski občevali ž njimi.
620
Dr. K. Glaser: Kalidasa.
Posebnost indskega gledišča je to, da igralci govore v raznih narečjih. Kralji, junaki, svečeniki in druge odlične osebe govore staro indščino ali sanskrt; ženske, otroci, dekle in sluge narečje sauraseni; pesmi žensk so zložene v maharaštri; lopovi govore avanti in demoni pajsačt. Vsa ta narečja so med seboj tako sorodna kakor romanski ali slovanski jeziki; ravnatelj glediščni je moral razumeti vse in Indi priznavajo sami, da njegova naloga ni bila lahka.
Drama je pri vseh narodih slika realnega življenja; zarad tega imajo v najnovejšem času toliko privlačno silo tiste glediščne igre, ki svojo snov zajemljejo iz vsakdanjega življenja. V Indih je nauk jako razširjen, da se je treba odpovedati svetu; pa vendar sta mnogo-ženstvo in nenravnost v obširnem obsegu obvladali vse javno življenje; torej se ne bodemo čudili, da se je to svojstvo, prirojeno vsaki paganski kulturi, pokazalo tudi v dramatiki, dasi manj nego v liriki. Pri blagohotni naravi Indov in pri njihovem idealnem stremljenju po višjih, plemenitejših nazorih se nahaja v indski dramatiki toliko lepih pojavov, da se smemo iz splošno človeških obzirov zanimati zanje.
Indi se pri svojem znanem nagnjenju do transcendentalnosti malo brigajo za zgodovino; zato pa se tudi ne morejo pobliže označiti zgodovinski razvitek dramatike in življenske razmere njih dra-matskih pesnikov. Indi sami jih naštevajo 180; najbolj se odlikujejo Sudraka, Kalidasa, Sriharša, Bana, Dhavaka Bhavabhut in nekateri drugi. Važno pa je to, da eni izmed njihovih najzanimljivejših in najstarejših iger je zajeta snov iz realnega indskega življenja.
Pred 16 leti sem bil poročal v »Edinosti« (1885, št. 2. in 3.) o tej igri, ki se zove Mrččhakika = »Ilovnat voziček;« zdaj jo raje po junakinji igre imenujejo Vasantasena. Zarad pičlo odmerjenega prostora v »Ljubljanskem Zvonu« ne bodemo preiskavah vzrokov, zakaj se ta igra šteje med najstarejše indske igre, nego navedemo samo vsebino te realistične igre; poznejše so bile namenjene samo v zabavo v višjih krogih in niso tako dobro posnete po indskem pristnem življenju sploh, kjer nastopajo osebe vseh stanov.
(I. dej.) Ker so v Indih zakonske žene odmaknjene javnemu življenju, morejo v glediščnih igrah nastopiti samo take osebe, kakor je v Grkih bila Aspasia, ki je po svoji krasoti, duhovitosti, omiki in po plemenitejših nazorih, nego so doma v takih sferah človeške družbe, začarala celo najodličnejše može svojega časa. Vasantasena je bila bajadera — kakor je Goethe imenoval take osebe —, deklica
Dr. K. Glaser: Kalidasa.
621
čarobne lepote, razsežne omike, bogata, ki je — žal — stala in živela pod vplivom svoje kaste, pa se je trudila na   vse   moči, izne-
v
biti se tega položaja in se je strastno zaljubila v Carudatto, ki je ubožal zarad pretirane darežljivosti. Bil je Carudatta mož plemenitega mišljenja in je možato prenašal — uboštvo.
V II. dejanju pribeži k Vasantaseni neki človek, ki je v igri mnogo izgubil, in je bil prijazno sprejet, ker je nekdaj služil pri Vasantaseni. Istodobno je ušel Vasantasenin oroslan, njen sluga ga je ukrotil in neki tujec mu je za to dal lep plašč, ki pa je bil Carudattov. V III. dejanju se predstavlja, kako je brahmanec Sarvilaka ulomil v Vasantasenino hišo, ker bi si rad prisvojil toliko imetja, da bi mogel poročiti njeno služabnico Madaniko; odnesel   je v resnici   tudi   nakit, ki   ga   je   Vasantasena   dala   shra-
v
niti Carudatti.    Da bi ta ne   prišel   na   glas,   da  je   on   sam   se po-
v
lastil nakita, ponudi Carudattova žena svojemu možu svoj niz biserov, da bi odškodoval Vasantaseno. IV. dejanje nam predstavlja, kako zdaj brahmanec snubi Madaniko; Vasantasena je slučajno poslušala to, spoznala svoj nakit, ga vzela in dala svobodo svoji služabnici. Tudi političen dogodek se vplete zdaj v igro, ker nastopi usurpator Arjaka, ki hoče pregnati vladarja. Ujeli so ga in rešiti ga hočeta brahmanec in neki igralec. V V. dejanju obišče Vasantasena ljubimca; v VI. dejanju vidimo Carudattovega sinčka Rohasena, ki se igra z ilovnatim vozičkom, med tem ko ima sin sosedov zlat voziček. To zaboli dobro Vasantaseno in ona da svoj nakit, da Rohasenu kupijo zlat voziček. Vasantasena bi se morala peljati v gozd Pušpakaranda, da bi se sešla tam z ljubimcem, sede pa v naglici v voz kraljevega svaka, ki jo nadleguje, v Vasantasenin voz pa sede tudi vsled zmote iz ječe   ubegli usurpator Arjaka.   (VIL dej.)   Ta   se   pripelje v gozd,
v
Carudatta ga spozna, ga reši spon ter mu da svoj voz, da usurpator pobegne. (VIII. dej.) Vasantasena se pripelje nevede k Samsthanaku, ki jo zopet nadleguje, a zastonj. V hudi jezi jo začne drgniti in ker
v
misli, da je mrtva, jo pokrije z listjem in hoče Carudatto tožiti radi umora. Neki buddhističen berač je hotel svoje mokro oblačilo posušiti na kupu listja, izpod katerega je omedlela Vasantasena začela stokati in iztegati roke. (IX.) Sodna dvorana; Carudatto obsodijo. (X.) Carudatto odvedejo na morišče, zdaj prihitita Vasantasena in buddhističen menih in vse se reši ugodno: usurpator je postal vladar in je na prošnjo blagega Carudatte  pomilostil  nevrednega Samstha-
v
nako, Vasantasena je postala zakonita soproga Carudattova in člen kraljevske rodbine. Carudatta vzklikne zadnji:
622
Dr. K. Glaser: Kalidasa.
V svetovni pestri igri tu usoda medsobni gleda  večni boj na zemlji in igra se z življenjem kakor z vedrom, ki vodo nam zajema iz studenca. K obilici, glej, tega vzdigne kvišku in drugega tam pahne v revo doli.
Igra Vasantasena se ne da primerjati niti grškim tragedijam, niti poznejši atiški komediji, ker je preresnobna in polna globokih čutov; dejanje in zapletek, oboje je čisto indsko; torej ne pritrjamo mnenju, da bi grške glediščne igre mnogo bile vplivale na razvitost indske dramatike. Upravičeno pravi Baumgartner, Geschichte der Weltlite-ratur I. 158. »Die glilckliche Mischung von idealem Gehalt und leichter packender Realistik, von ergreifenden, tragischen Motiven und spru-delndem Humor, von einheitlicher Fiihrung und fesselndem Gestalten-reichthum, sodann der leichtfliefiende, natilrliche Dialog, der spielende Witz und die reiche poetische Sprache haben alle Kritiker aus-nahmslos dahin gefiihrt, dieses Sttick mit den Schauspielen Shakespeare^ zu vergleichen.« Marsikaj je sličnega med angleškimi in španskimi romantičnimi in indskimi igrami, pa vendar je velikanska razlika med paganskimi indskimi in krščanskimi igrami. — »Vasan-tasena« se pripisuje kralju Sudraki; bržkone jo je pisal kak pesnik, ki je živel na dvoru tega kralja, ter je iz hvaležnosti dovolil, da se razglasi pod imenom kraljevim; vsekakor pa je igra starejša od Sakuntale.
Kalidaso1) so Indi šteli med »devet biserov« na dvoru kralja Vikramaditje v Udždzajini; vsled tega so indologi pesnika postavljali v prvo stoletje pred Kristom; nemški indolog Lassen ga je uvrstil v drugo stoletje po Kristu; holandski indolog Heinrich Kern trdi, da je astronom Varahamihiru, tudi eden izmed »devetih biserov«, po zanesljivih astronomskih računih živel v prvi polovici šestega stoletja po Kristu. Tudi druga dejstva pritrjujejo temu: zatorej zdaj Kalidaso stavljajo v šesto stoletje; spodaj omenjena učenjaka Zielhorn in Bilhler sta za dobo 400—600 po Kristu.
Ker so se Indi sploh malo brigali za zgodovino, se tudi o njih slavnih   možeh ve malokaj   zanesljivega; gotovo je samo to, da
') Huth, Uber die Zeit des Kalidasa. Berlin 1890. — M. Miiller, Indien in seiner weltgeschichtlichen Bedeutung. Leipzig 84. p. 245. — L. v. Schroder, Indiens Literatur und Cultur, 87. p. 60/\ etc. — Zielhorn, Nachrichten der Gottinger Gesellschaft der "VVissenschaften. 1890. p. 251. — Biihler, Indische Inschriften und das Alter der indischen Kunstpoesie. — P. Meyer, Essays und Studien II. 1895.
A. Gradnik: Solze svetle in vroče . . .                          623
je Kalidasa bil brahmanec in da je živel na kraljevskem dvoru v Udždzajini. Bajke pripovedujejo, da je govedo prignal v mesto Be-nares, ko si je princesa Vasanti izbirala1) moža v zakon, izjavivši, da vzame samo tistega junaka, ki se bo odlikoval v vednostih in umetnostih. O vsem tem mladi Kalidasa ni vedel ničesar, vendar je bil izredno lep mladenič. Minister ga je lepo oblekel in mu je dal za spremstvo nekaj dečkov, ki bi naj bili na videz njegovi učenci, njemu samemu pa je ukazal, naj pametno molči, češ, da prezira ves svet. Princesa si ga je izvolila za moža. Pred podobo nekega bika pa se je izdal. Soproga se je razjezila zavoljo te prevare, pa mu je odpustila. Na njen svet se je posvetil boginji Kali in se je zaradi tega imenoval Kalidasa. V zahvalo za to mu je boginja podelila dar vednosti in pesništva. Iz veselja radi tega si je svojo ženo izvolil za učiteljico in ji je ta na ta način po indskih nazorih vzel pravico do zakonskega življenja. Zopet se je razljutila njegova soproga in odločila, da ga naj uničijo ženske roke, in v resnici ga je umorila ena njegovih ljubimk, ker si je hotela prisvojiti darilo, ki ga je dobil on, ko je rešil neko pesniško nalogo poprej nego ona. Nobeden indski pesnik ženske lepote in ljubezni ni opeval tako dovršeno kakor Kalidasa; zavoljo tega je bil on najbolj priljubljen izmed vseh indskih pesnikov. Spisal je obširni epski pesnitvi: Megha-Duta (Posel megle), Rtusamhara (Krog letnih časov), epske pesnitve Raghuvanša (Pleme Raghujdov), Kumarasambhava (Rojstvo knezeviča) in morda Nalodaja ter glediške igre Sakuntala, Urvaši in Malavikagnimitra (Malavika in Agnimitra).
(Dalje prihodnjič.)
Solze svetle in vroče . . .
J^olze svetle in vroče jokalo je tvoje modro oko, in te solze ko zvezde so padale v moje duše dno.
V temi mračnih dni  in brezzvezdnih noči
sedaj  tam   žare;
glej, in nikdo drug kakor jaz in ti
ne ve še za nje.
A. Gradnik.
l) V Indih so si princese, godne za možitev, same izbirale soproge v zakon.
Dr. K. Glaser: Kalidasa.
683
Kalidasa.
Indski dramatik.
Spisal dr. K. Glaser.
(Dalje.)
eghaduta ima to-le vsebino: Enega izmed jakšev1) je bog Kubera zaradi neke pregrehe pregnal za eno leto na goro Rama v puščavniški pokrajini. Megli, ki se podi j od juga na severno stran, izroča gr ešn ik-pesnik svoje koprneče vzdihe po lepi domovini in po ljubici, ki jo je pustil v Alaki. V pesmi »Rtusamhara« popisuje šest indskih letnih časov: grišma (leto), varša (čas dežja), šarad (jesen), hemanta (zima), šišira (čas taljenja) in vasanta (spomlad). Nobeden indski pesnik ni opeval prirodne lepote tako čarobno kakor Kalidasa v teh pesmih. Vendar pa v njih nedostaja višjega idealnega vzleta, nego bujna pohotnost, zdaj vzkipevajoča, zdaj omagujoča prešinja te in druge enake umetne pesmi in zastruplja mozeg indskih narodov. Raghuvanša, bržkone najlepša indska epska pesnitev, ima svoj početek v Ramajanu, in se druži z drugimi pravljicami, ki se nanašajo na pleme solnčnih kraljev v Ajodhje, to je na Raghujide. Devetnajst teh kraljev je opevanih v enem spevu (18.), vsak kralj v posebni kitici, kralji Dilipa, Raghu, Adža, Dašaratha, Rama, Kuša, Athiti in Agnivarna pa so opevani vsak v svojem spevu. Vsebina velikega Ramajana je tukaj močno skrčena, samo kjer je na pravem mestu sijajno opisovanje, lirski vzlet in presenečajoča dramatika, tam je rahločutni pesnik pokazal svojo moč. V »Kumarasambhavu« se pripoveduje rojstvo bojnega boga Skande, ki živi vedno kakor mladenič.
Sakuntalo izpustivši, navedemo na kratko vsebino dveh drugih Kalidasovih iger.
Ur vaši začenja tam, kjer neha Sakuntala. Visoko v zraku preganja neki demon Urvašijo, eno izmed najlepših nebeških vil. Kralj Pururavas jo reši, ona se vrne k bogu Indri, a med rešiteljem in vilo se je vnela liubezen: slišala je Urvaši, kako je kralj svojemu prijatelju razkril srčno bol; torej tudi ona odkrije s pismom svoje nagnjenje, žal, da list pride kraljici v roke.   Pa tudi v nebesih se je
') Jakša je posebno ime za tista bitja, ki spremljajo Kubera, boga bogastva; Indi so verovali, da so nastali iz Brahmovih nog; stanujejo v krasnem mestu Alaka. na gori Ka.jla.sa kakor v raju.
48*
684
Dr. K. Glaser: Ka.lida.sa.
bila izdala nehote. Bila je namreč »primadona« v nebeški igralski družbi, ki je pod vodstvom Bharate bogove razveseljevala s predstavami. V neki predstavi bi bila morala reči, da ljubi Purušottama, a rekla je: Pururavasa. Gledališčni ravnatelj jo je spodil na zemljo, a Indra se je je usmilil in dovolil, da se vrne v nebesa, ko je kralju porodila sina. Tako je nebeška vila postala soproga zemeljskega junaka in prva soproga kraljeva Avšinart se je dala potolažiti. Lahkomiselna igralska narava je pa Urvašiji ostala: šla je v Ku-marov gozd, kamor ženski spol ni smel zahajati; za kazen je bila izpremenjena v ovijalico liano. Kralj blodi po gozdu in plaka; tu je umetniški višek igre. Bog Siva opozori kralja na čudesni kamen, »kamen združenja«. Kralj si ga dene na glavo, objame liano in liana se izpre-meni v — Urvašijo. Kamen odnese ptič, ptiča ustreli mlad lovec Ajus in ta Ajus je njun —¦ sin. Zdaj bi se Urvašija morala vrniti v nebesa, a Indra se je zopet usmili in Pururavas jo sme imeti do smrti.
»Mala vik a in Agnimitra« je igra dvorskih spletk. Kralj Agnimitra ljubi čarobno dvorsko damo Malaviko, kraljici Dharini in Iravati se protivita; nazadnje se dokaže, da je v umetnostih izurjena dama kraljična iz Vidharbe, in obe kraljici jo sprejmeta kot enakopravno tretjo kraljico na dvor.
Drugi znameniti dramatski pesnik je Sriharša. Kitajski učenjak Hinen-Tsang, ki je od 629. 1. naprej 16 let potoval križem Indije, pripoveduje, da je kralj tega imena od 606—648 vladal Kanja-gubdži; takrat je v severni Indiji cvetla dramatska umetnost. Na njegovem dvoru sta živela pesnika Bana in Dhavaka; bržkone je eden ali drugi teh pesnikov prepustil te svoje igre temu kralju, da si ž njimi ovekoveči svoje ime. Temu kralju se pripisujejo: Ratnavali (Niz biserov), Prijadaršika. (Dekle lepega obraza) in Nagananda. Ratnavali nas glede vsebine spominja Malavike.
Kralj Vatsa v Kansambt se je zaljubil v dvorsko damo Saga-riko, ona pa je mislila, da je Vatsa tisti Udajana, katerega ji je njen oče obljubil za ženina, in je prijateljici Susamgati razodela svojo srečo. Neka ptica je vse to izdala kralju. Susamgata da priliko, da se snideta kralj in Sagarika; kraljica ju skoraj zasači, da ni dvorski norec Susamgate oblekel v kraljično, vendar pride kraljica na sled spletki. Sagarika si je hotela zadati smrt. V tej zadregi nastopijo poslanci in naznanijo zmago kraljevske vojske; nastal je hkratu še ogenj v ženskih stanovanjih. Cejlonski poslanci so Sagariko spoznali za hčer svojega kralja. Minister Jangandharajana pa trdi, da je ogenj on umetno   naredil.    Sagarika   je   postala   legitimna   kraljeva
Dr. K. Glaser: Kalidasa.
685
soproga, kralj se je pa veselil svoje sreče. V Indih se morajo vse igre vršiti srečno — žaloigre torej ni. Igra »Prijadaršika« ima blizu isto vsebino; junak je tudi isti, namreč kralj Vatsa.
Važnejša je igra: Nagananda. Začetna molitev ne velja bogu Šivi, nego Buddhi; snov je tudi ljubezenska spletka. V tretjem dejanju že se vrši poroka in zdaj se šele začne igra zapletati. Izpre-hajaje se s prijateljem Mitravasom, pride junak igre do kraja, kjer je bilo nakopičenih mnogo kosti, in sliši tam jok in stok. Mati kačjega kneza Sankačuda obžaluje smrt sina, knezevič Džimutava-hana se sam ponudi za žrtev. Garuda, knez ptičev, prileti in ga odnese v zrak; pri tem pa pade biser iz njegovega diadema na zemljo ravno pred noge njegove mlade soproge. Mrtev pade tudi knezevič na zemljo. Pauri, Sivova žena, oživi njega in vse kače, ki jih je požrl Garuda. Ta igra spada v dobo, ko so se enakopravno častili Višnu, Siva in Buddha.
Pesniku Bani se razen   romana »Kadambari« in zgodovinskega
v
dela »Haršačarita« = Življenje kralja Harša pripisuje tudi glediščna igra »Parvati parinajanataka« = »Parvatina možitev«, katero je pisatelj tega članka izdal 1883. v Sitzungsberichte der k. k. Wiener Akad. der Wissenschaften; tekstu samemu je pridejana razprava, ki kaže, da je Bana porabil Kalidasovo epsko pesem »Kumarasambhava« za svojo igro, in sicer prvih sedem spevov, in da pri tem delu ni pokazal posebne spretnosti. Igro sem prevedel na nemški jezik in izdal v izvestju tržaške gimnazije 1886. O tem prevodu so se ugodno izrazili strokovnjaki.1)
l) N. p. v „Deutsches Literaturblatt 1888, št. 18, Allgemeine Modenzeitung 1888, št. 23. »Mittheilungen der anthropol. Gesellschaft in Wien 1887, XVII. str. 77—8. Tu navedemo samo zadnji list, ki pravi: »Obwohl die Uebersetzung eines der Kunstpoesie angehorigen VVerkes zunachst ein literarisches Interesse beansprucht, so ist doch das von Glaser iibersetzte Drama des indischen Dichters Bana wegen seiner manigfachen mvthologischen Beziehungen auch fiir den Folkloristen nicht ohne Interesse. Es ist ein uralter Sagenstoff, welchen der dem VII. Jahr. angehorige Dichter Bana hier dramatisch verwerthet hatte. Gotter und gottliche Wesen sind die Personen des Dramas, der Schauplatz der Hand-lung ist der Himalava, an den sich so viele religiose Vorstellungen der Inder kniipfen. Der Berggott Himavat. — Himavat ist sowohl der Name des Gebirges als des Berggottes — will seine Tochter Garvati zu Šiva's Gemahlin machen. Šiva gibt sich aus Gramm iiber den Verlust seiner ersten Gemahlin auf dem Himalava schweren Bussungen hin. Nach einigen missgliickten Versuchen, den Šiva fiir Garvati zu gewinnen, gelingt es schliesslich der Bergtochter selbst, durch schvvere Bussungen, denen auch sie sich hingegeben hat, das Herz des Biissers Šiva zu erobern. Mit dem Hochzeitsfeste schliesst das Drama. Die Hochzeit des Šiva und der   Garvati wird genau nach dem brahmanischen   Ceremoniell
686
Dr. K. Glaser: Ka.lida.sa.
Mnogo odličnejše nego Sriharševe in Banove so igre, katere je spisal Bhavabhuti. Bil je sin spoštovane brahmanske rodbine Udumbarov iz mesta Padmapura v kraljestvu Vidharba, v današ-njem Beraru. Živel je ali v drugi polovici 7. ali pa v prvi polovici 8. stoletja po Kristu, torej blizu 100 let za Kalidasom in je poleg tega najimenitnejši indski dramatski pesnik. On sam zahteva, da se pesnik ne sme soditi poučenosti, nego po izurjenosti v svoji umetnosti.
Zakaj se hvali tak, ki čita vede, upanišade, sankhjo1) in pa jogo?2) Za dramo to nobenih ni koristi. Ce pa izraz je plemenit in poln, predmet premišljen resno, tehtovito, takrat je drama dobra in popolna.
Kakor Kalidasa je tudi Bhavabhuti spisal samo tri gledališčne igre: Malatimadhava (Malati in Madhava), Mahaviračarita (Usoda velikega junaka) in Uttararamačarita« (Daljna usoda Rame).
Madhava, sin ministra Devarate v Kundinapuru, in Malati, hči ministra Bhurivasuja v Padmavatije, sta bila že v otroški dobi od staršev določena v zakon. Ko je paNandana, kraljev ljubljenec, zasnubil Malatijo, je Malatijin oče pozabil poprejšnje določbe; Madhava pa v svojem^obupu se je zatekel k demonom in na pokopališču bogovom žrtvoval meso. Istodobno je Aghoraghanta, svečenik grozovite Sivove žene Durge, ugrabil Malatijo in privedel tudi na pokopališče, ki se je izpremenilo v svetišče za človeške žrtve. Že je klečala Malati pred groznim malikom, da bi storila smrt, ko so prišli vojaki   iskat   Malatije,  jo rešili   pa   za možitev —
gefeiert, so dass uns die Reihenfolgen der Hochzeitsgebrauche hier im Drama anschaulich vorgefuhrt werden. Dieselbe Sage, die mit dem Bergkultus in so inniger Beziehung steht, wurde schon vier Jahrhunderte vor Bana von Kalidasa in seinem Epos Kumarusambhava behandelt. Ueber das fur die indische Lite-raturgeschichte sehr wichtige Verhaltnis der beiden Werke von Bana und Kalidasa hat Prof. Glaser in den Sitzungsberichten der phil. hist. Cl. der kais. Akademie der Wissenschaften (IV. B., II. Heft 1883) gehandelt. Es ist jedenfalls eine dankenswerte Arbeit von Prof. Glaser, dieses Drama, welches durch ihn erst in Europa bekannt wurde, auch den deutschen Lesern zuganglich gemacht zu haben. Die Uebersetzung muss, abgesehen von einigen Stellen, wo auch der Sanskrittext zweifelhaft ist, als eine durchaus gelungene bezeichnet werden, welche dem Originale vollstandig gerecht wird. Es ist dies umsomehr anzuer-kennen, als die Muttersprache des Uebersetzers nicht die deutsche ist«
>) Sankhja je tisto modroslovje, ki sodi po temeljitem naštevanju vseh vzrokov za kako stvar in proti kaki stvari.
2) Joga je tista šola modroslovja, ki osretoči vse mišljenje samo na eden predmet; drugemu je ustanovitelj Jadžnavalkja, prvemu Kapila.
Dr. K. Glaser: Kalidasa.
687
z Nandanom, Kamanduhi, buddhistovska nuna, pa jo je poprej poročila z Madhavom. Ta je šel na pomoč nekemu prijatelju, med tem pa so mu zopet ugrabili mlado ženo. Madhava išče soprogo in se hoče že umoriti od same žalosti. Rešiteljica pa je postala Sauda-mini, bivša učenka Kumandakije a sedaj čarovnica, ki je prekrižala vse načrte grozne malikovalske svečenice ter izposlovala pri kralju, da se je priznal zakon Madhave z Malatijo zakonitim. —¦ Wilson, prvi prelagatelj te igre, jo je primerjal s Shakespearjevo igro »Romea in Julia«, kateri je v marsičem enaka, samo da se po indsldh nazorih mora izvršiti — srečno. L. Fritze jo je prevel na nemški (Reclams Bibl. št.  1844) in Strehlv na francoski jezik, Pariz  1885.
»Mahaviracarita« obsega prvih šest delov Ramajane od one dobe, ko je mladi junak Rama šel v boj z demoni, do časa, ko je slavno zmagal nasprotnika Ravano za svojo izvoljenko Sito. Ker še utegnem Slovence kedaj seznaniti z vsebino Ramajane, se tukaj ne bodemo dalje bavili s snovjo. Igra ima kakor Sakuntala. sedem dejanj in nam predstavlja krepek ideal indskega junaka. Vsebino drugega dela Ramajane pa je Bhavabhuti porabil za igro: Uttara Rama čarita; nobena druga indska igra se ne ujema tako s So-foklejevim duhom in z vzvišeno resnobo Edipa na Kolonu kakor ta. Tu se predstavlja zvesta zakonska ljubezen z zahtevami kraljevskih dolžnosti, materinska ljubezen, otroška pokorščina do učitelja in do staršev. V poprejšnji igri se je razvidelo, da sta se Rama in Sita štirinajst let bojevala z nasprotno usodo, predno sta se mogla združiti, in ko sta dospela na cilj svojih želj, je poslanec Vasišthe, eden najimenitnejših svečenikov in pesnikov iz indske dobe, prinesel Rami glas božji, da mora on poleg svoje dolžnosti do soproge še više ceniti svoje dolžnosti do države, ker narod ne veruje v zakonsko zvestobo njegovo ljubljene soproge Site. S krvavečim srcem jo pošlje v prognanstvo; Sita je iz obupa skočila v Gango in v smrtnem boju z vodo porodila dvoje otrok; boginja reke Gange se je usmilila matere in otrok ter je otroka dala v odgojo Valmikiju (pesniku Ramajane), njo pa je storila nevidno. Ozaljšano s šopkom cvetlic jo spremljata dve boginji rek po gozdih in se snidete z Mmo, kateri samo čuti njeno prisotnost, pa je ne more videti, Sita pa gorko jadikuje po ljubljenem soprogu. Po mnogih zaprekah se končno vrši igra v igri: nebeški glediščni igralec predstavlja prizor, kako je Sita skočila v Gango. Tudi Rama je prisoten in to dovede do srečnega zaključka. V zadnjih besedah, ki jih Rama govori Vasišthi, izraža Bhavabhuti svoje misli o bistvu in cilju dramatske umetnosti:
688
Dr. K. Glaser: Kalidasa.
Izpolnjene so zdaj vse želje moje. Ta igra, ki so dali jo bogovi, naj čisti in razveseli srce, kot ljubav matere odpravlja bol, kot Gange voda spere vsaki madež. Umetnost naša naj z globokim umom in z blagoglasjem kaže to resnico, da slavni pesnik za to divno delo na večno živel bo v spominu našem. Umetnost z znanostjo pa išče le resnice vir in cilj najblažje sreče.
Najbolj priljubljen predmet za glediščne igre je bila povest o Rami; obdelal jo je v 9. stoletju Murari v devetih, Bala v desetih, Hanumat (ni pravo ime, ker pomeni kneza opic) v štirinajstih dejanjih, Džajadeva iz 14. stoletja zopet v sedmih in istotako Rama-bhadra v  17. stoletju.
*                *
*
Glediščne igre drugih dramatikov.
Bolj na kratko omenimo še glediščne igre poznejših pisateljev. Dramatik Višakhadatta, morda iz 11. ali 12. stoletja, je spisal igro »Mudrarakšasa = Pečat ministra Rakšasa, ki ima politično smer. Kralj Candragupta (Sandrahottos) je pregnal staro dinastijo Nandov. Glavno ulogo igra minister poprejšnjega kralja, Rakšasa. »Un isam-hara«   (Vezanje   kite)   spada   v    10.    stoletje   in    zajema   snov   iz
v
Mahabharate; »Can dakaušika« (Jeza Kaušike) predočuje junaško trpljenje kralja Hariščande, ki si je nakopal jezo Višvamitre. Igra spada v 12. stoletje. Zanimiva pa je igra Prabodhačandrodaja (Vzhod meseca spoznanja), v kateri nastopajo poosebljene razne človeške lastnosti. Zakonski par sta Praum (der Urverstand) in Prevara, dvojčka sta Znanje in Razsodba, kralj Brezum v spremstvu s Hinavsčino, Jezo, Lakomnostjo in demimondlarko Herezijo; nasprotna kraljica je Religija, hči Resnice in njena hči Miroljubnost, dalje Za-dovoljnost, Miroljubnost, Milosrdnost, Znanost vede, nasproti zopet Buddhizem, Dzajnizem in goli Materializem. To pravzaprav ni umetno razpredeljena igra, nego modroslovno-verska tendenčna razprava v obliki igre; primerjati se da z Lessingovim »Nathanom« in Calderonovim »Autosom.« V začetku igre vlada kralj »Brezum« samovoljno v Benaresu; dobra stranka je razpršena in pregnana. Znano pa je prorokovanje, da se kralj »Razum« nekega dne poroči z »Resnico;« iz tega zakona vznikne sin, ki pokonča kraljestvo »Brez-
Dr. K. Glaser: Ka.lida.sa.
689
uma.« Ta kralj pokliče na pomoč vse zaveznike. »Religija« pade v roke krivovercev, celo Buddhistom se godi slaba. Razsodbo naj izreče Kama, bog ljubezni. Bitka se vrši, pa ne na pozorišču, ker Ind ne pripušča tam prelivanja krvi, nego vrši se za kulisami in take reči se samo pripovedujejo. Dobra stvar zmaga, »Razum« prosi za roko »Resnice.« — Namen igre je, slaviti zedinjenje modroslovja »Ve-dante« s kultom Višnuva.
Procvitanje indske drame pa ni trajalo dolgo; več pesnikov se je odlikovalo po lepem slogu, po umetnostnem opisavanju narave, pa ukus občinstva je jel padati in je zahteval od pesnikov bombast in posiljenost, tvarilne moči ni bilo več: tvarino iz Ramove pravljice so vedno bolj širili. Murari iz druge polovice 9. stoletja je celo povest o Rami predelal v sedmih dejanjih; prva dejanja so prenapolnjena z opisi narave; Rama in Sita ne nastopita sama, nego puščavnica Sra-mana pripoveduje sama o njiju. Blizu v isti dobi je spesnil isto tvarino pesnik Radžašekhara v desetih dejanjih, v 10. ali 11. stoletju pa Ma-dhusadana Mišra v štirinajstih dejanjih; vkljub temu je bila igra jako priljubljena. Zopet v sedmih dejanjih sta isto snov izdelala pesnika Džajadeva blizu v 14. in Ramabhadra-Dtkšita v 17. stoletju. Navajajo se še drugi pesniki, ki so se tudi bavili s povestjo o Rami, pa teh ne bodemo navajali več.
Mohamedanci so načelno močno podkopali indsko gledišče, nekaj iz verskih nazorov, nekaj zaradi tega, ker je taka uprava bila opora indske narodnosti; glediščne družbe so izginile s knežjih dvorov, pisali so še pesniki drame, pa te so se le čitale. Poleg umetne klasične drame so se v raznih narečjih začele razvijati narodne ali ljudske drame, katerim so dali povod prazniki in svečanosti po mestih in na kmetih; imenovale so se »jatras« in »čhajanatakas;« Rama je tudi v teh igrah bil važna oseba, vendar pa je prevladal Kršna.1) Sčasoma je indska drama padla jako nizko; klasične igre se čitajo samo v šolah in omikanih krogih; v najnovejših časih se baje prostonarodne igre vzdigujejo na višjo stopnjo.
J) Kršna je v Maha.bha.ratu proslavljen junak in učitelj, spremljevalec Pandavov in je postal nazadnje bog; imel je tisoč žen.
(Konec prihodnjič.)
734
Dr. K. Glaser: Kalidasa.
Kalidasa.       ,
Indski dramatik.
Spisal dr. K. Glaser.
(Konec.)
sebine igre Sakuntala ne bodemo navajali tukaj, ker si jo iz prevoda sestavi lahko vsak čitatelj sam; govorili bo-demo pa tukaj o izdajah in prevodih. Prvi je s Sakun-talo zaznanil zapadni svet Anglež VVilliam Jones po svojem angleškem prevodu, izdanem 1789. 1. v Londonu;1) po tem angleškem prevodu je Leng Farster priredil svoj nemški prevod 1791. L; drugo izdajo tega je oskrbel 1803. leta2) Herder. Ti prevodi se niso točno držali izvirnika, ki obstoji iz vezanih in nevezanih delov, kajti omenjeni učenjaki so prevajali vsi v nevezani obliki. Izvirnik se je izdal večkrat; vseh izdaj ne bodemo navajali z diplomatično natančnimi naslovi, ker bi ta stvar bila preobširna; samo najznamenitejšo navedem popolno, in ta je »(Jakuntala, annuo recognita, drama indianum Kalidasae adscriptum. Edidit Otto Bohttlingk. Fasc. prior. Bonnae 1841. (Drugi del je izšel 1842). Potem je izvirnik izdal Anglež Monier Willams v Oxfortu 1853 in na novo 1876. Bivši ravnatelj Franc Josipove gimnazije na Dunaju Burkhard, v Vratislavi 1872. leta; najvažnejša izdaja je zdaj: Kali-d&sas, (^akuntala. Thebengali recension. With critical notes edited by Richard Pischel. Kiel 187 7. Po tej izdaji sem prelagal jaz. Ker je ta igra v Indih silno priljubljena, se izdaja mnogokrat v Indiji sami po domačih učenjakih, ki so deloma po evropski izobraženi fllologi, na primer Jivananda (izgovarjaj Dživa-nanda) Vodje sagara (— Morje znanosti) v Calcuti 1880. II. izd. Bombay 1883, III. izd. v Calcutti 1887. Patankar s tekstom in angleškim prevodom. Puna 1889; Godabole in Paraba sta jo izdala v tretje. Bombay 1891; letnic poprejšnjim izdajam nisem mogel izvedeti ker v graški vseučiliščni knjižnici ma njka mnogo letnikov zbornika: »Orientalische Bibliographie«. V Calcutti je izšel tekst z angleškim prevodom 1895; najnovejša izdaja utegne biti Raghanatova v Bom-bayu 1898.
1)  V drugo izdan 1796. 1. v Bisbarghu.
2)   Tretja izdaja je izšla 1879. 1.
Dr. K. Glaser: Kalidasa.
735
Nemški učenjaki so se mnogo bavili s prelaganjem te igre, n. pr. Hirzel (Ztlrich 1833, 1849), Ernst Meier (1852); najbolj je razširil to igro v Nemcih Lobedanz, njegov prevod se je zdaj natisnil osemkrat (prvikrat (1854). Prevod pa je tako svoboden, da dostikrat podaja misel izvirnika v jako splošni obliki.
Najbolj točno in uglajeno je to igro prevel L. Fritze Chemnitz 1874. On in Lobedanz prevajata ves izvirnik v vezani besedi, drugi nemški prevajalci so se glede oblik držali bolje izvirnika.
Rtickert se je mnogo in temeljito pečal z izvirnikom in ga je tudi prevel 1876. leta, pa presuženjski se ga je oklenil v prevodu; zato ga je H. W. Schlegel ironiziral s stihi:
Deine Sanskritpoesiemetriknachahmungen
Sind voli von goldfunkelnagelneublanken Benamungen.
V izvirniku v francoskem prevodu je igro izdal 1830 1. Chezy, prevod sam 1884. 1. Bergaigne in Lehugeur; na italijanski jezik jo je prevel minister Bacelli, Rim 1888; na danski Hammerich. Kopen-hagen 1879.
Tudi Slovani so se pečali z najbolj znano indsko glediško igro. Našim sosedom Hrvatom jo je prevel Budmani v časniku Slovinac 1879. leta; v prevodu nahajamo vezane in nevezane oddelke; razlaganja ima dovolj pod črto, da si čitatelj more razložiti težavnejše stvari.
v                                                                                                                                                                                             v
Cehi imajo tole izdajo: Kalidasa: Sakuntala. Preložil Cenek Vvhnis. V Praze. 1873. VI., str. 200; tem sledi 10 str. Poznamenani. Prevod je ves v metrični obliki.
Poljski sanskritist Mahkowsski v Krakovu mi je pisal, da je Poljakom Grabowski 1879. leta prevel Sakuntalo in da je izšla nova v Lvovu, katere pa sam ni še videl. Rusom je 1879. leta prevel to igro Putjata, izšla je v Moskvi. Naročil sem jo, a videl je še nisem s svojimi »smrtelnimi očmi«. Kakor se torej razvidi, je hrvaškemu in ruskemu prevodu služila za temelj Pischelova izdaja.
Indskih glediških iger ne smemo soditi z merilom krščanstva; imajo pa v sebi toliko lepih občečloveških strani, da tudi nam podajajo dovolj dušne hrane. Učeni jezuit Aleks. Baumgartner navaja vsebino Sakuntale v svoji knjigi: »Geschichte der Weltliteratur«, Frei-burg 1898 II. zvezek, str. 160—164 ter pravi:
»So steigt die,, Dichtung von dem zartesten Liebesidyll in die Hohen des Wunderbar-Heroischen und —- nach indischer Vorstellung — des Gottlichen empor, in welchem der Liebe Lust und Leid ge-
736
Dr. K. Glaser: Kalidasa.
wissermassen verklart wird. In Mahabharata sind Verwicklung und Losung bedeutend einfacher, nattirlicher. Die Entfremdung des Ko-nigs von Sakuntala wird hier nicht dem Fluche eines Biissers zuge-schrieben oder einer verzeihlichen Zerstreuung des plotzlich aus seinem Stilleben aufgescheuchten Madchens. Dushyanta steht als lau-nenhaft, untreu und wetterwendisch da und die Vorwtirfe der Ge-tauschten nehmen darum eine ideale Bedeutung, eine Gewalt und einen sittlichen Ernst an, den die entsprechende Scene im Drama lange nicht erreicht. Man wird kaum bei einem andern heidnischen Dichter eine so tiefe und ergreifende Schilderung von der Wiirde und Weihe der Ehe finden, wie sie die verschmahte Sakuntala dem leicht-sinnigen, stolzen Selbstherrscher vor Augen h alt. Ob Kalidasa zu weich, zu zart besaitet war, um die Erhabenheit des alten Epos ganz in sich aufzunehmen, ob die Hofluft ihn dazu neige, die Schuld von dem Herrscher auf das von ihm getauschte Madchen abzulenken, oder aber vielleicht einfach als Kilnstler nach einer neuen Wendung strebte, wer kann das sagen? Wahrscheinlicher als alles dies ist wohl, dass Sinn und Geist der Inder sich im Laufe der Zeit immermehr dem Wunderbaren und Seltsamen zugeneigt hatte und die state Dazwi-schenkunft heiliger Einsiedler bis zum Ueberdruss in die alteren Sagen eindrang. Mit dem marchenhaften, mvthologischen Schluss steht die Wendung in einer gewissen geistigen Verwandtschaft und Harmonie. Nach indischen Begriffen wurde der Heldencharakter Du-shyentas durch die zeitweilige Umdunkelung seines Gedachtnisses und Verstandes nicht beeintrachtigt, sein siegreicher Kampf gegen die Geister der Finsterniss machte alles wieder gut. In Stimmung und Ton tritt das Stiick nie zu der ursprtinglichen Zartheit heran. Ein Zauber der schonsten, reichsten Natur umgibt bliithenstrahlend und duftend das aetherische Madchenbild, das zum Schluss als zartliches Mutterbild eines Heroen- und Gottersohnes in Brahmas unmittelbare Nahe tritt.«
V enakem smislu govori Herder v predgovoru druge izdaje Foersterjevega nemškega prevoda Sakuntale;   Goethe se izraža tako:
VVilst du die Bliithe des friihen, die Friichte des   spatern Jahres, VVillst du, was reizt und entziickt, willst du, was sattigt und nahrt, VVillst du den Himmel, die Erde mit einem Namen begreifen, Nenn' ich Sakuntala, dich, und dann ist alles gesagt.
Na zadnje bodemo vprašali, ali niso snovi teh gledišnih iger vplivale na zapadne pesnike in skladatelje. Kakor smo videli v poprejšnjem oddelku, so se  Goethe, Herder, Rtickert navduševali za to
Dr. K. Glaser: Kalidasa.
737
jutrovo poezijo; z velikim veseljem se je porabljala snov Sakuntale. W. Gerhard je izdal: Sakuntala, metrisch fiir die Biihne bear-beitet. Leipzig. Hopl jo je priredil 1854. L, Wohlzogen 1869. L, v tej prireditvi se je predstavljala večkrat. Neki Anonvmus jo je priredil za balet v dveh dejanjih in petih slikah; muziko je zložil S. Bachrich in insceniral jo je K. Tel le na Dunaju 1884. 1.; isto-tako Karel Withkowsky: Sakuntala. Dichtung; in Musik gesetzt von Ph. Scharwenka. Berlin. Najnovejše delo je: Sakuntala. Indisches Schauspiel von Kalidasa. Frei bearbeitet von Gustav Schmi-linskv. Dresden 1900. Igra je razvrščena v 5 dejanj in 1 poigro. Začetek drugega dejanja se glasi tako:
Konig. Euch Gottern Dank! Das Opfer ist vollbracht, Und ihr habt gnadig auch es angenommen. Gebrochen ist der bosen Geister Macht. Zum Gliick und Heil der schwer bedrangten Frommen. Was ist nun meiner Muhe  Preis, Den gnadig eure Hand mir schenkt ? — Nach der mein Herz sich gluhend heiss Mit allen Pulsen machtig drangt: Werd ich sie endlich wieder finden, Mich ihr in Liebe zu verbinden? An des Ganges Uferrand Pflegt sie bei der Sonne Glut Mit der Trauten Hand in Hand In der Baume  schatfger Hut Leib und Seele zu erfrischen. Sicher werd' ich hier sie finden. — Ach, wie mit den kiihlen Winden Lotosdiifte suss sich machen! itd. itd.
Mogoče je, da je na vse te pisatelje in skladatelje vplival Ri-chard Wagner, kajti v svoji knjigi: »Erinnerungen und Dichtungen IX.« se na nekem mestu izražuje blizu tako: »Buddha, Lutter — Indien, Deutschland. Dort an den Ufern des Ganges milde Entsagung, hier ein schwerer Kampf. Wir miissen Fleisch essen, Gebrautes trinken, warm uns kleiden und logiren; wir konnen ohne Wein, Weib und Gesang nicht auskommen.« V isti knjigi je tudi popoln načrt za celo glediščno igro. Tu natisnemo ves načrt neizpremenjen, samo tri besede razložimo poprej. Chakvamuni se glasi pravzaprav Šakvamuni in je drugo ime Buddhe, ustanovitelja buddhizma. P rak rt i1) (tako se mora pisati, ne Prakriti) = narava. Candali  se imenujejo   ljudje   najnižje vrste.
*) Dasi pišejo Nemci  povprek: S anskrit,  Prakr it,  se  morata  ti   besedi izgovarjati: Sanskrt, Prakrt.
»Ljubljanski Zvon« 11. XXII. 1902.                                                                                                  52
738
Dr. K. Glaser: Ka.lida.sa.
Eine Skize, Eine Betrachtung.
Chakya-Muni, Ananda. Prakriti. (Deren Mutter) Brah-m a n e n. J11 n g e r. V o 1 k.
Der Buddha auf seiner letzen Wandemng. — Ananda am Brunnen von Prakriti, vom Tchadalamadchen getrankt. Heftige Liebe dieser zu Ananda; diese erschuttert. —
Prakriti, im heftigsten Liebesleiden: ihreMutter lockt Anauda herbei: grofier Liebeskampf: Ananda bis zu Thranen geriihrt und geangstigt; von Chakya befreit.
Prakriti tritt zu Buddha, am Stadtthor unter dem Baume, um von ihm Vereinigung mit Ananda zu erbitten. Dieser fragt sie, ob sie die Bedingungen dieser Vereinigung erfullen wolle. Doppelsin-niges Zwiegesprach von Prakriti auf eine Vereinigung im Sinne ihrer Leidenschaft gedeutet; sie stilrzt erschreckt und schluchzend zu Boden. Ananda von Brahmanen verfolgt. Vorwiirfe wegen der Befassung Buddha's mit einem Tchandalamadchen. Buddha's Angriff des Ka-stengeistes. Er erzahlt dann von Prakritis Dasein in einer friiheren Geburt; sie war damals die Tochter eines stolzen Brahmanen; der Tchandalakonig, der sich eines ehemaligen Daseins als Brahmane erinnert, begehrt fiir seinen Sohn des Brahmanen Tochter, zu welcher dieser heftige Liebe gefasst; aus Stolz und Hochmuth versagt die Tochter Gegenliebe und hohnte den Unglticklichen. Dieses hatte sie zu bilssen und ward nun als Tchandalamadchen wieder geboren, um die Qualen hoffnungsloser Liebe zu empfinden, zugleich aber zu entsagen und der vollen Erlosung durch Aufnahme in Buddha-s Ge-meinde zugefiihrt zu werden. —¦ Prakriti beantwortet nun Buddha's letzte Frage mit einem freudigen »Ja«. Ananda begriisst sie als Schwester. Buddha's letzte Lehren. Alles bekennt sich zu ihm. Er geht dem Orte seiner Erlosung zu. Ziirich, 16. Mai 1856.
v
Ce vpliv Wagnerjev na druge pisatelje in skladatelje ni tol jasen, ga vendar v Gradcu bivajoči avstrijski skladatelj dr. Wilhelm Kienzl (rojen 1857 v Weitzenkirchen na Gorenjem Avstrijskem) priznava sam. Bil je v Baireuthu, in Wagner ga je nagovarjal, naj se ozira na indske snovi, kajti on sam je v Parsivalu izrazil Buddhovo naziranje. Wagnerjeva igra »Die Feen«, ki se je predstavljala deset let po njegovi smrti, se naslanja nekoliko na snov Urvašije. Kot jurist je Kienzl v Pragi prišel v dotiko s slavnim fizikom Machom, ki je zdaj na dunajskem vseučilišču . . . Resnobni mož je imel globok čut za poezijo in je zapisal Kienzlu v album lepe stihe, ki ga opozarjajo
Dr. K. Glaser: Kalidasa.
739
na indsko poezijo. Kalidasovo glediščno igro Urvašijo1) so nesrečnemu bavarskemu kralju samemu predstavljali 1886. leta. Kienzlov prijatelj dr. Goedel je priredil po tej igri besedilo za epos Urvaši, Kienzl pa je zložil muziko. Opera je v Draždanih izredno uspela; vodil jo je dvorni kapelnik Schuch, rojen Gradčan, ki je sedmi in osmi razred gimnazijski študiral na mariborski gimnaziji v letih 1864 in 1865. Na jesen istega leta je stopil Schuch kot pravnik na graško vseučilišče, pa v kratkem je zapustil pravoslovje, ker je že gimna-zijalec bil izvrsten muzik in je pozneje postal na Nemškem eden najuglednejših kapelnikov. Za glediščno upravo te igre je bavarski kralj žrtvoval 4000 mark; opera se je z Bavarskega spravila v Draž-dane. Opera Urvaši se je predstavljala tudi v Linzu, v Gradcu in v
v
Pragi; Goedlov nemški tekst je za Cehe  priredil Novotny   1890. 1.
Tudi »Malavika in Agnimitra«, katero je Zubaty prevel na češki, jaz na slovenski jezik, se je 1886. leta igrala v Monakovem; besedilo in muziko je priredil Weingartner, Kienzlov prijatelj, tudi izpodbujen po Wagnerju. Kienzlov in Weingartnerjev nemški operni takst je izdal Paul Voigt vKasslu; Kienzlova knjižica ima tudi najvažnejše operne motive v notah.
Iz Malavike naj  bo navedenih par kitic.
Agnimitra!
Sieh! wie iiber uns
Die Sterne glanzvoll zieh'n.
Wohl sind es Augen hoh'rer Welten,
Die freudig heller strahlen,
Wenn aufkeimt froher Herzen Bund.
Ich weiss, dass du geheimnissvoll
Verhiillest deine Herkunft, deinen Stamm.
Jetzt ist es Zeit, um alles zu enthullen.
Wer bist du, sprich!
Malavika razlaga, da je kruta vojska pregnala njo in starše iz domovine; na begu je izgubila starše in sama pribežala do kraljeve palače in se tam zgrudila na tla. Ko se je zavedela, so jo hoteli porabiti za sužnjo, ona se je pa zatekla pred kralja in s svojimi pesmicami kralju ganila srce.
Iz tega kratkega pregleda se vidi jasno, da so v Avstriji nekaj pod VVagnerjevim vplivom, nekaj brez njega nemški in slovanski pisatelji mnogo storili za razširjenje indske poezije.
l) To glediščno igro sem 1885. leta v slovenskem jeziku objavil v podlistku »Edinosti«.
52*