slovenska stran 7. avgust 1978 - Naše Novine - 9 PIŠETA IN UREJUJETA: LOJZE KOŠOROK IN PAVLA GRUDEN ft oSrwtkr 2» \m b»^ IZ POPOTNE TORBE PAVLA GRUDEN KAR PO DOMAČE ••• Oče italijanskega nacionalizma je bil Giuseppe Ma-zzini /ca 1805-1872/, narodnjak in republikanec, nasprotnik krscanstva in zagovornik čistega teizma t.j. vere v stvarnika in vladarja sveta. Zatrjeval je, da je Italija najboljše označena očetnjava v Evropi in da so jo njene naraVne meje med alpami in morjem začrtale tako natančno kakor da je otrok. "Stvarnik je vsaki zemlji "narisal" njeno zemljepisno lego z gorskimi venci in širokimi rekami..." Pri tem ga ni niti malo motila zemljepisna lega pokrajin, ki so bile gosto obljudene s tujimi jezikovnimi skupinami v okviru "italijanskega otoka". Navzlic temu, da je bil nasprotnik katoliške vere, jo je 1. 1849 glasil za uredno vero Italije. Posebno za nas Slovence je važno, da se tu za nekaj trenutkov ustavimo z mis-lijo na borbo za priklj .čitev vseh tistih krajev na "italijanski" strani Alp, kjer večina prebivalstva govori slovensko, Jugoslaviji. Ta geografska vera, ki jo je razglasil Mazzini je bila najmočnejša podloga italijanskemu nacionalizmu, ki je stvarno zaživel z nastopom Mussolinija in fašizma. Še danes smo žrtve te Mazz-inijeve zemljopisne vere. Če bi bil slovenski narod o temu dovolj poučen, bi morda nikdar ne bilo tiste nesrečne peščice Slovencev, ki so se ponudili Lahom v službo. Tragedija in izdajstvo, ki so ju ti zaslepljenici povzročili nad našim drobnim slovenskim narodom ne bo nikdar pozabljena. Kakor Mazzini, tako je bil tudi Mussolini neprijatelj krščanstva, vendar pa je razgovor, ki so ga spominjali na zgodnjo mladost, ostal sentimentalno vezan na katoliško cerkev. Izjavil je, da cesarsko in latinsko izročilo Rima predstavlja katolicizem. Zelo ga je motilo, ko so se začele pojavljati v vse večji meri Nacionalne cerkve, češ, da miljoni in mi-ljoni ne bodo več gledali v bodočnost Rima in Italije. Iz tega razloga je izjavljal, da želi, da bi se Vatikan odrekel posvetnih ambicij. Ponudil je Vatikanu vso materjalno pomoč za cerkve šole in bolnice, ki jih posvetna oblast premore. Smatral je, da je 400.000.000 katoliških vernikov, ki se ozirajo v Rim, Italiji v ponos in posebno korist. Vendar pa je istočasno vazg-lašal, da je fašizem svetovna ideja po duhu, toda italijanska v osnovi. Leta 1926 je Mussolini že čvrsto sedel v sedlu. Zelja, ki jo je tiho gojil, da bi Vatikan oddaljil od državnih poslov, se mu je ure-snišila 1. 1929, ko je podpisal s Cerkvijo konkord-at, in sporazum, ki je proglasil papeža za vladarja v vatikanski državi. Do tega sporazuma je prišlo zato, ker je papež želel konkordat z Italijo, a Mussolini je želel sporazum z Vatikanom pa je zato pristal na konkordat... V ta namen je Mussolini odštel Vatikanu 750,000.000 miljonov lir odškodnine gotovini in 1,000,000.000 lir v obveznicah, za katere se je pozneje Mussolini sam hvalil, da po tedanji tekoči ceni niso bile vredne več kot 800.000.000 lir. S tem se je začela "Gospodova ura", je zapisalo jezuitsko glasilo "Civilta Cattolica" in začetok nove dobe miru in verske vzpostavitve. Fašistična propaganda pa je spravo s Cerkvijo izkoristila v svrhe fašizma. S to "Gospodovo uro" so se hudičevi časi za slovensko prebivalstvo, ki je živelo v "naravnih mejah" Italije, še bolj poslabšali. V korist katolicizma naši ljudje v Italiji niso smeli niti moliti v slovenščini. "Naravne" meje Italije so se širile z vsako pridobitvijo novega ozemlja na- osnovi Mazzinijevega nacionalizma, ki je trdil, da se v vsakemu narodu odraža božji načrt in da se narodi nebi smeli upirati božji volji /geografski?/ ampak da bi morali služiti skupno kot instrumenti za svojo uresničitev na zemlji kot pravi Gospodovi preroki. "Posebno italijanski narod se bo dvignil nad drugimi kot božji.oznanjev-avec za odrešitev človeštva" To "Božje poslanstvo" fašizma je našlo pot. tudi h katoliškim vernikom v Jugoslaviji, ki je v Rimu videlo prestolnico "božjega" krajestva na zemlji. Na strani teh odrešiteljev človeštva je izgubljeno na tisoče mladih življenj, ki so s svojo krvjo napojila slovensko zemljo, za katere odgovornost nosijo nacionalistično zagriženi katoliki. Ti odrešitelji človeštva nosijo na svojih vesteh 800.000 pripadnikov pravoslavne veroizpovesti, ki so na nasilen način, ne v vojni borbi, ampak kot civili izgubili življenje, ko je zavladala skoraj celi Evropi nemška nacistična pošast. Nadaljuje prihodnjič Na poti v domovino sem se za nekaj dni ustavil v Manili na Filipinih. Prava Meka za turiste. Iz Sydneya sem odnesel s sabo mačan prehlad, vendar sem se ga v tamkaj šni vročini kar hitro znebil. Filipini so otoška država s 1106 otoki, leži nad ekvatorjem na severni polobli med Južnim Kitajskem morjem in severnem delom Tihega Oceana. Filipinci poznajo le dva letna časa: poletje in deževno dobo. Ime Filipini so dobili od španskega kralja Filipa, bili so 400 let španska kolonija. Ostanki španske kolonizacije je še njihov dener pesos, priimki in imena ter od njih so prevzeli tudi katoliško vero. Prebivalcev je 45 milijonov, Manila njih prestolnica pa ima okrog 5 milijonov prebivalcev. Govore okoli 40 različnij jezikov ali narečij, jezik Tagalog govori 18 milijonov in 4 milijone pa jezik Hocano. Ker se težko sporazumevajo med seboj, zato je angleščina nekako njih uradni jezik. Vsi napisi, reklame, prometni znaki je vse le v angleščini. Zato dobiš vtis, da se prišel v anglosaksonsko deželo, vendar medseboj ne govorijo svoj jezik, vsi pa več ali manj razumejo angleško. To so podedovali od Ameri-kancev, ki so gospodovali na Filipinih 40 let. Na Filipinih so imeli Amerikanci svoj glavni štab, za vso področje Azije do Avstralije, v vojni proti Japonski. Tudi ti so nekaj časa gospodovali na Filipinih. Zanimivo je ameriško vojno pokopališče, kjer ima vsak padli vojak na tem področju svoj spomenik v obliki marmo-natega križa. Vredno za og-leg. Po vojni so postali neodvisni in si ustanovili republiko po zapadnem vzorcu. Kot zaostala in nerazvita država je imela težave tudi v vladi, tako je prezi-dent Markos raspustil parlament in vladal sam. Ravno na dan neodvisnosti 12. junija letos, so ponovno vzpostavili parlament in tako je prezident Markos postal tudi ministrski predsednik. Bile so velike in zanimive proslave, del teh svečanosti sem videl sam. Vlada polaga veliko pa-žnjo šolstvu. Z letošnjim šolskim letom, ki se je začelo 13. junija, glavne počit-mice imaju v aprilu in maju, se je na vse šole vpisalo kar 14.3 milijona otrok, dijakov in študentov, kar pomeni kar skoro ena tretina od celotnega prebivalstva. Nastal je problem, zmanjkalo je prostora. Imajo po dovolj učiteljev, zato so uredili tako, da se na šolah predava vse od rane ure do 10 ure zvečer. Brezposelnost je pri njih velika. Izseljuje se lahko le visoko kvalificirana delovna sila. Tehnologija počasi napreduje. Industrija je šele v razvoju. Za primer vzemimo da imajo v vsej državi le eno pivovarno v Manili in proizvajajo le eno vrsto piva St. Miguel in ta tovarna edina proizvaja vse ostale nealkoholne pijače. Vina skoraj ne poznajo. Proizvajajo po zelo dobro žganje iz kokosovega oreha in oni to imenujejo vino. Zato pijancev skoro ni. Pač en socija-lni problem manj za državo in družbo. Kmetijstvo je tudi še zelo na nizki stopnji. Prvič v življenju sem videl kmetiča, ki je rahljal zemljo za riž s popolnoma lesenim ralom /plugom/, delovna živina so bivoli. Imajo letno le eno žetev riža in to v deževni dobi, če bti imeli namekalne naprave bi lahko sejali in želi trikrat na leto. Pridelajo po zelo veliko južnega sadja, posebno kokosovih orehov. V to smer je tudi usmerjena predelovalna industrija. Bavijo se seveda tudi z rivolovom, so obmorska dežela in s turizmom. Vsaj v Manili je turizem važna panoga gospodarstva. Hotelov imajo dovolj udobnih in modernih, ljudje so izredno vljudni in prijazni. Za zabavo je preskrbljeno, med turisti prednačijo Japonci in Amerikanci. Cene zo za naše pojme zelo nizke, posebno so poceni tek- stil in umetniško izdelani lesni izdalki. V tem so pravi umetniki. Zanimivi so ogledi dežele, njih jezera in vulkani. Zanimivo je kako se razvija promet na ulicah Manile. Železnic v metropoli ni, zato je morje vseh vozil, od starih do najmodernejših avtobusov in taksijev. Posebnost so vozila, ki jih nikjer drugod ne vidiš. Amerikanci so jim po vojni pustili 32 tisoč džipov, te so predelali, da imajo prostora za kakih 12 ljudi, prevoz stane le par centov, zato so navodno vedno polni. Ta vozila imenujejo "jipneey", okrašena so prav ekzotično z vsemi mogočimi barvami in poslikana kar človeški um premore. V morju prometa nevem kako bi se povprečen šofer znašel. Oni se, kljub vsemu na cestah in ozkih ulicah skoro ni nes- reč. Filipinski vozniki vseh mogočih vozil so dokaj potrpežljivi drug z drugim, na ■cestah ni razburjanja niti preklinjanja, niti prometne policije, le malo prometnih znakov, le nekaj več hupa-nja, kot smo to mi vajeni. Dobiš vtis da je narod zelo strpen in potrpežljiv drug z drugim. Znano je, da filipinske ženske obleke slove daleč po svetu po bogatih vezeninah, žal tega ne vidiš nikjer po ulicah, da bi te lepe obleke nosile. Vse izložbe so bogato založene z njimi. Tudi cene so za turista dostopne. Vendar ves nežni spol nosi .izključno dolge hlače, mo-mentalno prevladujejo far-merke in poslikane majice. Kaj več garderobe ni potrebno v njihovi vročini. Tudi tu je zapadna civilizacija opravila svoje delo. Lojze Košorok KONCERT VALTERJA DEŠPALJA V SYDNEYU Valter Dešpalj mlad umetnik mednarodnega slovesa je bil gost avstralske vlade in imel svoj koncert v sredo 2. avgusta v sydneyskem Konzervatoriju. Mlad virtu-oz, vijolinočelist, se je predstavil sydneyski publiki z izvedbami znanih umetnikov: Bacha, Matza, Braem-sa in Paganinija. Na klavirju ga je spremljala Elizabeth Powell. Brezdvoma je njegov koncert uspel, kajti publika ne samo mirno pos-slušala, nego pila melodije, ki so prihajale izpod umetnikovih prstov. V dvorani mir, kot da je sam umetnik s svojim instrumentom. Mo- gočni aplavzi so dokazali, da je bil koncert na umetniški višini. Rojen je v Jugoslaviji v družini profesionalnih glaz-benikov. Za v šestem letu starosti je bil deležen glaz-benega pouka, pri devetih je začel igrati instrument in njegovi učitelji so nadalje bili svetovno znani glazbe-niki. Že pred svojimi 20 leti je tekmoval in zmagal na raznih tekomovanjih. Tudi gostoval je že v 15 državah, tako v Moskvi, Varšavi, Londonu in New Yourku, ter v ZDA in Kanadi v več kot 40 mestih. Poleg kon- certov kjer nastopa, je učitelj glazbe na Glazbeni Akademiji v Zagrebu, svoja mojstrska predavanja je imel na Finskem na Sibelius Inštitutu, tako v Teheranu in drugod po Jugoslaviji. Njegov koncert je bil v organizaciji Art Councila, žal, da je bila publika tako pozno obveščena. Zato je bil obisk zelo pičel, posebno naša etnična skupnost ni vedela in bilo nas je le morda kaka dva ducata. Ostala publika, ki je bila kar v zadovoljivem številu, je bila verjetno iz "glasbene kaste". PO SIOVENIJI PO AJDOVŠČINA — 16. septembra letos bo v Ajdovščini proslava ob 150-letnicl ustanovitve prvega tekstilnega obrata v Sloveniji. Leta 1928, pred petdesetimi leti, so v Ajdovščini odprli tudi prvo bombažno predilnico pri nas. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev je bil to tudi najstarejši industrijski obrat na področju današnje Jugoslavije. METLIKA — V metliškem parku pred Belokranjskim muzejem so 21. maja odkrili spomenik velikemu Belo-kranjcu Otonu Zupančiču. Kip je odkril predsednik belokranjskega muzejskega društva Jože Dular. Tako se je dvema znamenitima Belokranjcema, Antonu Ganglu in dr. Niku Zupani-ču, ki že imata kip pred muzejem, pridružil še pesnik Oton Zupančič. Kip je delo prof. Zdenka Kalina. ČENEBOLA — V tej vasi v Beneški Sloveniji so odprli zadružno poslopje, za katerega obnovo so velik del prispevali naši zamejski rojaki sami. UKVE — V Ukvah v Kanalski dolini so konec maja zaključili tretje leto tečaja slovenščine, ki ga za osnovnošolske otroke prireja župnik Mario Gariup. Ob koncu tečaja so šolarji nastopili z recitacijami in petjem. Ob tej priložnosti je Ukve obiskala delegacija Narodnega sveta koroških Slovencev iz Avstrije. ŠTORE — Tukajšnja tovarna traktorjev načrtuje do konca tega desetletja precejšnje povečanje proizvodnje. Namesto letošnjih 5.400 nameravajo tako v letu 1980 izdelati 10.000 traktorjev. Več kot polovico letošnje proizvodnje bo tovarna izvozila v Italijo in nekatere druge zahodnoevropske države. JEPRCA — Na Jeprci na gorenjski magistralni cesti so uredili izogi-bališčc za osebne avtomobile, ki bo omogočilo utrujenim voznikom, da se umaknejo s cestišča. Znano je, da je odsek ceste pri Jeprci med najbolj nevarnimi na Gorenjskem in da se je tu pripetila že vrsta hudih nesreč. RIBNICA — Ribniški grad je spet dobil novega lastnika. Tokrat je to Turistično društvo Ribnica, ki namerava v letošnji sezoni prirediti v gradu vrsto kulturnih in zabavnih prireditev, postavili pa bodo tudi spomenike trem velikim Ribničanom: Gallusu, Škrabcu in Prijatelju. LJUBLJANA — Krvodajalstvo v Sloveniji praznuje letos 25-letnico. V tem času je darovalo kri več kot pol milijona ljudi, pri tem pa je s požrtvovalno organizacijo pomagal zlasti Rdeči križ Slovenije. V naši republiki je krvodajalstvo precej bolj razvito kot v drugih jugoslovanskih republikah, kljub temu pa krvi še vedno zmanjkuje. ZALOG — V Zalogu pri Ljubljani so po desetletnem delu odprli največjo in najmodernejšo ranžirno postajo pri nas. Ranžirna postaja ima 60 tirov, proge se raztezajo v dolžini 12 km. Postaja je v celoti avtomatizirana z daljinskim upravljanjem in po sistemu popolne zanesljivosti. PTUJ — V klubu mladih v Ptuju se v teh dneh zbirajo številni mladi, ki se bodo udeležili letošnjih mladinskih delovnih akcij. Na brigadirski konferenci so se dogovorili, da bosta letos iz ptujske občine odšli dve brigadi, v Brkine in v Makedonijo. TRIBINAČITALACA JOS JEDNOM O POEZIJI Dragi čitaoci i uredništvo "Naših Novina", izvinite ja ponovo o poeziji iako sam več ranije o tome pisao. Na stolu ispred mene su "Naše Novine" - tribina čitalaca. Divim se tekstu "JUTRO" /autor Ana Nikolič/, čitam ga i osečam kako se budi selo, priroda, cveče i biljke, ljudi, život. Kako je to sve lepo i nežno rečeno, slikovito, stilski i estetski uobliče-no u reči rečenice. U tome tekstu nema "pesničkog" rimovanja, ono mu nije ni potrebno, ali ima pesničkog daha, lepote reči i izraza, sete, misli, emocionalnih niti. Naprežem svu snagu, valj-da energij u ravnu onoj pot-rebnoj za fisiju atomskog jezgra, da bi u pesmi "Pa ako ste prijatelji" našao iš-ta pesničkog, lepog i melo-dičnog. Ta pesma za mene ostaje samo pesnička lakrd-ija pa ma o čemu ona pevala, nedostojna bilo ka-kve analize i pomena. Setio sam se jedne takve "pes-me" recitovane u dečačko doba ali ona je bezobrana i čovek se u štampi mora pridržavati bar osnovnih načela pristojnosti. Komparaciju - uporedenja "Jutra" i "Pa ako ste prijatelji" /autor Z.V. Milan/ sam sačinio da bi ocenio šta je vredno a šta nije. Napo-minjem da sve one koje pominjem, koje sam poh-valio ili čije pesme sam pokudio ja čak i ne pozna-jem. Možda ču pogrešiti, ali samo malo ne mnogo, kada kažem da se pesnik rada pesnikom. Talenti se rada-ju, oni imaju urodenu pri-rodnu dispozicij u i ako se te psihičke dispozicije razvi-ju, kanališu, prošire i pro-dube, dugim samopregor-nim i istrajnim radom, ga-jenjem i vaspitanjem talena-ta, tek tada se dolazi do željenog i vidnog uspeha. Poetsko delo-pesma se ne rada tek tako odjednom. Pesma se piše misaono, is-pravlja, prepisuje i doteru-je, prečrtava i škraba pa i cepa dok se ne dode do potrebne vrednosti. Trnovit i težak je put pesnika do spomenika i slave, do štam-panja prve pesme, zbirke pesama, životnog dela. Mnogi velikani su to doživlja-vali tek posle smrti. Redakcije svih listova u svetu dobijaju na tone poetskih priloga koji kao bez-vredni završavaju u korpa-ma za otpadk.e Ali j a ne zameram uredništvu "Naših Novina" što to štampa jed-ino se usudujem staviti neke primedbe. Kriterijum bi mo-rao da postoji bar "Kakav-kav" i toj poeziji nebi tre-balo pokloniti nekada čitave dve stranice u novinama na uštrb, recimo, crtice "Jutro". Neko je u polemici na ovu temu pominjao knjigu. Da knjiga, samo ona stvara čo-veka čovekom pa i pesnika pesnikom. Kupiti je može svako i čitati, čitati neprestano. Srdan Čičulič SOPSTVENI POGLEDI Sa ovim napisom, sopst-veni ili naši pogledi koji se odnose na nas same, želim da iznesem svoje prijatno osečanje za koje verujem da ga delim sa svim jugoslove-nskim doseljenicima širom Australije, pogotovo sa našim talentima na peru. Naravno, reč je o KUD "Njegoš" iz Sydney-a koje prip-rema vredne nagrade za na-juspelije radove pisaca i autora poezije ili proze, kao i o listu "Naše Novine", čije je uredništo svesrdno uzelo na sebe da obabesti čitaoce o toj nagradi i da im širo-kogrudo otvori svoje stranice, kako bi naši talenti i njihovi radovi došli do izra-žaja. Ovakav trokut sarad-nje i razumevanja, /da ne kažem žrtve/, društva "Njegoš", lista "Naše Novine", prema našim ljudima je za svaku pohvalu, i poželjno je da u buduče i drugi naši listovi, u saradnji sa nekim društvom, organizuju sližne manifestacije kako bi bili više dostupni svojim čitao-cima, od kojih svakako za-vise ... POČETI IZNOVA Da li ja čujem tvoje korake, ili su to samo otkucaji moga srca. Ne, to su kazaljke starog časovnika, što odnose vrijeme u prošlost, što ponesoše jednom, i tvoje korake, i nisu ih više vratili. A ja na staro mjesto, ponekad odlazim, kao i obično tebe ne nalazim. I samo požutjelo lišče, na onu klupu palo, od naših dana ništa, nije ostalo. O, kad bi se kazaljke sata mogle vratiti unazad, i sve početi iznova. Ana Dekic O H O h H m o« ■j ■ m 375 KING STR. NEWTOWN Tel. 513-213, Posle rada 699-7662 ZA NAJKVALITETNIJE VENČANE RODENDANSKE KAO I FOTOGRAFIJE SA DRUGIH SVEČANOSTI Obratite se i posetite naš Studio u Newtownu BESPLATNO POZAJMLJUJEMO VENČANE I BRAZMIRSKE HALJINE Posetite nas lično ili putem telefona ugovorite Vašu posetu. *U Boji ili *Crno bele Ova "Njegoševa nagrada" koja če biti dodeljena najbolj ima od strane društva "Njegoš" verovatno krajem ove godine, svakako je isto-rijski dogadaj za sve naše doseljenike koji ovde žive. Pošto če ovaj skup biti nešto novo, lepo i veliki uspeh za sve nas, potrebno je da tome pridamo što veči značaj i da taj dogadaj obeležimo i proslavimo kako najbolje umemo, veselo i otvorena srca, kakvi ustvari po prirodi i jesmo, i kako bi sličan dogadaj proslavili, recimo negde u našem sta-rom kraju ... Članovi društva "Njegoš" sigurno imaju na umu i znaju šta če sve biti potrebno da se pripremi i uradi sa organizacijske tačke glediš-ta, mada im to neče biti baš lako. Važno je pre svega da sala bude velika i prostrana, kako bi mogla primiti veliki broj gostiju koji če doči te večeri na ovu važnu i zna-čajnu svečanost. Možemo j oš sada biti sigurni da če tada u Sydney doči veliki broj naših ljudi iz svih kra-jeva Australije da uveličaju ovaj naš zajednički i veliki slet u Sydney-u. Pored dobronamernih gostiju, svakako če doči i svi naši talenti i pisci takode iz svih kraje-va Austaije, za koje če ovo veče i svečanost biti od izuzetnog značaja, a možda i najdraži doživljaj u njiho-vom životu. Pored nagrada koje če neki dobiti te večeri oni če se lično videti i upoznati, a kroz stisak ruku izgledače kao da su sve njihove priče i stihovi oživeli baš te večeri; izlivi srca i razgovori koji su do tada vodeni samo preko stranica Naših Novina, postače direktni i pretvoriče se u stvarnost. Jednom rečju, izgledače, pa makar to bilo samo te večeri, svi snovi ostvare-ni, želje ispunjene, a radost u srcu i osmeh na licu govorice da to upravo tako i jeste. Živeti za to jedno veče, podsetiti se na našega velikog Njegoša i kroz njega na burnu istoriju svih naših naroda; to je nešto što nam u srcu stvara ponos i prijatno osečanje da smo i mi deo tih hrabrih naroda i njihovih velikih sinova, čije smo mi pokolenje i na koje smo uvek i svuda ponosni. Kada imamo na umu jedno takvo shvatanje o nama koje je važno i koje se odnosi, kako na prošlost tako i na sadašnjost i budučnost na-šu, onda čemo lakše i pot-puno razumeti težnje huma-nog društva "Njegoš" i lista "Naše Novine", koji su se potrudili i žrtvovali na zbliža vanju svih naših dose-Ijenika, što znači iz svih krajeva naše lepe domovine Jugoslavije, da ih okupi u jednu celinu gde i pripada-ju, i da u tom smislu za sve priredi jedno nezaboravno veče. Ja verujem da če i program te večeri biti na velikoj višini, a možda je jedan od najboljih koji je do sada viden u Australiji, u našem aranžmanu. O tome je možda rano još sada govoriti, i čitaoci če svakako na vreme biti obavešteni. Da li če to biti samo akademsko veče ili če obuhvatati Širi pojam naše kulture, te čemo sazna-ti kasnije.Za sada možemo reči toliko da za program na visokom nivou postoje mogučnosti, jer imamo svoje folklorne, dramske i druge kulturne sekcije, pa prema tome možemo očekivati da če program te večeri biti od izuzetne vrednosti ... Ja se lično neobično radujem da te večeri upoznam sve naše talente i kolege na peru, čije priloge svake nedelje čitam sa velikim inte-resovanjem. Tačno je da ne mogu svi biti pesnici ili književnici, ali za mene su ovi ljudi plemenite duše koji čine ono koliko mogu i ja sam uveren da za večinu njihovi priloži i radovi imaju i odredenu vrednost. Ne trebamo se samo kritikova-ti, jer to je lako. Trebamo jedni druge prihvatiti onak-ve kakvi jesmo i ne tražiti jedni drugima dlaku u jaje-tu. Svi oni koji nešto napi-šu oni za to svakako imaju volji i u tome uživaju. sto tako medu onima koji te radove čitaju ima raznih ukusa, pa tako ima i onih kojima se nečija pesma ili dopis svida, bez obzira na književnu vrednost. Dakle, svako može da čita ono što se njemu svida, a za sve vrste dopisa postoji i odre-deni čitalac. Prema tome ni-kakvim "visokonaobrazova-nim" kritičarima niko nije dao pravo da nekome od naših dopisnika zagorčava život, več je to stvar uredništva da oceni vrednost tih dopisa, a mi ih samo možemo čitati, ili ne čitati ako nam se ne svidaju. Što se tiče same vrednosti u knji-žvenom smislu svih onih koji pišu, i tu su stvari potpuno čiste. Naime, niko nikome ne može da preotme njegovo znanje ili da prisvoji vrednost nečijeg pisanja. Svako za sebe odgova-ra i o svakome če se čuti više ako to zaslužuje, a ako neko o tome ne uspe, zar mu treba još i nekakva kritika i da li tu kritika uopšte i dolazi u obzir? Bez pokušaja nema ni uspeha, a na pokušajima, reskrianju, eksperimentisanju i prouča-vanju je sve ustvari i posti-gnuto što do sada imamo i što je stvoreno na ovom našem svetu ... Živorad Jovanovič Vera Horvat SRCE Srce mi zapoveda, Ja moram da te ljubim. A razum meni neda, Jer vidi da te gubim. Odkud bi srce znalo, Da češ ga ti opeči? Mene je tebi dalo, Za tvoje tople reči. Ti reče njemu tada; Nema ljubavi veče, Moj si život i nada, Ti si najlepše cveče! U mom si srcu sada, Izmedu praznih snova. Sad tebi sve pripada, I moja pesma ova. Nema tvoga proleča, Što moje srce mami. Kako je ružna sreča, Kad se nade u tami. AVON ZARADITE EKSTRA NOVAC Zašto da ne zaradite eks-tra novac kada imate vi-šak vremena? Prodavajte Avon u vreme koje čete sami podesiti i koje če vam omogučiti da stignete kuči pre nego što deca stignu iz škole. Nazovite /Melburn/ 51-7963 ili 63-3760. JESEN LJUBAVI Kasna je jesen oluja divlja, Još pokoji listič na granama ima. Kroz okislo okno prozora mog, Posmatram jesen lističa svog. Za trenutak stane više se ne njiše, Kao da našu poslednju uspomenu briše. On danas umire, sa grane pada A ja se pitam: Zar če i njega Iz mog života nestati sada? Pada, odlazi, šibaga kiša i vjetar ljut, Zovem ga, ostvaram prozor da nade svoj put. Ali ne. Nošen olujom daleko pada, A moje oči ostaše praznog pogleda sada. Zažalih tada kao nikad prije, Sto makar dok mre kraj mene nije. Zaželjih njegovu samrtnu hladnoču, Da njom gasim oganj, sagarame noču. Ostade mi samo poruka na grani: Gledasmo se al' ipak pomrijet čemo sami. ' Stefa Vanovac S.A.