časopis
za
kritiko
znanosti
Oikos
ekonomije in ekologije
Vstop v Evropo -
izstop iz naroda
Okrogla miza z A. Finkielkrautom
Martin Jay:
Habermas versus poststrukturalisti
Letnik XiX
1991
14 2 - 14 3
časopis
za
kritiko
znanosti
Revija, ki jo imate v rokah je
natisnjena na naravi prijaznem
papirju, ki ga iz recikliranega
papirja izdeluje
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo
letnik XIX, 1991, 142-143
UDK3	*	YU ISSN 0351-4258
Izdaja: Studentska organizacija Univerze v Ljubljani
Izdajateljski svet: Andrej Kim (predsednik), Vika Potočnik, Marjan Pungartnik,
Branko Gregorčič, Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kirn, Igor Omerza, Leo Šešerko
To številko so pripravili: Andrej Klemene, Igor Pribac, Janez Suštaršič.
V.d. glavnega urednika	Lektorica
Andrej Klemene	Bora Zlobec - Jurčič
V.d. odgovornega urednika	Korektorica
Samo Resnik	Tanja Berčon
Tehnični urednik in oblikovalec	Tajnica uredništva
Marjan Kokot	Darka Alič
Logotip oblikoval	Distributer	.
Ranko Novak	Gregor Alešič	Г
Naslov uredništva: Beethovnova 9/1, 61000 Ljubljana, uradne ure so vsak dan
od 10.00 do 14.00; tel.: (061) 210-332, fax: (061) 222-618.
Stavek	Tisk
Ali Mugerle	ETIKETA Ljubljana, d.o.o.
Revijo denarno podpira Republiški sekretariat za raziskovalno dejavnost in
tehnologijo.
Izid te številke so sofinancirali:
Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora RS,
Ministrstvo za energetiko RS in
TRANSTRADE d.o.o.
Po sklepu Republiškega sekretariata za kulturo št. 415-415/91 av z dne 29. 5.
1991 je revija oproščena temeljnega davka na promet proizvodov.
Prispevke namenjene objavi pošljite v dveh izvodih tipkopisa z dvojnim razmikom
med vrsticami. Ce pošiljate besedilo na računalniški disketi, priložite tudi izpis.
Dodan naj bo kratek povzetek in osnovni podatki o avtorju. Nenaročenih
rokopisov ne vračamo.
Kazalo
Beseda uredništva:
Legitimnost interesa "biti vmes"	5
Oikos ekonomije in ekologije
Andrej Klemene: Oikos ekonomije in ekologije: Od gospodinje k
menedžerju in nazaj	11
Andrej Horvat	Davek na energijo: Ekološki ali politični davek? 17
Janez Sušteršič "Okolju prijazna" javna izbira?	35
Herman E. Daly Ekonomika in vzdržljivost: Za ekonomijo rav-
novesnega stanja	55
Paul Ekins	Vzdržljivo potrošništvo. Novo potrošništvo:
Teoretične osnove in praktična raba	67
Izbrana bibliografija	78
Vstop v Evropo - izstop iz naroda
I Okrogla miza z A. Finkielkrautom
Sogovorniki: dr. Valentin Kalan, Boris A. Novak, dr. Braco Rotar,
Jaroslav Skrušny, dr. Svetlana Slapšak, mag. Igor Pribac	85
Članki
Igor Lukšič	Je revija stranka? Primer Mladine 1981-1988 111
Bratko Bibič	0 glasovih (govorice) in zvokih (glasbe)	125
Aleš Debeljak	Socialna ekologija kot kritika politične levice in
desnice	145
Prevod
Martin Jay	Razprava o performativnem protislovju: Haber-
mas versus poststrukturalisti	153
Recenzije in prikazi
Michel Foucault Vednost - oblast - subjekt (Igor Lukšič)	171
Nicholas J	The Political Phenomenon of Political Marketing
O'Shaughnessy (Igor Lukšič)	172
Guy Debord	Comments on the Society of the Spectacle (Darij
Zadnikar)	174
Alvin Y. So	Social Change and Development. Modernization
- Dependency and World-System Theories
(Adriana Dvoršak)	176
Richard Lindely Autonomy - Issues in Political Theory (Milan
Zver)	177
Jacques Derrida L'autre cap (Igor Pribac)	180
Zoran Maksimović Mladinske delavnica (Darja Zore)	182
Povzetki / Abstracts	| 185
I Podatki o avtorjih	| 189
Beseda uredniStva	5
Legitimnost interesa "biti vmes"
Uvodnik v prejšnji številki Časopisa je napovedal umik uredniške
politike od velikih političnih tem. Niklas Luhmann je bil zavestno
predstavljen s teksti, ki se dotikajo dopustniške fantazmagorije -
kodiranja intimnosti in komuniciranja spolnih interesov. Ne le zaradi
marketinga, ki (še vedno) nalaga kategorični imperativ
spogledovanja s seksom, ampak tudi zaradi poizkusa, da bi sprožili
konstruktivno razpravo, ki bi ne bila a priori umeščena v matrico
starih bojev med miselnimi šolami.
Fantazmagorija seksualnega je bila v letošnjem počitniškem
času sublimirana v govor smodnika in govorico o armbustih, velikih
zmagovalcih in jugookupatorski vojski. Edina realnost medijskih vojn
je virtualna realnost govorice same. Sistemska teorija kot teorija
komunikativnosti se ne ukvarja z govorico, jo pa dopušča kot svoje
okolje. Vendar bi poznavanje teorij diskurzivnih formacij verjetno
lahko marsikaterega sistemskega teoretika rešilo pred padcem v
sociološko razsvetljenstvo. V blagor sebi in univerzi.
Moderne družbe kot sistem subsistemov, ki si po lastnih in
razlikujočih se principih začrtujejo meje med sabo in okoljem, in v
katerih noben subsistem ne more predstavljati družbe kot take,
utemeljujejo emancipacijsko možnost racionalne subjektivnosti,
decentralizacijo in deinstitucionalizacijo koordinacije vzdrževanja
reda. Sistemska teorija jemlje intelektualno kredibilnost politiki, ki se
poizkuša legitimirati izključno z glasovalnim strojem neponovljive
sinteze duha rimske kurije, principov demokratičnega centralizma,
parlamentarnega etosa in pravno še vedno legalnega samoupravnega
korporativizma.
Vendar je z Luhmannom samim mogoče kritizirati tudi
sociološko razsvetljenstvo, ki v polemikah proti socialnemu inženiringu
napada fantazmo, da danes obstaja neka Arhimedova točka, s katere
je mogoče premikati družbene strukture, saj sama forma te kritike že
predpostavlja neko čvrsto točko - Znanost. Kritika, ki stavi na
avtentično neposredovanost znanstvene besede, se ujame v t.i.
performativno kontradikcijo, o kateri si lahko več preberete v tekstu M.
Jaya: "Razprava o performativni kontradikciji: Habermas versus
poststrukturalisti", ki ga objavljamo v prevodnem bloku.
V prejšnjem Časopisu objavljeni članek "Zaznavanje in
komuniciranje spolnih interesov" pokaže, kako se komunikacija, tako
kot vsi racionalni postopki, vrti okoli manka biti. Po Luhmannu vsak
Beseda uredniStva	6
poizkus komunikacijskega posredovanja seksualnih interesov vodi k
deseksualizaciji interesa samega, ker je komunikacija neskončna
spirala vprašanj in odgovorov, na kateri se subjekt izjave in subjekt
izjavljanja nikoli ne srečata. Ta motiv sistemske teorije bom poizkušal
tematizirati na mestu, kjer je danes Luhmannova sistemska teorija
posredno vpeljana v politične polemike o mestu Univerze in o tem, kdo
bo zasedel vodilno mesto tega dela znanstvenega subsistema.
Teorija avtopoetičnih subsistemov ni legitimna zaradi
objektivnega stanja stvari, se pravi, ker bi bili subsistemi empirično
preverljivo neodvisni drug od drugega, pač pa zaradi hegemonije
političnega diskurza moderne, ki njihovo razliko utemeljuje.
Glasovalni stroj vladajočega bloka je odpovedal prav zaradi
tega, ker je bil ta blok sam konstituiran na formi, ki ne more
institucionalizirati likvidacije razlik v imenu kateregakoli cilja, formi,
ki predpostavlja teleološke razlike kot pogoj svoje lastne možnosti.
Analogija med Svetom Demosa in cekajem je legitimno sredstvo
žumalističnega prosvetljevanja ljudstva. Toda analogija ostaja
analogija in po svojem lastnem pojmu preteklo in znano jemlje mero
tistemu, kar mišljenje šele mora zapopasti. Vsi smo svoje čase vedeli,
da v cekaju bivše partije obstajajo med seboj ostro spopadajoče se
frakcije, ki so v labodjem spevu komunizma pokrivale malodane
celoten spekter interesov slovenske družbe. Toda diferentia specifica,
ki mimo vseh empiričnih analogij daje popolnoma nov kontekst, je
preprosto ta, da za razliko od starega režima, v katerem smo vsi
vedeli, da znotraj Partije obstajajo razlike, ki so se v Kardeljevi
doktrini lahko celo izrazile, razlike kot razlike ni bilo mogoče izreči,
razen za ceno političnega samomora. Danes pa lahko sam šef cekaja
vladajoče koalicije ugotovi, da Demosa kot Demosa ni več.
In ko presvitli cesar sam izjavi, da je nag, potem ni več
kraljevega telesa kot telesa, ki inkorporira celoto svojih podložnikov,
in corpus delicti, kot nas je to učil Foucault, ni več zločin proti
kraljevskemu telesu. /Ve najbolj elegantno in ne brez nevarnosti
retrogradnih trendov sta pozicija in opozicija pri nas vzpostavili
politični dikurz moderne in formo moderne države.
Toda, če je politični diskurz moderne že tu, od kod potem težave
pri njegovi implementaciji? Nas od Luhmannovega razsrediščenega
kozmosa ločuje res le tista politika, ki hoče v Morali najti ponovno
središče univerzuma? Ali pa se danes ne da zasesti rektorskega stola
Univerze tudi zato, ker se ga hoče posvetiti s kadilom Znanosti?
Znanstvena kritika političnih odločitev, ki z mesta svojega
izjavljanja že predpostavlja znanost kot avtonomen subsistem, ima
peiformativno razsežnost: vzpostaviti hoče avtonomijo znanosti
nasproti politiki. Toda obenem je žrtev lastne fantazme, da imajo
Beseda uredniStva	7
razlike med subsistemi status objektivne znanstvene resnice. Za
Luhmanna kot znanstvenika je tudi razlika med subsistemom
znanosti in politike razlika, kije po sebi legitimirana le znotraj
znanosti o teoriji sistemov. Luhmann ve, da ne vidi, da ne vidi.
Vendar politika ni znanost in s stališča politike je vsak govor o
politiki politični govor. Tudi govor znanstvenika, ki hoče vzpostaviti
razliko med znanostjo in politiko kot avtopoetičnima subsistemoma.
Če ne upošteva specifičnosti političnega diskurza, ki konstituira svoje
objekte, in znanstveno avrò degradira v moralni fundament, s
katerega razsoja o politiki, potem v nasprotju z lastnimi nameni
predpostavlja Znanost kot Arhimedovo točko, s katere se bomo lahko
izstrelili v razsrediščeno Luhmannovo galaksijo.
Tematski blok "Oikos ekonomije in ekologije" eksplicitno razpira
vprašanje ali ni prav diskurz Znanosti tisti, ki nas od željenih galaksij
ločuje vsaj toliko kot politika, ki kot nadomestek znanstvene
legitimacije svojih odločitev medijsko instrumentalizira auro
harvardskih čudežnih dečkov.
Kot univerzitetna institucija, kar Časopis za kritiko znanosti
nedvomno je, čeprav ne stane Univerze enega samega tolarja, seveda
ne moremo mimo tega, kar se dogaja v univerzitetnem prostoru.
Posredno nas zadene vsaka odločitev Univerze, v kateri ima naš
izdajatelj pravico veta pri sprejemanju ključnih odločitev. Če se
študentska identiteta v časih pavperizacije in razvrednotenja statusa
večine diplomskih nazivov res oblikuje na cehovski odklopljenosti od
kategoričnega imperativa "študiraj", kije lasten pojmu študenta, in se
uradni predstavniki študentov ne pustijo interpelirati kot Študirajoči
kolegi, temveč se nepopustljivo držijo cehovskih prerogativ, potem se
zastavlja vprašanje o smiselnosti prizadevanj , da bi Časopis ostal
tam, kjer mora biti po svojem interesu (inter esse - biti vmes;
brechtovsko: posegati vmes) - med univerzo in študenti.
Andrej Klemene
Okolje je dom.
V grški besedi oikos* se zrcali ujemanje pojmov
okolje in dom,
ki ju moderna civilizacija doslej še ni uspela povezati.
Logično preprosto, a strokovno zahtevno:
okolje moramo negovati in z njim gospodariti kot s svojim domom,
saj to tudi je.
OIKOS d.o.o., Podatki o okolju, Domžale, Ljubljanska 36, 061 714 807:
Zbiranje podatkov, podatkovne baze, GIS,
prostorsko načrtovanje, svetovanje, gospodarjenje
z obnovljivimi naravnimi viri, sistemi ravnanja z odpadki, ekološko
izobraževanje, založništvo, presoja vplivov na okolje, razvojno načrtovanje
na podeželju, razvoj okolju prijaznega turizma, varstvo narave ...
* oikos: grško hiša, dom, gospodinjstvo, koren besede ekologija in ekonomija.
Oikos
ekonomije in ekologije
SVET NA DLANI
GEA je poljudnoznanstvena revija, ki odkriva življenje.
Kdor jo enkrat spozna, ta ji ostane zvest, kajti revija
nima tekmecev.
GEA - revija generacij za vse generacije.
GEA - 12 številk na leto, vsak zadnji teden v mesecu.
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 142/Г43; 11-6	11
Oikos ekonomije in ekologije -
od gospodinje do menedžerjg in nazaj
Andrej Klemene
Kot je že skoraj splošno znano, pojma ekonomija in ekologija izvirata iz
starogrškega pojma oikos1. Pojem ekologije etimološko nima nikakršne zveze
s pojmom narave, ki za stare Grke ni bila mrtev objekt znanstvene in tehnične
manipulacije, temveč "physis", celota vsega, kar je, v kateri bogovi sicer niso
več eno z elementi, temveč jih le pomenijo (Adorno, Horkheiner 1981: 128),
toda celo v prvih poizkusih metafizično racionalne podobe sveta se podstat ne
more izviti iz pajčolana mitične mreže sveta, polnega začaranih duhovnih sil
tudi tam, kjer logos hoče izgnati mitsko kozmogonične utemeljitve sveta.
Za tem, kar so zgodovinarji filozofije z začetka tega stoletja (npr. Vorländer,
Windelband in Burnet) razložili kot dogodek naivne in spontane refleksije o
prirodi, čudež, ki je prapočelo modrosti Zahoda, se zarisujejo stara
božanstva."Ko so elementi postali narava, so odvrgli videz individualiziranih
bogov, vendar pa so ostali dejavne in žive moči, ki so še vedno razumljene kot
božanske; kadar physis deluje, je vsa prežeta s tisto modrostjo in pravičnostjo,
ki sta bila Zeusova apanaža"(Vernant 1986: 79).
V konstelaciji mreže elementov duhovnega univerzuma polis narava ne zaseda
mesta mrtve substance, ki jo osmišljuje šele spoznavajoči subjekt, ker ta mreža
še ni stkana iz pojmov, temveč iz podob, ki so neločljivo povezane z imeni bogov.
Nič ne sili v to, da bi se iz oikosa razvil pojem okolja, medtem ko razkroj male
kmečke posesti in sprememba statusa plemiške aristokracije v zemljiško
veleposestniški stan, povzročena z naraščajočim obsegom trgovine in blagovne
menjave, kot stvarni prisili izsilita spremembo agore iz središča političnega
univerzuma polis v tržnico (Vernant 1986; Thompson 1977). Pojem ekonomije
je tako kot vsi filozofski pojmi porojen na atenski tržnici, zgodovinskem mestu
rojstva miselne abstrakcije. Vse do Adama Smitha je bila namreč problematika
politične ekonomije imanentna vsaki resni filozofiji in je skozi Marxov obrat
filozofije kot kritike politične ekonomije hotela zasesti tron izjalovljenih obetov
nemške klasične filozofije.
Filogenetsko ima pojem ekonomije svojo zasnovo v oikosu, medtem koje pomen
samovzdržnega gospodarstva/gospodinjstva zgodovinsko ugasnil. Menjave dis-
kurzivnih formacij prekrijejo registre pomenov pojma v zgodovini, vendar šele
1 Dokleijev Grško - slovenski slovar iz leta 1915 ima pod pojmom OIKOO in OLKLCC naštele
naslednje pomene: 1. a) Kiša, poslopje, stanovanje, koča, šator; b) soba, hram, dvorana,
svetišče, palača, prestolnica, votlina, ležišče, gnezdo; 2. gospodarstvo, gospodinjstvo, domače
življenje; a) rodbinsko imetje, premoženje; b) rodbina, družina, posli; 3. domovina, očetnjava.
12	Andrej Klemene
v diskurzu znanosti pojmi postanejo znaki za stvari, razrešeni moteče več-
pomenskosti znamenj neidentičnega, ki se skrivajo v njej. Potreben je bil sunek
od zunaj, da se oikos poskuša razumeti v navezavi na prvotni smisel in da je
filozofija po svoji epistemološki naravnanosti postala arheologija vedenja.
Sunek je prišel prav z mesta, kjer je so bile zgodovinske naplavine pojmovnih
pomenov najbolj radikalno zabrisane - mesta pozitivne matematično naravos-
lovne epistemologije. Leta 1866 je nemški biolog in kemik Ernst Haeckel
osnoval ekologijo - sintetično zmes različnih naravoslovnih ved, kot poddis-
ciplino biologije. Velja za njenega začetnika, ne glede na to, daje bil Malthus
v svojem eseju On the Principles of the Population, natisnjenem leta 1798, z
obravnavo problema katastrofalnih posledic eksponenčne rasti enega faktorja
znotraj zaprtega sistema, veliko bližji današnji teoretski evalvaciji problema in
da je pojem v podobnem smislu še prej uporabil že Aleksander von Humboldt6.
Ekologija kot veda naj bi se ukvarjala z interakcijami znotraj sistemov, ki jih
sicer "klasične" discipline obravnavajo le s kategorialnim aparatom ene stroke
in zato niso sposobne dojeti kompleksnosti interakcij med živimi organizmi in
njihovim okoljem. Ekologija naj bi bila veda o okolju - v svojem hotenju je že
latentna kritika pomanjkanja sintetičnega dela v znanosti -, njeno paradoksalno
ime "veda o okolju", pa še razkriva vero pozitivne znanosti, daje predmet njene
analize narava sama. Ime ekologija je v tem smislu simptom zgrešenega
srečanja med znanostjo in naravo (več o tem Nennen 1991: pogl. II).
Potrebno je bilo skoraj še celo stoletje do izida knjige Williama Knappa The
Social Costs of Private Enterprise, da so postali ekonomisti prvič pozorni na
problem ekološkega gospodarjenja. V Knappovi analizi produkcijskih faktorjev
se okolje prvič pojavi ne kot "prosta" proizvodna "dobrina", temveč kot produk-
cijski faktor. Tako je bilo tudi s stališča ekonomije same leta 1958 priznano,
da izvor vsega bogastva ni (človeško) delo (v opoziciji do fiziokratske "zemlje"),
ampak tudi "delo narave", kot je več kot tričetrt stoletja (1875) prej opozoril
Marx v Kritiki Gothskega programa.
Marxu vsekakor ne gre odrekati, daje v Kritiki Gothskega programa kot filozof
videl ne le preko nosov ideologov delavskih strank temveč tudi preko horizonta
politekonomov svojega časa. Na tem mestu se ne bom spuščal v problem
Marxovega razumevanja narave (Schmidt 1977). Vendar problema socialnih
stroškov proizvodnje in njihove internalizacije ni mogoče rešiti s filozofskim
opozorilom, daje "narava prav tako vir uporabnih vrednosti .... kakor delo, ki
je samo le izraz neke naravne sile, človeške delovne sile" (Marx 1977: 486).
Dokler "storitvam" narave prediciramo delo, ki je v Marxovi filozofiji tista
specifična razlika, ki loči človeka od opice (narave), potem dialektični um spet
enkrat izvaja salto mortale, v dobri veri, da se bo ujel na noge. Razlika med
"delom narave" in "človeškim delom" je ukinjena v "človeškem delu, ki je samo
le izraz neke naravne sile", namesto da bi bila tematizirana diferenca med enim
in drugim.
V nasprotju s Heglovo koncepcijo krožnega procesa večnega vračanja enakega
v sferi narave, medtem ko spirala kot metaforična prispodoba za gibanje duha
že predpostavlja tisto neomejenost, ki jo je Hegel sam sicer vedno karal in črtil
kot "slabo neskončnost", je teoretska fizika od termodinamike naprej razvijala
motiv linearno-entropičnih naravnih procesov, ki so danes predmet teorije
Oikos ekonomije in ekologije - od gospodinje do menedzerja in nazaj	13
fraktalov, teorij kaosa in energetske ekonomije (Kirn 1991; Georgescu-Roegen
1991).Vendar se kljub tej opazki na račun Hegla ne kaže kar tako hitro odreči
heglovski analizi zgodovine pojmov.
Historični pogled zgodovine ekonomske teorije nam odkrije v menjavi pojmov,
s katerimi se pojasnjuje izvor bogastva, zgodbo zgodovinskega zatona razreda,
ki se je legitimiral na simbolični prezentaciji premoči narave in naravne
neenakosti. Diskurz naravnega prava je obglavil legitimacijsko moč te prezen-
tacije. Čeprav so, kot se je do sedaj v boju za uveljavitev nove konstelacije
diskurzov vedno spodobilo, podolgem in počez padale glave, pa ne glede na
število glav, ki so jih odsekale prosvetljene giljotine, ni bilo mogoče obglaviti
ekonomske funkcije aristokracije.
"Zemljiška renta" je bil pojem, s katerim se je zgodil heglovski "aufhebung"
aristokracije v zgodovini politične ekonomije. 2 Mitski obseg pomena zemlja,
zvezan s svetom dostojanstva iz roda v rod prehajajočih veščin in vedenj ter
mitologije krožnega toka ponavljajočih se naravnih ritmov, je bil razvrednoten
v posedovanje lastnine, katere vrednost določa trg, sama pa ni utemeljena na
trgu. Kultura aristokracije je preživela samo tam, kjer je bil prehod iz ene v
drugo diskurzivno formacijo dovolj dolg, da so se plemiški sinovi naučili, daje
edina renta, ki zagotavlja aristokratsko življenje, renta, ki jo prinaša denar kot
blago oz. obresti kot njegova cena, ali kjer se je statusno legitimacijski simbol
visokorodnosti dalo kupovati kot nekoč prej papeževe odpustke in seje dolžnost
častnega in zvestega služenja gospodarju dialektično prelevila v dolžnost
laskanja.
V obeh primerih pa se je kultura simbolično mitičnega odnosa do narave kot
dela produkcijskega procesa uspela ohraniti le tam, kjer je ostala drobna
kmečka posest junkerjem, revolucijam in agroindustrializaciji navkljub osnova
za pridelavo hrane. Etos oikosa se je ohranil le v kulturi konservativne kmečke
srenje. S tem nočem reči, da imajo danes ugovori zdrave kmečke pameti proti
stvarnim prisilam klasične tržne ekonomije tisto težo, ki jim jo pripisujejo
kmečki veljaki, ko sklicujoč se na "kmeta kot po naravi najboljšega ekologa"
nasprotujejo zahtevam "pomeščanjenih" naravovarstven i kov.
Ekonomisti so se lahko spopadli s problemom vrednotenja "dela narave" šele,
ko je bilo le-to znanstveno pojasnjeno kot sistemi snovnih in energetskih
interakcij. Šele ko filozofsko kategorijo "delo narave" nadomesti znanstvena
analitična diferenca med sistemom in okoljem, je mogoče internalizirati
eksterne stroške, saj je mogoče z znanstvenim instrumentarijem dokazati, da
bo npr. določena termocentrala ob izkoriščanju te in te vrste premoga soraz-
2 "Zemljiška renia" je tudi slepa pega, potlačeno mesto delovne teorije vrednosti in poizkusa
historične pojasnitve kapitalistične družbene formacije. Delo Adama Smitha je mogoče
razumeti kot klasično tudi v smislu, da njegova analiza produkcijskih faktoijev (proizvodnih
tvorcev) obravnava "zemljo", "fizično proizvedeni kapital" (stroje itd.) in človeško delo kot
enakovredne, čeprav je človeško delo tisto, ki tvori bogastvo narodov v obsegu, s katerim
nevidna roka skrbi za njegovo najbolj racionalno interakcijo z ostalima dvema. Sele radikalna
verzija delovne teorije vrednosti je ontologizirala delo v edini izvor bogastva, boj med delom
in kapitalom pa kot motor zgodovinskega napredka. Kjer Marx ni sledil lastni ontologizaciji
dela, je'že uvidel, da je modema družba strukturno sestavljena iz treh razredov: lastnikov
zemlje, kapitala in delovne sile. Ti razredi so moderni ravno zato, ker njihova družbena bit ni
utemeljena v delu, temveč v njihovem razmerju do blagovne forme kot celične forme družbe.
14	Andrej Klemene
memo z obratovalnim časom proizvedla toliko in toliko ton žveplovega dioksida,
zaradi katerega bo ob predpostavljenih klimatskih pogojih v času t zmanjšan
prirast lesne mase gozdov za tak in tak odstotek. Mogoče je oceniti tudi
sinergetski učinek proizvodnje ogljikovega dioksida te termocentrale in
zmanjšane sposobnosti naravne predelave ogljikovega dioksida v kisik zaradi
poškodovanosti gozdov, ki je rezultat proizvodnje "kislega dežja". Vse to je
mogoče storiti le ob predpostavki, da je del "dela narave" predpostavljen kot
okolje nekega sistema. V našem primeru so to "klimatski pogoji"3.
S problematiko "socialnih stroškov" proizvodnje je dogmatski dremež homo
oeconomicusa, moškega, ki vedno ve, kaj hoče, ker ga o tem pouči trg, ki dela
komenzurabilna blaga z različno uporabno vrednostjo, zmotila mora
simptomatičnega vračanja potlačenega.
Da se je ekonomija sploh lahko vzpostavila kot avtonomen družbeni subsistem,
ki ni vezan na moralne norme družbenega občevanja, je morala menjalna
abstrakcija postati substancialna sintetična družbena vez. Šele abstrakcija od
katerekoli naravne lastnosti stvari omogoča univerzalizacijo blagovnega
občevanja. Abstrakcija od snovno energetskih interakcij, ki potekajo v ozadju
interakcij med lastniki blag, je nujna zgodovinska cena vzpostavitve ekonomije.
Toda vsebina potlačitve spregovori v formi abstraktnega znanstvenega diskurza,
ki se ne opira na metaforiko "dela narave", temveč na racionalno argumentativni
kalkulaciji nezaželjenih stroškov produkcije, ki jih na klasični utemeljitvi
ekonomije vzpostavljene institucije trga niso sposobne zaznati.
Zato za ekonomski proces ne more več veljati zgodovinski postulat emancipacije
ekonomije, ki veleva obravnavati blaga, "kot da bi v njih narava zadržala svoj
dih" (Sohn-Rethel), temveč ga je potrebno obravnavati z vidika razlike dveh
subsistemov - subsistema energetsko snovnih procesov in subsistema uvred-
notenja kapitala.
Vendar ekonomija, veda o družbi, ki se je najdalj časa držala paradigme
klasične mehanike (Georgescu-Roegen 1991: 59), za to ni imela ustrezne
epistemologije. Izposoje konceptov iz termodinamike pa so vodile k temu, da
so pionirji energetske ekonomije v stroškovni analizi začeli operirati z
nediferenciranim pojmom "energije", kot občim ekvivalentom stroškov vseh
interakcij, in tako kot nadomestek za denar kot merilo vrednosti dobili še bolj
abstrakten pojem, ki ga za razliko od denarja tudi ni mogoče empirično
uporabljati kot generaliziran medij ekonomskega občevanja.
Hermanu E. Dalyju 4 gre zasluga, daje na podlagi pionirskega dela Nicholasa
Georgescu-Roegna vzpostavil vodilno diferenco med subsistemom energetsko
3	Vendar je tudi klimatske pogoje mogoče analizirati sistemsko teoretično: termocentrala, ki ji
javnost na podlagi znanstvenih študij o njenem vplivu na kvaliteto zraka v mestu naprti levji
delež krivde za smog v zimskih mesecih, lahko npr. naročila študijo, ki bi dokazala, da so
klimatski pogoji sami nek sistem, ki je v veliki meri rezultat velikega deleža individualnih
kurišč pri oskrbi mesta s toplotno energijo. Če bi mesto individualna kurišča nadomestilo s
sistemom daljinskega ogrevanja, bi se klimatski pogoji v mestu spremenili do te mere, da bi
bilo dolgoročno učinkoviteje in ceneje postaviti sistem daljinskega ogrevanja in zgraditi novo
centralo, kot pa naprtiti sedanji breme 95-odstotnega razžvepljevanja.
4	Prevod njegovega teksta "Ekonomika in vzdržljivost: za ekonomijo ravnovesnega stanja"
objavljamo v tej številki Časopisa. Ob terminu "ekonomija ravnovesnega stanja" je treba =>
Oikos ekonomije in ekologije - od gospodinje do menedzerja in nazaj	15
snovnih interakcij, ki imajo linearno entropični značaj in, subsistemom
krožnega toka menjalnih interakcij5. Noben holističen spoj ekonomije in
ekologije ni mogoč, temveč je treba ekonomski sistem obravnavati kot dva
subsistema, ki ne moreta imeti skupne epistemologije in sta drug za drugega
okolje. S tem je pojem okolja tudi v ekonomiji izgubil svojo nedolžnost in postal
prazno mesto, preostanek, ki ostane po racionalizaciji, utemeljeni na vodilni
zarezi. Toda s tem, ko je racionalni diskurz reflektiral svojo performativno
razsežnost in "ve, da vidi, da ne vidi"(Luhmann), je na praznem mestu
preostanka pustil prostor za mimetične prakse, ki so onstran diskurzivne zareze
sistema, formirajo pa tiste identitete in življenjske stile, ki lahko prevzamejo
nase ob teoretični redifiniciji trga in njegovi politični reinstitucionalizaciji etični
imperativ ohranjanja fizičnih in estetskih vrednot naravnega okolja.
Problema internalizacije ekonomskih eksternalij ekonomski sistem ne more
rešiti po kriterijih, ki so imanentni krožnemu toku menjave, ali kot pravi
Herman E. Daly - "trg si svojih meja ne more postavljati sam". Kot primer daje
morski zaliv kot zaprt sistem. Ce prepustimo trgu, kot najboljšemu mehanizmu
alokacije kapitala tudi nalogo, da ugotovi, kje so meje reprodukcijske sposob-
nosti zaliva kot biotopa, lahko predpostavimo, da se bo to zgodilo šele, ko bo
ujeta zadnja riba. Takrat se šele izkaže, da denarja ni mogoče jesti, toda pokaže
se tudi to, daje z denarjem mogoče investirati .v razvoj "zvitosti uma", ki naj bi
nas oskrbel s sredstvi, ki nam bodo naredila dostopna in ekonomsko rentabilna
oddaljena lovišča. Toda danes je še vsak povprečen potrošnik v visokorazvitih
potrošniških družbah informiran o tem, da novih lovišč ni več ali pa so stroški
za njihovo izkoriščanje ne le visoki v ekonomskem smislu, temveč zahtevajo
tudi izredno visoke stroške politične legitimacije.
Internalizacija socialnih stroškov je postala eden glavnih problemov sodobne
ekonomske teorije, ekološki davek pa najsplošnejše ekonomsko sredstvo
politike varstva okolja v razvitem kapitalističnem gospodarstvu. "Pa vendar
podatki, kijih navaja Horvat, kažejo, da v resnici tako imenovani ekološki davek
veliko bolj kot ekološkim ciljem služi polnjenju državne blagajne s pomočjo
politično zelo produktivne legitimacije", je zapisal kolega Janez Sušteršič na
37. strani revije, ki jo držite v rokah.
Ce si trg ne more postavljati meja sam, kot trdi Daly, in če je politični proces
vsaj tako nepopoln mehanizem alokacije kot trg, kot dokazuje v navezavi na tu
objavljeni tekst Andreja Horvata Janez Sušteršič v svojem tekstu " 'Okolju
prijazna' javna izbira?", ali ne ponuja model vzdržljivega potrošništva (sus-
=> povedati, da se ga ne sme zamenjevati s stanjem ekonomskega ravnovesja, ki pomeni, laično
rečno, usklajenost ponudbe in povpraševanja. "Ekonomija ravnovesnega stanja" pa zahteva
usklajenost fizičnih in snovnih inputov in outputov ali povedano drugače, zagotavljanje
reprodukcijske sposobnosti ekosistema kot okolja menjalnega toka.
5 Krožni tok menjave je združen s fizikalnim tokom snovi in energije, ki pa ni krožen tok snovi
in energije je konec koncev linearen in brez zavojev, začenjajoč se z izčrpavanjem virov z
nizko entropijo iz okolja, končuje pa se z onesnaženjem okolja in odpadki z visoko entropijo.
Snovi lahko recikliramo, ker pa nobeno recikliranje snovi ni stooodstotno, recikliranje energije
pa ni izvedljivo, je tok snovi in energije (ali pretok) navsezadnje linearen..... Preučevati
gospodarstvo s krožnim tokom, ne da bi upoštevali pretok, je podobno kot študij fiziologije s
sistemom obtočil, ne da bi kdaj omenili prebavni trakt." (Daly 1991: 77)
16	Andrej Klemene
tainable consumersim) tisto politično reinstitucionalizacijo trga, ki omogoča
gospodinji, da v racionalno izbiro vkalkulira tudi etični imperativ ohranjanja
ponovno začarane narave?
Institucionalni kontekst vzdržljivega potrošništva po drugi strani omogoča
menedžerju, da se obnaša kot dobra stara gospodinja, ki ve, da "vsaka reč še
enkrat prav pride" in jo shrani, namesto, da bi jo med sanjarjenjem o tem, kako
si bo enkrat v prihodnosti lahko privoščila lepšo in boljšo, vrgla proč. S tem bi
politiko razbremenili pritiska, da prevzame moralni imperativ ohranjanja okolja
izključno nase in se postavlja v vlogo (neučinkovitega) vrhovnega moralnega
razsodnika ter spet gradi tron, ki so mu moderne družbe odrekle legitimnost.
Literatura
ADORNO, Theodor Wiesengrund, HORKHEIMER Max (1981): "Pojem
razsvetljenstva," v: Kritična teorija družbe, Cankarjeva založba: Ljubljana.
DALY, Herman E. (1990): "Economy and Sustaiiiability: Toward Steady State
Economy", v: H. Daly in J. Cobb: For the Common Good: Redirecting the Economy
Towards Community, the Environment and a Sustainable Future, Green Print: Hartland.
DALY, Herman E. (1991): "Krožni tok menjalne vrednosti in lineami pretok snovi in
energije: primer napačno postavljene konkretnosti", Zbornik: Ekologija, energija,
entropija; Aram: Maribor.
E KINS, Paul: Sustainable Consumerism, tipkopis.
GEORGESCU-ROEGEN, Nicholas (1991a): "Entropijski zakon in ekonomski proces".
V: Ekologija, ekonomija, entropija. Aram: Maribor.
GEORGESCU-ROEGEN, Nicholas (1991b): "Ravnovesno stanje in ekološka
odrešitev". V: Ekologija, ekonomija, entropija, Aram: Maribor.
HORVAT, Andrej (1991): Davek na energijo: ekološki ali politični davek?, tipkopis.
KIRN, Andrej (1991): "Ekološko entropijska senca človekovega dela", v: Ekologija,
ekonomija, entropija, Aram: Maribor.
KOKOT, Marjan (1991): "Sistemska družbena teorija?", Časopis za kritiko znanosti
140/141: Ljubljana.
LUHMANN, Niklas (1991): "Avtopoezis socialnih sistemov", Časopis za kritko znanosti
140/141: Ljubljana.
LUHMANN, Niklas (1991): "Zaznavanje in komuniciranje spolnih interesov", Časopis
za kritko znanosti 140/141 : Ljubljana.
MARX, Karl, (1979): "Kritika Gothskega programa", MEID IV, Cankarjeva založba:
Ljubljana.
NENNEN, Heinz Ulrich (1991): Ökologie im Diskurz, Westdeutscher Verlag: Opladen.
SCHMIDT, Alfred (1976): Der Begriff der Natur in der Lehre von Marx, Europäische
Verlagsanstalt: Frankfurt a. M - Koeln.
SOHN-RETHEL, Alfred (1982): Duševno in telesno delo, Krt: Ljubljana.
ŠEŠERKO, Leon (1986): Zgodovinskost Heglove Logike, Obzorja: Maribor.
ŠUŠTERŠIČ, Janez (1991): "Okoljuprijazna" javna izbira?, tipkopis.
THOMSON, George (1977): The First Philosophers, The Camelot Press Ltd.:
Southampton.
VERNANT, Jean Piene (1986): Izvori grške misli, Studia Humanitatis: Ljubljana.
VORLANDER, Karl (1977):Zgodovinafilozofije, Prvi del, Slovenska matica: Ljubljana.
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 142/143; 17-34	17
gill!
Davek na energijo: ekološki ali politični
davek?
Andrej Horvat
I. Davek na energijo: ekološki ali politični
davek?
i. Uvod
Instrumentarij obveznih dajatev kot so davki, pristojbine in prispevki,
omogoča gospodarski politiki, da bolj ali manj učinkovito vpliva na
gospodarska dogajanja.
Ekološke dajatve omogočajo posameznim gospodarskim akterjem,
delujočim znotraj zakonitosti, veljavnih v tržnem gospodarstvu, da sami
odločajo o obsegu svojega okolju škodljivega obnašanja in s tem tudi o
ceni le-tega.
Ekološki davek naj bi v principu povečal stroške izdelave produktov,
ki so okolju škodljivi ali pa so za njihovo proizvodnjo potrebne okolju
škodljive snovi, in sicer v idealnem primeru za znesek v višini mejnih
stroškov premostitve takšnega onesnaževanja. Problematična pri tem
je možnost prevalitve zvišanja stroškov zaradi ekološkega davka na
cene produktov z manjšo cenovno prožnostjo povpraševanja (tako
imenovana počezna ali indirektna prevalitev), kakor tudi pojav ne-
zaželenih socialnih učinkov pri razdelitvi, če regresivni učinek takega
davka izniči progresivni učinek kakega drugega davka. Ekonomsko
gledano pelje ekološki davek v internalizacijo eksternih stroškov, ki
jih povzroči onesnaževanje okolja. Vendar pa, kakor bomo pojasnili v
nadaljevanju, učinkovita rešitev v ekonomskem smislu še ne pomeni
učinkovite rešitve tudi v ekološkem smislu.
Makroekonomisti, ki se danes zavzemajo za varstvo okolja, imajo na
razpolago vrsto ukrepov ekološke politike, kot na primer:
a)	nefiskalne ukrepe (zapovedi in prepovedi, ekološkoplanerski in-
strumenti, lastninskopravne spremembe, neprisilni instrumenti);
b)	proračunske ukrepe (neposredno državno varstvo okolja, subven-
cioniranje okolju prijaznih dejavnosti privatnega gospodarstva,
18	Andrej Horvat
pospeševanje raziskovalnega in razvojnega dela na področju varstva
okolja) ;
c) ukrepe, ki implicirajo javne prihodke (ekolicence in ekološki davek)
(WICKE, str. 90).
V pričujočem delu se bom v sklopu ukrepov, ki implicirajo javne
prihodke, omejil na ekološke davke in prispevke in poskušal opredeliti
njihove funkcije in teoretične cilje.
Sledi razprava o nosilcih ekološkega davka s pozitivnega in normativ-
nega vidika, pri čemer bom posebej poudaril vprašanje razdelitve.
Omenjene teoretične poglede bom poskušal ponazoriti s konkretnim
primerom. To bo davek na energijo z razpravo, ki o ekološkem davku
poteka v Avstriji in Nemčiji.
1.1. Ekološki davek in/ali ekološki prispevek
Za začetek naj definiram formalno razliko med ekološkim davkom
(Ökosteuer) in ekološkim prispevkom (Okoabgabe). Pri razlikovanju
gre predvsem za vprašanje, kam se usmerijo zbrana sredstva in kdo jih
usmerja. Ekološki davek se kot večina drugih davkov steka v državno
blagajno. Država pa lahko z uvedbo ekološkega davka znižuje tudi
katerega od drugih davkov, usmerja denar na primer v sanacijo starih
deponij za odpadke, subvencionira ukrepe za varčevanje z energijo, itd.
Učinek odločitev, kam tako zbrani denar usmeriti, se potem kaže na
celotnem narodnem gospodarstvu. Ali država tako zbrani denar tudi
resnično uporabi v ekološke namene, pa je seveda tema, ki zahteva
posebno obdelavo.
Za razliko od ekološkega davka pa se ekološki prispevek praviloma
pobira za določen namen uporabe in se zbira v posebnem skladu, iz
katerega se potem financirajo ekološki projekti in subvencije. ^
2. Funkcije in cilji ekološkega davka
Ekološki davek lahko v produkcijski proces uvedemo pri inputih
(surovine, energija), outputih (emisije) ali pa neposredno pri posamez-
1 Vendar pa tudi to zaenkrat še ni čisto tako, saj recimo v Nemčiji "prispevki,
glede na svoj zgodovinski razvoj in funkcijo, ki jo imajo v nemškem
finančnem sistemu, služijo kot instrument za pokrivanje splošnih finančnih
potreb" (NUTZINGER/ZAHRNT, str. 28).
Davek na energijo: ekološki ali politični davek?	19
nih proizvodih (na primer pri embalaži). Davki pri inputih - s tem ko
zvišajo cene le-teh in tako zmanjšajo ali celo onemogočijo nastajanje
za okolje škodljivih emisij — še najbolj ustrezajo ekološkim zahtevam.
Davki pri outputih — s tem ko ne moremo vsaki vrsti škodljive snovi
določiti tudi ustreznega davka — kaj hitro zadenejo ob svoje meje.^
Davki pri outputih so zato učinkoviti predvsem pri škodljivih snoveh,
ki se pojavljajo v velikih količinah (SO2, N0X).
2.1 ."Princip povzročitelja" in "princip stroškov skupnosti"
Težko je odgovoriti na vprašanje, ali lahko z ekološkim davkom
resnično dosežemo cilje, ki smo si jih zastavili, ali pa bi bili kakšni
drugi ukrepi, skupina ukrepov, nemara bolj ustrezni.
Ekološki davek je bolj obvezujoč od prostovoljnih ukrepov in spada
med ukrepe značilne za "princip povzročitelja", ki se šteje za socialno
bolj pravičnega, kot je "princip stroškov skupnosti '.5 Tak davek sledi
principu "trajnosti naravnih resursov", kar pomeni, da je treba dajati
prednost vnaprejšnjemu preprečevanju uničevanja okolja, to je pred
poznejšim "zdravljenjem" le-tega (SIMONIS, str. 54).
Zaradi pragmatičnega razumevanja principa povzročitelja se je
oblikovalo prepričanje, da postane potreba po financiranju ekoloških
programov s sredstvi iz državne blagajne odvečna. S prispevki, torej
neodvisno od državnega proračuna, naj bi namreč zbrali dovolj sred-
stev, potrebnih za ekološke namene.
Po mnenju nekaterih (NUTZINGER / ZAHRNT, str. 74) sta vsaj dva
razloga za nasprotovanje temu prepričanju:
a) Principa povzročitelja ni mogoče uporabiti pri popravljanju škod, ki
so nastale v preteklosti, kot na primer saniranje deponij za odpadke,
2	Potrebno bi bilo pretirano administriranje, poleg tega pa bi še vedno
obstajala možnost zamenjave ene škodljive snovi z drugo.
3	Pri premoščanju ekoloških problemov, na primer pri neposredni ogroženosti
zdravja prebivalstva, velikokrat dajemo prednost drugim instrumentom pred
ekološkim davkom. Zapovedi in prepovedi so recimo bolj primerne v
primeru emisije zdravju škodljivih snovi v kakem naselju.
4	Verursacherprinzip; uporabnik določene naravne dobrine nosi določene
stroške.
5	Gemeinlastprinzip.
20	Andrej Horvat
regulacija škod, nastalih z umiranjem gozdov, uvajanje ekoloških
programov za varstvo podtalnice, tal in okolja nasploh. Zato bo ekološka
politika v prihodnosti zaradi poprejšnjega "Non-Decision-Making"-a
potrebovala bistveno večja sredstva iz državnega proračuna.
b) Upravni, izvršilni in kontrolni ekološko-politični aparat še ni dovolj
izdelan. Zabloda je pričakovanje, da bi deregulacija javnopravno
urejenih področij in prehod na fleksibilnejše, tržno usmerjene ukrepe
pomenila tudi opustitev vpliva državne uprave na financiranje
ekoloških programov. Zmotno je namreč mnenje, da bi se ob vedno
večjih uspehih na področju varovanja narave zmanjšali tudi upravni
stroški le-tega.^
Zaradi tega se pri financiranju ekoloških programov ne moremo
zanašati samo na krmilno funkcijo ekološkega prispevka in tako
zbranih, na daljši rok vedno manj izdatnih sredstev.7
Ekološka politika mora potemtakem upoštevati tako princip
povzročitelja kakor tudi princip stroškov skupnosti.
2.2. Razlogi za uvedbo ekološkega davka
V primerjavi z nefiskalnimi instrumenti, ki na primer predpisujejo
mejne vrednosti emisije ali racionirajo porabo energije, je ekološki
davek signal za trg in tako pelje k boljši alokaciji naravnih resursov.®
To velja ob predpogoju, da podjetje lahko spreminja obseg uporabe
produkcijskih faktorjev, potrebnih za proizvodnjo določene dobrine, in
da možnosti za substitucijo proizvodnih postopkov niso enake.^
Če lahko podjetje, ki minimizira svoje stroške, z lahkoto nadomesti
dani obdavčeni input, bo izkoristilo možnost substitucije in okolju
škodljivi input nadomestilo z relativno cenejšim, za okolje prijaznejšim
inputom. Če je substitucija tega inputa v kakem drugem proizvodnem
6	Večje in ostrejše ko postajajo zahteve pri varovanju narave, zahtevnejša
postajata tudi planiranje in kontrola.
7	Glej poglavje 2.4.
8	Glej poglavje 5.
9	V tej zvezi emisije prištevamo k produkcijskim faktorjem, čeprav tehnično
predstavljajo "output". Ker pa skupnosti povzročajo stroške, jih lahko v
ekonomski analizi pojmujemo kot "input", torej kot produkcijske faktorje
(GRAVELLE/REES, str. 174).
Davek na energijo: ekološki ali politični davek?	21
postopku težja, bo podjetje minimiziralo svoje stroške z varčevanjem
pri drugih inputih ali z učinkovitejšim izkoristkom potrebnega (a sedaj
dražjega) inputa.
Ekološki davek med drugim spodbuja tudi tehnološki napredek
gospodarstva, saj lahko podjetja količino okolju škodljivih inputov
omejujejo tudi z uporabo nove tehnologije. Pri tem nastane na trgu
razvojni proces, s katerim se država finančno bistveno razbremeni.
2.3.	Neuspeh tržnega mehanizma kot razlog za ekološki
davek
Nujnost, da v tržno usmerjenem sistemu država poseže na področje
varstva okolja, izhaja iz dejstva, da trg ne more učinkovito reševati vseh
problemov, ki so nastali na njem in z njim. Tako tržni stroški naravnih
dobrin niso enaki dejanskim družbenim stroškom, saj je tržna cena za
zrak in vodo enaka nič, medtem ko je družbena, resnična cena teh
dobrin v vshkem primeru večja od nič.
Eksterni učinek se v najsplošnejši obliki pojavi zmerom takrat, ko vpliv
gospodarskih dejavnosti kakega subjekta na nek drug subjekt v cenov-
nem sistemu ni zajet ali paje zajet nepopolno (NICHOLSON, str. 696).
To pa pomeni, da določene stroške ali del stroškov kake dejavnosti nosi
oseba, ki od le-te ni imela nobenih koristi.
Negativni eksterni učinki nastopijo v primeru ekološke politike takrat,
ko porabnik naravnih dobrin^ ne plača stroškov uporabe teh dobrin.
Vsi stroški ali del teh stroškov se prevali ne samo na naravo
(temperaturne spremembe v zemeljski atmosferi, izumiranje gozdov ter
živalskih in rastlinskih vrst), temveč tudi na ljudi. Življenjska raven
se zniža, kar spremljajo pojavi kot: bolezni zaradi onesnaženosti okolja,
zmanjšanje kakovosti življenja, premoženjske izgube.
2.4.	Krmilna funkcija nasproti fiskalni funkciji ekološkega
davka
Večina reformnih predlogov predpostavlja, da bi ekološki davki lahko
prevzeli krmilno in fiskalno funkcijo v primeru, če bi davke z največjim
prihodkom v državno blagajno (davek na dohodek, davek na dodano
10 Recimo emitent okolju škodljivih strupov ali uporabnik neobnovljivih resur-
sov.
22	Andrej Horvat
vrednost) v tej funkciji zamenjali ekološki davki (NUTZINGER /
ZAHRNT, str. 62, 63).
Prispevki s fiskalno funkcijo v davčnem sistemu morajo zadevati
dogodke, ki v določenem časovnem razdobju ne izgubljajo pomembnos-
ti. Pri izračunavanju prispevne stopnje je treba paziti, da obremenitev,
ki jo tak prispevek povzroči, ne spodbudi izogibanja takim dogodkom,
ker bi to ogrozilo celotno javnofinančno konstrukcijo sistema.
Prispevki s krmilno funkcijo morajo vplivati na ekološko relevantne
proizvodne in potrošne odločitve tržnih subjektov. Biti morajo
obremenilni za dogodke, ki so z ekološkega vidika nezaželjeni in bi
zato bili potrebni substitucije. Finančni uspeh tako povzročenih
prispevkov je kratkoročno zagotovljen, dolgoročno pa to nikakor ne
more biti osnova za pokrivanje državnih finančnih potreb, saj uspešnost
krmilne funkcije v daljšem obdobju povzroči zmanjševanje obsega
onesnaževanja in s tem tudi osnove za ekološke prispevke.
Čeprav smo zgoraj v glavnem obravnavali krmilno funkcijo ekološkega
davka, paje za aktualno gospodarsko politiko bolj v ospredju fiskalna
funkcija^ ekološkega davka. Iz ekonomskih razlogov (večja učinko-
vitost) pa je treba vseeno dati prednost krmilni funkciji, kajti le-ta
povzroča izboljšanje celotne alokacije resursov (BENKERT /
BUNDE/HANSJÜRGENS, str. 84).
Vendar pa lahko ekološki davek popolnoma izgubi svoj koristni
alokativni učinek, če dajemo prednost fiskalni funkciji pred krmilno.
Za uveljavitev ekološkega davka je zato pomembna zahteva po nevtralni
rasti državnih prihodkov (skupni prihodek države mora ostati tudi po
nastopu ekološkega davka nespremenjen) (BAYER / PU WEIN, str. 29).
To običajno poskušamo doseči z znižanjem obstoječih davkov, obseg
znižanja pa je zelo odvisen od cenovne prožnosti povpraševanja (glej
poglavje 4.2.).
3. Teoretični prispevki
3.1. Model Pigoujevega davka
V dvajsetih letih tega stoletja je A. C. Pigou razvil enostavni model
ekološkega davka, ki ga danes imenujemo po njegovem avtorju. S
11 Ekološki davek kot sredstvo financiranja države; kjer je davek na energijo,
kot eden od posrednih davkov, prav gotovo izdatnejši vir.
Davek na energijo: ekološki ali politični davek?	23
pomočjo tega davka pride, seveda teoretično, do izenačitve med privat-
nimi in družbenimi mejnimi stroški (mejnimi koristmi) in kot tak
pripelje do internalizacije eksternih učinkov (NICHOLSON, str. 701).
Vzemimo primer podjetja, ki proizvaja samo en produkt in pri tem z
emisijo škodljivih substanc onesnažuje zrak. Stroškov onesnaževanja
ne nosi samo podjetje, marveč vsi posamezniki, ki jim onesnažen zrak
škodi. Obstaja torej eksterni učinek, kjer so družbeni mejni stroški
večji od privatnih mejnih stroškov podjetja.
Na grafu lahko vidimo, da podjetje, ki minimizira svoje stroške,
proizvaja količino produkta Q0, kjer so mejne koristi podjetja enake
njegovim privatnim mejnim stroškom (MR = PMC):
Graf 1. Internalizacija negativnih eksternih efektov s pomočjo
Pigoujevega davka
MC = mejni stroški
SMC = družbeni mejni stroški
PMC = privatni mejni stroški podjetja
MR = mejna koristnost produkta za podjetje
P = cena proizvoda = mejna koristnost brez davka (ob
predpostavki popolne konkurence; P=MR)
t = emisijski davek na enoto povzročene škode
P+t = cena skupaj z davkom = mejna koristnost z davkom
(P+t = MR)
Q = output proizvedenega produkta ali output ustrezne emisije
24	Andrej Horvat
V razmerah popolne konkurence je cena produkta, ki ga proizvaja
podjetje, podana. Da bi lahko mejne stroške, ki jih povzroča ones-
naženost zraka, intemalizirali (tudi vključili v stroške podjetja),
moramo uvesti davek, in sicer v višini, ki ustreza razliki med privatnimi
in družbenimi mejnimi stroški (vertikalni razdalji med krivuljama).
Podjetje, ki minimira stroške, bo potem zmanjšalo svoj output do točke,
v kateri so premostitveni mejni stroški in davek na enoto enaki (Ql).
Če je davek točno izmerjen , bo podjetje proizvajalo ravno toliko kot
v primeru, da bi moralo dejansko nositi dodatne stroške.13 (NICHOL-
SON, str. 701).
Poleg Pigoujevega, ki sodi na področje teorije blaginje, sta se mi v
teoriji zdela pomembna še dva prispevka, ki sta kot sredstvo ekološke
politike uporabila davčni sistem; prispevek Baumola in Oatesa in pa
Solowov prispevek (GABLER Wirtschafts-Lexikon, str. 2061).
3.2.	Baumol/Oates
Njun prispevek ima za izhodišče politično določen ekološki standard,
glede na katerega se potem s pomočjo "Trial-and-Error" procesa določi
višina prispevka, potrebnega za dosego tega standarda. Podlaga za
določanje takšnega prispevka je količina onesnaževanja, s katero
gospodarski subjekt obremenjuje okolje. Posamezni gospodarski sub-
jekti posredujejo višino prispevka tako, da mejne stroške, ki nastanejo
ob uvajanju čistejših tehnologij, primerjajo z mejno obremenitvijo, ki
nastane s plačevanjem prispevka, ter nato vpeljejo za okolje prijaznejšo
tehnologijo do točke, ko so mejni stroški, potrebni za zadnjo enoto
takšne vpeljave, izenačeni z mejnimi stroški, ki nastanejo pri plačeva-
nju prispevka.
3.3.	Solow
Model Solowa vsebuje obdavčitev na ravni surovin. Surovine se obdavči
v višini predvidenih stroškov, ki nastanejo zaradi onesnaževanja v
primeru za okolje najslabše možne alternative. Na produkcijskih
stopnjah, ki sledijo, je možno tudi vračanje sredstev, če prizadeti
proizvajalec dokaže, da je dejansko povzročeno onesnaževanje manjše
od predvidenega maksimalnega onesnaženja.
12	Ce ustreza razliki med skupnimi družbenimi stroški in stroški podjetja.
13	Će bi proizvajalo output, kjer so MR = SMC; zopet Qi.
Davek na energijo: ekološki ali politični davek?	25
4. Nosilci ekološkega davka
4.1.	Normativni in pozitivni vidik
Ko se sprašujemo o nosilcih ekološkega davka, se vedno znova znaj-
demo pred problemom določanja tistega, ki bi stroške davka moral
nositi (normativna določitev), in onega, ki te stroške dejansko nosi
(pozitivna določitev).
Pri normativni določitvi imamo na izbiro po eni strani princip
povzročitelja in po drugi strani princip stroškov skupnosti (glej poglavje
21).
S pomočjo pozitivne določitve pa poskušamo ugotoviti, ali je nosilec
davka podjetje samo (oziroma njegovi lastniki), torej povzročitelj ones-
naženja, ali pa so to potrošniki, ki kupujejo njegove produkte. V
glavnem je zaželeno, da se teža bremena porazdeli med podjetje in
potrošnike, ali pa jo podjetje prevzame v celoti na svoja ramena.
4.2.	Možnosti za prevalitev davka in cenovna prožnost
povpraševanja
Da bi lahko odgovorili na vprašanje o pozitivnem vidiku, torej kdo
dejansko nosi stroške davka (podjetje ali potrošnik), moramo preveriti
vse možnosti za prevalitev davka, ki jih ima obdavčeno podjetje
(BAYER/PUWEIN, str. 23).
Če lahko podjetje strošek davka vključi v ceno končnega proizvoda, je
potrošnik končni nosilec davka, čeprav davek plačuje podjetje. Ta
možnost prevalitve davka na potrošnika pa je zelo odvisna od cenovne
prožnosti povpraševanja, torej od relativne spremembe povpraševanja
po določeni dobrini, do katere pride zaradi relativne spremembe v ceni
te dobrine:	f
e = % spremembe povpraševane količine / % spremembe cene
Večja kot je prožnost povpraševanja (absolutno, e < - 1) po dani
dobrini, večja je možnost potrošnika za zamenjavo te dobrine s kako
drugo in manjša možnost proizvajalca za prevalitev davka na njeno
končno ceno.
Tako je pri blagu s prožnim povpraševanjem največkrat nosilec davka
podjetje, medtem ko pri blagu s togim povpraševanjem podjetje prevali
svoje stroške z lahkoto na potrošnika.
26	Andrej Horvat
Kljub temu, da uvedba davka na energijo spodbudi varčevalne ukrepe
(zmanjšano porabo) v industriji in pri potrošnikih, pa ustvari tudi
določene prihodke. Če recimo uvedemo 10-odstotni davek na energijo
pri končnem porabniku in se zaradi tega zviša povprečna cena energije
za 10%, se zmanjša poraba energije (kar se ugodno kaže tudi pri
narodnem dohodku), pri prožnosti 0,5, za 5%.
Tabela 1 prikazuje cenovno prožnost povpraševanja po energiji
nekaterih avstrijskih industrijskih sektorjev:
Tabela 1. Dolgoročna cenovna prožnost industrijskih sektorjev v obdobju
1964-1983
Sektor	Prožnost
Elektrika	-1,44
Stroji	-0,88
Premogovništvo	-0,84
Les	-0,79
Livarstvo	-0,78
Železarne	-0,78
Usnje	-0.76
Steklo	-0,48
Živila	-0,44
Oblačila	-0,39
Tekstil	-0,23
Kemija	-0,19
Vozila	-0,14
VIR: Payer, str. 91.
Obstaja pa še druga možnost za prevalitev stroškov davka, in sicer tako
imenovana počezna ali indirektna prevalitev,^ ki nastopi pri proiz-
vodnji več produktov z različnimi cenovnimi prožnostmi (BAYER /
PUWEIN, str. 24).
Če se obdavči proizvodnja dobrine, ki ima višjo cenovno prožnost in
pri kateri bi bila prevalitev stroškov davka v primeru proizvodnje samo
enega produkta teoretično nemogoča, lahko podjetje v primeru proiz-
vodnje več produktov zviša ceno produktom (katerih cenovna prožnost
14 Querüberwälzung.
Davek na energijo: ekološki ali politični davek?	27
je nižja), ki niso obdavčeni. Tako se davek zopet prevali na potrošnike,
in sicer prek proizvodov, ki sploh niso bili obdavčeni.
Krmilna funkcija davka je v tem primeru sploh izničena. Porabnik še
naprej, in to po enaki ceni kot pred uvedbo davka, kupuje enake
količine za okolje škodljivega proizvoda.
5. Primer ekološkega davka: davek na energijo
5.1.	Cilji uvedbe davka
Poraba energije v podjetju je v večini primerov tesno povezana s
količino emisije, ki jo posreduje v okolje. Na mnoge proizvodne procese
v podjetjih, v katerih se proizvajajo "okolju škodljivi" proizvodi (plas-
tika, mnoge kemikalije), lahko energetski davek vpliva tako, da
spremenijo svoje okolju škodljivo obnašanje. V tej zvezi lahko ener-
getski davek delno nadomesti emisijski davek ter obdavčitev proiz-
vodnje za okolje škodljivih proizvodov, čeprav možnost za indirektno
prevalitev to funkcijo zelo omejuje.
5.2.	Načini izračunavanja
Porabljeno količino energije lahko prikažemo na dva načina, in sicer
kot število porabljenih enot energije (količinski davek) ali kot ceno
porabljenih enot energije (vrednostni davek) (BAYER/PUWEIN, str.
21).
S količinskim davkom se izognemo popačenju, do katerega lahko pride
v primeru nihanja cen energije, vendar pa po drugi strani količinski
davek ostane ob nastopu inflacije enak in se kot tak v določenem
časovnem razdobju realno zmanjša. Zato bi bilo potrebno razviti meha-
nizem, ki bi z določenim inflacijskim indeksom ohranil količinski
davek na realni ravni tudi po nastopu inflacije, ali pa neposredno zvišati
davek (kar v večini primerov, zaradi političnega pritiska, pelje k
dolgoročno realno nižji davčni stopnji).
Vrednostni davek pa se ponavadi določi kot odstotek od cene
porabljene energije. Prednost tega načina je, da se s splošnim
zvišanjem ravni cen avtomatično zviša tudi davek in ga tako ni treba
28	Andrej Horvat
zviševati neposredno. Vendar pa v primeru nihanja cene energije, s
katero vzporedno niha tudi višina vrednostnega davka, obstaja ne-
varnost preobremenitve podjetij in gospodinjstev v časih, ko je cena
energije visoka. Z ekološkega vidika tako težimo k dolgoročnemu
zmanjšanju porabe energije (glede na relativno rast narodnega dohod-
ka), seveda pa bi bilo idealno približevanje k ničelni stopnji rasti. (Od
obdobja rasti cene nafte v osemdesetih letih se je poraba energije v
primerjavi z narodnim dohodkom v Avstriji, kjer se energetski davek
trenutno določa vrednostno, zmanjšala.) (PAYER, str. 56)
Ker povpraševanje po energiji v določeni deželi tendenc no raste z
njenim gospodarskim razvojem, bi bilo treba v sam sistem vgraditi
mehanizem, ki bi preprečeval neprestano večanje porabe energije.
Neposredno zvišanje davčnih stopnje bi bilo v načelu sicer možno, a
politično zmeraj težko izvedljivo.
Količinski davek tega cilja sploh ne doseže, ker ne vsebuje notranjih
mehanizmov, ki bi upoštevali inflacijo, vrednostni davek pa se zviša
zgolj v primeru inflacije (torej nominalno) ali pa ob splošnem zvišanju
ravni cen.
Učinkovit avtomatični mehanizem bi lahko bil zakon spremenljivih
davčnih stopenj, kjer bi bila davčna stopnja prilagojena indeksu rasti
in bi se tako primerno povečevala.
5.3. Razlike v obdavčitvi nosilcev in porabnikov energije
Da bi razlikovali med "okolju neprijaznimi" in "okolju prijaznimi"
energetskimi viri (da bi zmanjšali emisijo) ter med "redkimi" in
"obnovljivimi" energetskimi viri (da bi spodbudili varčevanje z resursi
in pospeševali raziskave in razvoj alternativnih energetskih virov),
predlagajo različno stopnjo obdavčitve nosilcev energije.
V Avstriji so nosilci energije različno obdavčeni (glej Tabelo 2), čeprav
ne vedno v skladu s kriteriji, ki smo jih navedli zgoraj. Davčne stopnje
so določene kot različne procentualne stopnje produkcijske cene tone,
litra ali kilovatne ure. Tudi za gospodinjstva in industrijo so davčne
stopnje različne, pri čemer so stopnje za gospodinjstva višje kot za
industrijo, kar deluje ne samo regresivno, ampak celo pospešuje porabo
(energija, ki se porablja v velikih količinah, je tako na enoto cenejša,
kakor če se porablja v majhnih količinah).
Davek na energijo: ekološki ali politični davek?	29
Tabela 2. Davčne stopnje po nosilcih energije; junij 1986
Porabnik	Davčna stopnja
premog/industrija	0,0%
premog/gospodinjstva	20,0%
težko kurilno olje/industrija	0,0%
lahko kurilno olje/industrija	5,2%
kurilno olje/gospodinjstva	42,5%
diselsko gorivo	124,2%
normalni bencin	132,0%
super bencin	148,3%
elektrika/industrija	0,0%
elektrika/gospodinjstva	20,0%
zemeljski plin/industrija	0,0%
zemeljski plin/gospodinjstva	20,0%
les	10,0%
VIR: PAYER, str. 25.
Iz tabele je razvidno, da energetski davek v Avstriji izpolnjuje predvsem
fiskalno funkcijo ekološkega davka; do varčevanja z resursi ali
zmanjšanja škodljivih emisij prihaja tako prej slučajno kot pa namerno.
II. Razprava o uvedbi ekološkega davka v
Avstriji in Nemčiji
Razprava o uvedbi ekološkega davka teče na dveh, s
političnoekonomskega vidika tradicionalno nasprotujočih si pozicijah.
Na eni strani imamo ekstremne zagovornike trga, za katere je svobodno
delovanje tržnih zakonitosti alfa in omega ekonomske znanosti, na
drugi strani pa fundamentaliste, ki menijo, daje vse probleme mogoče
odpraviti s pomočjo intervencij države in za to potrebnega aparata.
Čeprav se razprava odvija med tema dvema ekstremoma, pa prihaja do
zbliževanj in spoznanja, da je treba delni prav priznati tudi drugi
strani.15
15 Instrumenti tržnega gospodarstva, kot je na primer svobodno oblikovanje
cen, kakor tudi pravno-politični instrumenti države (mejne vrednosti,
prepovedi) dobijo smisel šele, ko nastopajo povezano.
30	Andrej Horvat
1. Nemčija
Davčni sistem, ki je v Nemčiji trenutno v veljavi, izpolnjuje predvsem
fiskalno funkcijo davčnega sistema. Pravzaprav pravno reguliranega
obdavčenja energije ni, če seveda izvzamemo davek na dodano vred-
nost, ki je v določenem smislu še najbolj podoben davku za energijo
(NUTZINGER/ZAHRNT, str. 20, 42).
Nemški davčni sistem sloni na dveh "stebrih", in sicer na davku na
dohodek ter na davku na dodano vrednost, ki skupaj predstavljata kar
dve tretjini vseh z davki zbranih sredstev. Ce dodamo še obrtni in
korporacijski davek ter davek za mineralna olja in tobačni davek, znese
to celih 90% davčnih virov. Tako je znašal leta 1985 v Nemčiji
prihodek od različnih davkov za izdelke iz rudninskih olj 25.600, od
plina 2.300 in od električne energije 4.100 (vse izraženo v milijonih)
DEM, kar je takrat predstavljalo dobrih 7,5% z davki zbranih sredstev
(NUTZINGER/ZAHNRT, str. 44, Tab.l). Ekološki davki bi lahko bili
po mnenju nekaterih (glej zgoraj) "steber" davčnega sistema.
1.1.	Prispevek za odpadne vode
Že od leta 1981 obstaja v ZRN prispevek za odpadne vode, ki pa velja
za zgrešenega v tem smislu, daje resničnost podatkov o onesnaženosti,
ki jih posredujejo podjetja prostovoljno in ki so potem osnova za
določanje višine prispevka, moč preverjati samo z naključnim jema-
njem vzorcev. Tudi sama prispevna stopnja je daleč pod ravnijo stopnje,
ki bi omogočala pridobitev sredstev potrebnih za dejansko očiščenje
odpadlih voda. Tako bo prispevna stopnja šele leta 1999 dosegla nujni
nivo, ki gaje "Svet za vprašanja okolja" (Rat für Umweltfragen) določil
že v 70. letih.
Velika večina podjetij plačuje zmanjšano prispevno stopnjo ali pa sploh
nobene. Težišče aktivnosti je bilo prenešeno na očiščevanje odpadlih
voda, da bi se izognili davkom.
1.2.	Nadaljnji predlogi
Oktobra 1988 je "Umwelt- und Prognoseinstitut" (UPI) v Heidelbergu
podal predlog, v katerem je bilo predstavljenih 11 različnih davkov (za
energijo, rudninska olja, odpadke, izdelke, tla, vodo, reklame, tobak,
kmetijstvo, oboroževanje in pristojbine za vzletanje letal), s katerimi
naj bi obdavčili 35 različnih proizvodov in oblik porabe, ki škodujejo
okolju. Letno bi tako zbrali okrog 210 milijard DEM, kar bi v
določenem delu nadomestilo tudi druge davke (NUT-
Davek na energijo: ekološki ali politični davek?	31
ZINGER/ZAHRNT, str. 23; podrobneje v: Umwelt- und Prog-
noseinstitut Heidelberg: "Ökosteuern als marktwirtschaftliche Instru-
mente im Umweltschutz. Vorschläge für eine ökologische Steuer-
reform." UPI-Bericht 9, April 1988).
Podoben predlog je podal JÜTTNER (DIE ZEIT 25/89, str. 33), ki trdi,
da bi tak davčni sistem "navrgel" od 70 do 210 milijard DEM (približno
10% narodnega dohodka). V tem modelu je poudarek predvsem na
ekoloških ciljih, socialni odgovornosti in mednarodni konkurenčnosti.
Da bi poravnali negativne distributivne učinke, Jüttner predlaga porav-
nalna plačila.16 Predlaga rešitev, ki jo sestavljajo: en ekološki davek,
ki služi za refinanciranje in poravnavo negativnih učinkov, in namenski
prispevki (financiranje ekoloških raziskav, ekoloških projektov). Novi
davčni sistem naj bi tako pomenil razbremenitev dela kot pro-
dukcijskega faktorja in obdavčitev trošenja narave in okolja nasploh.
Podobno argumentira tudi sociolog in ekonomist HUBER (glej MOZ
11/90, str. 3 in dalje), ki se trudi tržno gospodarstvo ekološko moder-
nizirati s tem, ko hoče "eko-dirigizem" zamenjati z ekološko orien-
tiranimi in osveščenimi tržnimi subjekti.1" Huber še meni, da "je vse
dogajanje na trgu pogojeno z tehničnimi, finančno-tehničnimi, prav-
nimi, političnimi in etičnimi predpostavkami" (glej MOZ 11/90, str. 4).
Menim, da se prav v tem kaže velika napaka v razmišljanju ekstremnih
zagovornikov trga in njihovem stališču, daje vzrok za napake v razvoju
in enako za vse ekološke katastrofe, v protislovjih, ki se pojavljajo na
trgu, in da bi te napake z odpravo protislovij enostavno izginile. Za tržni
sistem v današnji obliki pa so značilna ravno ta protislovja (različna
razdelitev naravnih resursov, socialne in politične razlike), katerih
vzroke moramo iskati tudi v tržnem sistemu samem. Mnogi problemi,
s katerimi se srečujejo današnje družbe, so namreč nastali ravno s
pomočjo tako imenovanega "nepopolnega tržnega obnašanja". Potem-
takem je napačno prevzemati idealni tip trga z vsemogočimi naravnost
fantastičnimi lastnostmi in ga potem poskušati uresničiti v praksi, kajti
odgovor na vprašanje o (idealni) ekonomski učinkovitosti nikakor
hkrati ne pomeni tudi odgovora na vprašanje o (ekološko-) politični
učinkovitosti.
Vendar pa je treba Huberju šteti v dobro vsaj to, da išče v smeri,
zaenkrat še nerealistične, integralne tržne rešitve, kar zanj predstavlja
"sodelovanje tehnikov, podjetnikov in potrošnikov, kjer problemov ne
16	Ausgleichszahlungen.
17	Prestrukturiranje tržnega gospodarstva štejejo danes nekateri za drugi veliki
val modernizacije kapitalizma; prvi je bil socialni na začetku tega stoletja.
/
32	Andrej Horvat
bi zgolj prelagali, kot je to v primeru tako imenovanih "End-of-pipe"
tehnologij (podjetje, ki emitira strupene pline, si na dimnike postavi
čistilne filtre, ki zmanjšujejo količino emisij, in tako z rešitvijo
problema onesnaženja zraka dobimo problem onesnaženega filtra, torej
problem strupenega odpadka) in avtomobilskega katalizatorja" (MOZ
11/90, str. 5).
Napake tržnega sistema je prikazal tudi "Svet izvedencev za vprašanja
okolja", ki dela po naročilu nemške vlade. Strokovnjaki so izpostavili
"očitno neravnovesje med razvito in dobro organizirano oskrbno
ekonomijo1® ter nerazvito, z neredom in naključji zaznamovano
ekonomijo odpadkov19 (DIE ZEIT 3/88, str. 22). Nadalje tudi zahtevajo
"revolucionarni preobrat" pri proizvodnih tehnologijah in njihovo
ekološko naravnanost.
Da bi do internalizacije vseh povzročenih stroškov lahko prišlo že v
doglednem času, strokovnjaki dvomijo iz preprostega razloga: inter-
nalizacija vseh stroškov bi zahtevala ekstremno zvišanje prispevne
stopnje za odpadke in vse vrste emisije. Zato vidijo edino možnost "za
zaščito pred bridkim koncem v gorah odpadkov, v kombinaciji več, tako
pravno-političnih kakor tudi davčnih ukrepov" (Prav tam).
2. Avstrija
V Avstriji se manj radikalno kot v Nemčiji in z določeno zamudo
spoprijemajo s problemom prestrukturiranja davčnega sistema; v
finančnem ministrstvu govorijo o "učinkovitem zvišanju prispevka za
umetna gnojila, preoblikovanju davka na dodano vrednost za osebna
vozila,^^ na kombinacijo sestavljeno iz prispevka na potrošnjo in
emisijo, o sistemu plačevanja cestnine za tovorna vozila in o prispevku
za odpadne vode" (MOZ 12/90, str. 11).
Podobno nejasno so izražena tudi stališča Ljudske stranke (OVP), ki
je v svoj davčni koncept sicer vključila davek od primarne energije, a
je vprašljivo, če ji bo sploh kdaj uspelo uvesti učinkovite prispevne
stopnje, saj mora računati na odpor v lastnih vrstah, to je v Gospodarski
in Kmečki zvezi (Wirtschafts- in Bauernbund).
Od vseh strank na avstrijski politični sceni so edino zeleni izdelali
ekološko utemeljen osnutek za davčni koncept (glej; Christoph CHOR-
AIS Versorgungswirtschaft.
19	Entsorgungwirtschaft.
20	KFZ-Steuer.
Davek na energijo: ekološki ali politični davek?	33
HERR: "1. Entwurf für ein grünes Steuerkonzept.", Wien 1990, Der
Grüne Klub im Parlament), v katerem so vključeni: prispevek za
primarno energijo, za CO2, prispevek za emisije, ki onesnažujejo zrak,
novo zasnovo prometnega davka za osebna vozila in prispevka za ceste
(velja za tovorna vozila), prispevek za odpadle vode, prispevek za okolju
škodljivo embalažo, prispevek za uporabo beljakovinskih krmil, kakor
tudi prispevek za sanacijo zapuščenih in preprečevanje nastajanja
divjih odlagališč odpadkov.^1
III. Sklep
V pričujočem zapisu sem poizkušal prikazati, da "ekološki davčni
koncept" sam na sebi še ne pomeni rešitve ekološkega problema. Tak
koncept podaja predvsem možnosti za smiselno dopolnitev ekološko-
političnega instrumentarija, kakor ga imamo danes.
Pri analizah, ki poskušajo prikazati, kako visok mora biti ekološki davek,
da bodo optimirani skupni družbeni stroški in skupne družbene koristi,
so uporabljene predpostavke (in s tem tudi rezultati), ki so pogosto precej
za lase privlečene". Davčna stopnja ne sme biti postavljena prenizko, saj
krmilna funkcija takega davka pride do izraža šele z določeno višino, ki
pa je v končni fazi stvar politične ocene. Tako običajno prenizek davek za
energijo služi bolj kot sredstvo za financiranje in politično legitimacijo,
njegovi ekološki učinki pa so pri tem marginalni.
Koncept ekološkega davka temelji na (denarnem) merjenju ekoloških
škod, čeprav vemo, da se mnogih škod, ki delujejo dolgoročno (stroški
izlitja nafte ali nesreče v atomskih reaktorjih), preprosto ne da kvan-
titativno oceniti in ostanejo pri takem izračunu neupoštevane.
Z obdavčitvijo okolju škodljivega obnašanja se tudi ustvarja vtis, da
obstaja neka "pravična cena", ki jo pač plačamo za onesnaževanje
okolja, in potem ni potrebno imeti nobene slabe vesti. Skrajni čas je
že, da se vprašamo, ali paradigmi prostega oblikovanja cen še lahko
verjamemo. Obe naftni krizi in sedaj še kriza v Zalivu so nam pokazale,
kako napačna je razlaga, da cene energetskih virov odražajo njihovo
dolgoročno relativno redkost. Cene energetskih virov, kot je recimo
nafta, se določajo na kratkoročnih trgih, kar ima lahko dolgoročno za
posledico, da pride do ujemanja dolgoročnega pomanjkanja s krat-
koročnimi presežki v ponudbi. Cene tako kratkoročno padajo, kar
seveda ne vodi v smeri ohranjanja naravnih resursov.
21 Altlastenbeitrag; več o tem v: Gabler, str. 174.
34	Andrej Horvat
Kakor vsi ekološko-politični ukrepi se bo tudi ustrezna, ekološko
usmerjena obdavčitev morala spoprijeti z nestrinjanjem industrije in
drugih interesnih skupin, ki pač razmišljajo v smislu "costs/benefits"
logike in za katere razlika v pojmovanju besed "kakovost" in "količina"
nima nobenega "praktičnega" pomena.
Vendar pa mislim, da tudi pri sestavljanju novega koncepta ekološko-
ekonomske politike pri nas ne bi smeli zaiti v pasti iskanja popolnega
sistema. Pri sestavljanju sistemov in modelov ne gre za njihovo popol-
nost na sebi, ker popolnega sistema ni in ga niti ne sme biti, saj bi to
vodilo v totalitarnost. Popolnost si lahko predstavljam le kot zmožnost
hitrega odzivanja na nastali problem.
Literatura
BAYER, Kurt/PUWEIN, Wilfried: Umweltabgaben und Steuerreform. Studie
des österreichischen Instituts für Wien 1990;
BENKERT, W ./BUNDE, J ./HANSJÜRGENS, B.: Umweltpolitik mit Öko-
Steuern?, Marburg 1990;
CHORHERR, Christoph: "7. Entwurf fiir ein grünes Steuerkonzept", Wien
1990. Der Grüne Klub im Parlament;
GRAVELLE, H./REES, R.: Microeconomics, London 1981;
NICHOLSON, Walter: Microeconomic Theory, 3th ed., The Dryden Press 1985;
NUTZINGER, Hans/ZAHRNT, Angelika: Für eine ökologische Steuerreform,
Fischer 1990;
PAYER, H.: Energieabgabe und Steuerreform, Wien 1988;
SIMONIS, Udo E.: "Harmonisierung von Ökonomie und Ökologie"; glej v: Hauff,
Volker/Müller, Michael: Umweltpolitik am Scheideweg, München 1985;
WICKE, Lutz: Umweltökonomie, München 1982;
REFERENCA:
GABLER WIRTSCHAFTS-LEXIKON, 12. na novo dopolnjena izdaja, Wies-
baden 1988.
ČASOPISI:
1.	DIE ZEIT:
a)	str. 25, 16. junij 1989; JUTTNER, H.: "Mehr Ökologie durch Ökonomie";
b)	str. 3, 1988;
c)	str. 13, 24. marec 1989; BREUEL, B.: "Durch Eigennutz mehr Um-
weltschutz-zu neuen Umweststeuern gibt es keine Alternative";
2.	MOZ (Monats-Zeitung):
a)	str. 11, Wien 1990: "Den Kapitalismus ökologisch modernisieren-Interview
mit Joseph Huber";
b)	str. 12, Wien 1990: PARNREITER, C.: "Ökosteuern: Ausweg aus der
Umweltkrise".
Skica: PIG0U, A .C.: The Economics of Welfare, London, 1946.
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 142/143; 35-5 l	35
"Okolju prijazna" javna izbira?
Janez Sušteršič
Ekonomija trga temelji na privatni lastnini in svobodi prizadevanj za
povečevanje osebne blaginje, zato je slepa za vse tiste posledice
ekonomskega delovanja, ki niso zajete v individualnih računicah
stroškov in koristi posamičnih ekonomskih akterjev. Zunaj vidnega
polja ekonomske kalkulacije tržne družbe zato ostajajo učinki
gospodarske dejavnosti na naravno okolje in na vsa tista človeška bitja,
ki niso na eni ali na drugi strani poslovne pogodbe vračunana v tej
dejavnosti. Produkcijski stroški termoelektrarne, na primer, seštejejo
stroške dela in strojev, udeleženih pri izkopavanju in sežiganju
premoga, ne vštejejo pa stroškov tisočletnega produkcijskega procesa
nastajanja premoga v zemeljski skorji in tudi ne dodatnih stroškov
zdravstvenega varstva, s katerimi so obdarjeni v bližini elektrarne
živeči ljudje. Zaradi te razlike med individualnimi in družbenimi (oz.
naravnimi) stroški prostega delovanja trga, na katerem konkurenčni
pritisk spodbuja k maksimizaciji individualnega rezultata ne glede na
rezultat drugih ali pogoje življenja prihodnjih generacij, je nujno
mehanizem trga uravnavati s sredstvi, ki so na voljo racionalnemu in
osveščenemu delovanju za javno dobro in jih navadno - kot nasprotje
trgu - opisujemo pod splošnim pojmom države.
Domnevam, da je zgoraj orisani način razmišljanja o trgu blizu in
sprejemljiv večini tistih, ki se posvečajo vprašanjem okolja oz. naravnih
virov in njihove ekonomije. Upam si celo oceniti, daje dojemanje trga
kot v načelu nepopolnega in tudi neposredno škodljivega načina
gospodarske koordinacije tiho izhodišče mnogih analiz ekonomije z
ekološkim poudarkom. Zaradi tega se mi zdi vredno pokazati, da je
opisano dojemanje "ekoloških učinkov" trga premalo natančno.
Kadar natančna analiza tako imenovanih neuspehov trga, torej situacij,
v katerih samo delovanje trga ne zagotavlja optimalne alokacije
sredstev in virov, prerase v splošno in načelno zavračanje trga kot
načina koordinacije ekonomskih dejavnosti, se je potrebno vprašati o
možnostih za uspešnost ponujenih alternativ. Splošnemu zavračanju
trga je vedno mogoče zoperstaviti prav tako splošno in načelno
zavračanje države oziroma delovanja za javno korist kot mehanizma
36	Janez Sušteršič
uravnavanja ekonomije. Zato se v prvem delu prispevka podrobneje
ukvarjam s teorijo javne izbire, torej z ekonomsko analizo političnega
procesa, še posebej glasovanja, trga državnih transferov in interesnih
skupin.
Sklep, ki izhaja iz prvega dela, daje namreč politični proces (pa četudi
zadosti kriterijem demokratičnosti) vsaj tako nepopoln mehanizem
alokacije kot trg, nas vodi nazaj k analizi trga. V drugem delu zato
opozorim, da je klasično pojmovanje eksternalij v ekonomiki blaginje
nezadostno, pa čeprav velja za osnovo analize okolju škodljivih učinkov
tržnega sistema. Ekonomika blaginje namreč spregleda raznovrstne
možnosti, ki jih sam trg brez posredovanja države nudi za "inter-
nalizacijo eksternalij". Vzrok tega spregleda je v nenatančni opredelitvi
problema. Jedro problema eksternalij ni razlika med individualnimi in
družbenimi stroški poslovne aktivnosti, kot prikazuje ekonomika
blaginje in po njej ekološke analize ekonomije, marveč so to jedro
transakcijski stroški, torej stroški, vezani na (tržno) sklepanje pogodb,
ki bi sicer same po sebi zmogle razrešiti problem eksternalij v korist
obeh prizadetih strani.
V	prvih dveh delih razvita opozorila - o nepopolnosti političnega
procesa in o neustreznem klasičnem dojetju problema eksternalij - nam
odprejo pot do nekaterih sklepov. Ti se nanašajo zlasti na tiste načine
uravnavanja ekonomije, ki so med na običajen način razumljenima
trgom in državo. Če eksternalij ne razumemo kot vprašanja stroškov,
temveč kot vprašanje nemožnosti sklepanja ustreznih pogodb, potem
lahko državo namesto kot mehanizem prisile, ki bo stroške onesnaženja
naprtil njihovemu navideznemu povzročitelju in s tem domnevno
zagotovil ustrezno alokacijo sredstev in virov, utemeljimo kot infor-
macijsko agencijo, ki bo skušala zniževati tržne transakcijske stroške.
Prednost informiranja pred obdavčenjem pa ni le ta, da natančneje
zadane pravi izvor problema, marveč tudi, da samo na sebi informiranje
še ni prerazdeljevanje bogastva, medtem ko obdavčenje vedno pomeni
nek državni transfer dohodka in je kot tako bolj determinirano s
političnimi kot z ekonomskimi procesi in izbirami.
I. Politični proces
V	tej številki Časopisa za kritiko znanosti kolega Andrej Horvat
podrobno piše o avstrijski izkušnji z davkom na energijo kot instrumen-
tom ekološke politike. Teoretična utemeljitev davka je prav v klasični
* Okolju prijazna" javna izbira?	37
analizi eksternalij, kakor jo je razvila ekonomika blaginje že v dvajsetih
letih našega stoletja. Pa vendar podatki, ki jih navaja Horvat, kažejo,
da v resnici tako imenovani ekološki davek veliko bolj kot ekološkim
ciljem služi polnjenju državne blagajne s pomočjo politično zelo
produktivne legitimacije. V nadaljevanju želim pokazati, da na osnovi
teoretične analize političnega procesa kakšne drugačne usode sicer
dobronamerni ideji ekološkega davka tudi ne bi mogli napovedati.
Zamislili si bomo, da minister za okolje z najboljšimi nameni nagovori
parlament nekako takole: "Naša država porabi preveč energije, zato
predlagamo obdavčenje porabe električne energije v industriji, in sicer
s 40-odstotno davčno stopnjo. S tem bomo podjetja spodbudili za
iskanje energetsko varčnejših načinov proizvodnje, iz davčnih prihod-
kov pa bomo oblikovali ekološki sklad. Ta sklad bo financiral programe
za zmanjšanje onesnaženosti in za "okolju prijazno" prestrukturiranje
gospodarstva." Zveni obetavno, kajpada, toda kaj smemo pričakovati?
Paradoksi glasovanja
Vsaj za ekonomsko analizo učinkov takega zakonskega predloga je
ključna višina davčne stopnje. Za začetek bomo rekli, daje predlagana
enotna davčna stopnja in da se njena višina določa z glasovanjem.
Predpostavimo, da lahko vsak poslanec natančno opredeli davčno
stopnjo, ki se mu zdi ustrezna. Te subjektivne izbire poslancev bodo
gotovo različne, vendar nas zdaj še ne zanimajo razlogi, zaradi katerih
se nekomu utegne zdeti optimalno dvajsetodstotno obdavčenje,
drugemu pa denimo dvakrat ali trikrat tolikšno. Pomembno pa je, da
poslanci glasujejo iskreno - to pomeni,-da bodo med različnimi predlogi
vsakokrat glasovali za tistega, ki je absolutno bliže njihovi optimalni
individualni izbiri. To tudi pomeni, da se bodo poslanci, ki nimajo
natančno opredeljenih individualnih preferenc, glasovanja vzdržali.
Subjektivne izbire posamičnih glasovalcev so porazdeljene na nekem
zaprtem intervalu možnih višin davčne stopnje. Če je glasovalni pos-
topek takšen, da vlada predlaga neko začetno davčno stopnjo (denimo
40-odstotno), nato pa lahko vsak udeleženec glasovanja poda alter-
nativni predlog, in če je število zaporednih glasovanj neomejeno, bo
končni (ravnotežni in stabilni) izid glasovanja tista davčna stopnja, ki
ustreza individualni izbiri volilca na mediani porazdelitve subjektivnih
izbir.
#
38	Janez Sušteršič
Pravilo, ki smo ga ponazorili na primeru glasovanja o davčni stopnji,
je v teoriji javne izbire znano kot teorem srednjega volilca. Njegov dokaz
je preprost (Hirshleifer 1988, str. 498). Za volilca, za katerega velja,
da bi polovica ostalih volilcev individualno izbrala višjo, polovica pa
nižjo stopnjo kakor on sam, pravimo, da se nahaja na mediani poraz-
delitve individualnih izbir. Stopnja, ki bi jo izbral ta "srednji volilec",
je ravnotežna, kar pomeni, da je - ko je bila enkrat izbrana - nobeno
nadaljnje glasovanje ne more potolči. Kajti če nasproti ravnotežni
davčni stopnji postavimo alternativni predlog neke višje stopnje, bodo
vsi tisti glasovalci, ki bi subjektivno izbrali stopnjo, manjšo od rav-
notežne, glasovali za ravnotežno, ker je ta bližje njihovi individualni
izbiri kakor predlagana še višja alternativa. Ker je ravnotežna stopnja
izbira glasovalca na sredini (mediani) porazdelitve individualnih izbir,
je takšnih glasovalcev natanko polovica. Ker za ravnotežno stopnjo
glasuje tudi "srednji volilec", bo ta dobila večino nasproti predlogu višje
stopnje. Povsem analogno lahko sklepamo tudi za predlog stopnje, ki
je nižja od ravnotežne. '	v
Teorem srednjega volilca trdi nekaj izjemno pomembnega: v razmerah,
ko so individualne izbire množice posameznikov povsem poljubno
razpršene po nekem področju možnih izbir, obstaja ena in samo ena
kolektivna izbira, do katere je mogoče priti z glasovanjem in ki
predstavlja politično ravnovesje - v smislu, da je noben alternativni
predlog ne more potolči, ne da bi se prej spremenila struktura preferenc
vsaj enega posamičnega glasovalca.
V našem primeru je rezultat višje ali nižje izbrane davčne stopnje
bogatejši ali revnejši ekološki sklad, in s tem bolj izdatno ali bolj
skromno financiranje ekoloških programov. V tem smislu je
zmanjšanje onesnaženosti (oziroma čistejše okolje in ekološko ustrez-
nejši razvoj) javna dobrina. Obseg te javne dobrine je (prek glasovanja
0	davčni stopnji) določen s političnim ravnotežjem v skladu s teoremom
srednjega volilca. Zal pa ni nobenega zagotovila, daje tako izbran obseg
javne dobrine tudi ekonomsko optimalen. Postopek glasovanja, ki
1	Dokaz povsem velja za liho število glasovalcev. Če je število vseh glasovalcev
(2N 4-1), je glasovalcev na eni strani mediane N, kar da skupaj s "srednjim
volilcem" ravno minimalno navadno večino (N + l). Če je število volilcev
sodo (2N), ima na glasovanju enake možnosti katerikoli proračun na
intervalu med izbiro volilca na rangu (N-l) in volilca na rangu (N + l).
Vendar je ta interval mnogo ožji od intervala med najnižjo in najvišjo
individualno izbiro, zato ga lahko obravnavamo kot stabilen ravnotežni
rezultat.
* Okolju prijazna" javna izbira?	39
dopušča odprto postavljanje alternativnih predlogov, ob predpostavki,
da vsakdo glasuje v skladu s svojimi resničnimi preferencami, je
demokratičen način kolektivne izbire, ki daje stabilen ravnotežni izid,
vendar ne zagotavlja ekonomsko optimalne alokacije. Politično rav-
notežje ni ekonomsko optimalno?"
Lahko bi rekli, da je neoptimalna alokacija pač cena demokracije.
Zlahka si tudi predstavljamo zakonodajalca, ki bi mu bila politična
stabilnost (ravnotežni izid glasovanja) pomembnejša od ekonomske
učinkovitosti. Toda četudi bi se bili - oprti na takšne ali podobne
argumente - pripravljeni sprijazniti z določeno mero alokativne neučin-
kovitosti demokratičnega političnega procesa, bi morali po drugi strani
že ob bežni analizi predpostavk teorema srednjega volilca priznati, da
je politično ravnovesje ravno tako oddaljen in izmikajoč se cilj kot
ekonomska učinkovitost.
Teorem drži, če za preference vsakega volilca velja, da želenost nekega
predloga (npr. višine davčne stopnje) nepretrgoma pada z oddaljenostjo
predloga od subjektivno optimalne izbire. Če pa ima individualna
preferenčna funkcija več vrhov (lokalnih maksimumov), se glasovanje
ujame v glasovalne cikle. V tem primeru je vedno mogoče predlagati
alternativo, ki bo na glasovanju premagala predhodno izglasovano
odločitev, torej glasovanje ne da stabilnega ravnotežnega izida. Teorem
srednjega volilca velja le za enodimenzionalne izbire - če se glasuje o
dvodimenzionalnih problemih (npr. razdelitev ekološkega sklada med
čiščenje voda in zmanjševanje emisije škodljivih snovi v zrak), potem
ne glede na obliko preferenc ni mogoče napovedovati ravnovesnega
izida glasovanja (Inman 1987, str. 706-712).
Navkljub glasovalnim paradoksom je potrebno sprejemati odločitve.
Ravnotežni izid glasovanja, ki ga ni mogoče potolči z nobeno alter-
nativo, lahko zagotovijo ustrezna proceduralna pravila, ki omejijo
prostost oblikovanja alternativnih predlogov ali število zaporednih
glasovanj o isti zadevi. To pomeni, da lahko tisti, ki oblikuje pravila
glasovanja, odločilno vpliva na njegov izid. Tistim, ki jim izbira
srednjega volilca ne ustreza, je na voljo še vrsta drugih sredstev, s
katerimi lahko "premaknejo" izid glasovanja v svojo korist: namesto
pošteno lahko glasujejo strateško (tako, da na določeni stopnji v vrsti
glasovanj glasujejo v nasprotju s svojo individualno izbiro, da bi v
kasnejši fazi prišlo do situacije, ki jim ustreza), oblikujejo lahko
glasovalne koalicije ali trgujejo z glasovi.
2 Za dokaz glej dodatek.
40	Janez Šušteriič
Glasovanje, s katerim so poslanci v našem primeru svoje individualne
izbire prevedli v kolektivno večinsko sprejeto normo (zakon o davku
na energijo), je le eden od načinov agregiranja individualnih izbir.
Navpično seštevanje krivulj individualne koristnosti, kot smo ga
uporabili na grafičnem prikazu učinkovitosti kolektivne alokacije
javnih dobrin, je drug takšen način. Trg, na katerem individualni okusi,
omejeni z individualnimi dohodki, uravnavajo obseg ponudbe, ali
različne planske procedure, so tudi takšni mehanizmi. Načinov, kako
individualne izbire oziroma preference agregirati v kolektivno izbiro,
je potemtakem precej. Za ocenjevanje pravičnosti in logičnosti načina
javne izbire je Arrow zato razvil normativne kriterije (aksiome), in iz
njih izpeljal teorem, ki trdi, da nobena metoda družbene izbire, ki
spoštuje aksiome pravičnosti, ne more hkrati zadostiti aksiomom
logične racionalnosti. To pomeni, da na pravičen (demokratičen) način
ni mogoče oblikovati logično konsistentne družbene razvrstitve alter-
nativ.
Trg državnih transferov
Ekonomisti so na državo zelo dolgo gledali kot na neproblematično
sredstvo zavestne koordinacije, ki pride na oder takrat, ko akterji tržne
3 Aksiomi Arrowa so:
-	aksiom P (Pareto optimalnost): če vsak posameznik preferira možnost
X pred alternativo y, mora kolektivna izbira izbrati x;
-	aksiom ND (nediktatorska izbira): ne obstaja posameznik,-katerega
izbira bi bila vedno enaka kolektivni izbiri ne glede na stališča ostalih;
-	aksiom U (neomejena domena) : proces javne izbire mora upoštevati
sleherno individualno rangiranje alternativ ne glede na njegovo obliko;
-	aksiom I (neodvisnost od irelevantnih alternativ): izbira med x in y je
odvisna le od preferenc glede teh dveh predlogov. V izpeljavi to pomeni tudi,
da mora javna izbira ob enaki oblikovanosti individualnih preferenc vedno
dati enak rezultat;
-	monotonost: če javna izbira izbere x pred y, in nato v neki individualni
razvrstitvi alternativ x pridobi vrednost, se rezultat kolektivne izbire ne sme
spremeniti;
-	suverenost državljanov: ne obstaja nobena alternativa, ki bi zmagala v
procesu javne izbire ne glede na spreminjanja individualnih preferenc;
-	aksiom R (logična racionalnost): za individualno in javno izbiro velja,
da morata razvrstiti vse možne alternative, tako da med dvema alternativama
velja bodisi relacija preferenčnosti bodisi relacija indiferenčnosti, in da sta
ti relaciji tranzitivni (po Inman 1987, str. 682-685 in Riker 1982, str.
116-119).
"Okolju prijazna'javna izbira?	41
igre brez njene pomoči ne morejo zagotavljati optimalne alokacije
sredstev in virov. Čeprav ima proti monopol na zakonodaja v ZDA zdaj
že stoletno tradicijo, je Stiglër pred komaj dvajsetimi leti (Stigler, 1971)
prevratniško ugotovil, da proti monopol no ukrepanje države prej služi
interesom podjetij iz uravnavane panoge kakor pa povečevanju splošne
blaginje. Njegovo analizo ter njeno strožjo matematično formalizacijo
in izpeljavo (Peltzman, 1976), ki se nanašata na protimonopolno
politiko vlade, bom skušal posplošiti v analizo trga državnih transferov
nasploh ter pokazati njeno uporabnost na primeru uvedbe davka na
energijo. Pri razumevanju analize nam bo pomagal preprost graf na sliki
1.
Mi, M2, M3 - krivulje enakih glasov
t (min) - najnižja davčna stopnja (t = 0%)
t (max) - davčna stopnja, ki da najvišji davčni dohodek
t (E) - ravnotežna davčna stopnja
T - celotni davčni prihodek - celotni transfer
JI - profitabilnost obdavčene industrije
T = f (t, ЈГ)
M = f(T, t)
42	Janez Sušteršič
1)	Večina državnih ukrepov ne glede na njihov oklicani in morda tudi
pravi namen potegne za seboj tudi določeno prerazdelitev. Blago, s
katerim se trguje na trgu vladnih ukrepov, lahko na splošno opredelimo
kot prenos (transfer) dohodka ali premoženja med različnimi
ekonomskimi subjekti.
V primeru davka na energijo je takšen transfer zmanjšanje profitov
obdavčene industrije in ustrezno povečanje državnega ekološkega
sklada. Višja kot je davčna stopnja, večji je transfer. Vendar pa višanje
davčne stopnje spodbuja varčnejšo porabo energije. Prevelika davčna
obremenitev privede do zmanjšanja učinkovitosti obdavčene industrije,
s tem se zmanjša obseg proizvodnje in z njo še dodatno tudi poraba
energije, ki predstavlja davčno osnovo. Zviševanje obdavčitve prek
neke določene stopnje povzroči znižanje celotnih davčnih prihodkov.
Zato na grafu prikazujemo velikost transfera (T) kot funkcijo davčne
stopnje in porabe energije tako, da imajo stopnje nad t(max) padajoč
mejni donos.
2)	Povpraševalci na trgu transferov so ekonomski subjekti in njihove
organizacije, ki pričakujejo koristi od potencialnega vladnega ukrepa.
Ponudnik na trgu je vlada, ki ima moč sprejemanja različnih ukrepov
in predlaganja zakonov. Na trgu nastopa tudi negativno povpraševanje :
tisti akterji, ki bi jim bil ukrep v škodo, si prizadevajo za njegovo
preprečitev.
Na začetku analize davka na energijo bomo predpostavili, da je
obdavčena le poraba v industriji (ne pa tudi v gospodinjstvih), da vse
panoge uporabljajo energetski input v enakem deležu stroškov in da
prevalitev davka na kupca proizvoda ni mogoča. Tedaj lahko rečemo,
da bodo obdavčitvi nasprotovala industrijska podjetja, saj pomeni
neposredno zmanjšanje njihovih profitov (zaradi davčnih izdatkov,
zaradi zmanjšane proizvodnje, zaradi povečanih stroškov raziskav in
razvoja), podpirali pa jo bodo zlasti ekološko osveščeni volilci, njihova
gibanja in stranke.
3)	Plačilno sredstvo na trgu transferov so glasovi, sredstva in usluge.
Podjetja, ki imajo od določenega ukrepa korist ali pa ga želijo
preprečiti, lahko vladno politično stranko pridobijo z denarnimi
prispevki, s cenenimi menedžerskimi storitvami, z zaposlovanjem
strankinih politikov po izteku mandata in podobnim. Če je vladni ukrep
koristen (ali škodljiv) za številnejšo skupino prebivalstva, so
pomembno plačilno sredstvo tudi pričakovani oddani glasovi na nas-
lednjih volitvah.
* Okolju prijazna" javna izbira?	43
Sredstva, pridobljena kot povračilo za sprejetje ali opustitev določenega
ukrepa, potrebuje vladna stranka za pokrivanje stroškov svojega
delovanja in organizacije {fiksni produkcijski stroški vladnega ukrepa)
in za prepričevanje oz. utišanje nasprotnikov določenega transfera
{variabilni produkcijski stroški vladnega ukrepa).
Pomembna razlika med trgom transferov in blagovnimi trgi je, da na
slednjih vsak kupec, ki poravna ceno blaga, kupljeno blago tudi v
resnici dobi. Za vladno naklonjenost pa se poteguje mnogo povpraševal -
cev, ki ne poznajo vnaprej enotne cene določenega ukrepa niti ne
sredstev, ki jih bodo povpraševalci z nasprotnimi interesi namenili za
preprečitev takšnega ukrepa. Večina povpraševalcev ne dobi tistega, za
kar se poteguje in za pridobitev česar vnaprej namenja neka sredstva,
ali pa za pridobljeni transfer plača višjo ceno, kot bi bilo potrebno glede
na dejanske vložke konkurentov in nasprotnikov. Potegovanje za rento
(rent-seeking) je zato običajen pojav na tem trgu. Opredelimo ga kot
porabo realnih sredstev v tekmovanju za pridobitev umetno ustvarjenih
transferov, ne da bi tako zapravljena sredstva kakorkoli prispevala k
povečanju družbene blaginje (Tollison 1982, str. 577). Stroški
potegovanja za transfer so eden od vzrokov neoptimalnosti alokacije na
trgu vladnih ukrepov.
4) Krivulje M 1,2,3 na grafu so krivulje enakih glasov. Povečanje davčne
stopnje bo vladi po eni strani zaradi povečanega financiranja ekoloških
programov prineslo nekaj dodatnih glasov ekološko osveščenih volil-
cev, po drugi strani pa zaradi nižjih profitov zmanjšalo podporo, ki jo
uživa med industrialci. To pomeni, da lahko vlada enak uspeh na
volitvah doseže z različnimi kombinacijami obdavčitve (zmanjšanja
profitov) in ekoloških izdatkov. Krivulja enakih glasov ponazarja
množico takšnih kombinacij, ki prinese enak uspeh na volitvah. Pri
tem velja, da Ml ponazarja večji odstotek glasov kot M2, ta pa večjega
od M3.
Višina krivulje T prikazuje maksimalni transfer, s katerim vlada
razpolaga ob določeni davčni stopnji; dosegljiva velikost transfera je
za vlado omejitev višine vložka v pridobivanje politične podpore.
Presečišče krivulje transferov in krivulje enakih glasov kaže, koliko
glasov lahko vlada "kupi" z določeno višino transfera. Ob dani obliki
krivulj enakih glasov bo vlada izbrala davčno stopnjo t(E), torej tisto,
pri kateri je krivulja enakih glasov tangenta na krivuljo transferov. Če
bi izbrala drugačno davčno stopnjo, bi prišla na nižjo krivuljo enakih
44	Janez Šušteriič
glasov (npr. Мз). Na krivuljo, višjo od tangentne M2, bi lahko prišla le
v primeru, ko bi se zaradi povečanja davčne osnove (npr. dviga cen
elektrike) krivulja možnega transfera v celoti pomaknila navzgor.4
Nagib krivulje enakih glasov prikazuje razmerje mejnih političnih
produktivnosti obdavčitev in ekoloških izdatkov. Rekli bi lahko, da
nagib krivulje prikazuje politično razmerje moči med ekološko
osveščeno javnostjo na eni in industrialci na drugi strani. Če bi bila
krivulja vodoravna, bi bila obdavčitev takšna, da bi prinesla maksimal-
ni možni ekološki sklad. Politično bi to lahko označili kot absolutno
vladavino ekološko osveščene države, kot teoretičnega benevolentnega
in vsevednega ekološkega diktatorja. Če bi bile krivulje navpične, bi
poraba energije ne bila niti malo obdavčena. Takšna situacija je možna
tako v tržnem kot državnem gospodarskem sistemu, če so vsi akterji
tega sistema absolutno nevedni ali brezbrižni glede problematike
okolja. Krivulje enakih glasov so v našem modelu prikazane kot
poševne zato, da bi pokazali, da državno ukrepanje v demokratičnih
ureditvah (torej takšnih, ki dopuščajo tekmovanje različnih interesnih
skupin) nikoli ne služi zgolj enemu samemu ekonomskemu interesu.
Optimalna velikost interesnih skupin
Cilj vlade je maksimizirati politično podporo (pričakovano število
glasov na naslednjih volitvah) v svojo korist. Pravilo alokacije (vladno
izbiro med različnimi možnimi ukrepi) lahko opišemo z naslednjo
enačbo:
M = n*f-(N-n)*h (Peltzman 1976, str. 214)
-	M (majority) označuje pričakovano razliko med glasovi za in proti
vladni stranki na prihodnjih volitvah;
-	n označuje število volilcev v skupini, ki ji vladni ukrep koristi; f
označuje verjetnost, da bodo volilci iz te skupine glasovali za vlado. Ta
je odvisna od per capita koristi, ki jo volilcem v skupini prinese
transfer. Ta korist raste z rastjo transfera in pada z rastjo potrebnih
sredstev za utišanje opozicije in stroškov organizacije skupine;
-	h označuje verjetnost, da bodo preostali volilci, torej tisti, ki nimajo
koristi od transfera (njihovo število je N-n), glasovali proti vladi. Ta
4 To je primer znanega dejstva, da lahko vlada z inflacijskim prerazdeljeva-
njem dohodka uspešno pridobiva volilce.
* Okolju prijazna" javna izbira?	45
verjetnost raste z rastjo stroškov transfera (obdavčitve) na volilca in
pada z rastjo sredstev, namenjenih za prepričevanje opozicije.
Na trgu transferov povprašujejo interesne skupine, ki se bodisi
potegujejo za nek ukrep ali pa mu nasprotujejo. Izpeljava zgornje
enačbe pokaže, da bo racionalna vlada izbrala višino transfera, pri
kateri je njegov mejni politični donos (pridobitev glasov z dodatnim
tolarjem transfera) enak njegovemu mejnemu političnemu strošku (iz-
guba glasov zaradi dodatne obdavčitve, ki omogoči dodatni tolar trans-
fera).
Vendar vlada ne izbira samo višine posameznega transfera. Na
političnem trgu stoji vlada nasproti množice povpraševalcev, ki se
potegujejo za povsem različne ukrepe (graditev jedrske centrale,
omejevanje uvoza, devalvacija, subvencija za neosvinčeni bencin,
obdavčitev energije ipd.). Vlada razpolaga z ekonomskim in političnim
instrumentarijem za prerazdelitev dohodka, ki bo nekaterim interesnim
skupinam v korist, drugim pa v škodo. Ko vlada oblikuje svojo politiko,
se torej odloča o tem, kako bo koristi, s katerih podelitvijo razpolaga,
porazdelila med različne interesne skupine. Racionalna vlada, ki
maksimizira svoje izglede na naslednjih volitvah, se bo držala načela,
da mora biti neto mejni politični donos vseh transferov enak.
Zanimiva je izpeljava modela (Peltzman 1976), ki skuša pojasniti vpliv
velikosti interesne skupine na njeno uspešnost v potegovanju za trans-
fer. Večja kot je skupina, manjša je (ob dani višini transfera) korist
njenega posameznega pripadnika in z njo spodbuda, da bi podprl vlado
na volitvah. S povečevanjem interesne skupine rastejo tudi or-
ganizacijski stroški, med njimi zlasti stroški preprečevanja zas-
tojnkarstva (free-riding) oz. nespoštovanja dogovorov. Manjša skupina,
ki ima od transfera korist, ima proti sebi številčnejšo opozicijo. Z
večanjem opozicije se manjša obdavčitev posameznega njenega pripad-
nika (in s tem njegova spodbuda za aktivnost proti ukrepu vlade) ter
rastejo stroški njenega organiziranja. Manjše interesne skupine naj bi
potemtakem v načelu učinkoviteje dosegale svoje cilje kot večje skupine.
Prevprašanje predpostavk modela
V začetni analizi glasovanja o višini davčne stopnje smo pustili ob
strani motive, zaradi katerih poslanci glasujejo za različne višine
davčne stopnje. Zdaj lahko rečemo, da so razlike v glasovanju pač odsev
46	Janez Šušteriič
tega, da poslanci in njihove skupine stavijo na različne vire pridobiva-
nja glasov in siceršnje politične podpore.
Predpostavili smo, da predlagani davek velja le za porabo energije v
industriji. Vendar pa se bo v parlamentu gotovo našel kdo, ki bo
predlagal, da se obdavči tudi poraba v gospodinjstvih. Razlika med
davčno stopnjo za industrijo in davčno stopnjo za gospodinjstva bo v
tem primeru odražala razmerje politične moči industrialcev in
potrošnikov. Zgoraj prikazana analiza optimalne velikosti interesnih
skupin nam dopušča sklep, da so industrialci pri doseganju svojih
ciljev na trgu transferov uspešnejši od potrošnikov. Potrošniki so
razpršeni in njihovo organiziranje je drago, še dražje ali skoraj
nemogoče paje zagotoviti, da bo potrošnik, ki v načelu podpira ekološki
davek, zaradi tega dejansko tudi oddal svoj glas za stranko, ki je takšen
davek uveljavila. Na drugi strani so industrialci maloštevilni, lahko se
organizirajo in nadzirajo, njihovi vložki pa so v primerjavi z vložki
potrošnikov izredno veliki. Podatki, ki jih za avstrijski ekološki davek
navaja Horvat, vsaj na prvi pogled potrjujejo pravilnost našega pred-
videvanja: obdavčitev gospodinjstev je višja kot obdavčitev industrial-
cev, pa čeprav bi za to razliko le stežka, če sploh, našli ekološko
utemeljitev.
V okviru interesov gospodinjstev (potrošnikov) in podjetij (proizvajal-
cev) stopajo v igro določanja sistema ekoloških davčnih stopenj mnogi
bolj parcialni interesi oz. dejavniki, ki so bili doslej izključeni iz
analize. Predpostavili smo bili, da podjetja ne morejo prevaliti davka
na potrošnike in da energija za vse panoge predstavlja enak delež
stroškov. V resnici ni tako. Domnevati smemo, da bodo glede višine
davčne stopnje na energijo sorazmerno brezbrižna podjetja iz panog z
nizko cenovno elastičnostjo povpraševanja (ker davek prevalijo v ceno
proizvoda), podjetja iz panog z nizkim deležem stroškov energije v
celotnih stroških, podjetja iz panog, v katerih so sindikati slabo
organizirani (ker lahko davek prevalijo v nižje realne mezde) ter velika
diverzificirana podjetja (ker proizvajajo veliko proizvodov in imajo s
tem več priložnosti za prevalitev davka). Takšni razmisleki nam
omogočajo podrobnejšo razčlenitev začetne postavke, da bodo davku
nasprotovala podjetja nasploh. Po drugi strani nam razmislek o struk-
turi porabe sredstev ekološkega sklada omogoča razčleniti drugo pos-
tavko iz analize trga transferov, da namreč ekološki davek podpirajo
volilci nasploh. S tem v zvezi omenimo ugotovitev, daje verjetnost, da
bo volilec odobraval ekološko dejavnost vlade in jo ustrezno upošteval
v svoji volilni odločitvi, premo sorazmerna z njegovim dohodkom
(Baumöl, 1979). Po drugi strani tudi določena podjetja lahko podprejo
* Okolju prijazna" javna izbira?	47
ekološki sklad, če se z njim denimo financirajo male elektrarne ali
proizvodnja "okolju prijaznih" čistil ali npr. papirja.
II. Ekonomski proces
Osnova ekonomske analize ekoloških problemov je navadno pojem
eksternalije. Že v uvodu smo omenili primer termoelektrarne. "Okolju
prijazni" ekonomisti bodo pogosto predlagali obdavčitev dejavnosti, ki
povzroča eksterne učinke, ali celo zakonsko obveznost podjetja za
povrnitev škode, ki jo drugim osebkom povzroča njegova dejavnost.5 V
prejšnjem razdelku smo pokazali, da intervencija države oz. političnega
ali zakonodajnega procesa ni najbolj primerno sredstvo popravljanja
neoptimalne tržne alokacije sredstev in virov. Zdaj pa bomo pokazali,
da tudi sama ekonomska analiza eksternalije ni brez pomembnih
pomanjkljivosti. Pri tem se bomo oprli zlasti na Coasejevo kritiko
klasičnega Pigoujevega modela, ki je medtem tudi že sama postala
klasična (Coase, 1960).
Ekonomika blaginje navadno prikazuje eksternalijo kot razliko med
individualnimi in družbenimi stroški gospodarske dejavnosti, kar
pomeni, da gospodarska dejavnost povzroča škodo neki javni dobrini
ali interesu. Že zaradi tega se zdi klic po odrešilnem posegu države
samoumeven. V središču Coasejeve kritike paje teza, daje eksternalija
vedno recipročna: če nek gospodarski subjekt povzroča škodo
drugemu, je to eksternalija; toda če prvemu v imenu drugega
prepovemo škodljivo dejavnost, je ta prepoved z njegovega stališča prav
tako eksterni učinek. Eksternalija torej ni nasprotje med privatno
vrednostjo in javno vrednoto, temveč zgolj nehoteno medsebojno
omejevanje dveh enako legitimnih ekonomskih interesov.
Različnost obeh pristopov najlaže prikažemo s primerom. Denimo, da
v dveh sosednjih hišah svojo domačo obrt opravljata izdelovalec slaščic
in zdravnik splošne prakse. Hrup, ki ga povzročajo slaščičarjevi stroji,
moti zdravnika pri opravilih, ki zahtevajo koncentracijo ali izostreno
uho (npr. pri prisluškovanju s stetoskopom). Zaradi hrupa zdravnik ne
more ordinirati, kadar se svoji dejavnosti posveča sosed slaščičar, ali
5 Takšno razmišljanje je staro vsaj sedemdeset let, ideja o obdavčitvi se
imenuje tudi Pigoujev davek, podrobna teoretična utemeljitev tega davka pa
je podana v prispevku Andreja Horvata v tej številki CKZ.
48	Janez Šušteriič
pa zaradi manjše zanesljivosti svojih diagnoz v času hrupa izgublja
stranke. To pomeni, da slaščičarjeva dejavnost zdravniku povzroča
določeno izgubo zaslužka, vendar slaščičar te zdravnikove izgube pri
svojih poslovnih odločitvah ne upošteva kot stroška. To je klasična
opredelitev eksternalije v smislu stroškov. Povsem v skladu z njo bi
bilo, če bi sodišče po zdravnikovi tožbi naložilo slaščičarju povračilo
škode v višini izgubljenega dobička.6
5	takšno razsodbo je za ekonomiko blaginje v pigoujevski tradiciji
zadeva zaključena. Odškodnina je strošek, ki ga v svojih poslovnih
odločitvah slaščičar upošteva, in predstavlja ekvivalent eksternega
učinka, s katerim slaščičar bremeni zdravnikov dobiček. Za tistega, ki
ima dobro torto raje od zdravega želodca, pa se vprašanja tukaj šele
začnejo odpirati. Zakaj bi morali, če imamo torte raje od zdravja, zaradi
ljubega miru nekega nepomembnega in nekoristnega zdravnika imeti
na razpolago manj slaščic ali pa jih plačevati po višji ceni? Zato smemo
domnevati, da bi utegnilo sodišče razsoditi tudi tako, da bi slaščičarja
oprostilo plačila kakršnekoli odškodnine.7
Odločitev sodišča pomeni podelitev določene pravice: v prvem primeru
pravice zdravnika do odškodnine za izgubljeni zaslužek, v drugem
primeru pravice slaščičarja do neomejene uporabe strojev ne glede na
zdravnikove stroške. Ekonomski učinek obeh razsodb pa je enak. Če
slaščičar ni dolžan plačevati odškodnine, zdravnik pa ob eni uri dela
njegovih strojev izgubi 100 tolarjev dobička, bo pripravljen zdravnik
6	Odkrito rečeno, ne znam si predstavljati, kateri slaščičarski stroji bi lahko
pozvročali tolikšen hrup. Vendar pa gre za resničen primer iz anglosak-
sonske sodne prakse prejšnjega stoletja (Coase, 1960), in verjamemo lahko,
da so bile tedaj takšne naprave glasnejše kakor dandanes. Izmed številnih
primerov, ki jih navaja sam Coase ali pa bi si jih bilo mogoče izmisliti, sem
izbral prav tega, ker se zdi razsodba sodišča v prid zdravniku tako zelo
moralno neoporečna in celo pravilna s stališča družbe. V razmerah, ko imajo
zdravniki z zasebno ordinacijo status znanilcev prihajajočega kapitalizma,
slaščičarji pa so praviloma tuji državljani, bi se tudi vsako slovensko sodišče
v imenu ljudstva in pravice odločilo enako. Bolj kot je neka razsodba videti
moralno sprejemljiva, lepše je pokazati njeno ekonomsko nesmiselnost.
7	Primerov, ki so po svoji vsebini analogni, v sodni praksi ne manjka. Sodišče
bi lahko na primer ugotovilo, da slaščičar uporablja najtišjo znano teh-
nologijo, da pa zdravnik ordinacije ni izoliral v skladu z običaji ali pa bi jo
bil lahko preselil v prostor, ki se ne dotika neposredno stene slaščičarske
delavnice. Za razsodbo o odškodnini se torej skriva neka tiha razsodba o
primerjalni pomembnosti obeh dejavnosti.
* Okolju prijazna" javna izbira?	49
slaščičarju plačati določeno vsoto (največ 100 tolarjev), če slednji
skrajša delo svojih strojev za eno uro dnevno. Če slaščičar s to uro dela
strojev zasluži manj kot 100 tolarjev dobička, bo z veseljem sprejel
zdravnikovo ponudbo. Denimo, slaščičar razmišlja o povečanju dejav-
nosti za eno uro dnevno. Če mu je sodišče naložilo plačevanje odškod-
nine zdravniku, mora v kalkulaciji stroškov povečanja dejavnosti
upoštevati tudi 100 tolarjev odškodnine, ki predstavlja strošek ekster-
nalije. Če sodišče ni razsodilo v prid zdravniku, slaščičar s povečanjem
dejavnosti izgubi možnost, da bi si od zdravnika samega izgovoril 100
tolarjev nadomestila za opustitev dodatne ure dejavnosti. Ne glede na
odločitev sodišča (in svojo zakonsko odgovornost) bo slaščičar vedno
upošteval 100 tolarjev kot strošek eksternalije ob razširitvi proizvodnje:
enkrat ga bo upošteval kot odškodnino, ki jo bo moral plačati, drugič
pa kot nadomestilo, ki ga'ne bo več prejemal.
Transakcijski stroški
Gornja analiza pripelje do sklepa, ki je v nasprotju s tistim, kar
pigoujevska tradicija (in z njo "okolju prijazni" ekonomisti) ve o
eksternalijah. Trdimo lahko: če je moč brez stroškov sklepati pogodbe
(to je trgovati s pravicami), potem bo alokacija ekonomskih virov in
sredstev enaka ne glede na zakonsko ureditev odgovornosti in razdelitev
stroškov eksternalij.
Problem eksternalije torej ni odgovornost za stroške eksternih učinkov,
temveč so to stroški sklepanja tržne pogodbe, ki bi te učinke ekster-
nalije prerazdelila na alokacijsko optimalen način. Stroški sklepanja
pogodbe oz. realizacije tržne transakcije obsegajo zlasti stroške iskanja
oseb, ki imajo interes za trgovanje, stroške informiranja o predmetu in
pogojih pogodbe, ki so za morebitnega partnerja sprejemljivi, stroške
pogajanja in sestavljanja pogodbe, težave z natančno opredelitvijo
tehnično ali ekonomsko zapletenih postavk pogodbe in seveda stroške
nadziranja izvrševanja dogovorjenega.	t
Zaradi teh stroškov marsikakšna pogodba, ki bi učinkovito rešila
problem eksternih učinkov, ne more biti sklenjena, ker so stroški te
pogodbe večji od njenih pričakovanih koristi. Le težko bi slaščičar
ugotovil, koliko zdravnik v resnici izgublja, in prav tako malo bi lahko
zdravnik izvedel o tem, kolikšno je najmanjše plačilo, zaradi katerega
bi bil slaščičar pripravljen ustaviti stroje. Zato je morda posledice
eksternih učinkov laže preprečevati s politiko za zniževanje stroškov
50	Janez Sušteriič
sklepanja pogodbe kakor z obdavčitvijo v višini razlike med zasebnimi
in družbenimi stroški.
III. Sklepi
Pokazali smo, da sam trg oz. sistem cen zagotavlja spodbude za
optimalno prerazdelitev stroškov eksternalij med tržnimi subjekti, da
pa je to "spontano" razreševanje omejeno s stroški tržnih transakcij.
Omenili bomo nekaj načinov zmanjševanja teh stroškov.
V teoriji najpogosteje predlagana alternativa je, da naj dejavnost, ki
povzroča eksterni učinek, in dejavnost, ki ta učinek trpi, postaneta del
iste kalkulacije. To pomeni, da prej ločeni ekonomski dejavnosti
postaneta oddelka istega podjetja. Škoda, ki jo en oddelek povzroča
drugemu, ostane znotraj podjetja, stroški nadziranja in odpravljanja teh
učinkov pa se občutno zmanjšajo.3 Omejitev te rešitve je v tem, da
neučinkovitost organizacij narašča z njihovo velikostjo in razprostra-
njenostjo.
0 drugi možnosti govori (s precej drugačnih izhodišč) članek Paula
Ekinsa o novem potrošništvu, priobčen v tej številki ČKZ. Gre za pojav,
ki je prek "okolju prijaznih" praškov, toaletnega papirja in razpršilcev
znan vsaki slovenski gospodinji. Običajna interpretacija tega pojava
poudarja povečano ekološko zavest potrošnikov in vpliv njihovih
združenj. Toda ekološko osveščeni potrošniki so se morali nekje dovolj
poceni informirati o prijaznosti in čistosti določenih proizvodov, in
nemalokrat so se informirali iz deklaracij samih proizvajalcev. Poleg
tega ekološko usmerjeni proizvodi prejkone nastajajo tudi v panogah,
katerih potrošniki niso organizirani v učinkovita združenja.
Pojav novega potrošništva lahko morda bolje razložimo, če državo ter
zasebne neprofitne in profitne organizacije obravnavamo kot infor-
macijske agencije. Država lahko s financiranjem množičnega infor-
miranja, organiziranjem izobraževanja in podobnim gotovo prispeva k
8 Misel, da bi se slaščičar in zdravnik združila v družbo z omejeno zavezo,
zveni nekoliko fantastično, vendar odpira obilo poslovnih priložnosti.
Slaščičarski oddelek, ki bi zjutraj prodajal prejšnji dan napravljene tortice,
bi ne le zmanjšal stroške odpada na minimum, ampak bi tudi povečal
zaslužek zdravniškega oddelka iz naslova zdravljenja pokvarjenih želodcev.
Strokovnjaki za organiziranje velikih diverzificiranih poslovnih sistemov bi
temu gotovo rekli sinergetski učinek.
* Okolju prijazna" javna izbira?	51
nižanju stroškov tržnih transakcij. Učinki političnega trga, ki zajame
le tekmovanje med mediji, so gotovo manj pogubni kot v primeru
obdavčenja celotne ekonomije. Toda tudi informirani potrošniki se
srečujejo z visokimi stroški organiziranja, zato je pravzaprav glavni
učinek informiranosti ta, da potrošniki zdaj "okolju prijaznim" proiz-
vodom in dejavnostim priznavajo višjo vrednost. Ko so te preference
vzpostavljene pri dovolj množični populaciji, lahko kot posrednik pri
transakcijah, kot organizator potrošniških združenj in kot informator
nastopijo tudi javne ali zasebne neprofitne ustanove in celo podjetja.
Proizvajalcem je takšna povečana dostopnost ekoloških informacij (ki
jo navadno zaznamo kot ekološko osveščanje) signal, da obstajajo nove
preference potrošnikov, ki jih je mogoče dobičkonosno izkoristiti. Do
razvoja novega, "okolju prijaznega" in dražjega (ali pa bolj množično
prodajanega) proizvoda zato ni več daleč.
Vendar je ta tržna idila omejena na tržne proizvode. Ko smo razpravljali
o tem, ali je upravičeno naložiti plačilo odškodnine slaščičarju, če pa
imamo torte rajši od zdravja, smo zamolčali, da izbira med slaščicami
in zdravjem ni stvar svojevoljne odločitve kakega sodišča ali teoretika,
marveč je ta izbira javna, množična, posredovana prek trga in izražena
z relativnimi razmerji cen in stroškov obeh dejavnosti. Zunaj tega
okvira, na voljo arbitrarnosti in netržnim vrednotam, pa so dobrine, ki
nimajo tržne cene, ker niso nikogaršnja lastnina. Denimo, da neka vas
uporablja skupen gozd. Vsakdo bo v njem sekal toliko časa, dokler ne
bo imel dovolj drv za najhujšo zimo in še nekaj na zalogo (če le ne ceni
svoje lenobe poleti bolj kot svoje toplote pozimi), premnogi pa bodo
nasekani les tudi prodajali na trgu. Verjeten rezultat je skorajšnje
opustošenje gozda, kajti vsakdo lahko z intenzivnim izkoriščanjem
kratkoročno mnogo pridobi, nihče pa nima interesa za njegovo dol-
goročno ohranjanje. Ce pa bi bil gozd lastnina koga izmed vaščanov, ki
bi zaračunal vsakokratno sečnjo, bi se dolgoročna cena dovoljenja za
sečnjo oblikovala na ravni, ki bi obseg izkoriščanja gozda spravila v
okvir reprodukcije sklada dreves.
Opisani razmislek velja za večino naravnih virov, saj ti praviloma niso
nikogaršnja lastnina in jih je mogoče izkoriščati, ne da bi s tem
komurkoli povzročali neposreden strošek. Možne rešitve se raztezajo
od dovoljenj za izkoriščanje, s katerimi bi bilo mogoče trgovati, prek
letno določenih kvot izkoriščanja (kot predlaga Daly v članku,
prevedenem v tej številki ČKZ) do podržavljenja naravnih virov.
Prednost je potrebno dati rešitvi, v kateri bo imel lastnik največji
interes za dolgoročno ohranjanje vira. Problem s kvotami izkoriščanja
je v tem, da bodo te prej rezultat političnega procesa kot razmisleka o
vzdržljivosti okolja. Možna je analogija s stopnjami emisije denarja:
52	Janez Šušteriič
tudi te so določene politično, čeprav je od njih odvisna stopnja inflacije
in uspešnost gospodarstva. Možna je tudi rešitev, analogna idejam
monetaristov o "denarni ustavi", in analogno bi jo lahko imenovali
"ekološka ustava": kvote izkoriščanja naravnih virov bi morale biti
predpisane za več let, dolgoročno, verjetno padajoče, procedura
njihovega spreminjanja pa bi morala biti vsaj tako zapletena in kon-
senzualna kot procedura spreminjanja državne ustave.
Dodatek
Če so stroški javne dobrine z davki razdeljeni na vse volilce v enakih
deležih, obseg te dobrine pa je izbran z glasovanjem, ni nobenega
teoretičnega zagotovila, da bo izbrani obseg dobrine ekonomsko op-
timalen.
Ponazoritev:
-	imamo tri volilce;
-	krivulje MU, na skici prikazujejo individualno mejno koristnost, ki
jo volilcu nudi dodatna enota javne dobrine (X);
-	družbena koristnost dodatne enote javne dobrine (SMU) je oprede-
ljena kot vsota individualnih mejnih koristnosti (MU¡);
-	družbeni stroški dodatne enote javne dobrine so konstantni (SMC) in
so z davkom razdeljeni na tri enake deleže (1/3 MC);
-	volilci bi individualno izbrali tisti obseg javne dobrine (X¡), pri
katerem je strošek (1/3 MC) enak mejni koristi (MUi);
-	ekonomsko optimalna kolektivna izbira bi bila tista (Xs), pri kateri
je družbeni mejni strošek dobrine (SMC) enak njeni mejni družbeni
koristnosti (SMU);
-	po teoremu srednjega volilca bo demokratično izbrani obseg javne
dobrine ustrezal izbiri drugega volilca (X2);
-	pri X2 je mejna družbena koristnost (SMU) javne dobrine manjša od
njenih družbenih mejnih stroškov (SMC), torej demokratično izbrani
obseg javne dobrine ni enak ekonomsko učinkovitemu obsegu;
-	le ob natančno izbrani porazdelitvi preferenc (obliki funkcij MU) bi
bila demokratična kolektivna alokacija tudi učinkovita.
"Okoljuprijazna'javna izbira?	53
Slika 2. Ekonomska učinkovitost demokratične kolektivne izbire obsega
javne dobrine
Literatura
BAUMOL, William J.; OATES, Wallace E.: Economics, Environmental Policy
and the Quality of Life. V: Englewood Cliffs, Prentice Hall 1979.
COASE, R.H., The Problem of Social Cost. V: Chichago, Journal of Law and
Economics 3 (1960).
HIRSHLEIFER, Jack: Price Theory and Applications. Part 7: Political
Economy. V: Englewood Cliffs, Prentice Hall 1988.
INMAN, Robert P.:" Markets, Governments, and the "New" Political Economy."
V: AUERBACH Alan J., FELDSTEIN Martin (ur.): Handbook of Public
54	Janez Sušteršič
Economics, Vol. 2. Amsterdam (...), North- Holland Elsevier Science Publishers
1987.
MUELLER, Dennis C.: Public Choice. V: Cambridge, Cambridge University
Press 1989.
PELTZMAN, Sam: Toward a More General Theory of Regulation. V: Chichago,
Journal of Law and Economics 19 (1976), 2.
RIKER, William H.: The Meaning of Social Choices V: Liberalism Against
Populism, San Francisco, W. H. Freeman & Co. 1982.
STIGLER, George J.: "The Theory of Economic Regulation". V: Bell Journal
of Economics and Management Science, 2 (1971), 1.
TOLLISON, Robert D.:" Rent seeking: A Survey". V: Basel, Kyklos 35 (1982),
4.
i
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 142/143; 55-66	55
Ekonomika in vzdržljivost: za ekonomijo
ravnovesnega stanja*
Herman E. Daly
Uvod
Ničelno rast je mogoče doseči na dva načina: kot neuspeh ekonomije
rasti ali kot uspeh ekonomije ravnovesnega stanja. Ekonomija rasti in
ekonomija ravnovesnega stanja (steady-state economy) se razlikujeta
tako kot letalo in helikopter. Letalo je načrtovano za gibanje naprej -
če se nenehno ne giblje, se bo zrušilo. Podobno tudi naša ekonomija
rasti ne more mirovati, ne da bi se zrušila v brezposelnost. Glede na
naraščajoče naravne, družbene in moralne zadržke pred nadaljnjo
rastjo smo trenutno priča neuspehu ekonomij rasti. Našega
ekonomskega letala, ki je zavezano rasti, še vedno nismo predelali v
gibčnejši ravnovesni helikopter. Zagovarjal in obravnaval bom ničelno
rast v okviru ekonomije ravnovesnega stanja, ne pa spodletele
ekonomije rasti.
Kaj je ekonomija ravnovesnega stanja? Kaj nas navaja na misel, da je
potrebna in zaželena? Kako bi lahko iz položaja, v katerem smo, prešli
v takšno stanje? Ta vprašanja bomo obravnavali v nadaljevanju.
Kaj je ekonomija ravnovesnega stanja?
Ne osnovna zamisel ne obstoj ekonomije ravnovesnega stanja nista
nobena novost. John Stuart Mill je to idejo obravnaval v poglavju "0
stacionarnem stanju" v svojem delu Principles of Political Economy.
Človeštvo je večino časa, odkar je na zemlji, živelo v okoliščinah, ki so
* Prevedeno iz: H. Daly in J. Cobb Jr. 1990. For the Common Good:
Redirecting the Economy Towards Community, the Enviroment and a
Sustainable Future. Hartland: Green Print.
56	Herman E. Daly
sorodne ravnovesnemu stanju. Rast je postala norma šele v zadnjih
dveh stoletjih. Ekonomija ravnovesnega stanja je torej staro verski
pojem, globoko zakoreninjen tako v teoretičnem razmišljanju kot v
zgodovinski izkušnji, ne pa plitka izmišljija, kakršna je nenehno
rastoča ekonomija postkeynesijancev ali neomarksistov.
Ekonomijo ravnovesnega stanja opredeljujejo štiri značilnosti. Prvi dve
veljata za vsa ravnovesna stanja; drugi dve določata posebno vrsto
ravnovesnega stanja - namreč tisto, ki je dovolj skromna in vzdržljiva:
1.	Stalen obseg populacije - to je stalen sklad človeških teles.
2.	Stalen obseg človeških izdelkov - to je stalen sklad fizičnega
bogastva. Izdelki so v bistvu podaljški človeških teles (ek-
sosomatični organi, z besedami A. G. Lotka), tako da je točka 2
logični nasledek točke 1.
3.	Raven ali stopnja, na kateri se ohranjata obe vrednosti, ki
zadošča za dobro življenje in jo je mogoče vzdrževati dolgo v
prihodnost.
4.	Stopnja pretoka snovi in energije, potrebne za ohranjanje obeh
vrednosti, zmanjšana na najnižjo možno raven - to je stopnje
rojstev se ujemajo s stopnjami umrljivosti na nizkih ravneh, tako
da je mogoče pričakovati dolgo življenjsko dobo; stopnje proiz-
vodnje se ujemajo s stopnjami fizičnega razvrednotenja na
nizkih ravneh, tako da je mogoče pričakovati veliko obstojnost
oz. dolgo življenjsko dobo izdelkov.
Pretok je metaboličen tok snovi in energije slcozi prebavni trakt
gospodarstva. Prične se z vnosom surovin, nizko entropie ne1 snovi in
1 Razmerje med zakonom o entropiji (drugi termodinamični zakon) in
zakonom o ohranitvi snovi-energije (prvi termodinamični zakon) je mogoče
razložiti z analogijo peščene ure. Pesek v stekleni posodi predstavlja
snov-energijo. Peščena ura je zaprt sistem: pesek se ne dodaja ali izgublja
(prvi zakon). Toda med peskom v zgornjem prekatu in tistim v spodnjem
prekatu je kakovostna razlika. Pesek v zgornjem prekatu ima zmožnost
padanja (opravljanja dela), tisti v spodnjem prekatu pa ne. Drugi zakon
(zakon o entropiji) pravi, da je z opravljenim delom količina peska v
zgornjem prekatu vedno manjša, medtem koje količina v spodnjem prekatu
vedno večja, ter da peščene ure ni mogoče postaviti na glavo. Fizik Erwin
Schroedinger je dejal, da organizmi živijo s pomočjo vsrkavanja nizke
entropije iz svojega okolja - to je, sprejemajo nizko entropično snov-energijo
in oddajajo visoko entropično snov-energijo. Isto velja za gospodarstva.
Ekonomika in vzdržljivost: za ekonomijo ravnovesnega stanja	57
energije, vsrkane iz naravnega okolja (to je izčrpavanje) in konča z
vračanjem odpadkov, visoko entropične snovi in energije nazaj v okolje
(to je onesnaževanje). Pretok je cena - neizogibna cena nadomeščanja
in ohranjanja -, ki jo je treba za vsak dani obseg človeške populacije
in izdelkov skrčiti na najmanjšo možno mero. Sedanja praksa v
ekonomiji rasti se bolj približuje maksimiranju pretoka, ker je tesno
povezana z družbenim bruto proizvodom (DBP).
Upoštevajte, daje definicija podana vfizičnih pojmih. Če smo natančni :
ekonomija ravnovesnega stanja ni definirana kot ničelna rast DBP,
definicija pa prav tako ne implicira stalne tehnologije niti stalne
porazdelitve bogastva in dohodka. To kar se zgodi z DBP, ni pomembno,
važno pa je, kaj se dogaja s tehnologijo in razdelitvijo - o tem bomo
govorili kasneje.
Ker je ta definicija nekoliko abstraktna, si oglejmo konkretno
analogijo: knjižnico ravnovesnega stanja (kar nekateri knjižničarji
dejansko zagovarjajo kot način, kako obvladati povečevanje števila
izvodov v celotni količini knjig). Obstajala bi stalna zaloga knjig,
omejena recimo z velikostjo skladišča ali proračuna za vzdrževanje. Za
vsako novo pridobljeno knjigo se je potrebno znebiti ene stare - jo
prodati ali reciklirati. Dober knjižničar bi torej'dodal novo knjigo le v
primeru, če bi bila kakovostno boljša od neke druge knjige, katere
mesto bi zavzela. Kakovost knjižnice bi se povečala, čeprav bi število
knjig ostalo isto.
Pogosto je težko soditi o kakovosti; med knjižničarji ravnovesnega
stanja obstajata dve šoli razmišljanja. Šola "suverenostipotrošnikov"
pravi: znebimo se knjig, ki so izposojene najbolj poredko. Šola "strokov-
nega mnenja" pravi, da bi bil rezultat suverenosti potrošnikov več
izvodov knjige Jaws, medtem ko bi šla Dante in Shakespeare v mlin za
papir - in v skladu s tem, da je treba za kriterij jemati presojo
poznavalcev. V to razpravo se ne bom spuščal. Trdim le, da knjižnica
ravnovesnega stanja ni statična; nasprotno, količinske omejitve silijo
v kakovostno izboljšanje, kar vodi v razvoj novih tehnologij, na primer
mikrofilmov.
4
Storitev, ki jo nudi knjižnica, je odvisna od kakovosti, obsega in
intenzivnosti uporabe celotne zaloge knjig, ne pa od stopnje pretoka ali
stopnje, po kateri nove knjige nadomeščajo stare. Stopnjo pridobivanja
novih knjig bi bilo treba omejiti na stopnjo fizičnega in intelektualnega
razvrednotenja starih knjig; nižja je ta stopnja, bolje nam gre: manj
dreves je treba žrtvovati za papir in manj starega znanja je treba pozabiti
ali zavreči. Nagibamo se k temu, da v intelektualnem razvrednotenju
vidimo napredek, v resnici pa je to strošek napredka - ki ga je pogosto
58	Herman E. Daly
vredno plačati, a je vendarle strošek. Če bi bilo staro znanje bolj trdno
utemeljeno in pazljiveje izdelano, bi bilo intelektualno razvrednotenje
manjše.
Zamislite si ekonomijo kot knjižnico izdelkov, in analogije so očitne.
Ekonomija ravnovesnega stanja - daleč od tega, da bi bila statična - je
strategija za uveljavljanje kakovostnih izboljšav in vzdržljivosti.
Nujnost in zaželenost ekonomije ravnovesnega
stanja
Če je ekonomija ravnovesnega stanja nujna, potem jo moramo imeti,
pa naj bo zaželena ali ne. Če je zaželena, bi se morali zanjo odločiti,
čeprav v to nismo prisiljeni. V prid ekonomije ravnovesnega stanja
lahko navedemo dva relativno samostojna sklopa argumentov.
A. Nujnost
Nujnost ekonomije ravnovesnega stanja izhaja iz dveh temeljnih načel:
omejenost in entropija.
1.	Omejenost - V nasprotju z implikacijami nekaterih modelov
ekonomske rasti je najboljši dokaz geografov, da se premer zemlje
dejansko ne povečuje po enaki stopnji, kot narašča stopnja obresti!
Nespremenljivo je tudi sončno sevanje, pravtako pa stopnje zaokrožitve
osnovnih biogeokemičnih ciklusov, ki so osnova življenja na Zemlji.
Kompleksni ekosistem, katerega podsistem je človeška ekonomija, se
kaže kot kvaziravnovesno stanje: celotna zaloga snovi je v grobem
stalna, kot je stalen tudi pretok sevanja sončne energije. Ekonomski
podsistem se mora končno prilagoditi oblikovnim načelom celotnega
ekosistema, katerega del je; oblikovna načela se kažejo kot načela
ravnovesnega stanja - vsaj na človeški časovni razpredelnici generacij,
če že ne na astronomski razpredelnici milijonov let.
2.	Entropija - Svet ni le omejen, ampak tudi podvržen zakonu o
entropiji. Spoznati moramo ne le to, da je količina nafte v zemlji
omejena, temveč tudi, da lahko vsako galono pokurimo le enkrat. Zakon
o entropiji nam pravi, da reciklirana energija v vsakem primeru prinaša
izgubo in da reciklirani materiali nikdar ne morejo biti stoodstotno
Ekonomika in vzdržljivost: za ekonomijo ravnovesnega stanja	59
popolni. Izčrpavanje in onesnaženje je neizogibno; treba ga je skrčiti
na najmanjšo mero, nikdar pa ga ne bo mogoče odpraviti.
Nizka entropija je elementarni vir, ki gaje mogoče le potrošiti: zanj ni
nadomestila. V celotnem nizu, ki je omejen in se hkrati manjša, je
vsako nadomeščanje virov zamenjava ene vrste nizke entropije z drugo.
V	osnovi imamo dva vira nizke entropije: sončnega in zemeljskega;
glede na vzorec redkosti se med seboj bistveno razlikujeta.
Skupna zaloga oz. količina-soncne energije je praktično neskončna, ozko
omejena pa je stopnja sevanja, ki doseže zemljo.
Skupna zaloga zemeljskih mineralov je ozko omejéna, toda mogoče jo je
izkoriščati po stopnji, ki jo v veliki meri določimo sami.
Če bi pokurili vsa fosilna goriva v zemeljski skorji, bi to zagotovilo
vrednost, ki bi bila enaka le nekaj tednom sončne svetlobe - sonce pa
naj bi obstajalo še nadaljnje štiri milijarde let. Jasno je torej, na kateri
energetski vir moramo dolgoročno računati. Vendar sta, nasprotno,
tehnologija in nadomeščanje v zadnjem stoletju pripeljala do obrata od
čezmerne odvisnosti od obilne sončne energije k čezmerni odvisnosti
od skromnega zemeljskega vira nizke entropije. Razlog za ta obrat je
seveda v tem, da je za napajanje hitre gospodarske in demografske rasti
mogoče zemeljske vire uporabiti po stopnji, ki jo določimo sami - to je
hitro.
Vendar pa opažamo prve faze nasprotnega nadomeščanja, nazaj v smeri
sončne energije, ki je, kljub temu da je odpornejši vir, ni mogoče
uporabiti za napajanje nadaljnje rasti, zasnovane na izobilju mineralov
v preteklem stoletju. Ljudje ne govorijo več o pretvarjanju nafte v hrano,
temveč o pretvarjanju prehrambenih izdelkov v naftne nadomestke.
Populacije homo sapiens in mechnistra automobilica sedaj vstopajo v
neposredno tekmo za omejeno količino sončne energije, ki se letno
ujame na obdelovalnih zemljiščih.
Omejenost in entropija implicirata, da bo nekoč konec rasti - toda
kakšni so znaki, daje ta čas že napočil? Zakaj ne šele čez tisoč let?
V	nasprotju s tem, kar pogosto slišimo, so najresnejši problem in
najprepričljivejši dokaz omejitev obnovljivi viri, ne pa neobnovljivi.
Izčrpanje neobnovljivih snovi moramo konec koncev pričakovati - ne
bi jih bilo smiselno za zmerom pustiti v zemlji, če so nam dostopne.
Vendar pa prehitro izčrpavanje neobnovljivih snovi na dva načina
prispeva k porušenju enakomernega zagotavljanja obnovljivih snovi.
Prvič, posledica visokih stopenj izčrpavanja so visoke stopnje ones-
naževanja zraka in vode, kar neposredno ogroža biološke vire. Drugič,
60	Herman E. Daly
hitra raba neobnovljivih snovi nam je omogočila, da smo dosegli in
začasno obdržali takšno raven prebivalstva in potrošnje na prebivalca,
kot je le z obnovljivimi snovmi ne bi mogli. Ker naša neobnovljiva
osnova pojenja, obstaja nevarnost, da bomo skušali obdržati obstoječo
raven (ali še huje, običajno stopnjo rasti) s čezmernim izkoriščanjem
obnovljivih virov, s tem pa zmanjšali stalno donosnost in zatorej celotni
obseg in kakovost vsakega bodočega življenja na Zemlji.
Ekonomist Lester Brown je strnil dokaze, daje svetovna produktivnost
na prebivalca v naših štirih osnovnih sistemih obnovljivih snovi
dosegla svoj višek in sedaj upada (Brown, 1979).
Produktivnost gozdov, izražena v kubičnih metrih na prebivalca na leto,
je dosegla višek leta 1967 z 0,67 kubičnega metra.
Produktivnost ribjih lovišč, izražena v kilogramih ujetih rib na leto na
prebivalca, je dosegla višek leta 1970 z 19,5 kilograma.
Produktivnost travnatih površin izražajo podatki o volni, ovčetini in
govedini. Volna je dosegla višek leta 1960 z 0,86 kilograma, ovčetina
leta 1972 z 1,92 kilograma in govedina leta 1976 z 11,81 kilograma.
Produktivnost obdelovalnih zemljišč, izražena v kilogramih žitaric na
prebivalca na leto, je dosegla višek leta 1976 s 346 kilogrami.
Pri interpretaciji teh številk moramo upoštevati več stvari. Številke ne
odražajo le učinka omejitev, temveč v nekaterih primerih tudi učinke
nadomeščanja. Na primer, proizvodnja lesa na prebivalca je lahko
nizka zaradi nadomeščanja lesa s plastiko in ne nujno zaradi tega, ker
smo dosegli mejo produktivnosti gozdov. Podobno lahko zmanjšana
proizvodnja volne na prebivalca odraža nadomeščanje z umetnimi
vlakni v enaki meri kot meje donosnosti travnatih površin. Toda tudi
če to drži, si velja zapomniti dvoje. Prvič, obstoječe ravni produktivnosti
so očitne precenitve donosov, ki bi jih bilo mogoče dolgoročno
vzdrževati, saj je bilo le-te mogoče doseči le s pomočjo izdatnih vložkov
mineralov v mehanizacijo, namakanje, gnojila, insekticide in transport.
Težko je verjeti, da bo mogoče obstoječe ravni proizvodnje ohraniti, saj
se preostale rezerve nafte in mineralov trošijo, svetovno prebivalstvo pa
še nadalje narašča zaradi pospeška, vgrajenega v nizko starostno
strukturo. Drugič, značilno je, da so tudi mnogi nadomestki (plastika
in umetna vlakna) naftni derivati.
Letna svetovna proizvodnja nafte na prebivalca je naraščala od 1,52
sodčka leta 1950 do najvišje dosežene količine 5,29 sodčka leta 1977.
Leta 1978 je padla na 5,23 sodčka. Naftno izobilje se hitro končuje.
Ekonomika in vzdržljivost: za ekonomijo ravnovesnega stanja	61
Obljuba o izobilju jedrske energije se je izkazala za fantazijo - in sicer
za zelo nevarno fantazijo.
Sklepam, da so teoretične omejitve, ki izhajajo iz omejenosti in
entropije, v današnjem svetu dejanske in očitne. Nadaljnji dokaz o
vedno večjem pritisku naraščajočih zahtev, ki jih imamo glede
pojemajočih zmogljivosti, sta pospeševanje svetovne inflacije in hkrat-
na nezaposlenost.
Iz tega sklepa sledi, da so razvojni načrti dežel Tretjega sveta, ki si
implicitno prizadevajo za ekonomijo visoke množične potrošnje po
zgledu Združenih držav, prav tako prazne fantazije. Poleg govorjenja o
"premalo razvitih" deželah se moramo naučiti govoriti o "preveč raz-
vitih" deželah, ki jih je Charles Birch opredelil kot dežele, v katerih so
stopnje porabe virov na prebivalca takšne, da bi - če bi vsi ljudje na
svetu trošili po takšni stopnji - viri po določenem času presahnili. Ne
gre za to, da premalo razvite ekonomije spremenimo v preveč razvite,
temveč da oboje spremenimo v ekonomije ravnovesnega stanja s
takšnimi stopnjami prebivalstva in bogastva, ki zadoščajo za dobro
življenje in lahko vzdržijo dolgo v prihodnost.
B. Zaželenost
Obravnavali bomo dva koncepta zaželenosti: ekonomiko in etično.
1. Ekonomska zaželenost - V dobesednem pomenu "ekonomskega" je
fizična rast ekonomska le, dokler mejne koristi rasti presegajo mejne
stroške. Ko pojemajoče mejne koristi padejo pod naraščajoče mejne
stroške, dobimo "neekonomsko" rast. Ker stroškov rasti ne merimo, ne
more biti nihče prepričan, da sedanja ekonomska rast v resnici ni
neekonomska rast. Celo če bi bilo mogoče pokazati, da so mejne koristi
rasti še vedno večje od stroškov, moramo pričakovati, da se bo to stanje
končno obrnilo - vsaj če verjamemo v zakon o zmanjševanju mejne
koristnosti in v zakon o naraščanju mejnih stroškov. Če ta zakona
zavrnemo, je treba na novo napisati celotno ekonomsko teorijo. Ta dva
zakona v resnici preprosto izražata zdravo pamet; pravita le, da ljudje
najprej zadovoljujejo svoje najnujnejše potrebe ter da najprej iz-
koriščajo najbolj dostopne vire.
Onkraj določene točke postanejo stroški fizične rasti večji od njene
vrednosti. Na tej točki postane ekonomija ravnovesnega stanja
ekonomsko zaželena, pa čeprav še ni fizično nujna.
62	Herman E. Daly
' 2. Etična zazelenost - Če je zaželena vzdržljivost, je zaželena tudi
ekonomija ravnovesnega stanja. Seveda, nobena stvar ne vzdrži večno;
obstaja pa bistvena razlika med dvajset let in dvesto milijonov let.
Kako določimo vrednost vzdržljivosti? Če smo pogani, jo lahko iz-
vedemo iz mističnega spoštovanja Matere Zemlje. Će smo krščani ali
Zidje, jo izvajamo iz dolžnosti upravljanja Božje stvaritve, ki velja za
samo po sebi dobro - neodvisno od njene kritične instrumentalne
vrednosti - vse do njenega najvišjega proizvoda, človeka. Zdi se, da
večina ljudi ne glede na svoje versko ali filozofsko ozadje misli, da
obravnavanje Zemlje kot podjetja v likvidaciji ni pravilno. Obstaja vsaj
ohlapen občutek, da jo je treba zapustiti kot uspešno podjetje, bolj ali
manj takšno, kot smo jo prejeli - vsaj kar se tiče njene zmožnosti
zagotavljanja življenja. V tem je mogoče videti le religiozno spoznanje.
Vendar pa ta pogled ni univerzalen. Nekateri zagovarjajo naturalistično
stališče in v ekološki katastrofi vidijo le ekološko zaporedje, gledano z .
očmi antropocentričnega preplaha. Njim je vseeno, če bo človeška
družba vzdržala ali ne, saj človeštvo - skupaj s svojim neznanim
naslednikom - ni nič boljše od katerekoli druge vrste. Konsistenten
naturalist nima nobenega razloga, da bi bil pristaš teorije okolja, razen
povsem osebnih nagnjenj. Pristaš teorije okolja mora upoštevati vsaj
to, da nosi človek odgovornost, ki je drugim vrstam ni mogoče pripisati:
nihče ne očita srnjadi, da poje preveč trave. Naturalisti, ki jih
vzdržljivost niti jiajmanj ne zanima, so logično konsistentni, vendar jih
ni veliko. Pristaši teorije okolja, ki skušajo zagovarjati vzdržljivost le
na naturalističnih temeljih, so številni, a logično zmedeni. Če naj bo
pristaš teorije okolja logično konsistenten, mora biti v bistvu religiozno
zavezan vzdržljivosti. Logičnemu naturalistu, ki pravi, da vzdržljivost
človeške družbe ni nič drugega kot antropocentrična domislica,
drugače pač ni mogoče odgovoriti.
Nekdo lahko verjame, daje vzdržljivost zaželena, aje hkrati prepričan,
da bo človeštvo razgnalo svet v tridesetih letih, in zatorej misli, da sedaj
niso upravičene nobene žrtve za uporabnika, ki ne obstaja. V opuščanju
votlega gospodarsko-zborničnega optimizma je treba paziti, da hkrati
ne opustimo tudi upanja in ne zapademo v greh brezupa.
Če se strinjamo, da je ekonomija ravnovesnega stanja nujna in/ali
zaželena, tedaj moramo vprašati: Kako jo je mogoče doseči? Ali lahko
od tukaj pridemo tja?
Ekonomika in vzdržljivost: za ekonomijo ravnovesnega stanja	63
Kako doseči ekonomijo ravnovesnega stanja?
Seveda lahko ničelno rast dosežemo kot rezultat slepe némeze: mal-
tuzijanske pozitivne ovire, pretiravanje in razsulo, ekološka katastrofa.
Gre za to, da se temu izognemo - da mehko pristanemo v ravnovesnem
stanju, namesto da se zrušimo vanj.
Za vodilo pri razmišljanju o institucijah ekonomije ravnovesnega stanja
predlagam dve splošni načeli.
1.	Začeti moramo tam, kjer smo, z zgodovinsko danimi začetnimi
pogoji, ne pa predpostavljati nerealistične neomadeževane preteklosti.
Nimamo ne časa, ne moči, ne modrosti, da bi izbrisali naše obstoječe
institucije in na novo pričeli z nečim radikalno drugačnim. Sedanje
institucije zasebne lastnine in sistem cen je treba usmeriti in
preoblikovati, ne pa uničiti. V nekaterih primerih bo preoblikovanje
pomenilo omejitve teh institucij, v drugih pa razširitve.
2.	Stremeti bi morali za tem, da z najmanjšim možnim žrtvovanjem
osebne svobode in različnosti na mikro ravni dosežemo potrebno
stabilnost in nadzor na makro ravni. Makro raven je raven nadzora in
predvidljivosti, mikro raven pa raven svobode, spontanosti in inovativ-
nosti; to je tudi raven, na kateri je večina informacij.
Menim, da obstajajo tri institucionalne spremembe, ki bi nam
omogočile, da bi se - ob upoštevanju obeh načel - postopno pomaknili
proti ravnovesnemu stanju. To so: omejevanje prebivalstva, omejevanje
pretoka in omejevanje neenakosti.
A. Omejevanje prebivalstva
Pravice do razmnoževanja ne smemo več obravnavati kot "splošni
blagor - v njej bi morali videti redko dobrino, zakonito pravico, ki je v
skupnem številu omejena na ravni, ki ustreza rojevanju zaradi
nadomeščanja, ali še na manjši; porazdeljena je med posameznike v
deljivih sklopih na osnovi stroge enakosti, prerazporejanje pa je stvar
prostovoljne menjave. Nekaj ekonomistov in demografov je obrav-
navalo takšno shemo prenosnih dovoljenj ali kvot za rojevanje (glej
Daly, 1977, str. 56-61), toda redki so jo jemali resno. Pa vendar v zelo
veliki meri združuje makro nadzor z mikro svobodo; glede novo
spoznane redke dobrine pomeni neposredno nadaljevanje osnovnih
lastninskih in tržnih institucij.
64	Herman E. Daly
Ker mnogim bralcem ta misel sploh ne bo všeč, je treba morda podati
nekaj pojasnil. Prvič, vsakdo je vabljen, da zastopa svoj lasten plan, ki
mu najbolj ustreza, saj drugi dve instituciji nista odvisni od te posebne
sheme uravnavanja prebivalstva. Drugič,, priznam, da bi bilo morebiti
pametno, da resnega družbenega nadzora nad prebivalstvom ne bi
uveljavili, dokler naravna težnja poteka v pravi smeri. Kot pravi
pregovor: "Če deluje, ne skušaj popravljati." Toda to institucijo bi imel
pripravljeno v rezervi za primer, če nas preseneti nov razmah rojstev
ali - kar je bolj verjetno - če nas zmanjšana donosnost pripelje do
spoznanja, da je zaželeno obdobje negativne rasti prebivalstva.
B. Omejevanje pretoka
Tudi stalen obseg fizičnega bogastva ali izdelkov je del definicije
ekonomije ravnovesnega stanja. Ta obseg stvari bi bilo mogoče najbolje
omejiti posredno s tem, da bi v bistvu omejili "dobavo hrane" -
omejevanje pretoka na strani dotoka oz. izčrpavanja. Skupen pretok
osnovnih surovin bi bil centralno določen, razpodelitev te omejene
celote med različne porabnike pa bi bila prepuščena
decentraliziranemu odločanju, ki bi ga usklajeval trg. To bi lahko
izvedli tako, da bi vlada za vsako osnovno surovino določila skupne
razpoložljive kvote ter na dražbi prodala kvotne pravice posameznikom
in podjetjem; ali drugače, z nacionalnim ad valorem nadomestit veni m
davkom. Ker je energija nekakšen splošni vir, potreben za pridobivanje
vseh ostalih surovin, bi lahko pričeli le z omejevanjem pretoka energije.
Ta institucija bi omejevalno delovala na trg: določanje skupnega
pretoka ne bi bilo več prepuščeno tržnim mehanizmom. Ne moremo
dopustiti, da si trg sam določa meje z ekosistemom, kajti trg lahko
preračuna le tiste stroške in koristi, ki se beležijo v pojmih zavestnega,
kratkoročnega užitka in bolečine, ki izhajajo iz zamenljivega blaga.
Stroški ali koristi večine ekoloških motenj so organski po naravi in
dolgoročni po učinkih, niso podvrženi menjavi in ne povezani s
kratkoročnim užitkom ali bolečino.
Trg pravtako sploh ni občutljiv za kakovostno razliko med revščino in
razkošjem, kar nas privede k tretji instituciji.
Ekonomika in vzdržljivost: za ekonomijo ravnovesnega stanja	65
C. Omejevanje neenakosti
Ker sta prvi dve instituciji v veliki meri odvisni od trga, je potrebno
odpraviti njegovo poglavitno napako: izredne razlike v dohodku, ki jih
ustvarja. Predlagam nekaj zelo enostavnega: najnižji dohodek se
navezuje na najvišji dohodek in največje bogastvo - omejeno območje
neenakosti, nujno za pobude in za nagrajevanje različno zanimivega in
intenzivnega dela, ki pa onemogoča pretirano neenakost. Najnižji
dohodek bi lahko financirali s sredstvi, zbranimi na dražbi raz-
položljivih kvot, ali z nadomestitvenim davkom na surovine.
Ker rast v ravnovesnem stanju ne more več biti izgovor za revščino (pa
tudi ni nič kaj prepričljiv izgovor), je absolutno nujno doseči večjo
pravičnost v porazdelitvi dohodka. Omejitev neenakosti na
sprejemljivo raven pomeni omejevanje vloge trga pri razporejanju
dohodka. To vključuje tudi določene omejitve v velikosti in moči
korporacij.
0 vsaki od teh institucij bi bilo potrebno povedati še veliko več, vendar
pa bi morala biti splošna podoba jasna. Važno je, da predstavimo nekaj
posebnega, četudi nepopolnega, da bi s tem zavezali kritike, da pridejo
na dan s čim boljšim, kar bodo brez dvoma tudi storili - takoj, ko bodo
sprevideli, da gre zares.
Bojim se, da so mnogi ekonomisti doslej reagirali tako, da tega
problema niso jemali resno. Njihov odziv spominja na stališče, ki gaje
zgodnji ameriški ekonomist Daniel Raymond zavzel do Malthusovih
idej. V svojem traktatu Thoughts on Political Economy iz leta 1820
Raymond razlaga svojim bralcem, zakaj se je izognil vsaki resnejši
obravnavi Malthusovih misli:
Čeprav njegova /Malthusova/ teorija sloni na naravnih načelih
in čeprav v njegovem sklepanju ni mogoče odkriti nobene
pomanjkljivosti, pa se mišljenje vendar nagonsko upira
sklepom, do katerih ga privede; nagibamo se k temu, da teorijo
zavržemo, čeprav ne moremo podati nobenega dobrega razloga
za to.
Mislim, da takšno mnenje danes prevladuje v reakcijah mnogih
ekonomistov na argumente za omejevanje rasti - manjka le sproščajoče
dostojanstvo g. Raymonda in njegove naivne poštenosti.
Prevedel Borut Cajnko
66	Herman E. Daly
Literatura
V -
BROWN, Lester R., "Resource Trends and Population Policy: A Time for
Reassessment." Worldwatch Paper No. 29, maj 1979, Washington, D. C.
DALY, H. E., 1977, Steady-State Economics. San Francisco: W. H. Freeman
and Co. Publishers.
DALY, H. E., ur., 1980, Economics. Ecology. Ethics. San Francisco: W. H.
Freeman and Co. Publishers.
ELEKTROINŠTITUT "MILAN VIDMAR"
INŠTITUT ZA ELEKTROGOSPODARSTVO IN
ELEKTROINDUSTRIJO
61000 UUBUANA, Hajdrihova 2
opravlja v okviru svoje osnovne dejavnosti:
raziskave na področju energetike, tehnično-ekonomske
raziskave na področju elektroenergetike, planiranje
srednje in dolaoročnega razvoja elektroenergetskih si-
stemov, študij delovanja in upravljanja elektroenergetskih
sistemov, strokovno-tehnični pregledi ter kontrola
kvalitete in zagotovitev kvalitete elektroenergetskih
naprav in objektov, varstvo okolja pred škodljivimi vplivi
elektroenergetskih objektov, periodične kontrole in pre-
skušanja na elektronapravah, preskušanje in atestiranje
izdelkov elektroindustrije in izolirnih olj, konzultantske
storitve iz navedenih področij doma in v inozemstvu.
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 142/143; 67-77	67
Vzdržljivo potrošništvo. Novo potrošništvo:
teoretična osnova in praktična raba*
Paul Ekins
»
Viri bogastva
Vse bogastvo po svoji naravi ni ekonomsko. V Bibliji je znamenito
napotilo, naj se obrnemo od tovrstnega bogastva k "zakladom v
nebesih"; a dokler ekonomsko bogastvo obstaja, je namen
gospodarstva, da ga ustvarja. V ekonomski dejavnosti je mogoče videti
tekočo proizvodnjo dobrin in storitev, ki bodisi povečujejo blaginjo - v
ekonomskem žargonu: "zagotavljajo koristnost" - s tem ko jih kon-
zumiramo, ali pa z investicijami zagotavljajo ustvarjanje dodatnih
dobrin. Predmet ekonomije je analiza načina, kako se ustvarja
bogastvo, kako je mogoče iz redkih virov ustvariti čimvečje bogastvo in
kako je bogastvo porazdeljeno in porabljeno. Razumevanje virov in
narave ekonomskega bogastva se je v toku stoletij precej spreminjalo.
Fiziokrati so v 18. stoletju trdili, da je vir bogastva le zemlja. Merkan-
tilisti so v istem obdobju mislili, da je pravo bogastvo zlato in srebro,
in se ukvarjali s tem, da bi ga s pomočjo trgovine zbrali kar največjo
možno količino. Fiziokratska in merkantilistična sta bili glavni šoli, s
katerima se je soočil Adam Smith, ko je v začetnem odstavku svoje
knjige Inquiry into the Causes of the Wealth of Nations povsem
nedvoumno izrazil svoje poglede na ustvarjanje bogastva:
"Letno delo kakega naroda je sklad, ki temu narodu prvotno
zagotovi vse življen,ske potrebščine in ugodnosti, ki jih prek leta
porabi; ta sklad vedno sestavljajo bodisi neposredni proizvodi
tega dela ali pa to, kar se s temi proizvodi kupi od drugih
narodov."
* Prevedeno iz: Paul Ekins (1989) Sustainable Consumerism: Theoretical
Basis and Practical Application. London: New Economics Foundation
Publications.
I
68	Paul Ekins
Vzdržljivo potrošniitvo. Novo potrošništvo: teoretična osnova in praktična raba 69
Smith torej meni, da je vir bogastva delo. Človeško delo je tisto, ki
spremeni zemljo v človeku koristno produktivno silo, in ki ustvarja,
izboljšuje orodja in jih uporablja za zagotavljanje naših "potrebščin in
ugodnosti". Vendar pa jè spoznanje, da so zemlja, delo in kapital trije
bistveni proizvodni tvorci, kmalu privedlo do tega, da so bili v analizi
ustvarjanja bogastva vsi deležni bolj ali manj enake pozornosti; rezultat
tega je preprost model, prikazan na sliki 1, ki ga današnja ekonomska
analiza še vedno precej uporablja.
Kot vse analize neskončno zapletene realnosti, tudi ta model vsebuje
veliko poenostavitev, ki so spodbudile in še vedno sprožajo kritične
obravnave. Najvažnejše od teh kritik opozarjajo na vlogo družbenih
struktur pri ustvarjanju in porazdelitvi bogastva. Poudarjajo, da pomen
naravnega okolja za ustvarjanje bogastva in za človeško dobrobit sega
daleč onkraj tega, kar se običajno pripisuje "zemlji", in pravijo, da je
sam proces ekonomske dejavnosti enako važen za blaginjo ljudi kot
izdelki, ki jih ustvarja.
Model na sliki 2 skuša te pripombe upoštevati. Vključuje zgodnejši
model, a je precej bolj kompleksen; pa vendar še vedno povezuje
koristnost s proizvodnjo in potrošnjo dobrin in storitev, izdelanih iz
skromnih surovin. Predmet modela je ostal nespremenjen.
Na sliki 2 je spremenjena narava nekaterih proizvodnih tvorcev (vsi se
sedaj imenujejo "kapital"), dodana paje še nova kategorija, družbeno-
organizacijski kapital. Ta zajema:
-	institucije, kot so politični in pravni sistemi, ki določajo in uve-
ljavljajo družbene zakone, pogodbe in lastninske pravice;
-	družbene strukture in odnose v gospodinjstvih in skupnostih, ki
ustvarjajo koherentnost in identiteto družbe;
-	organizacije, ki proizvajajo dobrine in storitve, kot so zasebna podjetja,
javni organi, prostovoljne organizacije in gospodinjstva.
Vsi ti odnosi pospešujejo ali zavirajo proces ustvarjanja bogastva. V
vedno kompleksnejši družbi je verjetno, da bodo ti odnosi postali še
pomembnejši. Mnogi raziskovalci na primer menijo, da izredna
dinamika japonskega gospodarstva izvira iz edinstvenih japonskih
družbenih in organizacijskih struktur. Od drugih tvorcev je glede na
prejšnji model ostal nespremenjen proizvedeni fizični kapital, človeški
kapital pa v grobem ustreza delu, le da je večji poudarek namenjen
kvaliteti - izobrazba, izurjenost, zdravje in motivacija. Dejavnik
kapitala, ki izhaja iz okolja, se bistveno razlikuje od prejšnje "zemlje".
Po novem vključuje dve dokaj različni funkciji, ki prispevata k človeški
blaginji. Prva, EC1, prispeva k ekonomski dejavnosti bodisi z
70	Paul Ehins
Vzdržljivo potrošniitvo. Novo potrošništvo: teoretična osnova in praktična raba 71
zagotavljanjem surovin vkljužno z minerali, fosilnimi gorivi in plodno
zemljo, ali pa z absorbcijo in predelavo odpadkov. Druga funkcija,
EC2, ljudem - brez njihovega posredovanja - neposredno zagotavlja
ugodnosti in storitve, ki prispevajo k njihovi blaginji. Takšne storitve
so padavine, vzdrževanje talne vode in tvorjenje kisika. Deloma jih
lahko označimo kot storitve za preživetje.
Druga glavna razlika med modeloma 1 in 2 je pomen, ki ga slednji
pripisuje samemu ekonomskemu procesu in odpadkom, ki so rezultat
potrošnje. Pravi, da je to, v kakšnih družbenih odnosih ter kje, kdaj in
kako ljudje delajo, lahko za njihovo blaginjo enako pomembno kot
dohodek, ki ga prejemajo, ali stvari, ki jih izdelujejo. Ta odnos je
prikazan s Pu. Nadalje, ekonomski proces lahko neposredno vpliva na
storitve, ki jih zagotavlja okolje, poleg tega pa ustvarja odpadke. Ti
učinki z jasno vidnimi implikacijami za človeško blaginjo so prikazani
s Pe in Pw. Odpadki, kot je sevanje iz jedrskih obratov, neposredno
vplivajo na koristnost, učinkujejo pa lahko tudi na storitve, ki jih
zagotavlja okolje. Ti učinki so prikazani z Wu in We.
Tretja in morda najpomembnejša razlika med obema modeloma je v
tem, da model 2 široko vključuje povratne mehanizme. Edini povratni
učinek v zgodnejšem modelu je proizvodnja investicijskih dobrin in
storitev, ki povečujejo ali nadomeščajo kapitalske dobrine ali iz-
boljšujejo delovno silo. Povratni učinki na sklad kapitala v modelu 2
ne vključujejo le investicij, temveč tudi ekonomski proces in odpadke,
ki nastanejo zaradi potrošnje.
Ekonomski proces torej učinkuje na vse kategorije kapitala. Vpliva na
okolje, na primer, z izčrpavanjem neobnovljivih surovin. Vpliva na
fizični kapital, s tem da prispeva k njegovi obrabi. Vpliva na družbeni
kapital, tako da spreminja strukturo skupnosti in družinske vezi. S
svojim vplivom na izurjenost in izkušenost delovne sile učinkuje na
človeški kapital. Podoben vpliv na vsak vidik kapitala imajo tudi
odpadki, ki nastanejo zaradi potrošnje. Preden dalje naštejemo im-
plikacije teh pomembnih razlik med modeloma 1 in 2, lahko še rečemo,
da model 2 omogoča vključitev dodatne teoretične postavke, namreč
kategorizacijo pomembnih oblik človeške izkušnje: bivanje, delovanje,
posedovanje, vzpostavljanje odnosov. Kot kaže model 2, lahko te
postavke vključimo tako, da ima vsaka smer zagotavljanja koristnosti
svojo kategorijo.
V modelu 1, kjer je koristnost neposredno in nedvoumno povezana z
ravnijo porabe, je glavno vprašanje, kako obstoječo proizvodnjo poraz-
deliti med porabo in naložbe, da bi lahko sedaj trošili in hkrati
72	Paul Ehins
zagotovili produktivno zmogljivost v prihodnosti. V modelu 2 je to
vprašanje zapleteno v dveh pogledih.
Prvič, sedanja koristnost ni določena le z ravnijo sedanje potrošnje Cu,
temveč tudi s stanjem okolja Eu, z ekonomskim procesom (Pu, Pw in
Pe) in z odpadki, ki nastanejo zaradi potrošnje (Wu in We). Drugič,
učinek investicij na proizvodno zmogljivost (Ic) se povečuje s samim
procesom in z odpadki, ki nastanejo zaradi teh dejavnosti.
Ni si težko predstavljati situacije, v kateri ti drugi učinki krepko
spremenijo - ali celo pretehtajo - neposredno koristnost, ki jo imajo
posamezniki ali družba s potrošnjo. Industrija motornih vozil ponazarja
mnoge od teh učinkov.
Posedovanje in uporaba avtomobilov je za njihove lastnike zelo koristna
(Cu). Nasproti temu je avtomobilski hrup, ki je naravnost neprijeten
(Wu), onesnažen zrak je manj primeren za dihanje (We/Eu), delo za
proizvodnim trakom pa je lahko dolgočasno in lahko povzroči strese
(Pu). Učinki kapitala segajo od deleža pri oddajanju toplote v atmos-
fero, ki se nenehno segreva (učinek tople grede), do nestalnosti
podnebja (W/EC2), izčrpavanja surovin (P/EC1 in W/EC2),
razkrajanja skupnosti zaradi gradnje cest (W/SOC) in izginevanja
poklicnih znanj delovne sile (P/HC). Denarno teh stroškov enostavno
ni mogoče ovrednotiti, a gotovo so dovolj resnični. To, da se jih
zanemarja, pomeni le povečevanje števila motornih vozil nad raven, ki
bi bila optimalna za družbo in okolje.
Na škodo Zemlje
Tradicionalne organizacije, kot je Zveza potrošnikov Velike Britanije,
imajo še vedno veliko privržencev, ki upoštevajo njihove samosvoje
nasvete, utemeljene na tradicionalnih potrošniških vrednotah,
konkurenčne cene, varnosti in zanesljivosti. To nas navaja na misel,
da proizvajalci ne glede na svojo moč še zdaleč nimajo monolitne
prevlade na trgu. Potrošniki - ne glede na to, kako se odločijo - imajo
znaten vpliv prek izražanja tržnih preferenc.
Glavna pomanjkljivost večine sodobnega razpravljanja o trgu, ki se
navezuje na oba prej opisana modela, je v tem, da običajno predpos-
tavlja, da potrošniki ne potrebujejo in niti nočejo dobiti informacij o
kompleksnih razmerjih, prikazanih v modelu 2. Zanje se misli, da o
teh razmerjih bodisi ničesar ne vedo ali pa jih ne zanimajo, ter da se
ukvarjajo le z maksimiziranjem svoje potrošnje v skladu s svojimi
nagnjenji.
Vzdržljivo potrošniitvo. Novo potrošništvo: teoretična osnova in praktična raba 73
V resnici pa se mnogo ljudi zaveda, da ima to, katere stvari in kako se
proizvaja, velik vpliv na družbo in okolje. Prav vsak proizvod ali storitev
predstavlja bodisi obnovljivo ali uničujočo rabo okolja, ter udeležbo
ljudi in skupnosti, ki jih bodisi oplaja ali pa izrablja.
Ljudje ponavadi izražajo globoko etično zavezanost in občutja glede
okolja - in nič ne navaja k misli, da bi jih opustili, kadar gredo
nakupovat. Še pomembneje paje poudariti, da za upoštevanje tovrstnih
vprašanj ne potrebujemo nobenih moralnih občutij. Zaradi realnosti
kompleksnih povratnih učinkov v modelu 2 je pametno, da se v najbolj
objektivnih ekonomskih pojmih ukvarjamo z implikacijami, ki jih ima
trošenje na družbo in okolje.
Vendar so te zadeve, ki se tičejo družbe in okolja, bolj ali manj v
informacijski črni luknji. Potrošnikov nihče ne seznanja in zatorej tudi
ne vedo, katero blago je "škodljivo za Zemljo"; ne zavedajo se, katera
podjetja se zavzemajo za politiko vzdržljivosti in družbene odgovornosti.
Njihov izbor torej ne izraža njihovih preferenc glede teh vprašanj, tako
da trg beleži zmotne signale odobravanja onesnaževalcev in iz-
koriščevalcev. Nujna posledica tega je neučinkovita porazdelitev
surovin in neoptimalna raven družbene blaginje.
Zeleni potrošnik
Obstajajo ugodni znaki, da se te razmere hitro in na več frontah
spreminjajo. Naglo razširjajoče se "zeleno potrošništvo" pomeni, da
imajo potrošniki končno možnost izražati svojo zaskrbljenost zaradi
propadanja okolja. Proizvajalci so se hitro odzvali s poskusom, da bi se
prilagodili in s pomočjo ekološke zavesti dosegli konkurenčno prednost
- da jih ne bi več povezovali z nadaljnjim vztrajanjem pri umazanih
izdelkih in procesih.
Novi Potrošnik bo tudi spodbudil lokalne skupine, da bodo odkrito
obravnavale potrošniška vprašanja in delovale tako, da bo njihov
lokalni trg v večji meri odražal njihove višje človeške vrednote.
Potrošnja
0 tem novem potrošništvu lahko na koncu rečemo dvoje. Prvič, v
modelu 2 lahko potrošništvo dokaj paradoksalno razumemo kot tvorca
in hkrati porabnika bogastva. S tem ko potrošništvo umestimo v krožni
proces, ki povratno vpliva na proizvodni del ekonomskega ciklusa,
74	Paul Ehins
lahko v potrošnikovi izbiri, namesto da bi jo obravnavali kot zaključek
enosmerne verige dogodkov, vidimo resničen potencial ustvarjanja
bogastva, dodajanja vrednosti.
Če se vrnemo k primeru motornih vozil: če se potrošnik odloči, da bo
hodil, kolesaril ali se prevažal z javnimi prevoznimi sredstvi, je jasno,
da bo s tem zmanjšal ali celo preokrenil negativne povratne učinke na
kapitalsko osnovo, ki so vključeni v prevoz z zasebnimi avtomobili. Na
primer, izboljša lahko zdravstveno stanje ali okrepi identiteto skupnos-
ti, namesto daju spodjeda. Ce ustvarja pozitivne povratne tokove, potem
tovrstna potrošnikova izbira seveda proizvaja bogastvo, ne pa obratno.
Ta analiza prikazuje dejavno in ustvarjalno novo potrošništvo v nasprot-
ju s pasivno in razdiralno podobo potrošništva, ki jo dobimo, če nanj
gledamo preprosto kot na konec ekonomskega procesa.
Vprašanja družbe in okolja
Druga točka se nanaša na probleme, ki jih ima ekonomska analiza z
vprašanji o družbi in okolju. Mnogi ekonomisti, ki so spoznali pomen
teh vprašanj, so se jih trudili vključiti v kvantitativni, monetarni okvir,
a so obupali; rezultat tega je, da so običajno izvzeta iz sfere
ekonomskega odločanja.
Toda potrošniki lahko ta vprašanja obvladajo precej bolje. Posamezniki
se med skrajno nemerljivimi možnostmi redno odločajo na podlagi
svojih občutkov o vprašanjih, za katera gre. Te možnosti ne rabijo biti
izražene v denarju ali prevedene na skupni imenovalec, da bi se lahko
posamezniki odločili za najustreznejšo možnost. Tako trg spet kaže
svojo moč pri tem, da ljudem, oboroženim z ustreznimi informacijami,
omogoči neposredno vključitev družbenih dejavnikov in dejavnikov
okolja v ekonomsko odločanje - medtem ko se bolj eksplicitnim in
"objektivnim" ekonomskim postopkom takšna vprašanja zdijo pretežka.
Proti novi politiki
S premikom proizvodnih vzorcev v smeri nagnjenj potrošnikov k
vzdržljivosti in družbeni pravičnosti ima novo potrošništvo, ki smo ga
tukaj orisali, velike možnosti za pozitivne družbene in ekonomske
spremembe ter spremembe okolja. V tem smislu je novo potrošništvo
političen pojav, ki ponazarja vedno pomembnejšo obliko političnega
izražanja.
Vzdržljivo potrošniitvo. Novo potrošništvo: teoretična osnova in praktična raba 75
Nevidna roka
Tradicionalna strankarska politika se skuša umestiti v spekter, ki se
razteza od ideološke privrženosti kolektivni državi na eni strani do
individualistične moči zasebne lastnine na drugi, socialna demokracija
paje nekje vmes. Tako zasebna lastnina kot državne ideologije poudar-
jajo močno centralno vlado. V prvem primeru se od vlade pričakuje, da
bo zaščitila lastninske pravice, uveljavljala pogodbe, vzdrževala red in
mir; in ker ta ideologija pogosto pripelje do velikih neenakosti v
bogastvu, je tega, kar je treba ščititi, uveljavljati in vzdrževati, običajno
veliko. Vendar navdušeni zagovorniki zasebne lastnine menijo, da
vlada nima nobene vloge pri ustvarjanju bogastva: to počnejo posamez-
niki, ki se ženejo za dobičkom iz osebnih interesov, medtem ko vlada
le drži okvir. Doktrina "nevidne roke", ki obvladuje trg, pravi, da bo ta
gonja za lastne interese privedla tudi do najboljšega rezultata za družbo.
Socialnodemokratsko stališče do delovanja zasebne lastnine na trgu ni
tako pozitivno; zahteva močno vlado, ki naj uravnava tržne izgrede in
prerazdeljuje sadove. Posamezniki in podjetja z lastnimi interesi še
vedno veljajo za tvorce bogastva, ne verjame pa se več, da bodo ob svojih
ciljih dosegli tudi splošno blaginjo. Zato naj bi bili potrebni družbeni
programi na temelju enakosti in družbene povezanosti, ki bi širše
porazdelili ustvarjeno bogastvo. Naloga vlade ni le držati okvir, temveč
tudi posredovati in popravljati tisto, kar bi imelo sicer nepravične ali
nezaželene posledice. Tudi tukaj vlada ne velja - ne sama po sebi in
niti zase - za poglavitnega tvorca bogastva.
Privrženci države še manj verjamejo v možnost, da bi zasebna lastnina
z delovanjem na trgu dosegla splošno blaginjo, in hočejo, da močna
vlada spremeni velike dele proizvodnih zmogljivosti v javno lastnino,
s čimer bi jih lahko nedvomno postavila v službo celotne družbe. Tudi
oni - podobno kot socialni demokrati - odobravajo razdeljevanje
pomembnega dela bogastva ogroženemu delu družbe. V tem primeru
velja, da vlada prek javnih podjetij ustvarja bogastvo. Toda njene službe
so tudi veliki potrošniki bogastva in so zatorej odvisne od močnega
zasebnega sektorja, ki ustvarja sredstva za njihovo financiranje.
Potreba po financiranju teh služb predstavlja pomemben zadržek pri
tem, do kakšne mere je mogoče celotno gospodarstvo v kapitalističnem
okolju upravljati na socialističen način.
To so grobe posplošitve glavnih sedanjih političnih strategij, vendar pa
zajamejo poglavitne značilnosti vsake posamezne situacije. V vseh treh
situacijah je značilno dejstvo, da se zanemarljiv pomen pripisuje
možnosti, da bi ljudje - posamično ali v organizacijah - brez političnega
76	Paul Ehins
posredovanja strank neposredno delovali v družbeno korist. Zdi se, da
te politične tradicije v ljudeh vidijo bodisi tvorce bogastva in potrošnike
z lastnimi interesi, ki so s tržno dejavnostjo slučajno dosegli družbeno
blaginjo, bodisi strankarske aktiviste in državljane, ki lahko koristno
družbeno spremembo dosežejo le tako, da volijo in delajo za svoje
predstavnike, ki jo bodo uresničili v njihovem imenu.
Človekov položaj
Resničnost človekovega položaja paje precej drugačna. Pri zagotavlja-
nju družbenih ugodnosti in ugodnosti za okolje so ljudje vedno delovali
tako posamično kot tudi v organiziranih skupinah. V zadnjih letih pa
je ta pojav dobil nove pomenske ravni; prostovoljni sektor ali sektor
nevladnih organizacij vedno bolj velja za enega glavnih strojev za
ustvarjanje bogastva in družbenega napredka. To še posebno drži v
kontekstu razvoja tretjega sveta, saj celo takšne formalne ekonomske
institucije, kot je Svetovna banka, kličejo po sodelovanju z nevladnimi
organizacijami.
Nov poudarek na organizacijah državljanov, ki si prizadevajo za
družbene in ekonomske cilje, ki presegajo individualno korist in trg,
prihaja do izraza tudi v industrijskih državah inje že sedaj del strategije
v njihovem razmišljanju o razvoju. Ta težnja je izražena v frazah, kot
so "lokalne pobude za zaposlovanje", "lokalne ekonomske strategije",
"poslovanje v skupnosti", "krajevna arhitektura" in "skrb za skupnost".
Te pobude v "tretjem sektorju" prostovoljnih in lokalnih organizacij (za
razliko od državnega sektorja in tržnega delovanja) so deloma odgovor
na opaženo neprožnost, neučinkovitost in sprijenost državnih birok-
ratskih struktur. Deloma izvirajo tudi iz nezmožnosti zasebnega sektor-
ja, ki temelji na trgu, da bi zadovoljil potrebam, ki ne nudijo možnosti
dobička. Ekonomske zahteve revnih ne bodo nikdar zelo učinkovite na
trgu, ki z izsiljevanjem in izkoriščanjem njihove šibkosti pogosto
zlorablja celo njihovo omejeno ekonomsko moč.
Vendar pa gibalna sila organizacij tretjega sektorja v najboljšem
primeru daleč presega te negativne motivacije. Mnoge od teh or-
ganizacij nastanejo zaradi spoznanja, da so vsi posamezniki - ne glede
na njihov položaj - latentno ustvarjalni in da imajo moč, da v svetu
pozitivno delujejo zase in za druge. Zasnovane so na misli, da je
notranjo moč posameznika mogoče popolnoma uveljaviti le v družbeni
organizaciji in da sta zdravje in blaginja posameznikov neločljivo
povezana z zdravjem in blaginjo skupnosti, ki ji pripadajo.
Vzdržljivo potrošniitvo. Novo potrošništvo: teoretična osnova in praktična raba 77
Tržne organizacije - od podjetij do trgovskih združenj, sindikatov in
poklicnih skupin - so te preproste resnice že zdavnaj dojele in
oblikovale kompleksne strukture korporativne in kolektivne identitete
in komunikacije, da bi dosegle polni učinek. Podobno je koncepcija
države utemeljena na družbeni razsežnosti človeškega obstoja, toda
njena praktična pojavna oblika je postala vsakodnevnemu življenju
mnogih državljanov izjemno tuja - služi temu, da jemlje energijo
njihovim poskusom samopomoči in samostojnega izražanja. Tretji
sektor izvaja svoj raison d'être in dinamiko iz vakuuma, ki ga je
ustvarila brezosebnost trga in državnih birokracij, ter iz njihove
nezmožnosti zadovoljevanja človeških potreb na načine, ki ustrezajo
človeškemu dostojanstvu.
To nikakor ne pomeni, da trg in država v politiki ali delovanju tretjega
sektorja nimata nobenega pomena. Nasprotno, partnerstvo vseh treh je
sine qua non udejanjenja potenciala tretjega sektorja. Toda trg mora
biti prisoten na način, ki ga tretji sektor lahko tako vzdrži kot tudi
obvlada. Država mora uporabiti svoja finančna in tehnološka sredstva,
da omogoči in podpre tiste, ki skušajo svojo usodo popraviti z lastnimi
napori. V tem kontekstu ni nobenega prostora za cinično zniževanje cen
in preklic državne odgovornosti, kar je značilno za nekatere
desničarske inačice zanašanja na samega sebe. Na enak način, kot
lahko koncepcija novega potrošništva porabo pretvori v del procesa
ustvarjanja bogastva, se v koncepciji servilne države, po drugi strani,
vladi pripisuje vloga tvorca bogastva - to paje nekaj popolnoma drugega
od državnega zagotavljanja storitev bolj ali manj pasivnim strankam,
ki vodi v njihovo odvisnost.
Novo potrošništvo kot politični vzgib sodi natanko v politiko tretjega
sektorja, ki se šele začenja razvijati. Tisti, ki ga zagovarjajo, najprej in
predvsem prevzemajo osebno odgovornost - glede svoje lastne potrošnje
- za ekonomske, družbene in ekološke posledice tistih vzorcev dejav-
nosti, ki jih njihova potrošniška izbira spodbuja. Poleg te individualne
reakcije, v kateri osebno stališče velja za politično, vidi novo
potrošništvo tudi možnosti, ki jih ponujajo lokalne organizacije
potrošnikov; ekonomske ugodnosti koncentracije kupne moči;
družbene koristi akcij skupnosti za pomembne družbene namene;
politične koristi lokalnih kampanj o potrošniških vprašanjih; ter koris-
ti, ki izhajajo iz ustvarjanja osebnih zvez s proizvajalci in napolnjenosti
tržnih poslov s človeško toplino in razumevanjem.
Prevedel Borut Cajnko
78	Izbrana bibliografija
Izbrana bibliografija
Ekologija skozi politiko, ekonomijo, znanost,
religijo
ALLABY, Michael in Peter Bunyard. 1980. The Politics of Self- Sufficiency.
London: Oxford University Press.
AXELROD, Robert. 1984. The Evolution of Co-operation. London: Penguin.
BADINER, Alan. 1990. Dharma Gaia: A Harvest of Essays in Buddhism and
Ecology. London: Parallex Press.
BAHRO, Rudolf. 1986. Building the Green Movement. London: Heretic Books.
BATESON, Gregory. 1972. Steps to an Ecology of Mind. London: Paladin.
BERRY, Wendell. 1977. The Unsettling of America; Culture and Agriculture.
San Francisco: Sierra Club Books.
BÖHM, David. 1980. Wholeness and the Implicate Order. London. Ark.
BÖHM, David in David Peat. 1987. Science, Order, and Creativity. London:
Bantham.
B00KCHIN, Murray. 1982. The Ecology of Freedom. London: Cheshire.
BRETON, Denise in Christopher Largent. 1990. The Soul of Economics:
Spiritual Evolution Goes to the Market Place. New York: Idea House Publishing.
BUTTON, John (ur.). 1986. The Schumacher Lectures 1983-1988. London:
Quartet.
CAPRA, Fritjof. 1983. The Turning Point: Science, Culture and the Rising
Society. New York: Bantham.
CAMPBELL, Susan. 1983. Earth Community: Living Experiments in Cultural
Transformation. San Francisco: Evolutionary Press.
C APPO, J. 1989. Future Scope: Success Stories for the 1990,s and Beyond.
Longman Publishing.
CARR, Marilyn. 1985. The AT Reader: Theory and practise in Appropriate
Technology. Intermediate Technology Publications Ltd.
CHAUDHURI, Haridas. 1974. Being, Evolution, and Immortality. Wheaton
II.; Theosophical Publishing House, A Quest Book.
CLARK, John. 1990. Renewing the Earth: The Promise of Social Ecology.
Hartland: Green Press.
79	Izbrana bibliografija
C LAXTON Guy. 1990. The Heart of Buddhism. Northamptonshire: Aquarian
Press.
DALY, Herman in John Cobb Jr. 1990. For the Common Good: Redirecting
the Economy Towards Community, the Environment and a Sustainable Future.
Hartland: Green Print.
DAUNCEY, Guy. 1988. After the Crash: The Emergence of the Rainbow
Economy. Hartland: Green Print.
DAVIS, John. 1991. The Greening of Business: Managing for Sustainable
Development. London: Basil Blackwell.
DAY, Christopher. 1990. Building With Heart: A Practical Approach to Self
and Community Building. Hartland: Green Books.
DEVALL, Bill in Georg Sessions (ur.). 1984. Deep Ecology; Living as if Nature
Mattered. Layton, Utah: Gibbs M. Smith.
DRAPER, Peter (ur.). 1991. Health Through Public Policy; The Greening of
Public Health. Hartland: Green Print.
EKINS, Paul (ur.). 1986. The Living Economy. London and New York:
Routledge and Kegan Paul.
EKINS, Paul. 1989. Sustainable Consumerism; Theoretical basis and Practical
Application. London: New Economics Foundation Publications.
ENGEL, J. Ronald in Joan Gibb Engel (ur.). 1990. Ethics of Environment and
Development; Global Challenge and International Response. London: Belhaven
Press.
FARALLONES Institute. 1979. The Integral Urban House. Self- Reliant Living
in the City. San Francisco: Sierra Club Books.
FERGUSON, Marilyn. 1987. The Aquarian Conspiracy. Los Angeles: Tarcher.
FRANKLIN, Ursula. 1990. The Real World of Technology. Toronto. CBC
Massey Lecture Series Publications.
GEE, David, Duncan Melaren in Tim Crabtree (ur.). 1990. Beyond Rhetoric:
An economic framework for environmental policy development in the 1990's.
London. New Economics Foundation Publications.
GEORGE, Susan. 1988. A Fate Worse Than Debt. London: Penguin.
G00DIS0N, Lucy. 1990. Moving Heaven and Earth; Sexuality, Spirituality
and Social Change. London: The Woman,s Press.
GOLDSMITH, Edward. 1988. The Great U Turn. Hartland: Green Books.
G0RZ, Andre. 1980. Ecology /Is Politics. Montreal: Black Rose Books.
GRIFFITH, Susan. 1978. Woman and Nature. New York: Harper and Row.
80	Izbrana bibliografija
HENDERSON, Hazel. 1978. Creating Alternative Futures; The End to
Economics. New York: Perigree Books.
HENDERSON, Hazel. 1981. The Politics of the Solar Age; Alternatives to
Economics. New York: Anchor Books.
HENDERSON, Hazel. 1990. "From economism to systems theory to economic
indicators for development", Technological Forecasting and Social Change, št.
37, str. 213-233.
\
ILLICH, Ivan. 1971. Celebration of Awareness; A Call for Institutional Revolu-
tion. London: Calder and Boyars Ltd.
IRVINE, Sandy in Alec Ponton. 1988. A Green Manifesto. London: Optima.
jANTSCH, Erich. 1980. The Self Organizing Principle: Scientific and Human
Implications of the Emerging Paradigm ofEvolution. London: Pergamon Press.
KEMBALL-C00K, David, Mallen Baker in Chris Mattingly (ur.). The Green
Budget. Hartland: Green Print.
KIDDER, R. 1989. Reinventing the Future: Global Goals for the Twenty-First
Century. Boston. MIT Press.
KUMAR, Satish (ur.). 1981. The Schumacher Lectures. New York: Harper and
Row.
LARGE, Martin. 1981. Social Ecology: Exploring Post Industrial Society. Self
published in the United Kingdom.
LAZLO, Ervin. 1987. Evolution: The Grand Synthesis. Boston and London:
Shambhala.
LEMKOW, Anna F. 1990. The Wholeness Principle: The Dynamics of Unity
Within Science, Religion and Society. Wheaton, IL: Theosophical Printing
House, A Quest Book.
LORIMER, David. 1990. Whole in One: The Near-death Experience and the
Ethic of Interconnectedness. London: Arkana.
LOVELOCK, James. 1979. Gaia: A New Look at Life on Earth. London and
New York: Oxford University Press.
LOVELOCK, James. 1988. The Ages of Gaia. A Biography of our Living Earth.
London and New York: Oxford University Press.
MEEKER-L0WRY, Susan. 1988. Economics As If the Earth Really Mattered:
A Catalyst Guide to Socially Conscious Investing. Philadelphia, PA.: New
Society Publishers.
MERCHANT, Carolyn. 1980. The Death of Nature: Women, Ecology and the
Scientific Revolution. London: Wildwood House.
METHA, P. D. 1989. Holistic Consciousness: Reflections on the Destiny of
Humanity. Shaftesbury, Dorset: Element Publishers.
81	Izbrana bibliografija
MEYERS, Norman. 1985. The Gaia Atlas of Planet Management - For Today,s
Caretaker of Tomorrows World. London and Sydney: Pan.
MILBRATH, L. W. 1989. Envisioning a Sustainable Society: Learning Our
Way Out. New York: State University Press.
MILLS, Stephanie. 1989. Whatever Happened to Ecology. San Francisco: Sierra
Club Books.
MOLLISON, Bill. 1990. Permaculture: A Practical Guide for a Sustainable
Future. Washington, D.C.: Island Press.
NAESS, Arne. 1989. Ecology, Community and Lifestyle: Outline of an
Ecosophy. Berkeley: Cambridge University Press;
NICHOLSON, Max. 1987. The New Environmental Age. Cambridge:
Cambridge Press.
NICHOLSON, Shirley. 1985. Ancient Wisdom - Modern Insight. Wheaton, II.:
Theosophical Printing House, A Quest Book.
NORTH, Richard. 1987. Schools For Tomorrow: Education As If People Matter.
Hartland: Green Books.
PAGE, Michael. 1989. The Tao of Power. London: Merlin Press Ltd.
PARKIN, Sara. 1989. Green Parties: An International Guide. London: Heretic
Books.
PEPPER, David. 1984. The Roots of Modern Environmentalism. New York:
Routledge.
PORRITT, Jonathon in David Winner. 1988. The Coming of the Greens.
London: Grafton.
PRIGOGINE, Ilya in Isabelle Stengers. 1984. Order Out of Chaos: Mans New
Dialogue With Nature. New York: Bantham.
PYE-SMITH, Charlie in Chriss Hall (ur.). The Countryside We Want: A
Manifesto for the Year 2000. Hartland: Green Books.
ROBERTSON, James. 1990. Future Wealth: A New Economics for the 21st
Century. London: Cassali Books.
ROBIN, Nick. 1990. Is 1992 Sustainable? A New Economics' Response.
London: New Economics Foundation Publications.
ROSZAK, Theodore. 1974. Where the Wasteland Ends. New York: Faber.
SAHTOURIS, Elisabet. 1989. Gaia. The Journey From Chaos to Cosmos. New
York: Simon and Schuster.
SCHNEIDER, Stephen H. 1989. Global Warming: Are We Entering the
Greenhouse Century? Cambridge: Lutterworth Press.
82	Izbrana bibliografija
SCHUMACHER, E. F. 1974. Small is Beautiful. A Study of Economics As If
People Mattered. London: Abacus.
SCHUMACHER, E. F. 1978. A Guide for the Perplexed. London. Abacus.
SCHWARTZ, Dorothy in Walter. 1987. Breaking Through; Theory and Prac-
tise ofWholistic Living. Hartland: Green Print.
SEABROOK, Jeremy. 1990. The Myth of the Market. Hartland: Green Books.
SEYMOUR, John. 1989. The Ultimate Heresy. Hartland: Green Books.
STONE, Christopher. 1987. Earth and Other Ethics: The Case For Moral
Pluralism. New York: Harper and Row.
THOMAS RHYS, Diedre. 1989. The Future is Now. London: Optima.
THOMPSON, William Irwin (ur.). 1987. Gaia: A Way of Knowing; Political
Implications of the New Biology. Great Barrington, Mass.: Lindisfarne Press.
TOKAR, B. 1988. The Green Alternative. Hartland: Green print.
TRAIN0R, Ted. 1988. Development Re-Think. London: New Economics Foun-
dation Publications.
WALL, Derek. 1990. Steps to a Green Society. Hartland: Green Print.
WARING, Carolyn. 1989. If Women Counted. New York: Harper and Row.
W00DH0USE, Tom (ur.). 1987. People and Planet: Edited Speeches of
Twenty-Eight Winners of the Right Livelihood Award. Hartland: Green Books.
YOUNG, John. 1990. Post Environmentalism. London: Belhaven Press.
ZERZAN, John in Alice Carnes (ur.). 1988. Questioning Technology; A Critical
Anthology. London: Freedom Press.
Izbor bibliografije je naredila Raía van Ingen, Schumacher College, 1991.
j
Vstop v Evropo - izstop iz naroda
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 142/143; 85-108	85
Okrogla miza z A. Finkielkrautom
Devetnajstega maja letos je francoski kulturni center Charles Nodier
v Ljubljani organiziral predavanje gosta iz Francije, g. Alaina
Finkielkrauta in pogovor z njim.
Alain Finkielkraut je profesor (agrégé) moderne književnosti,
poučuje na Oddelku za humanistiko in družbene vede Ecole
Polytechnique, urejuje revijo Le Messager européen in radijsko
oddajo Répliques na programu France-Culture, je avtor številnih
člankov in več knjig (gl. bibliografijo na koncu zapisa pogovora).
Nemara je nekaterim znan po srbskem prevodu njegovega več kot
10 let starega knjižnega prvenca, ki gaje napisal skupaj s Pascalom
Brucknerjem, Le nouveau désordre amouroux (Novi ljubavni nered,
Beograd 1989). To delo je že močno odmaknjeno od tem, ki se jih
Finkielkraut loteva zdaj. V zadnjih objavah vse bolj sestopa v
filozofske vode, kjer je čutiti vpliv Emmanuela Lévinasa. Posebej ga
zanimajo konkretna etična vprašanja človeške sreče, možnosti nean-
tagonističnih oblik človeškega sožitja, ki ne odpravlja bogastva
njihovih različnosti, vprašanje židovstva ter razmerje med teh-
nološko in kulturno opredelitvijo politike v sodobnih integracijskih
procesih. To vprašanje je bilo, s posebnim ozirom na nacionalno
vprašanje v Evropi, kot se zastavlja v integracijskih procesih po
padcu berlinskega zidu, v luči zaostrovanj mednacionalnih odnosov
na Balkanu ter v vsej Vzhodni Evropi in glede na medregionalne
nestrpnosti v Zahodni Evropi, tudi predmet njegovega ekspozeja v
Ljubljani, ki smo ga v uredništvu Časopisa naslovili Vstop v Ev-
ropo/izstop iz naroda.
V pogovoru z g. Alainom Finkielkrautom so sodelovali: dr. Braco
Rotar, profesor na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete, Boris
A. Novak, književnik, publicist in predsednik slovenskega centra
PEN, dr. Svetlana Slapšak, docentka na Oddelku za slovanske jezike
in književnosti Filozofske fakultete, dr. Valentin Kalan, profesor na
Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete, Jaroslav Skrušny,
književnik, in Igor Pribac, raziskovalec na Oddelku za filozofijo
Filozofske fakultete.
86	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
Alain Finkielkraut : Po svojih močeh bom skušal odgovoriti na vprašanji
"Kaj je Evropa" in "Kaj je kulturna politika". To bom skušal narediti
prek premisleka nesporazumov, ki so ločevali in še ločujejo "obe"
Evropi, Vzhodno in Zahodno. Naj povem kar takoj, da smo o teh istih
vprašanjih govorili na predavanju, ki sem ga pred nekaj dnevi imel v
Beogradu. Tam sem povedal reči, ki so sprožile več razprave, kot jo
lahko tu, v Ljubljani. Čeprav ne mislim, da je to, kar trdim zelo
škandalozno ali polemično, je moj nastop v Beogradu deloval tako.
Sicer se o tem prepričajte sami.
Preseneča me, daje '89., ob padcu berlinskega zidu, zavladal občutek,
da Evropa stopa iz svoje dolgoletne razklanosti na Vzhodno in Zahodno
Evropo, občutek ponovno najdene enotnosti. Ljudje iz Vzhodne Evrope
so to občutili kot neizmerno olajšanje, saj so se jim izpolnila
pričakovanja, za katera se je zdelo, da so neuresničljiva. Za ljudi iz
Zahodne Evrope je bil to izstop iz pozabe: Vzhodna Evropa je bila
pozabljena v trenutku, ko je Zahodna o sebi, svojih težavah, svojem
napredovanju itn. spregovorila, kot bi govorila o vsej Evropi. Del je
zamenjala za celoto, vselej je nastopala kot Evropa, nikoli kot Zahodna
Evropa. Tako je Vzhodna Evropa prenehala pripadati Evropi,
kvalifikacija " Vzhodna" je to Evropo deevropeizirala. Nekaj malega
Evrope so ji, resnici na ljubo, odvzeli že s tem, da so jo postavili na
vzhod, saj se nekateri od njenih prebivalcev niso imeli za vzhodnjake.
Vpeljava tega splošnega termina, ki je homogeniziral vse bistvene
razlike med Srednjo in Vzhodno Evropo, je odstranila vsak razloček
med njima. Pri tem ni šlo samo za homogenizacijo, temveč tudi za
prikrivanje, saj nasproti Vzhodni Evropi ni stala Zahodna, pač pa
"resnična" Evropa, ki bi jo lahko označili tudi kot "Evropo brez
omejitvenih pridevnikov". Ob padcu berlinskega zidu so se vsi Zahod-
noevropejci hipoma zavedeli, da je Evropa veliko obsežnejša, zavedeli
so se, da bi se Evropa lahko združila, in predvsem, da bi se lahko
odločila za odpravo vseh nesporazumov in za življenje v istem ritmu.
Hkrati s tem, ko je Evropa postajala ena, seje zdelo, da so vsi Evropejci
postali sodobniki.
Mislim, da moramo danes to iluzijo razpršiti. Enotnosti v resnici ni,
nesporazumi, ki so ločevali obe Evropi, niso odstranjeni, in tudi o
absolutni sodobnosti ne moremo govoriti. Ni dvoma, da so bila hotenja
in želje na videz povsod iste; nedvomno se zdaj na obeh straneh govori
o demokraciji in tržišču; vsi želijo družbo, ki bi človekove pravice
združila z določeno stopnjo socialne varnosti; vendar onstran teh besed,
onstran tega videza, ostajajo nezvedljive razlike. Vtis je, da Zahodna
Evropa kaže veliko nerazumevanja za to, kar se danes govori in tke v
87	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
Vzhodni Evropi. Nerazumevanje še najbolj velja vprašanju kulture in
predvsem hudo pomembnemu vprašanju naroda.
Vsaka od Evrop je v svoji zgodovini razvila lastno pojmovanje kulture.
Pojmovanji se močno razlikujeta in sta morda celo antagonistični.
Najbolj produktivna tradicija Zahodne Evrope je o kulturi razmišljala
kot o nečem, kar nasprotuje naravi. Kultura je bilo vse, kar ni bilo
narava. Vprašanje časti filozofske, sociološke in etnološke misli, ki se
je razvila v Zahodni Evropi inje svoj zenit dosegla bodisi v genealogiji
Michela Foucaulta, bodisi v strukturalizmu Lévi-Straussa, bodisi v
dekonstrukcionizmu Derridaja, je bilo dokazovanje, da narave ni; da
je vse, kar se nam kaže kot naravno, tako v pomenu instinktivnega kot
v pomenu idealnega modela, dejansko dejanje kulture, ki gaje mogoče
analizirati oziroma dekonstruirati. Ta misel je svojo kritično moč
razvijala tem ostreje, kolikor bolj je Evropa sodila, da je kriva
kolonializma, kriva, ker je svoj način življenja hotela vsiliti celotnemu
planetu in ker je v • imenu svoje kulturne večvrednosti hotela
eksploatirati druge narode, kriva, skratka, delovanja v imenu neke
naturalizirane kulture. Tej zahodnoevropski miselni tradiciji je šlo za
ponovno prisvojitev kulturi določenih domen, predmetov, oblik biti in
mišyenja, za njihovo ponovno umestitev v kulturo in za pridobitev
domovinske pravice zanje v kulturi: dokazali naj bi, daje kulturno vse.
Zdi se mi, da seje v Vzhodni Evropi - iz razlogov, ki jih ni težko razumeti
- razvil drugačen pojem in pogled na kulturo. Spričo totalitarne oblasti,
ki je nastopala v imenu napredka in v imenu zgodovine, so kulturo
branili kot umetniško delo, kot ustvarjalnost in kot tradicijo. Nasprotek
kulture v tem primeru ni bila narava, temveč barbarstvo. Zastavili sta
se dve paradigmi^ v prvi je bila kultura mišljena proti naravi, v drugi
proti barbarstvu. Šlo je za dve domeni, ki ju je označeval isti izraz. V
Vzhodni Evropi je bilo to polje široko, kajti, kot sem že dejal, pokrivalo
je tako najbolj izvirno in najbolj drzno ustvarjalnost kot tudi tradicijo
najbolj častitljive starosti. V razumevanju kulture na Vzhodu je šlo za
umetniška dela in dela duha, za katera se je določena filozofija
zgodovine odločila, da jih bo razvrednotila ali jih podredila svoji lastni
govorici, za kulturo kot mesto in kot izkušnjo resnice, za kulturo, ki
vsebuje ustvarjalnost in tradicijo. V pogovorih s pisatelji ali umetniki
Vzhodne Evrope meje vselej presenetila njihova zmožnost, da pripad-
nost neki avantgardi (nadrealistični ali drugi) združujejo z ljubeznijo
do preteklosti. V Zahodni Evropi je bila avantgarda nujno pojmovana
kot sovraštvo do preteklosti, kot tabula rasa v odnosu do vseh predhod-
nih kulturnih del: avantgarda je to, kar razveljavlja staro. Zdi se mi, da
so v Vzhodni Evropi novo razumeli kot tisto, kar poveličuje staro, in ne
kot tisto, kar ga uničuje. Razlog za to je bila ogroženost kulture od
88	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
ideologije v pomenu izključnega čuvarja resnice. Menim, da kljub
propadu te filozofije zgodovine, kljub njeni diskvalifikaciji, kljub
koncu marksizma, tega nesporazuma žal nismo povsem presegli. V
Zahodni Evropi nismo znali v zadovoljivi meri prisluhniti obrambi
kulture, ki si jo je celotno oporečništvo t.i. Vzhodne Evrope prizadevalo
ohraniti. Govorili smo o "kulturnem relativizmuo ideji, da je vse
kulturno in da je vsaka kultura enakovredna drugim. Ta misel se je na
nek način ukrivila in se obrnila proti svojemu izhodišču. Spočetka ni
bila le izjemno izvirna, temveč tudi plemenita. Njeno jedro je bilo v
odpovedovanju Evropejcev evropski prezirljivosti; delovala je kot pouk
pretirano samozadostni, vase gotovi in gospodovalni Evropi o tem, da
imajo tudi drugi pravico do obstoja. Zlasti pri Lévi-Straussu srečamo
opozorila pred uniformizacijo sveta s pomočjo tehnike - evropske
tehnike. Tehnika je oblika racionalnosti, ki morda ni ves um, zagotovo
pa ni vse mišljenje. So še druge oblike mišljenja, ki so prav tako ali še
bolj kompleksne kot instrumentalno mišljenje. Po Lévi-Straussu izum
parnega in drugih strojev, s katerimi se Evropejec lahko ponaša,
le-temu ne dajejo nobenih pravic nad drugimi. Partikularizme je treba
ohraniti, ker so bogastvo človeštva. V tem je treba videti readaptacijo
in ponoven vznik najbolj plemenite smeri nemškega romantizma in zelo
realno zvezo med etnologijo in romantizmom.
Kulturni relativizem služi danes povsem drugim namenom, kar je vzrok
nesrečnim učinkom kulturnih politik, ki jih je Francija opredelila za
Evropo in ostali svet. Kulturni relativizem ni več opora kritikam prev-
zetnosti tehnike; res je nasprotno, v imenu tega istega relativizma se
legitimira njena oholost. Primer: v Franciji je pred nekaj meseci z
določenim uspehom izšla knjiga z naslovom Homer et Dallas. Homer
je v tem primeru Homer Iliade in Odiseje, Dallas pa vsem znana
planetarna nanizanka, ki ji nihče ni mogel ubežati in ki je med seboj
spravila celo najbolj nespravljive sovražnike. Tako so jo gledali na
jordanski in na izraelski televiziji. Da bi ujeli dogajanje nekaj epizod
naprej, so se včasih gledalci enega programa odločili gledati drugega
- Dallas so videli vsi. Avtorica knjige je sijajna latinistka, prevajalka
Seneke, ki je študirala na najboljših francoskih šolah. V njej je, proti
tezi nekaterih "elitističnih in retrogradnih intelektualcev", skušala
pokazati, da sta Homer in Dallas eno in isto: v obeh primerih gre bolj
za ustno kot za pisno kulturo, v obeh primerih gre za isto pripovedno
strukturo in za isti tip nastopajočih, ki se z dogajanjem ne razvijajo.
Knjiga kaže na odnos etnologov do avdiovizualne kulture, v katero
vstopamo, do marginalizacije pisnega, ki nam je vsem dobro znana in
sproža nepregledne posledice. Etnologi oz. ta oblika etnološke misli
omenjenega prehoda ne doživlja kot nekaj zastrašujočega, temveč kot
89	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
nekaj zabavnega in prikupnega, kot zaprtje oklepaja v abecedariju naše
kulture: "Obstajale so kulture brez pisave, k njim se vračamo in le zakaj
ne? Povratek je lahko zelo ploden."
Kaj je Dallas drugega kot nagelj v gumbnici tega, kar bi lahko imenovali
tehnična kultura. Ko tehnika vstopi v kulturo, ta postane instrumentalni
um, ki kulturo režira - in proizvede Dallas. V tem primeru gre v resnici
natanko za proizvodnjo in ne več za ustvarjanje. Jasno je, da smo se
znašli onstran spopada med starim in novim, gibljemo se v prostoru, ki
ni niti star niti nov, temveč pripada čisti produkciji. Proizvod je
ustvarjen po kriterijih instrumentalnega uma, da bi ugajal publiki, ki
je že pred tem, tako kot v vsakem drugem tipu industrijske proizvodnje,
preoblikovana v tarčo. Gibljemo se na področju industrije. Sprevrnitve
kulture v industrijo v imenu kulturnega relativizma ne doživljamo več
kot nevarnost. Relativizem sklepa takole: "Vse kulture so si enako-
vredne. Ustna kultura je ena izmed mnogih kultur. Potemtakem, zakaj
ne ustna kultura?"
V tem sklepu se skriva nekaj strahovito nevarnega - predvsem zato, ker
je razmejevanje takoj postavljeno na zatožno klop. Ločevanje, raz-
likovanje dobrega od slabega in zastavljanje vprašanja vrednot nastopa
kot imperialistično, če že ne kar total i tari stično dejanje. Danes smo -
manj kot včeraj - še pripravljeni prisluhniti besedi, ki je hotela ohraniti
kulturo kot izkušnjo resnice. To je po mojem mnenju prvi nesporazum.
Je še drugi, ki zadeva narod.
Glede naroda se mi zdi vse še jasnejše in brutalnejše. Dolgo sem se
spraševal, zakaj v Zahodni Evropi govorijo o Evropi kot o nečem, kar
šele bo. Vprašanje je naivno, vendar upravičeno, kajti najbolj običajna
metafora za Evropo je "stari svet". Ta metafora je podlaga odnosu Evropa
- Amerika. Mi smo "stari kontinent" in Američani prihajajo k nam, da
bi se okopali v starodavnosti, da bi videli spomenike in druge starine.
Po drugi strani, če pogledamo na volilne plakate, poslušamo govore
naših politikov in novinarje, bo do Evrope prišlo šele jutri. Glede «
Evrope tehnokratsko-ekonomska optika prevladuje nad vsako drugo,
zlasti še nad kulturno optiko: ker imamo občutek, da bo do Evrope
prišlo šele tedaj, ko bomo znali preseči narode, Evrope ne mislimo kot
kulture, temveč kot ekonomijo, tržišče in administracijo. Evropa bo
dejansko oživela z odpravo meja, s svobodnim pretokom blaga in ljudi,
z možnostjo, da Nemci delajo v Franciji in Francozi v Belgiji, pravijo.
Evropa v tem primeru ni dediščina, ki bi jo morali utrditi pred
morebitno grožnjo avdiovizualnega, je bodočnost, na katero se moramo
pripraviti. Ta bodočnost se nahaja onostran naroda. Evropa lahko
nastane samo, če se narodi odpovejo svoji suverenosti in na nek način
90	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
žrtvujejo njen pomembne n del. Evropa je transnacionalna, Evropa je
federativna. Od nacionalnih držav zahteva, da del svojih pristojnosti
prepustijo nečemu, kar je obsežnejše od njih, nečemu, za kar še ne
vemo, ali bo tehnokratska ali politična instanca, ali pa samo
veleblagovnica; vsekakor pa bo to, o tem ni dvoma, transnacionalna
tvorba. Vstop v XXI. stoletje se za nas ujema z vstopom v Evropo, vstop v
Evropo pa z izstopom iz naroda. Dovolite mi, da opozorim na izjemnost
dogodka: Kako naj bi mi, ki pripadamo "staremu svetu", vstopili v
Evropo? Kajti glede na druge dežele imamo to srečo, da iz nje nismo
nikoli izstopili.
Izstop iz naroda - vstop v Evropo, to je program, na katerega se moramo
pripraviti. Ne glede na to, ali vzbuja zaskrbljenost ali navdušenje,
program opredeli narod kot presežen (dépassée). ("Vse, kar je preteklost
(passé), je preseženo. Narod je preteklost. Torej je presežen.") Narod je
to, kar smo naposled presegli, oblika, ki je izčrpala vso svojo plodnost,
in za nas je napočil čas, da obrnemo nov list. V tem se skriva
nesporazum in nerazumevanje, to je pomen in brezum uma, ki smo ga
v Zahodni Evropi razočarani občutili po začetnem navdušenju nad
dogodki, ki danes pretresajo Vzhodno Evropo. Postalo je jasno, da je
logika dogodkov v Vzhodni Evropi povsem drugačna. V Vzhodni Evropi
se vstop v Evropo ujema z vstopom v nacionalno državo. Vzhodna Evropa
hkrati vstopa v Evropo in v nacionalno državo. Povsod izražajo željo po
svoji nacionalni državi. Ne gre le za željo po uveljavitvi kulturne
identitete, temveč tudi za željo, da bi se izenačili z drugimi in se
pridružili koncertu nacionalnih držav. Zategadelj - tega mi tu gotovo ni
treba posebej poudarjati - kulturna identiteta ne zadostuje, potrebne so
državne prerogative.
Preden sem prišel na ta razgovor, sem prebiral časopisni članek v Le
Nouvel Observateur, ki se mi zdi zelo zgovoren glede razsežnosti
nesporazuma o tem vprašanju. V njem je naveden dvogovor med dvema
francoskima političnima osebnostma. Prva je politik s predsedniškimi
* ambicijami, liberalec François Lyotard, ki je bil kulturni minister v
Chirachovi vladi kohabitacije med 86. in 88. letom. Danes je spet v
opoziciji in se pripravlja na prihodnje predsedniške volitve. Kot je v
Franciji ob takih priložnostih običaj, priprave vključujejo tudi izdajo
knjige. Lyotard je napisal knjigo o republiki, in članek prinaša pogovor
o njej z znanim ekonomistom Alainom Mincom, prav tako znano
politično osebnostjo in piscem knjig. V pogovoru Lyotard izrazi
zaskrbljenost spričo korziškega vprašanja. Na Korziki prihaja do
separatističnih manifestacij, kjer ne gre za demokratične izraze
nezadovoljstva nad terorizmom države, pač pa za teroristična dejanja,
ki so naperjena proti demokratični državi. Nekateri se jih lotevajo
91	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
t navkljub občutkom večine prebivalcev na otoku, ki se priznavajo za
Francoze, za pripadnike francoske republike, četudi je do priključitve
Korzike Franciji prišlo razmeroma pozno in čeprav zgodovina Kozike
ni sledila vsem etapam francoske. Primer je podoben baskovskemu. V
obeh primerih gre za terorističen boj proti demokratični državi. Razmere
dejansko vzbujajo skrb, saj je demokratični državi vedno težko zaus-
taviti terorizem.
Lyotard pravi: "Sedimo na sodu smodnika. Če prižgemo vse zažigalne
vrvice, bo tresknilo." Novinar Le Nouvel Observateur mu nato zastavi
zelo zanimivo vprašanje: "Če vas prav razumem, pravite, da Franciji,
podobno kot Jugoslaviji, grozi razpadi" Na to je Lyotard odvrnil "Tega
ne trdim. Vendar, ko si ljudje na obraze nadevajo krinke, se ultramoderno
oborožujejo, požirajo revijam, ugrabljajo svoje rojake, nastavljajo
eksploziv v avtomobile s celinskimi registrskimi tablicami, itn., pravim:
'Pozor/' Nismo Jugoslavija, vendar so nekatere podobe s Korzike, kijih
je bilo moč videti, za republikance mučne." Če povzamem, Lyotard pravi
"Nismo Jugoslavija, vendar ni izključeno, da to še postanemo." Grožnja
kaosa, ki visi nad Jugoslavijo, je protiprimer, kontrastno ozadje, ki
opozarja na možnost, da razmere v Franciji postanejo podobne jugos-
lovanskim.
Jasno je, da se takšno razmišljanje opira na implicitno analogijo med
razmerami na Korziki in tistim, do česar lahko pride v Sloveniji, na
Hrvaškem ali - v povsem drugačnem kontekstu, ki ga vi poznate gotovo
bolje od mene - na Kosovu. Ta analogija gre v prid vsem tistim, ki želijo
v Jugoslaviji za vsako ceno ohraniti status quo. Idejo Jugoslavije,
takšne, kakršna je, podpira bodisi predstava, ki jo imamo o Franciji,
združeni ob skupni ideji - ideji jakobinske Francije - bodisi ideja, ki
si jo ustvarjamo o Evropi. Evropa hoče biti federacija, in v trenutku, ko
želimo vanjo vstopiti, težko razumemo, daje nekaterim v Evropi dovolj
federativnih struktur in se hočejo vrniti k nacionalnim strukturam. Gre
za mešanico različnih zgodovinskih dobrohotnih prezirljivosti: "Mi" -
upam, da mi tega ni treba posebej poudariti, pa vendar: ob tem "mi" se
počutim nelagodno in se od njega distanciram - "mi," pravim, "ki smo
od vas naprednejši, smo zaskrbljeni ali zgroženi, ker imamo občutek,
da so nacionalna čustva, ko so se izrazila v vsej svoji silovitosti, porodila
le zlo." Prevladujoča referenca z Balkana je v tem primeru vojna
1914-1918. Njeno sporočilo: "Balkanizacija lahko privede do vojne in
mi, ki smo nacionalizem presegli, smo stopili korak naproti koz-
mopolitizmu, naredili smo korak naprej v izpopolnitvi človeštva."
Vendar ta korak vzhodnoevropskih narodçv ni odvrnil od njihovih
namenov. Pričakovali smo, da nas bodo v tem gibanju spremljali, pa
se dogaja ravno nasprotno, regredirajo ter s svojimi notranjimi razhaja-
92	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
nji in anarhijo ponovno ogrožajo Evropo. Najmanj, kar lahko rečem, je,
da je to stanje duha v Zahodni Evropi zelo razširjeno.
Iz tega lahko naredimo - in s tem bom konžal - dva sklepa: filozofskega
in političnega. Filozofski sklep je, da navkljub vsem našim zatrjevanjem
nasprotnega nismo postmoderni. Postmodernizem je zdaj najbolj
uporabljena beseda v francoski filozofiji. Pomenila naj bi, da smo
pustili za seboj idejo enotnega toka zgodovine. Za postmodernizem je
zgodovina, če naj se izrazim z Lyotardovimi besedami, "velika zgodba
ki pripoveduje o napredku človeške emancipacije. Postmodernizem
pripisuje modernizmu pojmovanje enotnega toka zgodovine. No, sedaj
pa k dokazu sklepa. Nismo postmoderni; menimo namreč, da
utelešamo tok zgodovine in na majhne narode Vzhodne Evrope gledamo
kot na slabe učence, ki smo jih pripravljeni ošteti, ker gredo po svoji,
napačni poti. To pomeni, da je ideja enotnega toka zgodovine še vedno
zelo navzoča, da razmišljamo znotraj sheme preseženega in
nepreseženega, v smislu "Mi smo XXI. stoletje, torej napredek, vi ste
XIX. stoletje, torej nazadovanje".
Po drugi strani, prav tako ni povsem gotovo, da smo docela moderni,
saj bi nam moderna filozofija in resnična modernost morala omogočiti,
da bi bili nekoliko manj oholi. Če bi bili nacionalno državo resnično
presegli, bi morali biti bolj pripravljeni razumeti tiste, ki vseh njenih
tegob in dobrih plati še niso izkusili in bi jih radi občutili, preden bi
jo presegli - nacionalne države ni mogoče preseči, če ji pred tem ne
pripadaš. S postmodernega stališča nima prevladujoči pogled Zahoda
na dogajanje v Vzhodni Evropi nobenega smisla, ranljiv pa je tudi za
filozofsko kritiko, ki svojo moč črpa iz moderne filozofije.
Drugi, politični sklep, ki ga nameravam narediti, morda manj kot
Jugoslavijo zadeva sovjetski imperij. Jugoslavija zastavlja posebne
probleme. Sklep je takšen: kritika totalitarizma, ki je s svojo masivno
navzočnostjo za deset, petnajst let nekoliko utrujajoče prevzemala
celotno francosko misel in bila v nekem smislu do te mere obvezen
prehod vsakega razmišljanja, da so ljudje mislili samo še to in nič
drugega, svojih misli ni prignala do konca. Nikoli se namreč ni resno
spoprijela s kolonialno platjo totalitarizma. Sovjetski imperij je pač
imperij. Nihče v Franciji ni pripravljen do konca premisliti tega
dejstva. Nihče ni pripravljen politično razmišljati o Sovjetski zvezi kot
o zadnjem obstoječem imperiju in o možnih poteh, ki vodijo k njegovi
razrešitvi. Federativni status Jugoslavije je takšen, da si ni nemogoče
želeti ohranitve statusa quo, vendar nihče v Franciji ne more trditi, da
je Sovjetska zveza federacija ali zveza. Kot pravi Castoriadis: "Zveza
sovjetskih socialističnih republik - štiri besede, štiri laži." Vsem je jasno,
93	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
da je njena zvezna narava lažna. Hkrati pa se ob nacionalnih gibanjih
vsi počutijo nelagodno. Pravijo, da bi morala vpeljati demokracijo in
tržno gospodarstvo, vendar od trenutka, ko so se demokratična gibanja
na Vzhodu nacionalno obarvala, jim ni več jasno, kaj storiti. Spoznanje
o nacionalni naravi demokratskih gibanj na Vzhodu je pretrgalo tudi
mednarodno solidarnost. Z naklonjenostjo in zadovoljstvom
spremljamo, kako ljudstvo v že ustvarjenih nacionalnih državah zvrača
svoje tirane z oblasti. Zadovoljni smo, da je Havel predsednik Češko-
slovaške, a že veliko manj zadovoljni, ko Slovaki skušajo uveljaviti
svoje politične zahteve. Zelo smo seveda srečni, daje Ceausescu padel,
vendar ste lahko prepričani, da nismo enako srečni ob misli, da bi se
lepega dne za suvereno nacionalno državo lahko izrekli Armenci.
Gorbačov si je v času obiska francoskega predsednika Françoisa
Mitteranda v Sovjetski zvezi privoščil v krvi zadušiti izraze armenskih
političnih zahtev. Francoski predsednik, ki je Gorbačovu v pogovorih
to očital, je v francoski javnosti ostal brez vsake podpore. Izjema je bila
le povorka peščice nesrečnih Armencev, ki je v nedeljo demonstrirala
po pariških ulicah. Če bi v Franciji ne bilo armenske diaspore, bi bila
neprizadetost javnosti popolna. Drug primer: g. Landbergis odide v
Washington in zaprosi za sprejem pri gospodu Bushu. Ta ga sprejme
in vpričo njega izreče hvalnico gospodu Gorbačovu. Ne samo, daje vse
to možno, vse to se dogaja s tihim pristankom javnega mnenja, ki ga v
strahu pred temi gibanji popade mrtvoud. Če v zahodni javnosti
nacionalna gibanja na Vzhodu vzbujajo strah, če ima red prednost pred
kaosom - ne le v uradih in v uradniških kuloarjih, temveč tudi v
storitvenih službah za državljane - je to zato, ker kritika avtoritarizma
ni bila dosledna in je zakrila njegovo kolonialno strukturo. Zahodna
Evropa se je znašla v paradoksalnem položaju: brani demokracijo,
brani tržno gospodarstvo, vendar s tem brani - pa četudi le s svojim
molkom - tudi perpetuiranje nesporazuma o nacionalni državi.-
Braco Rotar: Rekel bi rad nekaj besed o procesih, ki v Vzhodni Evropi
niso zgolj stvar namenov, temveč se v tamkajšnjih družbah zares
dogajajo. Spominjam se opredelitve človeškega, ki jo je zapisala Han-
nah Arendt in ki vsebuje razloček, ki bi utegnil razkriti naravo vzhod-
noevropske države in kajpada tudi jugoslovanske države. Gre za
razloček med bratstvom in prijateljstvom, od katerih drugo sodi k
človeškemu, ker na politični ravni pomeni pripravljenost deliti svet z
drugimi ljudmi.
Mislim, da gre za zelo pertinenten razloček in da lahko na njem
utemeljimo sodobno politiko, tisto politiko, ki zanjo menimo, daje izšla
iz osvobojevalskih (ali transformatorskih) gibanj modemih časov.
94	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
Mislim tudi, da bi jo lahko zelo koristno uporabili pri razlaganju dveh
stvari, ki zadevata tako imenovano jugoslovansko sedanjost, in sicer na
eni strani zavračanje pri velikem številu politikov in intelektualcev -
zlasti pri tistih na levici - da bi priznali naravo jugoslovanske
federacije, na drugi strani pa gre za navidez zgolj sinonimsko, v resnici
pa za konceptualno nadomeščanje liberalne in republikanske leksike
z besediščem krvne povezanosti in zadrte ksenofobije, ki je značilen
tako za režim realnega socializma kakor za režime Tretjega sveta, najsi
jim pravimo neuvrščeni ali ne. Navsezadnje so za Jugoslavijo razglašali,
daje zgrajena na podlagi "bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov
in narodnosti". To je zgledno kontraproduktiven obrazec.
Tistim, ki si zadevo ogledujejo od zunaj, se leksično nadomeščanje, ki
sem ga pravkar omenil, nemara zdi priročno in primerno za to, da se
za kar dolg trenutek znebijo problema, ki ga v bolj povezani in bolj
odprti Evropi pomeni sobivanje z ljudstvi, ki jih na Zahodu dokaj slabo
poznajo. Toda prav prek učinkov take leksične nadomestitve igra
totalitarni diskurz vlogo pasti za tepce.
Neuvrščeno gibanje in neostalinistični diskurz sta oba računala z
ideološkimi inhibicijami Zahoda: prvi na postkolonialistično slabo vest
(imenovano tretjesvetstvo), drugi pa na univerzalizem, ki je konec
koncev izšel iz evropskega humanizma in racionalizma. Za elite neraz-
vitih velike teme o univerzalni pravičnosti, o svetovni ekonomiji itn.
pomenijo zgolj sredstvo za to, da predstavijo plemenske in lokalne
diktature, ki so zatiralske in okrvavljene, kot mednarodne politične
subjekte enake vrste, kakor so zahodne države. V resnici je med načeli
mednarodne politike, denimo prepovedjo poseganja v notranje zadeve
neke države, povzdignjenih v univerzalna načela, in nezaslišanim
razcvetom tega, kar je Alain Finkielkraut imenoval kulturni idiotizem,
velikokrat vzročna povezava, tako da se ni več dovoljeno izogibati
vprašanjem o teh zadevah.
Ksenofobična prisila je nekaj - to lahko trdim za Slovenijo - kar
precejšen del intelektualcev povezuje z obstojem jugoslovanske države.
In, vsaj kar zadeva Slovence, povsem upravičeno. Od nastanka te države
leta 1918 lahko, denimo v slovenskih učbenikih za zgodovino,
spremljamo hitro umikanje svetovnozgodovinskih in lokalno-
zgodovinskih tem in njihovo pospešeno nadomeščanje z bolj "jugos-
lovanskimi" temami iz dokaj mitološke srbske zgodovine. In še pred
tremi leti je vsakdo, ki si je drznil javno pokazati svoje simpatije in
afinitete do Evrope, tvegal, da ga najprej sodno, nato pa še moralno
obsodijo za naklepno veleizdajo, kar je imelo tudi posledice za zapos-
litev. Spomnimo se, denimo, izpadov tedanjega zunanjega ministra
95	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
Prije ob namenu, da bi v Zagrebu ali Ljubljani bil kongres radikalne
stranke.
Opozoril pa bi vas rad še na to, da je ideologija realnega socializma
navzlic univerzalističnemu videzu izoblikovana po kalupu nemškega
romantičnega nacionalizma iz druge polovice XIX. stoletja (enako
kakor realnosocialistična vizija industrializirane družbe), od njega se
razlikuje le po tem, da se ne utemeljuje na etničnem partikularizmu,
ampak na razrednem partikularizmu, medtem ko je nacionalna
hegemonija tiha podmena. V nedrih te proletarske ideologije je bilo in
je še nenadzorovano sovraštvo do "buržoaznega" kozmopolitizma (to se
pravi, do inteléktualnega in do intelektualcev) prikrito za proletarskim
i nternac i onal i z mom.
Obstaja pa tudi povezava med tem ideološkim ekskluzivizmom in tistim
ekskluzivizmom, ki ga pravkar nadomešča, ki bi jo težko zanikali.
Stalinistična ksenofobija se namreč v deželah Vzhodne Evrope
spreminja v verski in etnični ekskluzivizem ali pa v kombinacijo obeh.
Prehajamo potemtakem od enega idiotizma k drugemu, napredovanje
proti univerzalističnemu odpiranju pa le stežka zaznamo. Zlasti pa sta
njegova dejanskost in njegova prihodnost veliko bolj odvisni od spod-
bud od zunaj kakor od notranjih hotenj v teh pohabljenih družbah.
Slovenija pa je dober zgled za krhko naravo emancipacijskih gibanj v
družbah Vzhodne Evrope. In sicer prav zato, ker so jo po volji velike
mednarodne politike vključili v državo, ki so jo zbrkljali zmagovalci v
obeh svetovnih vojnah. Podobne razmere najdemo v ZSSR. Toda
struktura ZSSR je nasledek ruskega carističnega imperializma, Jugos-
lavija pa ni osvojitev srbskega kraljestva, temveč ukrepa, ki so ga
udejanjili zavezniki, da bi preprečili obnovo velike sile na ozemlju
Srednje Evrope. To kajpada ideologov integralne Jugoslavije ne moti,
da je ne bi predstavljali kot malone naravno entiteto, srbskih
nacionalistov pa ne, da ne bi svoje zgodovine povzdigovali v "jugos-
lovanski Piémont".
Seveda je nemara vse, kar sem omenil, smešno, toda smeh tistih, ki
živijo sredi absurda, je bolj riktus. V zvezi z jugoslovanskimi ab-
surdnostmi pa sem se spomnil neke izjave, ki me sicer ne navdaja z
zadovoljstvom, a si vendarle zasluži, da jo podrobno in previdno
obravnavamo. Gre za stavek g. Poniatowskega iz leta 1913, ki ga je
citiral A. Finkielkraut v knjigi La Défaite de la pensée, glasi pa se
takole: "Tragična iluzija je, če hočemo doseči, da bi druga ob drugi
obstajale v isti deželi skupnosti, ki imajo različne civilizacije. Spopad je
tedaj neizogiben. Veliki konflikti niso rasni, temveč verski in kulturni
konflikti." Mislim, da nikakor ne bi bilo dovolj, če bi rekli, da gre za
96	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
preobraćanje tretjesvetstva in za hipokrizijo. Takšno sobivanje je
namreč lahko zares nevarno vse do trenutka, ko zanj odkrijemo vzroke
in primerne rešitve.
Zavedati se moramo denimo tega: na začetku današnjega srbsko
slovenskega konflikta (pridevnik je zgolj zasilen) - ob bolj hrupnem
srbsko hrvaškem konfliktu namreč obstaja tudi ta konflikt - je bil stalen
antagonizern, star kakor sama Jugoslavija, njegova narava pa je
nenavadna: sprva namreč ni šlo za konflikt med dvema ljudstvoma,
ampak med dvema svetovnima nazoroma, "slovenskim" in "jugos-
lovanskim", med bolj liberalnim in bolj monarhičnim ali stalinis-
tičnim. Vlogi antagonistov pa sta bili glede na normalna pričakovanja
zamenjani: seveda je šlo za antagonizem med univerzalizmom in
antagonizmom, ki za Evropo ni nič novega, toda to, kar je čudno v tem
primeru, je to, da se je izkazalo, da je jugoslovanski aktant privrženec
proletarskega in balkanskega partikularizma, medtem ko je slovenski
aktant privrženec univerzalizma - zaradi zahtev, da bi izpustili obsojene
za mnenjski delikt, da bi spoštovali človekove pravice na Kosovem,
zaradi poudarjenega svobodnjaštva, zaradi legalizma in republikanstva
itn.
Čudno pa je, da je večina interpretacij jugoslovanskih razmer, ki jih
razglašajo zahodnoevropski politični veljaki, prav nasprotna temu, kar
se v Jugoslaviji v resnici dogaja. Zlasti pa so take interpretacije ljudi
z levice, ki namigujejo, da gre za razredni spopad, ne pa za spopad med
ideologijami in za oblast. Predenje nacionalistična histerija preplavila
beograjski in zagrebški prostor, so tam obstajali ljudje, ki so se politično
razglašali za "Slovence", kar je tedaj pomenilo, da so svobodnjaki,
uni verzal isti in demokrati.
Prav v tem trenutku pa so zahodni politiki, s tem da so priznavali zgolj
jugoslovansko legitimnost in govorili o slovenskem in hrvaškem
separatističnem partikularizmu, izzvali neposredne učinke: na jugos-
lovanski strani je stališče v prid integralni federaciji le še potisnilo v
ospredje aspiracije srbskih "Piemontcev" in, kar je malone isto,
vojakov. Na slovenski strani je odsotnost podpore evropske demok-
ratične levice povzročila, daje politično prizorišče zanihalo proti desni,
in omogočila, da so na javnem prizorišču nastopili etno-idiotski
skrajneži, da sploh ne govorimo o atavizmih iz II. svetovne vojne in o
fantomskih disputih o naravi tedanjega slovenskega Odpora.
Z drugimi besedami, zaradi nerazumevanja razmer v Jugoslaviji, ki je
posledica tega, da ni resne analize, so veljaki Zahodne Evrope vsaj v
Sloveniji izzvali ideološko regresijo, ki je naknadno prilagajala
slovenske razmere podobi, ki so si jo oni ustvarili a priori, v jugos-
97	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
lovanskem prostoru pa so politični spopad zreducirali na medetnični
konflikt, ki ga ne more zaustaviti več nobena legalistična sila, najsi jo
še tako podpira zahodna politika.
Boris A. Novak: Za pogovor se nisem posebej pripravil. Ko gre za
podobne priložnosti, se rad prepustim trenutnemu navdihu in g.
Finkielkraut me je z njim v izobilju navdal. Všeč mi je bila zgodba o
Korzičanih, kajti dala mi je povod za "modro" misel: Seveda smo hujši
od Korzičanov, mi smo korzarji! (... smeh...)
Obnovljena ksenofobija ne zastavlja vprašanja kulture Vzhodne Ev-
rope, temveč vprašanje kulture Zahodne Evrope. Drugo, kar bi rad
povedal, je povezano z vprašanjem časa in prostora. Železna zavesa je
padla, storjen je bil korak k prostorski združitvi Evrope, hkrati pa se
moramo zamisliti nad tem, da ne živimo istega casa. Z vpeljavo
svobodnega tržišča so socialistične dežele vstopile v kapitalizem,
vendar to ni kapitalizem konca XX. stoletja, pač pa brutalni kapitalizem
preteklosti. Ključ za razumevanje položaja Slovenije, Jugoslavije ali
drugih vzhodnoevropskih držav ni postmoderna književnost. Glede
ekonomije je to Balzac, glede ideoloških sporov je to, na žalost,
Stendhal.
V i menu j)i sateljev bi rad povedal še nekaj, kar zadeva vso Vzhodno
Evropo. Čeprav so intelektualci in umetniki odigrali poglavitno vlogo
v procesu demokratizacije teh dežel, so bili prvi koraki novih oblasti
povsod uperjeni proti kulturi. Soočeni smo s paradoksalnimi raz-
merami, ko je v Češko-Slovaški in v Poljski skoraj nemogoče objaviti
zbirko pesmi in ko je položaj kulture povsod iz dneva v dan slabši. To
je paradoks; bil sem zelo dejaven v gibanju proti staremu, komunis-
tičnemu režimu, in priznati moram, da od časa do časa začutim
nekakšno nostalgijo za komunističnimi časi.
Alain Finkielkraut: Kako so nastale te paradoksalne razmere?
Boris A. Novak: Vzroki so seveda ekonomski: vse te dežele so v globoki
ekonomski krizi, najbrž pa so vzroki tudi politični. Zdaj je kultura
potisnjena povsem na obrobje in se šteje za luksuz. V obdobju komuniz-
ma je bil problem drugačen. Pisce so preganjali, mnoge od njih, na
primer Draga Jančarja, so aretirali, vendar so pisateljski svet poslušali,
zanj so bila vsa ušesa odprta, spoštovali so ga celo politiki, čeprav je
to spoštovanje pisatelje privedlo v zapor. Težko razumem vse razloge
teh sprememb, vendar je jasno, da so zelo globoke in da bodo imele
pošastne posledice za kulturo v vseh državah Vzhoda. Tako na Vzhodu
kot tudi na Zahodu za to nimajo dovolj posluha.
98	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
Jaroslav Skrusny: Navezal bi se na Borisa. Glede teženj nove slovenske
politike do kulture se z njim ne strinjam povsem. Mislim, daje položaj
kulture v vseh vzhodnoevropskih državah zelo kompleksen in da se ne
vpisuje v enovit okvir. S tem v zvezi bi g. Finkielkrautu rad zastavil
vprašanje. Dejali ste, da se Zahodna Evropa utemeljuje v svobodnem
tržišču, na tehniki in na administraciji; o kulturi ni več besede. To naj
bi bil koncept Evrope jutrišnjega dne, ki je nastal v Zahodni Evropi in
na katerega vzhodnoevropske države tiho pristajajo. Ali, spričo dejstva,
da so "žametne revolucije" na Vzhodu ustvarili intelektualci, ljudje
kulture, menite, da Vzhodna Evropa lahko pripomore k spremembi tega
koncepta Evrope in odpravi pozabo kulture v njem?
Alain Finkielkraut : Spominjam se, da je Michel Rocard, tedaj ko je bil
še premier, podal definicijo Evrope, ki naj bi Evropo opredelila v
razmerju do Amerike in hkrati - spričo pritiska vzhodnoevropskih
kandidatov - postavila merila za sprejem v Evropo. Rekel je nekako
tako: "Evropa je določena blaginja, visoka stopnja socialne varnosti in
svobodne volitve." Definicija je zvita, neameriški element (visoka
stopnja socialne varnosti) združuje z elementoma, ki manjkata v Vzhod-
ni Evropi (ekonomska blaginja in svobodne volitve). Definicija podeli
Evropi nekakšno izvirnost, vendar na račun kulture, ki je v tej definiciji
povsem odsotna. Poskus opredelitve Evrope prek kulture je bil zanj
zabloda.
Drug primer popolne pozabe kulture v zamisli Evrope najdemo v knjigi
že omenjenega Alaina Minea. V knjigi, ki se posveča problemom
Evrope, La grande delusion, je poglavje namenjeno kulturi. V njem je
avtor za svojo vzel izjavo očeta bodoče federativne Evrope, ki je dejal:
"Če bi jo bilo potrebno znova ustvariti, bi začel pri kulturi." Alain Mine
gre na prvo žogo, in ko že mislimo, no, pozaba bo odpravljena, pojasni,
da bo Evropa - ob podmeni pristajanja na tezo o Evropi kot kulturni
tvorbi - nastala le, če bo prišlo do jezikovnega poenotenja. Univerzalnost
kulture je speljana na uniformnost; tehnokrati hvalevredno željo po
univerzalnosti, spričo ekonomskih izzivov, ki čakajo Evropo,prečrkujejo
v potrebo po uniformizaciji Evrope. Evropska različnost je občutena kot
ovira združitvi, in to občutje celo argument univerzalnosti dejansko
izrabi za poskus uniformizacije. Samo en evropski jezik je, zelo
komično pravi Alain Mine, in to je angleški. Komičnost je v tem, da
angleščina ni več evropski jezik; potemtakem bi prav tako lahko rekli,
daje angleščina edini jezik na svetul Vzemimo angleščino, vabi Mine,
edini prispevek Angležev k evropski kulturi, vendar takoj pristavi: ne
knjižne angleščine, pač pa trgovsko-tehnično, že okrnjeno angleščino,
in iz nje naredimo obvezni jezik Evrope. Mine se zavzema tudi za
evropsko politiko avdiovizualnega, ki danes prenaša tako popularno
99	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
kulturo kot tudi kulturo v ožjem pomenu. Tudi tu je njegov cilj
pogojevanje in uni formi zac i ja, kultura kot dejavnik homogenizacije
Evrope namesto njene univerzalnosti. Bojim se, da nas to čaka in da
gremo temu naproti.
Osebno se bojim, da je bila glasnost Vzhodnoevropejcev ob tem
vprašanju zaman. Vzhodnoevropski emigranti so o tem povedali vse;
strinjata se tudi sicer tako različna kot sta si Solženicin in Kundera.
Kundera, ki se opira na Milosza in na Gyorgyja Konrada in ki zameri
Solženicinu, da je Rusijo opral vsake krivde za komunizem - pri
Solženicinu je zelo navzoč motiv komunizma kot bolezni, ki je bila
Rusiji vcepljena - ima v mislih Evropo brez Rusije. Navkljub tem
razlikam sta glede kulture povsem skladnih mnenj.
Čeprav jih poslušajo, teh razmišljanj danes ne razumejo, kajti v
današnji Evropi je obveljalo mnenje, da je braniti kulturo elitisticno
početje, tudi če porečete "potrebno je demokratizirati dostop h kulturi";
stališče, ki poudarja pomen kulture in možnost vsakogar, da jo uživa,
obsojajo za elitisticno. Ravnajo, kot da bi elitizem ne bil želja ohraniti
stvari zase in bil, narobe, želja po njihovi razširjenosti. Z obsodbo
kulture kot imperialističnega elitizma na njej ponavljajo kritiko, ki je
bila pred tem naslovljena na tehniko. V tem je veliko protislovje
sodobnega zahodnega razumništva. Očitek kulturi, da hoče ljudi nor-
malizirati, ponavlja očitek, ki ga je zgodovina naslovila na tehniko.
Tako npr. hvalijo rock. Mladi, o katerih se danes govori kot o "ljudstvu"
v podobnem pomenu, kot se je nekdaj govorilo o ljudstvih Tretjega
sveta, ga želijo in imajo pravico do svoje kulture. Odrekanje posluha tej
želji dokazuje rasizem, tem bolj zato, ker je rock kultura v celoti gledano
protirasistična. Danes ni težko biti protirasističen, danes je to med-
narodni passe-partout, ki vam bolje kot katerakoli druga krepost odpira
vsa vrata. In če mi danes pripovedujete o tem, da kulturo pri vas
žrtvujejo kot razkošje, vam lahko odgovorim, da lahko od Zahodne
Evrope pričakujete žal le bore malo. Zahodna Evropa, ki jo je očaralo
zbliževanje Vzhodne in Zahodne Evrope okoli ročka in v njem vidi
žarišče enotne kulturne identitete, želi izvažati rock skupine, privatne
radijske postaje itd. Govorica kulture zdaj žal nima pravih možnosti,
da bi naletela na pozorna ušesa.
Svetlana Slapšak: Izhajam iz svoje literarne izkušnje. Kot članica žirije
za NIN-ovo nagrado sem imela priložnost prebrati več kot 60 romanov
v srbskem in hrvaškem jeziku, ki tvorijo vso lanskoletno literarno bero
tega govornega izraza. Rezultat eksplozije nacionalizma v literaturi je
grozljiv. Označuje jo tematsko obubožanje, manko inovacije,,
eksperimenta in provokacije, kar vse so bile odlike literature Vzhodne
100	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
Evrope, zaton subkulture, ki je cvetela tako v Sloveniji kot v Srbiji, in
končno konservativizem, ki s slogovnimi in slovničnimi napakami
smeši samega sebe - morda, je sporno, vendar sem prepričana, da
slovnica oblikuje državljana...
Alain Finkielkraut: Sploh ne, to podpišem tudi sam ...
Svetlana Slapšak: Živimo v času spuščanja kriterijev, nesmiselnih
ocen, nepotizma, v času maščevanja socialistične folklore, če hočete,
kar vse ponovno sproža vprašanje svobode izražanja, za katero smo se
borili. Ne vem, če ta ocena o porastu konservativizma drži tudi za
slovensko literaturo, z gotovostjo pa to lahko trdim za srbsko literaturo.
Ne vidim možnosti, da bi se ljudje v tem trenutku lahko uprli nacional-
nim idealom. Morda je - to bi vas rada vprašala - priložnost primerna,
da se spomnimo Kafke in njegove opredelitve kulturnih manjšin.
Alain Finkielkraut : Se v Sloveniji dogaja isto?
Svetlana Slapšak: Mislim, daje na splošno v Sloveniji enako. Sicer pa
naj o tem spregovorijo Slovenci sami.
Boris A. Novak: Nacionalizma je povsod veliko. Vendar je v najbolj
zanimivih razsežnostih današnje slovenske literature navzoč premislek
in potreba po odvračanju od ideoloških in političnih tem. 80. leta so
nedvomno bila čas ideološke in politične književnosti, prikrita priprava
za spremembe, v katerih je literatura odigrala pomembno vlogo.
Občutek imam, da je veliko piscev začutilo, da je ta čas mimo, in da
se literatura obrača k sami sebi, ne v čisti esteticizem, vsekakor pa
stran od politike politikov. To je novost.
Alain Finkielkraut: Od vsega, kar lahko doleti literaturo, je to, da
postane nacionalistična, gotovo najslabše. To je njen propad, hkrati pa
morda nujna postaja njenega razvoja.
Pasusi Dnevnika, kjer Kafka govori o razlikah med literaturo in
minornimi literaturami, literaturami manjšin in nacionalnosti in o
svojem srečanju z literaturo v jidišu, so zelo lepi. Do njene idealne
skupnosti in njenega bratstva je Kafka nostalgično razpoložen, izgubo
objokuje, obenem pa ve, da ga usoda pisatelja, ki sam, na lastni koži
odkriva svet, vodi stran in ga postavlja v drugačen kontekst. Zgolj
nacionalne literature je groza tega, da bi se odlepila od nadnacional-
nega konteksta, ki ji je lasten. Goethejeva Weltliteratur obseda vsakega
pisatelja, ki želi vzpostaviti dialog z mrtvimi od vsepovsod. Če literatura
101	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
izstopi iz tega konteksta, naredi samomor in se izpostavi plenjenju
tistega horizonta, ki ji ga je začrtal Goethe.
V 70-tih sta Gilles Deleuze in Felix Guattari v Franciji izdala knjigo o
Kafki in minornih književnostih, ki je imela veliko uspeha. Naredila
sta nekaj čudovitega: uspelo jima je postaviti na glavo to, kar je Kafka
napisal o minornih literaturah, in jim z branjem Kafke zapeti slavospev.
To osupljivo knjigo je treba zopet brati. Francosko bralstvo je očarala
s predstavo o minornih književnosti, v katerih subjekt in avtor izgineta
v anonimnosti in svoje mesto prepustita kolektivnemu dejavniku iz-
javljanja; knjiga za trenutek celo obžaluje vse tiste pisce, ki so imeli
to nesrečo, navajam, "da so se rodili v deželah velike literature". Zaradi
svoje usode ti ne morejo tako hitro sprejeti revolucionarnega stališča
minornih književnosti, ki so naša skupna prihodnost. V svojem prevratu
gresta celo tako daleč, da spregledata nevarnost takšnega definiranja
minornih književnosti, ki skoraj nujno vodi v folkloro. Književnost je,
v strogem pomenu, izstop iz folklore.
Ta primer pokaže, da smo glede teh vprašanj v Zahodni Evropi večkrat
šli v nasprotno smer od smeri razmišljanja Vzhodne Evrope, kar nam
danes, ko od nas pričakujete pomoč v reševanju ogrožene kulture,
položaj še otežuje. Vi vsaj veste, kaj govorite, ko rečete, da je kultura
ogrožena! Mi temu sicer skušamo prisluhniti, vendar ne razumemo.
Potrebujemo novo definicijo kulture, definicijo, ki bi preprečila nas-
tajanje takšnih protislovij in premlevanje takšnih izjav, kot je "Gorje
tistim, ki so rojeni v državah velike literature".
Da bi ne bilo nesporazumov, bi rad v zvezi z narodom pojasnil še nekaj.
Vsaka zahteva po narodni uveljavitvi še ni nujno nacionalističnega tipa.
Zahodnim intelektualcem očitam njihovo nagnjenje, da nacionalne
zahteve sistematično zvajajo na nacionalizem. Nevarnost nacionalizma
obstaja; vsaj za Sovjetsko zvezo je jasno, da želja po izstopu iz imperija
skoz narod in želja nekaterih narodov, da izstopijo iz položaja manjšine,
ne kaže na nacionalizem. Kaj označuje nacionalizem? Na prvem mestu
ukinitev individualnih in političnih pravic in odklanjanje koz-
mopolitizma, odločitev za svobodo naroda proti svobodi individuuma,
žrtvovanje individualnih pravic v prid svobode naroda, ki ne more
dojeti hkratnosti obeh. Nacionalizem je grozljiva oblika ontologije, ki
status entitete priznava izključno narodu.
Druga poteza nacionalizma je njegovo zavračanje kozmopolitizma:
narod uveljavlja svojo bit v popolni ravnodušnosti do drugih, ki
koeksistirajo poleg njega. Za nacionalizem izven naroda ni ničesar.
Mislim, da vsaj nekatera nacionalna gibanja v Vzhodni Evropi tej
definiciji jasno oporekajo: njihove nacionalne težnje gredo vštric s
102	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
političnimi in osebnimi svoboščinami, nacionalno deluje kot okvir
njihove realizacije; pri njih ne gre za odvračanje od sveta, temveč
nasprotno, za vstop v svet in v kozmopolitično sfero prek nacionalne
suverenosti. Pribaltiški narodi in Armenci imajo občutek, da so jih
odstranili s sveta in da lahko to stanje zdaj končno presekajo. Mislim,
da to občutje prevladuje tudi v Sloveniji. Ljudje, ki hočejo stopiti v svet
in v nekaterih primerih tudi v Evropo in slišijo, da naj bi opustili svet
in kozmopolitizem v zameno za nacionalno uveljavitev, se upravičeno
razburjajo.
Nacionalizem je Evropo pogosto travmatiziral. Travmatizem je tako
močan, da smo nesposobni pretehtati bogastvo XIX. stoletja, o katerem
pravimo, da ga zaničujemo, nesposobni misliti nasprotje med demok-
ratično nacionalno usmeritvijo in nacionalizmi XIX. stoletja v pomenu,
ki sem ga opisal. Ta nesposobnost ovira prepoznavanje legitimnih
demokratičnih elementov nacionalnih gibanj v Vzhodni Evropi. Mis-
lim, da ni nujno, da bi vsi v Evropi stopali v korak. Glede na različne
zgodovinske izkušnje je legitimno pričakovati, da nismo vsi povsem
sočasni, nujno je le, da drug drugega lahko razumemo in da imamo do
Evrope, ki smo si jo namenili zgraditi, določeno kritično distanco. Iz
naroda izstopamo in vemo, da nekoliko preveč slavilno govorimo o tem
koraku kot o koraku naproti kozmopolitizmu. Kaj bo tvorilo "naš"
kozmopolitizem, če odstranimo kulturo? Čeje narod dajal okvir demok-
raciji, kaj bo od demokracije ostalo v tej "Veliki Evropi"? Mar je ne bo
"požrla" tehnokracija in administracija? Vprašanja so legitimna,
njihova postavitev in distanca do nas samih nam omogoča, da bolje
razumemo to, kar je legitimno in novo v nacionalnih zahtevah ter da
kritiziramo njihove morebitne regresije.
Boris A. Novak : Strinjam se. Potrebno je razumeti, da so bile nacionalne
zahteve v državah Vzhodne Evrope reakcija proti prizadevanjem
komunističnih režimov, ki so kulturne, jezikovne in druge razlike hoteli
odpraviti zato, ker so v želji, da bi bolje vladali, hoteli odpraviti spomin.
Odkritje nacionalnih razsežnosti je postalo del bojev za demokratizacijo
in za razgrinjanje spomina, za razkritje identitete - spomin je vedno
mati identitete. Sedanje razmere, siloviti in krvavi konflikti, zahtevajo
preseganje nacionalne ravni in menim, da je dolžnost in odgovornost
intelektualcev, da se drugače usmerijo in da se zavzamejo za toleranco
in kozmopolitizem, tj. da se tudi vnaprej in še enkrat postavijo proti
novemu režimu.
dr. Valentin Kalan: Samo drobna pripomba k temu, kar je dejal g.
Finkielkraut, namreč, da je bil kolonialni aspekt totalitarizma
zanemarjen. Znano je, da je socializem sebe razumel kot najnapred-
103	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
nejšo ekonomsko in družbeno ureditev. Ta ureditev se je razvijala v
smeri kolonializma, ker ji ni uspelo razviti socialistične ekonomije in
je ostala pri kritiki politične ekonomije oz. pri kritiki meščanske
ekonomije. Menim, daje to, metaforično rečeno, "izvirni greh" socializ-
ma, ki ni znal zgraditi ekonomije, temveč le njeno "kritiko".
Druga pripomba zadeva v diskusiji izrečeno diskvalifikacijo o
nacionalizmu novih vlad oz. skupščin v državah Vzhoda. Očitek
hrvatski in slovenski skupščini oz. vladi, da sta etnoidiotski, je strašno
pretiravanje. Politična gibanja na Vzhodu in v Jugoslaviji so imela dve
načeli: prvič, politični pluralizem, ki - kot ste pojasnili - obsega boj za
pravice človeka in državljana, strankarski politični pluralizem, itd., in
drugič, vprašanje ekonomske reforme in nacionalne identitete. V
slovenski politiki razdružitve z Jugoslavijo je navzoč tako ekonomski
kot politični aspekt. Ekonomija, ki je v Jugoslaviji prevladovala, je bila
zvrst kolonializma, v katerem nihče ni ničesar pridobil: ne Srbi ne
Hrvati ne Slovenci, da ne omenjam vseh narodov in narodnosti. Zato
je moč reči, da so se v dosedanji Jugoslaviji vsi narodi počutili
travmatizirane. Te travme je zelo težko preseči brez subjektivnega
angažmaja vseh političnih subjektov. Predpogoj reševanja politične
krize v Jugoslaviji je upoštevanje slovnice demokratičnega pluralizma
in v tem smislu sem razumel vaše predavanje. Hvala.
Svetlana Slapšak: Ali lahko po vsem tem rečemo, da bi bile v v tem
trenutku klasične revolucije v Vzhodni Evropi revolucionarne?
Alain Finkielkraut : Dodal bi samo, da bi to držalo tudi za Zahodno
Evropo.
Igor Pribac: G. Finkielkrauta bi rad povprašal za njegovo mnenje o
regiji in regionalizmu. Prav te dni namreč poteka v Lyonu veliko
srečanje predstavnikov regij iz vse Evrope, na katerem sodelujejo tudi
slovenski predstavniki. Regijo največkrat razumemo kot in-
tranacionalen fenomen, tj. kot fenomen nižjega reda od nacije, vendar
včasih, ko gre za obmejne predele z večnacionalnim prebivalstvom,
tudi kot transnacionalno strukturo.
Alain Finkielkraut: Veseli me, da ste mi zastavili^to vprašanje, saj bom
v odgovoru lahko osvetlil nekatere nejasnosti. Če sem prav razumel,
vas vznemirjajo - nedvomno to velja vsaj za nekatere med vami -
tveganja, ki jih za kulturo pomeni nacionalna obsedenost. V Franciji
104	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
je tveganje drugačno. V Francji je narod nosilec kulture: narodna ideja
in ideja kulture sta v Franciji stopali vzporedno in pomenita nastanek
Francije - republikanske Francije, njen razvoj in demokratizacijo, ki
je omogočila vsem njenim otrokom, da se spoznajo z najbolj univerzal-
nimi potezami francoske kulture. Zanimivo je, da je prav regresija oz.
ponovna postavitev narodne identitete na kocko pospešila drvenje v
pogubo kulture, čeprav ima ta proces druga gibala - po eni strani
evropska kultura nima več ničesar skupnega s tem, kar imenujemo
kultura, po drugi kulturo ogrožajo regije.
Če gre narod naproti progresivnemu izginjanju, poteka ta proces v dveh
smereh: skoz Evropo, bolj ekonomsko kot kulturno, bolj tehnokratsko
kot politično; in navzdol, kjer Evropo nadomešča regija. Obstaja
nevarnost, da mesta identifikacije ne bodo več narodi, temveč regije.
Če so regijam dana politična moč in politična sredstva, če nacionalna
država izginja navzgor in navzdol, v Evropi in v regijah, poteka ta proces
nujno na rovaš kulture. Regionalna kultura nujno zdrsne v folkloro.
Izobraževanje na primer ne bo več nacionalno, temveč regionalno.
Regije bodo v izobraževanju imele pristojnosti, ki jih danes nimajo - to
je prvi vidik regionalizacije - in to bo konec avtonomije šolstva, enega
od republikanskih in demokratičnih jamstev v nacionalni državi:
šolstvo bo povsem podrejeno ekonomiji. Laičnost šolstva, ki ga
zagotavlja država, moramo pojmovati v njegovem odločnejšem pomenu:
kot ločitev cerkve in države, vendar tudi kot ločitev izobraževanja od
potreb gospodarstva (ta ločitev seveda ne more biti absolutna, vendar
mora dopustiti prostor nekakšni dialektiki interesov). Ne smemo
pozabiti, da je namen prosvete prosvetljevanje ljudi, prenos spomina
in omogočanje lastnega razmišljanja prek ovinka tradicije. V sedanjem
družbenem kontekstu je bil ta smoter pozabljen v prid gospodarskih
ciljev in instrumentalizacije poučevanja. Če bodo regije položile svojo
roko nad šolstvom, bodo storile prav to: dobili bomo liceje, ki bodo
prevladujoči industriji v regiji dobavljali natančno takšno delovno silo,
kakršno bo potrebovala. Temu se naglo bližamo. Zato menim, da je
regionalizacija najhujša grožnja, ki jo ideja Evrope zgrinja nad Zahodno
Evropo.
Morda sem prav zato, ker sem zavezan določeni ideji naroda, bolj
občutljiv za nacionalna gibanja, ki nastajajo v Vzhodni Evropi. To, kar
se dogaja v Vzhodni Evropi, ni reda preseganje. Če preidemo od naroda
k regiji, ne presežemo ničesar, le ogrozimo sistem, na katerem smo
gradili prenos kulture v naši deželi, tj. nacionalni sistem.
105	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
Glas iz občinstva: Zelo lepo ste nam pojasnili, kaj mislite o nacionaliz-
mu. Ali nam lahko prav tako jasno opredelite tudi pojme narod, regijo
in regionalizem?
Alain Finkielkraut: Kaj so regije? V Nemčiji so to vse Ländern, če
govorimo o Franciji, je to Provansa, Bretanja itn. Organizirane so okoli
tehnopol (la technopolo), bastionov gospodarske moči, ki priganjajo
deželno gospodarstvo. Za Francijo lahko trdimo, da regionalizacijo
spremlja sprememba besedišča. Nadomeščanje mesta s tehnopolo je
povezano s procesom regionalizacije. Američani prihajajo v Evropo
zaradi podeželja in mest. V ZDA so polja, vendar ni podeželja, ki je
specifično evropska vez z naravo. Če bi bil moral namesto Rocarda
definirati Evropo, bi dejal: mesto in podeželje. Zaradi industrializacije
kmetijstva podeželje izginja, pokrajina in njeno prebivalstvo se
spreminja, tako kot se mesto spreminja v tehnopolo. Lahko Vam
zagotovim, da zamenjava izrazov pomeni tudi zamenjavo stvarnosti. Če
Vas pot zanese v katero od mest na jugu Francije, v Montpellier npr.,
Vam zagotavljam, da okolja ne boste več prepoznali. To so tehnopole,
ki živijo samo za prihodnost, so v spregi z najprodornejšo industrijo in
gradijo arhitekturo, ki ne diha z deželo.
Braco Rotar: V Srednji Evropi se vprašanje regionalizma zastavlja na
poseben način. Na tem področju so zgodovinske regije, ki obsegajo
nekdanje gospodarske in včasih kulturne skupnosti in ki jih danes
prečkajo državne meje. Priča smo težnjam po ponovnem vzpostavljanju
gospodarskih in kulturnih tokov v teh okvirih. Vsekakor je položaj bolj
zapleten kot v Franciji...
Alain Finkielkraut: ... in nasploh v Zahodni Evropi. Vsega ne
označujemo z istimi besedami. Poudaril bi rad, da je vse, kar sem
povedal, veljalo le za vlogo, ki jo bodo imele regije v združeni Evropi
'92. Govoril sem o nevarnostih, ki jih regije pomenijo za narode in za
določeno idejo kulture, kar še ne pomeni, da je ta model mogoče
izvažati.
Igor Pribac: Zadnja pripomba na to temo: zdi se mi, da se v svojem
odgovoru niste ozirali na regije, ki pokrivajo obmejni pas dveh ali več
držav in dveh ali več narodov, obsegajo lahko celo več držav; mar v
okvirih določenega koncepta regionalizacije Evrope ne moremo tudi o
106	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
Srednji Evropi govoriti kot o regiji Evrope? Ob podmeni določene
samouprave regije se utegnejo porajati regijske asociacije...
Alain Finkielkraut: Iz vsega, kar vem o regionalni politiki v Zahodni
Evropi, sklepam, da to ni najboljše sredstvo boja proti uniformizaciji.
Na videz regionalizacija favorizira ohranitev razlik, vendar menim, da
videz vara.
Regionalizacija vodi k pospešenemu spreminjanju podeželja v smeri
gospodarske uspešnosti. Zahodna Evropa, ki je potisnjena v ekonomski
boj, je pripravljena žrtvovati svoje posebnosti v zameno za učinkovitost,
in regijo razume v okvirih logike ekonomske učinkovitosti. To, da regija
sega v dve državi, ni pomembno. Lahko si zamislimo regijo, ki vključuje
Barcelono v Španiji in Montpellier v Franciji ter boj za prevlado med
tema dvema poloma. Pomembno je, da bo zmaga enega ali drugega
nekaj pomenila le v gospodarskih merilih.
Mislim, da sta regija in regionalizacija v Zahodni Evropi izključno
ekonomski kategoriji. Če je v Vzhodni Evropi možna drugačna uporaba
tega koncepta, če je z njegovo pomočjo mogoče premagati razdore med
narodi in plemenska sovraštva, se vprašanje regij na tem področju
zastavlja povsem drugače kot v pacificirani Zahodni Evropi, kjer ne gre
za odpravo sovraštev, pač pa za ohranitev kulture.
t
Igor Pribac: Še zadnje vprašanje: kakšno vlogo v procesu preseganja
nacionalne identifikacije in vzpostavitve neke širše ozemeljske pripad-
nosti pripisujete ekološki zavesti?
Alain Finkielkraut: Ekološko vprašanje je kapitalnega pomena. Priz-
nati moram, da me izraz "ekologija" spravlja v nelagodje; preveč čist
in aseptičen je, pripada lingvistični družini tehnopola. Preseneča me,
da ste izbrali ta izraz za označitev vezi z zemljo. Mimo tega zadržka
mislim, da je to absolutna neizogibnost naših dni. Vzhod pozna ones-
naženja katastrofalnih razsežnosti, v Zahodni Evropi mednje lahko
zanesljivo uvrstimo industrijsko agrikulturo, ki spreminja pokrajino.
Pred nekaj leti je evropski parlament sprejel sklep o zapuščanju
določenih obdelovalnih površin. Vez z zemljo, ki ga je utelešalo
podeželje, izginja v opustošenju industrijske agrikulture, kar nas sili,
da ponovno premislimo našo povezanost z zemljo. Konec koncev bo
Evropa jutrišnjega dne ta, ki je vedno bila. Če to ne bo več stari svet,
Okrogla miza z A. Finkielkrautom	107
čemu potem? Če to ne bo več svet mest in svet podeželja, ni nujno, da
je igra še vredna svojega zastavka.
V Zahodni Evropi je zemlja slabo varovana. Ustvarja se nevarno
nasprotje, ker se ekologi - vem, da je to, kar bom rekel, nekoliko grobo,
tako pač je - niso docela otresli antisemitske preteklosti ekologije.
Ekologija ima antisemitsko preteklost. Zadeva jev jasna: od nemškega
romantizma naprej se na Zahodu sovraštvo do Zidov in ljubezen do
narave vzajemno evocirata. Žide so vedno obtoževali za in-
dustrializacijo, za denar; o tem govori cela tradicija. Lahko bi
pričakovali, da je s prehodom iz desnice na levico ekologija opravila
svoj aggiornamento. Mislim, da to ne drži, vsaj za Francijo ne; določene
afere to nenehno kažejo: zalivska vojna, fanatično in patološko
propalestinska in protiizraelska naravnanost ekologov (kar je zgovorno:
zalivski vojni bi lahko postavili nasproti izraelsko okupacijo Cisjor-
danije, ne da bi s tem branili to izključno stvar, ki je zelo zelo zakasnila
zavest o evropskih problemih v Zahodni in Vzhodni Evropi). Palestina
je povzročila polarizacijo: Palestinci so bili edini narod, ki ga je bilo
treba braniti, edini, ki so si zaslužili ozemlje in državo. Neverjetno je,
kako za Zahodnoevropejce danes začenja obstajati Slovenija, pribal-
tiške dežele, Armenija itd., medtem ko je palestinsko vprašanje vsaj
od 1967 vsak dan predmet strastnih razprav in posredovanj: Palestina
je obstajala, vendar je obstajala na račun izničenja vseh drugih narodov.
Ta logika obvladuje tudi ekologe, njih celo bolj kot druge, kajti ob
Arafatovem prihodu v Francijo so izjavili, da je izraelska zasedba
Palestine najhujše dejanje po drugi svetovni vojni. Zaskrbljujoče je, da
je pred tremi tedni v Francijo prišel ekolog, ki je trdil, da je zalivsko
vojno povzročila zarota židovskega lobija^ Pred drugo svetovno vojno so
mirovniki in ljubitelji zemlje obsojali Žide kot vojne hujskače, češ
zaradi njih in zanje se vojskujemo, in danes spet začenjajo z enakimi
toni.
To je ena od nesreč ekološkega gibanja v Franciji. So še druge. Spričo
tega so se ustvarile razmere za stališče, ki je postavilo sovraštvo do
narave malone kot kriterij antifašizma. Kot da bi ljubezen do narave
bila sama na sebi kriva, kot da bi bila izkoreninjenost človeka zaradi
tega, ker je ideologija vkoreninjenosti privedla do grozodejstva,
napredek, ki se mu velja pridružiti. Od tedaj je v Franciji razširjeno
mnenje, ki tehniko slavi v imenu antifašizma in celo v imenu židovske
identiete (kot da bi bila tehnika židovska, ker izkoreninja človeka, in
kot da biblija ne bi opominjala, da smo tujci na Zemlji). Te juksta-
pozicije so pogubne. Prepričan sem, da je treba zemljo braniti pred
vsemi napadi nanjo, prav tako tudi živali; humanizem, ki temelji na
zaničevanju zemlje in živali, ni vreden tega imena. To vprašanje je ena
108	Okrogla miza z A. FinkielkraiUom
od nalog mišljenja v sedanjem trenutku, žal jo je v Franciji in v Zahodni
Evropi treba voditi proti ekologom.
Ne vem, če sem zadovoljivo odgovoril na vaše vprašanje. Mislim, da se
z ekologijo odpira pot za nastanek širše zavesti, vendar pod pogojem,
da se ekologija razide s starimi demoni, ki jo preganjajo. Moj vtis je,
da se to še ni zgodilo.
Igor Pribac: G. Finkielkrautu se zahvaljujem za izčrpnost tega in vseh
prejšnjih odgovorov, ki po vznemirljivem predavanju gotovo niso bili
lahka naloga. Zahvaljujem se tudi vsem drugim udeležencem v
pogovoru za njihov prispevek, ravnatelju kulturnega centra Charles
Nodier g. Mörcku se zahvaljujem, ker je srečanje omogočil, vsem
drugim navzočim pa za pozornost, ki so nam jo naklonili v tem sončnem
nedeljskem popoldnevu. Hvala in na svidenje ob prihodnji podobni
priložnosti.
Prevedel in za objavo pripravil Igor Pribac
Izbrana bibliografija Alaina Finkielkrauta
1977: Le noveau désordre amoureaiix (v sodelovanju s Pascalom Brucknerjem),
Seuil, Pariz.
1979: Ralentir: mots-valises!, Seuil, Pariz.
1979: Au coin de la rue, l'aventure (v sodelovanju s Pascalom Bruknerjem),
Seuil, Pariz.
1980: Le Juif imaginaire, Seuil, Pariz.
1981: Le petit dictionnaire illustré, Seuil Pariz.
1982: L'avenir d'une négation, Seuil, Pariz.
1983: La réprobation d'Israël, Denoël.
1984: La sagesse de l'amour, Gallimard, Pariz
1987: La défaite de la pensée, Gallimard, Pariz.
1989: La mémoire vaine, Gallimard, Pariz.
Članki
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 142/143; 111-23	111
Je revija stranka?
primer MLADINA® 1981-1988
Igor Lukšič
Revija je navadno mesto, kjer objavljajo svoja razmišljanja, razprave
ljudje, ki so si sorazmerno blizu tudi po politični usmeritvi. V času
socializma je bilo več poskusov ustanavljanja revij in potem njihove
ukinitve. Oblastniki so bili pripravljeni prisluhniti potrebam praviloma
mlade, neuveljavljene generacije pojavnem izpovedovanju. Vendar so
namesto revije vedno dobili nekaj več. Nekaj, kar je presegalo družbeno
kritiško in kulturno sfero. In ta presežek so različno imenovali: demok-
ratična opozicija, kontrarevolucija, antisocialistična propaganda,
nacionalistično leglo ipd.
Ob ustanovitvi Nove revije so mnogi napovedovali, daje z njo postavljen
temelj za pluralizacijo tedanjega političnega sistema. Nekateri pa so
domnevali, da imajo uredniki namen ustanoviti stranko, kar je bilo
tedaj nezaslišano.
Potem se je začel fenomen Mladina. Njena opozicijska ost se je šilila,
naklada je rasla in uredništvo se je izvilo izpod peruti mladinske
organizacije.
Prvaki Demosa so ob ustanovitvi enotne opozicije vzpostavili tednik
Demokracija, ki je pripravila volilce na obračun z volilnimi lističi.
Ukinjen je bil Telex, ki v novo nastajajoči konfiguraciji političnega
prostora ni našel ustreznega botra. Kmalu zatem je šel v stečaj
Komunist, tednik, ki je imel veliko naklado, pa vendar maloštevilno
bralstvo. Po volitvah se je rodil tednik Evropa, ki je bil od strank
najbližji SDP. Ko gaje stranka že skoraj imela za svojega, je šel v stečaj.
Še pred tem je propadla Demokracija. Vlada pa se od prvega dne
ukvarja s tem, kako bi ustanovila svoj časopis. To ji do danes ni uspelo,
je pa zato Krščanski demokraciji ob vladni pomoči uspelo zagnati nov
dnevnik.
Kakšno je mesto stranke v politiki na Slovenskem? Brez periodičnega
tiska je stranka mrtva. Dejansko šele revija, časopis, tednik konstituira
stranko. V pričujoči razpravi bomo nakazali možen pristop k preučeva-
112	Igor LukJič
nju strank v slovenskem političnem prostoru na primeru tednika
Mladina v obdobju 1981- 1988.
Pojem stranke
V politološki literaturi se stranka različno opredeljuje. Najbolj razšir-
jena definicija strank od Webra sem upošteva, da je stranka interesna
skupina, ki se bori za oblast. Bibič v opredeljevanju iriteresnih skupin
opozarja na bistveno razliko med interesno skupino in stranko: inte-
resna skupina lahko postavlja svojega kandidata, vendar še vedno
ostane "nekaj 'zunanjega' glede na sam proces odločanja 'znotraj'
državne strukture" (Bibič, 1981:206). Celo politične interesne skupine,
ki so po definiciji politični subjekt, se od političnih strank enako
razlikujejo kot parcialne interesne skupine: neposredno si ne zas-
tavljajo cilja, da bi same prevzele funkcijo državne oblasti. Če
uporabimo opredelitev za interesne skupine tudi za stranko, lahko
trdimo, da so stranke nekaj notranjega glede na proces odločanja
znotraj državne strukture. Stranke se nahajajo v sferi države. Tu pa smo
pred velikim vprašanjem: kaj je država?
Če sprejmemo redukcionistično definicijo, ki pod državo razume vlado,
se nam takšna opredelitev stranke izide. Boj stranke za oblast je boj za
takšno moč v parlamentu, ki bo omogočila samostojno (maksimalni
program) ali koalicijsko sestavo vlade in s tem vstop stranke v vlado
(minimalni program). Oblast-država-vlada je v tem smislu pojmovana
kot določen kraj, ki gaje mogoče osvojiti, zasesti, izgubiti.
Pri tem ostajajo številna odprta vprašanja, ki zadevajo prihod točno
določene stranke na oblast in njeno izvajanje oblasti, njeno nastopanje
kot oblasti-države-vlade. Nepojasnjen je potencial stranke, da lahko
postane oblast-država-vlada. Takšna opredelitev spregleda, da država
ne more obstajati, če državljani ne izvajajo zakonov. Gramsci je na to
dejstvo opozoril v koncepciji delavske države. "Delavske vlade ne more
biti, če delavski razred ni sposoben kot celota postati izvršilna oblast
delavske države." (Gramsci, 1974:74) Moč države-vlade temelji na
njeni moči v civilni družbi. V Zaporniških zvezkih je Gramsci zapisal,
da je država enaka civilni družbi in da je razlikovanje med državo ali
politično družbo in civilno družbo le metodološke narave, dejansko pa
gre za isto stvar. Država v integralnem smislu je civilna družba +
politična družba, hegemonija oklopljena z nasiljem (Gramsci,
1987:130). Koncept države-vlade zapostavlja problem hegemonije kot
Je revija stranka? - primer Mladine 1981-1988	113
sestavine države, precenjuje državo-silo nasproti državi-vodstvu in
državi-organizatorju pristanka. Vsak državljan ali skupina je
funkcionar države, če v družbenem življenju deluje v smeri, ki jo je
začrtala država-vlada. (Gramsci, QC:1028)
Razširjeni pojem države vključuje in implicira tudi razširjen pojem
stranke, ki nastopa kot posrednik med državo v ožjem smislu in civilno
družbo.
V neki določeni družbi nihče ni dezorganiziran in brez stranke, če le
organizacijo in stranko pojmujemo v najširšem pomenu besede in ne
formalno. Gramsci (QC:1352) razlikuje dva tipa stranke:
1.	stranka kot politična organizacija, kot instrument reševanja
problemov nacionalnega in mednacionalnega življenja,
2.	stranka kot splošna ideologija, ki je vzvišena nad različnimi bolj
neposrednimi grupiranji. Sestavljajo jo elite kulturnikov.
Prvi tip stranke ustreza njeni ožji opredelitvi. Ta tip stranke je usmerjen
v nabiranje fizičnih oseb, agitacijo za pridobivanje volilcev, or-
ganizacijo članov in simpatizerjev. V celoti je usmerjena v pridobitev
državne oblasti. Drugi tip stranke deluje idejno, brez trdne strankine
strukture, sodeluje v boju za oblast, s tem ko organizira hegemonijo.
Slednji tip stranke ima nalogo, da s stališča kulture in splošne
ideologije vodi veliko gibanje, ki se trudi obdržati ali spremeniti
obstoječe politične institucije. Materializacijo takšne stranke vedno
predstavlja kakšna revija, kak časopis, s katerim se materialno širi
splošna ideologija in pri katerem se zbirajo isto/podobno ideološko
usmerjeni ljudje. Takšna stranka-revija nima
neposrednih ambicij, da bi prišla na oblast-
državo-vlado, lahko pa igra pomembno vlogo
pri zagotavljanju hegemonije v civilni družbi
in s tem vidno vlogo v državi, tako da usmerja
1 Stranka, ki je na oblasti v partijski državi, je
prežeta z državo, njena civilno družbena funkcija
je okrnjena. Stranka, ki je v opoziciji, pa
praviloma krepi ravno svoje delovanje v civilni
družbi. Redko se zgodi, da stranka na oblasti v
partijski državi organizira mitinge v podporo
svoji politiki, seveda kolikor ne gre za totalitarni
sistem.
114	Igor LukJič
razpoloženja ljudi, jih organizira in jim daje tako politično moč, ki je
pogoj za vplivanje na izvajanje oblasti. Vzpostavljanje vodilnih pojmov
v javnem mnenju je hkrati postavljanje in organiziranje političnega
konsenza. Je dejanje oblasti, ker ustvarja teren organizacije oblasti.
Oblast v ožjem smislu, pravni pojem oblasti je omejen na, v skrajni
konsekvenci, nasilno izterjanje zapovedanega ravnanja. Pri tem je
pojem nasilja razumljen mehanično. Ze samo z razumevanjem nasilja
kot torture nad celovitostjo posameznika (evropsko rečeno, tudi nad
njegovo duhovnostjo, voljo, čustvi) dobimo pojem oblasti, ki presega
njegovo omejitev na lokacijo v državo v ožjem smislu. Oblast tako ni
zgolj skupek ustanov in aparatov, ki zagotavljajo podrejenost
državljanov dani državi-vladi. Oblast prav tako ni samo način podrejan-
ja, ki bi v primerjavi z nasiljem imel obliko pravila. V širšem smislu
je oblast mnogovrstnost odnosov in razmerij sil, ki so imanentni
področju, na katerem se izvajajo, in ki tvorijo njegovo bistveno sesta-
vino. Oblast se (re)producira vedno nanovo. Klasična predstava oblasti
je ostala povezana z monarhijo (Foucault, 1982:80). Ta predstava
pravne monarhije obseda predstave o politiki, zato so obsedene od
pojma nasilja, zakona, svobode, volje in državne suverenosti. Mehaniz-
mi oblasti in njeno konstituiranje pa so se od 17. stoletja v temeljih
spremenili. Vsak posameznik je ujet v konstituiranje oblasti, kot se nad
njim izvaja in kot jo hkrati izvaja sam. Z ozaveščanjem te ujetosti, z
oblikovanjem zavesti o pripadnosti neki hegemonski sili, ki je v neki
povnanjeni relaciji do vprične države-vlade, posameznik oblikuje
pogoje za oblikovanje politične samozavesti. Vsak posameznik se
lahko konstituira kot oblast ob predpostavki, daje sposoben obvladovati
mnogovrstnost odnosov in razmerij sil. To še bolj velja za skupine,
organizacije in v našem primeru revije. Pravna pravila omogočajo pot
do pravne oblasti, druga pravila pa veljajo za samokonstitucijo oblasti
in hegemonske sile, ki deluje v civilni družbi in pravno določeno oblast
obvladuje.
Biti na oblasti ne pomeni, da si strpan v določeno vladno zgradbo ali
da sediš na stolu predsednika vlade, temveč pomeni voditi lastno (ali
podpirati kako) reformno ali proti reformno gibanje, ki konstituira neko
razmerje političnih sil, v katerem bodo reforme možne oziroma
nemožne. Boj za oblast je boj za ustrezno razmerje sil v konstituciji
oblasti v civilni družbi. Revija kulturnikov in družbenih kritikov nima
ambicij, da bi prišla na oblast, ker je že na oblasti. Ona sama konstituira
in izvaja oblast. Namesto državne oblasti v ožjem smislu posega po
pravni poti samo zato, da se po eni strani razkazuje kot oblast, po drugi
pa zato, da skriva svojo nepravno, celo ilegalno naravo.
Je revija stranka? - primer Mladine 1981-1988	115
Funkcije, ki jih izvajajo stranke, so:
1.	formuliranje ciljev,
2.	artikulacija interesov,
3.	mobilizacija in socializacija,
4.	oblikovanje elit in funkcija rekrutiranja (Beyme, 1985:362- 353).
Politična revija opravlja vse glavne funkcije stranke: formulira
politične cilje, artikulira interese v pisni obliki, mobilizira svoje
bralstvo k politični aktivnosti, sodeluje pri socializaciji bralcev in
posredno tudi nebralcev, oblikuje elito stalno pišočih in sodelujočih z
revijo ter rekrutira pisce v vrste stalnih sodelavcev, "profesionalnih
funkcionarjev". Zato ne preseneča ugotovitev, ki jo je eksplicitno
zapisal Gramsci pri analizi Crocejevega vpliva na italijansko politiko,
da je "časopis (ali kaka skupina časopisov), revija (ali kaka skupina
revij) tudi "stranka" ali "frakcija stranke" ali "deluje po določilih
stranke"" (Gramsci, QC:1939).
Mladina in nova politika
Mladina je politični tednik. Samostojno formulira politične cilje, zas-
tavlja vprašanja političnim telesom, komentira politična dogajanja,
posreduje lastne ocene političnih razmer, zastopa lastno politično
strategijo. 0 tem se lahko prepričamo že z najbolj površnim pregledom
pisanja v Mladini. Naša teza je, da je Mladina nosilec-stranka nove
politike^, za katero je značilno predvsem zavzemanje za zaščito
državljanskih pravic in svoboščin posamez-
nikov in skupin (v naših razmerah zlasti za
svobodo izražanja in javnega nastopanja) in s
tem v zvezi boj za temu primerno zakonodajo.
2 Pojem nove politike je v ZDA vezan na
tematizacijo politike v razmerah prevlade
televizije, videa in raziskav javnega mnenja.
Zanimanje je usmerjeno v novo konstituiranje
terena politike, v vzpostavljanje novega tipa
legitimnosti, novo vlogo strank in institucij v
političnem sistemu. V Evropi pa pojem nove
politike meri na spremembe tem in metod
političnega delovanja.
116	Igor LukJič
K temam nove politike sodijo še ekologija, seksizem in vprašanja
duhovnosti, svetovnega miru, alternativnega zdravljenja. Stara politika
je bila zasidrana v sferi ekonomskih in varnostnih vprašanj.^
V razpravi bomo pokazali, da je Mladina izpolnjevala vse funkcije
stranke nove politike:
1.	formulirala je cilje nove politike, kar bomo preverili s pregledom
vsebin, o katerih je Mladina pisala v treh mesecih pred izvedbo
ankete Slovensko javno mnenje (SJM) v določenem letu;
2.	artikulirala je interese nove politike, kar bomo poskušali potrditi z
istim pregledom vsebin, kot pod točko ena;
3.	mobilizirala je bralce za reševanje problemov nove politike in
mobilizirala v vrste bralstva Mladine, kar bo razvidno iz pregleda
vsebin Mladine (kot pod točko ena), uspešnost mobilizacije
(predvsem v vrste bralstva) pa kaže gibanje števila rednih, pogostih
in občasnih bralcev v obravnavanem obdobju na osnovi podatkov
raziskave SJM. Učinkovitost mobilizacije za probleme nove politike
in v zelo ozkem smislu tudi izvajanje socializacijske vloge bomo
merili z ugotavljanjem vpliva stališč in ciljev, ki jih je oblikovala
Mladina, na stališča bralcev. Sicer pa za merjenje socializacijske
vloge Mladine v naši nalogi nimamo pravega kazalca, zato ga bomo
le predpostavili na podlagi ugotovitev drugih raziskav in splošnega
vedenja o socializacijskih dejavnikih, med katere sodi tudi tisk.
4.	Oblikovanje elit in funkcijo rekrutiranja Mladine bomo merili z
oblikovanjem uredništva in stalnih sodelavcev, ki si ta status
pridobijo na osnovi pripadnosti temam nove politike oz. uredniški
politiki. Uredništvo je v našem primeru elita, ki izvaja funkcijo
rekrutiranja stalnih in drugih sodelavcev. V nalogi se bomo zadovo-
ljili s to ugotovitvijo, ki je empirično ne bomo preverjali. (Kazalci
za to bi bili lahko gibanje v vrstah članov uredništva in sodelavcev
Mladine v obravnavanem obdobju in njihova stališča ter vsebina
zavrnjenih člankov in njihovi pisci.)
Če se bo izkazalo, da je vsebina člankov, objavljenih v Mladini, po
večini s področja nove politike, iz česar lahko sklepamo, da Mladina
oblikuje cilje s tega področja, artikulira interese in izvaja mobilizacijo
3	0 tem glej podrobneje v Offe (1987) in Beyme, Kaase (1978).
4	Glej npr. Južnič, 1973:140-145.
Je revija stranka? - primer Mladine 1981-1988	117
na osnovi vprašanj nove politike, bomo lahko zavrgli hipotezo, da
Mladina ne izvaja prvih treh funkcij stranke, ki jih je navedel Beyme.
Vsebino člankov v Mladini smo določali na osnovi naslovov in podnas-
lovov, kjer pa se iz tega ni dalo razbrati vsebine, smo vsebino določili
z branjem članka. Za vsako izbrano leto smo pregledali vse številke
Mladine v obdobju treh mesecev pred izvedbo ankete SJM.
V	obdobju treh mesecev od septembra do začetka decembra leta 1981
je Mladina pri notranjepolitičnih temah pisala predvsem o reformi
srednjega in visokega šolstva (31 člankov), o dogajanjih v lastni
organizaciji (25 člankov), o delegatskem sistemu in samoupravnih
odnosih v družbi in delovnih organizacijah (15 člankov), o ekonomskih
problemih (9 člankov), praznikih in dosežkih JLA (7 člankov), o
kmetijstvu (7 člankov), o tisku in informiranju (5 člankov), o MDA (4
članki), o ekologiji (3 članki), o miru (3 članki). Objavila je tudi pobudo
o odpravi smrtne kazni.
V	obdobju treh mesecev od konca februarja do konca maja 1984 paje
Mladina pri notranjepolitičnih temah objavila članke predvsem o
informiranju in svobodi tiska (17), ekonomskih problemih (11), o
konkretnih primerih zatiranja državljanskih in človečanskih pravic
ljudi in manjšin (9), o obrambi in JLA (8), o reformi šolstva (7), o
ekoloških problemih (7), o pluralizmu interesov, diktaturi in monizmu
(7), o štafeti mladosti, olimpijskih igrah in univerzijadi, miru, teh-
nološki revoluciji, feminizmu, novejši slovenski zgodovini in o smrtni
kazni (3). Uvedla je redno rubliko Rdeči kotiček, kjer je komentirala
tekoča dogajanja zlasti v notranjepolitičnem življenju.
V	enakem obdobju leta 1986 paje Mladina pisala predvsem o ekološki
problematiki (29), o samoupravljanju in ZK (15),
o volitvah (13), o pravicah državljanov (12), o
Kosovu (11), o lastni organizaciji (6), o JLA (5), o	_*-..
ekonomskih problemih, o reformi šolstva ter o
informiranju (4).	Janei^ -"
V	enakem obdobju leta 1987 je Mladina pisala	A
predvsem o političnih dogodkih in ZK (25), o П
človečanskih in državljanskih pravicah (23), o	уУ ^__.
reformi reforme šolstva (15), o štafeti in plakatni	"
aferi (14), o ekologiji (12), o informiranju (10), o	ЛЧ^
ekonomiji (9), o stavkah (8), o ustavnih spremem-	//
bah (6), o slovenskem sindromu (6), o JLA (5), o ~~_J
dogodkih iz novejše zgodovine (4), o energetski Illlj/rl
politiki (3), o Novi reviji (3).	^—-
118	Igor LukJič
V enakem obdobju leta 1988 je Mladina pisala predvsem o politiki
zveznega in republiškega vodstva, ZK in samoupravljanju (50), o J LA
in prodaji orožja (47), o človečanskih in državljanskih pravicah (31),
o informiranju in javnosti delovanja (30), o ekonomskih problemih
(25), o ekoloških problemih (22), o volitvah (15), o odprtih problemih
novejše zgodovine (14), o kmetijstvu in organiziranju kmetov (10), o
reformi šolstva (10), o ustavnih spremembah (8), o reformi mladinske
organizacije (7), o štafeti mladosti (4). V tem obdobju je mladina izbrala
svojega kandidata za predsednika predsedstva SRS in ga kot svojega,
skupaj z njenim programom, predstavila v št. 4 pod naslovom "Za
radikalne rešitve" in nadnaslovom "Vote for me". V tem obdobju je tudi
vodila pobudo za referendum, na katerem bi se izjasnili o predlogih za
spremembo ustave.
Leta 1981 je Mladina namenila političnim temam praviloma 14 strani
od 50-tih, leta 1988 pa 32 od 48-tih.
Iz prikaza je razvidno, da je Mladina postopoma postala vse bolj
profiliran politični tednik, ki se je vse bolj ukvarjal z aktualnimi
političnimi dogajanji, poleg tega pa učinkovito sprožal lastne pobude
in jih zasledoval na njihovi poti v tisku in v političnem sistemu. Tu
navajamo tiste teme, ki so po obsegu, ki so ga dobile v Mladini v
obravnavanih obdobjih, največje: odprava smrtne kazni, kritika inves-
ticij v železarno na Jesenicah in tovarno aluminija v Kidričevem,
ukinitev člena 133 KZ SFRJ, reforma volilnega sistema in "predvolilna
kampanja", kritika izvažanja orožja in odnosov v JLA, pobuda za
referendum o spremembi Ustave SFRJ. To pa so teme nove politike:
problem človečanskih in državljanskih pravic, tudi ko gre za JLA in
volilni sistem, in ekologije.
Za leto 1981 lahko trdimo, da se je Mladina predvsem odzivala na
dogajanja in jih prenašala na svoje strani. Prevladovale so teme, ki so
jim aktualnost določali izven Mladine. V večini je šlo za teme stare
politike. Obetavno napoved sprememb je pomenila pobuda za odpravo
smrtne kazni. V letu 1984 je že razvidna močnejša navzočnost tem nove
politike, vendar so teme stare politike še vedno v večini. Leto 1986
pomeni očiščevanje tem stare politike in njihovo preformuliranje. Tako
Mladina ne prenaša le uspehov in dosežkov JLA, temveč jo zanima npr.
odprava obveznega služenja vojaškega roka za ženske. Pri pisanju o
političnem sistemu in tekoči politiki zveznih in republiških organov ne
le poglobljeno komentira dogajanja in posreduje pobude svojih bralcev
in stalnih sodelavcev in tako oblikuje avtonomno pozicijo do odprtih
vprašanj, ki jih tudi sama odpira. Boj za avtonomno pozicijo in izgradnja
lastne identitete pa je tudi pomemben element nove politike; stara
Je stranka ? - primer Mladine 1981-1988	119
politika paje slonela na centralizirani kontroli in vrednoti materialnega
napredka.
Na osnovi pregleda vsebin člankov lahko trdimo, da je Mladina delno
od leta 1986, zlasti pa leta 1987 in 1988 oblikovala cilje nove politike,
artikulirala interese bralcev in mobilizirala bralce.
Iz tabele, ki kaže gibanje bralcev Mladine od leta 1976 do leta 1988,
je razvidno, daje bilo število bralcev najmanjše v letu 1981, nato paje
Tabela 1. Branost Mladine*
Nikoli
Leto Redni bralci v %	Pogosti bralci v %	ne bere
1976 1,9	1,6	87,6
1980	1,9	2,8	83,0
1981	dec. 1,2	1,5	86,0
1984 2,0	2,3	80,3
1986	4,6	4,8	69,0
1987	6,4	7,9	62,6
1988	12,05	11,6	50,7
* Podatki so vzeti iz raziskav SJM.
začelo postopno naraščati. Prvi večji premik je zabeležila anketa v letu
1986, ki je bilo tudi leto mladinskega kongresa v Krškem. V letu 1987
in 1988 se je število bralcev Mladine stalno povečevalo, tako da je
število vseh njenih bralcev naraslo na 50% vprašanih. Učinkovitost
mobilizacijske moči Mladine je s tolikšnim
naraščanjem bralcev očitna. Lahko pa tudi
trdimo, da se je s tem povečanjem bralcev
hkrati povečala socializacijska funkcija
Mladine.
Za učinkovitost mobilizacijske in deloma
socializacijske funkcije Mladine bomo opravili
še eno meritev. V raziskavi SJM v letu 1986
smo izbrali tista vprašanja, ki jih je Mladina v
5 4,3% vprašanih trdi, da je v letu 1988 začela
redno ali pogosto brati Mladino. Ta podatek
relativizira dvig rednih in pogostih bralcev za
5,6% oz. 3,7%.
120	Igor LukJič
tistem letu obravnavala tri mesece pred izvedbo anketiranja. Oblikovali
smo dve skupini: 1. redne bralce Mladine in 2. ostale ter izvedli
diskriminacijsko analizo. Skupini naj bi se glede na izbrana vprašanja
dalo ločiti, kar bi pomenilo, da imajo redni bralci Mladine podobnejša
stališča o izbranih vprašanjih kot njeni nebralci. S tem bomo sklepali
na učinkovitost mobilizacijske in deloma tudi socializacijske funkcije
Mladine. Če bodo razlike v mnenjih med bralci in nebralci velike, je
vpliv Mladine na bralce velik in s tem učinkovitost njene
mobilizacijske in deloma tudi socializacijske funkcije visoka. V
primeru, da razlike niso značilne, je učinkovitost obeh tu merjenih
funkcij majhna.
Za leto 1986 smo uporabili 16 odgovorov na vprašanja o:
A5/ oceni trenutnega stanja v Jugoslaviji,
A12/ sprejemljivosti obrti in malega gospodarstva v privatnih rokah za
socializem,
C19/ odstavitvi najodgovornejših funkcionarjev, ki so nas pripeljali v
krizo,
Dl/ mestu novih družbenih gibanj v naši družbi,
D2/ sodelovanju v takšnih gibanjih,
D3/ izstopih iz sindikata,
D4/ prekinitvi dela, stavkah,
D5/ zaupanju v mlado generacijo,
E5/ razvijanju Slovenije v primerjavi z drugimi republikami in pok-
rajinama,
E6/ odnosu med razvitimi in nerazvitimi republikami in pokrajinama,
E9/ priseljevanju delavcev iz drugih republik v Slovenijo,
F15/ pripravljenosti za računalniško usposabljanje,
KI/ zunanji politiki SFRJ,	*
K8/ uvedbi civilnega služenja,
K12/ ukinitvi smrtne kazni,
K13/ ukinitvi tistih členov kazenskega zakonika, ki omejujejo svobodo
govora.
Iz računalniškega izpisa povzemamo te sklepe:
V obe skupini se je pravilno razvrstilo 70,8% respondentov. Ob
upoštevanju predhodne verjetnosti, ki znaša 50%, ker imamo samo dve
skupini, je ta vrednost nizka. Kljub temu na osnovi tega rezultata lahko
sklepamo, da se skupini razlikujeta.
Centroid prve skupine je -1,09, druge pa 0,05. Razlika med
centroidoma je torej 1,14, iz česar lahko sklepamo, da se obravnavani
skupini razlikujeta.
Je revija stranka? - primer Mladine 1981-1988	121
Izračunana je bila ena diskriminantna funkcija, ker imamo samo dve
skupini. Če upoštevamo standardizirane vrednosti, se diskriminantna
funkcija glasi:
y = - 0,02357 + 0,10016 - 0,08254 + 0,42365 + 0,19322 - 0,17217
+ 0,02218 + 0,33521 - 0,12382 - 0,02257 - 0,21624 + 0,22424 +
0,23940 + 0,31577 - 0,10914.
Lestvica standardiziranih absolutnih vrednosti, zaokroženih na dve
decimalni mesti, je takšna:
D1	0,42
D5	0,34
K12	0,32
K8	0,24
KI	0,22
F15	0,22 -
D2	0,19
D3	0,17 -
E5	0,12 -
K13	0,11 -
A12	0,10
C19	0,08 -
A5	0,02 -
E9	0,02 -
D4	0,02
Na osnovi te razvrstitve » lahko ugotovimo, da se skupina bralcev
Mladine najbolj razlikuje od njenih nebralcev po odgovoru Dl, sledita
mu odgovora D5 in K12. Vsi drugi odgovori imajo vrednosti blizu nič
in za diskriminantno funkcijo niso pomembni.
Končna ugotovitev na osnovi diskriminantne
analize je: skupina bralcev Mladine se od
skupine njenih nebralcev po obravnavanih
odgovorih razlikuje. Najboljši diskriminatorji
pa so odgovori na vprašanja o mestu družbenih
gibanj v naši družbi (Dl), o zaupanju v mlado
generacijo (D5) in o ukinitvi smrtne kazni
(K12). '
122	Igor LukJič
Sklep
V začetku smo postavili tezo, da je Mladina stranka nove politike.
Koncept stranke smo oblikovali, opirajoč se na Gramscijevo koncepcijo
stranke in Beymejevo določitev funkcij stranke. Nato smo oblikovali
kriterije, s katerimi smo merili posamezno funkcijo Mladine kot
stranke. Mladina je stranka, če opravlja vse funkcije stranke. Uvodoma
smo pokazali, da bomo za nekatere funkcije na osnovi drugih raziskav
in dognanj predpostavili, da jih Mladina opravlja, saj bi dokazovanje z
empiričnimi rezultati preseglo okvire pričujočega prispevka.
Pokazali smo naslednje:
1.	Mladina je v letu 1986, zlasti pa 1987. in 1988. leta bistveno več
pisala o temah nove politike kot prejšnja leta, iz česar lahko
sklepamo, da je oblikovala tudi cilje v zvezi s temi temami. S tem
je opravljala prvo od funkcij stranke: formuliranje ciljev.
2.	S tem ko je v omenjenih letih pisala o temah nove politike, je
artikulirala interese s tega področja, kar je druga funkcija stranke.
3.	S pisanjem o temah nove politike je bralstvo mobilizirala za
reševanje teh problemov, uspešno mobilizirala bralce, da so stopili
v vrste njenih naročnikov in vsaj občasnih bralcev, ter izvajala dokaj
učinkovito rpobilizacijo za probleme nove politike (glej rezultate
diskriminantne analize) in s tem delno izvajala tudi svojo
socializacijsko vlogo.
Ob upoštevanju predhodnih omejitev glede socializacijske in rekru-
tacijske funkcije lahko zaključimo, da je Mladina v obravnavanem
obdobju opravljala vse štiri funkcije stranke in je zato stranka. Ker pa
je njena dejavnost usmerjena predvsem v teme nove politike, lahko
zaključimo, daje bila Mladina v obravnavanem obdobju stranka nove
politike.
Post Scriptum
/lili'
Razmišljanja o tem, kje se nahaja jedro stranke (v parlamentarni
frakciji, v vodstvu stranke, v programskem svetu, v članstvu ali v
glasilu-reviji), je vedno napajalo politološke razprave. Pri nas je to
vprašanje zanimivo s stališča nastajanja strank. Kdor hoče razumeti
fenomen DEMOS, mora poznati Novo revijo, kdor hoče razumeti sodob-
Je revija stranka? - primer Mladine 1981-1988	123
no Liberalno demokratsko stranko, mora poznati Mladino v osemdesetih
letih, kdor hoče razumeti Stranko demokratične prenove, mora vedeti
za Komunista (likvidacija Komunista je bila predpogoj za prenovo) in
njegovo usodo, kdor hoče prepoznati strukturo Krščansko demokratske
stranke in Krščanskih socialistov, mora kaj vedeti o zgodah v gibanju
2000 in Reviji 2000. Revije živijo svoje življenje, je pa bila njihova
vloga pri oblikovanju strank in njihovem preoblikovanju v nove stranke
pomembnejša kot svoje čase v zahodni Evropi. Zastavlja se vprašanje,
ali bodo revije še naprej v temelju določale politiko strank, ali se bo
razmerje obrnilo in bodo stranke določale identiteto revij?
Literatura
BEYME, von Klaus in Max KAASE (1978): "Election and Parties". German
political studies, vol. 3, Sage Publications: London and Beverly Hills.
BEYME, von Klaus (1985): Political Parties in Western Democracies. Gower
House, Croft Road, Aldershot.
BIBIČ, Adolf (1981): Interesi in politika. Delavska enotnost: Ljubljana.
GO ATI, Vladimir (1982): Savremene političke partije. BIGZ: Beograd.
GRAMSCI, Antonio (1974): "Vladajoča stranka in vladajoči razred". V:
A.Gramsci, Izbrana dela, ur. A. Zun, Cankarjeva založba: Ljubljana.
GRAMSCI, Antonio (1987): Gramsci, civilna družba in država, izbor
Gramscijevih tekstov in tekstov o njem, ur. A. Bibič, Komunist: Ljubljana.
GRAMSCI, Antonio (1977 druga izdaja): Quaderni del carcere (QC). Einaudi:
Torino.
FOUCAULT, Michel (1982): Istorija seksualnosti. Prosveta: Beograd.
FOUCAULT, Michel (1991): Vednost - oblast - subjekt. Krt: Ljubljana.
JUŽNIČ, Stane (1973): Politična kultura. Obzorja: Maribor.
MLADINA letnik 1981, 1984, 1986, 1987, 1988.
OFFE, Claus (1987): Nova družbena gibanja: izziv mejam institucionalne
politike. Delavska enotnost: Ljubljana.
Knjižna zbirka KRT
bo do konca letošnjega leta izdala delo Friedricha
Hayeka "Usodna domišljavost" ("The Fatal Conceit").
Dovolite, da Vam knjigo podrobneje predstavimo.
Osrednja Hayekova pozornost ¡e posvečena evoluciji kulture, katere
rezultat je današnji "razširjeni red" in trg kot eden njegovih osrednjih
elementov. Hayek prek analize konkurence kot mehani-zma za
generiranje in optimalno uporabo individualnega védenja prikaže
trg kot urejenost, ki presega sposobnosti dojetja ali načrtovanja
kateregakoli posameznika. Z analizo evolucije kulture, katere os-
novni mehanizem je konkurenca med različnimi človeškimi
skupinami in prenašanje znanja prek priučenih tradicij, morale in
obnašanja, skuša pokazati, kako se je mogla skozi tisočletja razviti
tržna družba kot superiorni način koordinacije individualnih
prizadevanj, ne da bi si jo kdorkoli vnaprej zamislil.
Knjiga 'The Fatal Conceit" je v originalu prvič izšla leta 1989 in - kot
kaže njen podnaslov "Napake socializma" - predstavlja tudi
Hayekov končni obračun s filozofsko in ekonomsko doktrino sociali-
zma. Velik del knjige je zato posvečen utemeljevanju privatne
lastnine kot osnove človekove svobode in kakršnekoli urejenosti
razmerij med ljudmi, obračunu z racionalističnim konstruktivizmom
in dokazovanju, da nobena ureditev, ki jo zavestno načrtuje človek
s svojo omejeno racionalnostjo, ne more biti uspešnejša in
koristnejša za blaginjo človeštva kakor je to "razširjeni red" tržne
družbe, ki se je spontano razvil v tisočletjih evolucije kulture.
Prepričani smo, da bomo z izdajo Hayekove najnovejše knjige
prispevali k razjasnitvi tistih tradicij ekonomske misli, ki so v našem
prostoru (vsaj javno in deklarativno) bile doslej manj znane.
Pričakujemo, da bo knjiga Nobelovega nagrajenca za ekonomijo
naletela na številne pozorne bralce tako med ekonomisti kot tudi
med drugimi družboslovnimi strokovnjaki. Pričakujemo tudi, da jo
bodo v današnjem času mnogi sprejeli z odprtimi rokami in jo vzeli
za svojo, drugi pa jo označili za "konservativni liberalizem" in jo s
prav takšno gorečnostjo zavračali. Vnaprej se zato veselimo živa-
hnih razprav, ki jih bo naša izdaja verjetno spodbudila.
Upamo, da smo Vam v tem oglasu uspeli posredovati nekaj osno-
vnih informacij o naši novi izdaji. Veselilo pa nas bo, če boste
razmislili tudi o naši ugodni prednaročniški ponudbi. Poiščite
naročilnico na zadnji strani!
Uredništvo
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 142/143; 125-44	125
0	glasovih (govorice) in zvokih (glasbe)
Bralko Bibič
1
Pot v fizične, imaginarne in simbolne prostore mesta - v prostore
mestnih navzočih javnosti - nas vodi skozi neko razsežnost, ki jo na ta
tematski korpus nanašajoče se discipline vednosti redko prehodijo, če
pa kdaj sploh stopijo nanjo, potem je ta pot prejkone ovinkasta,
vrtinčasta. Grobo in še abstraktno rečeno, predmet naše pozornosti je
razsežnost zvoka, akustična razsežnost prostorov in krajev konstituira-
nja individualnih in kolektivnih subjektov mestnih navzočih javnosti.
Prevladujoča ignoranca zvočne oziroma akustične dimenzije v teorijah,
ki se nanašajo na polje Urbanega, bi lahko bila komplement prev-
ladujočih urbanističnih praks: načrtovalci mest se večinoma ukvarjajo
samo s prostorsko dimenzijo njihovih mest, z dimenzijo, zavezano
pogledu oziroma t.i. dominaciji vizualnega mesta kot "praznega lista
papirja", v katerega vrisujejo "tekst", po katerega sintaktičnih pravilih
naj bi bili prisiljeni živeti njegovi prebivalci. Skozi različne fantaz-
matike distanciran in v različne pragmatične, makropolitične in mak-
roekonomske prisile uklenjen pogled na mesto, ki ga perspektivično
zarisujejo, je večinoma prikrajšan prav za njegov akustični vidik. Če
se ta uveljavlja sicer restriktivno, s stališča funkcionalno-
namembnostnih, administrativnih, mentalno-higiensko določenih
vidikov, pa akustični razsežnosti svojih mest ne posvečajo toliko in tako
globoke pozornosti kot npr. razmerjem med domovalcem in prostorom,
v katerem prebivajo, drevesi in ulico, arhitekturo in zeleno površino,
estetsko razsežnostjo stavbnih zunanjosti in njeno sporočilno-reprezen-
tativno funkcijo itd., itd.
Zvočna, akustična razsežnost mesta je urbanistom samoumevna nekako
tako, kot je samoumevno, da se primestne četrti z individualnimi
domovanji srednjega razreda praviloma ne izpostavljajo hrupu in-
dustrij, in kot je samoumevno za arhitekta, da akustično razsežnost
upošteva v sorazmerju z zahtevami standardov namembnosti oziroma
naročnika prostora, tj. t.i. prostorskega programa: koncertna dvorana
mora imeti izvajanju glasbe ustrezne akustične karakteristike, tako kot
126 _	Bratko Bibič
mora biti zvočno izolirana pred zunanjim svetom. Urbanisti in
upravljalei mest skupaj s socialnopsihološkim, zdravst veno varstveni m,
javnomoralnim "human engeneeringom" ali "social designom" vnaprej
in nevprašljivo predpostavljajo neko mejo normalnega, mejo, znotraj
katere sodijo tudi dovoljene praznične prekoračitve, onstran katere pa
je človeška zvočna dejavnost v patoloških oziroma ekscesnih oblikah
deležna ustreznih disciplinirajočih posegov. Kršitev javnega reda in
miru ne predstavlja samo vpitja in kričanja na ulici: tudi napis "Petje
prepovedano!", ki je še do nedavnega bil nepogrešljiv del korpusa
prepovedi v gostinskih javnih lokalih, kaže, da je meja med "splošno
sprejemljivimi" zvočnimi pojavi in hrupom kot patološkim pojavom
lahko močno zabrisana.
Urbanistu, ki opazuje mesto izključno iz varne daljave svoje hkrati
rušilne moči in posvečenega graditeljstva, mesta torej ni mogoče niti
"videti", kaj šele "slišati": slišati zvokov mesta, ki ustvarja svoj lastni
urbani "zven", njegovih šumov, hrupa, nenadnih tišin, ki spregovorijo
v igri vsakodnevnih naključij ali periodičnih imigracij in emigracij
prebivalstva, tišin pred začetkom nekega koncerta, premolkov v
pogovoru, pa tudi s pomočjo avdioreprodukcijske tehnike vsebolj
vsepovsod pričujoče glasbe in medijske besede. "Slepemu polju", le
champ eveugle Henrija Lefebvra, ustreza "nemi madež" (Shuei, 1990:
240).
Prostori mesta nasploh in kraji mestnih navzočih javnosti posebej niso
"nemi" ali "gluhi", niso laboratorijsko izolirane ali teoretično
abstrahirane tišine, v katerih bi se "jasno in razločno" slišala in govorila
govorica, kakor jo zapopada lingvistika, ali pa glasba, kakor jo misli
klasična glasbena teorija, medtem ko likom interakcijskih teorij preos-
tanejo na razpolago večinoma samo obnašanja in grimase v prostoru t.i.
neverbalne komunikacije. Kolikor v kontekstu obravnave mestnih
navzočih javnosti lahko govorimo o fenomenu tišine v strogem, sis-
tematičnem ali dobesednem pomenu besede, potem moramo govoriti o
povsem določenih, historično generiranih oblikah in ustanovah javnos-
ti, v katerih je kontekst, "produkcija" tišine pogoj učinkovitega izvaja-
nja povsem določenih dejavnosti in njim ustreznih ravnanj: ob krajih
religioznih ustanov, v katerih opravljajo religiozna občestva svoj ritual,
nam preostaneta morda le še področje kulture in umetnosti: tišina
likovnih galerij in muzejev, tišina, v kateri poteka koncert glasbenega
dela, uprizoritev gledališke, baletne predstave, javnega predavanja ali
literarnega večera, tišina knjižničnih čitalnic itd.
Zunaj tega spektra je mestna navzoča javnost, ki ni omejena le na
arhitekturni grajeni interier s specifičnimi specializiranimi javnimi
O glasovih (govorice) in zvokih (glasbe)	127
funkcijami (programi, storitvami), ampak se nanaša tudi na zunanjost
ulic, trgov, parkov itd., polna zvoka, polna tistega, kar bi marsikdo v
prvem koraku enoznačno opredelil kot totalnost hrupa in ki ima status
hrupa tudi, kadar vdre v privilegirane prostore tišine. Gre vsekakor za
moderni fenomen: mesta, kakor se razvijajo posebno skozi 19. stoletje
pa do danes v podobo metropol, velemest in velikih mest, so hkrati s
fenomenom "mestne množice", vrvenja ali tudi navideznega kaosa
teles, ki jih prometni režim interpelira v pešce ("udeležence v prometu")
v nasprotju z avtomobilisti, hkrati tudi mesta zvočne "kaotičnosti". Če
so zato, da bi "glas ljudstva" prevpil "hrup avtomobilov", potrebne
zapore, ki ustvarijo dovolj velik ali prehoden fizični in akustični prostor
političnim zborovanjem in povorkam, pa so tudi tiste ustanove mestne
navzoče javnosti, ki predstavljajo zgodovinski kraj formiranja
meščanske rezonirajoče javnosti (tudi politične, kulturne itd.) nasploh,
tj. kavarne, pa tudi plebejske ali proletarske protijavnosti (krčme,
gostilne itd.), polne "hrupa govorice", ki ga danes vse bolj "prekriva"
neprekinjeni tok tehnično reproducirane glasbe. Izkustveno ugotovljivo
dejstvo je, da je "duh" glasbe, za katerega so bili in so še zmeraj
rezervirani posebni kraji in časi tudi v primeru t.i. funkcionalne, npr.
plesne glasbe, ušel iz (Adornove) steklenice tudi v te s po naravi stvari
z oralno govorico neposredne in neformalne komunikacije zasedene
prostore potem, ko so se neskončno pojoče konzerve dovolj pomnožile
in pocenile.
Kaže, da smemo - poleg hrupa industrij, vse bolj naraščajočega prometa
itd. - omniprezentnosti elektronskoakustične (re)produkcije zvočnih
tvorb pripisati pomembno, iz določenih, takorekoč antropoloških raz-
logov in učinkov izuma fonografa in njegovih visokotehnološko razvitih
naslednikov, k analizi katerih se bomo še vrnili, pa tudi bistveno vlogo
pri tem, da so se šele in prav v zadnjih desetletjih urbanisti in nekateri
toeretiki na od specifični problematiki urbanizma ali urbane
sociologije povsem oddaljenih področjih filozofije in drugih teorij itd.
začeli zavedati in upoštevati problematiko akustične razsežnosti v
konstituciji družbenih subjektivnosti in konstrukciji družbene realnos-
ti. Tako lahko sklepamo npr. po času nastanka prvih pomembnejših
zametkov analize zvoka tudi izven do tedaj za problematiko zvoka
rezervirane glasbene in morda še lingvistične teoretične sfere, t.j.
analize, ki se časovno ujemajo s procesi, v katerih množična oziroma
kvantitativna zasedenost bivanjskih in javnih prostorov z aparaturami
za ojačavo, reprodukcijo in sprejemanje zvoka in govorečih medijskih
podob doseže kritični prag. To se zgodi v toku sedemdesetih let, na
koncu katerih se npr. tudi t.i. diskoteka (plesišče, ki orkestrsko plesno
glasbo, izvajano "tukaj in zdaj", zamenja z elektroakustično
128 _	Bratko Bibič
reproducirano glasbo) uveljavi skupaj z "disco soundom" kot
naturalizirana forma, način in kraj zabave subjektivizacije mestnega,
predvsem mladega prebivalstva. Vzporedno s temi teorijami, posebno
pa še v osemdesetih letih, konec katerih "omama z irealnim ali
umetnim" uspeva v družbi, v kateri sta "informacijska tehnologija in
zabavna elektronika" postali nov, z obsegom avtomobilskega trga že
primerljiv ekspandirajoči trg, medtem ko njuna "senzorična dimenzija"
v primerjavi s kalkulirajočo dimenzijo pridobiva vse večji pomen
(Roetzer, 1991: 9), se pretežno imanentne, meja svojega predmeta
neprestopajoče analize zvočnega fenomena razvijajo pretežno in
razumljivo na področjih radijskih, filmskih in drugih medijskih teorij
in estetik, posebno še semioloških.
II
Med tiste, ki so izvedli prve omembe vredne raziskave akustične
oziroma zvočne razsežnosti, povezane s problematiko t.i. zvočnega
okolja, sodi vsekakor kanadski komponist Murray Schafer (1988), ki
je v letu 1977 po nekajletni seriji različnih teoretičnih in empiričnih
raziskav objavil teorijo akustičnega designa oziroma teorijo sound
scape-a (zvočna pokrajina). Kot takšna zasluži natančnejši, a zgoščen
prikaz avtorjevih postulatov, tez, pojmovnega instrumentarija itd. tudi
zato, ker lahko nudi, upoštevajoč kritiko predvsem njegovega
temeljnega ideološkega dispozitiva, zaradi svoje zadostne sis-
tematičnosti dovolj uporabno, četudi ne zadostno definiranje
problemskega polja.
Stanje, ki je v drugi polovici sedemdesetih let usmerilo vrsto razis-
kovalcev na akustično razsežnost, je po Schaferju stanje "nevarnosti",
ki ga prinaša nekontrolirano in naraščajoče razširjanje vedno več in
vedno močnejših zvokov v vsako nišo človeškega življenja. V različnih
delih sveta so si raziskave delnih vidikov "globalne sfere zvoka" -
akustika, psihoakustika, otologija, praksa in tehnika postopkov (Ver-
fahrenstechnik) mednarodnega boja proti hrupu, tehnika komunikacije
in snemanja zvoka (elektroakustika in elektronska glasba) zaznavanje
slušnih vzorcev in analiza strukture jezika in glasbe - postavljali isto
vprašanje: kakšen odnos obstaja med človekom in zvoki njegovega
okolja in kaj se zgodi, ko se ti zvoki spremenijo. In globalna zvočna
sfera se z nastopom obdobja moderne radikalno spremeni in stalno
spreminja: moderni človek živi danes v nekem akustičnem prostoru,
ki se od prejšnjih popolnoma razlikuje. Opraviti imamo z Lo-fi zvočno
sfero. (Lo-fi je okrajšava za "low fidelity", s katero označujemo "neugod-
O glasovih (govorice) in zvokih (glasbe)	129
no stanje odmaknjene opitosti (Rauschabstand)", v okviru študija
zvočnih sfer pa v nasprotju s Hi-fi - high fidelity - pomeni, daje okolje,
na katerega se nanaša, prenapolnjeno z zvočnimi signali, kar vodi k
njihovemu prekrivanju in pomanjkljivi jasnosti.)
Lo-fi zvočno sfero, ki nastane z zvočnim zasićenjem (Lautstauung), je
sicer vpeljala industrijska revolucija, njej sledeča elektromehanična
revolucija pa jo je razširila: industrijska revolucija je prinesla s sabo
mnoštvo novih zvokov, in sicer z "nesrečnimi posledicami za mnoge
naravne in človeške zvoke, ki jih je preglasila" (97), ta razvoj pa se je
pospešil takrat, ko je temu dodala elektronska revolucija nove, njej
lastne učinke z vpeljavo naprav za "vezavo" zvokov, s tem pa jim
omogočila onstran časa in prostora njihovega vsakokratnega nastanka
okrepljeno in pomnoženo eksistenco. Prednosti, ki jih prineseta
elektroakustični prenos in reprodukcija tonov, ne bi smele prikriti
dejstva, da je natančno na tisti časovni točki, ko je bil vpeljan Hi-fi,
zvočna sfera že zdrsnila v permanentno Lo-fi stanje. Svet danes trpi od
preplavljenosti z zvoki; obstaja tako mnoštvo akustičnih informacij, da
jih lahko med njimi jasno zaznamo samo nekaj. S terminom "zvočni
imperializem" označuje Schafer "podjarmljenje sveta skozi hrup" in je
po njem sestavni del evropskega in severnoameriškega načrta
gospodovanja drugim ljudstvom in vrednostnim sistemom (105).
Ekspanzija se je začela na zemlji in na morju (vlak, tank, vojna ladja)
in se nadaljevala v zraku (letala, rakete, radio). Mesečne sonde so
najmlajši izraz iste historične trdne namere, ki je dopustila Zahodu, da
je postal globalna kolonialna moč. "Če bi bili topovi brezšumni, bi jih^
nikoli ne uporabili v vojni" (106).
Schaferjev program teorije sound scape oziroma akustičnega designa
kot raziskovanja zvočne sfere in kot njenega oblikovanja (načrtovanja)
sestoji iz tega, da vse razpršene in nepovezane različne usmeritve
oziroma delne aspekte raziskovanja akustične razsežnosti združi na
izhodišču pozitivnega in ne zgolj reaktivnega (negativnega) programa
raziskovanja patologije "zvočnega onesnaženja". Specifično področje
raziskovanja zvočne sfere je umeščeno med posamezne znanosti,
družbo in umetnosti. Tej delitvi ustrezne študije neke "vmesne celote"
področja zvočne sfere tvorijo temeljne gradbene kamne za novo dis-
ciplino, akustični design.
Cilj pozitivnega programa raziskovanja zvočne sfere, ki sledeč odgovoru
na vprašanje, katere zvoke bi si želeli ohraniti, jih ojačati in pomnožiti,
implicira pogoj "zavestne zaznave akustičnega okolja", je
"poboljšanje/izboljšanje orkestracije globalne zvočne sfere" (8). Po
analogiji z "najpomembnejšo revolucijo v estetski vzgoji dvajsetega
130 _	Bratko Bibič
stoletja" Bauhausovo iznajdbo popolnoma novega področja in-
dustrijskega designa (kot učinka zbližanja lepih umetnosti in obrtnih
veščin) formulira Schäfer (249) zahtevo po enakovredni revoluciji na
različnih področjih raziskovanja zvoka (Lautforschung). Ta revolucija
sestoji iz združitve tistih disciplin, ki se ukvarjajo z znanostjo zvoka in
s tonsko umetnostjo. Rezultat tega naj bi bil razvoj interdisciplinarne
akustične ekologije in akustičnega designa. Akustična ekologija je v
skladu s splošno definicijo ekologije kot študijem odnosa med živimi
organizmi in njihovim okoljem študij zvokov v njihovem odnosu do
življenja in družbe. Prva zapoved Schaferjeve akustične ekologije, ki
predstavlja akustičnemu designu prehoden študij, je v tem, da gremo
iz laboratorija in opazujemo učinke akustičnega okolja na v njem živeča
bitja na kraju samem.
Razumevanje pomena, ki ga ima za Schaferja akustični design, zahteva
opazovanje globalne zvočne sfere kot neizmerne glasbene kompozicije,
ki se neustavljivo/neprestano razprostira in razvija vsenaokrog nas. Mi
smo hkrati njeni poslušalci, igralci in komponisti. "Samo popolno
razumevanje akustičnega okolja nam lahko nudi resurse/vire za iz-
boljšanje orkestriranja zvočne sfere." Akustični design ni samo stvar
akustičnih inženirjev. Je naloga, ki zahteva energijo mnogih ljudi,
strokovnjakov, amaterjev, mladih ljudi - vseh, ki imajo dober sluh.
Čeprav akustični design ne sme nikoli postati neka od zgoraj
"kontrolirana" vrsta designa inje prej neko ponovno odkritje pomembne
avditivne kulture, s tem pa naloga za vsakogar posebej, igrajo skladate-
lji, ki morajo pomagati človeku pri akustičnih vodilih, posebno
pomembno vlogo: so "arhitekti zvena (Klang)". Resnični akustični
designer mora natančno razumeti svet, s katerim ima opravka; šolan
mora biti v akustiki, psihologiji, sociologiji, glasbi in povrhu tega mora
vedeti še množico drugih stvari, pač po potrebi. Potreba po šoli, ki bi
šolala akustične designerje, ne sme več dolgo izostajati, kajti medtem,
ko se zvočna sfera potaplja v stanje Lo-fi, pospeševalci kulisne,
background glasbe že pospešujejo akustični design kot posel s prik-
ritimi učinki.
"Akustična skupnost" (Gemeinschaft), ki ima po Schaferju v primerjavi
z drugimi definiranji skupnosti kot političnih, geografskih, religioznih
ali socialnih "enotnosti" (Einheit) to prednost, da lahko po akustičnih
kriterijih definiramo nič manj in nič več kot "idealno skupnost" (262),
kolidira, kot to dokazujejo številne protihrupne uredbe, s prostorsko
skupnostjo. Ta konflikt je obeležen tudi skozi zaton krščanstva, ko so
se župnijski predeli, definirani z dometom zvoka zvonov, skrčili pod
bombardiranjem prometnega hrupa; obdobje Goethejevega humanizma
seje končalo takrat, ko glas polslepega nočnega čuvaja ni več dosegel
O glasovih (govorice) in zvokih (glasbe)	131
vseh prebivalcev mestne države Weimar. Nadaljnji znak usihanja
humanizma je bila neka krajevna odredba v 19. stoletju, ki je
prepovedala muziciranje, če se ni dogajalo za zaprtimi okni. V Lo-fi
zvočni sferi današnjega velikega mesta težje zaznamo akustične
definicije. Zvočna moč policijske sirene ( + 100 Db) je sicer posekala
nihajoči glas cerkvenega zvona (+80 Db), vendar se takšen poskus
ustvarjanja novega reda z golo silo danes izkazuje za anahronističnega.
*
Zato je danes, ko okoliščine v velikih mestih povečujejo križanje
zvokov vsepovprek, naloga akustičnega designerja v tem, da to križanje
sortira in popelje družbo nazaj v nek humanistični okvir (263). To je
naloga, ki ni nič lažja od naloge urbanologov in načrtovalcev mest in
je v enaki meri nujna. Nova definicija akustične skupnostj lahko
zahteva pravila za razdelitev v cone (akustični zoning, op.p.). Ce pa bi
se omejili samo na to, kot je to danes običajno, pa bi pomenilo, da
imamo meje zvočne sfere pomotoma za meje okolja. Samo če raziščemo
domet in vzajemno prežemanje zvočnih profilov in jih pri(po)znamo kot
učinkujočo realnost, bo postala akustična delitev v cone umno podjetje
(ibid.).
V osnovi se lahko pridružimo kritiki (Shuhei, 1990: 241-242), da v
primerjavi s Schaferjevo uspelo rekonstrukcijo "zveneče pokrajine", ki
se opira na historične, literarne in etnografske raziskave, njegova
centralna izjava o značaju sodobne urbane zvočne pokrajine zgreši
realnost v imenu - v osnovi nostalgičnega - vnazajšnjega preporoda te
izumetničene in razvrednotene zvočne pokrajine v "naravno",
"humanejše stanje" oziroma "okvir". Ta okvir upošteva samo neko ad
hoc izboljšanje obravnavane zvočne pokrajine, in sicer na ravni zaz-
navanja in na situativni ravni. Ne upošteva socialne interakcije aR
procesov institucionalizacije, ki to zvočno pokrajino utemeljujeta.
Njegov nastavek se prejkone ne po svoji volji spontano še vedno opira
na podedovane metode kakšnega urbanista ali načrtovalca mest; ta
poteza kljub določeni "rezerviranosti" glede na njega dni običajno
pristopanje k urbanemu prostoru kot prostoru con, morda še najbolj
izrazito izstopa v konceptu akustičnega coninga kot komplementa prav
v sedemdesetih letih značilnega inavguriranja prostorsko-funkcional-
nega in socialnega coninga mest. T.i. cone za pešce s koncentracijo
trgovskih in poslovnih funkcij, ki so se od začetka sedemdesetih let
razširile po takorekoč vseh zahodnoevropskih mestih, imajo z zaporo
prometa in temu posledično prometnega hrupa takorekoč bolj ali manj
spontan učinek v oblikovanju tudi akustičnih con: ob tradicionalnih
lokacijah, kakršne so parki in trgi, ali ob postajah podzemskih železnic
in drugje, kjer gre za večja funkcionalna zbiranja mimoidočih pešcev,
postanejo prav cone za pešce eden od privilegiranih, tudi z ad-
132 _	Bratko Bibič
ministrativnimi ukrepi ukazanih krajev za nastope t.i. pocestnih glas-
benikov (pa tudi gledališčnikov itd.).
Namesto da bi izhajal od uporabnikov ali prebivalcev, argumentira
Schäfer po Shuheiju pedagoško: njegova "akustična ekologija" se
dejansko zasnuje na neki izraziti občutljivosti za obstoječo zvočno
pokrajino in hkrati izhaja iz vprašljive predpostavke, da obstoječo
zvočno pokrajino nekega mesta potencialno, tj. glede na " željo
prebivalstva, a priori zaznavamo z ugodjem. Ker meni, da naj bi bil
urbani prostor "prostor običajnih šumov, šumov, ki smo jih navajeni",
"prostor varnosti", lahko uvrstimo s Schaferjeve strani predlagani način
poslušanja v "teritorialno poslušanje". Primeri, s katerimi utemeljuje
svojo projekcijo: zvoki registrskih blagajn, trajno zvonjenje telefonov,
višine tonov odtočnih cevi na kaki cesti itd., so tožba nad izginotjem
šumov narave. Pri Schaferju pogrešamo koncept pluralnosti, kajti ne
živimo, kakor implicitno predpostavlja Schäfer, v enoplastni "sonofer-
ni" realnosti, v kateri ena okoliščina enakomerno učinkuje na celotno
realnost, temveč v mnogoplastni strukturi, v kateri se ena raven - še
posebno, če in ko jo lahko spoznamo kot posamezno - od - in razločuje
od drugih.
Shuhei postavlja nasproti Schaferjevemu "teritorialnemu poslušanju"
"deteritorializirano poslušanje", ki doseže svoj vrh s poslušanjem
walkmana. Shuhei walkmana ne analizira v smislu fenomena na sebi
ali v smislu primera najnovejšega razvoja na področju glasbe, temveč
kot nek (ne v kavzalnem smislu pojmovan) učinek, dogodek učinka
(Wirkungs-Ereignis) v pragmatični in semantični transformaciji ur-
banega : "Razmišljati o walkmanu pomeni, da reflektiramo urbano:
walkman kot urbano strategijo, kot urbano napravo zvoka/glasbe (ur-
bane Klang-/Musik-Vorrichtung)" (230). Shuheijeva analiza walkmana
na ozadju urbanega konteksta daje, zasledujoč subverzivne implikacije
poslušanja walkmana v razmerju do praks urbanističnega "urejanja
okolja" - tj. "walkman proti urbanizmu" - večji poudarek na vidiku
uporabne vrednosti urbanega kot pa na njegovem planiranju ali opisu.
Ne obravnava procesa nastanka (dejavnosti planiranja in v tem
vsebovanega urbanega koda), temveč interpretacijo s strani "uporab-
nikov", prebivalcev urbanega okolja. Po Shuheiju, ki se pri tem opira
na Gremaisovo tezo, da posamezniku pomeni "živeti v mestu" to, da se
nahaja v nekem prostoru, v katerem se srečajo vsa sporočila prostora,
pomeni pa tudi, da na ta sporočila reagira, v tem ko se sooči in spopada
z mnogimi programi in mehanizmi, ki (neko)ga pritegnejo in se mu
vsilijo, omogoča takšen nastavek opazovanje mesta kot "amalgama
odnosov in interakcij med subjekti in objekti" (239-240).
O glasovih (govorice) in zvokih (glasbe)	133
V kontekstu analize pragmatičnih in semantičnih transformacij ur-
banega sodi walkman v vrh ali sklep tistega, kar Shuhei imenuje
"musica mobilis". Musica mobilis definira tisto glasbo, katere vir se
poljubno ali nepoljubno giblje od ene točke do druge inje koordinirana
s telesnim gibanjem nosilca zvoka. Njeno kratko zgodovino je mogoče
povzeti v štiri sukcesivne stopnje, pri čemer walkman kot četrta stopnja
predhodnih treh ne izključuje, temveč je z njimi povezana (231-233).
Prvo stopnjo musice mobilis predstavlja "zvok mestnega življenja v
splošnem". Na tej stopnji je za zvok mestnega življenja značilno, da v
mestu ne obstajajo trdne (starren) meje med glasbo in hrupom. Glasba
lahko postane hrup (npr. takrat, ko ljudje občutijo prekomerni hrup
kakšnega glasbenega avtomata kot motnjo) ; hrup postane glasba (npr.
Cries of London Thomasa Weekersa in Luciana Beria ali Salt Peanuts
Dizzyja Gillespija; tudi glasov prodajalcev na vzhodnjaških trgih si ne
moremo predstavljati brez neke vrste "hrupajoče glasbe" ali
"muzicirajočega hrupa"). Različni opazovalci lahko isti akustični
dogodek občutijo kot glasbo ali hrup. Največji del te "glasbe" se
proizvaja brez načrtne volje ali namere, tj. brez neke zavestne akustične
motivacije. Ton je čisti stranski produkt neke nemuzicirajoče, neglas-
bene dejavnosti.
Drugo stopnjo musice mobilis v mestu predstavlja obstoj skupine
prostovoljnih glasbenikov: t.i. (po)cestnih, uličnih muzikantov. Igrajo
v podzemski železnici ali na uličnih vogalih zato, da bi zaslužili denar.
Nekateri ljudje hitijo mimo, drugi se ustavijo. Prav tako kot v koncertni
dvorani (četudi ne v natančno tem smislu) so udeleženci razdeljeni v
dve skupini, v skupino glasbenikov in v skupino mimoidočih (Passan-
ten), ki glasbi prisluhnejo oziroma jo poslušajo. Kljub temu so med-
sebojno povezani, saj delijo drug z drugim zunanji in notranji čas, se
medsebojno "uglasijo" (sich aufeinander einstimmen). Delijo
potekajoči tok časa in zavesti in imajo zato občutek, da so izgubljene
povezave socialnega življenja spet vzpostavljene. Čeprav je pos-
redovanje glasbe v eni smeri uspešno, potekata reakcija in
"komunikacija" obeh skupin v dveh smereh: ohranja se skupni
"uglašeni" odnos, čeprav je samo mimobežne narave. Estetska ali
umetniška kakovost izvajane glasbé je v splošnem manj pomembna kot
bežno vzpostavljajoči se občutek skupnega Mi.
Tretjo sukcesivno stopnjo musice mobilis v mestu predstavlja obstoj
ljudi, ki glasbo poslušajo s pomočjo tehnoloških "instrumentov". Vsak-
do, ki posluša na cesti transistorski radio (ali kasetni magnetofon),
razširja glasbo, medtem ko se giblje. Mimoidoči slišijo glasbo nekaj
sekund prisilno. Mnogokrat se prekrijejo glasbe več aparatov. V tem
134 _	Bratko Bibič
primeru ljudje ne partie i pi rajo vedno na istem notranjem in zunanjem
času. Nasprotno. Običajno se skupno udeležujejo samo zunanjega,
merljivega časa, ne da bi prodrli drug v drugega ali medsebojno
komunicirali.
. Četrto, sklepno stopnjo musice mobilis predstavlja walkman oziroma
poslušalec walkmana. Poslušalec walkmana se nahaja v svetu
osamljenega poslušanja glasbe, v svetu, v katerem posluša glasbo sam
(Allein-Musik-Hörens). Zdi se, daje ta poslušalec prekinil akustično
povezavo z zunanjim svetom, v katerem dejansko živi. S tem, ko si
prizadeva k perfekciji svojega individualnega akustičnega področja, je
nek minimalni, mobilni in inteligentni partikel (Robert Fripp) skup-
nega poslušanja glasbe. Poslušanje walkmana na cesti kot
"deteritorializirano poslušanje" predpostavlja (243), da se vsaka
(Schaferjeva) "zaupna zvočna pokrajina" spremeni že skozi posamično
akustično izkustvo; nanjo neprestano vplivajo walkman poslušajoči
mimoidoči. Ta dejavnost konstituira avtonomni "prostor" med
poslušalcem walkmana in njegovim okoljem. Skozenj se potuji dejav-
nost poslušanja od poslušalca in njegovega okolja - torej ne gre za to,
da bi že znano našli zgolj potrjeno. Rezultat je mobilnost sebe samega
(des Selbst). Posledično walkman (pre)preči vsak vnaprej določen
zasnutek (akustičnega) designerja. Skozi to si poslušalec walkmana
odpre avtonomno pluralistično strukturirano budnost za realnost. Ne
išče pribežališča v samoizolaciji ali v neki narcisistični regresiji.
Walkman se, čeprav ne nudi nobenega bistvenega prispevka k "javni
zvočni pokrajini", vmeša v urbani zvok in poseže, ne da bi povzročil
materialni učinek, v urbano akustiko z dejavnostjo gibanja, tj. hoje in
tekanja, ki predstavljata najbolj pogost, tj. običajen način poslušanja
walkmana. To sta po Shuheiju, ki se opira na teorije Daniela Charlesa,
najbolj neposredni, najbolj telesni vrsti človekovega gibanja
(Fortbewegung), na kateri lahko vnazaj speljemo skoraj vsako telesno
dejavnost, kot npr. ples, gledališče, določene vrste športa itd.
V tem pa, ko walkman to dejavnost povezuje z glasbo, se poslušanje
walkmana razlikuje od drugih oblik ali "stopenj" musice mobilis tudi
v odnosu do njim skupnega "aditivnega poslušanja" glasbe, kjer je v
nasprotju s "subtraktivnim poslušanjem", katerega paradigmo lahko
vidimo v klasični obliki glasbenega koncerta, glasba "pomešana s
tujimi, običajno nemuzikaličnimi elementi" (244). V primerjavi z
drugimi vrstami musice mobilis, npr. plesnim gledališčem (Tanz-
Theater), disco glasbe oziroma diskoteke, kjer se lahko gibljemo samo
znotraj nekega predprogramiranega krožnega toka vnaprej načrtovanih
teatraličnih dispozicij celo takrat, ko lahko telesnim gibanjem
O glasovih (govorice) in zvokih (glasbe)	135
pripisujemo pravo divjost (246), se skozi walkmanovo tesno povezanost
s telesnostjo teka postavlja v sceno nek iz glasbe in telesa komponirani
amalgam.
Z nastankom umetnosti/veščine koordiniranja telesa in glasbe v vsak-
danjem življenju, ki ju je poslušalec walkmana izumil zato, da bi
dosegel "kratek stik" z okoljem, v katerem živi, walkman ne funkcionira
več kot podaljšek telesa tako kot pri drugih instrumentih musice
mobilis, temveč kot vgrajeni del ali - na osnovi njegove intimnosti - kot
vsajena proteza. Poslušalec walkmana glasbo igra, prisluškuje pesmi,
ki mujo poje lastno telo (Barthes). Ce prisluhnemo ritmu svojega telesa,
ko walkman prodre skozi kožo, se red telesa preobrne, tj. površinska
napetost kože izgubi svojo funkcijo uravnoteženja (Balance- Funktion),
skozi katero se aktivira vzajemno prežemanje sebe (Selbst) s svetom:
nek mise en oeuvre v telesu, skozi telo, iz telesa. "Skozi walkman se telo
odpre; vpotegnjeno je ... v nek proces estatizacije, v teatralizacijo
urbanega" (ibid.).
Shuheijevemu pristopu k analizi walkmana in emancipativnega zaloga
njegovih učinkov v polju urbanega nasploh in "urbane akustike",
zvočnih pokrajin posebej, ne moremo odrekati spoznavne vrednosti, ne
lucidnosti in ne drznosti njegovih zaključkov. Njegovo podjetje se opira
na Michela de Certeauja programatično mišljenje o pluralnosti v
urbanem kontekstu, po katerem "načrtovanje mesta pomeni, da
istočasno, ko mislimo pluralnost (tudi dejanskosti), tej misli pluralnos-
ti dodelimo učinkovitost. In to spet pomeni, da lahko vemo in ar-
tikuliramo" (242). V skladu s to programatiko pri Shuheiju ne bomo
iskali sistematične teorije posameznih vidikov ali ravni tistega, kar je
s stališča našega predmeta, akustične razsežnosti mestnih navzočih
javnosti posebej zanimivo in potrebno nadaljnje razdelave: natančnejše
analize socialnih interakcij in procesov institucionalizacije, ki uteme-
ljujejo po Schaferju poimenovan fenomen mestnih "zvočnih pokrajin".
Poudarek, ki ga daje Shuhei musici mobilis, sicer omogoča vpogled v
splošnejše ali strukturne razsežnosti akustičnega polja, ki jih analiza
učinkov walkmana na urbano teksturo artikulira specifično in par-
tikularno in se nanašajo pretežno na eksterierni kontekst mesta, ne pa
tudi na interierne kraje "musice imobilis", h katerim Shuhei pristopa
predvsem skozi optiko walkmanovih prednostnih novosti. Njegovo
besedilo ne tematizira implikacij, ki jih ima za odnose interakcij v
interiernih krajih navzočih javnosti stacionarna avdio reprodukcijska
tehnologija, v razliki do katere se ta novost formulira. Dimenzije, ki v
Shuheijevi interpretaciji walkmana stopijo v ospredje: razmerje telesa
do prostora, gibanje (hoja, tek, ples), tipi poslušanja glasbe, tehnologija
reprodukcije glasbe, alokacija" glasbenih dogodkov po mestnem pros-
I 136	Bratko Bibič
toru, predstavljajo relevantne elemente za analizo zgodovinsko
generiranih in strukturno specifično artikuliranih ozadij in-
stitucionalizacije "zvočnih pokrajin" in "teritorialnega poslušanja",
navedenim dimenzijam pa se ne moremo izogniti tudi v analizi s temi
procesi institucionalizacije sovpadajočih oblik socialnih interakcij in
specifične narave intersubjektivnih razmerij, ki jih predpostavljajo in
ki iz njih rezultirajo.
Ill : ■	'	j
Če so na eni od mnogih strani nastanek tistega, kar Schafer (1988) kot
učinek industrijske in avdiomehanične/elektronske revolucije sumar-
no imenuje Lo-fi zvočna sfera, in učinki avdiotehničnih medijev povod
za nastanek analiz in teorij zvoka in akustične razsežnosti "po sebi in
za sebe", potem se druge eksplicitno formulirajo v nasprotju do svojega
nasprotja, "dominacije vizualnega". Medtem ko tvori povezava med
razvojem vizualnih medijev in spremenjenih struktur subjektivnih
identitet aktualno ozadje raziskave vprašanja, zakaj "se zdi, da je
gledanje v moderni postalo tako izrazito pomembnejše od ostalih
čutov", saj so se v primerjavi z njim vsaj "sluh, vonj(anje) in tip(anje)
... umaknili daleč v ozadje" (Kleinspehn, 1989: 14), pa izhajajo
nekatere, predvsem fenomenološke teorije zvoka iz izrecne kritične
opozicije do dominacije vizualnega in sežejo od koncepta "avditivne
imaginacije" (Ihde, 1973) do alternative fenomenologiji z
"akumenologijo" (Smith, 1979). Teorija'sicer kompleksne strukture
razmerij med zvokom, govorom in glasbo (Burrows, 1990) že ne
polemizira več s problemom vizualnega, temveč nastopa vizualno samo
še kot partikularni kontrast znotraj sicer popolnoma avtonomne zvočne
razsežnosti konstituiranja človeške subjektivnosti.
Analiza pomena, ki ga ima za sfero zvoka "umikanje" sluha pod
dominacijo pogleda v sferi tradicionalnih oblik interaktivne (face-to-
face, verbalne) komunikacije in posebno oblik glasbene produkcije in
reprodukcije, mora obenem z izluščenjem "temne", slabo vidne ali
"nevidne", zato pa "oglašujoče" se strani tega procesa tematizirati tudi
transformacijo ali premestitve in zgostitve pomena teh (predmodernih
in modernih) oblik, in sicer v kontekstu že omenjene problematike
omniprezentnosti tehnično reproduciranih avditivnih fenomenov
(predvsem seveda glasbe). Po Schaferju je prav oziroma tudi nek razcep
med vizuelnim in akustičnim prostorom, razcep, katerega značaja sam
podrobneje ne opredeli, pač pa predpostavlja njuno vnazajšnjo enot-
nost, eden od razlogov za nastop problematike akustičnega prostora kot
O glasovih (govorice) in zvokih (glasbe)	137
takšne: "Ko sta bila vizuelni in akustični prostor še v soglasju, ni
akustični prostor zahteval posebne pozornosti" (Schäfer, 1988: 259).
Splošneje, v neki točki pa povsem natančno opredeljujoč področje, za
katerega sami menimo, da je v analizi akustične razsežnosti nasploh
in akustičnih razsežnosti navzočih javnosti posebej skupaj z glasbenim
fenomenom bistvena, je vprašanje dominacije vizualnega
problematiziral že Barthes (1984: 175) s protitezo, daje tisto, kar se v
moderni družbi, ki sicer misli o sami sebi, da je civilizacija
slike/podobe, dejansko vzpostavlja vsepovsod, še posebno pa v pros-
točasnih množično govorjenih dejavnostih, civilizacija govora. S
stališča semiološkega pristopa k problemu artikulacije med avditivnim
in vizualnim - pa tudi drugimi razsežnostmi zaznavanja in čutnosti -
velja Barthovo tezo dopolniti z ugotovitvijo, da "prehod iz enega znakov-
nega sistema v drugega ni zgolj prehod od enega posebnega področja
na drugega v okviru skupnega splošnega obzorja", temveč so povezave
"med govorico in drugimi semiotičnimi sistemi notranje, vsakršen
semiotičen sistem je posredovan z jezikom" (Močnik, 1989: 258). Tako
Jakobson v članku "Mimična ja in ne" demonstrira privilegiran status
jezika/govorice v razmerju do drugih semiotičnih sistemov na primeru
"gestikulativnih in mimičnih znakov" kot "pravih govornih izoglos"
(Jakobson, 1989: 195).
Pri analizi akustičnih razsežnosti mestnih navzočih javnosti moramo
namreč upoštevati tudi "povratno zanko", v katero so po zaslugi
tehnične mediacije akustičnega prostora in implikacij njenega
konstrukcijskega" dispozitiva za način njihove konstitucije ujeti sub-
jekti navzoče javnosti. Gre za zanko, ki jo lahko odčitamo iz dveh
vidikov. Na eni strani gre za to, da je postala vsaka tradicija
fenomenologije zaznavanja s tehnizacijo funkcij zaznavanja zastarela,
saj je bilo "naravno" (predtehnično) zaznavanje v dvajsetem stoletju pod
vplivom tehničnih medijev - začenši s kinom - radikalno spodkopano,
zato naj bi moral vsak opis individualnih in družbenih operacij zaz-
navanja izhajati iz spoznanja, da si nekakšnega medialno
nepremeščenega, neposrednega pogleda na objekte realnosti ne
moremo več zamisliti (Elsner/Miiller, 1988: 393). Na drugi strani pa
gre hkrati za to, daje več kot zgolj naključje, daje bila prav v središču
tako vzvišene elektronske kulture sedanjosti izražena in spoznana
"kriza telesnega izkustva" (Sobchak, 1988: 427). Boj za afirmacijo
telesnega izkustva se nikakor ne odvija samo v svetu akademske
fascinacije s teorijami telesa, temveč tudi npr. v fenomenu telesnega
"fitnessa". Zato ker telo izraža svojo "sedanjost" v nekakšni pojmovni
retoriki in retoriki gibanja, ki jo smemo vsled strateških osnov ime-
novati hiperbolično in celo histerično, si je telesno izkustvo ponovno
138 _	Bratko Bibič
prisvojilo pozornost - in hkrati postavlja z vso silo svojo eksistenco
nasproti svoji simulaciji (ibid.).
Če sta v (post)moderni dobi, ki ni izključno doba dominacije vizualnih
in multisenzoričnih medijev, temveč hkrati tudi doba v analizah
tehnološkega obdobja dolgo časa zapostavljenih avditivnih strojev, ki
so že po (tehnični) definiciji v nekem izključnem razmerju prav do polja
vizualnega, izguba referenc i al nega in odklon od realnosti razlog za
izgubo izkustva realnosti in za prenos poudarka na njeno simulacijo,
medtem ko mora realnost zato, da bi (spet) lahko bila izkušena, "vedno
vsebovati neko povezavo s posameznimi, konkretnimi kraji in časov-
nimi poteki" (Kleinspehn, 1989: 322), potem se nam zastavlja
vprašanje, za katero ključno "realnost" in referenco bi lahko šlo v polju
naše problematike akustične razsežnosti mestnih navzočih javnosti kot
določenega izseka teh in takšnih konkretnih krajev in časovnih
potekov. Avditivna tehnična (re)produkcija zvoka s svojo emisijo v
akustičnih prostorih navzočih javnosti namreč ne posega v prazno,
temveč stopi v interakcijo s historično generiranimi kulturnimi, es-
tetskimi in komunikacijskimi praksami. Dominantni položaj
elektronskih medijev nasploh in avditivnih posebej ne pomeni enos-
tavnega izginotja "predtehnične", s telesom in aperceptivnim aparatom
artikulirane materialnosti diskurzivnih formacij, v katerih in s katerimi
se konstituira individualni subjekt mestne navzoče javnosti s svojo
neposredno, t.j. telesno prisotnostjo na konkretnih krajih in v določenih
časovnih izsekih vsakdanjega in/ali prazničnega življenja, pomeni pa
transformacijo njihovega simbolnega in siceršnjega statusa. V z
medijskimi produkcijami podob in zvokov povečani kompleksnosti
imaginarnih in simbolnih posredovanj realnosti zasedejo "historične"
prakse kraj nekakšne inertnosti ali insistence in jih ne moremo v imenu
tehnničnega "napredka" enostavno izvreči iz vidnega polja in slušnega
volumna. Odnos med tehnično medialnim in fizično telesnim bi prej
veljalo dojeti skozi vzporednost, neenakost in zamaknjenost bistvenih
momentov njunega konstituiranja, momentov, ki se križajo in zgoščajo
v partikularnih in kritičnih časih in prostorih konstituiranja subjektov
mestnih navzočih javnosti v skladu s protislovno, paradoksno logiko
tehnologij medialnega posredovanja imaginarnih prostorov in časov:
njihovega osredotočenja na "okupacijo" telesa (površine, notranjosti,
okolja) in hkrati njegovega izriva, substitucije.
Teza, iz katere izhajamo pri iskanju odgovora na vprašanje, v kateri
točki se ta protislovni proces odvija in "locira", je v tem, da je ključna
"realnost" in ključna "referenca", katere izgubo domnevamo z nastopom
tehnik(e) avditivne reprodukcije, s pomočjo katere se predvsem z
glasbo masivno, pomnoženo in ponavljajoč, a ne evidentno in
O glasovih (govorice) in zvokih (glasbe)	139
samoumevno hkrati tudi vrača, tisto, kar postavi Barthes v kontekstu
polemične izpostavitve (moderne) civilizacije govora nasproti
samorazumevanju te civilizacije same kot civilizacije vizuelnih
slik/podob: "Glas je tisto, za kar dejansko gre v modernosti, glas kot
specifična, povsod uveljavljajoča se substanca jezika" (Barthes, 1984:
175).
Čeprav natančno oziroma tehnično vzeto tehnična reprodukcija zvoka
v odnosu do empiričnega glasu človeške govorice ni ekskluzivna, je do
njega "ravnodušna" tako kot do drugih diskurzivno specifičnih ar-
tikulacij avditivnih fenomenov in praks zato, ker je predpostavka in
učinek avditivne reprodukcije zvoka "realna abstrakcija" in redukcija
na fizikalno-akustični zvok med mnogimi ("vsemi") zvoki (zvok kot
tak), pa ohranja glas zaradi svoje bistvene povezanosti s človeško
(verbalno) govorico, s katero se utemeljuje človeška subjektivnost,
poseben status tudi v dobi tehnične reproducibilnosti zvoka. Poseben
je toliko, kolikor pomeni razmerje med tehnično reprodukcijo zvoka
nasploh, ki v empiričnem smislu vključuje tudi glas govorice, in
glasom prav temeljni dispozitiv recepcije tehnično reproducirane
glasbe in drugih z mediji posredovanih avditivnih fenomenov. Raz-
merje med glasom govorice in tehnično reprodukcijo zvoka pojmujemo
torej konceptualno in paradigmatic no, saj se v svojih konsekvencah
nanaša tudi na problem spremembe paradigme, ki nastopi s tehnično
reprodukcijo zvoka v polje načinov produkcije in recepcije glasbe.
Tako Schäfer, ostajajoč zavezan konceptu "teritorialnega poslušanja",
"akustične ekologije" in "akustičnega designa", s katerimi meri na
oblikovanje zvočnega okolja po meri človeka, ne izstopa iz avdioteh-
nično in fizikalno pogojene paradigme "zvoka nasploh" drugače kot z
vračanjem na predtehnična izhodišča. Prav v tem vračanju in ob
kritikah "Lo-fi zvočne sfere" pa se ne toliko konceptualno domišljeno
kot bolj v obliki primerov izkaže gialla tisto točko, okoli katere se
zgošča nelagodje, povzročeno s tehnikami reprodukcije in prenosa
zvoka, in na katero se hoče vrniti kljub ireverzibilnosti procesa in
učinkov tehnizacije avditivne sfere, s katero stvari ne morejo biti več
takšne, kot so bile, omogočajo pa jih prav s trenutkom njihove izgube
šele pre- oziroma spoznati.
Z naknadnega stališča tehnične reprodukcije zvoka so bili po Schaferju
(1988: 122) vsi zvoki izvorni, bili so "originali". Zgodili so se samo
enkrat na nekem kraju (Ort) in so bili neločljivo navezani na
mehanizmev ki so jih ustvarjali. Vsak zvok je bil neposnemljiv,
enkraten. "Človeški glas je segel samo tako daleč, kolikor daleč je
človek lahko (po)klical." Izumi elektroakustičnih mehanizmov za
140 _	Bratko Bibič
prenos in hranjenje zvoka so v to stanje vnesli radikalno spremembo:
s telefonom in radiom zvok ni bil več navezan na svoje izvorno mesto
v prostoru; s fonografom je bil osvobojen tudi svojega izvornega mesta
v času. S temi tremi "prevratnimi akustičnimi inovacijami
elektromehanične revolucije" (120) seje začela "era shizofonije" (121).
Od tedaj naprej se lahko vsak zvok, povsem vseeno, kako šibak je, ojača
in preganja okoli vsega sveta, ali pa shranjen na traku ali gramofonski
plošči čaka na prihodnje generacije. Zvoki so bili iztrgani iz svojih
naravnih okvirov in so ohranili ojačano in neodvisno eksistenco. "Zvok
smo odcepili od njegovega avtorja (Urheber). Tako npr. glas ni več
vezan na neko odprtino v glavi. V istem trenutku lahko zveni iz
milijonov odprtin okrog vsega sveta, ali pa je lahko shranjen, zato da
bi kasneje, morda celo stotine let kasneje, bil zopet znova obnovljen in
ponovljen."
Splošna Schaferjeva definicija opredeljuje shizofonijo kot "razcep
nekega zvoka (Laut) v izvorni zvok in njegov elektroakustični prenos
ali reprodukcijo" (121). Vendar pa Schaferjeva predhodna etimološko-
prevodna razlaga imena shizofonije (gr. shizo = razcep; phon = glas)
prejkone "spontano" in simptomatično vpelje v "središče" koncepta
shizofonije prav in spet glas, tj. ne zvok nasploh, na katerega se sicer
nanaša definicija koncepta.
Ob kritiki razsežnosti današnjega hrupa se pojavijo zvoki človeškega
glasu kot objekt in mejni kriterij tistega, kar hrup okolja "prekrije in
zatre" (podobna formulacija se ponovi kasneje še enkrat), medtem ko
"v naravi obstaja malo zvokov, ki omejujejo našo glasovno
komunikacijo" (256). Prav tako se je "celotna zgodovina ... oskrbela s
pomembnim modulom za določitev oblik naselij z dometom človeškega
glasu" (260-261). Glas je tudi kriterij definicije "maksimalnega" med
akustičnimi prostori nasploh: maksimalni akustični prostor, tj. tisti
volumen prostora, znotraj katerega lahko slišimo zvok in ki ga naseljuje
človek, je prostor, v katerem lahko sliši svoj glas (259). Glede na to,
da se slednja definicija sicer nevezano pojavlja v kontekstu poglavja o
akustični skupnosti, lahko brez mnogo tveganja in po logiki stvari
domnevamo, da je maksimalni akustični prostor osrednji prostor ali
priviligirani modul Schaferjeve "idealne skupnosti", ki ima v primer-
javi z drugimi definicijami človeških skupnosti prednost prav, če in
ker jo definiramo po "akustičnih kriterijih".
Oglejmo si nekaj razlogov, za katere menimo, da določajo tak izjemen
status glasu in iz tega izhajajočih preddispozicij in učinkov posega
avdioreproduktivnih tehnik v območje človeških zvočnih, posebno še
O glasovih (govorice) in zvokih (glasbe)	141
s tehnično reproducirano glasbo "voluminiziranih" prostorov navzočih
javnosti.
Transformacijsko dialektiko odnosov med dvema elementoma
človeškega aperceptivnega aparata, v katerih se uveljavlja dominacija
vizualnega: med pogledom očesa in glasom govorice lahko opazujemo
v konceptih ideala "čiste" instrumentalne glasbe in razvite forme
koncerta, ki se dokončno vzpostavi v drugi polovici 19. stoletja v obliki,
v kateri ostane ta forma do danes paradigma koncertne forme nasploh,
t.j. "druga narava". Zdi se, da gre v poskusu izločitve vseh elementov,
ki ne bi bili zgolj "čisto glasbeni", za določeno reakcijo ali opozicijo na
dominacijo vizualnega, ki pa, ne da bi bil nastanek pogojev za to
pravzaprav izhajal iz zahtev glasbene produkcije same, doseže svojo
optimalno "realizacijo" (pride do svojega pojma) na drugem, takorekoč
nasprotnem kraju, prav z izumom Edisonovega fonografa (Heister,
1983: 5110). Fonograf de facto in de iure razloči in očisti zvok glasbe
od njenega vsakršnega, še posebno pa koncertno uprizoritvenega
(vizuelnega) konteksta. Fantazma "nevidnega orkestra", ki poudarjanje
ideje čiste glasbe uprizarja do določene mere dobesedno s skrivanjem
izvajajočega orkestra za različne zavese (ker si koncert v prvi vrsti
prizadeva doseči avditivno uživanje, je bil že 1672 na prvih koncertih
v hiši violinista Johna Banisterja, ki vobče veljajo za prve profesionalne
koncerte nasploh, orkester preskrbljen z zavesami, podobno pa so
opazili 1714. leta v Bernu) ali pa "pokoplje" glasbeno dejavnost in
glasbeno delo pod arhitektonske ornamente, implicira izvedbo brez
izvedbe, popolno in živo izvedbo glasbenega dela brez samoudeležbe
dejanskih, živih oseb, produkcijo brez dela, koncert in umetnost kot
"naravni dogodek" (loc. cit., 508-509). Vpeljavo prekritega orkestra
"glasbenega gledališča" so zahtevali proti koncu 19. stoletja tudi za
koncertne dvorane; istočasnost in stvarno ujemanje teh tendenc in
načina obstoja ter izvedbe tehnično reproducirane glasbe tako povsem
konvergirata: Edisonova iznajdba iz leta 1877 je bila okoli leta 1900,
v katerem je bila izpeljana koncepcija "nevidnega orkestra", v obliki
gramofona že tako zelo razširjena, da je bilo npr. v Nemčiji 1900. leta
prodanih 2,5 milijona gramofonskih plošč. V tem seje udejanjil princip
oziroma ideal "čiste, ne osebno posredovane zvočnosti"; to se je s
fonografom in gramofonom tako kot v primeru glasbenih avtomatov in
mehaničnih glasbenih instrumentov zgodilo "v neki od koncerta odda-
ljeni, nižji sferi glasbene kulture" (loc. cit., 510).
Ob produkciji akustičnega prostora kot pogoja recepcije "čiste" av-
tonomne glasbe na način zapore s fizično izolacijo prostora koncertne
dvorane pred vdorom heteronomnih zvokov (hrupa, šumov) "od zunaj",
je drugi pogoj realizacije/recepcije čiste glasbe zagotovljen na ravni
142 _	Bratko Bibič
ravnanj prisotne publike v t.i. "normi tišine", ki naj vlada med prisot-
nim, navzočim občinstvom in ki jo lahko formuliramo tudi kot "normo
molčanja", in v "normi negibnosti", ki jo lahko formuliramo tudi kot
"prepoved gibanja". Da bi lahko prisluhnil čisti glasbi, mora poslušalec
molčati, se odreči govorni dejavnosti kakor tudi gibanju (hoji, plesu),
kolikor pa ne sodi med socialno šibkejše ljubitelje glasbe pa celo
stoječemu položaju. V normi "nedejavnosti" je reduciran na sluh (uho)
in vid (oko). Če se subjekt poslušanja koncertne glasbe (poslušalec) na
eni strani konstituira z zaporo govorne dejavnosti, ki se imperativno
uveljavi v "normi molka", se ta proces implementira z ob "nevidnem
orkestru" izraženo tendenco redukcije vizualnih (sublimnih) vrednosti
koncertne izvedbe, v zasledovanju katere se lahko poslužimo nekega
od tehničnih itd. (npr. zatemnitve dvorane, prekritja orkestra)
"cenejšega, mehaničnega orodja, da bi se znebili razglašujočega okolja:
zapremo oči" (v Heister, 1983: 508). Čeprav se poslušanje koncertno
izvajane glasbe z zaprtimi očmi ne more uveljaviti kot praktični in obče
zavezujoči princip ravnanja (ibid.), se šele v gesti zapore očesne veke,
ki ukine vidno polje, s polno mero uveljavi uho, ki "nima veke"
(Schäfer), kot dominantni, specializirani organ recepcije glasbe. V
kombinaciji z normo tišine kot prepovedi ali zapore govora, katere
nasledek je suspenz glasu, se uveljavi prostor glasbeno-zvočnega
imaginarija na kraju obnemele govorice.
Izum fonografa po drugi strani ne izhaja iz potreb, ki bi jih v določenem
zgodovinskem in družbenem trenutku proizvedla potreba katerekoli
sfere glasbene kulture, čeprav ima zanjo, z njo vred pa tudi za akustično
razsežnost urbane javnosti v teku razvoja množičnih medijev in teh-
nologije snemanja in reprodukcije zvoka neslutene posledice. Najprej
so morali šumi sami postati predmet raziskovanja, diskurzi pa, nasprot-
no, postati privilegirana kategorija šumov (Kittler, 1986: 42). Komaj
razumljiv prvi fonografski posnetek Edisonovega rjovečega "Hullo!" in
potem otroške pesmice "Mary Had A Little Lamb", s katerima je bilo
izumljeno mehanično snemanje zvoka, nista predstavljala nobenega
priljubljenega glasu ali glasbenih sanj. Če se fonograf s tem, da "ne
sliši" tako kot uho, ki je izurjeno za to, da iz šumov vedno enako izloča
glasove, besede, tone, odpoveduje "akustičnim dogodkom kot takšnim"
in s tem postane artikuliranost drugorazredna izjema v nekem spektru
šumov" (loc. cit., 40-41), pa se vpisuje nemožnost glasu v njegovi
razsežnosti tečaja, okoli katerega se vrti govoreči subjekt smisla, prav
kot "nemi madež" v notranjost dispozitiva konstrukcije tehnične
reprodukcije zvoka.
Fonografska disociacija vira zvoka od njegove reprodukcije - akta
izjavljanja od izjave, ki postane s tem ponovljiva v svojem "lastnem"
O glasovih (govorice) in zvokih (glasbe)	143
mediju ali "materiji izraza" in ne več brezpogojno zavezana pisavi,
vizualnemu označevalcu črke in kar Schäfer poimenuje "shizofonija" -
radikalno poseže prav v sistem "slišati-se-govoriti" s tem, da hkrati loči,
premesti in pomnoži realno simulacijo izjavljalnega akta kot tistega,
česar možnost je v fenomenologiji "privilegij zavesti" (Derrida, 1988).
Bistvo in normalnost besede, da se namreč govoreči subjekt "sliši v
prezentu", da se "sliši-razume", da percipira čutno formo fonemov in
da hkrati razume svojo lastno ekspresivno intenco (loc. cit., 84-85), ker
povzema sistem "slišati-se-govoriti", je "avtoafekcija absolutno
enkratne vrste". Na eni strani deluje v mediju univerzalnosti:
označenci, ki se v njej prikazujejo, morajo biti idealnosti, ki jih je
mogoče idealiter enako neskončno ponavljati ali prenašati; na drugi
strani se lahko subjekt posluša ali si govori, se lahko afektira z
označevalcem, ki ga proizvaja, ne da bi mu bilo treba skoz kakršenkoli
ovinek čez instanco zunanjosti, sveta in ne-lfistnega sploh. Vsakršna
druga oblika avto-afekcije mora skoz instanco ne-lastnega ali pa se
mora odreči univerzalnosti. Zdi se, daje operacijo "slišati- se-govoriti",
kolikor je čista avto-afekcija, kolikor reducira celotno notranjo
površino lastnega telesa in v svojem fenomenu zmore brez tiste zuna-
njosti v notranjosti, kamor se umeščata subjektova izkušnja in njegova
podoba lastnega telesa, v tolikšni bližini sami sebi, da naj bi bila že
absolutna redukcija prostora nasploh. Zato je označevalna substanca,
ki je absolutno razpoložljiva: oddajanje glasu namreč v svetu ne naleti
na nikakršno oviro, prav kolikor se v njem proizvaja kot čista avtoafek-
cija. Le-ta pa je brez dvoma možnost za tisto, čemur pravimo subjek-
tivnost ali zasebnost: v svoji globini namreč predpostavlja enotnost
zvoka in glasu. Prav to, kar glasu omogoča, da se v svetu proizvaja kot
čista avto-afekcija, paje enkratna instanca, ki se izmika razločku med
intra-mundanostjo in transcendentalnostjo, hkrati pa je tisto, kar ta
razloček šele omogoča. Prav zaradi te univerzalnosti ne strukturno ne
de iure ne more biti nikakršne zavesti brez glasu. Glas je biti pri sebi
v formi univerzalnosti - kot za-vest. Glas je zavest (loc. cit., 84-86).
Medtem ko človeka in njegovo zavest torej naredi to, da se sliši govoriti,
pa tehnično-medialna izdiferenciacija akustike raz-loči to vzvratno
zanko, ki v glasu zagotavlja sovpadanje akta izjave (govornega dejanja)
in smisla izjave. Ce je to opis delovanja mehanizma tehnične
(re)produkcije posamezne verbalne izjave oziroma govornega akta, pa
ima paradigmatic no vrednost tudi, ko gre za glasbo. Moja teza je, daje
prav to razmerje do govorice tisto, kar naddoloča tudi razmerje do
percepcije tehnično reproducirane glasbe, da gre torej poslušanje
glasbe preko glasu, preko nekega odnosa do glasu in njegove vloge v
konstituiranju (govorečega) subjekta. Tehnična reprodukcija zvoka na
144 _	Bratko Bibič
nek način generalizira tisto, kar je specifično prav za govor, na celotno
zvočno sfero: s tem, da posneti zvok odcepi od njegovega vira - od tukaj
in zdaj izjavljalnega akta, kraja izjavljanja in njegovega pragmatičnega
konteksta - se v ponovitvi ta trenutek aktualizira, vendar premeščeno,
na drugem kraju in v drugem času, ki pa je za govoreči subjekt vedno
spet kraj in trenutek (aktualno-potencialnega) govornega akta. Na nek
način gre za presečno množico obeh (dveh) krajev in trenutkov iz-
javljanja, za njuno sinhronizacijo in konfrontacijo hkrati.
Literatura
BARTH ES, Roland (1984), "Lessons in Writing". V: Image-Music-Text, Lon-
don 1984.
BURROWS, David (1990), Sound, Speech, and Music. Massachussets 1990.
CHION, Michel (1987), "Zvok in montaža v filmu", obj. v: Vrdlovec Zdenko
(ur.), Montaža. Ljubljana 1987.
DERRIDA, Jaques (1988), Glas in fenomen. Ljubljana 1988.
ELSNER/MÜLLER (1988), "Der angewachsene Fernseher", v:
Gumbracht/Pfeiffer (Hrsg.), Materialität von Kommunikation. Frankfurt/Main
1988, 392-415.
HEISTER, Hanns-Werner (1983), Das Konzert. Theorie einer Kulturform,
Band I, II. Wilhelmshaven 1983.
IHDE, Don (1973), Seroe and Significance. Pittsburgh 1973.
JAKOBSON, Roman (1988), Lingvistični spisi. Ljubljana 1988.
KITTLER, Friedrich (1986), Gramophon. Film. Typewriter. Berlin 1986.
KLEINSPEHN, Thomas (1989), Der flüchtige Blick. Sehen und Identität in
der Kultur der Neuzeit. Reinbek bei Hamburg 1989.
MOČNIK, Rastko (1988), "Sprememba besede", v: Jakobson (1988).
ROETZER, Florian (1991), "Mediales und Digitales. Zerstreute Bemerkungen
und Hinweise eines irritierten informationsverarbeitenden Systems". Obj. v:
Roetzer, F. (Hrsg.), Digitaler Schein. Asthétik des elektronischen Media.
Frankfurt/Main 1991, s. 9-81.
SCHAFER, Murray (1988), Klang und Krach. Eine Kulturgeschichte des
Hörens. Frankfurt/Main 1988 (amer, orig.: The Tuning of the World. Toronto,
New York 1977).
SHUHEI, Hosokawa (1990), "Der Walkman Effekt", v: Back, K. in drugi (ur.),
Aisthesis. Wahrnehmung heute oder Perspektiven enier anderen Asthétik.
Leipzig 1990, s. 229-252.
SMITH, F. Joseph (1979), The Experiencing of Musical Sound. Prelude to a
Phenomenology of Music. New York, London, Paris 1979
SOBCHAK, Vivian (1988), "The Scene of the Screen. Beitrag zu einer
Phänomenologie der "Gegenwartigkeit" im Film und in den elektronischen
Medien", v: Gumbrecht/PfeifTer (Hrsg.), Materialität von Kommunikation.
Frankfurt/Main 1988, 416-427.
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 142/143; 145-50	145
Socialna ekologija kot kritika politične
levice in desnice
Aleš Debeljak
22. aprila pred dvajsetimi leti je samo peščica ekološko osveščenih
kalifornijskih študentov "praznovala" Earth Day, dan zemlje. To je bil
seveda čas vietnamske vojne in boja za civilne pravice, mnogi so imeli
nujnejše stvari v mislih, Earth Day pa so razumeli kot še enega od
mnogih hipijevskih happeningov. Danes je drugače. V javnem življenju
sodobne Amerike je ekologija postala popularno geslo, devetdeseta leta
so razglasili za "desetletje okolja", dan zemlje pa praznujejo malodane
na nacionalni ravni. To je seveda zgolj površni vtis, ki ga človek dobi
iz medijev, pa tudi iz življenja v ekološko razmeroma dejavnem
univerzitetnem naselju. Mnogo važnejše za vpogled v "stvar samo" pa
so debate med tistimi, ki jih od blizu vznemirja vprašanje ekološke
katastrofe: te debate niso le nazoren primer izostrene zavesti o vedno
bolj problematičnem razmerju med človekom in naravo, ampak
ponujajo tudi prijeme za ponovni premislek političnih možnosti v
najboljšem od vseh možnih svetov.
Idejni okvir takorekoč vseh ekologov imajo v Ameriki za liberalnega
ali levičarskega. Treba pa je poudariti, da je z vidika prevladujoče
manihejske politične percepcije, ki prevladuje v "deželi izobilja",
seveda sleherno mišljenje, ki vsaj deloma postavlja pod vprašaj
obstoječi družbeni red, razumljeno kot bolj ali manj levičarsko, kot
grožnja zakonu in redu, s tem pa neizogibno dobiva poteze anti-
ameriške in anti-kapitalistične dejavnosti, kot ne pozabijo ob sleherni
priliki poudariti neo-konzervativni guruji desnice. Ne glede na
dejanske politične usmeritve pa vsekakor drži, da vsi ekološki diskurzi
kritizirajo obstoječi sistem politične in ekonomske dominacije. Problem
je v tem, da še zdaleč ne nastopajo vsi iz enakih teoretskih pozicij. Zdi
se, da je mogoče ekološko misel in spremljajoči grass-roots aktivizem
oziroma dejavnost v lokalnih skupnostih, ki upravičeno dobiva vedno
večjo vlogo, na grobo razdeliti v dve bistveni skupini. Če namreč
146	Alei Debeljak
odmislim mnoge variante akademskega eko- socializma in eko-
feminizma, bi bilo prvo pozicijo mogoče prepoznati kot radikalno oz.
globinsko ekologijo. Svojo filozofsko utemeljitev gibanje običajno išče
v celotnem opusu norveškega misleca Arneta Naessa, zlasti pa v njegovi
zadnji knjigi z naslovom Ecology, Communities, and Life-Style (1989).
Na znanstveni ravni pa ponuja radikalno vizijo globinskega ekološkega
mišljenja slavna knjiga Jamesa Lovelocka Gaia: A New Look at Life
on Earth. Lovelock v njej izhaja iz predpostavke, da je zemeljska
biosfera nekakšen živ organizem, ki vselej že vzdržuje ustrezno
kemično in fiziološko ravnotežje planeta in obstaja na sebi lasten način.
Zgodovine torej s tega vidika ne smemo razumeti samo kot zgodovino
človeške kulture, marveč skoz očala geološke evolucije, ki predstavlja
razvoj "matere Zemlje". To pomeni, da je sleherni pojav mogoče
interpretirati kot odziv zemeljskega organizma na določene
spremembe. Sliši se zanimivo. Na žalost pa nas ta argument v skrajni
posledici in v brbotanju razgretih možganov pripelje tudi do - izberimo
trenutno vroč primer - fašistoidnih opravičevanj AIDSa. Mnogi radikal-
ni ekologi so namreč skušali AIDS dojeti kot bolezen, s katero se "mati
Zemlja" brani pred preveliko naseljenostjo. Totalitarni poudarek
trditve je, predvidevam, razviden sam po sebi.
Resnici na ljubo pa ne smemo zanemariti prizadevanj radikalnih
ekologov, da bi odkrili medsebojno povezanost eko-sistemov na globalni
ravni, saj zavračajo prevladujočo ideologijo velikih osrednjih ekoloških
skupin (Sierra Club, Audbon Society itd.). Le-ti se ukvarjajo samo s
problemi ameriškega kontinenta, pri čemer spregledujejo mehanizme
politične ekonomije, po katerih "ekološko čista industrija" razvitega
Zahoda nujno proizvaja brutalno onesnaženost okolja v tretjem svetu in
vzhodni Evropi, o čemer ravno nam sploh ni mogoče dvomiti. Še večji
odmev kot filozofske ideje pa ima "divja misel" brezkompromisnih
aktivistov, ki so si nadeli ime Earth First! Gre za gibanje militantnih
ekologov, ki skušajo na vsak način preprečiti korporativno uničevanje
gozdov, polj in posebnih eko-sistemov. Zavzemajo se za takojšnjo
vzpostavitev obsežnih rezervatov, ki morajo biti očiščeni vseh človeških
posegov in predvsem nedostopni za turizem. Zlasti znani so po svojih
metodah direktne akcije in državljanske neposlušnosti, saj se na primer
priklenejo na gozdarske buldožerje, blokirajo ceste, s padalskimi skoki
preprečujejo avionski lov na divjad, itd. Izhajajo iz biocentričnega
pogleda na svet, ki zagovarja pravico vsega živečega do obstoja in
Socialna ekologija kot kritika politične levice in desnice	147
poudarjajo raznolikost narave, o kateri ni mogoče barantati v politični
areni, marveč jo je treba najpoprej zavarovati z brezkompromisno
direktno akcijo. Radikalni ekologi so spričo svoje vizije zato včasih v
nevarnosti, da se bodo pustili zapeljati iluziji tehnološko nedotaknjene
narave in se zanašali na spontanost. Ker vsaj do neke mere gojijo
tradicionalni mit o ameriškem pionirju mejašu, ki živi v surovi har-
moniji z naravo, seveda ni čudno, da najbolj dejavne lokalne skupine
Earth Firstl prihajajo z ameriškega Zahoda, kjer je ta mit še zelo živ.
Drugi (zdi se, da po številu manjši) tabor ekologov se zbira okrog
inštituta za socialno ekologijo, WorldWatch inštituta in zveze ameriških
zelenih, ki delujejo predvsem na intelektualno razvitem severovzhod-
nem delu kontinenta. S precejšnjo mero nujnega poenostavljanja je
mogoče reči, daje poleg izjemno jas novidni h piscev, kot so npr. J. Baird
Callicot, Lester Brown in Ynestra King, njihov poglavitni govorec
ugledni socialni filozof in reprezentativni poznavalec svetovnega anar-
hizma, Murray Bookchin. Znani kulturni kritik Theodore Roszak za
Bookchinov opus pravi, daje najpomembnejši prispevek k ekološki misli
zadnjih dveh desetletij. V svojih knjigah Toward an Ecological Society,
The Ecology of Freedom, Modern Crisis, zlasti pa v novi Remaking
Society: Pathways to a Green Future (1990) je Bookchin izoblikoval
ostro kritiko korporativne logikp uničevanja naravnih in človeških
bogastev, hkrati pa tudi odločno zavrnil mračnjaštvo radikalnih
ekologov in obenem levičarsko retoriko o proletarski demokraciji.
Izhajajoč iz anarhistične tradicije je v popularnem tonu in neobreme-
njen z akademskim žargonom izpostavil dejstvo, da v govorjenju
radikalnih ekologov o nujnosti človeškega podrejanja zakonom narave
odmeva strukturalno enako podrejanje zakonom zgodovine, kot pri
ortodoksnih marksistih. V obeh primerih gre za dominacijo. Bookchin
se zavzema za razumevanje človeka kot dinamičnega presečišča
naravne in socialne evolucije. Človek namreč ni zgolj eno od živih bitij,
saj se s tem izgublja zavest o privilegiranem mestu bitja v kraljestvu živih
organizmov, ki uporablja tehnologijo, pa tudi dejstvo, da danes
dobesedno ni ekosistema, na katerega ne bi vplivala človekova "druga
narava". Zato je treba ostro postavili pod vprašaj mistično prepričanje
o samo-regulirajoči se "materi Zemlji", hkrati pa kritizirati
posplošujočo idejo, da je človeštvo kot tako odgovorno za katastrofalno
stanje planeta. Na ta način se namreč zabrisuje odločilna razlika med
evropsko-ameriškimi nosilci razsvetljenskega ekonomskega in
148	Alei Debeljak
političnega gospostva ter marginalci, ki so žrtve tega gospostva (črnci,
Indijanci, manjšine, ženske, ljudstva tretjega sveta, itd.). Z vidika
socialne ekologije namreč ni mogoče govoriti o harmoničnem sožitju z
naravo, dokler obstajajo razmerja dominacije, ki jih reproducira
kapitalska logika profita, pa tudi sistemi nasilja in vladanja, ki nimajo
opore v ekonomskih motivih (spol, rasa, družina itd.). Pokaže se
namreč, kako resen je konsenz liberalcev, levičarjev in konzervativcev,
ki mislijo, da je dominacija človeka nad naravo, s tem pa načelo
hierarhije, v bistvu univerzalna prvina družb nasploh. Problem
dominacije se namreč ne zastavlja le na ravni ekonomije, marveč sega
v vse pore vsakdanjega življenja, kulture in osebnih stilov.
Dober primer je že sama biocentrična podrejenost človeka "materi
Zemlji", ki se ne more znebiti razmišljanja in vrednotenja s pomočjo
pojmovnih dvojic center-obrobje, visoko-nizko, zakon-poslušnost. Na
drugi strani Bookchin pronicljivo vidi ponazoritev tega, kako težko se
je odpovedati zavesti o dominaciji, tudi v razraščajočih se popularnih
kultih boginj, ki kot sicer razumljiva reakcija na zahodne religije zlasti
cvetijo v nedrjih ekofeministične mistike. Kakor da ne bi podrejenost
boginji namesto falocentričnega judovsko-krščanskega boga ravno tako
vsebovala teistične dominacije, hierarhičnega sistema svečenic in
slike vsemogočnih vs. nemočnih!! Bookchin se seveda zaveda, da ima
danes (še zlasti po zlomu vzhodnoevropskih stalinizmov) kapitalistična
družba lako psihološko veljavnost, kakršno je imel v dvanajstem stoletju
fevdalizem. To pomeni, da jo vsi jemljejo kot nekaj neizogibnega. Le
redki oporečniki spodbijajo mehanizme tekmovanja, kompulzivnega
potrošništva in egoizma, saj se to zdi poblaznela sizifova dejavnost.
Kljub temu skuša v najboljši maniri utopične kritike opozoriti, da so
bile te poteze, ki jih danes dojemamo kot sestavni del "človekove
narave", v bistvu neznane v demokratičnih družbah prvotnih ljudstev
ameriškega kontinenta. Indijanska plemena so živela v sožitju z naravo,
to pa na način, ki ni bil niti "antropocentričen" niti "biocentričen". V
njihovih besednjakih namreč ni bilo pojma centra kot takega. Spričo
takšnega svojega življenjskega načina so tudi postali čisto lahek plen
genocidnih evropskih kolonistov. Le-ti so Indijance v skladu s svojo
krščansko logiko povsem ustrezno razumeli kot eno z naravo, ki jo je
bilo treba pač pokoriti v imenu boga. Ne da bi slepo zagovarjal nekakšno
"vrnitev" k prvotnim načinom socialnega življenja, pa Bookchin ven-
darle opozarja, da se od vrhovnega načela o nehierarhičnem spoštovanju
Socialna ekologija kot kritika politične levice in desnice	149
posameznika lahko ne glede na to, koliko zmore prispevati k dobrobiti
celotne skupnosti (starci, otroci itd.) še mnogo naučimo. To spoštovanje
ima seveda svoj odločilni pomen v kulturah, v katerih poglavar ne
dominira nad plemenom, ampak "stoji z njim", kjer ne poznajo besed
"imeti", "vzeti" itd., itd. Vendar ni povsem nujno, da bi te ideale samo
zato, ker pripadajo kulturam, do katerih danes nimamo več pravega
dostopa, kar takoj zavrgli. Aristotelove filozofije prav tako ne zavračamo
izključno na podlagi dejstva, da je njegov zgodovinski svet grškega
polisa bržkone nepovratno izgubljen!
Ko Bookchin razvija svojo utopično vizijo, ki poudarja zlasti pomembno
vlogo lokalnih skupnosti, nehierarhičnih socialnih odnosov, ekoteh-
nologije (sončna energija, aquakulture), pred- marksističnih liber-
tinskih idealov, itd., istočasno začenja kritiko na drugi ravni. Izjemno
nazorno namreč kritizira tradicionalno (levičarsko in desničarsko)
pojmovanje o nujnosti kapitalizma. Radikalna reinterpretacija
zgodovinskih virov mu pokaže, daje danes kapitalizem sicer res dejstvo,
- da pa še zdaleč ni bil logično-zgodovinsko nujen. Svoje ostro zavračanje
zgodovinske teleologije dobro ponazori z gradivom, ki razkriva, da so
med dvanajstim in osemnajstim stoletjem v Evropi obstajali
mnogovrstni načini življenja, ki jih je treba razumeti kot alternative
nacionalnim državam in kapitalskemu načinu produkcije. V živahnem
in polemičnem slogu opisuje pred- kapitalistično demokratično
ureditev mest, v katerih državljani niso bili le abstraktni "dav-
koplačevalci" ali "volilci", marveč integralne osebnosti, vzgojene v
duhu civilne izobrazbe, kakor bi nemara lahko grobo prevedli grško
besedo za etično odgovornost in disciplino, paidaia. Zato so se
zavedali, daje mogoče občo blaginjo doseči le pod pogojem, da v duhu
svoje civilne etike omejijo privatni interes.
Domnevam, da se v kontekstu naših nenehnih političnih spopadov in
izčrpanega gospodarstva zgornje pisanje najbrž zdi zgolj nekakšno
oddaljeno "poameričanjeno" blebetanje, ki nima prave zveze s tem, kaj
se "v resnici" dogaja v (vzhodni) srednji Evropi. Problem je drugje:
spričo dreves vsakdanjega politiziranja se mi včasih zdi, da ne vidimo
gozda globalnih problemov. Zavedam se, da v družbi, na kateri so dolgih
petinštirideset let tako brutalno preizkušali Utopijo, sleherni spis, ki
ne obljublja takojšnje sreče (beri: prostega trgovanja, strankarskih
konvencij in veselega egoizma), bržkone ne more računati, da bo imel
150	Alei Debeljak
mnogo naklonjenih bralcev, če sploh kakšne. Razumem možne
ugovore, čes da se v deželah zahodnih demokracij vprašanja ekologije
lahko zastavljajo mnogo bolj svobodno, ko pa so že "poravnali račune"
v politiki. Vendar se ne morem znebiti občutka, da je to žal zgrešen
pogled na stvar. Ekološke diskusije in akcije imajo (vsaj v Ameriki)
namreč prizvok tiste kritične in neodložljive nujnosti, ki izvira iz
nezadostnosti obstoječih demokracij; za ta ton pa se bojim, da se bo
povsem izgubil v trušču naših vsakdanjih prepirov. Te ignorance pa bi
se morali bati, saj nas lahko "na dolgi rok" odločno preveč stane.
i
Prevod
Časopis za kritiko znanosti; 1991; 142/143; 153-69	153
Razprava o performativnem protislovju:
Habermas versus poststrukturalisti*
Martin Jay
Med vsemi hvalevrednimi značilnostmi hvalevredne kariere Jiirgena
Habermasa je mogoče najbolj izrazita, da je bil vedno pripravljen
konstruktivno razpravljati z' najrazličnejšimi kritiškimi sogovorniki.
Prav malo je mislecev, katerih teoretski razvoj so tako močno za-
znamovala javna srečanja in spopadi z nasprotniki, ki so trajali vse
življenje, ki je polno intenzivne intelektualne izmenjave. Vse od svojih
najzgodnejših debat z nemškim študentskim gibanjem v šestdesetih
letih in udeležbe v "razpravi o pozitivizmu" s pristaši Karla Poppra, od
izmenjave mnenj o hermenevtiki s Hans-Georgom Gadamerjem in o
teoriji sistemov z Niklasom Luhmannom pa vse do svoje intenzivne
vpletenosti v še vedno trajajočo diskusijo o postmodernizmu in o
"normalizaciji" nemške preteklosti je bil Habermas vedno tiste redke
vrste pogumen in odgovoren "javni intelektualec", kakršnega težko
srečamo v zahodni kulturi. Še več, z voljo in potrpežljivostjo se je bil
pripravljen učiti od soudeleženih pri skupinskem projektu, za katerega
si je toliko prizadeval.^ Tisti, ki iz prve roke poznajo njegov strastni
način debatiranja, mu sicer ne bi rekli hladnokrvni "svetnik racionaliz-
ma", kot je Gladstone nekoč imenoval Johna Stuarta Milla^, vendar pa
je Habermas prav gotovo eden najprepričljivejših primerov moči
komunikativne racionalnosti, ki jo sam tako zavzeto zagovarja.
To ujemanje Habermasovih idej in dejanj je še posebej pomembno, saj
našo pozornost usmerja na zadevo, ki leži prav v osrčju njegove teorije.
Govorim seveda o vrednosti performativne konsistence, ki predstavlja
1	Cf. (v glavnem) John B. Thompson in David Held (izd.), Habermas: Kritične
debate, Cambridge, Mass. 1982 in Richard J. Bernstein (izd.), Habermas in
moderna, Cambridge, Mass. 1985.
2	Citirano po: Michael St. John Packe: Življenje Johna Stuarta Milla, New
York 1970, str. 455.
* Prevedeno iz A. Honneth, T. McCarthy, C. Offe, A. Wellmer (ur) (1989):
Zwischenbetrachtungen - Im Prozeß der Aii/klämng, Suhrkamp:
Frankfurt/M.
154	Martin Jay
enega glavnih regulativnih idealov njegove univerzalne pragmatike.
Malokateri očitek v njegovem besednjaku, ki ga uporablja, ko spodbija
veljavnost nasprotnikovih stališč, je tako uničujoč kot obtožba, da gre
za "performativno protislovje".
0 tem konceptu, kljub osrednjemu pomenu, ki ga ima za njegovo delo,
o njem še ni, kolikor mi je znano, nobene argumentirane raziskave. Te
naloge se je nujno treba lotiti, saj je prav ta koncept doživel številne
obravnave v poststrukturalističnih razmišljanjih, vendar z radikalno
različnimi zaključki. Ne gojim nobenega upanja, da mi bo uspelo
razrešiti že dolgo trajajočo filozofsko razpravo, vendar pa bi rad izkoris-
til priložnost in raziskal mnogovrstne učinke in posledice pojmov
performativne konsistence in performativnega protislovja. S tem bo
osrednja razsežnost Habermasovega dosežka mogoče postala jasnejša.
Koristna izhodiščna točka, iz katere se bomo lotili zadeve, je
tradicionalni dialektični pojem protislovja, ki je bil še močno prisoten
v delih Habermasovih mentorjev na Frankfurtski šoli. Heglova kritika
áristotelske logike kot preveč formalne in nezgodovinske je seveda
vedno imela močan, četudi včasih sporen vpliv na marksistično misel.^
Kljub razhajanjem glede vprašanja, ali protislovja obstajajo v naravi in
družbi ali samo v družbi - Engels je zastopal prvo stališče, Lukàcs drugo
- paje večina marksistov poudarjala, daje protislovje ontološka in ne
logična realnost. Tako je na primer Herbert Marcuse v Enodimenzional-
nem človeku zatrjeval, da "če dialektična logika razume protislovje kot
'nujnost', ki pripada sami 'naravi mišljenja', ... potem je to zato, ker
protislovje pripada sami naravi objekta mišljenja, realnosti, kjer je
Razum še vedno Nerazum in iracionalno še vedno racionalno".^ Podob-
no je Theodor Adorno trdil, da "dialektično protislovje izraža resnična
nasprotja, ki ne postanejo vidna znotraj logično-znanstvenega sistema
mišljenja".5 Braneč se pred obtožbo, da s suspendiranjem logike
neprotislovja pristanemo naravnost v iracionalizmu, kar je klasično
obdelal Karel Popper v delu Kaj je dialektikaje vztrajal, da "če skozi
3	Tiha izjema pri tem pravilu je italijanski marksist Lucio Colletti. Glej na
primer njegovo Dialektično protislovje in neprotislovje v Zatonu ideologije,
Rim 1980.
4	Herbert Marcuse: Enodimenzionalni človek: Studije o ideologiji napredne
industrijske družbe, Boston 1964, str. 142.
5	Theodor W. Adomo: Uvod v Spor o pozitivizmu v nemški sociologiji, prev.
Glyn Adey in David Frisby, London 1976, str. 26.
6	Karl Popper: Kaj je dialektika? v Domneve in ovržbe, London 1962.
Razprava o performativnem protislovju: Habermas versus poststrukturalisti	155
asociacijo kontaminiramo dialektiko in iracionalizem, potem smo slepi
za dejstvo, da kritika logike neprotislovja le-tega ne suspendira, ampak
ga jemlje v premislek".'
Adorno se je na prefinjen način sicer distanciral od premočrtnejše
hegeljansko-marksistične pozicije, ki jo je predstavljal Marcuse. To je
storil tako, da je kot problematično izpostavil normativno alternativo,
ki jo predpostavlja kritika protislovja: popolnoma pozitivna dialektična
sublacija. Raje kot da bi se odločil za tako prednostno izhodišče (v
normativnem smislu), Adorno gleda nanjo samo kot na izraz potencial-
no zatiralske teorije identitete. Tako je v Negativni dialektiki svaril pred
hipostaziranjem neprotislovnosti kot popolnim preseganjem napetosti
in razlik v neki veliki sintezi:
"Prav nenasitni princip identitete je tisti, ki perpetuira antagonizem
tako, da potlači protislovje. Tisto, kar ne tolerira ničesar, kar ni takšno,
kot je samo, spodkopava združljivost, za katero se zmotno razglaša.
Nasilnost barantanja z enakostjo reproducira protislovje, katerega uki-
• "8
nja. 0
%
Za Adorna združljivost tako paradoksalno vključuje moment ohranjanja
protislovja, ki zanj ni zgolj zlo, ki ga je treba premagati.
"Naloga dialektičnega spoznavanja ni, kot trdijo njegovi nasprotniki, v
konstruiranju protislovij od zgoraj in v napredovanju skozi njihovo
reševanje - čeprav Heglova logika kdaj pa kdaj zaide v to smer.
Nasprotno, naloga dialektičnega spoznavanja je v tem, da zasleduje
neskladnost misli in stvari, dajo izkusi v stvari.
Najsi seje Adorno v svoji kritiki Hegla1^ motil ali pa ne, pomembnost
njegovega stališča je jasna. S tem, da je nasprotoval popolnoma
neprotislovnemu svetu kot cilju, kjer bi bile logične in ontološke
kategorije združene brez razpok, je omogočil skromnejše pojmovanje
protislovja, ki naj bi bilo pomembno le za določene vidike družbene
realnosti. Kot bomo kmalu videli, je Habermas vstopil skozi ta vrata.
7	Adorno: Uvod, str. 66.
8	Theodor W. Adorno: Negativna dialektika, prev. E. B. Ashton, New York
1973, str. 142-143. Korigiran prevod.
9	Ibid., str. 153.
10 Glede kritične analize njegove argumentacije glej Michael Rosen: Heglova
dialektika in njena kritika, Cambridge 1982, str. 160.
156	Martin Jay
Po drugi strani pa je Adorno zagovarjal pojmovanje - bolje prakso -
protislovja, ki bi jo bil Habermas brez besed zavrnil. Kljub temu, daje
Adorno še naprej uporabljal orodja kritičnega razuma, pa je zavrnil
tiranijo Razsvetljenstva zaradi njegovega totalitarističnega vsiljevanja
razuma upirajočemu se svetu. Po Habermasu se je "Adorno dobro
zavedal tega performativnega protislovja, ki ga vsebuje totalna kritika.
Adornova Negativna dialektika se bere kot nenehno razlaganje, zakaj
moramo krožiti znotraj tega performativnega protislovja in tam celo
ostati..."^ V nasprotju s tistimi, ki bi radi ubežali paradoksu racionalne
kritike totalizirajočega razuma tako, da razum kratkomalo odpišejo, pa,
tako Habermas, "bi Adorno rad vztrajal v performativnem protislovju
negativne dialektike, ki uperja neizogibno sredstvo prepoznavanja in
objektiviziranja misli proti samemu sebi. S tem, da vztraja, najbrž misli,
da ostaja, kolikor je mogoče, zvest izgubljenemu, neinstrumentalnemu
"12
razumu.
Čeprav je Habermas občudoval Adorna, ker le-ta ni poskušal izsiliti
poti iz svoje dileme ali iskati lažne tolažbe, in čeprav se je, kakor
Adorno, obotavljal postaviti trditev o dokončni enotnosti koncepta in
realnosti, pa si je kljub temu prizadeval, da bi razpravi o protislovju
poiskal novo smer, ki bi razrešila zagate dialektike razsvetljenstva v
njeni klasični formulaciji, kot jo je podala Frankfurtska šola. Medtem
ko je Adorno ostal zgrožen nad bremenom logične konsistence, ki se
ga nalaga svetu, ki bi moral biti neidentičen svojemu konceptu, in trdil,
da konceptualne reprezentacije nikdar ne morejo popolnoma ustrezati
svojim objektom, pa se je Habermas osredotočil na odnose med
subjekti. Najpopolnejše je ta sprememba osvetljena v odlomku Krize
zakonitosti, ki gaje vredno citirati v celoti:
"Koncept protislovja je že tako zguljen, daje pogosto v rabi kot sinonim
za 'antagonizem', 'opozicijo' ali 'konflikt'. Po Heglu in Marxu pa so
'konflikti' samo oblika pojavnosti, empirične plati fundamentalno
logičnega protislovja. Konflikte je mogoče razumeti le z referenco na
operativno učinkujoča pravila, glede na katera se nezdružljive zahteve
in nameni producirajo znotraj sistema akcije. Toda 'protislovja' med
zahtevami ali nameni ne morejo obstajati na isti način kot med
izjavami: sistem pravil, po katerem oblikujemo izreke in jih
11	Jürgen Habermas: Filozofski diskurz moderne: Dvanajst predavanj, prev.
Frederick Lawrence, Cambridge, Mass. 1987, str. 119.
12	Jürgen Habermas: Filozofsko-politični profil v Habermas: Avtonomija in
solidarnost, izd. Peter Dews, London 1986, str. 155.
Razprava o performativnem protislovju: Habermas versus poststrukturalisti	157
preoblikujemo, ne da bi vplivali na vrednost njihove resničnosti. Z
drugimi besedami, globinske strukture družbe niso logične strukture v
ozkem smislu. Po drugi strani pa se v izrekanjih vedno uporablja
propozicionalna vsebina. Logika, ki bi lahko upravičila govorjenje o
'družbenih protislovjih', bi torej morala biti logika uporabe
propozicionalnih vsebin v govoru in dejanju. Morala bi se razširiti v
komunikativne odnose med subjekti, sposobnimi govorjenja in dejanja;
morala bi biti prej univerzalna pragmatika kot logika."^
Z drugimi besedami, za Habermasa protislovja ne obstajajo v tolikšni
meri na ravni družbene ontologije kot pri hegeljanskih marksistih, na
primer Marcuseju, temveč na ravni komunikacije med subjekti. Trdi,
da razredne družbe vsebujejo fundamentalna protislovja le zato, ker
"njihov organizacijski princip zahteva, da si posamezniki in skupine
stojijo nasproti z zahtevami in nameni, ki so v perspektivi
nezdružljivi."^ Kriza zakonitosti pojasnjuje, kako je mogoče taka
fundamentalna razredna protislovja premestiti z ekonomske na druge
ravni družbene interakcije. Verjetnost njihovega argumentiranja za nas
ni tako pomembna kot zveza, ki jo je Habermas vzpostavil med
protislovjem in komunikacijo. Seveda tudi priznava, da je protislovja
mogoče s pridom uporabiti pri razlagi nezdružljivosti v mehanizmih, ki
ohranjajo družbeni sistem, vendar pa je jasno, da ta termin raje
uporablja za označitev tekmujočih zahtev po resnici, ki si jih lastijo
akterji neke družbe, zahtev, katerih veljavnost je mogoče diskurzivno
tehtati.
Kljub svoji privrženosti pojmu "dialektičnega protislovja" v Krizi
zakonitosti pa se mogoče zdi, da se je Habermas potihoma vrnil h
konvencionalnejši aristoteljanski alternativi. Tako, na primer, v svoji
nedavni kritiki dekonstrukcijskih idej o protislovju trdi, da "se o
protislovju lahko pogovarjamo le v luči zahtev po konsistentnosti, ki pa
zgubijo svojo avtoriteto, ali pa se podredijo drugim zahtevam - estetske
narave, na primer - če logika zgubi svoj primat nad retoriko."^ Tisto,
zaradi česar ta argumentacija ni le vnovična potrditev tradicionalne
logike, je njen poudarek na performativnih razsežnostih jezika, uporaba
argumentov v komunikacijski interakciji in ne toliko konsistentnost
13	Jürgen Habermas: Kriza zakonitosti, prev. Thomas McCarthy, Boston 1973,
str. 26-27.
14	Ibid., str. 27.
15	Habermas: Filozofski diskurz moderne, str. 188.
158	Martin Jay
izjav ali propozicij samih na sebi. Performativno protislovje se ne pojavi
takrat, ko se za dve antitetični propoziciji (A in ne A) istočasno trdi, da
sta resnični, ampak prej takrat, ko je tisto, o čemer se nekaj zatrjuje, v
nasprotju s predpostavkami ali implikacijami samega akta zatrjevanja.
Če uporabimo terminologijo J.L. Austina in Johna Searla, ki ji marsikaj
dolguje tudi Habermas, potem se to zgodi, ko je lokucijska razsežnost
govornega dejanja v konfliktu z njegovo ilokucijsko silo, ko je tisto
izrečeno v nasprotju z načinom izreke. Za Habermasa, na primer,
komunikativna raba jezika vsebuje imanentno obvezo, da upraviči
zahteve po veljavnosti, če je treba. Takrat, ko zahteve, ki jih nekdo
postavi na lokucijski ravni, zanikajo samo možnost take upravičenosti,
se dogodi performativno protislovje.
Posebno močno verzijo tega argumenta, ki sega precej onkraj Haber-
masovih previdnejših formulacij, je mogoče najti v delu Karla-Otta
Apela, ki je trdil, da so ljudje hočeš nočeš nujno socializirani v
transcendentalno-pragmatično jezikovno igro, iz katere se lahko
umaknejo le, če tvegajo, da jih doleti avtistična izolacija ali celo
samomor. Ugotavlja, da človek ne more sprejeti "odločitve", ali se bo
izključil ali vključil v sodelovanje pri tej jezikovni igri, "kajti vsaka
izbira, za katero lahko rečemo, da je smiselna, že predpostavlja
transcendentalno jezikovno igro kot pogoj, pod katerim je sploh možna.
Šele z racionalno predpostavko intersubjektivnih pravil je odločanju o
različnih alternativah mogoče reči razumno obnašanje."
Čeprav se Habermas počuti nelagodno vpričo transcendentalnega
temelja Apelovega stališča, ki si je naprtilo breme nevzdržnega fun-
damentalizma, pa sam često uporablja podobno strategijo proti
določenim nasprotnikom. Posebno vabljive tarče so tisti, katerih ideje
izvirajo od Nietzscheja, saj je njihova ilokucijska praksa najbolj
radikalno v nasprotju z njihovimi lokucijskimi trditvami. To pomeni,
da uporabljajo metode argumentacije, ki imajo za posledico intersub-
jektivno vrednostno preverjanje, da bi obranili stališče, ki
komunikativni racionalnosti odreka njeno legitimnost. Habermas, z
referenco na Adornovo negativno dialektiko in Derridajevo dekonstruk-
cijo, pravi, da se "totalizirajoča samokritika razuma ujame v perfor-
16 Karl-Otto Apel: Problem filozofskih temeljev v luči transcendentalne prag-
matike jezika, v Po filozofiji: Konec ali transformacija? izd. Kenneth Baynes,
James Bohman in Thomas McCarthy, Cambridge, Mass. 1987, str. 281. Ta
razprava se skuša izogniti decizionističnemu podprtju Apelove zgodnejše
pozicije, ki jo je kritiziral Thomas McCarthy v Kritični teoriji Jiirgena
Habermasa, Cambridge, Mass. 1978, str. 321.
Razprava o performativnem protislovju: Habermas versus poststrukturalisti	159
mativno protislovje, saj razum, ki ima za svoje središče subjekt, lahko
obtožimo avtoritarnosti že zato, ker se zateka k svojim lastnim orod-
"17
jem.
Lahko bi navedli še druge primere Habermasovega zaupanja v kritiško
moč performativnega protislovja, vendar pa bi morala biti njegova
pomembnost za Habermasovo pozicijo do sedaj že jasna. Uporablja ga,
prvič, v kritiki nekonsistentnosti argumentacijskih praks svojih
nasprotnikov, in drugič, da ustvari neko merilo, s katerim je mogoče
presojati družbena protislovja v času, ko starejši heglovskomarksistični
model ontološkega protislovja ni več živ. Zdaj pa se moramo vprašati,
kako uspešen je bil pri obrambi njegove učinkovitosti za te namene. Še
posebno pa, kako je njegova obramba funkcionirala kot protistrup za
poststrukturalistično kritiko komunikativne racionalnosti. Da bi
odgovorili na tidve vprašanji, moramo to kritiko pazljivo prebrati.
Čeprav lahko izbiramo med več možnostmi, se bom osredotočil na tri,
ki jih ponujajo Michel Foucault, Rodolphe Gaché in Paul de Man.*®
Foucaultova kritika se je pojavila leta 1966 v njegovi hvalnici kritiku
in romanopiscu Mauriceu Blanchotu Misel od zunaj. ^ Uvodni del je
posvečen temi "Govorim, lažem". Foucault začne z evokacijo
starogrškega "lažnivčevega paradoksa", s trditvijo Krečana Epimenida,
ki nasprotuje sama sebi, "vsi Krečani so lažnivci". V zgoščeni obliki
Foucault tu kontrastira izjavo "Lažem" z navidez samozadostno izjavo
"Govorim". Presenetljiva pa je njegova trditev, da je druga izjava bolj
problematična kot prva. Se pravi, lažnivcev paradoks lahko rešimo, če
sprevidimo, da je med obema propozicijama razlika, pri čemer je ena
17	Ibid., str. 185.
18	Podobno kritiko bi lahko zasledili tudi v hermenevtični tradiciji. Glej na
primer Hans-Georg Gadamer: Resnica in metoda, New York 1986, str. 308,
kjer ugotavlja, da "če še tako jasno pokažemo notranja protislovja vseh
relativističnih stališč, ostane tako, kot je dejal Heidegger: pri vseh teh
zmagovitih argumentih se zdi, kot da te poskušajo spraviti iz ravnotežja.
Kljub temu, da se zdijo izredno tehtni, zgrešijo tisto najvažnejše. Ce jih
uporabimo, dokažemo, da imamo prav, pa nam kljub temu ne omogočijo
nikakršnega globljega vpogleda v katerokoli vrednoto." Joelu Whitebooku
dolgujem, da me je opozoril na ta odlomek.
19	Michel Foucault: Maurice Blanchot: Misel od zunaj, prev. Brian Massumi;
Maurice Blanchot: Michel Foucault, kot si ga zamišljam, prev. Jeffrey
Mehlman, New York 1987.
160	'	Martin Jay
objekt druge.^ Kajti, če se propoziciji nahajata na različnih ravneh, tu
ni nobenega logičnega protislovja.
Izjava "Govorim", ki na prvi pogled ne vsebuje nobenih paradoksnih
napetosti, po Foucaultu poraja fundamentalnejše probleme. "Izjava
'Govorim' se nanaša na diskurz, ki jo podpira in jo oskrbuje z objektom.
Vendar pa ta diskurz manjka; suverenost izjave 'Govorim' lahko obstaja
le v odsotnosti kateregakoli drugega jezika ..."^ Taka odsotnost sub-
jektu navidezno podeljuje ogromno tvorno moč, vendar pa je, kot trdi
Foucault, resnica ravno nasprotna. Domnevna praznina, ki obkroža
"Govorim", je v resnici "absolutna odprtina, skozi katero se neprestano
širi jezik, medtem ko se subjekt - tisti 'Jaz', ki govori - drobi, razpršuje,
trosi in izginja v ta prazni prostor ... Skratka, ne gre več za diskurz in
za sporočanje pomena, ampak za širjenje jezika v njegovem surovem
stanju, razvijanje čiste zunanjosti."^ In prav moderna literat ura je tista,
ki najbolje registrira to zunanjost jezika v odnosu na govoreči subjekt.
Izziv, ki ga torej Foucault predstavlja za neizpodbitnost performativ-
nega protislovja, izvira iz njegove izpostavitve eksemplarnega značaja
literarnega jezika, kiv je nekaj popolnoma zunanjega namernosti
govorečega subjekta. Če v takšni rabi jezika ni nobenega smiselnega
akterja, ki bi bil odgovoren za govorna dejanja, katerih lokucijske in
ilokucijske odgovorne dimenzije so lahko konsistentne ali protislovne,
potem ima prav malo smisla, da uporabljamo performativne kriterije
za presojanje vrednosti argumentov ali za karakterizacijo družbenih
napetosti.
20	Ibid., str. 9-10. Foucault tu morda črpa iz teorije tipov Bertranda Russella,
kot mi je sugeriral Thomas McCarthy, ali pa iz razlike, ki jo je kasneje
vzpostavil v Arheologiji znanja med énoncé in énonciation (kar ponavadi
prevajamo kot "izjavo" in "naznanilo"). Kakorkoli že, s Foucaultovim
sprejemanjem tega odgovora na paradoks lažnivca se ne strinjajo vsi
poststrukturalistični misleci. Glej na primer Jean-François Lyotard:
Poganske osnove, Pariz 1977, str. 229-230. Lyotard tu trdi, da se paradoksa
ne da ovreči. V svojem poznejšem delu Postmoderno stanje: Poročilo o
znanju, prev. GeofF Bennington in Brian Massumi, predgovor Frederic
Jameson, Minneapolis 1984, Lyotard definira postmoderno znanost za
takšno, ki je voljna sprejeti paradoks in ki prezira konsenz. Čeprav torej
uporablja teorijo govornih dejanj, da z njo uvede pojem "performativnost",
nikdar ne jemlje resno vprašanja performativnega protislovja.
21	Ibid., str. 10.
38	Ibid., str. 130.
Razprava o performativnem protislovju: Habermas versus poststrukturalisti	161
Kaj pa, če je sama ideja protislovja napačen pojem, ko gre za najraz-
ličnejše vrste jezikovnih interakcij? To težavno vprašanje si je pos-
tavljal drugi poststrukturalistični kritik, ki bi ga rad predstavil, Rodol-
phe Gase hé, čigar delo nadaljuje obravnavo danega vprašanja. Medtem
ko Foucault izpostavlja vprašanje jezikovne ravni, ki je zunanja prag-
matični interakciji, hkrati pa nikdar zares ne osvetli njegovih im-
plikaciji, pa Gasché razvija Derridajevo bogato artikulirano analizo
aporetičnega delovanja jezika na vseh njegovih ravneh. V Tain of the
Mirror trdi, da se dekonstrukeija "začne s sistematičnim tolmačenjem
protislovij, paradoksov, nekonsistenc in aporij, ki sestavljajo koncep-
tualnost, argumentacijo in diskurzivnost filozofije. Vendar pa te
neskladnosti niso logična protislovja, ki so edine neskladnosti, ki jih
filozofski diskurz lahko obrazloži. Ker se izmikajo logiki identitete,
torej niso protislovja v pravem pomenu.Če jih ne moremo razumeti
kot logična protislovja, kaj pa potem so? Gasché odgovarja, da
"dekonstrukeija poskuša razložiti ta 'protislovja' tako, da jih 'vsaja' v
'infrastrukture', ki so jih odkrili pri analizi specifične organiziranosti
teh 'protislovij'."25 Derrida te temeljne infrastrukture poimenuje
različno: prasledi, differance, dopolnilnost, iterabilnost, ponovna
označitev, raztrositev itd. Karkoli si že kdo predstavlja pod temi izrazi,
pa jih nikakor ne smemo razumeti kot enakovredne protislovju, saj se
jih nikakor ne da razrešiti na dialektičen način v neko višjo sintezo.
Vedno nasprotujejo kakršni koli logičnejši rabi jezika, ki nikdar ne
more izbrisati njihovih razdiralnih učinkov. Celo kot regulativni ideal
bi neprotislovno zanikanje imelo za posledico ponovno vzpostavitev
tistega, čemur Gasché pravi tradicionalna filozofija spekulativne
refleksije, Adorno pa teorija identitete.
Po Gaschéju se je Austinov poskus, da bi presegel mentalistično
filozofijo refleksije s tem, da se je obrnil h govornim dejanjem,
"rezultiral v nič več in nič manj kot skrivni ponovni vzpostavitvi
problema refleksije z namenom, da bi razrešil probleme, ki jih je
zapustil logični pozitivizem. Njegova revolucija je bila v tem, da je
23	Foucault se s protislovji v diskurzivnih informacijah seveda ukvarja v svoji
Arheologiji znanja, prev. A. M. Sheridan Smith, New York 1972, str. 149
in dalje. Ugotavlja, da arheološka analiza "vzpostavlja temelj protislovja, ki
ima svoj model v hkratni afirmaciji in negaciji posamezne propozicije" (str.
155).
24	Rodolphe Gasché: Madež ogledala: Derrida in filozofija refleksije,
Cambridge, Mass. 1986, str. 135.
25	Ibid., str. 142.
162	'	Martin Jay
celotno reprezentativno funkcijo jezika, s katero sta se ekskluzivno
ukvarjala Rüssel in Whitehead, obesil na konstituirajočo samoreflek-
sivnost jezikovnega dejanja."^6 Habermas je privzel Austinov pojem
performativnosti in s tem v isti meri postal žrtev filozofije identitetne
refleksije,v kljub svojemu odklonilnemu stališču do mentalistične
zmote.^' Če opustimo filozofijo refleksije, sklepa Gasché, se moramo
tudi nehati truditi, da bi uporabili logične kategorije, kot je protislovje,
pri jezikovnih dejanjih, ki jih nikdar ni mogoče ločiti od heterologičnih
infrastruktur, ki ležijo "pod" ali "izza" ravnjo pragmatičnega izražanja.
Še ena možnost konceptualizacije tega trušča v logičnem sistemu paje
v tem, da priznamo obstoj nečesa, čemur pravimo protislovja, vendar
pa hkrati zanikamo možnost, da bi jih lahko kdaj presegli. Ena
najvplivnejših verzij te strategije se pojavlja v analizi Nietzschejevega
dela Alegorije branja^ Paula de Mana. De Man tu brani točno tisto, kar
Habermas kritizira: Nietzschejevo radevoljno prisvojitev performativ-
nega protislovja, ki izvira iz njegovega visokega vrednotenja
nedoločljivih dimenzij jezikovne performance. "Ze v Rojstvu tragedije,"
trdi de Man, "Nietzsche zagovarja uporabo epistemološko rigoroznih
metod kot edinega možnega sredstva za razmislek o omejenosti teh
metod. Ne moremo mu očitati navidezne protislovnosti, ko uporablja
racionalni način diskurza - ki ga dejansko ni nikdar opustil - da bi
dokazal neustreznost tega diskurza.Zakaj mu tega ne moremo
očitati, ko pa je jasno, da Habermas to počne? De Man začenja svoj
odgovor tako, da odobravajoče citira Nietzschejevo lastno opazko, ki
pokaže njegov dolg Kantu (filtriranemu skozi Schopenhauerja),
namreč,, da "so bili veliki ljudje, sposobni resnično vsesplošnega
vpogleda, zmožni uporabljati pripomočke, ki jih nudi znanost, da bi
razkrili omejenost in relativnost vsega znanja in na ta način odločno
postavili pod vprašaj zahtevo znanosti po univerzalni veljavnosti in
26	Ibid., str. 76.
27	Gasché seveda priznava, da je Habermas, skupaj s Herbertom Schnaedel-
bachom, izdelal najboljšo obrambo filozofije refleksije, ko je zavrgel jalove
poskuse razločevanja metakomunikativnih in komunikativnih različic ar-
gumenta. Vendar pa je jasno, da je dekonstrukcionistično zavračanje vseh
verzij zanj superiorno. Glej njegovo razpravo na str. 78.
28	Paul de Man: Alegorije branja: Figuralni jezik pri Rousseauju, Nietzscheju,
Rilkeju in Proustu, New Haven 1979.
38	Ibid., str. 130.
Razprava o performativnem protislovju: Habermas versus poststrukturalisti	163
namenu."^ Z drugimi besedami, prav nič problematično ni, če
uporabimo znanstveno metodo za prikaz omejenosti znanstvenega spoz-
nanja. Lahko bi odgovorili, da tisto, čemur je namenjen ta izziv, ni nič
drugega kot prenapihnjeno polaščanje znanja, ki pa nikdar ni bilo
neobhodna sestavina znanstvene metode, če jo prav razumemo.
De Manov drugi odgovor je tehtnejši. Zahteva pozorno branje napetosti
med tematskimi in retoričnimi implikacijami v Rojstvu tragedije. Kot
bi lahko pričakovali, se mu delo razkrije kot razdeljeno samo nasproti
sebi: "Kljub vsej svoji genetski kontinuiteti je potek Rojstva tragedije,
kot celote in v svojih sestavnih delih, nenavadno ambivalenten glede
na glavne figure lastnega diskurza: kategorijo reprezentacije, ki tvori
osnovo načina pripovedovanja, in kategorijo subjekta, ki podpira
vseprežemajoči svarilni glas."31 Vendar pa teh in drugih am-
bivalentnosti v Nietzschejevem delu ne smemo razumeti kot znamenj
šibkosti, kot bi verjetno trdil Habermas. "Smo mar rekli samo to, da
Rojstvo tragedije nasprotuje samo sebi in da skriva svoja protislovja s
pomočjo 'slabe' retorike?" sprašuje de Man. "Nikakor ne; prvič,
'dekonstrukcija' dionizijske avtoritete je našla svoje argumente v
samem tekstu, zakaterega potemtakem ne moremo več trditi, daje slep
ali mistificiran. Še več; dekonstrukcija se ne pojavlja med izjavami,
kot se to dogaja pri logični ovržbi ali v dialektiki, temveč med
metajezikovnimi izjavami o retorični naravi jezika in retorično prakso,
ki postavljate izjave pod vprašaj."32 Skratka, za Nietzscheja in de Mana
obstaja neizogibna razlika med vsebino neke trditve in retoričnostjo
njenega izraza.
Ta sklep je na dva načina v nasprotju s tradicijo, po kateri protislovja
najprej definiramo, potem pa jih razvrednotimo. Prvič, v nasprotju s
starejšo, aristoteljansko tradicijo zavrača vsiljevanje logičnih kategorij
temu svetu. De Man odobrava Nietzschejevo trditev, da je naše
obotavljanje glede potrditve in zanikanja ene in iste stvari "subjektiven
empiričen zakon, ki ni izraz nikakršne 'nujnosti', ampak zgolj
nesposobnosti".33 Se pravi, navidezna resnica logične propozicije je
zgolj rezultat arbitrarne človekove odredbe. "Dejansko," nadaljuje
Nietzsche, "se logika (kot geometrija in aritmetika) tiče samo fiktivnih
30	Citirano iz Rojstvo tragedije v ibid., str. 86.
31	Ibid., str. 94.
32	Ibid., str. 98.
33	Nietzsche, citiran v ibid., str. 119.
164	'	Martin Jay
resnic (fingierte Wahrheiten), ki smo jih sami ustvarili"^ Kot je bilo
Adornu tesno pri srcu spričo vizije sveta, ki mu dominirajo koncepti,
tako tudi de Man sledi Nietzscheju v njegovem zavračanju vere, da je
svet mogoče napraviti sorazmeren z logičnimi kategorijami.
De Manova druga tarča je performativnejše pojmovanje protislovja, ki
ga brani Habermas. Ali lahko zdaj, ko vemo, da je logika subjektivno
vsiljevanje, se sprašuje, domnevamo, daje "ves jezik govorno dejanje,
ki ga je treba izvesti na imperativni način?"35 Zdi se, da Nietzschejev
tekst, vsaj na lokucijski ravni, zagovarja natančno to. Vendar pa tekst
"deluje" na drugačen način; "identitete ne potrjuje in zanika istočasno,
temveč zanikuje samo potrditev. To ni isto kot ob istem času trditi in
zanikati identiteto. Avtoriteto principa protislovja tekst dekonstruira
tako, da pokaže, da je ta princip pravzaprav dejanje, toda ko bi moral
to dejanje uprizoriti, mu ne uspe izvesti postopka, kateremu dolguje
svoj status dejanja."36 To pomeni, da si Nietzsche lahko domišlja, da
zavrača nedvoumno potrditev identitete, ki je v samem temelju
logičnega neprotislovja, toda njegov tekst počne samo eno stvar -
zanikuje to potrditev. Če bi hotel biti performativno konsistenten, bi
moral istočasno zanikati in potrditi. De Man trdi, da ta dilema ni
Nietzschejeva posebnost, saj "dekonstrukcija razkrinkava prevaro re-
ference na obvezno referenčen način. Temu ne moremo ubežati, saj
tekst ugotavlja tudi to, da dekonstrukcija ni nekaj, za kar bi se lahko
svobodno odločili, da bomo storili ali pa ne."3'
Za de Mana je lekcija torej prav tako univerzalna kot za Apela, čeprav
je njena vsebina precej drugačna: napetost med konstativnimi in
performativnimi jezikovnimi načini je trajna in ireduktibilna. In res,
"diferenciacije med performativnim in konstativnim jezikom (ki jo
anticipira Nietzsche) ni mogoče določiti; dekonstrukcija, ki vodi od
enega k drugemu modelu, je nepovratna, vendar vedno obvisi v zraku,
ne glede na to, kako pogosto jo ponavljamo.' 3® Zato nima nobenega
smisla koga obtožiti performativnega protislovja, saj je ta zločin izvirni
greh vsakršnega jezika.
34	Nietzsche, citiran v ibid., str. 121.
35	Ibid., str. 124.
36	Ibid., str. 124- 125.
37	Ibid., str. 125.
38	Ibid., str. 130.
Razprava o performativnem protislovju: Habermas versus poststrukturalisti	165
To permanentno stanje je pa izraz nekega drugega nedoločljivega
aspekta jezika, ki ga de Man pripisuje sami retoriki. Retoriko je mogoče
uporabiti pri umetnosti prepričevanja, ki vsebuje medsubjektivno in-
terakcijo, ali pa pri figuralnih tropih, ki jih je najbolje locirati na tisto
infrastrukturno raven, ki jo je odkril Gasché. Za de Mana je "retorika
tekst zato, ker upošteva dve nezdružljivi, vzajemno samodestruktivni
stališči in s tem postavlja nepremostljivo oviro za kakršnokoli branje
ali razumevanje. Aporija med performativnim in konstativnim jezikom
je le verzija aporije med tropom in prepričevanjem, ki hkrati generira
in paralizira retoriko in ji tako daje videz zgodovine.
To je torej nekaj poglavitnih izzivov, ki jih poststrukturalizem uperja
proti Habermasovi naslonitvi na koncept performativnega protislovja
kot temeljnega kamna njegove univerzalne pragmatike. Foucault locira
jezik popolnoma izven suverenega subjekta, ki je odgovoren za njegove
učinke. Gasché to "izven" opisuje z izrazom infrastrukture, ki so
ireduktibilno heterologične in zato niso nikdar enakovredne logičnim
protislovjem, ki jih je mogoče preseči. De Man se strinja z
Nietzschejevo trditvijo, da sta konsistentnost in protislovnost zgolj
subjektivni projekciji v ta svet, čigar kompleksnosti si človek ni
sposoben predstavljati. In kot še nadalje trdi, je Nietzschejeva
konstativna izjava o tem vprašanju sicer res v nasprotju s performativ-
nimi učinki njegovega teksta, vendar pa je ta napetost emblematična
ža zmeraj nedoločljivi status retorike, ki je hkrati tehnika zavestnega
prepričevanja in izraz tistega, čemur bi lahko rekli jezikovno nezavedno
tropov in figur.
Kako bi Habermas odgovoril na te argumente? Ali bolje, kakšni so bili
njegovi odgovori na tiste argumente, s katerimi se je že poskušal
spoprijeti? Foucaultovemu poudarjanju zunanjosti jezika, ki je bila
standardna strukturalistična podmena v šestdesetih letih, je postavil
nasproti možnost rekonstruktivne znanosti, ki jo je mogoče aplicirati
na raven komunikativnega izražanja. V delu Kaj je univerzalna prag-
matika? je priznal, da je "ta ločitev jezika od rabe jezika v govoru
(langue versus parole), ki smo ji priča tako v logičnih kot tudi v
strukturalističnih analizah jezika, zelo pomembna." Vendar pa, je
nadaljeval, "ta metodološki korak ni zadosten razlog za stališče, daje
pragmatična dimenzija jezika, iz katere abstrahiramo, nedosegljiva
formalni analizi."4^ Ta argument je usmerjen proti klasični struk-
39	Ibid., str. 131.
40	Habermas: Komunikacija in razvoj družbe, str. 6.
166	Martin Jay
turalistični binarni opoziciji, ki daje prednost langue na račun parole.
Važno paje pripomniti, da Habermas opoziciji ni nasprotoval tako, da
bi hotel brisati meje, kot so to počeli poststrukturalisti, temveč je
hierarhijo preprosto postavil na glavo.
Sporno vprašanje med Habermasom in poststrukturalisti je potem-
takem tole: v kolikšni meri lahko eno raven analitično razločimo od
druge, da bi očrtali njeno delovanje? Vedno je enostavno dofoiZHtt; da
tak postopek zganja nasilje nad neizogibno mešano kvaliteto jezikovnih
fenomenov. Vendar paje tako s pretežno vsemi človekovimi napori, da
bi razumel neskončno zapleteno realnost, ki ji pravimo svet. Kakor se
je seveda pomembno zavedati neizogibne omejenosti naših rezultatov,
kadar v analizi izoliramo posamezni fenomen, pa bi odklanjanje
vsakršne analize vodilo v kognitivno in praktično paralizo. Performativ-
ni izreki morda res vedno nastajajo na ozadju - oziroma bolje - v
jezikovnem mediju, ki je hkrati langue i n parole, vendar paje Haber-
masovo razvijanje univerzalne pragmatike, kakorkoli že presojamo
njene implikacije, pripomoglo k temu, da lahko izoliramo enega od
drugega. Ce jezik v bistvu zreduciramo le na njegovo "najglobljo" raven
in postavimo drugo v oklepaj kot nepomembno, je to prav takšno
osiromašenje, kot če bi predpostavili, da ni mogoče napraviti nobeno
pomembno razlikovanje med ravnema nasploh.
To osiromašenje je še posebej razvidno, če se pridružimo
Gaschéjevemu poudarjanju, v da na najgloblji ravni prevladujejo
heterologične infrastrukture. Čeprav seje včasih dobro spomniti, da se
vsake lingvistično utelešene opozicije ali tenzije ne da zreducirati na
logične kontradikcije, pa se zdi, da Gasché v svoji argumentaciji le
prehitro sklene, da to ni mogoče prav v nobenem primeru. Prav tako pa
tudi vsak poskus ohranitve konsistence ni izraz diskreditirane filozofije
refleksije, v kateri je razlika zreducirana na istost. Habermas je namreč
zelo skrbno poudarjal, da je intersubjektivna komunikacija potrebna,
kadar udeleženci niso identični. Konsenz ali konsistenca ne pomenita
popolne enotnosti, temveč le vsakokratno začasno pripravljenost za
sporazum na temelju procesa preverjanja veljavnosti, ki ga je mogoče
kasneje revidirati. Na ravni individualnih govornih dejanj performativ-
na konsistenca ne briše popolnoma razlike med lokucijskim pomenom
in ilokucijsko močjo. Če torej trdimo, da nereflektivna konsistenca a
priori ni vredna upoštevanja, s tem uveljavljamo fundamentalistični
transcendentalizem najbolj vulgarne vrste.
Kot smo lahko videli, De Manovo nietzschejansko poudarjanje
samoomejujočega statusa znanstvenega raziskovanja, ki priznava svojo
lastno nezadostnost, ne bi smelo pomeniti problema, razen v
Razprava o performativnem protislovju: Habermas versus poststrukturalisti	167
najekstremnejših verzijah znanosti. Habermas s svojim hermenev-
tičnim razumevanjem znanosti ne potrebuje nikakršnih opozoril o
njenih mejah. Kajti s tem, da je diskusijo premestil iz nezadostnosti
monologičnega znanstvenega dojemanja sveta (nietzschejanskega in
dejansko kantovska premisa De Manove kritike) na področju intersub-
jektivnega testiranja argumentov o svetu, je omogočil ponovno vzpos-
tavitev pomena protislovja, ki se zdaj ne nanaša več na prepad med
koncepti in objekti. Namesto tega je bil preoblikovan na performativni
način, tako da postavlja lokucijske in ilokucijske dimenzije interakcije
druge proti drugim.
De Manov drugi argument je seveda naperjen proti tej potezi. S svojimi
trditvami, da konstativnih dimenzij govornih dejanj nikdar ne moremo
razločiti od performativnih, daje to dvoje pravzaprav vedno v konfliktu,
in končno, da retorika pomeni hkrati tehniko prepričevanja in nezaved-
no tropov jezika, hoče zanikati možnost kakršnekoli neprotislovne
konsistence. Habermas je v svojem odgovoru poudaril, da ta argument
briše žanrsko razliko med literaturo, kjer prevladuje retorika v drugem
smislu, in filozofijo, kjer gre za prvega. Njegova temeljna trditev je, da
je druga ukoreninjena v normalni rabi jezika, kjer "je referenca vseh
sodelujočih možnost dosege medsebojnega razumevanja, v katerem isti
izreki nosijo isti pomen.Bolj splošno rečeno pravzaprav kaznuje
dekonstrukcioniste, ker niso uspeli registrirati razlike med "svet
razkrivajočo" funkcijo literature in "probleme rešujočo" funkcijo
teoretičnega diskurza, ki sta se izkristalizirali v modernih družbah .
Brez dvoma obstajajo ugovori tem argumentom, vendar pa jih
prepuščam tistim, ki so Habermasovi poziciji manj naklonjeni kot jaz.
Naj mi bo torej dovoljeno končati z nekaj lastnimi vprašanji, ki se tičejo
odnosa med individualnimi in družbenimi dimenzijami njegove dis-
kusije. Ena stvar je, če Nietzscheja, Adorna, Derridaja itd. obtožimo,
da so se pustili ujeti v performativna protislovja, ki spodkopavajo moč
njihovih argumentov. Druga pa je, če, družbena protislovja na novo
označimo kot je storil Habermas v Krizi zakonitosti, kot javni spopad
med inkompatibilnimi zahtevami in nameni.
Predvsem ta razprava lahko preveč poudari tiste vidike jezika, ki jim
je Habermas v svojem raziskovanju namenil največ energije: prag-
matično bolj kot strukturalno (ali infrastrukturalno) raven in "normal-
ni" razumevalno usmerjeni govor bolj kot svet razlagalni govor. Tisto,
kar se nam ponavadi kaže kot socialni konflikti, prav lahko generira
41 Habermas: Filozofski diskurz moderne, str. 198.
168	Martin Jay
trčenja med temi ravnemi ali načini in tudi napetosti znotraj prvih.
Čeprav je nekatere od teh konfliktov morda mogoče prevesti v diskur-
zivno prisvojljive zahteve, pa ni nujno, da je to možno storiti z vsemi
ali celo z večino. Morda se Habermas natihoma strinja s tem razmišlja-
njem, saj dovoljuje uporabo pojma protislovja tako za disfunkcionalne
mehanizme, ki ohranjajo sistem, kot tudi za izreke. Na nek način ta
koncesija pomeni, da protislovja obstajajo tudi na nepragmatični ravni
jezika. Če je to tako, potem mora Habermas njihove implikacije
raziskovati bolj pazljivo kot do sedaj; še posebej mora bolj eksplicitno
artikulirati povezave med obema tipoma protislovja.
Drugič, Habermasovo odločno zavračanje "filozofije zavesti", tistega
enačenja misli z notranjostjo suverenega subjekta, ki jo je kritiziral tudi
Foucault, poraja vprašanje lokacije odgovornega govorca, ki je
sposoben delovati konsistentno. Kako lahko Habermas, na primer,
obtoži Nietzscheja, Derridaja ali Adorna performativnih protislovij, če
jim ne pripisuje zmožnosti, da se odločijo, ali hočejo ali ne?^2 Morda
je tu potrebna bolj eksplicitna diferenciacija med tistima, ki bi jima
lahko rekli "subjekt" in "agent", vendar pa to drugega nev odvezuje
odgovornosti, ko prvemu ropa njegovo dozdevno suverenost.^3
Tretjič, prav mogoče je, da je model performativnega protislovja
neustrezen, če hočemo pojasniti spopad med različnimi družbenimi
skupinami, ki lahko prav dobro komunicirajo in počnejo vse, da bi
dosegle sporazum, vendar pa imajo različne, morda nezdružljive inte-
rese. Tu protislovja morda ne proizvaja proceduralna raven, temveč
substancialna raven tistega, o čemer se razpravlja. Habermas seveda
trdi, da so "konflikti, ki jih opisujemo neodvisno od teorije komunikacij
in teorije sistemov, zgolj empirični fenomeni brez zveze z resnico. Šele
ko o takih opozicijah razmišljamo v okvirih teorije komunikacij in
teorije sistemov, zadobijo imanentno povezavo z logičnimi
kategorijami.'"^ Vendar pa so takšni empirični fenomeni pogosto dosti
močnejši motorji politične in družbene prakse kot tisti, ki so neposred-
no bolj dostopni diskurzivni prisvojitvi. Mar jih ne bi morali
42	Da Habermas natihoma priznava obstoj suverenega subjekta kljub svoji
kritiki filozofije zavesti, lahko sklepamo iz njegovega lastnega retoričnega
stila, ki odraža močno avtorsko prisotnost v ozadju.
43	Kar zadeva trenutne poskuse vzpostavitve tega razlikovanja glej Paul Smith:
Razločevanje subjekta, Minneapolis 1987.
44	Habermas: Kriza zakonosti, str. 28.
Razprava o performativnem protislovju: Habermas versus poststrukturalisti	169
konstruirati tako, kot da so v povezavi z resnico in logiko, dokler jih ne
napravimo dostopne takšnim teoretičnim razmišljanjem?
In končno, lekcija, ki nam jo ponuja Adorno va nejevoljna pripravljenost
prenašati stanje performativnega protislovja, je vredna razmisleka.
Njegovo odločitev je morda mogoče braniti kot spoznanje, da je v
sedanji družbeni realnosti (pa ne v nečem, čemur pravimo "jezik")
trenutna neposrednost nekaj abnormalnega. Tisto, čemur teoretiki
govornih dejanj radi pravijo "srečen" ali "blažen" rezultat ilokucijskih
dejanj, težko srečamo v svetu, ki ni naklonjen zagotavljanju drugih vrst
sreče. In, a fortiori, intersubjektivno preseganje protislovij je še bolj
neverjetno.
Vseeno pa morda primeri takšnih srečnih izidov, ki jih srečujemo v
vsakdanjem življenju, predstavljajo ideje sledov tiste bolj utopične
možnosti, ki je Habermas kljub vsem svojim zadržkom do odrešilnih
utopij ni nikdar opustil. Če v svoji trdovratnosti razumemo napetosti,
konflikte in aporije kot protislovja, ki jih je možno razrešiti, in ne kot
epifenomene večno zunanjega lingvističnega sistema heterologičnih
infrastruktur ali tropičnih premestitev, to priča o dejstvu, da tega upanja
ni mogoče izkoreniniti. Lahko bi rekli, da je ena od osrednjih lekcij
Habermasovega fascinantnega opusa prav to, da je konflikte mogoče
reševati šele, ko postanejo performativna protislovja.
Prevedel Andrej Jereb
Izberite
Mikrohit*
in izbirajte
•	matična plošča AMI-USA, procesor	•	matična plošča AMI-USA, procesor
486,33 MHz, 0 WS	466, 25 MHz, 0 WS
•	AMI BIOS, 64 KB cache, do 256 KB	•	AMI BIOS, 64 KB cache, do 256 KB
•	4 MB RAM (razSirljiv do 128MB	•	4 MB RAM (razSlrijivdo 128 MB)
•	trdi disk MICROPOLIS 338 MB SCSI,	•	trdi disk MICROPOLIS 160 MB SCSI,
15 ms	16 ms
•	gibkidiskTEAC5.25M.2MB	•	gibkidiskTEAC5.25M.2MB
•	grafična kartica VGA 1024x768,16	•	grafična kartica VGA 1024x768,16
bit, 512KB	bit. 512KB
•	ČB 14" VGA multisync monitor	•	ĆB 14" VGA multisync monitor
•	tipkovnica CHICONY AT. YU znaki	•	tipkovnica CHICONY AT, YU znaki
•	ohiSje stolp	•	ohišje stolp
•	matična plošča AMI-USA, procesor	.	matična plošča AMI-USA, procesor
386,33 MHz, 0 WS	386, 25 MH2, 0 WS
•	plošča razširtjiva na 486, AMI BIOS,	.	ploSča razSirijlva na 486. AMI BIOS,
64 KB cache	64 KB cache
•	4 MB RAM (razSirljiv do 40 MB)	.	4 MB RAM (razSirljiv do 40 MB)
•	trdi disk CONNER 105 MB. 25 ms	.	trdi disk CONNER 105 MB, 25 ms
•	gibkldiskTEAC5.25M.2MB	.	gibki disk ТЕАС 5.25M.2 MB
•	grafična kartica Hercules 720x348	.	grafična kartica Hercules 720x348
•	monokromatični 14" monitor	.	monokromatični 14" monitor
•	tipkovnica CHICONY AT, klik, YU	.	tipkovnica CHICONY AT. klik, YU
znaki	znaki
•	ohiSje midi stolp	.	ohiSje midi stolp
Uporabljajmo računalnike
Ж
MikrohiL
aWWni Se mSemiç
Delovna organizacija ta promvdnjo strojne in programske računalniške opreme
6/000 Ljubljana, Titova 6
Tel.: 2 J5-042.215-062.215-087
Telex: 31360 HITYU.
Telefax: 215-110
Recenzije in prikazi	171
Recenzije in prikazi
Michel Foucault
Vednost - oblast - subjekt
Izbral in uredil Mladen Dolar
KRT 1991
Foucaulta smo v slovenščini dobili soraz-
merno pozno. Najprej je nekaj njegovega
objavila Tribuna ob njegovi smrti, nas-
lednje leto paje izšlo njegovo "osrednje in
skrajno" delo Nadzorovanje in kaznovanje
(Delavska enotnost, 1985).
V slovensko družboslovje je Foucault
resno vstopil šele z razmahom teoretske
psihoanalize. Prijel se je v filozofiji, med-
tem ko ga težko najdemo v sociologiji ali
politologiji. Za Slovenca je verjetno težko
prebavljiv. Ne toliko zaradi jezika, kot
zaradi tem, ki ga zanimajo. V prvi vrsti gre
za dve temi: seksualnost in oblast. Sloven-
cem je blizu tisto razumevanje, po katerem
je vsaka oblast prostituirana, seksistična.
Nikakor pa jim ne gre v račun, da je
seksualna praksa oblastna. Ravno v seksu
je bil Slovenec v svoji zgodovini lahko
suveren, in ko se je polje suverenosti
širilo, seje z njim širila tudi vsa aparatura
z edinega suverenostnega terena. Za
Slovence zato politika (zadeva oblasti)
nikoli ni bila kaj več kot družinska zadeva,
opravljanje itd.
Predalčkarski marksizem Foucaulta ni
prenesel, ker ga je vedno bral samo kot
strukturalista, nemarksista, kot predmet
uničujoče kritike, ne pa kot predmet in-
spiracije. Zato niti ni zmogel kaj več od
pozivov, da je treba marksistično
razumevanje oblasti in teoretiziranje o
državi razširiti s Foucaultovo "mikrofiziko
oblasti". Foucault pa ni samo arzena!
uporabnih idej in školjka bisernica,
predvsem je merilo. Ob njem se rada meri
marsikatera teoretska usmeritev.
t
V spremni besedi Mladen Dolar v
samozamejenem "dogmatskem laca-
novskem ekskurzu" išče vzporednice med
Lacanom in Foucaultom, uvodno besedo
pa konča s pozivom k vzporednemu branju
Lacana proti Foucaultu in z njim. (Seveda
je možno in koristno brati Foucaulta proti
Lacanu in proti psihoanalizi.)
Dolar je v spremili besedi pregledno in
sistematično predstavil vse temeljne
Foucaultove tekste in skoznje vse ključne
teme in pojme, ki jih je vzpostavljal. Kot
za vsakega velikega misleca, je tudi za
Foucaulta značilno, da se z določenimi
temami ni zgolj ukvarjal, temveč jih jesam
producirah Foucault nikakor ni bil
prežvekovalec, ampak je bil kvečjemu
sviloprejka.
Poleg Foucaultovih tekstov so v knjigi
zbrani tudi intervjuje z njim. Vsaka enota
je opremljena s potrebnimi uredniškimi
opombami, ki pojasnjujejo kontekst ome-
njenih ljudi in naslovov. Osrednji pojem
izbranih tekstov je oblast. Foucault je
ravno tu vpeljal inovacijo, ki bi jo lahko
pred njim pripisali spregledanemu
Gramsciju. Pojem hegemonije pri njem
vključuje molekularno oblast, ki se gradi
v hegemonskih aparatih, začenši z
jezikom.
Škoda, da urednik ni navedel kriterijev,
zakaj seje odločil ravno za te tekste, in da
jih ni umestil v opus Foucaultovih glavnih
del. S tem bi iz nabitega izbora dobili
boljšo preglednost nad razvojem Foucaul-
tovih stališč. Drži pa, da se bralec s pozor-
nim branjem intervjujev tudi sam
dokoplje do zasilnega pregleda.
Izdajanje intervjujev je gotovo najboljša
oblika za populariziranje teoremov
posameznega avtorja, saj v zgoščeni,
nenaporni obliki, torej brez predolgih iz-
peljav, prinese temeljne ideje, nastavke,
pojme, ki so študentom družboslovja pri
prvih korakih najbolj potrebni.
Recenzije in prikazi	172
Dobro je tudi, da se je KRT odločil izdati
Foucaultove tekste, ki jih še ni v
srbohrvaščini (Čeprav bo ta dimenzija
postopno, kot kaže, vse bolj
zanemarljiva.).
Na koncu zbornika so navedeni viri, po
katerih je prevajalska ekipa slovenila
tekste. Zanimivo je, da večji del tekstov ni
preveden iz francoske, temveč iz izvorne
angleške predloge.
Igor Luklič
Nicholas J. O'Shaughnessy
The Phenomenon of
Political Marketing
Macmillan, London 1990
Politični marketing je pri nas postal
zanimiv šele pred nedavnim, med
pripravami na strankarske volitve. V
primerjavi z drugimi stvarmi na tem
področju niti nismo toliko v zaostanku.
Politični marketing je sicer nastajal vrsto
let, vendar se je kot sodoben pojav
oblikoval šele v sedemdesetih letih. O'-
Shaughnessy ugotavlja, da je politični
marketing produkt politične desnice, ki je
z uporabo najsodobnejše tehnologije
poskušala ohraniti vpliv bogate manjšine
na večino volilcev. V ameriškem kon-
tekstu je bila njegova uvedba upor zoper
dolgoletno hegemonijo severovzhoda.
Avtor v uvodu napoveduje, da bo delo
obravnavalo komercialne prodajne teh-
nike v politiki in uporabo moderne teh-
nologije v komunikacijah med kandidati,
strankami in programi. Njegova temeljna
teza se glasi, da ameriška politika
potrebuje tržne kandidate in stranke in da
mora uporabljati tehnike, ki jih jemlje iz
sveta biznisa. O'Shaughnessy predstavlja
v politični teoriji navezne točke za ideje,
ki jih je v politiko vnesel politični marke-
ting. Nato posreduje nekaj splošnih
očitkov in nevarnosti, ki ogrožajo demok-
ratično naravo političnega sistema. Mnogi
menijo, da je politika preveč pomembna
zadeva, da bi bila povsem v lasti piscev
jinglov. Zahtevnejši demokrati sodijo, da
politični marketing ustvarja foteljski ak-
tivizem. Največji pesimisti pa vidijo
nevarnost v tem, da Američani volijo ljudi
ne zato, da bi vladali, temveč zato, da se
nadaljuje volilni biznis. O'Shaughnessy na
te kritike odgovarja z ugotovitvijo, da seje
mobilizacijska moč klasičnih volilnih pos-
topkov izčrpala in da bi brez političnega
marketinga ljudi ne mogli spraviti iz
apatije in pomanjkanja interesa za
politiko. S tem ko so ljudje vpleteni v
politiko, se v njej počutijo potrebni in jo z
dejavnostjo ali zgolj udeležbo na volitvah
legitimirajo. Politični marketing se je v
ZDA začel predvsem zaradi ohlapnosti
strank, značilnosti politične kulture
(politika je biznis in "fun" (Almond)) in
razvoja množičnih medijev. Tako je bilo
samo v takšnem sistemu možno, da kan-
didat za predsednika nastopa samostojno,
izven stranke in s tem omogoči razmah
poslov v zvezi z njegovo kandidaturo.
O'Shaughnessy se zatem ukvarja z razliko
med politično propagando in političnim
marketingom. . Temeljna razlika med
njima je v kontekstu: politični marketing
se po definiciji lahko odvija samo v
demokratičnih sistemih, medtem ko je
politična propaganda najbolj cvetela v
totalitamih sistemih. Poleg tega je
politični marketing vedno vezan na raz-
mere, v katerih je politika tesno povezana
z biznisom, za politično propagando pa to
ni nujen pogoj.
Temeljna demokratična deviza
političnega marketinga je, da poskuša
ugotoviti želje in interese ljudi, potem pa
jih izvoljeni politik realizira. Prav tako naj
bi marketing omogočil volilcem, da so bolj
informirani o politiki in da dobijo pred
volitvami boljši vpogled v alternativo, o
kateri morajo na volitvah odločati.
ZDA so "tržili prostor", so "elektronski
bazar". Zato je logično, da se v njej trži tudi
politika - kot vse drugo. Politične
dobrobiti so prevedene v jezik trga, zato
jih je mogoče dobiti za denar kot vsako
drugo blago. Temeljna naloga politikov
Recenzije in prikazi	173
zato ni več organiziranje volilcev, temveč
nabiranje denarja za volilno kampanjo.
O'Shaughnessy namenja veliko pozornost
najpomembnejšemu mediju v političnem
marketingu - televiziji. Nova desnica je
prva spoznala manipulativno moč
televizije in njeno zmožnost legitimiranja
aktualne politike in političnega sistema.
Zveza med politiko, biznisom in mediji naj
bi vsaj za silo zvezala degenerirajočo se
družbo. Temeljno strategijo nove desnice,
ki jo s sabo nosi tudi politični marketing,
povzema geslo "organizirano nezado-
voljstvo". Ne gre za reševanje razmer, ki
ljudi silijo v nezadovoljstvo, temveč za to,
da se jih s profesionalnimi prijemi vedno
na novo nategne in "(dez)organizira".
Televizija požre 90% volilnega budžeta
vsakega kandidata za predsednika. In to
kljub temu, da v politični znanosti prev-
laduje prepričanje, da "oglašanje" na
televiziji nima bistvenega vpliva na
volilce. Avtor se tu ne ukvarja podrobneje
z vrednotenjem tega nasprotja, sicer bi
lahko ugotovil, da je televizija nujni pos-
rednik politike. Kdor se ne pojavi na
televiziji, ga ni v politiki. Vpliv televizije
je dejansko ničen, če televizijo razumemo
kot enega od dejavnikov vpliva. Televizija
pa ni dejavnik vpliva na politiko, temveč
je politika sama. Njen vpliv je torej maj-
hen, njen pomen pa usoden.
Poleg oglašanja na televiziji so volilni štabi
iz ekonomskega marketinga prenesli tudi
neposredno pošto. Oglašanje na televiziji
je neosebno in apelira na splošne vred-
note. Neposredna pošta pa se usmerja na
konkretne posameznike kot ciljno skupino
s posebnimi lastnostmi. Računalniki in
spremljajoča tehnika omogočajo, da volil-
ni štabi v kratkem dobijo spiske posamez-
nikov v ciljnih skupinah, ki so politično
relevantne. Politična usmeritev kandidata
je ravno tako skrita kot pri oglasih v javnih
medijih, je pa pisana na kožo posamez-
nega segmenta volilcev. Ta tehnika je
sicer zelo draga, je pa tudi zelo učinkovita.
O'Shaughnessy posebno poglavje namenja
vlogi PAC (Political Action Committees) v
političnem marketingu. Te komiteje so us-
tanovile konservativne skupine in
predstavniki biznisa. Njihova temeljna
naloga je zbiranje denarja za sofinan-
ciranje volilne kampanje izbranega kan-
didata. Tako so PAC eden od najbolj
prefinjenih vzvodov za vpletanje biznisa v
politiko. Nekateri avtorji opozarjajo na
dejstvo, da je kongr es dejansko kupljen od
PAC. Eden od senatorjev pa je izjavil, da
so oni edina človeška bitja, od katerih se
pričakuje, da vzamejo tisoče dolarjev od
čistih tujcev, ne da bi ti nanje kakorkoli
vplivali. Kongres je poskušal z zakonom
omejiti vpliv velikih korporacij na
politiko, tako da je individualni prispevek
PAC omejil na 5000$, vendar lahko
posameznik takšen znesek odda številnim
PAC.
Politični marketing je razvil potrebo po
visoko profesionalnem svetovalnem delu.
Z volitvami se ne ukvarjajo samo stranke,
pač pa predvsem posebni volilni
strokovnjaki in agencije. Njihova naloga je
jasna: prodati predsedniškega kandidata
ali kandidata za kongres kot izvoljene-
ga predsednika oz. kongresnika. O'-
Shaughnessy predstavlja najzna-
menitejše svetovalce in njihove posebne
specialnosti. Z vstopom posebno iz-
mojstrenih svetovalcev v politični marke-
ting so volilce dobili v roke ljudje, ki so
šolani manipulatorji, s čimer je ideja
demokracije zopet na zgubi.
Brez anketiranja, s katerim volilni štabi
ugotavljajo odzive na svoje akcije med
volilci, bi ne bilo marketinga. Rezultati
anket pa ne vplivajo le na korekcijo
strategije, temveč tudi na volilce nepos-
redno.
O'Shaughnessy navaja nekaj primerov
poteka volilnih bojev in izbire kandidatov:
Nixona, Reagana, Carterja in Busha.
Reagana je izbrala skupina biznismenov v
Severni Kaliforniji. Ne zato, ker bi bil
sposoben, inteligenten in sploh dober
politik, pač pa zato, ker je bil dober
produkt. Kot šolan igralec je obvladal
medij in kot uspešen prodajalec imagea
General Electric je obvladal komu-
nikacijo z ljudmi. Brez političnih izkušenj
je bil izbran za kandidata za guvernerja
leta 1966.
Recenzije in prikazi	174
Posebno poglavje se nanaša na prenos
metod političnega marketinga iz ZDA v
Veliko Britanijo. O'Shaughnessy ugo-
tavlja, da zaradi politične kulture v Veliki
Britaniji, ki rezultira v monopolu strank
na politiko, posamezne metode le postop-
no dobivajo mesto tudi v tej deželi. Vendar
s posredovanjem strank. Britanci so proti
političnemu marketingu, ker bi ta uničil
njihove politične tradicije. Argumentacija
je uperjena proti politiki kot pantomimi
(pomembnost gibov in obleke, ne pa
racionalnih odločitev) in za politiko idej in
programov.
Avtor je posebej podrobno obdelal
"prodajanje predsednika 1988" - Bushevo
volilno kampanjo. Ankete so na začetku
kazale, da je Bush doslej eden najbolj
brezupnih kandidatov, kar jih je bilo. V
volilnem štabu so si izmislili nove oseb-
nostne lastnosti, o njih posneli posebne
spote, in Bushev image se je v javnosti
popravil. Najbolj odločilno pa je bilo to,
da je Bush uspešno uporabil sentimental-
no retoriko in se uspel predstaviti kot bolj
človeški kandidat od poslovnega
Dukakisa.
O'Shaughnessy je na konec knjige uvrstil
sistematičnejšo razpravo o etičnosti
političnega marketinga; ta problem je
vpleten tudi v vsa preostala poglavja.
Politična večina je postala irelevantna, saj
se jo da z umetelnimi sredstvi vedno na
novo oblikovati. Politika je v rokah števil-
nih manjšin, ki delujejo preko skupin
pritiska. Ta sistem je v začetku deloval
samo na terenu posameznih politik, sedaj
pa se je prebil tudi na raven določanja
predsednika in članov kongresa. Po eni
strani daje politični marketing moč
manjšinam	in	profesionalnim
manipulatorjem, po drugi strani pa
predstavlja resno nevarnost populizma.
Velike odločitve so vedno sprejete šele po
preverjanju razpoloženja med volilci.
Nobeden od politikov se ni pripravljen
spoprijeti z javnim mnenjem. O'-
Shaughnessy ugotavlja, da se je politični
marketing v ZDA uveljavil v mirnem ob-
dobju, vprašanje pa je, kako bo v morebit-
nih kriznih obdobjih. Bo televiziji tedaj
uspelo legitimirati politiko, ali se bo tedaj
v ospredje prebil kak populistični voditelj
s karizmo? Obliž na veliko rano avtor
prispeva s svojo vizijo racionalne politike
- dobre volitve bodo tedaj, ko bodo mediji
posredovali zelo kakovostne informacije,
ki ne bodo partijne, in ko bodo politiki
uprizarjali lucidnë razprave. V takšnih
razmerah bodo negativni učinki
političnega marketinga marginalizirani.
Delo je bogato opremljeno s primeri
političnih sloganov, ima pa tudi nekaj
ilustracij. Če ga poskušamo uvrstiti v neko
formo, je treba reči, da je O'Shaughnessy
napisal dober učbenik političnega
marketinga kot fenomena in ne učbenik za
praktike v političnem marketingu. Vendar
pa avtor ne opozarja bralca, da je treba
zgodbo o političnem marketingu nujno
brati skupaj z zgodovinskimi,
sociološkimi, politološkimi analizami
družbe in politike, v kateri se je nek
marketinški posel opravil.
Igor Lukšič
Guy Debord
Comments on the society
of the spectacle
Verso, London 1990
Guy Debord (rojen 1931)je v našem pros-
tom malo znan. La Société du Spectacle je
objavil leta 1967. 0 pravem času. Dobri
dve desetletji za tem smo dobili drobno
knjižico komentarjev, 33 fragmentov, ki
na nekaj deset straneh opravijo s spek-
takelsko družbo. Ali pa z La Société du
Spectacle?
Postmodeniizem se, vsaj kar zadeva
Lyotarda, Baudrillarda, Gauttarija in
Deleuza razplete iz Barthovih raziskav
mitologije in popularne kulture, Saus-
surove lingvistike, Lefebvrovih raziskav
vsakdanjega življenja, poststrukturalizma
Foucaulta, Derridaa ... pa tudi iz Debor-
dove kritike spektakelske družbe. Leta
1968 je bil Debord sprejet kot šokanten
Recenzije in prikazi	175
ekstremist, v sedemdesetih letih je bil	;
sprejemljiv in uporaben, kolikor se v	<
njegovem delu odpravijo pesimistične in
malevolentne vsebine, v osemdesetih letih
pa je bilo, kot da ima v vsem popolnoma
prav.
Motnje, ki jih simbolizira leto 1968, niso	]
mogle podreti obstoječe organizacije
družbe, ki temelji na avtokratski oblasti	J
tržnega gospodarstva in totalnosti novih
tehnik vladanja. Spektakelska družba se	j
je okrepila in napredovala. Leta 1967 je	;
Debord razlikoval dve rivalski in suk-
cesivni formi spektakularne moči, kon-	'
centrirano in difuzno. Obe lebdita nad	;
realno družbo kot njen cilj in njen položaj.	J
Prva podpira ideologije, koncentrirane	1
okrog diktatorske osebnosti, totalitarizem	<
fašističnega ali stalinističnega tipa. Druga
žene delavce, da svojo svobodo izbire us-	]
merijo v porabništvo. Predstavlja jo	•
napredujoča amerikanizacija sveta. Od	^
tedaj pa naj bi se s kombinacijo prejšnjih
dveh in zlasti z zmago difuzne forme raz-	]
vila še tretja forma, ki jo imenuje in-	j
tegrirani spektakel. Ce sta prve dve fonili	.
reprezentirani s totalitarno Nemčijo, Sov-	j
jetsko zvezo in"svobodnimi" ZDA, potem
je integrirani spektakel sprva na delu v
Franciji in Italiji.	'
«
Smisel integriranega spektakla je v tem,	|
da je v realnost integriran v isti meri, kot
jo opisuje, in da jo rekonstruira, medtem	,
ko jo opisuje. Rezultat tega je, da se real-	|
nost integriranemu spektaklu ne konfron-	.
tira kot nečemu tujemu. Ko je bil spek-	,
takel koncentriran, mu je velik del družbe	(
ubežal, v difuznem, zgolj manjši del, danes
je spektakel razširjen po vsej realnosti.
Družbo, ki jo je modernizacija pripeljala	j
do stopnje integriranega spektakla,	(
označuje pet značilnosti s kom-
binirajočimi se učinki:
1.	nenehna tehnološka prenova, ki je po	1
drugi svetovni vojni povečala moč spek-	1
takulame avtoritete in vsakogar obdala z	'
milostjo strokovnjakov in specialistov;	1
2.	integracija države in ekonomije je
temeljna značilnost dvajsetega stoletja.	i
Vsakdo je v lasti dragega;	F
. splošna tajnost je v ozadju spektakla kot
dločilna komponenta vsega, kar ta ob-
ivlja;
. laži brez odgovorov so nova kakovost, ki
okonča resnico, tako da ta skoraj povsod
reneha obstajati ali pa ostane gola
i poteza;
. večna sedanjost, proizvajanje sedanjos-
, ki hoče pozabiti preteklost in več ne
erjame v prihodnost ter se nenehno vrača
kratkim seznamom trivialnosti, ki jih
[rastno razglaša za poglavitna odkritja.
rioriteta spektakularne dominacije je
itiranje historičnega vedenja. Zgodovina
; mera izvirnega novuma. V interesu tis-
h, ki za vsako ceno prodajajo novo, je, da
îtrejo sredstva za njegovo merjenje,
sem samozvancem je skupen cilj, da nas
ripravijo k pozabi, da so šele prišli.
> potrošniškimi veščinami spektakel or-
anizi ra nevednost o tem, kar se je zgodilo,
i neposredno za tem pozabo vsega, kar je
ilo razumljeno. Bolj kot je kaj
omembno, bolj je skrito. Nič ni bilo v
idnjih letih tako temeljito prekritega s
oslušnimi lažmi kot zgodovina maja
968."/str. 14./
destrukcijo zgodovine sodobni dogodki
vstopijo v oddaljeno in izmišljeno
odročje nepreverljivih zgodb, statistik,
everjetnih razlag in nezdržljivih
izglabljanj. Ni več prostora, kjer bi ljudje
ihko razpravljali o stvareh, ki jih
idevajo, ker se ne morejo trajno os-
jboditi uničujoče prisotnosti medijskega
iskurza. Grška zgodovina in demokracija
a nastopili istočasno. Njuno izginotje je
rav tako simultano.
odobe, ki jih izbira in konstruira kdo
rug, postanejo poglavitna vez s svetom, ki
i je človek nekdaj opazoval sam. Te
adobe tolerirajo vse in vsakogar, znotraj
te podobe se neprotislovno srečujejo
izlične stvari. Dekadenca sodobne misli
melji na tem, da spektakularni diskurz
» omogoča odgovorov, medtem ko se
gika družbeno formira z dialogom.
d znanosti se ne pričakuje več, da bi
Hiujala razumevanje sveta ali pa da bi
176	Recenzije in prikazi
izboljševala katerikoli njegov del. Njena
vloga je takojšnje opravičevanje vsega, kar
se dogodi. Bolje je sploh ne biti sposoben
mišljenja in biti dobro dresiran v konven-
cijah spektakularnega jezika. Resnica je
zgolj moment spre-vračanja.
Za fasado kričeče "javnosti" spektakla živi
svet skrivnosti. Debord opozarja, daje pod
spektaklom zahodne demokracije na delu
vplivna skrivnost. Oblast, terorizem, tajne
službe, skrivne lože se prepletajo v bizarno
harmonijo, ki jo mediji prikrivajo s
stripovsko logiko. John Kennedy, Aldo
Moro, Olof Palme? Nikoli rešeni primeri,
ker nam spektakelska psevdologika ne
omogoča vpogleda v harmonijo terorizma,
mafijskih družb in oblastniških oligarhij.
In končno: prazno diskusijo o spektaklu -
to je o dejavnostih lastnikov sVeta - or-
ganizira spektakel sam. Vse povedo o
ekstenzivnih sredstvih, ki so na voljo, da
le ne bi bilo nič povedanega o njihovem
ekstenzivnem razvoju. Namesto o spek-
taklu raje govorijo o "medijih", s čimer
opisujejo zgolj instrument, način javne
službe, ki naj bi z nepristransko
"profesionalnostjo" pospešil novo bogastvo
množičnih komunikacij z množičnimi
mediji. Gre za formo komunikacije, ki je
dokončno dosegla enostransko čistost in so
v njej že sprejete odločitve predstavljene,
da jih pasivno občudujemo. Kajti kar je
komunicirano, je red, ureditev, pravilo,
ukaz.
Debord je tudi po dvajsetih letih obdržal
levičarsko kritično držo. Kljub prevladi
levičarskih konvertitov v kultumo-
političnem prostoru pa z njim ne moremo
tako zlahka opraviti, kot so oni s svojim
levičarstvom. Debord ne ponuja političnih
parol in kuharskih receptov prihodnosti,
zato njegova teorija ni optimistična. Kot
tudi ne Adoniova, Horkheimerjeva itd. Je
to pesimizem?
Darij Zadnikar
AMn Y. So
Social change and
development.
Modernization -
Dependency and
World-System Theories
Sage Publications, Newbury
Park, 1990.
Avtor knjige je profesor na univerzi na
Havajih, kjer predava sodobne sociološke
teorije, teorije razvoja in o kitajskih in-
stitucijah. Rojen je bil 1953 v Hong
Kongu. Social change je njegova dinga
knjiga, pred njo je izdal The South China
Silk District: Local Historical Transforma-
tion and World-System Theory (SUNNY
Press, 1986) in objavil članke v
pomembnih socioloških revijah.
S knjigo o družbenih spremembah in raz-
voju je želel pojasniti svetovno sistemsko
teorijo, za katero je pokazal, da je nasled-
nica teorije odvisnosti, le-ta pa naslednica
teorije modernizacije. V vsaki izmed teorij
je našel notranjo dinamiko, ki je
predstavljala začetne postavke teorije,
njeno kritiko in odgovor nanjo.
Tako je za teorijo modernizacije, ki je bila
potentna v petdesetih letih, v času, ko so
ZDA postajale hegemon na svetovni
politični sceni, ugotovil, da gre v njej za
vpliv modernizacijske perspektive na
klasične modernizacijske študije in za
vpliv klasičnih modemizacijskih študij na
nove. Modeniizacijska perspektiva zago-
varja razvoj kot fazni proces, ki je
homogenizirali in vodi v konvergenco ter
ga enačijo z evropeizacijo in ameri-
kanizacijo. Optimistično je zatrjevala, da
je razvoj ireverzibilen, progresiven in
daljnoročen.
Klasične študije so postale pomembne,
ker so spodbudile veliko empiričnih in
sistematičnih	raziskav.	Poleg
metodoloških skupnih značilnosti jim je
skupna še ugotovitev, da so države tretjega
sveta tradicionalne in zahodne države
Recenzije in prikazi	177
modeme. Kritika modemizacijskih študij
se je obrnila prav proti vrednotenju
tradicionalnih vrednot in kritizirala
ideološkost njihovih študij.
Sinteza v novih modemizacijskih študijah
je prinesla proučevanje modelov razvoja
držav tretjega sveta in ugotovila, da je
razvoj združljiv s tradicionalnimi vred-
notami, institucijami in religijo.
V	poznih šestdesetih letih se je pojavila
izzivalna teorija odvisnosti, vendar je bila
njena notranja dinamika manj živahna kot
v teoriji modernizacije. Neomarksistično
navdahnjena je zatrjevala, da je razlog za»
manjšo razvitost tretjega sveta njegova
ekonomska odvisnost od razvitega sveta in
da odvisnost izključuje možnost razvoja.
Teorija je postala manj radikalna in je
začela med vzroke odvisnosti prištevati
tudi notranje, socialne in politične, ter
ugotovila, da odvisnost in razvoj lahko
koeksistirata. Odvisnost ni bila več le
ekonomske narave.
V	poznih sedemdesetih letih smo dobili
teorijo Immanuela Wallersteina. Države
je na osnovi zgodovinske dediščine raz-
delil na države svetovnega centra in
periferije. Tretja kategorija - semi-
periferija - velja kot pomembno, ker
dopušča možnost heterogene skupine
držav, ki lahko preidejo v center ali
periferijo.
Svojo analizo je razdelil na globalno in
nacionalno raven. Na tej drugi ravni je
ugotovil, da so tehnološke spremembe na
področju telekomunikacij omogočile učin-
kovite selitve kapitala na periferijo, kar je '
v centrih povzročilo reindustrializacijo,
podobno prvotni akumulaciji kapitala, in
zmanjšanje socialnih pravic delavcev.
Osemdeseta leta in sodobnost so pripeljale
k teoriji konvergence, vendar je avtor ni
predstavil. Zaradi shematične zasnove
knjige v njej ni avtorjevega odnosa do
posameznih teorij in navaja k misli, da vsa
znanost premočrtno napreduje in da pos-
tajajo teorije o družbenem razvoju vedno
bolj pojasnjevalne.
Prav s proučevanjem posebnega primera,
kar počne Wallersteiii, ni mogoče pos-
aviti splošno veljavne teorije. Razlog za
uodemost Japonske ali Hong Konga je
irej iskati v mednarodni in notranji
>olitiki kot v teorijah razvoja. Zgodovinski
k vir, v katerega postavlja svetovnosis-
emska teorija posamezne države, ki so se
iliskovito razvile, zagovarja fatalizem, češ
očakati je treba, da ti zgodovina pomore
; razvoju.
lesar avtorju ni mogoče oprostiti, je, da ni
ikjer definiral razvoja in da ga ni primer-
ai z rastjo. Glavne pomanjkljivosti
iredstavljenih teorij so nastale, ker avtorji
iso ločili rasti in razvoja. Prav danes, ko
e srečujemo z nujo po uravnoteženem
azvoju (self-sustainable development), se
ahko nostalgično nasmehnemo ob op-
mizmu teoretikov, ki so pred leti
atrjevali, da je razvoj ireverzibilen.
ivtor niti ni opozoril, da neuravnotežen
azvoj povzroča notranje napetosti med
skalnimi centri in periferijo, da je
>osameznik s procesi modernizacije
eposredno prizadet, ter na dmge dileme
lodemizacije. S tem je knjiga bolj
regledna, saj bi se zapletanje v pojme in
oncepte o modernizaciji, o katerih ni
onsenza, slabo končalo, radovednega
raïca pa ne poteši.
Adriana Dvoršak
lichard Lindley
\utonomy - Issues in
Political Theory
/lacmillan, London 1986
vojevrstna zasluga ameriške politične
ïorije v tem stoletju je to, da je ohranila
ontinuiteto teoretske relevantnosti
prašanja avtonomije posameznika tudi v
bdobjih, ko so v Evropi prevladovale (in
onekod še prevladujejo) ideologije in
olitični vzorci, ki negirajo to liberalno
sročilo (npr. komunizem, fašizem,
acizem, korporativizem, nacionalizem,
azili verski fundamentalizmi itd). V ZDA
178	Recenzije in prikazi
je imela avtonomija pomembno mesto
znotraj pluralistične paradigme, teorije
vlog in teorije delovanja, zlasti v dobi t.i.
behavioralne revolucije, ko je vprašanje
avtonomije postalo vprašanje "meritvene"
politologije (F. E. Katz). Nekateri naj-
sodobnejši pristopi pa izražajo vso pestrost
pogledov na to vprašanje (B. Jordan, J. E.
Lane, R. Dahl itd.). Podčrtajmo npr.
ponovno odkritje paradigme "postavitev
mej delovanju države", katere avtorja sta
bila sodobnika izpred dveh stoletij W. v.
Humboldt [Ideen zu einem Versuch, die
Grenzen der Wirksamkeit des Staats zu
bestimmen, 1791) in T. Paine (Rights of
Man, 1791), danes pa sta njuna nosilca D.
Held [Modeli demokracije, 1989) in J.
Kean [Democracy and Civil Society,
1988). Hkrati je ideja avtonomije rdeča
nit paradigme "meje večinske demok-
racije" (Guggenberger in Offe (ur.): An
den Grenzen der Mehrheitsdemokratie,
1984). V sodobnosti je avtonomija imela
pomembno vlogo v mnogih levih političnih
doktrinah (socialistično samoupravljanje
in evrokomunizem, ki seje idejno napajal
iz avstromarksistične tradicije). No, naj-
pomembnejši vzvod za aktualnost tega
vprašanja pa je nedvomno dejansko
politično življenje. Svoboden (avtonomen)
posameznik postaja najpomembnejši
kriterij demokratičnosti, uveljavljajo se
avtonomna področja človekovega sku-
pinskega življenja (civilna družba) in av-
tonomije etničnih skupin ter proces os-
vobajanja malih narodov, ki je zastal v
prejšnjih stoletjih, ko so se politično-
državno konsolidirali le "izbrani" narodi.
Navzlic nekaterim zavrnitvam teze o
pomiku moderne politične znanosti v
smeri post modemi zma (K. v. Beynie),
čigar osnovno načelo individualnega,
grupnega oz. civilnodružbenega kakor tudi
narodnega bivanja je prav avtonomija,
tèga znamenja časa ne moremo prezreti.
Na to nas opominja tudi odlična
Lindleyeva knjiga Autonomy.
Za ponazoritev kontroverznosti pojmova-
nja avtonomije Lindley navaja Camp-
davidski sporazum. Isto pravno for-
mulacijo o teritorialni avtonomiji vidijo
Palestinci popolnoma drugače kot pa Iz-
raelci. Enak, če ne boljši primer bi
Lindley lahko našel tudi v Jugoslaviji.
Lindley napravi razliko med konceptom in
koncepcijo avtonomije. Koncept se esen-
cialno veže na sam predmet percepcije,
minimum osnovnih določevalcev pojma,
koncepcija pa na svojevrstno inter-
pretacijo ali analizo koncepta avtonomije.
Najpopolnejša koncepcija avtonomije je
liberalna, meni Lindley. Pojem av-
tonomije angleži s self-rule (v pomenu
samouravnavanja), kar je glede na to, da
se v delu ukvarja z avtonomijo posamez-
nika, neprimerno boljši izbor, kot so drugi
^pojmovni ekvivalenti avtonomije: npr.
samozakonodajstvo, samovlada, samo-
uprava itd. Logično je, da je koncep-
tualizacija tega vprašanja drugačna kot pri
R. Dahlu [Dilemmas of Pluralist
Democray, 1982) in F. E. Katzu
[Autonomy and Organization, 1968), ki
se ukvarjata z avtonomijo organizacij.
Samouravnavanje posameznika v družbi
ima dve razsežnosti: notranja pomeni, da
posameznik gospoduje nad samim seboj,
da se samostojno razvija in samostojno
deluje, to pomeni zavestno, z izbranimi
cilji in nameni. Zunanja raven pa predpos-
tavlja svobodo "od" zunanjega pritiska, od
manipulacije. V bistvu Lindley povzema,
podobno kot Dahl, Berlinovo opredelitev
pozitivne in negativne svobode (glej Four
Esseys on Liberty, 1969). Delitev na
notranjo in zunanjo avtonomijo uporablja
tudi J. E. Lane [Principle of Autonomy,
1981).
Lindley črpa svojo liberalno koncepcijo
avtonomije iz treh historičnih virov (tudi
to je značilnost ameriške postbehavioralne
dobe, ki je znova pričela posegati po his-
toričnem zakladu politične misli): iz
Kanta, Huma in Milla. Še preden jih na
kratko predstavimo, povzemimo, kaj to
sploh je liberalna koncepcija avtonomije.
Temeljila naj bi na treh kompleksnih pos-
tavkah:
a/ pluralizem, večstrankarska reprezen-
tančna demokracija, izvoljena vlada za
določen čas,
b/ svoboda govora, tiska, misli, vesti.
Svoboda izražanja je zanj vitalnega
Recenzije in prikazi	179
pomena. Svoboščine so pogosto mišljene
kot "negativne" svoboščine, tj. proste
vsake državne restrikcije,
c/ kapitalistična produkcija; to je v bistvu
Macphersonov amandma k liberalni
demokraciji, ki pa zgolj v smislu "enake
pravice do ekonomskega samorazvoja" za
celovito liberalno koncepcijo avtonomije
po Lindleyu še ne more biti dovolj .
Lindley meni, daje najpomembnejši Kan-
tov prispevek k liberalnemu izročilu
trditev, da so ljudje enakovredni racional-
ni posamezniki. Kantova zamisel av-
tonomije temelji na podreditvi posamez-
nika "sebipripoznanemu" zakonu.
Suverenost racionalnega jaza (umnega
jaza) nad neracionalnim, biološkim, tj.
neavtonomnim bitjem. To, kar Lindley
očita Kantu, je trdna zveza med
kategorijama racionalnosti in avtonom-
nosti. Neposredne zveze med njima ne
more biti. Posameznik je avtonomen do
stopnje, do katere njegovo delovanje iz-
haja iz njega samega, njegove strukture
osebnosti (ne pa zgolj iz njegove
racionalne odločitve, ki je lahko v nasprot-
ju z njim samim). Posameznik se lahko
podvrže načelom, ki jih prizna, po katerih
tudi ravna, vendar niso skladni z njegovo
strukturo osebnosti. V tem pri mena gre za
konativno heteronomijo, ne pa za av-
tonomijo, kot trdi Kant. Pri Kantu gre za
percepcijo čiste racionalnosti, kije ločena
in nad naravno vzročnostjo oziroma, kot
je to nekoč imenoval ljubljanski profesor
dr. Albin Ogris, biološko racionalnostjo (v
nasprotju s socialno in finalno; glej
Politične stranke, 1926).
Lindley zato vzpostavi namesto dihotom-
nih Kantovih parov racional -
nost/neracionalnost in avtononinost/neav-
tonomnost svoj model, in sicer racional-
nost/iracionalnost in avto-nomnost/
heteronomnost. Strinja pa se z njim, da je
racionalnost nujen pogoj za avtonomnost.
Humova minimalistična koncepcija avto-
nomije, ki je Lindleyu prišla prav pri
oniajanju Kantovega konstrukta čiste
racionalnosti, je uporabna toliko, kolikor
Hume pravilno sklepa, da so osnovni cilji,
ki utemeljujejo strukturo razuma, deter-
minirani po iie-racionalnih nagnjenjih in
odločitvah. Hume je tako svobodo in av-
tonomijo posameznika ponovno povezal z
njegovo biološkostjo, kar je Kant avtonom-
nemu posamezniku odvzel.
Millov etični utilitarizem opozarja, da
načelo oblast ljudstva nikakor ne more
pomeniti tudi svobode posameznika, tj. da
se posameznik sam "upravlja". Mili prvi
jasno spregovori o tiraniji večine, ki je
dvojna: na eni strani posameznikovo
svobodo omejuje državno-pravni sistem,
na drugi strani pa (civilna) družba. Njeno
delovanje je še "nevarnejše", saj prodira
dlje od zmožnosti državne represije (gre za
tiranijo prevladujočih mnenj, občutkov,
obrazcev "družbenega" vedenja, se pravi
za neformalno (neinstitucionalno) vsi-
ljevanje "družbenega značaja").
Lindley ugotavlja, da je avtonomija
relacijski in "stopenjski" pojem, zato mu
je mogoče obseg in stopnjo določiti z
njegovim nasprotnim pojmom
heteronomijo. Zanimivo je, da različni av-
torji pri modeliranju svojih analiz
uporabljajo predvsem mnoge "proti-
pojnie": nadzor, vpliv, moč, heteronomija
itd. V politoloških tekstih je sicer
največkrat uporabljena binomka av-
tonomija versus nadzor ("control"). Z
relativnostjo pojma avtonomije je tako kot
s plešavostjo. Vemo, kaj pomeni popolna
plešavost, toda ta pojem uporabljamo tudi
za tistega, ki (še) ni izgubil vseh las. Za
razliko od mnogih empirikov, ki so
prepričani, da je avtonomijo mogoče
meriti z linearnimi funkcijami (Katz,
Lane), se Lindley odloči drugače: av-
tonomijo meri s stopnjo heteronomije:
cognitivne ("to do with belieF) in con-
ativne ("to do with the will").
Heteronomija označuje najprej takšna
prepričanja nekoga, ki so posledica
pomanjkanja razuma ali zmote, in takšna
delovanja, ki so pod oblastjo drugih ali pa
slabosti volje akterja.
V naslednjem, "abstraktnem" delu (Prin-
ciple) razpravlja o različnih percepcijah
pomembnosti avtonomije v družbenem
(političnem) življenju. Obravnava pomen
etične teorije pri politološkem soočanju z
180	Recenzije in prikazi
vprašanjem avtonomije, ne bi pa bilo
odveč, če bi k temu dodal tudi za politično
znanost koristno teorijo vlog in teorijo
delovanja (T. Parsons), še zlasti, ker sam
precej pozornosti namenja občim
psihosocialnim pogojem avtonomnega
delovanja. Nadalje razpravlja o klasičnem
liberalnem konceptu negativnih svoboščin
(svoboda izražanja, tiska in združevanja)
ter o odnosu med državo in posamez-
nikom. Šibkost te koncepcije je v tem, da
je bila "aplikativnost" teh negativnih
svoboščin zelo omejena. Če naj bi bile
vitalnega pomena, bi morale veljati za vse,
razvijati bi morale splošno avtonomijo. Ta
kategorija je zelo pomembna, saj jo
Lindley hoče promovirati za integralno
logiko družbenopolitične ureditve. Svojo
(konstruktivno) kritiko liberalne koncep-
cije sklene v tretjem delu, ki je namenjen
"prakseologiji". Analizira položaj dolo-
čenih družbenih skupin, ki so izvzete iz
liberalne skupnosti, ki jim skupnost
odvzema preveč svobode in avtonomije:
gre za otroke in duševno nauravnovešene.
Političnoustavna kategorija "odraslosti"
postaja pri nmogih sodobnih piscih vse
bolj problematizirana (J. Hanns, M. D. A.
Freeman, P. Adams). Tudi Lindley dis-
kutira o tem t.i. paradoksu emancipacije.
Socialni in politični sistem uničujeta avto-
nomijo otrok, kar ima negativne posledice
potem, ko odrastejo. Značilna je zato
njegova teza, da brez večje avtonomije
otrok ni mogoče, da bi le-ti nekoč postali
avtonomni odrasli - subjekti. Avtorju se
zdi nevarno, saj postajajo žrtve paternalis-
tičnih obrazcev in s tem "heteronomistični
državljani" oz. konformisti.
Avtonomija posameznika je tema, ki je
bila v naši polpretekli zgodovini
potisnjena v ozadje (za samoupravo stanu,
delavskega razreda ali nacije). Tudi zato
je Lindleyeva knjiga dobrodošlo čtivo, ki
nam razjasni morebitne dvome o tem, da
je svoboda kje drugje kot tam, kjer je
svoboda izbire tudi takih alternativ, ki niso
nujno usklajene s pričakovanjem družbe.
Ta napetost je porok svobode obeh.
Milan Zver
Jacques Derrida
L'autre cap
Minuit, Pariz 1991
Drobna knjižica vsebuje dva teksta.
Prvemu, daljšemu, ki je naslovil celoto,
sledi še La démocratie ajournée, Der-
ridajevi odgovori na tri vprašanja o
problemih, ki jih klasičnemu konceptu
predstavniške demokracije zastavlja teh-
nologija komunikacije naše dobe. Naš čas
in njegov dnevni ritem, ki ga skandirajo
medijske novice dneva in njihovo simul-
tano pojavljanje v delno spremenjeni
podobi na različnih koncih sveta, je tudi
rdeča nit, ki povezuje oba teksta. Oba sta
bila prvotno objavljena v periodičnem
tisku (L'autre cap v skrajšani obliki v
reviji Liber, Revue européene des livres, št.
5, oktober 1990, La démocratie ajournée
v Monde de la Révolution française,
posebni mesečni prilogi dnevnika Le
Monde, ki je izhajala v letu 200. obletnice
francoske revolucije). L'autre L ' autre cap
je nastal kot konferenčni prispevek in
sicer za torinski kolokvij "Evropska kul-
turna identiteta", ki mu je predsedoval
italijanski filozof, vodilni predstavnik t.i.
šibke misli {pensiero debole) Gianni Vat-
timo. Datum konference (20. maj 1990)
skupaj z njenim naslovom izda, da je šlo
za enega od mnogih srečanj intelektual-
cev, ki jih je vspodbudil padec realnega
socializma v Vzhodni Evropi.
Čeprav v predgovoru, ko ponavlja
vprašanje Paula Valéryja "Kaj boste storili
DANES?", Derrida ugotovi, da oba teksta
obseda razsežnost današnjosti problemov,
je dramatičnost vsakodnevnega zas-
tavljanja vprašanja evropske identitete v
odgovornosti, ki jo nujno prinašajo
odgovori nanje. Vsak odgovor na novost je
odgovoren spominom. Zato L'autre cap s
podnaslovom Mémoires, réponses et
responsabilitées (Spomini, odgovori in
odgovornosti) na ozadje odra današnjosti
prikliče filozofsko persono Evropo. Njena
tradicija in njena identiteta je z vsakim
dnem postavljena na preizkušnjo. Ob-
dobje odpravljanja jaltske razklanosti Ev-
Recenzije in prikazi	181
rope po drugi svetovni vojni po eni strani
oživlja univerzalizem predvojnega ev-
ropocentrizma, vendar po drugi strani
krepi spoznanje, da evropska identiteta ne
more več sloneti na nezlomljeni imperial-
ni preteklosti. Elementi diskontinuitete se
mešajo z elementi kontinuitete in vzpos-
tavljajo razmere dekonstrukcije ev-
ropocentrizma in njegovega domnevnega
univerzalizma: "Vsaki kulturi je lastno
pravi Derrida, "da ni istovetna sama sebi,"
kar ne pomeni, da nima identitete, pač pa
le to, da le-te sama ne more identificirati,
ne da bi priznala nastanek nekega raz-
mika, različnosti od sebe. V kulturi kot
kulturi sebstva vedno deluje razsežnost
dragega, razlikovanje do sebe, ki možnost
monogenealoškega izvora kulture naredi
za "mistifikacijo v zgodovini vsake kul-
ture".
Demda razmišlja o kulturni identiteti Ev-
rope ob tekstih Heideggra, Hegla, Husser-
la in Valeryja. To stori pod naslovom
L'autre cap z razpiranjem njegovih
pomenskih odtenkov in njihovih obratov,
predvsem pa s poseganjem v bogate
možnosti kontekstualizacij in evokacij, ki
gradijo na etimološki zakladnici njegovega
korena. "Cap" v naslovu, francoska be-
seda, katere osnovni pomeni so rt,
predgorje ali ladijski kljun, je tudi
navigacijski termin, ki pomeni smer in
kurz. Beseda, ki jo francoski jezik pozna
v raznovrstnih besednih zvezah, izvira iz
latinskega caput, capitis, glava in
okončina, končina in končišče, je cilj in
smoter, zadnji in poslednji, telos ciljno
naravnanega gibanja med vodnimi
gmotami. Aluzija na dolgo tradicijo
moralne filozofije, ki je življenje, kot troj-
no razmerje moči zunanjih sil, na katere
ne moremo vplivati, moči telesnosti in
moči duha upodabljala z metaforo krmarja
in ladje, ki jo silni vetrovi podijo in
premetavajo po morjih, da njen trup ječi,
je eden od registrov, na katere igra Der-
rida v svojem tekstu. Branje nas vkrca na
krov plovila Evropa, na katerem se
kapitanu vsak dan zastavi isto Valéryjevo
vprašanje: Kaj storiti danes? Ohranitev
smeri plovbe je na nek način podobna
sholastično-kartezijanskemu problemu
stalnosti božjega ustvarjanja: da bi svet
(smer) še bil(a), mora biti dejanje
stvaritve nepretrgano. Smer plovbe je
potrebno nenehno popravljati, tudi če ga
nočemo spreminjati, temveč le ohraniti.
Vendar je včasih smer treba tudi popraviti
in spremeniti, ponovno izbrati med
izbranim in dragim, zavrženim rtom, pri
čemer seveda Derrida ne pozabi dodati
premislek, ki pokaže, da je izbrani rt
najprej tisti, ki je kot rt, konica in izvid-
nica preprosto že tu: mar je Evropa kaj
drugega kot eden večjih rtov azijske
celine, njen "zahodni privesek*, kot ji pravi
Valéry? Njeno avantgardistično
samorazumevanje se sklada z opisom, ki
ji ga poda fizična geografija.
V ohranitvi smeri se skriva narav-
nanost na smoter plovbe. Danes, trdi
Derrida, po vseh brodolomih modernis-
tične projektivnosti, smer ne more biti več
stalna. To preprečuje dnevna stalnost
vdora novega, ki bi v evropski zavesti,
organizirani okoli anticipacije,
prehitevanja glavnine, modernističnega
modusa ustvarjanja razlik, morala
dozoreti v nemogočo zavest "anticipacije
nepredvidljivega,	nenapovedljivega,
neobvladljivega neugotovljivega, skratka
kot tisto, o čemer še ne hranimo spomina
Teleološka zavest kapitana danes ne more
več pozabiti, da so stvari, o katerih nima
spomina; da je tudi Druga končina, ki jo
pogojuje končina drugega, kar končino
spreminja v drugo od končine. Temeljno
razmerje med lastnini in dragim,
nemožnostjo monogeneze kulture, ki ga
simbolizira "cap", Derrida s pomočjo
metafore kapitana, dekapitacije, an-
ticipacije pripelje tudi do kapilaniosti in
kapitalnega vprašanja spolne razlike,
namreč vprašanja glavnice in glavnega
mesta (v francoščini le capitale in la capi-
tale). Izkaže se, da je glavnica predvsem
stvar kulture, kultura pa stvar spomina; da
je glavno mesto zakladnica tega spomina,
privilegirano mesto njegove ohranitve, ki
pa v obdobju elektronskih medijev postaja
a-topično. Dilema ni več med Luxembur-
gern in Brusljem. Prestolnico kot kraj so
deplasirali daljinsko upravljani mediji
povsodne navzočnosti in jezik teh medijev,
182	Recenzije in prikazi
njihova mediat ila struktura je tista ključna
raven, do katere Derridaja privede
vprašanje glavnice in glavnega mesta.
V sklopu knjig posvečenih evropski iden-
titeti in strategijam ravnanja v prihodnosti
je L'autre cap dosežek, ki ga ne gre prez-
reti.
Igor Pribac
Zoran Maksimović
Mladinske delavnice
Sekcija za prevencijo pri Društvu
psihologov Slovenije, Ljubljana
1991
Na Slovenskem se zadnjih nekaj let pod
naslovno oznako "Mladinske delavnice"
(MD) uspešno uveljavlja preventivno delo
z mladostniki. Sedaj je pred nami tudi
knjiga, v kateri nam avtor - izkušen prak-
tik in vodja posameznih delavnic -
predstavlja temeljna konceptualna iz-
hodišča in strokovna spoznanja o adoles-
cenci, na podlagi katerih se je razvil model
preventivnega dela z mladostniki. Iz-
hajajoč iz dognanj komunalne psihologije
in psihologije zdravja prinaša to delo v
prvi vrsti spremenjen odnos do zdravja in
zavrača binarno logiko zdravje/bolezen.
Temeljni odnos do zdravja ni naravnan
negativno: kako se izogniti bolezni,
marveč izrazito pozitivno: kako ostati
zdrav kljub... Okvirno vrašanje je skratka:
kako afinnativno predelati subjektivna
nasprotja in konflikte in jih produktivno
uporabiti za osebni razvoj.
Splošna družbena nasprotja in sodobne
spremembe družbenokultumih vzorcev se
naposled tako ali drugače lomijo v
posameznem, v individualni življenjsko
zgodovinski kontinuiteti posameznika.
Zato se model MD osredotoča na in-
dividualno psihološko značilnost adoles-
centnega obdobja in skuša zajeti
predstave, probleme, sanje, želje in
predvsem vrednotne konflikte mladih v
njihovi saniorefleksivni pojavnosti skozi
socialno igro kot osnovno tehniko dela z
njimi.
V prvem delu knjige skuša avtor opisati
osnovne značilnosti adolescence kot
psiho-socialno-zgodovinskega pojava, ki
nastopi z razmahom industrijske družbe,
ko postaneta količina in kakovost
socializacijskih praks vsebolj pomembni
in hkrati vsebolj zapleteni. Temu obdobju
je ustrezalo meščansko razumevanje
adolescence (po Eriksonu) kot obdobja
moratorija, kot procesa prilagajanja
pogojeni in razmeram, ki jih narekuje
puberteta, "marginalna situacija", v kateri
je treba zgraditi nov vidik prilagajanja, ki
ločuje obnašanje otroka od obnašanja
odraslega v določeni kulturi. Skladno s
tem avtor adolescenco pojmuje kot razvoj-
no obdobje v okviru celotnega
življenjskega kroga in jo opazuje v
razsežnosti individualnega razvoja , ko se
pojavlja v obliki razvojne krize. To ob-
dobje kriz posameznika, kot individualne
razsežnosti, določa imperativ sprememb,
pogojen s potekom življenjskih dogodkov,
ki ga tvorijo dedovanje (procesi zorenja)
in družbeno okolje (naključne krize).
Ta neskladja so povzročena predvsem z
nasprotji med posameznikovimi razvoj-
nimi možnostmi in zahtevami okolja. Te v
posamezniku povzročijo stanja "kratke
psihične zmede", ko stari vzorci reševanja
konfliktov niso več uporabni, novi pa še
niso izdelani in pri roki. Posameznik je
tako postavljen pred nalogo, da nanovo
rekonstruira obstoječo realnost in
vzporedno s tem izdela nove modele
delovanja, se pravi reševanja krize.
Značilnost njegovega položaja je izrazita
kontingenca oz. ambivalentnost opcij:
posameznik lahko uporabi modele
reševanja problemov iz prejšnjih razvoj-
nih faz, kar lahko vodi v "bolezen" (ravna
regresivno), ali pa se poda na pot izdelave
novih modelov reševanja problemov, kar
mu omogoča "večjo integriteto osebnosti",
optimalno funkcioniranje in usmerjanje
lastnega razvoja (ravna progresivno).
Avtor pri tem poudarja kot odločilno
kakovost doživljanja lastnih življenjskih
razmer, upanj, vere, ambicij. Za puberteto
Recenzije in prikazi	183
kot obdobje fizičnih in hormonskih
sprememb so značilne telesne spremembe
(hitra rast, spremenjena telesna razmerja
itd.) in iz tega izhajajoče dostikrat protis-
lovne potrebe. Med njimi je najbolj v
ospredju spolno zorenje, ki vsebuje nov
odnos do lastnega telesa in iskanje načinov
zadovoljevanja teh potreb. Prav to pa je
odraščajočim mladostnikom spričo
tabujev, ki še vedno obstajajo, in
sprenevedanja odraslih dostikrat oteženo.
Razvoj spoznavnologičnega mišljenja, ki
je v tem obdobju posebno močan, omogoča
saniorefleksiven odnos do sebe.
Opazovanje sebe "od zunaj" postane ena
glavnih usmeritev v nadaljnjem življenju.
Značilnost duhovnega življenja v tem ob-
dobju je tudi sanjarjenje, ki omogoča ima-
ginarno obvladovanje ovir in posameznika
reši občutkov tesnobe in napetosti. Lahko
pa tudi pomeni beg pred realnostjo in
izmikanje soočenju s problemi. Povečana
čustvenost in splošna živčna napetost
(eksplozivnost, hitra menjava razpoloženj)
ter negotovosti in bojazni, ki se nanašajo
na družbene odnose (strah pred družab-
nimi odnosi, strah pred zabavami) ali na
lastno osebo (strah pred neuspehom v šoli,
pred neenakovrednostjo, smrtjo) ali na
strahove iz otroštva (pred grmenjem,
kačami), lahko pomembno zaznamujejo
adolescentno obdobje in se lahko vlečejo
skozi celo posameznikovo življenje.
Posebno značilno za posameznikovo
socialno življenje v tem obdobju je trganje
primarnih vezi - oddaljevanje od družine
in povezovanje v vrstniške skupine, ki
postajajo osnovna socialna enota
družbenega življenja posameznika. Te
vrstniške skupine mladim omogočajo
zadovoljevanje novonastalih potreb in
omogočajo neposredno preizkušanje sebe,
drugih in pridobivanje veščin za nepos-
redno obvladovanje njihovih vsakodnev-
nih problemov. Ker temeljijo na potrebi po
medsebojnem, vzajemnem sprejemanju in
pripadnosti določenemu socialnemu pros-
tora in na "svoj" način rešujejo specifične
probleme, lahko opravljajo pomembno
funkcijo družbene pod- ali opore posamez-
niku v krizi.
Spremembe biopsihosocialne ravni
prežemajo proces oblikovanja osebne
identitete, v katerem mora posameznik
nanovo integrirati izkušnje sebe in dragih,
pridobljene v zgodnjem otroštvu. Konec
mladostniškega tavanja je hkrati iden-
tificiranje samega sebe kot pripadnika
določenih skupin in nosilca določenih
družbenih vlog.
Avtor opredeli tudi drugačen pomen šole
za mladostnika, tako da se zavzema za
enakopraven odnos učitelj-učenec, v
katerem učitelj ni le podaljšek starševske
avtoritete, ampak predvsem "osebnost", ki
svojo avtoriteto vzpostavlja na osnovi
določene vednosti. Značilno je, da je šola
nedojemljiva za te spremembe v posamez-
niku, in se odzove šele, ko nastopijo
ekscesi. Kljub razvoju formalno logičnega
mišljenja šolski proces togo vztraja pri
spodbujanju enciklopedičnega re prod u-
ciranja dejstev. Avtor si zato zastavlja
vprašanje, v kolikšni meri šola s svojo
organizacijo pouka (na primer s prehodom
iz razrednega na predmetni pouk) le še
okrepi negotovost v učencu, ki je v tem
obdobju že tako nestabilen in negotov.
Izključitev oz. le formalno delovanje v
svetu staršev in predvsem takrat, ko pride
do ekscesov, napeljuje k sklepu, da skuša
šola prevzeti na svoja pleča celotno vzgoj-
no-izobraževalno vlogo.
Značilnosti tega obdobja, ki izhajajo iz
anatomsko-fizioloških in psihosocialnih
sprememb dajejo pečat temeljnim
opredelitvam, ki so pogojevale nastanek
metodike praktičnega izvajanja programa
"mladinskih delavnic".
Problemi mladostnika so v osnovi določeni
predvsem z neskladjem med "notranjo"
(nove potrebe, nove sposobnosti, hitra
rast) in "zunanjo realnostjo" (zahteve in
pričakovanja družbenega okolja) in z
načinom doživljanja teh zahtev.
MD sestavljajo prostovoljne skupine
mladostnikov, največkrat učencev osnov-
nih šol, ki se v posameznih delavnicah
lotevajo različnih problemov. To so
največkrat značilni problemi mladih:
problemi povezani z oblikovanjem
saniopodobe, odnosi s starši, odnosi v
184	Recenzije in prikazi
vrstniški skupini, problemi, povezani s
šolo, izobraževanjem, izbiro poklica,
problemi v zvezi s spolnostjo in oblikova-
njem spolne vloge.
Osnovna strategija MD je izobraževanje,
ki ga avtor poimenuje "učenje za
življenje". Učenje tu ni razumljeno kot
golo memoriranje dejstev, temveč kot
emotivno doživljanje in izkušnja, h kateri
sodijo tudi določene spremembe. S
čustveno in razumsko izkušnjo je
povezano učenje o sebi in drugih, kar
spodbuja k spremembam odnosa do
drugih, do sebe in veča občutljivost za
potrebe in hotenja drugih. Z MD želijo
praktiki - vodje - vplivati na mikrosocialno
(šola, vrstniki, družina) in makrosocialno
okolje (vzgojno-izobraževalni sistem).
Temelj je prepričanje, da je mladostnike
možno naučiti, kako naj lastno krizo
doživijo kot izziv in priložnost za razvoj
svoje osebnosti. "Delavnica" je zamišljena
kot prijetna, čustvena in intelektualna
izkušja, pri čemer je poudarek na
posameznikovem doživljanju. Ni narav-
nana terapevtsko, marveč je njen predmet
obravnava problema kot takega.
Udeleženci lahko glede na svojo
motivacijo svobodno in sproščeno
eksperimentirajo z različnimi idejami in
stališči.
Če na kratko strnemo bistvene elemente
MD, je pomemben vidik reflektiranje
vzgojiteljeve lastne mladosti kot prvi pogoj
za razumevanje odnosa do mladosti in
mladih. Vodja presega instrumentalen
položaj opazovalca in se postavlja v podob-
no vlogo kot etnolog, kjer gre za skupno
odkrivanje in konstituiranje pomenov,
kjer razumevanje dragega poteka skozi
razumevanje lastnega položaja. MD iz-
hajajo iz spoznanja sodobnih raziskav o
vse večjem pomenu vrstniških skupin, s
katerimi se mladim ponujajo modeli
reševanja problemov. Vsakodnevne želje,
izkušnje, vedenja, fantazije so tako
material samorefleksije mladih, in šele
njihova zavestna pojmovna interpretativna
predelava omogoči razumeti izkušnjo v
njenem konstituiranju in jo tako povezati
v celoto osebne identitete. To pomeni,
razumeti izkušnjo v njeni družbeni pos-
redovanosti in receptivnosti, česar avtor
teoretsko ne problematizira, ampak ostaja
pri zelo površinskem opisu značilnosti
adolescenta in ne preseže modela klasične
meščanske identitete, ki se po obdobju
moratorija izteče v zrelo osebnost.
Za avtorjevo precej nekritično težnjo k
profilu strokovnjakov (vodij MD), ki bi
skrbeli za boljše zdravje ljudi, lahko
vidimo tudi nevarnost novih oblik oblasti
nad posameznikom, poskusa razvoja nove
generacije socialnih inženirjev. Avtor se
ne odmakne od psihologističnega poj-
movanja mladostnika in le-tega razume
zgolj na ravni posameznikovih interakcij z
okoljem, pri tem pa spregleduje družbeno
posredovanost konstituiranja vsakodnev-
nih fantazij, predstav, vrednot, medoseb-
nih odnosov itd. Tisto, kar se takšnemu
videnju problema izmuzne, je to, da
dražba za svoj obstoj in reprodukcijo
potrebuje in proizvede prav te iste
"poškodovane identitete" osebnosti. Z
vpeljavo družbenega v razumevanje
prevencije se temeljno vprašanje ne glasi
več, kako posameznika čimbolj prilagoditi
dražbi, prav tako se vprašanje
izobraževanja ne more skrčiti na preprosto
"učenje za življenje", marveč, kako
izobraževati posameznika, da bodo pri
reševanju družbeno posredovanih
sprememb njihove produktivne predelave
dobile prednost pred regresijo osebnosti.
Daija Zore
Errata Corrige
ČKZ številka 140/141 str. 216
Slavko Splichal:
Analiza besedil.
Metodološki zvezki, Ljubljana
1990.
Avtorju recenziranega dela se za ne-
ljubo napako iskreno opravičujemo.
Dovzetki / Abstracts	185
Povzetki / Abstracts
Andrej Horvat
Davek na energijo: ekološki
ali politični davek?
Članek celovito predstavi mehanizem,
teorijo, težave in resnične učinke
ekološkega davka. Najprej pojasni raz'
loge za uvedbo ekološkega davka, med
njimi zlasti neuspeh trga, ter funkcije
in cilje takšnega davka s posebnim
ozirom na razliko med krmilno in fis-
kalno funkcijo davka. Nato pokaže
teoretično ozadje ekološke obdavčitve
(Pigou, Baumol in Oates, Solow).
Nato razpravlja o glavni težavi
ekološkega davka, ki se skriva v
možnosti prevalitve davka iz stroškov
v ceno proizvoda. Nato podrobneje in
kritično prikaže avstrijsko izkušnjo z
davkom na električno energijo in
stanje aktualne razprave o ekološkem
davku v Avstriji in Nemčiji.
Andrej Horvat
Energy Taxation: Ecologi-
cal or Political Tax ?
The article gives a thorough presenta-
tion of the mechanism, theory,
problems and actual effects of the
ecological tax. Initially, it explains
the reasons for its introduction, first
of all the market failure. It analyses
the functions and the goals of such a
tax considering especially the dif-
ference between its regulatory and fis-
cal functions. Further, it indicates the
theoretical background of ecological
taxation (Pigou, Baumol and Oates,
Solow) and discusses the major dif-
ficulties involved, namely the pos-
sibility of shifting the burden of the
tax from the costs to the price of a
product. In conclusion, a detailed and
critical presentation of Austrian ex-
perience with the tax on electric power
is given as well as the situation of the
actual debate on the ecological tax in
Austria and Germany.
186	Povzetki / Abstracts
Janez Šušteršič
"Okolju prijazna" javna iz-
bira?
Izhodiščno vprašanje članka je, zakaj
se na videz nesporni predlogi
ekonomike blaginje za obdavčenje
energije (Pigoujev davek) v političnem
procesu sprevržejo v svoje nasprotje.
Članek prikaže orodja teorije javne iz-
bire (glasovalni paradoksi, trg
državnih transferov, analiza interes-
nih skupin), s katerimi je mogoče
pokazati, da je neuspeh države ravno
tako pogost, kot neuspeh trga. Nato
opozorimo, da tudi ekonomsko-
teoretično ozadje Pigoujevega davka
ni nesporno. Ekonomika blaginje
namreč problem ekternalije vidi v raz-
liki individualnih in družbenih
stroškov, čeprav so pravi problemi
stroški sklepanja tržnih pogodb.
Takšna analiza nam odpre možnost za
razmislek o tem, kako bi lahko državne
in tržne institucije ter institucije med
trgom in državo prispevale k zniževa-
nju transakcijskih stroškov in prek
tega k ekonomsko optimalni tržni
prerazdelitvi učinkov eksternalij.
Janez Šušteršič
"Environment Friendly"
Public Choice?
The article proceeds from the question,
why seemingly undisputable
proposals by the welfare economics for
energy taxation (Pigou's tax) in the
political process eventually turn into
their contrast. The article describes
the tools of the public choice theory
(voting paradoxes, market for the
state's transfers, interest groups
analysis) that make possible to prove
the fact that the government failure is
no less frequent than the market
failure. It then points out that the
economical and theoretical back-
ground of Pigou's tax is farfrom being
unquestionable. The welfare
economics sees the problems of exter-
nalities in the difference between the
individual and social costs, the real
problems, however, being actually the
costs of market contracts. This kind
of analysis gives the possibility to con-
sider in what way, both the state and
market institutions as well as those
operating between the market and the
state could contribute to the lowering
of transaction costs thus enabling
economically optimal market real-
location of the effects produced by the
externalities.
Dovzetki / Abstracts	187
Igor Lukšič
Je revija stranka?
(Primer Mladine od 1981 - 1988)
Avtor si zastavlja vprašanje o tem, ali
lahko revijo razumemo kot stranko. V
razmerah slovenske politike
predstavlja koncept preverjanja teze,
da je revija tudi stranka, enega od
relevantnih pristopov k proučevanju
fenomena stranke in politike. K temu
sodi hkratno redefiniranje temeljnih
kategorij politike: oblasti, države,
stranke. Pri argumentaciji se opira
predvsem na Gramscija in Foucaulta.
Poskus dokazovanja je uperjen proti
pravniškemu razumevanju politike in
afirmira odkrivanje mehanizmov, po
katerih delujejo dejanski politični sub-
jekti. S pomočjo analize naslovov in
diskriminacijske analize odgovorov v
SJM avtor dokazuje, da je tudi revija
lahko stranka, kar je po njegovem
mnenju veljalo za Mladino v drugi
polovici osemdesetih let.
Igor Lukšič
Is a Magazine a Party?
(The case of the magazine MLADINA
in the period between 1981 and 1988)
The author raises the question,
whether a magazine can be regarded
as a party. In the circumstances of the
Slovenian political life, the concept of
the verification of the thesis that a
magazine is also a party represents
one of the possible relevant approaches
to the study of the phenomenon of
party and politics. In order to be able
to do this, the basic political
categories have to be redefined: the
power, the state and the party. The
argumentation of the thesis is
grounded predominently in the works
of Gramsci and Foulcault. It is
directed against the understanding of
politics in terms of law and affirms
the discovering of mechanisms ac-
cording to which the actual political
subjects take their action. In the
process of argumentation the analysis
of headlines and discrimination
analysis of the responses obtained by
the Slovenian public opinion poll are
employed to prove the thesis that a
magazine too can function as a party,
which according to the author was
actually the case with the magazine
MLADINA in the second half of the
'80s.
188	Povzetki / Abstracts
Bratto Bibič
O glasovih (govorice) in
zvokih (glasbe)
Avtor odpira v tekstu problematiko t.i.
urbane akustike, natančneje rečeno:
akustičnih razsežnosti prostorov in
krajev konstituiranja individualnih in
kolektivnih subjektov mestnih
navzočih javnosti. Teza, iz katere iz-
haja in jo utemeljuje, je, da so za
razumevanje problematike, v kon-
tekstu katere je močno prisoten
fenomen (tehnično reproducirane)
glasbe, pomembna razmerja med sub-
jektom navzoče javnosti kot govorečim
subjektom (jezika), disociativnim
učinkom avditivnih strojev reproduk-
cije zvoka na sistem "slišati-se-
govoriti" v enotnosti zvoka in glasu,
ter povratno zanko, v kateri ta dva
dispozitiva določata položaj subjekta
navzoče javnosti.
Bratto Bibič
On Voices (of Discourse)
and On Sounds (of Music)
In the article the author takes up the
problem of the so-called urban acous-
tics, or more precisely: acoustic
dimensions of spaces and locations,
where the individual and collective
subjects of the urban present public are
constituted. The thesis he proceeds
from and presents argumentation for
is the following: in order to com-
prehend the problems, in the context
of which the presence of the
phenomenon of (technically
reproduced) music represents one of
the most significant facts, it is impor-
tant to consider the relations between
the subject of the present public as the
speaking subject (of the language)
and the dissociative effect the auditive
sound-reproduction machines have
on the "hear- oneself-speak" system in
the unity of sound and voice, as well
as the recoursive loop within which
these two dispositions determine the
position of the subject of the present
public.
Podatki o avtorjih	189
Podatki o avtorjih
v
BRATKO BIBIČ, 1957, mag. fil., novi raziskovalec na Filozofski fakul-
teti v Ljubljani. Naslov: Filozofska fakulteta, oddelek za filozofijo,
Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana.
HERMAN E. DALY, profesor ekonomije na državni univerzi v
Louisiani, ZDA; avtor knjige Steady-State Economics (Ekonomija rav-
novesnega stanja) in številnih strokovnih člankov o prebivalstvu, razvoju
in virih.
ALEŠ DEBELJAK, 1961, mag. soc., pesnik, publicist. Asistent
sociologije kulture na Syracuse University, ZDA.
PAUL EKINS, bivši predsednik britanske Zelene stranke, sedaj direktor
The Other Economic Summit (TOES), neodvisni mednarodni forum, s
široko bazo, ki si prizadeva uskladiti ekonomijo s stvarnostjo poznega 20.
stol.; urednik zbornika "The Living Economy: a New Economics in the
MakingLondon: Routledge and Kegan Paul, 1986. Naslov: TOES,
42 Warriner Gardens, London SW11 4 DU, England.
ANDREJ HORVAT, 1966, ekon., študent ekonomije na Univerzi na
Dunaju. Naslov: Turmburg 8/2, 1060 Wien, Austria.
MARTIN JAY, 1944, profesor zgodovine na University of California v
Berkeleyu, ZDA.
ANDREJ KLEMENC, 1962, dipl. polit., asistent na FDV Univerze v
Ljubljani. Naslov: FDV, Kardeljeva ploščad 5, 61000 Ljubljana.
IGOR LUKŠIČ, 1961, mag. polit, znan., asistent na FDV Univerze v
Ljubljani. Naslov: FDV, Kardeljeva ploščad 5, 61000 Ljubljana.
JANEZ ŠUŠTERŠIČ, 1966, dipl. ekon., podiplomski študent ekonomije
na Univerzi v Ljubljani. Naslov: Marinkov trg 14, 61000 Ljubljana.
Studia humanitatiS
Knjižna zbirka STUDIA HUMANITATIS prinaša prevode temeljnih del
sodobne svetovne teorije na področju humanističnih ved in družboslovja, ki
iz slovenske kulture delajo sodobno znanstveno kulturo, slovenščino pa za
intelektualen jezik, v katerem je mogoče izreči in zapisati vse, kar zmorejo
svetovni jeziki.
Slovenski kmetje so njega dni brali večernice, mladi slovenski intelektualci
v teh časih beremo
STUDIA HUMANITATIS
Prvi letnik je razprodan, na voljo pa so še tele knjige, 2., 3. in 4. letnika:
2. letnik	3. letnik	4. letnik
L.S. KLEJN	F. BRAUDEL	R. JAKOBSON
Arheološki viri	Struktura vsakdanjega	Lingvistični in drugi
A. TENENTI	življenja, 2 zv.	spisi
Občutje smrti in	R. FOX	A. MOMIGLIANO
ljubezen do življenja v	Rdeča svetilka	Razprave iz
renesansi	A. KOYRE	histografije
M.I. FINLEY	Od sklenjenega sveta do	A. GIDDENS
Antična ekonomija	neskončnega	Nova pravila socio-
G. CANGUILHEM	univerzuma	loške metode
Normalno in patološko	A. LEROI-GOURHAN	F. BRAUDEL
G. BOCK	Gib in beseda I	Igre menjave
"Drugo" del. gibanje v	A. DERRIDA	S. FREUD
ZDA od 1905 do 1922	Glas in fenomen	Mali Hans
G. DUMÉZIL	D. DAVIDSON	Volčji človek
Tridelna ideologija	Raziskave o resnici in	F. FURET
Indoevropcev	interpretaciji	Misliti franc, révolue.
S. FREUD	N. CERVENKA	J.L. AUSTIN
Metapsihološki spisi Večerna šola stihoslovja	Kako narediti kaj z
O. DUCROT	A. MOMIGLIANO	besedami
Izrekanje in izrečeno Razprave iz	M. SCHAPIRO
L.S. KLEJN	histografije	Umetnostno-
Arheološka tipologija E. BENVENISTE	zgodovinski spisi
Problemi splošne	P. ANDERSON
lingvistike	Prehodi iz antike v
J. HABERMAS	fevdalizem
Strukturne spremembe
javnosti
Še zmerom se lahko naročite na 5. letnik. Naročnino lahko poravnate
naenkrat (1.600 Sit) ali v največ štirih zaporednih mesečnih obrokih (vsak
po 400 Sit). Naročilnico lahko pošljete po pošti ali pase osebno oglasite vsak
dan med 12. in 14. uro na uredništvu, kjer lahko kupite posamezne knjige
20% popustom.
Doslej so izšle tri knjige 5. letnika:
R. BARTHES: Retorika starih, Elementi semiologie;
R. BIANCHI-BANDINELLI: Od helenizma do srednjega veka
R. INGARDEN: Literarna umetnina
Prav kmalu pa bodo izšle še tele knjige:
E. GOMBRICH: Spisi o umetnosti
P. ANDERSON: Rodovniki absolutistične države
A. LEROI-GOURHAN: Gib in beseda II
H. BELTING: Podoba in njena publika v srednjem veku
Knjiga je lahko tudi darilo. Naročite svoje najdražje in najpametnejše na
našo zbirko.
Založba ŠKUC
Kersnikova 4, 61000 Ljubljana
tel. (061) 329-655
____časopis_____
Kritiko
znanosti
ČKZ 64-65/84: Kuhn, Lakatos, Feyerabend, Stegmuller, Ule	70,CK) Sit
ČKZ 71-72/84: Religija in osvoboditev	70,00 Sit
ČKZ 1986:	Učinek gobezdala	70,00 Sit
ČKZ 87-88/86: Jedrske elektrarne da - ne	70,00 Sit
ČKZ 89-90/86: Kriza in mednacionalni odnosi v SFRJ	70,00 Sit
ČKZ 97-98/87: Ugovor vesti	70,00 Sit
ČKZ 99-100/87: Praksa kot opozicija	70,00 Sit
ČKZ 1988:	Janez Janša: Na svoji strani	70,00 Sit
ČKZ 1988:	S. Kavčič: Dnevnik in spomini	750,00 Sit
ČKZ 1988:	F. Bučar: Usodne odločitve	250,00 Sit
ČKZ 1989:	Srbija i Albanci - 2. knjiga	70,00 Sit
ČKZ 1989:	Srbija i Albanci - 3. knjiga	70,00 Sit
ČKZ 119-120/89: Kontekst ljubljanskega procesa	70,00 Sit
ČKZ 1989:	Kompendij za bivše in bodoče politike	70,00 Sit
ČKZ 1/90:	Kako zmagati na volitvah	70,00 Sit
ČKZ 127/90:	Ekologija in demokracija	70,00 Sit
ČKZ 128-29/90: Fantazija	160,00 Sit
ČKZ 130-31/90: Družba, etika, morala	70,00 Sit
ČKZ 132-33/90: Nova ustava	70,00 Sit
ČKZ 134-35/90: Militarizem in vojaško-industrijski kompleks	200,00 Sit
ČKZ 136-37/90: Ženska, politika, družina	200,00 Sit
ČKZ 138-39/91: Subpsihiatrične študije	200,00 Sit
ČKZ 140-41/91: Sistemska teorija Niklasa Luhmana	300,00 Sit
t
I