Priznanje za delo in vztrajnost
Čevljar Anton Gabršek pol stoletja zvest svojemu poklicu / Že osem let predsednik hišnega sveta
»Šušter Laj bo,'Jč>it)e sigu-ren kruh« so dejali pri Gabr-škovih, ko je Anton končal osnovno šolo in je bilo treba poiskati poklic ali zaslužek. Tako je Anton Gabršek, rojen v Rogaški Slatini, šel v uk za čevljarja. Ko. se danes pri 63-ih letih spominja teh učnih časov pravi: »Učil sem se šti-ri leta pri zasebniku v Celju. Pri mojstru sem stanoval, on me je hranil in oblačil. Bil je strog in natančen.
Med učno dobo sem šel le trikrat domov. Naučil me je tudi delavnosti in poštenosti, še danes sem mu hvaležen«. Da bi utrdil pridobljeno zna-nje, je ostal pri mojstru še dve leti za pomočnika.
Dovolj samostojnega ga je leta 1941 pot zanesla v Ljub-Ijano. Ponovno se je zaposlil pri zasebniku in tu ostal do 1945. leta. Potem je nekaj ča-sa delal na upravi za notranje zadeve in šele od tu je odšel v industrijsko proizvodnjo obutve. Pozneje je delal v po-djetju Rožnik, ki ga je 1971
prevzela industrija usnja Vr-hnika. Takrat je bivši direktor podjetja Rožnik inž. Ivan Maršič odprl zasebno čev-Ijarsko obrt naTrubarjevi uli-ci in Anton se mu je kot ve-sten in priden delavec pri-družil. V Savskem našelju, tudi v Maršičevi delavnici, Anton Gabršek že osem let opravlja razna popravila, medtem ko je na Trubarjevi delal čevlje po meri.
Tu je prav gotovo tudi nje-gova zadnja čevljarska po-staja. Sicer pa »kam naj grem, ko sem tu tako založen z raznimi čevlji«, pravi tudi sam. Njegovi delovni dan je krepko daljši od devetih ur, kot je uradno napisano na vratih. Res je, da odpira in zapira ob uradno določenih urah, vendar je v delavnici luč in Anton je pri delu zjutraj veliko popreje in zvečer še dolgo po delovnem času. Tu-di ob sobotah in nedeljah ne more brez delavnice. »Takrat šivam zadrge in opravljam popravila,   za  katere  rabim
mir«.
Na vprašanje, kaj je tisto, kar ga lahko zadrži v delavni-ci toliko ur pri včasih tudi neprijetnih popravilih, je An-ton odgovoril: »To je zato, ker imam rad stranke in jim rad ustrežem«. Resnično pozna celo Savsko naselje, vse stranke in njihove čevlje.
Zmotna pa bi bila misel, da je čevljar Anton z smolo pri-lepljen na čevljarski stolček. Že 8 let je predsednik hišne-ga sveta v Belokranjski 23, je
član ZK in RK, sodeluje v Hortikulturnem društvu in v SZDL. Na proslavi 25-letnice samouprave v KS je dobil priznanje kot vsestransko aktiven krajan že od takrat, ko so postavljali temeljni ka-men za šolo Borisa Kidriča. To javno priznanje, ki ga je Anton Gabršek s ponosom sprejel, je tudi zahvala člove-ku, ki je znal vsa leta ostati* zvest svojemu poklicu, vse-skozi pošten in delaven.
IVANKA  POLANEC