bé^ - Dr. K. OZVflLD: SMERNICE NOVEGA ŽIVLJENJA V LJUBLJANI 1918 ZDALA .MATICA SLOVENSKA j) —2)-cf NATISNILA ZVEZNA TISKARNA V LJUBLJANI Poslanica vam, „ki ste seme izkrvavelega naroda“, so te misli. Tudi nje je izkresalo kresilo gorja — „in carcere et vinculis“, v ječi in sponah. In obliko jim je dala Samota v prijateljskem zatišju, ob najvernejšem in žrtev preobilnem drugovanju moje žene in mojega otroka. Mene bo ta knjiga dolgo spominjala, da sem živel „v letih strahote“. Za vodilo je tem mislim bila Euckenova beseda, da — je treba vzbuditi želje, očrtati cilje, pripraviti duševno atmosfero, akp se naj dobi prostora za stvarjanje v kar največjem slogu, fl pero mi je vodila — ljubezen. V Breznu, o pričakovanju Vstajenja 1918. Pisatelj. Vstajenje. „Vse je vihar razdjal!“ povodenj se uteka. Božji svet je še ni videl * enake. Na brodu moli iz vodovja bledo lice utopljenca — Caput mortuum človeštva. V divjem toku je ta povodenj vrgla iz tečajev človeka, to se pravi delo njegovih rok, ter, o čujte, v temeljih omajala še to, kar mu je od vekomaj danega za praznik in vodilo v vsakdanjosti. Človek je mrtev. Bog živi, to je na novo oživi in preustvari človeka! Drugače rečeno: odpri mu oči za svetinje človeštva, kakor so: življenje, delo, resnica, ljubezen . . . In človek bo vstal, secundum scripturas. Njegovo vstajenje je zapisano v knjigi življenja, ki jo doživljajoč beremo in ki uči, da je življenje vrste — vedno večje novo življenje; njega zastoji v bolnem, hirajočem ali umirajočem posamezniku pa so le zagate, iz katerih išče in najde življenska sila, „èlan vitale" človeštva, izhoda — navzgor! „Vélikega petka je bilo treba za veliko nedeljo; smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje.“ (Iv. Cankar: Nedelja). Novo življenje se bo moralo do neke meje prilagoditi okoliščinam, kakor mu jih za dolgo- trajni spomin pušča vojna; a prav tako bo moralo do dobršne mere sebi prikrojiti, to je s svojim udejstvovanjem predrugačiti raznolike sipine, ki jih je grozno hudourje naplavilo po bojnih poljanah in — v človeških dušah. To je zakon življenja : dani miljé oblikuje mene, pa tudi jaz proti njemu nimam povsem vezanih rok, marveč mi je moč, ga bolj ali manj razširiti in preobličiti — po zahtevkih svojega življenja. Dejanje bodi geslo, ker nočemo umreti, ker hočemo živeti ! Dejanje zahteva krvavi krst človeštva v imenu kulturne ideje, to je tiste ideje, ki ima za jedro — „aktivno oblikovanje tega, kar je.“ In tako stopi danes ali jutri kot najvišje, v imenu človeštva in njegovih smotrov izdano povelje pred nas: „Demobilizacija duš!“ To je problem, čigar uspešna rešitev je pogoj za skorajšnje vstajenje človeštva po strahotah te — upajmo — „poslednje“ sodbe narodov. In He-raklejevih moči bo treba, če nam je do tega, da „sveta odkletev“ uspeje, to je, da se človeštvo očisti vojne psihoze, ki jo je povzročil sirovi miljé vojne in pa iz njegovih močvar se dvigajoči strupeni plini* Ta razkuževalnica duha so vice, * Človeka obhajajo mravljinci, ko sliši o vedno novih zajedalcih — duše. R. L. Vischer (Basel) je v svojih „doneskih k psihologiji vojnih ujetnikov“ pred kratkim opozoril na novo bolezen duha, ki se je pojavila po vjetniških taboriščih, vojaških in civilnih. Dobila je značilno ime: bolezen bodičastih žic (Stacheldrahtkrankheit, psy-chose de fil de fer, barbed wire disease). Nje simptom ki mora človek skozi nje, ako mu je res do tega, da prej ko prej prispeje v nebeško kraljestvo novega življenja. Tukaj velja neizprosni Ibsenov: vse ali nič! Zakaj? „Ne varajte se! V globini instinkta človeške družbe živi in deluje naprej duh vojne, boja, ubijanja in plenitve“. (Balzac). Da, deluje. Toda nikar pred tem duhom odlagati orožja! Treba je namreč vere v človeštvo in njegovo moč, si najti pot navzgor. Tudi ta optimizem ni brez podlage.1 Po tej katarzi ali*očistitvi šele bo semafor življenske modrosti dal znamenje za — „prosto pot!“ In tedaj bo človek zastrmel nad velikim vprašanjem, ki se pojavi samo od sebe: Kdo božji mi pove, kako mi je ubrati smer, da ne izgrešim prelepega cilja, ki ga je Gothe, ta veliki vedec in videc, postavil človeštvu, kakor da je v duhu gledal naš veliki moment? Kako uresničiti to, kar ima v mislih veliki imperativ: „CJmri in bodi !“ ? In pa kaj sploh pomenijo te besede? Kdo mi razjasni skrivnost in pove vse to? Jaz bi to pred Bogom in svetom največje odgovornosti polno pojasnitev poveril — vzgoji. Kajpada ne vzgoji v običajnem, po kruhoborstvu dišečem pomenu besede. S formulo .pedagog- je občno propadanje duha, intelektualno in nravno, a vzrok ji je — životarjenje brez konca in kraja za „žicami“, ki tvorijo mejnik med človeško polpreteklostjo in nečloveško sedanjostjo. In kdo jim prešteje glave, tem psihopatom ? šolnik1 se pač ne da razrešiti problem prenovitve sveta in človeštva. Velik borec na vzgojeslovnem mejdanu prelepo opozarja, da je vzgojitelj vse kaj drugega, nego pa samo učitelj, kakor je tudi umetnik vse kaj drugega kot pa samo virtuoz, dušebrižnik vse kaj drugega kot duhovnik in zdravnik vse kaj drugega kot doktor za nos, kožo, oči... Tukaj bo treba platonskega pojmovanja, ki mu je vzgoja najvažnejši posel v državi z božanskim ciljem: iz človeka narediti človeka, sposobnega za sožitje s svojimi sodržavljani. „Česa neki bi si mogla država bolj želeti, nego li da se vrednost mož in žena kar najbolj dvigne?“ Tako vprašuje Platon v glavni knjigi grške modrosti, ki nosi čestito ime Država. Saj je človek najdragocenejša dobrina države. In „učni (prosim: danes še samo ,učni‘) načrt“ po naših šolah bo tudi vzgojnim zahtevkom moral odstopiti nekaj solnca — za novo življenje. Vzgoja ni nekaj, kar bi bilo samemu sebi namen, temveč je organ (ne mrtvo orodje !) socijalnega življenja v človeških zajednicah, kakor so: rodbina, narod, država, človeštvo..., organ, čegar poslovanje teži po izboljšanju tega, kar je. Vzgoja in življenje se imata takole med seboj: vzgoja kot del ima služiti celoti tega, kar imenujemo življenje, in celokupnost življenja pa njegovih (telesno-duševnih, socijalnih, kulturnih, gospodarskih, političnih . . .) pojavov je srčika vsemu vzgojnemu prizadevanju. S tega stališča se bo treba lotiti velike prenovitve, ko obmolkne Mars in se zopet jezik razveže Modricam. In zlasti bo treba imeti pred očmi, da se po svojem obsegu nimalo ne krijeta pojma vzgoja in šolska klop. Ob tako filistrskem pojmovanju vzgoje mi je kakor bi gledal kokljo, vso razjarjeno, ker ji zlatopuhi in življenja polni zarod na vseh straneh sili izpod „varnega“ okrilja. Koliko sicer drobnega, a prebogatega in vzgojno prevažnega življenja se odigrava pred šolskim pragom, da ne govorim o zarodu, „ki še rojen ni“. In kaj bi še izgubljal besedo o življenju, kar se ga začenja, ko so se šolske duri zaprle za vedno! In kako je z delavci, ki jih bo kmalu iskal delodajalec Vzgojitelj na svojem poprišču? Noverre je zahteval od dobrega baletnega mojstra, da bodi razen plesarstvu vešč tudi zem-ljemerstvu, glasbi, pesništvu, slikarstvu in anatomiji. A o vzgoji govoriti, dodaje Jean Paul v predgovoru svoji Levani (ali Vzgojeslovju), se pravi malone o vsem mogočem naenkrat govoriti. Po domače rečeno: vzgojitelju je kakor ribi vode treba veliko strokovnega in tudi nestrokovnega znanja, ker je vzgoja organ življenja, ki je po svojem bistvu — pisano. Ali veliko je razlike med znanjem, ki samoniklo in samotvorno išče novih vidikov in smeri, pa med znanjem, ki skuša pred vsem uresničiti to, kar so drugi uzrli kot novo, do zdaj ne- poznano vrednoto. In ta razlika se ne lovi morda za vnanje puhlosti, ampak je zasidrana v jedru obojnega znanja. Pri zidanju monumentalne zgradbe igra inženir in tudi polir važno vlogo, da se doseže smoter. Toda njun, čeprav neizogibni opravek je šele drugovrstnega pomena, je zgolj uresničevanje načrta, ki ni njuna tvorba, ki ga je marveč s svojim duhom in na svojevrsten način zamislil, uzrl arhitekt. Načrt, misel, koncepcija, ideja . . . zgradbe se je „wie geschenkt“, kakor pravi Gothe, vzela od nekod, arhitektovemu geniju „iz dna“. Isto temeljno razliko očituje vse vzgojno dejstvovanje. „Dovolj je pač, da par modrijanov natančno ve, kaj se mora zgoditi, da ostali potem tako delajo, kakor bi tudi oni vedeli . . .“ (Maeterlinck). Tudi na poprišču vzgoje srečavamo v vseh časih samorastlo stvarjajoče in nova pota kažoče duhove, pa njih ideje uresničujoče ljudi iz prakse. Tvorbe prvih so kakor veliki tekst v knjigi, a podrobno delo drugih kakor notice pod črto, ki ga skušajo doumeti in prenesti v življenje. Kajpada je cilj prvo ! V začetku je bil Logos, duh, ideja in nje čudežna moč, ki jo toli veličastno proslavlja binkoštni evangelij sv. Janeza. Duh je, ki daje življenje. Toda iz podrobnega dela, ki ga ima opravljati izučeni pedagog, praktični šolnik, dušebrižni duhovnik, predavatelj, popularizator znanstva in umetnosti ... ne gre podcenjevati ali celo v nič devati, ako hočemo, da beseda postane meso, to je, da se z besedo izražena ideja tudi uresniči. Rko nam je res mari vzgoje, ki bo novemu življenju conditio sine qua non, tedaj je ne smemo prepustiti slučaju in samovolji, tako je rekel čislan tovariš. Zato' podpisujem Lehman-novo obtožnico: „Da na naših vseučiliščih lahko postaneš doktor v zgodovini glasbe ali v kitajski literaturi, ne pa tudi v pedagogiki, da imamo profesure za vsake vrste najnižjo panogo jezikoslovja, a ne za vzgojeslovje : to dejstvo mora naš način izobraževanja pred tujim svetom naravnost trajno diskreditirati“. Tako govori negativna obtožnica sedanjih razmer v nemškem jeziku. V svojem jeziku pa imamo s pozitivnimi besedami zapisano poglavje o — vzgojevanju bodočih vzgo-jevalcev. Samo da bi ga tudi poznali in uvaževali naši „očetje in sinovi“! V mislih mi je pismo, ki ga oče, sicer skromen ljudskošolski učitelj, toda poln „božjega duha“, piše sinu Ivanu, ki se je na Dunaju začel pripravljati za profesorski poklic. Vzgojevalec ni in ne bodi plačan najemnik, ki avtomatski vtepava tisto bore malo znanja, ta globoka modrost drhti iz sleherne besede očetovega pisma, ampak več, več, vse kaj več — življenje posameznika in zajednice večajoča, človeka kvišku dvigajoča moč, „eden izmed največjih dobrotnikov človeštva“. Eden, ki zanj, ako ni na svojem mestu — „trpi škodo ves 'narod“ ! Očetovo pismo sinu Ivanu se mi zdi skrivno razodetje, kako naj bodoči pedagog ob „vzorih in bojih“ išče, če hoče res najti samega sebe in — druge.2 Zato pa, ko „Narodni svet“ dovrši svoje, naj stopi na plan „Vzgojni svet“, kajti — „vzgoja mladine zagotavlja in določuje prihodnjost naroda“. (Drtina).3- flko znamenja ne varajo, se prenovitev sveta in človeštva prične po preizkušenem načelu delitve dela : od naroda do naroda. Kako bujno-pestra slika se obeta duhu, ko stopi na plan sleherni izmed narodov, sledeč klicu svojih velikih prorokov, ki mu kakor svetilnik na razburkanem morju s sigurno roko pokažejo, kaj je treba odpraviti in kaj ohraniti, kaj ustvariti ali zopet ustvariti pri prenovitvi samega sebe ter s tem pri prenovitvi sveta in človeštva. Kakor bi se bil naš Prešeren, ta veliki klicar na slovanskem jugu, že pred 75 leti v duhu radovai dne, ko nekoč Zgodovina, operatrice eterna, započne novo dobo človeštva, tako završuje ob prežlahtni novini 1. 1844 svojo Zdravico: Živč naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan, da, koder solnce hodi, prepir iz svéta bo pregnan ; da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! Vsak genij je kot eden izmed velikih pro-rokov človeštva tudi — pedagog, kažoč z žarometom svojega duha pot do „daljnih carstev“ tistim, ki pridejo za njim. In iskra Prešernovega duha, ki se je ob ognju nove vinske kapljice 1. 1844 utrnila na visokem nebu Zdravice, ta iskra je preletela dvoje pokoljenj in se danes bliža zemlji, da zažge gorivo, ki ga je pripravil tretji rod, v vesoljno človeštvo objemajoči zubelj razpoloženja do — miru in sprave. „Bliža se čas, ko se bodo parlamenti vseh držav morali baviti z reformo vzgoje. Tedaj se jim bo posvetovati in sklepati o sredstvih in potih, ki zajam-čujejo vzgojo mladine v smislu sporazuma med narodi. Vzgoja postane na ta način mednarodna zadeva in bi kot ena izmed metod za pomiritev sveta tudi morala postati predmet posvetovanj na svetovnem kongresu, ki se — upajmo — kmalu sestane"4. * * * Čas orjaški reže nove, sočne brazde in — „kadi se njiva razorana . . .“ Gorje, če nimate pšenice za seme očiščene od plevela, gorje, če ne razumete klica! Tedaj bi tudi nad vašo gomilo prej ali slej „znamenje“ vpilo: Vse narobe vselej sem napravil in nazadnje v brezno strmoglavil. (O. Župančič). Kaj zahteva veliki čas? L^adar je treba odgovoriti na to ali ono težje 1 * vprašanje, ki se tiče duha, takrat se sodobni znanstveniki radi zateko k psihologiji. Drugačno postopanje se skorajda smatra — contra bonos mores. Psihologija je modernim duhovedam kakor brzobogata gospa, ki drži širom otvorjeno vele-posvetovalnico — in psychicis. Zlasti pedagogika je v najnovejšem času obilno prejela iz rok psihologije, posebe še odkar si je od psihologije izposodila eksperimentalno metodo za proučevanje svojih vprašanj. Eksperimentalni način pedagogičnega izsledovanja nas je poleg drugih stvari opozoril na celo vrsto vzgojnih vprašanj, ki jih prej nismo poznali. V tem oziru je treba n. pr. omeniti temeljni spoznatek, da pedagogika skušaj vse svoje probleme razrešiti s stališča gojenčevega. Pa tudi eksperiment ne more delati čudežev na poprišču vzgojeslovnega izsledovanja. „Čeprav moramo priznati uspehe, ki jih ta veda ima že pokazati in ki jih upravičeno še pričakujemo od nje, se vendar iz načelnih razlogov lahko reče, da ne bo popolnoma predrugačila vzgoje in pouka“. (Messer).6 Območje eksperimenta preneha tam, kjer vzgojevalec stopi pred vprašanja, ki niso več vprašanja o telesnih in duševnih činjenicah. In v prvi vrsti je temu tako pri postavljanju vzgo-jevalnih ciljev, pri izbiranju vzgojnih idealov. Vzgojni cilji! To je tisto, kar bi vzgojevalec hotel doseči ob svojem prizadevanju, da iz mladega bitja napravi človeka, celega človeka. Samo da razmaknemo program tudi ven črez šolsko klop! Važnejše od tujega vzgojevanja je namreč samovzgojevanje* v zrelejših letih, ki vzgojevalec nanj pripravljaj svojega gojenca. „Kadar prestopi v življenje, tedaj je prišel čas, ko gojenec sam vzemi svojo vzgojo v roke, da dokonča, kar je vzgojevalcu bilo mogoče le začeti.“ (Elsen-hans).6 Platon trdi v svoji Državi, ki je neiz-črpljiva zakladnica za pedagoga v najširjem pomenu besede, tole: „Samo nadarjenim možem, ki sta jih sezorila vzgoja in pa leta, lahko poveriš državo.“ (6. pogl.). In podobno razlikuje Rousseau troje vzgojevalnih činiteljev: gojenčevo naravo, ljudi in pa stvari. „Notranji razvoj naših zmožnosti in organov je vzgoja narave; način, kako nas učijo rabiti te razvite zmožnosti in organe, je vzgoja ljudi ; in pridobivanje lastnega izkustva ob predmetih, ki učinkujejo na te, je vzgoja stvari.“ (Èmile, I., 1.). * Prelep kažipot po tej pokrajini je Försterjeva knjiga: Erziehung und Selbsterziehung. Hauptgesichtspunkte für Eltern und Lehrer, Seelsorger und Jugendpflegen 1917. Toda kdo neki nam odgovori na vprašanje, kaj bodi vzgojni cilj, kaj zahtevaj kulturni politik od vzgoje, da bi s kar največjim uspehom služila doraščajočemu gojencu, njegovi rodbini, družbi, državi, človeštvu...? Mar nam psihologija razjasni to skrivnost? Ne, psihologija tega ne zmore. Psihologija nastopi v danem slučaju še le tedaj, ko si je ta in ta že zbral ta ali oni cilj, psihologija je lahko potem kažipot, kako doseči že postavljeni cilj, kakor tudi recimo vestni zgodovinar tudi pove, kaj je pravzaprav bilo, in ne, kaj še vse bo. Vprašanje po cilju je vprašanje: kaj bi imelo biti? Torej vprašanje o neki normi, o nečem, na kar psihologija ne more odgovoriti, če se hoče izogniti zmoti psiholo-gizma, ki bi iz nje rad napravil zadnji temelj filozofije in sleherne vede. „Psihologiji se mora za vsa vprašanja in na vseh toriščih praktičnega dejstvovanja, kier ima človek opravka s človekom, priznati neke vrste ravnajoč, ne pa normirajoč vpliv“. (Ruttmann).7 Svetovati od slučaja do slučaja, ne pa narekovati, to je njen kajpada uva-ževanja vredni delokrog. Pri postavljanju tega ali onega cilja pa se mora v račun vzeti še cela vrsta nepsihologičnih kulturnih činiteljev. In sploh gre posameznim vedam, ne samo psihologiji, pri odbiranju raznih ciljev v življenju le posvetovalen glas; odločujoče besede tukaj nima logika razuma, temveč — logika srca, logique ali ordre du coeur, kakor jo imenuje Pascal. „Tudi znanstvo začenja spoznavati, da najpopolnejša tkanina njegova ne more biti volji nič drugega, kot je popotniku izboren zemljevid: tukaj se vzdiga gorovje, tam je reka, mesto, morje ; če se obrnem na desno, pridem semkaj, na levo tjakaj ; to je krajša pot, tam je bolj ravna; tukaj ohilnost, tam gorski zrak; tukaj ledina, tam civilizacija. Toda katera steza mi je zaukazana, kam me vleče srce, kam dolžnost, tega mi zemljevid ni vstanu povedati. Znanstvo meri in tehta, opisuje in razlaga, toda ne ocenjuje ali pa ocenjuje samo ob merilu konvencionalnih postav. Brez ocenjevanja in izbiranja pa ni cilja ; in ker vse pametno ravnanje stremi po tem ali onem cilju in polu, sledi iz tega, da o vsem človeškem dogajanju odločuje — srce“. (Rathenau)8. Odgovor na vprašanje o vzgojnih ciljih je marveč stvar filozofske pedagogike in ima čisto samosvojo zakonitost, ki nujno izvira iz pojma „cilj“. Ker pa filozofija nikoli ne stoji osamljena v duhovnem življenju narodov, zato imamo „pot pravo“ v deželo vzgojnih ciljev iskati ob kompasu našega svetovnega in življenskega naziranja.9 Zato je vprašanje o vzgojnih ciljih v svojem jedru istovetno s tistim vprašanjem, ki je v nekem smislu os vsega filozofiranja, z vprašanjem : kaj je — in kaj ni* — človek in pa *Tudi negativno izločevanje neprimernega je upravičen pripomoček pri iskanju vzgojnih ciljev in vzorov. kakšno mesto zavzema v vesoljstvu ? Je li homo novus, ki se je dvignil gori k samemu sebi? Ali je pa „pregnani kralj“, ki je padel k samemu sebi?'0 Ali kaj je človek v svoji celoti? Na to vprašanje pa bi odgovoril z Eucke-nom, da človek n i samo kozmičen drobec, košček svetovnega mehanizma, temveč da j e — pravir novega življen'ja. „Vzgoja ga torej ne sme samo izobraževati za spretnega delavca v veliki tovarni kulture, ampak mora v prvi vrsti ta vir življenja osvoboditi vseh zaprek in ga spraviti v poln tek“. (Eucken).11 V vzgoji in pouku naj se vpoštevajo problemi celega človeka! V tem duhu skušajmo umeti besede: „Umri in bodi!“ Buditi in voditi, ne samo v mladih vrstah, temveč širom vseh poklicev, to bodi cilj novi vzgoji — „le na ta način bo mogoče, da se izpolnijo nade, ki jih po sovraštvu in sili raztrgano človeštvo danes stavi v bodoče vzgojno delo“. (Förster).12 Po naše pa se mi vsa vzgojna problematika v petem letu svetovne vojne zdi prelepo formulirana s troedino celoto: „Pridnih rok — bistrih glav — usmiljenih src!“ Z vso odločnostjo pa je treba pobijati mnenje, da bi že samo zanikanje in kriti kova n je, brez pozitivnih nasvetov, vsebovalo tvornih sil. Zgolj zanikanje ni „volja do moči“, temveč — neprostovoljen — izraz svoje nemoči in strupena slana za vsake vrste pravo prizadevanje! To bi imeli uvaževati vsi tisti, ki jim je tako ali tako poverjena skrb „za narodov blagor“. V tem vinogradu je veliko „delavcev“ in tako malo — delavcev! Ko bi poslušali ter šli in uvaževali, kar jim govori dr. Šipelj, ki je s tankosluhim ušesom ujel daljni zvok časa, ki prihaja bliže in bliže: „ . . . Vsi delujejo za narod. Uspeha tega svojega delovanja pa nikdar nikdo ne pretehtava in naroda je vedno manj, in kar ga je, je vedno bolj piškav . . . Imam deset otrok. Sami ob sebi niso otroci nikaka zasluga. Ali resno se trudim, da jih vzredim_ in vzgojim v zdrave, delavne, poštene ljudi. Če bo božja volja — pomislite — deset dobro vzgojenih in sposobnih ljudi bom dal narodu! Koliko pridnih rok, bistrih glav, usmiljenih src! Poglavitno je vendar, kaj ne? — kakšni da so ljudje, ki tvorijo narod; da so v korist človeštvu in ne mu v breme!...“ (Milčinski)13. . . ' ' . PRIDNIH ROK! Delavnik in praznik življenja. Dii je človeško bitje — homo faber, „otrok * ‘ sveta“, to je nekdo, ki izumeva, izdeluje in rabi vsakovrstno orodje pa različne stroje, kakor trdi Bergson? Ali pa je marveč — homo sapiens, „otrok luči“, tvorec kulture in bogoiskatelj,* kakor je učil stari vek in pozneje Cerkev ? Mo, v antitezi homo faber — homo sapiens ni popolne disjunkcije. Bitje, ki ga imenujemo človek, očituje preveč koncev, da bi se dalo stlačiti v tak tesen jopič. Toliko pa smemo reči, da se v tej antitezi javlja dvoje značilnih strani tega, kar je človek brez dvoma — živo bitje. To se pravi, človek je eno in drugo: homo faber in homo sapiens. Če pa iščemo v disjunktivni obliki resnice o živem bitju človeku, tedaj bi utegnilo imeti več smisla vprašanje: ali človek živi v svrho spoznanja in delovanja ali pa marveč spoznava in deluje v svrho življenja? Življenje, ki je v svojem jedru razvoj, razmah, rast, življenje, ta „težnja, pretvoriti, obli- * Lepo prikazan reprezentant vrste „homo sapiens“, to je človeka, v kolikor stremi po bogopodobnosti, je svoj čudoviti umotvor Pietà klešoči Michelangelo — v (J še n ič n i ko v i „Knjigi o življenju“ (1916, str. 130). kovati, dà — premagati in si pripojiti gradivo“, je pravi raison d’ ètre bistvu orodja in — razuma: oboje, razum in orodje ima svoje korenike v življenju ter stoji v službi življenja.14 Kaj bi razum in orodje neživim rečem, kamnu na cesti, mrtvecu v grobu? Velika vprašanja hrane, obrambe, boja s prirodo ..., ki jih rešujeta razum in udejstvujoča roka, se tičejo le živih bitij. Orodje v majhnem in vsa nanj se opirajoča tehnična civilizacija (industrijalizem) v velikem ni razširitev življenske dejalnosti ali „neposredno nadaljevanje“ organe ustvarjajočega procesa, kakor je mislil Spencer; orodje je marveč izraz in priznanje vitalnega nedostatka, le nadomestilo za ta ali oni ud (organ) živega bitja ter „po svoji naravi nastopa in ,se izplača' le tam, kjer življenska moč ne more več ustvariti novega organa", to se pravi, kjer se ta ali ona vrsta živih bitij, n. pr. človek, ne razvija več dalje. Orodje tvoreči razum, to je sposobnost, ubrati pravo pot v takih položajih, ko se pojavijo novi zahtevki in pogoji življenja, stopi šele tamkaj na plan, kjer so organi (roka, oko, uho . . .) preslabi, poslovati po intencijah življenja. Takrat postane človek bolj ali manj iznajdljivi Odisej — ao.vftrjTii. „Prvotni smoter mišljenja je edinole dejstvovanje. V kalupu dejanja je tvorjen naš intelekt. Umovanje je luksus, dejstvovanje je potreba." (Bergson).16 Intelekt je sposobnost, tvoriti in rabiti anorgansko, to je umetno orodje. Glavno načelo intelekta, njegov čudotvorni prstan je — smoter. „Bistveni posel intelekta je v tem, da v kateremkoli položaju najdeš sredstvo, kako se izmotati iz neprilike“. (Bergson).16 Roka n. pr. se bistveno in ne samo po komplikaciji svojega ustroja razlikuje od tega ali onega orodja : noža, sekire, kladiva. Torišče razuma in vdinjanih mu rok je torej — neživa materija, kjer intelekt išče medsebojnosti snovnih sestavin ter odkriva skrivnosti fizikalnih pojavov, da jih potem roka ali stroj ali oboje porabi v dobrobit življenja, to je: umujočega človeka. In le v tem neživem svetu velja izrek, da ga — ni svetovalca in mojstra nad nujno potrebo. Ali, kdo bi oporekal, človek je tudi poprišče, kjer se javljajo povsem drugačne reči, nego je vse to, kar se da mehanizirati. V njegovem bitju imamo zabeležiti še bogat preostanek, nekaj, kar ne služi vsakdanjim potrebam, ki jim je smoter ohranitev posameznika in vrste, nekaj, kar ni „delavni dan“, ampak „praznik" življenja: duh, kultura, religija... Z drugimi besedami, so vrednote, ki jim gre mesto nad življenjem in ki za nje ni previsoka cena — žrtvovati življenje. Vsi „čudaki“ od Sokrata in Diogena pa do sv. Frančiška Asiškega in modernih herojev v boju zoper razbrzdano uživanje so verna priča, da izgubiti „življenje“ se pravi — najti življenje. Tudi hoja „življenju nasprot“ ima svoj idejni temelj, svojo aksiomatiko. Oboje, delavnik in praznik življenja, pa stoji v tejle medsebojnosti : človek je — in bodi — homo faber „v kolikor se s pomočjo tega, kar mu opravijo bolj podrejene in navsezadnje tudi sile prirode, razbremenijo plemenitejše sile. To pa v pravkar označenih mejah : dotlej, dokler orodje služi življenju in večjemu življenju“. (Scheler).17 Umetniški izraz tej zakonitosti življenja pa je ta-le prelestna slika iz večnolepe Župančičeve Dume : Roke so stregle stroju ves dan, ali zvečer je zablisnilo čelo to sajavo, in oko je krožilo po svetlih pokrajinah, sanjalo smele sanje bodočnosti, spremljalo silne kretnje govornika in verovalo za rod, ki še rojen ni . . . Pridnih rok zahteva življenje od posameznika, rodbine, naroda, človeštva . . . kot prvi tribut na poti do višje stopnje življenja. Ta tribut pametno urediti, to je, svojo moč umno porabiti ter s tem življenje povečati, širom in zlasti navzgor, je prvi in brezpogojni zahtevek modre življenske politike. Veruj vàse! Ctržen moderne civilizacije tvori dejanje človeka ^ in pa volja, ki ga goni. Volja in dejanje posameznika, to je kapital, ki vešči pedagog lahko z njim prigospodari največjo dobrobit naroda, in vzvod obenem, da ob njem visoko dvigne kulturni nivo človeštva. Vse to pa seveda le tedaj, če dobro pozna in točno vpošteva bistveni ustroj tiste medsebojnosti, ki ji pravimo volja in dejanje. Kdor hoče to ali ono, ta hoče da bodi nekaj, kar še ni, da se uresniči kak stvarni stan. Če pravim: „hočem si kupiti klobuk“, tedaj je pomen teh besed: „hočem, da klobuk, ki se nahaja v tej ali oni trgovini, postane na pravi način moja last. Prvotni cilj mojega hotenja je torej hotenje stvarnega stanu, ki mu kar naravnost sledi uresničujoče dejanje, n. pr. pot h klobučarju. Morilec je hotel ubiti, ne pa zamahniti s sekiro.* Stvarni stan, ki bi se naj uresničil, pa je lahko v danem, kajpada docela drugačnem slu- * Na enotni aspekt hotenja in dejanja prepričevalno opozarja M. Schei er v svojem obširnem in temeljitem delu „Der Formalismus in der Ethik und die materiale Wertethik“. I. (1913), II. (1916). — Gl. 1., str. 124 in sl., II., str. 238 in sl. čaju tudi dejanje samo. „Tako najdemo tip trgovca, ki hoče biti ,bogat', ter zato kupčuje in služi denar; pa tudi pravi .kapitalistični' tip, ki hoče .kupčije delati' in denar zaslužiti, ter pri tem .postane' bogat". (Scheler).18 Največje važnosti za uspeh je moč hotenja. „Čim primitivnejši je človek, tembolj veruje, da mu je mogoče vse doseči s samim hotenjem: od obvladanja vremena pa do zlatotvorstva in vsakovrstnih .čarovnij'“.* (Scheler).19 Česa vsega se ne zahoče otroku ! In mladeniško hotenje, to prekipevajočo čašo opojnosti, je grandijozno vpo-dobil mojster Prešeren : kakor skale stresujoči slap, ki pa mu nekaj metrov niže voda žubori najkrotkejšo melodijo tje čez travnato ravan : „tak se zažene, se pozneje ustavi" mladenič — posameznik in (politična, verska, socijalna . . .) zajednica v svoji mladeniški, neboborni dobi. Na mesto fanatizma volje stopa bolj in bolj — kompromis; to je plod izkustva, ki polagoma človeka „izmodri". Izkustvo „je pred vsem šola preudarne .rezignacije' na prvotne cilje hotenja, ne pa pozitiven vir, ki bi se cilji iz njega rodili". (Scheler).20 * Kdo bi se ne spomnil klasične bahavosti Sofra čarovnika pred mladim kalifom, ki išče — čašo nesmrtnosti : Mnogo more veda res zdravniška — vse premore veda čarovniška, alkimija, sveta veda naša! (A. Aškerc). A najpomembnejša lastnost hotenja, prije-mališče v njem delujočih sil, je zavest, ki mi v danem slučaju pravi : to s svojim dejanjem premoreš in tega ne zmoreš. Ta zavest pa nima intelektualnega jedra in svoje razsodnosti ne črpa morda iz spomina, češ, ker mi je to in to že prej enkrat ali večkrat uspelo, se nadejam in pričakujem, da mi uspeje tudi sedaj. Saj jo včasi občutiš pred čisto novimi nalogami in zahtevki življenja. Iz danega položaja samonikla zavest ,to in to zmorem* je vse kaj drugega, nego pa ,vem (iz izkustva), da to in to zmorem*. Ta zavest je svojevrstna stran hotenja, ki te vsakikrat neposredno pouči o moči ali nemoči tvojega hotenja. „Ker imaš neposredno zavest, da premoreš to in to, zato pričakuješ, da boš v danem slučaju to storil“. (Scheler).21 Ta zavest je rodna mati vere in moči in — last not least — pristnega veselja do življenja. To je pač vse kaj drugega, nego pa tisto moči dušeče in človeka ponižujoče stanje, „ko ob enem tudi nočeš tega, kar hočeš, in zajedno tudi hočeš to, česar nočeš“, kakor izborno pravi fanatik hotenja Mac-chiavelli. Ta zavest lastne moči ali nemoči nosi na sebi pečat svoje samostojnosti, svojevrstnosti in samoniklosti — tisti občutek globokega in žlahtnega zadovoljstva, ugodja, veselja, ki je veren spremljevalec doživljajev: tej nalogi sem kos, to lahko izvršim, to ni nad mojo moč, pojde! in kar je podobnega. To ni tisto zadovoljstvo, veselje, ugodje, ki ga tu ali tam pričakujem od uresničenega stvarnega stanu ali pa od uresničujočega dejanja. Kdor n. pr. stremi po bogastvu in gospodarski moči, temu prvotni cilj ni ne užitek, ki ga donaša bogastvo, in tudi ne veselje do pridobivanja samega. „Ampak glavni nagib je brez dvoma v tem, si pridobiti zavest tiste gospodarske možnosti in moči (možnost gospodovati, oblikovati, urejati, obvladovati trg), ki jo doživlja trgovec ali veleindustrijalec vpričo svojega imetka.“ (Scheler).22 To je polje, ki bi ga morala skrbno obdelovati praktika, to je nauk o zakonitosti tiste moči — in nemoči —, ki je izvršujoči organ vsega hotenja: kako se ta moč vzbudi, kako poteka, kaj jo dvigne in kaj zniža, kaj docela ubije.23 Zato pa pedagog samostojno vzgajaj in dvigaj zavest moči! Ménager les amours propres — gojiti in pametno uporabljati čut zaupanja vase ! „To znam tudi jaz!“, tako naj bi stalo že na naslovnem listu ljudskošolske začetnice ter vabilo k — posnemanju in nadaljevanju. Tako svetuje daleko- in globokovidni pedagog. „V tem ali onem človeku večkrat dremlje mnogo sil, ki se le zato ne realizirajo, ker se prav ne zaveda tega, kaj zmore, ker mu ne pride v zavest moč lastne volje“. (Scheler).24 Koliko je plašljivcev, ki tej ali drugi stvari samo radi tega niso kos, ker se ji, rekel bi, ne upajo biti kos! Takim velja sodba: „Strašen je trenutek dvoma, neusmiljeno povračilo za ure ponosa in veselja. V tistem trenotku umetnik ni več umetnik. Kdor dvomi o svoji moči, ni več močan, kdor dvomi o svoji veri, ni več veren“. (Iv. Cankar: Bela krizantema). Bolj vsednjo rjuho je tej globoki modrosti za vse žive ogrnil Eucken, ta veliki oznanjevalec življenja, trdeč, da lastna lenoba in cincavost dela človeka majhnega in onemoglega. Zavest moči je kakor preljuba domorodna zemlja, ki pa si iz nje ne črpa življenskih sil le posamezni Antej, ampak tudi velike človeške zajednice. Le čujmo! „V obče lahko velja za pravilo, potrjeno od življenja in zgodovine, da ta ali ona doba, deloma ali vseskozi, tembolj veruje v nesrečo in temno usodo, čimbolj je neodločna, nemožata, lena, nebogljena, dremava in svežemu življenju odmrla, kakor bi na ta način hotela zavrniti krivdo svoje tajnočutene nezmožnosti ; ali čim silnejša je bila ta ali ona doba, posamič ali v celoti, tem trdneje je verovala v pretežno moč krepkih ljudi in je bila tega mnenja, da neomajni volji nič ni nedosegljivo“. (Macchiavelli). * Eden izmed naših velikih daje mlademu naraščaju — kajpada le, v kolikor je Klepčevega pokolenja — tole dragoceno navodilo: „Ne bodi malodušen v mladosti in ne misli na kratkost življenja ter ne delaj samo od dneva! Snuj marveč načrte na široki podlagi, kot bi živel tisoč let! Kar si velikega zasnoval in Tebi ni bilo mogoče končati, bodo nadaljevali drugi, četudi mogoče v drugačni obliki. Tvoje življensko delo bode tako zapisano v sveto knjigo dela za narod in človeštvo, ne samo v tvoj dnevni račun“. (Fr. Tratnik). Ni vsak za vse. 1. Ekonomija živijenskih sil. Ho vojni bo treba varčevati ne samo z denarjem, * ampak tudi s človeško močjo. Z neizprosno odločnostjo stopa pred nas Ostwaldov energetski imperativ: „Ne trati energije, temveč rabi jo!“ — vsepovsodi, pri strojih in osobito pri delu svojih rok in svojega duha. Umni gospodar v malem in velikem bo moral tudi o telesnih, duševnih in moralnih močeh, ki jih vsebuje posameznik, natančno voditi račune. R temelj tej ekonomiji človeka bo moral biti kar se da zanesljiv proračun o močeh, ki so na razpolago — ob biologičnih, psihologičnih in gospodarskih kriterijih človeškega dela.* Ob tej strani velike prnovitve Evropa lahko vzame za izhodišče izkustvo novega sveta: tisto * Določevati telesno, duševno in moralno moč našega naroda, bi se reklo pisati zgodbo o Petru Klepcu, ki je od Boga prejel toliko moč, da je izruval staro tepko s korenino vred, „kakor da bi ne bila mogočna tepka, temveč bilka v travi“, ki pa mu njegova moč ni nosila kdo ve kakega blagoslova. Zakaj ne, to nam deloma pove Zalokarjeva knjižica „O ljudskem zdravju“ (1918). Ostali del odgovora na to prevažno, eksistenčno vprašanje našega naroda pa bi naj bilo pričujoče poglavje s svojimi mislimi, da — ni vsak za vse. mlado gibanje v severni Ameriki — imenujejo ga „obratovanje, ki sloni na znanstvenih načelih“ (scientific management) — ki mu je začetnik inženir Taylor26 in ki je „rezultat tridesetletnega znanstvenega izsledovanja in sistematičnega pre-izkuševanja na živem predmetu v trajni zvezi z industrijo“. (XII).* Taylorjev sistem je nekako „budgetiranje človeške moči“, ki kaže pot, kako se ta moč da zlasti pri delu v skupinah kar najskrbneje porabiti ter vrediti medsebojnost uspeha in pa porabljenih sredstev. „Taylorjev sistem je, kratko povedano, znanstveni študij vsakega posameznega opravka, slehernega prijema, sleherne še tako neznatne kretnje; ta sistem je tvoritev navodil za metode in orodje, ki te njih poraba poplača s tem, da izgubiš kar najmanj moči in časa, je vzgojevanje delavcev za porabo novih metod, da se njih moč docela izkoristi, ne da bi se delavci preutrudili“. (XII). S tem pa je ob enem rečeno dvoje: 1. Mora se točno, to je z znanstvenimi pripomočki ugotoviti in pri delu upoštevati „osebni koeficient“ posameznega delavca, to je tisti, samo za posameznika značilni način dejstvovanja, ki kvalitativno in kvantitativno soodločuje uspeh. Saj vemo že iz vsakdanjega življenja, da A n. pr. hitreje in točneje opazi to ali ono izpremembo pred seboj ter tudi hitreje * Študijo o Taylorjevem sistemu je napisal Merjovc („Slovenec“ 1918, št. 207, 208, 210, 214). in pravilneje na njo reagira s kako kretnjo, nego B. — 2. Predstojnik ima vlogo strogega nadzornika zamenjati z vlogo dobrohotnega učitelja in voditelja svojih delavcev. Polovico odgovornosti za uspeh nosi on. Njegova dolžnost je: delo pripraviti in primerno porazdeliti, a nato proizvajajočemu delavcu, sam ali pa po izvežbanih namestnikih, stopiti ob stran, mu pomagati s svojim nasvetom ter ga vzpodbujati. Ob živih zgledih — pred teboj opravlja svoje delo prekladalec težkih železnih drogov, zidar, prebiralke jeklenih krogljic za biciklje ... — po-nazoruje Taylor, da uspeh določujejo sledeči činitelji: 1. Na mesto osebne sodbe delavčeve ima stopiti znanstvo. — 2. Delavce je treba sistematski izbirati in izobraževati, ko si prej vsakega posebej preštudiral glede njegove sposobnosti, ga teoretično in praktično izšolal, ž njim — rekel bi — eksperimentiral. — 3. Voditelj in delavec se morata drug na drugega opirati ter skupno delovati, to se pravi, svoj opravek vršiti zajedno in v skladu z ugotovljenimi znanstvenimi zakoni, ne pa tako, da bi se reševanje nastajajočih vprašanj prepuščalo posameznemu delavcu. — f\ko ta nova načela stopijo na mesto dosedanjih individualnih prizadevkov vsakega delavca, tedaj si obe stranki skoraj enakomerno porazdelita vsakdanje delo. Vodstvo vrši tisti del opravka, ki je zanj najbolj sposobno, delavec pa prevzame ostali del. (121). # Res da je ta godba, ki prihaja iz Amerike, ubrana na hreščečo struno „business“ (dobiček) in večkrat precej glasno zazvene akordi „time is money“ (čas je denar), vendar pa sem tega mnenja, da bi se temeljna načela Taylorjevih misli dala „v primerni obliki“ porabiti tudi v našem, evropskem življenju: na kmetiji,* v delavnici in tovarni, v trgovini in tudi na poprišču „učenih" poklicev. Vse to pa tudi tedaj, če ne sprejmemo banavzične enačbe: življenje = pridobivanje. Kdor dobro misli z evropskim človeštvom, ta mora priznati, da je sodba, ki jo je v. Stein * Ob dejstvu, da demon industrijalizma vedno bolj trga pridne roke od pluga in jih zasužnjuje stroju, se moramo vprašati, ali razvoj poljedelstva, ki je temelj bitju in žitju človeka, ni istoveten z vprašanjem o človeku delavcu, to je, o kolikosti in kakovosti njegovih moči. In so znamenja, da je temu tako. Da se odstrani preteče zlo, bo moral znanstvenemu raziskavanju zemlje in vanjo vsajenih rastlin kot vsaj enakovreden faktor stopiti ob stran — študij delavca, to se pravi: točno proučevanje poslov, ki jih opravlja delavec na polju, vrtu. v vinogradu ... s tem namenom, da bi se gospodarsko življenje kar najbolj prilagodilo delavčevi duševnosti, to je načinu njegovega zaznavanja, pažnje, pomnjenja, hotenja, dostopnosti napram tujim vplivom . . . Menda se pokaže tudi tukaj, da tradicija in svojeglavost nista najboljša svetovalca in da se, kajpada le na pravi način, isti uspeh ko danes lahko doseže z manjšimi močmi ali pa z istimi močmi ko danes — več. Skušajmo si tudi mi pot do zakladov ledine krčiti ne samo z oralom, ampak tudi z uma svitlim mečem! (Gl. Mün sterberg, Grundzüge der Psychotechnik, 1914, poglavje „Landwirtschaft“). zapisal 1. 1810, danes bolj času primerna, nego takrat, ko jo je neizmerna bol po katastrofi pri Jeni iztisnila iz velike duše, modri izrek, da — ni dovolj, voditi mnenje sedanjega rodu, važnejše je razvijati moči bodočega pokolenja. V njem je zarodek boljše bodočnosti, sedanjemu rodu pa je bojni volkodlak izpil sokove življenja. Na te, ki pridejo za nami, moramo nasloviti Nietzschejevo sporočilo: „Nicht nur fort sollst du dich bilden, sondern hinauf!“ Ker pa je glavni merilec človekove moči, in s tem nekak narodni dina-mometer, posameznikov poklic, kjer se najbolj pokaže, kako smo veliki in majhni, zato bomo po vojni stali pred tem-le vzgojnim vprašanjem prve vrste: kako našim mladim stopiti ob stran pri izbiranju poklica, da pride — „pravi človek na pravo mesto“? 2. Mati dobrega sveta. Kam? V obrt, trgovino? Kolar, mesar, krojač, šivilja, tesar, brivec . . .? — In ti, ki pojdeš študirat! Kam? V gimnazijo, realko, učiteljišče . . . ? — In ti, prijatelj z maturo! Kam? K železnici, v jus, zgodovino, matematiko, slavistiko, bogoslovje. stavbarstvo, na akademijo, k vojakom . .. ? Življenska vprašanja, ki jim večinoma odgovor narekuje žep, družabni položaj, moda ali pa slučaj, da ne rečem gumbi na suknji, in ki jim tolikokrat sledi — razočaranje v obliki prepoznega spoznanja. Tudi temu zlu je Amerika prva skušala najti „koren lečen“. Težka vrata, ki vodijo donj, je že napol odpahnil — znanstveni ključ. V Bostonu je I. 1908 prof. Frank Parsons, „ki je dobro poznaval malone vse vrste poklicev ter imel pogled v industrijalno statistiko in pa v možnosti nadaljnje izobrazbe“, otvoril prvo „svetovalnico v zadevah poklica“ (vocational guidance bureau), ki so ji kmalu sledile druge po večjih mestih severne Amerike."6 Te svetovalnice imajo glavno korenino v dejstvu, da različni poklici in razne vrste šol zahtevajo vsak drugačnih telesnih in posebe še duševnih sposobnosti. In z druge strani nas razne vede pa vsakdanja praksa vedno glasneje opozarjajo, v kako neverjetni meri se posameznik od posameznika razlikuje s troje strani: a) telesno (po podedovanem temelju, starosti, spolu), b) po krajevnih razmerah (pokrajini, hrani, podnebju, okolščinah), c) d u-ševno: pažnja, hotenje, vztrajnost, podjetnost, predstavljanje . . . očituje kar neverjetnih odtenkov od Petra do Pavla. In ker je sleherno „delo“ živega človeka v svojem jedru duševno delo, čeprav ob tej besedi nehote najprej mislimo na „znoj“, se ne smemo čuditi, daje glavno besedo v teh svetovalnicah dobila — psihologija. S psihologijo je dobil moderni človek v boju življenja novega zaveznika. Sile tega zaveznika rastejo od dne do dne umujočemu človeku v prid. Treba samo, da si ogledaš bujno pestrost teh sil in pa njih dinamiko, recimo v zborniku „Glavni izsledki moderne psihologije“27, ako bi hotel izvedeti, iz kakega razloga postaja psihologija vedno bolj odločujoč činitelj na poprišču civilizacije in kulture, skoraj bi dejal, nekakšen orakelj n. pr. za vzgojeslovje, zdravilstvo, pravo-sodstvo, gospodarstvo. Predmet moderni psihologiji tvori kratkomalo vse, v čemer se javlja človeški duh, nič človeškega ji ni tuje. V prošlem stoletju se je ločila od svoje majke filozofije in tvori sedaj nekak most med duhovnimi (ali kulturnimi) in pa prirodnimi vedami. Prve ji dajejo bogatega gradiva v proučevanje, od slednjih pa ima glavni inventarij svojih metod za raziskovanje tega gradiva.28 Nje mlada moč je krepko razmahnila svoja krila, prav po mladinski jedva čakajoč trenotka, ko stopi „v službo“ — življenja. In tako čitamo kot plod te prešernosti v Miinsterbergovi Psiho-tehniki* sledeče besede: „Z letanjem je tehnika lahko čakala, dokler fizika s svojimi izsledki ni omogočila sestave potrebnih motorjev; toda vzgoja in pouk, pravosodstvo in kaznovanje, delo in kupovanje se mora povsod vršiti in vsepovsodi imaš * Psihotehnika je uporabljena veda, ki si prizadeva odgovoriti na vprašanje, „kako bi se dali ti in ti za človeka dragoceni cilji doseči s pomočjo tega, da obvladaš duševni mehanizem“. Kajpada vprašanje, ali so dani cilji res „dragoceni“, ne spada več v delokrog psihotehnike in tudi ne psihologije (gl. Smernice, str. 17), temveč tvori poglavje nauka o — vrednotah. opravka z duševnimi dejstvi. Ako bi znanstvena psihologija odrekla svojo pomoč, bi se življenje zadovoljilo s tem, kar mu nudi predznanstveno opazovanje. Potemtakem pač ne odgovarja svrham kulture, da bi se psihologija obotavljala, ji sploh kaj dati, ker ji še ne more vsega dati“."9 Samo en zgled iz realnega življenja ! V modernem razpečavanju različnih dobrin igra velikansko vlogo — reklama, propaganda. V ta namen se bojda na leto izdajo cele milijarde. A oblika tej snubitvi odjemalcev je po večini prepuščena — slučaju. Slavni „kakorkoli“ ! Le oglejmo si n. pr. oglase v tem ali onem dnevniku! „Trgovski svet razda vskako leto milijone za oglase zgoraj na desno in za oglase spodaj na levo, pa ne ve nič o tem, da imajo eni (zgoraj na desno) dvojno vrednost od drugih (spodaj na levo).“ Fizika in kemija sta si priborili mesto, ki jima gre v sodobnem pridobivanju. Naj bi jima, kot enakovreden faktor, kmalu sledila še psihologija, ta kažipot do tuje duše. Zakaj — „vsa organizacija in uprava v poslovnem življenju je dušesloven problem.“10 Jedro svojega nauka o sistematskem svetovanju pri izbiranju poklicev Parsons v svoji knjigi „Volitev poklica“ (Choosing a vocation, 1900) takole formulira: Troje činiteljev mora biti dano: 1. Točno poznavanje samega sebe, svojih zmožnosti, svojega zanimanja in svojih mej. — 2. Poznavanje pogojev za uspeh pa pogled v razne vrste poklicev in njih raznoterih zahtevkov. — 3. Podrobno razmišljanje o medsebojnosti teh dveh faktorjev. Najvažnejši činitelj pa je pač, kdo bi dvomil, čeprav to ni posebe rečeno, — svetovalec, „praktični“ psiholog, ki kandidatu, temu Herak-leju na razpotju življenja, pomagaj do spoznanja samega sebe. Kajti to spoznanje ni nikomur kar tako dano, „za nameček“. Nietzsche upravičeno povdarja: „Das Nächste ist uns das Fernste“, ln tudi se mora vzeti v račun, da je psihologija poklicev šele v povojih, to je tista panoga psihologije, ki ji bo naloga, „ugotoviti temelje, ki so skupni najpoglavitnejšim poklicem, ter potem spoznati, kje in v koliki meri se zahtevajo posebne zmožnosti“31 in ki bo, in to je treba podčrtati, tudi imela svoje meje, kakor vsaka druga veda. Znamenja govore, da tudi Evropa kmalu ubere nova pota. „Ta ali oni se noče več zadovoljiti s tem, da bi zdravnik otroku, predno se loti poklica, preiskal pljuča in srce, oko in uho, da morda slabič ne zaide v zdravju škodljiv obrat, temveč hoče, da se preizkusijo tudi duševne funkcije, ki niso nič manj važne“. (Piorkowski).13 ln na Dunaju se je ' lani (1917) ustanovila „Centralna svetovalnica za ženske poklice“ ter takoj v prvem letu svojega poslovanja obavila 550 „slučajev“. Iz poročila o njenem poslovanju bi utegnile zanimati sledeče vrstice: „V svetovalnico pride mnogo takih, ki so si poklic že izvolile in žele izvedeti le najboljšo pot do njega. Druge pa pridejo še čisto neodločene in sploh ne vedo ni kod ni kam. Te da svetovalnica najprej zdravniško preiskati (vid, sluh, pljuča in srce) in s posebno psihologično preiskavo ugotoviti tudi duševne zmožnosti (prisotnost duha, hitro pojmovanje in sklepanje)“. — („Slovenec“, 1918, št. 174). Za praktično orijentacijo tistim, ki so udeleženi pri izbiranju poklica: dečku ali mladenki, starišem in tudi „svetovalcu“ bi pred vsem bilo treba točne razvrstitve poklicev, ki bi ji za razvrstilo služilo vprašanje : ktere kvalitativno ali kvantitativno posebne lastnosti duha zahtevajo posamezni poklici, oziroma skupine poklicev? To bi bil nekak popis blaga z javno izloženim cenikom, ki bi marsikterega kupovalca pred vratmi odvrnil. Piorkowski (1. c., str. 25—66) se je lotil te skoraj nepregledne ledine ter prihaja do sledečih „kategorij, ki se v njih okviru da motriti dejal-nost slehernega poklica“. Piorkowski razločuje pred vsem dvoje velikih skupin: fl. Poklici, ki za uspešno izvrševanje ne za-htevajo posebnih (specijalnih), to je neobičajnih ali pa v nenavadni meri razvitih zmožnosti. Ta skupina pač obsega vso vrsto tradicijonalnih poklicev, to je rokodelske obrti. B. Poklici, ki je zanje treba posebnih darov. Ta in ta človek očituje n. pr. razsežen (distributivni) način paženja, ki ga usposablja, da se v istem času pazljivo peča z več stvarmi (kakor to morajo razni poslovodje, poveljujoči častnik, učitelj v šoli . . .), dočim se pri kom drugem javlja zbrano (koncentrirano) paženje, ki se s tem večjim uspehom v danem položaju omeji na posamezne predmete in ki ga nujno potrebuje znanstvenik. S tem pa ni morda rečeno, da je prvi v gospodarskem oziru več vreden, nego pa drugi ali naopak, temveč le to, da se med seboj razlikujeta in da se jima naj odkaže različno poprišče delovanja. In ta skupina (B) obsega troje vrst poklicev. 1. Industrijalni in prometni poklici, ki zahtevajo to in to obliko paženja pa reagiranja in ob enem določeno mero odpornosti proti utruditvi, ki pa jim nujni pogoj ni neka občna inteligentnost. Med pažnjo in pažnjo pa je veliko bistvene razlike. Na vse drugačen način pazi n. pr. delavec ob stroju, „ki v enakomernem teku enakomerno opravlja ta ali oni posel“, nego pa delavec, ki mora istočasno streči več strojem ; zopet drugači, kdor n. pr. sortira (volno, listke ...); spet drugači. kdor stoji ob stroju, „ki deluje na tak način, da moraš v določenih enakomernih prestankih nekoliko časa ostro paziti ter poseči v delovni proces“ ; drugači, kjer moraš svojo pozornost za trenotek kar najstrožje koncen- trirati; in drugači tudi tam, kjer je treba v čisto kratkih presledkih pozornost obrniti na najrazličnejše reči (n. pr. vratar v velikem hotelu). Način reagiranja zlasti odločuje porabnost za službo na brzih vozilih, kjer zavisi malone vse od tega, da ohraniš mirno kri. In tudi tukaj se položaji, kjer imaš na pričakovano znamenje naenkrat tako ali tako ravnati (strojevodja na vlaku), temeljito razlikujejo od onih, kjer je treba „na nepričakovan vtis prav in hitro reagirati“ (vodja motornega voza na tramvaju, šofer in v prvi vrsti letalec). Na vprašanje pa, ali bi ne bilo mogoče, s pomočjo vaje v sebi enakomerno razviti vse različne oblike paženja in reagiranja, daje veljaven odgovor predznanstvena modrost, da — „človek ne more iz kože skočiti.“ „Najbrž je neki ritem in neki tempo vsakemu človeku prirojen, ne more ga izpodriniti in niti ne za trenotek prikriti nikaka vaja. Prav gotovo pa najvišji uspeh dosežeš le v tistih oblikah pažnje in reagiranja, ki ti jih je dala narava.“ (Piorkowski).33 2. „Srednji“ poklici, ki zahtevajo neko mero občne inteligentnosti, dalje to in to sestavije duševnih zmožnosti in deloma tudi ročnih spretnosti, ki se naj v danem okviru poklica mehanski, to je, ne samostojno in ne samotvorno uveljavljajo. Tako je n. pr. telefonistki pred vsem treba četvero lastnosti: 1. da dobro pomni števila, 2. pažnje, 3. da hitro izvrši, kar treba, 4. spretnosti pri vezanju. — Zopet drugačno kombinacijo duševnih funkcij zahteva posel stavca na stroj, tega „proletarca v ovratniku,“ ali pa strojepisca. Pri stavcu na stroj igra prvo vlogo zaznavanje (hitro percipirati, hitro in prav dopolniti nerazločna mesta v rokopisu, dobro presojati prostorne razdalje), način pažnje (ki mora tukaj biti razsežna, a obenem tudi v stanu, da se v neenakomernih presledkih večkrat ostro zbere na eno samo točko) in pa način reagiranja na optične vtise. Kolike važnosti je tukaj prirojeni tipus, to pač dovolj izpričuje ugotovitev, da je poprečno od 120 izučenih stavcev na stroj le 100 porabnih. — In kar najbolj pisane so kombinacije potrebnih psihofizičnih funkcij vpričo nastavljencev v veliki trgovini, ki imajo opravljati najrazličnejše posle : od prodajalca in prodajalke pa do prvega knjigovodje. 3. „Višji“ poklici, ki jim je jedro samostojno razsojanje, organiziranje, razporejanje, razločevanje bistvenega od nebistvenega, izsledovanje in stvarjanje novega. Tudi tukaj je treba nekaj fizičnih lastnosti: telesne moči in odpornosti, telesne vztrajnosti in nevtrudljivosti. Potem moralnih kakovosti: pridnosti, vztrajnosti, volje, zanimanja, ljubezni do predmeta, resnicoljubnosti, nesebičnosti . .. Zlasti pa tu prihajajo v poštev posebnosti intelekta: individualne posebnosti spomina, domišljije, pažnje, razuma. Da prideš na poprišču „višjih“ poklicev na ono mesto, ki si zanj najbolj sposoben, bi trebalo ugotoviti te-le strani tvojega „mišljenja“: a) Način predstavljanja, to je, odgovoriti na vprašanje, kaj ti je, kadar vzameš to ali ono v misel, bolj pred umom: stvar ali pa beseda zanjo? In dalje, ali pri tem besedo v duhu bolj slišiš ali izgovarjaš. — b) ft li očituješ analitični način mišljenja, ki se v prvi vrsti obrača na posameznosti dane snovi, ali pa sintetični način, ki mu je vselej pretežno do celote in bistva. — c) Način doznavanja, to je ugotoviti, ali doznavaš stvari bolj „s hladnim razumom,“ objektivno, to je tako, kakor so v istini, ali pa bolj „s srcem“, subjekti vno, to je tako, da opažajoč, zaznavajoč in razmišljajoč dodaješ predmetom iz svojega, — ker ti „je Bog dodelil mehko dušo, k sanjam nagnjeno, v zvezde zamaknjeno“, kakor pravi Cankar. — d) Način kombiniranja, to je kako skušaš najti medsebojnih odnošajev vpričo danih posameznosti : logično, stvarno (astronom) ali pa „originalno“, svojevrstno (gledališki igralec, graditelj strojev). — e) Način pomnjenja: ali imaš posebno dober spomin za to ali ono vrsto predmetov (barve, glasove, tvarne like, imena, števila . . .); ali si hitro zapomniš in hitro pozabiš, počasi zapomniš in počasi po- zabiš, in še marsikaj. — f) Način abstrahiranja, to je vprašanje, kako lažje odmišljaš to ali drugo posameznost kakega predmeta : ali uspešneje razločuješ, analiziraš, to je, po vrsti pozornost obračaš na to ali drugo stran njegovo, ali pa lažje poobčuječ, generaliziraš, to je, v individualnem predmetu vidiš njegovo jedro, „vrsto“. — Želel bi, da sem ob teh drobtinicah pokazal, kako je mlademu človeku na prvem razpotju življenja krvavo treba dobrega sveta ali bolje rečeno — dobrih svetovalcev. 3. Ne za šolo, temveč za življenje ... Tudi sodobna šola bo morala vpoštevati klic „Pravega človeka na pravo mesto!“ ter dati življenju, kar je njegovega. V smislu tega klica bo treba preoceniti marsikatero vrednoto, ki jo je do sedaj visoko dvigala na svojem praporu. Predvsem bo treba razveljaviti docela neosnovano razvrstitev v „navadne“ pa bolj ali manj imenitne, gosposke, „stanu primerne“ šole ter pripraviti pot uvidevanju, da ljudska, strokovna, srednja, visoka . . . šola niso samostojni in samemu sebi namenjeni svetovi, temveč le raz lični udje enega in istega celotnega, neraztrganega organizma, ki ima, kajpada vsak po svoje, služiti življenju. Smoter, da šola pomagaj gojencu „do kruha“ ali „do boljšega kruha“, je cilj z mnogo prevelikim sipnim krogom. Šola m'ujmarveč pomagaj do pravega m està ! G. flnschütz je v svoji knjigi „Die Intelligenz“34, ki je pravi standard-work te vrste, zapisal lepe besede: „Z ene strani je že poedincu samemu v prid, če ve, kam se obračajo poglavitne zmožnosti njegove in koliko jim sme prisojati. Z druge strani pa dobi zajednica, ako se ugotovi inteligentnost njenih posameznih članov, na ta način pripomočkov, kako stvari primerno moči svojih članov razdeliti, ter z razpoložljivimi sredstvi kar največ opraviti na duhovnem in pa tudi na vsakem drugem poprišču“. (369). Zato pa bo šola morala prevzeti važen posel izbiranja med poklicanimi. Zelo resna naloga je tukaj poverjena ljudski in srednji šoli in — šolski pa socijalni zakonodaji. To izbiranje pa ni nekaj, kar vsak zna, ampak stvar, ki zahteva posebnega daru, veliko znanja in spretnosti. Do sedaj je bil običaj, inteligentnost učenca meriti po tem, kar v šoli ve in zna, to je s pomočjo izpita. Toda vedno bolj se je dvigal opravičeni dvom, ali so redovi v izpričevalu pravo merilo učenčevih zmožnosti in ali uspevek v šoli odgovarja istiniti inteligentnosti. Lobsien, ki se je ob točnih metodah eksperimenta ukvarjal s to zadevo, prihaja do sledečega zaključka: „(Jspeh izpita ne podaje nikjer vsaj kolikor toliko prave slike tega, kar zmoreš; povsod slika pretemno (= ne dovolj razločno), zlasti še uspevek nadarjenega pa nenadarjenega učenca.“ V mrežo izpita lahko tudi ujameš — žabo namesto ribe: tako n. pr. dober spomin in velika pridnost včasi izkažeta presenetljiv uspevek, ki pa ni pristno blago, temveč le plehko nadomestilo razumnosti. Osobito pa se iz ustmenih in pismenih odgovorov, ki so vselej izraz duševnih kompleksov, ne dajo s sigurnostjo izluščiti posamične duševne zmožnosti, ki jim tvorijo podlago, in pa prvinske posebnosti posameznika.35 Le splošno, grobo preizkuševanje posameznih zmožnosti: spomina, pažnje, energije..., ki je jedro naših običajnih izpitov, samo moti tam, kjer je treba točnega spoznavanja individualnih razlik, ki so tem večje od posameznika do posameznika, čimbolj komplicirana je v poštev prihajajoča stran našega duha. „Saj vemo iz praktičnega življenja, kako se n. pr. najživahnejša pesniška domišljija lahko združi z najbornejšo fantazijo na področju glasbe; kako včasi naj-silnejši duh v prirodoslovju vzporedno hodi z najokornejšim neumevanjem filozofskih misli; kako najsijajnejši pogum pred orožjem prav nič ne izključuje najbednejše strahopetnosti tam, kjer gre za prepričanje, kako je znamenit spomin za besede lahko sosed najbolj pomankljivemu spominu za barve ; kako se volja, ki kar najenergičneje obvlada druge, rada pokaže slabotna, če je treba premagati lastno poželjenje.“ (Münsterberg).30 Zato pa so skušali najti tak način preizku-ševanja človeških zmožnosti, ki bi se kar najmanj oziral na šolsko znanje, to je, na znanje, kar si je učenec le zapomnil, in ki bi vendar ugotovil pravo inteligentnost posameznika ter vsestranski analiziral njegovo darovitost. To je sistematsko pre-izkuševanje inteligentnosti s pomočjo „testov“,* to se pravi — posebno prikrojenih in med seboj zvezanih vprašanj. To gibanje je 1. 1895 začel francoski psiholog Bi n et; kmalu je sledila Amerika in polagoma ves kulturni svet. In danes že ta priprava, kajpada le v veščih rokah, precej točno deluje37 ter bo, ko se prej ali slej — v smislu duševnih zahtevkov, ki jih stavijo razni poklici — dobro izpopolni, precej zanesljiv pripomoček, neke vrste psihoskop za dušeslovne dijagnoze in prognoze. Preiskovanje posameznikovih zmožnosti s testovno metodo bo danes ali jutri neprecenljive važnosti vsikdar tedaj, ko nam je do tega, vnaprej ustanoviti, kako bi se ta ali oni utegnil postaviti v zamotanem položaju življenja. Dosedanjim izpitom pa že danes lahko stopa kot dopolnjujoč činitelj in dober svetovalec, četudi še ne kot voditelj, ob stran. — Svojih dolžnosti do življenja se do danes najmanj zaveda najvišja oblika šole — vseučilišče. To je pravcati Otok mrtvih, ki ga od življenja loči morje različnih predsodkov. Kak * Angleška beseda test pomeni: Stichprobe. prežitek je n. pr. toli zlorabljena „akademična svoboda“, ta asylum lenobe in slabiške volje! Sicer se od časa do časa pohlevno pojavi projekt, kako premagati razdaljo, A učinek? L. 1909 sem ves navdušen sledil nasvetom, s katerim je takratni rektor monakovske univerze, sloviti germanist Paul, v svojem nastopnem govoru priporočal — reformatio in capite et membris. A kot učinek je časopisje registriralo — precej zamere! In Piorkowski si je v prej omenjeni knjigi takole izposodil petrefakt s častitljivim imenom „Alma mater“ : „Človek bi mislil, da mora po vseh visokih in tehnično-strokovnih šolah sredi zanimanja stati vprašanje sposobnosti za poklic. Kolika zmota ! Komaj toliko, da so se visoke šole v zadnjih letih odločile, priobčiti študijske načrte ter dati peščico nasvetov o svojstvih, ki so potrebna za dotični študij, kakor je to storila n. pr. medicinska fakulteta. Tukaj se še vseskozi zanašajo na to, da dijak, oziroma abiturijent sam najde pravo pot in prav oceni svoje zmožnosti. Pri tem pa se ne uvažuje dejstvo, da večina ne pozna lastnosti, ki jih zahteva ta in ta študij, recimo jus, ki je zanj treba veliko abstraktnega mišljenja ; in če bi temu tudi bilo tako, pa se omalovažuje istina, da povprečni abiturijent ni v stanu, svoje zmožnosti objektivno in prav oceniti. Zato pa bi najprej bilo treba, da se vsaj v uvodnem predavanju ali, kar bi bilo še boljše, še pred začetkom študija poda kar najtočnejša analiza n. pr. juristovega dejstvovanja in pa duše-slovnih zahtevkov, ki so zanj potrebni; in dalje bi naj znanstveno izvežban psiholog, ki dobro poznava različne poklice, sistematski kar naj-točneje ugotovil posebne funkcije, ki jih očituje kandidatova duševnost, prek šolskega okvirja. Pred vsem pa bi naj fakultete, oziroma oddelki objavili kažipote, kjer se razlaga in podrobno pretresa posebnost raznovrstnih študijskih panog in pa različne duševne funkcije (spomin, dar opazovanja, zmožnosti odmišljanja itd.), ki jih zahteva vsak posamezni študij.“ (69). Vsem res nadarjenim v prid pa je Hart-nacke38 — šolski in socijalni zakonodaji na uho — zapisal tole moško besedo za čas po končani vojni : „Za moderno državo je naravnost temeljno in življensko vprašanje, da kaj vrednih sposobnosti in moči ne dobiva le iz gorenjih in socijalnih plasti . . . Vstop do višje izobrazbe in vodilnih mest ne sme več biti v toliki meri predpravica stanu in bogastva, kakor je to še danes“. Ne smemo namreč pozabiti, da gojenčeve sile, ki jih naj vzgoja razvije, prihajajo iz globin ljudske duše, iz neskončnosti, kakor pravi Gansberg; samo pot jim utirati, je v naši moči, jih ustvariti pa je nad njo. Tudi v tista vrata do „vodilnih“ mest, ki jih po večini odpira zlati ključ raznih patentov: papirnatega izpričevala, rojstva, žepa, kravate... se naj vdela wertheimska ključavnica, ki jo odpre edinole ključ sp o so b nost i, j a kost i. Dosedanji način postopanja pa je z žolčljivo ironijo v pravi luči pokazal Kerschensteiner ob „juristovskem“ patentu. „Kdor ima patent pravoslovnega izpita, ta ni morda korenjak samo v pravniških zadevah, on marveč razume z eno besedo vse. On razume železnice in poljedelstvo, živinorejo in narodno gospodarstvo, on skrbi za umetnost in znanstvo, on rešuje šolska in vzgojna vprašanja, on vodi menjalnice in brodarske proge, on referira o dinamskih strojih, cestni razsvetljavi in kanalizaciji, on v deželi organizira preskrbo ž živili ob času vojne, kajpada vse to z največjo modrostjo, flko je z juristovskim patentom združen še patent rojstva, tedaj se v takem patentovcu njegove jakosti toli grozno kopičijo, da mu najvažnejša mesta, ki jih podeljuje država, zlasti poslaniška mesta vsega sveta kar lete nasproti. Tak imetelj dvojnega patenta je predestiniran minister, predsednik in najfinejša diplomatska glava“.39 Naš greh ... Uvažujoč zakonitost sposobnosti, se da pravo mesto odkazati tudi tisti abotnosti naših dni, ki jo narekuje moda in ki ji je idejni votek slepo, da ne rečem — opičje posnemanje: ženskemu študiju po moškem vzorcu. Danes je dognana stvar, da se moški in ženska temeljito razlikujeta po svojih sposobnostih in talentih. In ta razlika se ne očituje šele vpričo najvišjih uspevkov, temveč že pri tem, kar zmore poprečni posameznik in posameznica. Saj je pač v bistvu človeka, da si ali moški ali ženska in to ne samo po telesu. Zato pa: dekle v dekliško šolo!40 — In še nekaj! Noben narod ne potrebuje učenih žen, učenih deklet, tembolj pa bomo kmalu potrebovali — zdravih mater. „Kaj koristi visoko razvita psiha za grudmi, ki so postale nesposobne!“ Pred par leti sem si ogledal srednješolski zavod „in partibus infidelium“, ki skuša, kajpada „brez pravice javnosti“, dosledno vresničevati pametnim ljudem apriori umljivo načelo, da šola stoj v službi življenja, — tako imenovani „Landerziehungsheim“. Vse dejanje in nehanje v tem vzgajališču je le dosledno izvajanje napisa nad vhodom: „N o n scholae, sed vitae“. Ne za šolo, temveč za življenje ... ! Ko bi se dalo narediti, da bi ta izrek gotovim ljudem kakor sršen brenčal okoli ušes, vse do tlej, da beseda postane meso! Ali pa ko bi ti ljudje vsaj iz Bežkove knjige41 brali, kako se v izpremembah življenja „včeraj“ razlikuje od „danes“ ! BISTRIH GLAV! T?ja Razum — „naše dobe veličastni sin . 1. V službi življenja. Oreracuniti, voditi, obvladati! Kjersibodi : človeka, * prirodo, trg, svet . . . Skratka: imperijalizem! Se — pretkano — pretolči skozi zapreke! To je geslo človeškega razuma, — v nasprotju z instinktom, ki sestoji iz samih „dobrih domislekov“ in živi, kakor pravimo, iz rok v usta, rešujoč probleme, ne da bi si jih stavil. Tak domislek se precej zanesljivo pojavi in vsakikrat tudi na mestu udejstvi, kadar dani položaj zahteva, da se to in to dejanje izvrši v prid človeškega ali živalskega organizma, in ki mu je suprema lex: ohranitev vrste. Ne da se dovolj povdariti, to podčrtava Bergson, da razum pa instinkt držita v nasprotno smer: razum k neživi (posebe k trdni) materiji, instinkt k življenju42 — a oba stojita v službi življenja. Hladno računanje, „kalkuliranje“, preudarjanje! Savoir pour prévoir! Za tem ciljem stremi naše mišljenje, naj ga srečavamo na polju praktičnih interesov ali pa na poprišču znanstvenega prizadevanja. Tudi znanstvu je svet nekak „sovražnik“, nekaj, kar je treba premagati ter bolj in bolj porabljati v korist človeštva. Prastari nauk o boju — očetu. V tem smislu pravi Gothe, da — je v početku bilo dejanje. Od razumove plati je Sombart sodobnega človeka izborno karikiral : bitje z uro v žepu, z dežnikom v roki in z galošami na nogah! Svojo pravo čud je razum pokazal v službi naše delovne civilizacije. Njegova pragmatika sloni na tistem, za moderni vek preznačilnem, nervoznem gonu po „delu“, ki je zaplodil neomejeni in za dejanske potrebe človeštva se ne meneči gon po pridobivanju, — glavno gibalo v življenskem redu kapitalizma. Popolnoma, vse do njegove gorgonske glave, pa je razum, tega toli oboževanega malika razkrinkala vojna: sodobniki na svoje oči gledamo, kako je iz boja ljudi postal boj strojev. Takšno je zlato tele moči in sile, kadar prezirana ideja (nravna, politična, državna . . .) užaljeno stopi v stran. Strašen memento bodočemu človeku ! Misliti, to je rabiti razumove moči, se pravi — iskati resnico, veljavnih sodb, ki jih izražamo s posameznim glavnim stavkom, ali pa zaključkov, ki jim za jezikovni izraz služi te ali one vrste zloženi stavek, večinoma z veznikom: kajti, zato, ker. „Veljavna“ sodba pa je sleherna trditev, ki jo hočeš ali nočeš mora priznati vsak posameznik s potrebno razumnostjo in potrebnim znanjem. Znanstveno mišljenje in spoznavanje se od predznanstvenega, kakor ga očituje človek v vsakdanjem dejanju in nehanju, „kjer življenje zahteva neposrednega, naivnega odgovora“, ne razlikuje po svojem bistvu, temveč le po stopnji: znanstveno mišljenje je popolnejše od predznan-stvenega. „Znanstvo ga popravlja, poglablja in širi, dela človeško znanje bolj sistematsko in točno, mu ugotavlja razloge in pa stopnjo iz-vestnosti“. (Messer).43 Samo mimogrede bodi omenjeno, da zlasti in psychologies ne gre predznanstvene, naivne modrosti kar na kratko v nič devati. Koliko kot morje globokega srečavamo v tem oziru le bolj sluté izrečeno širom lepe književnosti ! Tako je n. pr. Ibsen v svojih dramah ali pa Tolstoj v svojih spisih spravil na dan, kar človeško srce vsebuje najglobljega in najtajnejšega! In koliko ostrega opazovanja je zaodetega v lapidami stavek: „En sam je človek; ako jih je več, so ljudje ; ako veliko, pa — živina!“ (Rosegger). Vzgojevalec bo moral bolje nego dosedaj vpoštevati prevažno dejstvo, da je mišljenje sicer orodje za iskanje resnice, da pa mu uspeh ne zavisi toliko od tvoje rabe, temveč malone povsem od njegove prirojene kakovosti. „V tem je zlo, da vse mišljenje nič ne pripomore k mišljenju; od narave moraš biti pravilen, tako da dober domislek kakor svoboden otrok božji stopi pred te ter ti zakliče: tukaj sem“. S pričujočimi besedami je Gothe mojstrski označil to svojevrst-nost in skoraj bi dejal samoglavost mišljenja. Glasoviti francoski matematik Poincaré pripoveduje, kako dolgo časa razmišlja o tem ali onem vprašanju in kako si točno predoči nekaj posameznosti, ki se mu zde potrebne za rešitev. Delo, ki se ga je lotil z vso vnemo, ostane za enkrat brez uspeha ; zato odloži to stvar in vzame kaj drugega. Nič več ne misli na prejšnji problem in pa na način, kako mu je skušal priti do jedra. A glej, ko nekoč sredi vrvenja na pariški ulici stopa v tramvaj, se mu naenkrat kakor blisk pojavi pred duhom misel. Brž jo vrže na papir, in ko jo pozneje bolj opazuje, spozna, da je to razrešitev tistega že dolgo pozabljenega vprašanja.44 Velik zgled, ki pa ilustrira tudi manjše mišljenje, kar se tiče njegove individualno odmerjene plodovitosti ! V trditvi, da moramo človeka pred vsem naučiti misliti, je torej samo del resnice: treba je, da ga za življenja pot ob zakonih neizprosne logike izurimo v presojanju že bivajočih plodov mišljenja, to je svojih ali tujih misli, glede njihove resničnosti. Zlati nauk za drugi in morda tudi važnejši del pa je v veličastni obliki formuliral Platon v 3. knjigi Države: ko je bog človeka ustvaril, je bodočemu vladarju dal zlato seboj, njegovim pomagalcem srebro, poljedelcem železo in ostalim delavcem medovino. Zgodi pa se, da se zlatemu človeku rodi srebrno dete in srebrnemu zlato. Zato je bog vladarju ukazal, da mu skrb vseh skrbi bodi spoznanje, kaj ima vsak posamezni otrok v sebi: zlato, srebro, železo ali medovino? Ako vsebuje otrok medovino ali železo, tedaj se mu brezpogojno odkaže mesto med delavci in poljedelci, ako pa se je kje rodilo dete z zlatom ali srebrom, tedaj mu ima tudi vladar izkazati čast ter ga dvigniti, prvega k čuvajem, (= k najvišjemu izmed treh stanov Države), drugega k poma-galcém, kajti orakelj pravi, da država propade, ako jo čuvata železo in medovina. Božanski Platon ! 2. Pragmatizem. S trditvijo, da človek hoče biti gospodar sveta, pa ni obenem rečeno, da bi edino sodilo mišljenja in tudi znanstva imela biti korist za praktično življenje, kakor to uči „pragmatizem“, matematično-tehnično naziranje, ki preko Anglije prihaja iz Amerike v modo in ki mu je „glavni agent v Evropi kemik in esperantist W. Ostwald“, kakor žolčljivo trdi Stadler v svoji Logiki. „The truth of an idea is konstituted by its workings“, to se pravi: resničnost te ali one misli zavisi od njenih učinkov. Tako uči W. James, glasnik te struje v Ameriki. Resničnost bi potemtakem bilo to, kar pospešuje življenje, kar navaja h koristnemu mišljenju in dejstvovanju, z drugimi besedami : to, kar se dejansko obnese. Po tem nauku je spoznanje le orodje — zakaj ne „orožje“ ? —, ki nam pomagaj v boju z istinitostjo, ki pa da ne vsebuje prave resničnosti. To naziranje pa ni novo v zgodovini človeštva — nahajamo ga v raznih dobah „prosvete“ od grških sofistov do francoskih in angleških prosvetiteljev — in tudi ne resnično. Resnica in porabnost spoznatkov, ki jih pragmatizem istoveti, sta nekaj čisto različnega, čeprav ju v službi umujočega človeka druži tesna vez. Spoznavanje sveta je pač vse kaj drugega nego obvladanje sveta. Sleherna izmed posameznih ved, ki bi se jih menda danes dalo našteti nad dober tisoč, je otrok mesaliance: mati ji je potreba spoznanja, — a oče strmenje duha nad to ali ono zagonetnostjo. Sila je iznajdljiva, kdo bi o tem dvomil n. pr. vpričo zdravilstva ! Toda ne sme se prezreti, da sta tudi vprašanji : „Kaj pa je to?“ in „Zakaj pa je to?“ nekaj bistvenega v inventarju človeške duše in da sta ti vprašanji čestokrat gonilna moč, ko človek „špekulira“ — ne v trgovskem smislu besede. Ta dvojni movens znanstva bi morala vzgoja vpoštevati, posebe še šola, ako hoče res biti organ življenja in se otresti upravičenega očitka, da je življenju tuja in nepraktična. Teoretska in praktična stran znanstva se tako med seboj prepletata, da moramo pritrditi izreku angleškega modrijana : „Korist in resnica se ne dasta ločiti“. (Berkeley). Docela nesebičnemu, zgolj po spoznanju težečemu vprašanju, „kako je prav za prav s to in ono stvarjo?“ se, brž ko imaš odgovor nanj, rado pridruži vprašanje, „kako bi se teoretski spoznatek dal porabiti v to in to praktično svrho?“ Tajnost prirode n. pr., ki ji je fizik ali kemik v mirnem zatišju svojega laboratorija prišel na sled, prej ali slej porabi ta ali ona panoga industrije in tehnike in narobe: nov izum na poprišču tehnike, nova bolezen v človeškem ali rastlinskem organizmu itd; stavi teoretski fiziki in kemiji novih vprašanj. Se bolj nazorna je ta medsebojnost med teoretsko psihologijo na eni pa drugimi vedami in življenju na drugi strani. Saj je to uvidevanje celo rodilo nov zbornik — „Fortschritte der Psychologie und ihrer Anwendungen“. Uvaževanje praktične strani znanstva postaje vedno glasnejši zahtevek v šolski vzgoji in britko bi se maščevalo narodu, ki bi ne maral slišati tega klica. „Čimbolj narod napreduje, tembolj beži prava izobrazba iz_ šole v realno življenje izven nje.“ (Tolstoj).45 Človek je človek, o tem sem se neštetokrat prepričal pred ali še intenzivneje med šolskimi klopmi. Posamezne resnice iz logike n. pr. same ob sebi niso kaj vabljiva snov za vsakega človeka. Toda ob najsuhopar-nejšem poglavju so seismografi obrazov registrirali zanimanje, ako sem to in to zakonitost človeške misli ponazoril ob živem, to je iz resničnega življenja vzetem zgledu in ne ob konstruiranem, papirnatem kopitu S—P. Pomisleka, da nas podčrtavanje praktične strani zavede v plitvo utilitarnost, se ni bati, kajti čimbolj hočem znanje praktično porabljati, tem intenzivneje ga moram gojiti. „Prav tedaj, če hoče imeti praktično vrednost ter istinitost tako proučevati, da se svojstva in odnošaji stvari lahko postavijo v službo življenja, mora znanstvo brez prèstanka imeti svoj teoretski cilj pred očmi : pred vsem iskati pravega, objektivnega spoznanja, in se dati samo od njega voditi.“ (Eisler).4 — prežalostno je, dalje risati to temno sliko, zato prepuščam to tem, ki bde nad vzgojo naših narodov, da bi dalje premišljevali o tej stvari“. (Sebevražda, str. 246, op.). 158). A kako dvigniti pešajoče sile človeštva, to bi vzgojeslovcu premnogič znalo povedati Sv. pismo. „Sv. pismo je zame prav tako velika vzgojeslovna inspiracija, kakor Wundtova fizijo-gična psihologija ali pa Meumannova eksperimentalna pedagogika“. (Str. 10). Zlasti pa bi trebalo naglašati sugestivno moč, ki prihaja od mož, kakor sta Mojzes in sv. Pavel, in pa od Kristusa, „največjega vzgo-jevalca, kar jih pozna zemlja“. — — Sijajna in presijajna potrditev Radosavljevičevega naziranja o viru nadčloveške moči je — naša Svoboda, Bog jo poživi! Odtod jo je vzel naš Mojzes, izvršitelj Evangelistove oporoke, ki mu je bilo „naročeno peljati v Kanaan krdelo Juda“. Odtod tisti svet premikajoči „Bodi!“, ki je sledil klicu : „Dvignite glave, ker približuje se naše odrešenje 1“ A posebe se obrača Radosavljevič do tistih, ki jim je izročen verouk po ljudskih in srednjih šolah. „Kakšen je uspeh našega, verouka, to vemo vsi. Vsak dober in pošten Srb mora biti radi tega v skrbeh. — — Izbor učnega gradiva v verouku je vseskozi nepedagogičen, nedidakti-čen. In zares, vzvišenih Kristusovih besed in prilik se gulijo na pamet še otroci iz prvega razreda ljudske šole, čeprav vemo, da jih je božanski učitelj govoril in tolmačil samo odraslim ljudem“. (Str. 204). Z ozirom na srednjo šolo pa pravi Radosavljevič: „Da, velik bi bil uspeh da- našnjega verouka, ako bi se v dijakih razvila volja za čitanje Sv. pisma“. (Str. 10). — „Biblijska pedagogija“ Radosavljevićeva bi zaslužila, da jo prečitajo vsi tisti, ki so poklicani. Osobito pa je pažnje vredna „ameriška metoda“ pri verouku, ki R. nanjo opozarja str. 209—211. Saj je Biblija, kakor pravi ameriški započetnik eksaktne pedagogike, Stanley Hall, — „a pedagogical masterpiece“, vzgojeslovno remek-delo. Za nečim višjim... Komur nevednost ali pa sovraštvo ne zastira oči, ta mora opaziti, da se je v 20. stoletju tudi glede verskega življenja izvršila velika preocenitev dosedaj veljavnih vrednot. Odkar je prenehala vsemogočnost mehanskega prirodoslovja, si vedno bolj osvaja duhove nova metafizika, ki ji je prvi glasnik francoski filozof Bergson in ki nam skuša odkriti novih virov življenja: svobodo, rast, inicijativo, osebnost... Mehansko pojmovanje sveta stopa zopet v ozadje. In v človeku se iznova probuja versko življenje. Zanimiv dokument te prenovitve je n. pr. „Krščanski pokret“, kakor ga v novejšem času propagira Jules Rambaud med visokošolsko mladino. Ni dvoma, da je v zadnjih letih svetiljki verstva novega olja prilila svetovna vojna. Nevera danes umira, to stoji, naj ji potem mrtvaško svečo drži Bog ali bog, Božanstvo, Previdnost, Priroda, Vesoljstvo, Svetovna uganka . . . Hrepenenje, se notranje dvigniti, to je, z Eucke- novo besedo, signatura novega prebujenja. Lepo to odseva iz Kettejevih osmero sonetov „Moj Bog“1, ki so jim za vodilo pomenljive besede Maeterlinckove, da mora vsak zase najti samosvojo možnost višjega življenja v nizkotnih in neizogibnih položajih vsakdanje realnosti. To je večna zakonitost „globokega življenja“. „Se v najpodlejšem življenju je delež tega, kar kdo stori za Boga, ogromen. Najmalopridnejšemu človeku je ljubše, biti pravičen, kot pa nepravičen. Vsi molimo in molimo, ne da bi vedeli, in sicer velikokrat na dan“. (Renan).106 A v znanstvenih vrstah se javlja novo, svojevrstno umevanje verskega življenja. Bojni klic „vera ali nevera?“, „verstvo ali znanstvo?“ izgublja danes svoj vreščeči glas. „Človek v svojem izkustvu doživlja, da je versko življenje več, nego kompleks metafizičnih domnev. (Oesterreich).IUT V duševnem stanju človeka, ki v duhu in resnici, to je istinito moli, se posti, premišljuje, zbrano prisostvuje božji službi . . ., se da jasno razbrati dvoje komponent: akt verovanja, to je prepričanost o teh in teh večinoma nadčutnih rečeh, ih pa doživljanje nečesa svojevrstnega, kar življenje nudi samo religijoznemu posamezniku : doznavanje božanskih vrednot. Enega ni brez drugega ; ali glavna stvar ob živi vernosti ni to ali ono „za res imeti“, temveč neposredno doživljanje nečesa velikega, božjega. „To tvori mistično sredotočje vseh religij, odtod jim od časa do časa vedno iz nova doteka novo življenje. — — Vse ostalo versko življenje ostaje v večji razdalji od Boga, ki je zanj transcendenten, predmet hrepenenja, vere, upanja in strahu, ne pa objekt neposrednega doživljanja“.108 Pogled črez to poprišče se ti razbistri, ako vzameš do rok neke vrste duševni drobnogled : ta ali oni primerek mistike ali ekstaze (Plotin, sv. Avguštin, sv. Terezija...), ki s povečano izrazitostjo predstavlja doživljanje božjih reči. Movoplatonik Plotin n. pr. pravi : „Večkrat, ko se prebudim iz telesa k samemu sebi in zapuščajoč vnanji svet vstopim pri samem sebi, gledam čudovito lepoto. Tedaj najtrdneje verujem, da spadam v boljši in višji svet — — in se strnem z božanstvom v eno.“ 109 Sv. Avguštin: „Je veselje, ki ga brezbožniki ne postanejo deležni, ampak le tisti, ki Tebi služijo radi Tebe in ki si njih veselje Ti sam.“ 110 Sv. Terezija: „Ne morem povedati, kaj človek čuti, ako Gospod duše daje spoznati svoje skrivnosti in visoke reči. To je slast nad vse slasti, kar jih je mogoče tukaj doli zapopasti..“ 111 S tega vidika bi utegnilo postati jasno, kako naivni so oni, ki smatrajo verstvo za quantité négligeable, za brezpomemben prežitek. Versko čustvovanje je marveč „bistven del duševnega življenja“ in pa „važno kulturno gibalo“ ! Kdor ni gluh in slep, mora pritrditi sodbi : „Verstvo je kulturen pojav prve vrste“. (S. Dolar). V ver- skem doživljanju se odpirajo, kajpada ne vsakemu človeku, najvišje, „božanske“ vrednote. R vrednote so — gibalo volje in s tem življenje oblikujoča sila. Tako doživljanje je na najvišji stopnji neke vrste duhovna poroka, „mariage spirituel“, ki doživljajočega združi z nečim razumu nejpojmljivim in duhu neodoljivim, božjim. „Takrat se je v grozi in bolesti razklalo moje srce, da je dalo, kar je še imelo: „Bog!“ (1. Cankar: v Koncu Podobam iz sanj). Kaj je globoko verni duši živa vera, to se ti razodene le tedaj, ako skušaš za njo vse tisto doživeti, kar je ta duša v svoji molitvi, zbranosti, meditaciji . . . notranje doživela, s kakim srcem je stopila v svetišče, kaj je tam iskala in našla.112 In nedoglednih, usodepolnih posledic vsebuje tisto skoraj bi rekel blazno početje pro-svetljevanja, ki namesto verstva ponuja — znanstvo. To je tako, kakor bi lačnemu, če tudi po zimi, ponujali toplo suknjo, češ, da te ne bo zeblo. Ta siromak sicer ne bi zmrznil, a prav gotovo — od lakote poginil, če ne dobi tudi kaj za želodec. Znanstvo je zahtevek in hrana razuma, a verstvo zahtevek in hrana drugih nič manj istinitih plasti človeškega duha. Naš učeni intelektualizem rad pozablja ali pa vobče ne vidi in ne ve, kar uči zgodovina in psihologija verstev: da je umska, vsebina le ena stran verskega življenja, samo vrata do silnih in najsilnejših doživljajev.113 Zato pa je tisti korak, ki mu pravimo prehod od verskega do znanstvenega svetovnega naziranja, silno važen in za vzgojevalca največje odgovornosti poln moment v življenju posameznika in naroda. Proces izobraževanja očituje namreč tole pretresljivo zakonitost, da „ima prehitro in neposredovano poznavanje višje kulture za posledico — pogin manj izobraženih“. Tako „izobražuje“ velemesto pripro-stega posameznika s kmetov, tako izobraženejša plemena nižje. Tu so korenike tiste polovičnosti, ki je v obliki indiferentizma, skepticizma, pesimizma in zanikanja prava slana za veselje do življenja. „Samomorilci so krvave žrtve civilizacije, žrtve kulturnega boja“. (Masaryk).114 Ca-veant consules ! Logika srca. Srce gleda z očmi, ki nikoli ne lažejo. (I. Cankar: Pobratimi). O ko ti je do tega, da sam pametno živiš ali * *• pa da uspešno vplivaš na življenje drugih, tedaj nikar ne smeš mimo dejstva, da človek le v toliko stremi po tem ali onem cilju, v kolikor vidi v njem vtelešeno to ali drugo vrednoto. Kaj mi mari človek, ki je za me „nihče“ ali „dim“ ? Za marsikaj, pravimo, mi je toliko kakor za lanski sneg. Vobče kaka stvar še le takrat vzbudi našo pozornost, ako jo, rekel bi, obdaje parfum te ali one vrednote. To in to knjigo sem si kupil, ker cenim pisatelja, radi lepega jezika, morda tudi zavoljo okusne vnanjosti. Vrednota, ki tiči v hotenem predmetu, pokliče potemtakem one sile hotenja na plan, brez katerih se noben cilj ne da vresničiti. Predmet, ki ne vsebuje nikakih vrednot in ni te ali one vrste „dobrina“, nima nič vabljivega za naše hotenje. Ako bi naj tu ali tam dana vrednota bila povod, da si hočem osvojiti nosilca te vrednote (posestvo, zdravje, sliko . . .) ali pa vresničiti kak vrednotni stan, to je doseči, da n. pr. to ali ono bodi tako, kakor bi imelo biti, tedaj moram to vrednoto najprej doumeti, čutiti,* doživeti, to se pravi, priti mi mora v zavest, rekel bi, postati očividno, občutno, „otipno“, da v kakem predmetu (stvari, človeku, umotvoru, družabnem pojavu . . .) ali vrednotnem stanu zares tiči ta in ta (gospodarska, politična, nravna, življenska ...) vrednota. Kako neki recimo postane iz slučaj-nege znanja veliko prijateljstvo? Tako-le. Ma človeku,' ki se iz početka nisi kdovekaj menil zanj, polagoma odkriješ vsakovrstnih vrednot: zvestobo, veleinteligentnost, sorodnost duše . . . in neka skrivna moč te kar bolj in bolj začne vleči k njemu. Z doznavanjem vrednot pa je tako, kakor z drugimi funkcijami človeškega duha: tudi to doznavanje je deloma prirojeno, deloma priučeno. Prirojena zmožnost, videti posebno visoke in najvišje vrednote, ki jih premnogi, „za vrednote slepi“ posamezniki ne čutijo, je precej redek dar izvoljenih duhov, človeških genijev „po milosti božji“, bodisi da je tem izvoljencem dana moč, „ustvarjati modre, lepe in znamenite * Beseda čutiti tukaj ne pomeni tistega bolj pasivnega stanja, ki ga vsakdo pozna kot „čustvo“ tega ali onega ugodja in neugodja, „čutenj e“ vrednot je marveč kognitivnega značaja, to se pravi svoje vrste doznavanje. Le coeur a ses raisons, que la raison ne connait pas! (Pascal). reči“, bodisi da prevzeti od takih vrednot čutijo v sebi mogočni gon, druge ljudi opozarjati na kaj dragocenega. Kato, ta najpoštenejši Rimljan, n. pr. pravi : „Kdor vzame kaj zasebne lasti, sedi v ječi in verigah ; javni tatje pa hodijo v zlatu in škrlatu“. Junaki, vodilni duhovi in veliki možje, to so učitelji človeštva, ki „delajo za vse dobe“ : modrijan (Sokrat, Tolstoj), verski genij (Kristus, Buddha), svetnik, božanski umetnik, dalekovidni politik (naš Janez Evangelist), mož jeklenih načel (primas Jugoslavije) izsledujoči znanstvenik in velik izumitelj ... iSa ta način postane zlasti to, „kar so miselci, kar je homo religiosus svojevrstno našel ter prisluškujoči množici pripovedoval kot tujo, vsakdanjosti odmaknjeno pravljico — celokupna doživljena dobrina.“ (Scheler). Slepota za vrednote je včasi neverjetno velika in se javlja tudi tam, kjer bi jo najmanj pričakoval. Človek bi še umel, da — „tiha misel velikega miselca stoletja in stoletja klije v dušah človeštva, predno nazadnje preide v življenje in običaj.“ (Smiles). Ali čujmo, kako hudo resen iskatelj novih vrednot na polju socijalne pedagogike obtožuje „velike“ slepce! „Kako čuden prizor! Ves vzgojeslovni svet pretresajo socijalno-pedagogične misli; ves vzgojeslovni tisk in slovstvo imata socijalno-pedago-gično lice; vsi narodni učiteljski sestanki in vse mednarodne pedagogične skupščine razpravljajo socijalno-pedagogična vprašanja in probleme — samo visoke šole ne vedo nič o tem svežem življenju in vročem prizadevanju; samo univerze si mašijo ušesa pred tem glasnim klicem in veselim prerivanjem; samo z učnih stolic vzgoje-slovne vede, ki bi pač morale služiti življenju, vede žejni in izobrazbe lačni bodoči učitelj ne sliši nič o socijalni pedagogiki!" (R. Seidel).115 Pa tudi objektivna, to je ob sebi, „večno“ veljavna in obče obvezna razvrstitev vrednot, ta „ordre du coeur“, kakor pravi Blaise Pascal, s strogo evidentnimi zakoni o nadcenje-vanju te vrednote nad ono, se običajnemu smrtniku razodeva le preko duha vrednote odkrivajočega genija. To je prav tako, kot jih je le sila malo, ki recimo ta ali oni, dasiravno strogo evidentni problem iz višje matematike brž uvidevajo, ko stopi pred nje. Ruski filozof Solovjev n. pr. da „politiku“ v enem izmed svojih treh znamenitih* „Pogovorov“,116 ki se suče okoli jedra vojni, s fino ironijo, in popolnoma prav takole modrovati: „Kot sredstvo za obrambo je pest kajpada bolj civilizirana, nego pa zobje, palica bolj olikana, nego pa pest, in simbolna zaušnica je še bolj kultivirana.“ In tudi tega ne ve vsakdo, da srce in vest „več šteje, kakor vsa tiskana modrost tega sveta.“ (Milčinski). * „V ,Treh pogovorih’ je s proroškim gledanjem spoznal duhovni obraz Rusije“ — tako sodi knez Trubeckoj o tem najzrelejšem delu Vladimirja Solovjeva. Drugim pa se je tudi doznavanja vrednot treba še le učiti in to pod vodstvom pravih — in ob zapeljevanju krivih — prorokov. Kdo bi ne vedel, da si jedro vrednot kakor so: spoznanje, narod, domovina, čast, zdravje, žrtev, dolžnost, spoštovanje tujega imetka, ljubezen do bližnjega ali pa celo do sovražnika . . . človek le bolj polagoma in ne vselej brez prigovora osvoji, to je ne vsakokrat z enako „ostro podzavestjo“ za prave vrednote in prave ničvrednosti. Kolikokrat se n. pr. zamenjava: kultura pa komfort, dobro pa koristno, sramežljivost pa spodobnost, spodobnost pa priderija, krščanska ljubezen pa humaniteta, zajednica pa družba, moralno mišljenje pa korektnost, ljubezen do slabih pa sovraštvo do močnih, srce pa sentimentalnost, pobožnost pa bigoterija, čut za poštenje pa smisel za kredit . . ,m Zavest odgovornosti, ki jo tukaj nase jemlje od svojega poslanstva prešinjeni vedec in videc, pa je za večne čase označena in posvečena z veličajno formulo :..J a z pa vam pravim In njena „podoba iz sanj“ je ta-le: „Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč. Mnogokdaj ti je beseda okorna in težka, skriva se, boji se, kakor plah otrok tuje družbe; mnogokdaj okreneš glavo v stran, povesiš oči, ker tudi tebe, najbolj še tebe, naglas govorečega, je sram ljubezni. Ali vsaka beseda, iz sramu zatajena, bi te vekomaj žgala na srcu : in ti, o romar, poznaš to bolečino! . . (Iv. Cankar: uvodno poglavje Podobam iz sanj). Poleg stvarjajočih in nove vrednote odkrivajočih veličin prvega reda je vsakemu narodu prav tako treba tudi veličin drugega reda, „ki bi najvišje pridobitve posredovali vsem skupaj in priobčevali vsakemu posebej“. (Eucken). Pomen takega, „misijonskega“ posla in podrobnega dela se nam je, žalibog sijajno, razodel tekom vojne, ko je vsled včleobsežnih vpoklicev, radi cenzure in iz drugih razlogov bolj in bolj obmolknil proroški in cilje hotenju staveči glas oznanjevalca različnih vrednot (družinskega očeta oko in roka, šola, večkrat tudi cerkev, izobraževalno delo med širjimi sloji, parlament . . .). Danes triumfira prekanjenost, zvitost, premetenost .... Geslo se glasi: Jej, pij in bodi dobre volje! To je vsakokratno umovanje živ-Ijenske modrosti v dolgi vojni. Iz te gredice je vzklil tisti najodurnejši tip človeškega pokolenja, ki mu pravimo vojni dobičkar, odtod tisto vedno mučnejše otopevanje obojestranskega čuta za to, kar je „večno ženskega“, odtod strahovito na- raščanje pijančevanja in tatinstva v vseh, žal, tudi mladinskih vrstah, odtod vedno večja mržnja do dela in pa rastoča napetost med meščanom in kmetom.* In kot dušo pretresujoča obtožnica vojne logike zvenijo besede matere, ki se mora zagovarjati zavoljo surovega ravnanja s svojim otrokom, te besede: „Nehajte mi govoriti o surovosti, gospod sodnik ! Kaj pa je danes surovost!“ Koliko pouka, duhovnega vodstva in nravnih sil bo treba, da se začno, v prid skupnemu življenju, prav ceniti „človeške lastnosti in značaji“, to nam pokaže ta-le možata izpoved : „Sleparja, ki mu je krivda dokazana, pahnemo iz družbe, a laž smatramo za nekaj, čemur se včasi ni mogoče izogniti. Brezsrčnega, lakomnega in nezanesljivega računarja občudujemo kot velikega realnega politika, samo da ima uspeh in se ne da zgrabiti. Zavistnega, straho-petega in nezmožnega grajavca proglasimo za duhovito glavo, ako očituje kaj čuta in spomina. Po našem mnenju je radoveden in nečimern družabnik lahko duhovit in globok. Štreberstvo in omalovaževanje smatramo za upravičene lastno- * Kot prava oaza iz te puščave uživanja in nihilizma pa bodi omenjen tudi vesel pojav v novem ocenjevanju, ki ga je zarodila doba nadomestkov: podvojena ljubezen do zemlje, do zemljice-rednice vsega, kar je živega. Ne več „prokleta“, kakor je že bilo slišati v polpreteklih časih, ampak zopet — „sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš!“ sti; zdi se nam ob sebi umevno, da ta ali oni v občevanju z višjim, enakim in nižjim nastopa kot trikrat različen človek. Ne vemo, ali bi dali čast pogumu ali zvitosti ali pa obema. Govorimo o novih idealih, pa nam je v mislih intelekt in praktična energija. Umetniški nadarjen nam je ta, ki je sicer brez fantazije, čustva in življenske moči, a zna opazovati, posnemati in tehnično oblikovati. Potrpežljivega človeka stavimo poleg človeka s fantazijo, in človeka, ki mu je lasten samo razum, poleg človeka z intuicijo. Uspešno konstrukcijo ali izum imamo za dušni čin enak pesnitvi ali veliki misli. Umevno nam je, da si je ta ali oni vzel življenje, ker je izgubil denar. Želimo si zdravja, zaničujemo ubogega in tistega, ki prenaša samoto, smatramo za čudaka. Pravimo, da zaničujemo boječnost, pa se ne zavedamo, da je radovednost, laž, nečimernost, žlobudravost, prekanjenost, plahost, zbadljivost na isti stopnji z njo; pogum, resnicoljubnost, zvestobo, nesebičnost, fantazijo priznavamo kot nedolžne, četudi ne koristne kreposti“. (Ra-thenau.)1'8 Dneva nam pripelji žar! . . . Ressentiment. je 1. 1910, kratko pred smrtjo, dal za- ppati besede, ki so nekak proroški glas o svetovni vojni, ki da izbruhne 1. 1914, pa o njenih posledicah, in ki jim začetek takole slove: „To je vizija dogodkov, ki pridejo. Razločno stoji pred mano slika, ki te vpričo nje obide groza. Nad oceanom človeške usode gledam silhueto nage ženske. Njeni lepoti, njenemu smehljaju, njenemu nakitu in čaru, ki prihaja od nje, ni primere. Narodi zemlje jo naskakujejo, sleherni drhti, si pridobiti njeno naklonjenost. Ona pa, prava vlačuga, se zaljubljeno spogledava z vsakim. V laseh se ji lesketajo dijamanti in rubini in na rubinu vrh glave se da brati njeno ime: K upči ja.“ » Ljudski glas v tej grandijozni viziji ni — božji glas. To, kar narodi zemlje tukaj unisono s svojim hotenjem priznavajo za velevrednoto, ne zasluži tega imena, ampak je očitna — pa-tvorba, ki jo je iz teh in teh razlogov rodila zmota ocenjujočih tekmovalcev. Bujnotekoč vir raznih zmot ob doznavanju vrednot ima „človeški, prečloveški“ izvor: posebne vrste in pa jako razširjeno trajno duševno stanje tega ali onega posameznika. To je pojav, ki ga psihologija imenuje ressentiment11' (ozlovoljenost?) in na čegar vrednote pa-tvorjajočo dejalnost je prvi opozoril Fr. Nietzsche. Ressentiment je neke vrste duševna zastrupljenost osobito služečih, vladanih ljudi, ki ne čutijo v sebi „puntarske krvi“, — znamenje pešajočega življenja. To je trajno duševno stanje, ki se pojavi vsled tega, ker si to ali ono zlasti na družabnih in gospodarskih nasprotjih temelječe čustvo ali afekt kakor so: čut maščevanja, sovraštvo, jeza, zavist . . . zavoljo nemoči, strahu, plahosti ali hlapčevske malodušnosti ni moglo dati naravnega duška in je dotičnik vedno iznova, s stisnjeno pestjo, moral to in ono „požreti“. Osobito zavist je bujno zarejališče ozlovoljenosti, zavita v tole jedro: Bi pitano tele jedel rad? Te bode svila, ki tvoj brat je v njo zavit? (O. Župančič). Sluga, ki ima priložnost, se v predsobi iz-psovati na naslov hudega gospodarja, se obvaruje take zastrupitve. In prav tako zavistnik, ki si skuša stvar, za ktero zavida, recimo svojega soseda, bodisi na pošten ali pa na nepošten način pridobiti, ali pa ženice, ki si „pri kofetu“ brusijo jezike, obirajoč ljudi, ki so jih radi tega ali onega vzele na muho. V velikem in največjem stilu pa igrajo družabne naprave, kjer posameznik nastopi in „pove svoje mnenje“ v imenu cele zajednice, vse od društvenega zborovanja in dnevnega časopisja pa do parlamenta — vlogo duševnega strelovoda: odvajalca ozlovolje-nosti in duševnega razkuževalca. Duševna napetost odjenja tukaj prav tako, kakor „odleže“ tistemu, ki je storjeno mu krivico ali velikodušno odpustil ali dobil zadoščenje pred sodnikom ali pa se sam maščeval. Vsa tista bolj ali manj prikrita grdogledost in žolčljivost „ponižanih in razžaljenih“, ki je toliko srečavamo v vsakdanjem, javnem in zasebnem življenju, je — ressentiment v različnih odtenkih, duševni dinamit, ki se je tem ljudem nabral v duši radi tega, ker jim je ob čustvu svoje onemoglosti omahnilo stremljenje po tej ali oni vrednoti pozitivnega življenja: po zdravju, sreči, veselju do življenja, lepoti, sijaju, moči, bogastvu, duhovitosti, ponosu, značajnosti . . . Jedro mu je potemtakem onemogla zavist, ljubosumnost, tekma. „Kolikokrat se v smehljaju, v navidezno brezpomembni kretnji, v mimogredé izrečeni besedi, izražajoč pravkar najbolj prijateljsko mišljenje, in sredi sočutnega govora izda notranje od ressentimenta obseden človek!“ (Scheler).,:i0 Pohabljenec, duševno revšč, na svojo narodnost sila ponosni in družabno nepriznani sin „izvoljenega naroda“ ; „načelni opozicijonalec“ in kritik, ki se ne da o njem reči, da bi resno „hotel“ to, kar pravi da hoče; stara devica; „starejši“, ki morajo svoje mesto prepustiti „mlajšim“ in ne morejo preboleti, da, vsled razširjajoče se izobrazbe, „jajce več od pute ve“ ; nižji uradnik, malomeščan, rokodelec; umirovljeni uradnik s svojimi privrženci; bolj tragična kot pa smešna figura tašče, osobito sinova mati; mlajši bratje in sestre v svojem odnošaju do prvorojenca; kmetski človek proti mestnemu „škricu“ in gosposkemu „bradaču“ ali „tistemu s kapo“ (= davčnemu iztirjalcu); velikokrat duhovnik — kot zastopnik „miru“ sredi posvetnih strankarskih bojev; verski, politični, filozofski . . . „apostat“, ki mu glavna stvar ni negovanje novega, ampak pobijanje starega prepričanja; „romantik“, ki se s proslavljanjem prošlosti pravzaprav le umika sedanjosti ter v nič deva okolščine, v katerih dejansko živi. Itd. To so izrazitejši tipi človeka, ki mu prerad dušo razjeda ressentiment.121 V socijalnem gibanju sedanjosti je ressentiment postal odločujoča sila. In socijologija bi morala podčrtati stavek, da se tega duševnega dinamita nabere temveč, čim večja je razlika med veljavo, ki gre posameznim skupinam po ustavi ali običaju, in pa med tisto veljavo, ki jo imajo v istini glede moči, imetka, izobrazbe ... Najboljši lek zoper ta strup je — demokracija.122 Potvarjanje vrednot. Duševno stanje, ki mu pravimo ressentiment, je zaklet sovražnik doznavanju vrednot. Njemu na rovaš gre veliko prevrata v tisti objektivno veljavni razvrstitvi vrednot, ki jo Pascal, „eden izmed treh ali štirih najglobljih in najjasnejših duhov, kar jih človeštvo premore“ (Maeterlinck), nad vse značilno imenuje — „ordre du coeur“ ali „logique du coeur“, češ — le coeur a ses raisons, que la raison ne con-nait pas (srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna). Marsikaka prevara in celo huda patvorba na tem poprišču izvira iz ozlovo-ljene, opelinjene duše. A. Lažjo vrsto teh prevratov predstavlja povest, da lisica ne mara grozdja, ker da je — kislo. Kolikokrat slišimo, da se kdo, ki nima moči, da bi to ali ono vresničil, „tolaži“, češ: saj ta stvar pravzaprav ni take vrednosti. Ressentiment učinkuje tukaj kakor obarvane očali. Iz tega razloga pa se zgodi, da: a) pozitivne vrednote včasi sploh ne vidiš ter zato n. pr. trdiš, da to in to posestvo ni „tako“ lepo. b) Gledaš jo kakor v megli ali skozi transparent, to se pravi, da eno vrednoto „izigravaš“ proti drugi: hvališ eno in s tem jemlješ ceno drugemu. Veličasten zgled, poln življenske modrosti, je Prešernova balada Ribič, ki se končuje z verzi: Kdor ljubi brez upa, ga svarim, nikar naj ne vesla za njim ! c) Pozitivno vrednoto vlečeš z njenega objektivnega piedestala na svoj nivó, ki odgovarja istinitim, to je majhnim močem tvojega hotenja : grozdje da ni sladko, ampak kislo. B. Hujša vrsta prekucije v tem duhovnem kraljestvu, pravi plod ressentimenta, pa je preoznačitev in preocenitev, to je pa-tvorba vrednot. 1. Komur je ressentiment zastrupil dušo, temu se pozornost kar sama od sebe obrača na tiste dele in strani bližnje soseščine, ki dajejo hraniva nevoščljivosti, " zavisti, zlobnosti, maščevalnosti. To duševno stanje celo izbira in določa, kaj tak človek v sedanjosti najprej opazi, česa se iz preteklosti vedno iznova spominja in čemu se v bodočnosti nadeja. Kakor ciganu beli kruh, tako hodijo ressentimentniku, hočeš ali nočeš, neprestano na misel zgoraj omenjene pozitivne vrednote življenja : moč, sijaj, bogastvo, sreča, zdravje, lepota ... Ob enem pa ga muči želja, ki ve o njej, da je neizpolnjiva : da bi ena ali druga izmed teh reči bila njegova. In ta konflikt med hotenjem pa nemočjo je povod, da plaho obrača proč pogled od teh predmetov. Čimbolj se mu to posreči, v tem večji meri je posledica te dinamike duha — čmerna, mrkogleda slika o svetu, „oklevetan“ svet. 2. Ako pa se ti v takem stanju ta ali ona izmed neštetih vrednot s toliko močjo vsiljuje, da je ne moreš več pustiti iz oči, tedaj zado- štuje samo en pogled recimo na srečnega človeka, da ga „peklenski“ zasovražiš, ne da bi ti bil kdaj storil kaj žalega. To je najhujša, neizprosna vrsta sovraštva, ki ga ne povzročuje ta ali ona „sovražnikova“ lastnost ali pa dejanje in nehanje, temveč njegovo — bitje in žitje. To je stanje, ki ga ima Gothe v mislih s kitico: Was klagst du über Feinde? Sollten die je sein Freunde, denen das Wesen, äas du bist, im Stillen ein ewiger Vorwurf ist?123 3. Na najvišji stopnji pa ti ressentiment tako omaja življenski čut in „pervertira“ doznavanje vrednot, da sploh ne skušaš več obrniti pogleda od zdravega, lepega, mogočnega . . . človeka, češ: saj je vse to pravzaprav nekaj „ničevega“, blagor človeštva zavisi od nasprotnih stvari, kakor so — uboštvo, bol, zlo, smrt. Tako daleč seza tukaj „organska“ napaka vrednote doznavajočih aktov, ki je povzročuje duševni strup z imenom ressentiment. In „kot v veži je Orest Dijane mile zadobil spet bil zdravje duše svoje“, tako ressentiment reši svojo žrtev vseh tistih muk, ki jih prizadeva nevoščljivost, zavist, sovraštvo, maščevalnost . . . Kajti če so, po. logiki ressentimentnika, pozitivne vrednote življenja le zlo, tedaj bogatega, lepega, življenja veselega . . . človeka ni treba zavidati in sovražiti, ampak — pomilovati. In tako je torej velikokrat krotkost, sočutje in pomilovanje — nezakonski — otrok onemogle jeze, zavisti, maščevalnosti in podobnih, v svojem jedru docela naravnih afektov.124 Kajpada v danem slučaju ni tako zlahka določiti, imamo li pristno blago ocenjevanja ali pa le ressentimentov nadomestek pred seboj ! Duševni strup, ki mu pravimo ressentiment, in z njim potvarjanje vrednot je nekaj silno nalezljivega pa spotoma rastočega. Kjer ena gos pije, tam vse druge pijo, ta prislovica velja tudi tukaj. In tako se neredkokrat zgodi, da samostojnost ocenjevanja — bodisi vsled sugestije ali tradicije ali vzgoje — pade pod ničlo. Meizpodbiten dokaz: svetovna vojna. „Nobena literatura ni tako prenapolnjena z ressentimentom kakor mlada ruska književnost. Med junaki Dostojevskega, Gogolja in Tolstoja kar mrgoli žolčljivih oseb. To je nastalo vsled stoletnega zatiranja ljudstva po samovladi in pa ker brez parlamenta in svobode ni bilo mogoče, odvajati afektov, ki jih je rodila avtoriteta.“ Tako čitamo pri Schelerju, ki pač ne pozna tudi slovenske književnosti pa zgodovine, politične in socijalne, ki sta mu neznana recimo „Hlapec Jernej in njegova pravica“ ali pa „Smrt in pogreb Jakoba Nesreče“. Ressentimentnikovo ocenjevanje stvari in ljudi, sveta in življenja je za prizadetega mo-trivca kakor ura, ki „ne gre prav“. R tudi ob taki uri se lahko orijentiraš glede časa, če veš, v čem se razlikuje od normalne ure. Sicer pa se nujnost takega korektiva prej ali slej prav znatno zmanjša. V cvetani nove Vesni zadehti „roža mogota“ ter dvigne čarobno čašico v skrivnostni in zdravilni napoj — opelinjenim dušam. Ime ji je Svoboda. USMILJENIH SRC! < Ljubezen in sovraštvo. Qovraštvo, brezmejno sovraštvo je ime v'* bolezni, ki je Evropo naših dni vrgla na smrtno postelj. Zavist in nevoščljivost, dvoje silno strupenih zeli z gredice sovraštva, razjedata bolniku v groznici drob in — dušo. In kakor v zasmeh vsem dobrim genijem človeštva je do nedavna stal ob pojemajočem življenju namesto zdravnika s preizkušenim receptom — nevaren mazač: nasilje. To je slepota, kakor da Tolstoj ni napisal svoje človeško preproste in nebeško lepe povesti „Od česa ljudje živijo.“ Od česa neki? Čujte: od ljubezni! Od tega čudotvornega drevesa, ki se na njem blesti prelepi cvet odpuščanja in ki po njegovih vejah zori zdravilo najhujšim ranam — usmiljenje. Resnica, hrepenenje, slà . . . so čaše, ki si človeštvo iz njih pije kupo življenja. R „najskriv^ nostnejša med vsemi je — ljubezen“. (O. Župančič). Ljubezen in njegov antipod sovraštvo, to sta nebo in pekel posameznika pa človeške družbe, Črtomir in Bogomila. R kaj neki je idejni votek temu toli pro-slavljanemu — in toli skrunjenemu pojavu —, ki mu je pač najvišjo pesem zapel apostol narodov v 13. poglavju prvega lista Korjnčanom? Napak je mnenje, ki ga pogosto srečavamo širom leposlovne knjige v vezani in nevezani besedi, da bi ljubezen bila — čustvo. Prav gotovo ljubezen ni čustvo, ako se pod to besedo umeva tisto docela pasivno stanje, ki ga psihologija nazivlje čustvo ugodja. Glavna črta v pojavu ljubezni je marveč aktivizem, neka tajna življenje oplojajoča in bogateča moč; dej-stvovanje in ne kvijetizem je bistven znak tudi za sovraštvo, ta življenje dušeči in moreči utrip človeškega duha. — Gorivo, ki se ob njem vselej in povsod hrani „plamen“ ljubezni so marveč te ali one — vrednote. Žive in nežive stvari: človek, priroda, umetnost, Bog, domovina, šport. . . vse to je lahko predmet naše ljubezni in našega sovraštva, v kolikor vsebuje eno ali več pozitivnih, oziroma negativnih vrednot. Da se naučiš ljubiti, se moraš naučiti — gledati, tako pravi Maeterlinck, kajpada gledati z notranjim očesom, ki odpira vrata do neskončnosti. Koliko je bratov, ki bi lahko rekli z Maeterlinckovim prijateljem : „Dvajset let sem živel svoji sestri ob strani, videl pa sem jo še le takrat, ko je umrla naša mati!“125 Tukaj bodi govora samo o ljubezni in sovraštvu do človeka, o tem najvažnejšem gibalu pri oblikovanju življenja in kulture! Lep ali zdrav, učen, značajen, blag, svet. . . posameznik, to je sredotočje ljubezni do človeka. Ta reč pa se nima tako, da bi morda vzljubil to in to osebo, ker je taka in taka, ampak v tistem deju svojega duha, ki mu pravimo ljubezen, še le izveš, da je oseba, ki jo ljubiš, lepa ali plemenitega srca, skromna, polna božjega duha . . . Izhodišče ljubezni namreč ni izkustvo, kakor se to trdi o intelektualnem spoznavanju. „Ljubiš in sovražiš lahko nekaj, česar nisi nikoli , d oznak v pomenu čutnega in vsega .izkustva1, ki sta mu pogoj ta ali ona realnost in pa te ali one vrste dražljaj; ljubezen in sovraštvo marveč soodločujeta, kaj da doznavamo na ta način.“126 Na veličastnem zgledu, ob ljubezni do Boga, se nam to pona-zoruje s Pascalovim globokoumnim vzklikom : „Ne bi te iskal, da te nisem že našel!“ O ljubezni veljajo doslovno besede : Bitja našega vsa cena v tebi se spočenja, menja. (O. Župančič). Ljubezen pa ni djoznavanje vrednot (zdravja, lepote, plemenitosti, svetosti . ..), ampak svojevrsten odnošaj do bitja, ki vsebuje eno ali več takih vrednot. Kdor ljubi prijatelja, dekle, očeta ali mater, Boga, svojega dobrotnika . . ., ta ne ljubi tega, kar se imenuje lepo, čilo, brhko, značajno, popolno, dobro . . ., temu je marveč na svoj način dano bitje, ki kot nositelj teh vrednot stoji visoko nad drugimi bitji. Bistvo ljubezni je njena rast, njeno nadce-njevanje, ki se javlja kot težnja do višje vrednote. To je neke vrste kretnja duha v smeri od nižje do višje in tudi najvišje vrednote, podobna raketi, ki se vname, dviga kvišku in najlepše zažari na svojem zenitu. To je točno opazil že Platon, trdeč, da je ljubezen premikanje od nebivajočega do bivajočega. Vsa nje tajna je v tem, da odpira oči duha za vedfio višje vrednote. Nastajajoča ljubezen, ki se običajno vname ob tej ali oni bolj mimogrede opaženi vrednoti, je kakor bi se nekaj vstavilo pred osebo, ki jo vzljubljaš, ter venomer prigovarjalo, dokler ti kakor na dlani ne pokaže, kaj da vsebuje višjih vrednot, nego pa druge osebe. Kakor mi je razum v stanu pojasniti, v kakšnih odnošajih je ta ali ta pojav iz gmotnega sveta s tem ali drugim pojavom odtod, tako mi je ljubezen s svojim jezikom v stanu povedati, da je v ljubljenem človeku vtelešena ena ali več višjih, oziroma najvišjih vrednot. A sovraštvu teče beseda v nasprotno, v nič deva-jočo smer. Zato pa je tisto vprašanje, ki ga tupatam stavijo „slepi modrijani“, češ, zakaj ali iz kakih razlogov pač kdo ljubi tega ali onega človeka, abotno vprašanje, pravi enfant terrible, ki ga je rodilo intelektualistno, preinte-lektualistno in zato tukaj neumestno pojmovanje, ki bi hotelo vse na intelektualni način „razumeti“. Zanj je docela transcendentno spoznanje, da je v tem oziru — „ljubezen tiranija“ s svojo zakonitostjo in samosvojim načinom uvidevanja. Saj se pač ljubezen in sovraštvo ne ravnata po tem, v koliko obrajtaš to ali ono vrednoto, marveč cena posameznih vrednot po tem, ali jih nosi človek, ki ga ljubiš, oziroma sovražiš.* Kakor bi taki „razlogi“, ki jih posameznik vsikdar še le naknadno navaja za dani akt ljubezni ali sovraštva, res bili razlogi. „Pisma osebe, ki jo ljubiš, ti ni mogoče brati po .zahtevkih' bodisi slovnice ali estetike ali sloga; in kakor .odpad' ti je v duši, če ravnaš tako. Sleherna lastnost, dejanje in nehanje ljubljene osebe dobi svojo popolno vrednost še le od osebe, ki jo nosi ali proizvede." 127 Zato pa ljubezen vsakokrat vnaprej očrta neke vrste namišljeno, idealno sliko osebe, ki stoji pred teboj, in pa njene cene128. Ta slika je kajpada le tedaj upravičena, ako temelji na vrednotah, ki jih v istini doznavaš; ako pa je le neosnovan, presubjektiven plod duha, ki precenjuje, povišuje, idealizira svoj predmet, tedaj „ljubezen" rada doživi tako razočaranje, kakor ga pretresljivo predočuje Prešernova „Izgubljena vera", ki „en sam pogled jo vzel je preč". Zadnja kitica te iz živega živ- * Veličastna ilustracija te aksijomatike je „Solnčna pesem" sv. Frančiška, ki so mu solnce, luna, zvezde, zemlja, ogenj, veter, zrak, ptice, voda, cvetlice . . . krat-komalo vse „creature" po njegovi ljubezni do Boga — bratje in sestrice. „Zato je vse ljubil, ker je ljubil Boga“, (flleš Ušeničnik, Knjiga o življenju. 1916, str. 142). ljenja spočete umetnine je cela psihologija „ljubezni“, ki ni — ljubezen: Srcé je moje bilo oltar, pred bogstvo ti, zdaj — lepa'stvar. Ljubezen in sovraštvo sta po svojem bistvu stvar ja joči pa uničujoči princip življenja, živa pa mrtva voda človeštva. Ker je kretnja ljubezni vselej usmerjena proti višjim vrednotam, dočim se sovraštvo pomika v nasprotni smeri, se nam v aktih ljubezni odkrivajo vedno višje, nove vrednote. f\ vrednote so pragibalo našega hotenja, dejanja in nehanja — to se pravi : življenja. Ta spoznatek je pač dovolj argumenta za presojo strašnega klica „Vzgajajmo k sovraštvu!“* Vsako bitje stremi po tem, kar ljubi, in se upira temu, kar črti, to je velepomemben in evidenten aksijom za dejanje in nehanje kulturnega politika! Troje oblik. Ljubezen in sovraštvo do ,tega ali onega človeka, tudi do samega sebe, lahko očituje sledečih troje med seboj neodvisnih oblik, ki odgovarjajo trem stopnjam, raz ktere se javlja bivanje posameznika : telo, duševnost, oseba. Rko ljubiš telo, je to vitalna ali „strastna“ * Kot vredni bratec po duhu se mu pridružuje poziv: „VeC zaušnic, manj poljubov!“ (Macchiavelli). ljubezen (do življenja);* ako ljubiš tuji ali svoj jaz, je to duševna ljubezen; ako pa ljubiš „osebo“, ki je enota vseh (telesnih, duševnih in duhovnih) dejstev tega ali onega človeka, je to duhovna ljubezen. 1. Vitalna ali „strastna“ ljubezen. Ob vitalni ljubezni se ti odpira oko duha za spoznatek, da gre na poprišču življenja, kjer vse življenske sile težijo za tem ciljem, da raste in se ohrani vrsta (ne posameznik!), tej ali oni izmed kvalitet življenja cena nad druge bi-ologične vrednote. Kdor je vzljubil vnanjost Živega bitja, bodisi človeka ali živali, ta v aktu svoje ljubezni spozna, da ima pred seboj plemenito (= kar zasluži biti plemenu za vzorec), žlahtno, izredno življenje, ki mu gre mesto pred poprečnim, vsakdanjim, običajnim, in kaj še le pred malovrednim, bornim, slabotnim življenjem. Beseda „ljubezen“ sama, brez pridevka, znači spolno ljubezen (ne poltenost!) med moškim in žensko, to je vitalno ljubezen do živega bitja drugega spola, ki ni istovetna s * Od nje se mora razločevati to, čemur pravimo čutna ali „poltena“ (kar ni isto kot „spolna“) ljubezen in kar sploh nima pravice do imena ljubezen. „Čisto .čutni* odnošaj do tega ali onega človeka je ob enem popolnoma mrzel odnošaj, povsem brez ljubezni. V takem odnošaju staviš drugega človeka nujno le v službo svojih poltenih občutkov in kvečjemu svojega u ž i t k a.“ (S c h e 1 e r, Von Liebe und Haß, str. 71). spolnim gonom. Spolna ljubezen daje prvovrstnemu in krepkemu življenju prednost pred bornim in medlim. Ta funkcija spolne ljubezni je tolikega po-mena za zboljšanje plemena, daje ne nadomesti nobena naprava, četudi bi se še bolj sklicevala na ugotovitve znanstva in izkustva, nego to delata sodobna „plemenska etika“ in „plemenska politika“. „Sleherno prizadevanje in sleherna naprava, ki ji je cilj, da se pleme po-žlahtni, se mora oprijeti spolne ljubezni z njeno odbirajočo silo, ki je že prvotno v človeku in v vsakem živem bitju dvospolne vrste, ter mora računati z nje ,nenadomestnim‘ bitkom.“ Edino prava „plemenska politika“ je namreč v tem, da vzgoja pristnost prvotnih utripov spolne ljubezni kar najbolj občuvaj pred raznimi zablodami, kakor so: enostranski ozir na doto, spolna slà in kar je podobnega. „Kar pelje do pravega izboljšanja plemena, to ni ,izkustvo* in pa na njem temelječi znanstveni prevdarek, temveč v nekem smislu prav narobe: treba je zopet priboriti veljavo instinktivnim utripom spolne ljubezni, ki sta jo zasula in prekrila ,izkustvo* in pa zgolj intelektualni prevdarek.“ (Scheler).129, 2. Duševna ljubezen je nadcenjevanje na področju kulturnih vrednot spoznavanja in umetnosti, ki jih jemljemo v misel, ako pravimo, da je kdo: učen, bistroumen, izobražen, razsoden, poznavalec in prijatelj umetnosti . . . Govoreč o prijateljski ali pa zakonski ljubezni, o ljubezni do staršev, bratov in sester, pač vsikdar mislimo v prvi vrsti na duševno ljubezen do tujega jaza. Nje neodvisnost od telesne vnanjosti je prelepo naglašena v Bogomilinih besedah: Ljubezni prave ne pozné, kdor meni, da vgasniti jo more sreče jeza; gorela v čistem, v večnem bo plameni zdaj in ko mi odpade trupla peza. (F. Prešeren). Ta oblika ljubezni ti širom odpre oko duha za vse to, kar ima tuji jaz samosvojega in kar se po svojem bistvu umika razumu pa besedi (individuum ineffabile). Ta in ta tuji jaz, ki se ti v utripu tvoje ljubezni don čisto in popolnoma razodene, je za koga „drugega“ le ta ali ona „socijalna oseba“ : recimo tvoj „brat“, ki je njegov „sosed“, domači „župan“, „trgovec" itd. „V tem slučaju tisti, ki ljubi, vidi več tega, kar je, nego pa drugi; on in ne „drugi“ vidi nekaj objektivnega in istinitega.“ (Scheler.)130 Iz teh uvidevkov pa sledi pomenljiv zaključek: da jedro monogamskega zakona tvori duševna ljubezen do tujega jaza in ne (spolna) ljubezen do njegovih telesno-vitalnih kakovosti. Najlepši dokaz za to trditev je Turek s svojim mnogoženstvom in pa naziranjem, da — žena nima duše. Zato pa tudi ni res, da bi zakon bil le „naprava za razploditev“, kakor to uči naturalizem.* Kulturni razvoj človeštva izpričuje v zanimivih pojavih, da si to uvidevanje le polagoma krči pot. Koliko staršev n. pr. še danes zahteva prvo besedo pri ženitvi in možitvi mladega zaroda kljub staremu izreku, da „se zakoni sklepajo v nebesih“, kar bi se reklo, da je in bodi glavno — „bo li srce ob srcu srečno“.131 3. Duhovna ljubezen. Bolj redko sejana duhovna ljubezen, ki je najvišja oblika ljubezni, biva s svojimi darovi v tem ali onem bitju, ki mu pritiče pridevek „svet“. Zapoved ljubezni do bližnjega pa propoved na hribu pač zastopata to najvišjo obliko ljubezni, „flko si skušam predočiti to obliko ljubezni, so mi v mislih najplemenitejši in najsvetejši izmed ljudi, o katerih nam poroča zgodovina“. Vsi tisti n. pr., veliki in največji (Kristus, Buddha, sv. Frančišek...), ki občudujejo zemske stvari in — se jim odpovedo, ker to in ono še bolj ljubijo, nego pa recimo življenje, bogastvo, slavno ime . . . Tako je Frančišku Asiškemu uboštvo „cvetoča ljubica in nevesta“ zato, ker manj ovira utrip svete ljubezni, ki ga je ta svetnik toli krepko čutil prodirati iz svojega osredja, nego pa bogastvo, ki nam duha obrača na gmotne reči.132 * Podobno poroča Tacit o germanskih ženah, da ne ljubijo tega in tega individualnega moža, temveč — „očeta otrok“. Trovrstno obliko ljubezni izpričuje pred vsem velikokrat doživljeno dejstvo, da je kdo „strastno zaverovan“ v telesne vrline tega ali onega človeka in obenem sovraži njegovo duševno manjvrednost, ali pa narobe, da globoko ljubiš duševne lastnosti človeka, ki s svojo vnanjostjo naravnost odbija. Dà pa se tudi istočasno kar najbolj sovražiti eno in drugo, a vendar ljubiti to, kar je „božjega“ v tem človeku. „Sovraštvo, ki se razteza tudi na to, najvišjo stopnjo bitka, je ,hudičevo'; sovraštvo, ki zadeva duševni bitek, ,zlobno', a telesno sovraštvo .malovredno." (Scheler).133 Ve, tajne življenja — „najskrivnostnejša med vsemi je ljubezen !“ Sočutje. Jz praskrivnosti tega, kar imenujemo ljubezen, 1 si pije sokov svojega bitja in žitja oni pojav našega duha, ki v danem položaju stori, da postane — človek človeku Bog. V ljubezni ima svojo koreniko — sočutje, ta lovorjev venec na glavi gospodarju vsega stvarstva. Njegov čar je tem sijajnejši, čim bolj nas od dne do dne rastoča zamotanost socijalnih odnošajev uči, da posameznik v vrtincu modernega življenja edinole s svojimi močmi več ne uspeje. Kadar ti nekaj tajinstvenega kreta dušo — in roko — v tej smeri, da se z veselim raduješ in s trpečim sam trpiš ter, o tajna vse sladkosti — odpuščaš: takrat si „tempelj božjega duha“. Saj „človek ni nikdar tako lep, kakor če prosi odpuščanja ali pa če sam odpušča“. (Jean Paul). To poslovanje človeškega duha je kakor jeklen ščit življenja, ki si ob njem svoj strupeni zob skrha sleherne vrste surovost, okrutnost, zloba, nevoščljivost, ljubosumnost, škodoželjnost . . . Kajpada vse, kar se izdaje za sočutje, ni sočutje in v naši dobi nadomestkov bi te zlasti farizejsko oblačilo te ali one recimo „simpatije“ utegnilo prav lahko ukaniti za pristno soveselje in sotrpljenje. Kaj je torej jedro sočutja? Pristen, to je nepatvorjen doživljaj sočutja ima to lice, da se sočustvujoč vdeležuješ tujega čustva, veselja ali boli tega ali onega človeka, da ti, kakor pravimo, njegova stvar gre k srcu. Celotni doživljaj sočutja potemtakem jasno kaže dvoje komponent: da veš, kaj čuti tuji jaz (veselje, radost, bol, trpljenje, žalost . . .), in pa to, k a r č u t i š t i o b t u j e m čustvu, ko si recimo veselega človeka vesel ali ko ti je hudo ob tuji bolesti. Dočim je torej ljubezen samorastel pojav na njivi tvoje duševnosti, nosi sočutje na sebi znak reaktivnosti: tvoje sočutenje je taka in taka reakcija tvojega jaza, ko si, čuteč ali doživljajoč za njim, doznal in doumel, kaj temu ali onemu dviga srce, stiska dušo. Preiskusni kamen za pristnost ali nepristnost sočutja je v odgovoru na vprašanje, ti je li v takem odnošaju dan tuji jaz in njegovo čustvo ali pa ne. „Pristno sočutje se javlja prav v tem, da narav in bitje tujega človeka in njegovo inidividualnost privzema v predmet sotrpljenja in soveselja. Kje neki najdeš globlje soveselje, nego veselje ob tem, da j e ta ali oni tako dovršen, vrl, čist, kakor je? In kje globlje sotrpljenje, nego je ono, da mora tako trpeti kot trpi, ker je tak in tak človek?“134 Spoznatnost tujega čustva je zato obenem meja za možnost sočutja. Občna psihologija namreč uči, da se ti je tem težje dokopati do tujega čustva, v čimbolj vnanji (periferni) plasti našega telesno-duševnega bitka mu je mesto. Izobražencu pride n. pr. težko do zavesti vsa kakovost radosti, ki jo preprost človek čuti ob hrupni godbi : zato pa se ti tudi ni lahko radovati te vrste razveseljevanja. Lažje nego čutna čustva si je osvojiti to ali ono vitalno čustvo tujega človeka in tudi živali, ono čustvo torej, ki je nekak barometer padajočega ali dvigajočega se življenja. Za to plast čustev je pri normalnem človeku sočutje že čisto normalen pojav. „Smrtni strah ptiča, njegova svežost ali medlost itd., vse to nam je nekaj .umljivega* ter vzbuja naše sočutje, dočim ti je kakovost njegovih čutnih čustev popolnoma nedostopna. In prav isti človek, čigar užitkov čutne vrste izobraženec ne more „umeti“ in ne „soobčutiti“, širom odpira vrata svojih vitalnih čustev našemu umevanju ter vzbuja naše globoko sočutje“. Najbolj dostopna in najlažje sočutljiva pa ti je najno-trajnejša (najcentralnejša) plast tujih čustev — duhovno čustvo. „Žalost Jezusovo v Getzemani lahko umeje in ob njej tuguje vsak posameznik katerekoli dobe, kakegakoli ljudstva ali celo plemena; in za sleherno srce, ki se vanjo poglobi, ta žalost ni morda povod, da se ob njej spomniš svojih malih ali velikih boli, ampak nekaj večjega in novega, česar poprej nisi poznal.13“ Le navidezno pa je sočutje tedaj, ako n. pr. umeješ tujo bol in ti gre — ne „k srcu“, temveč „na živce“: takrat v istini ne sočutiš s tujo, marveč s svojo, od one povzročeno boljo. To je tako, če recimo ta ali oni obdaruje berača, „samo da odide“. In še ena vrsta zgolj navideznega sočutja bodi omenjena! Kdor n. pr. „souživa“ veselje pohvaljenega otroka, ta ne čuti v svoji duši tiste razigrane radosti, ki jo otroku bere z obraza. Njegovo soveselje je marveč le svojevrsten čustven odziv svojega jaza ob otrokovi radosti. Lahko pa se^primeri, da sesam nalezeš tujega čustva, pozitivnega ali negativnega, to je da jok, smeh, gesta . . . kot telesni izraz tujih čustev povzroči v tebi prav isto radost, bol, žalost . . . kot stopa v teh izrazitih na dan, ne da se iz svojega odzoveš tujemu čustvu, — kar je glavni znak pristnega sočutja. Solze ob grobu ali v gledališču niso vsikdar solze sočutja. In „zgodi se v gledališču, zgodi se na cesti, da se spogledajo ter se smehljaje pozdravijo tujci ob eni sami besedi, ki je ljuba vsem, ob enem samem veselem solnčnem žarku, ki je nepričakovano zablisnil izza oblakov. Pozdravili so se in koj so si tujci, ne poznajo se, ne mislijo več drug na drugega; svetla špranja je ugasnila, tiho so se zaprle duri“. (Iv. Cankar: Pobratimi). Najvišji lik sočutja, ki si ž njim človek obenem poje svoj Magnificat, pa je — usmiljenje. To je sotrpljenje, povečano sotrpljenje „z viška povečane moči in dostojanstva“. A na- sprotje mu je hladni, odbijajoči in dejanju tuji „obžalujem“. Ta nikalnica je ena izmed neslanih floskul, kar jih je zaplodila moderna konvenci-jonalnost. Naj bi tudi usmiljenja bogato bilo naše novo življenje! „Dvignite glave!“ fili ste živeli, ali ne živeli? (Iv. Cankar). Qočna breskev življenja vsebuje za modernega ^ izobraženca in še bolj menda za „izobraženca“ grenko, pregrenko jedro: smrt. Smrt, to se pravi : strah pred smrtjo ga je že silovito osleparil za zaklade — življenja. Najogavnejši izraz te strahopetne ideologije je pač dejstvo, da življenje bolj in bolj nehava biti stvar doživljanja ter v vse večji meri postaje predmet — trgovske špekulacije. Zavarovalni vzorec v vseh mogočih oblikah, to je triumpf razuma in — bankerot duha! Strah za življenje je nekaj povsem naravnega, živemu bitju za varstvo danega, da bi življenje ne prišlo brez potrebe v nevarnost. Abnormalnost se začenja tam, ko se človek vznemiri in trajno vznemirja ob veljavnosti pri-rodnega zakona, da — kar se rodi, vse smrti zori. Maeterlinck ni kdovekaj zgrešil cilja rekoč, da — „v našem življenju in našem svetu šteje samo en dogodek, naša smrt“.136 Strah pred smrtjo najdemo menda v vseh časih in pri vseh narodih. In zgodovina filozofije uči, da je vse človeško modrovanje v svojem jedru pravzaprav le nekak „koren tečen“ zoper neljubo misel o minulosti našega bivanja na zemlji.* Ali doba naših dni spada brez dvoma med tiste, ki v tem oziru nosijo na čelu pristen znak dekadence, Se še dobijo, ki, vršeč dolžnosti svojega stanu ter se v duhu in resnici veseleč življenja, mirno čakajo, da „pride“ smrt po njih. Toda večina jih ob sami besedi, ob domisleku, pogledu in vsem, kar je v zvezi s smrtjo**, četudi si te slabosti morda ne priznajo, vztrepetava notri do temeljev svojega bitka in žitka. In to je dekadenca, propadanje življenja. fìko zdravilo odstrani vzrok bolezni, se zdravje bolniku vrne. Glavni vzrok bolnemu življenju sodobnega inteligenta je evangelij o tisti civilizaciji, ki se opira edinole na razum in ki nam za polnovredno življenje ponuja le plehki surogat nekakega vegitiranja v zgolj perifernih plasteh našega bitja, kjer še kraljujejo: „sreča“ in „beda“, „prijetno“ in „neprijetno“, „sla“ in „bolečina“ pa podobni bogovi. Jaz bi tukaj zapisal zdravilo po Daudetovem receptu: Memento vivere! Imej v mislih živ- * Montaigne pravi: „Toute la sagesse et discours du monde se resoult enfin à ce poinct, de nous apprendre à ne craindre point à mourir“. (Essais I., 19). ** Morda ima Bacon še danes prav s svojim izrekom, da — pompa mortis magis terret, quam mors ipsa (pogreb da bolj straši, nego pa smrt sama). ljenje, pravo življenje in mu zaupaji F\. Rodin ima prav: „V naši dobi ubijamo v svojih srcih lepoto življenja. .Življenje je žalostno, človek je grd“ — tako slišiš dan na dan. To so ideje bolnih ljudi. Za me ni več te filozofije trpljenja“. Novo naziranje o svetu in življenju, ki se poraja in ki sem ga že v misel vzel,* bogato vsebuje zdravilnih snovi. Čujmo, kaj vse si od tega naziranja obeta navdušen glasnik nepa-tvorjenega življenja, kakor ga je začel z velikih vidikov poveličevati Bergson : „Eno pa vemo: to bo tako, kot bi prvi korak v cvetoč vrt storil človek, ki je leta in leta ždel v temni ječi. Ta ječa so obdajajoči nas ljudje s svojo civilizacijo, omejeni od razuma, ki se obrača le do tega, kar se da mehanizirati. In oni vrt bo — pisani svet božji, ki se nam, čeprav šele v daljavi, začenja odpirati ter nas glasno pozdravlja. In tisti jetnik je — evropski človek od danes in včeraj, ki hodi okrog vzdi-hajoč in stokajoč pod bremenom svojih mehanizmov in ki je, imajoč le zemljo v pogledu in težo v udih, pozabil svojega Boga in svoj svet“.137 Tako se glasi veličastni himnus, zapet Dionizu in Hijacinti, ubran na akord, da — „je treba dodobrega spoznati vso prečudežno lepoto tega življenja“. (Iv. Cankar). Gl. poglavje: „Mi nočemo umreti — mi hočemo živeti !“ Tako „prebujenje“ k novemu življenju odpira pot do neskončnosti in do vekomaj. Tudi naš vedec in videc mu ves vzhičen poje čast in slavo : Tvoje življenje bilo je pozabljeno, neizrabljeno ginilo v glóbel kot voda na Krasi — zažuborelo bo, v solncu blestelo, sebe in brod bo veselo zibalo, bodro do morja poti bo iskalo: tam — kot borila bi se za obzorje širom brez konca razlita nebes in morje — večnosti dve, ki nasprot si strmita . . . (O. Župančič). Zagovor. I jubi čitatelj ! Utegneš v me naperiti očitek, ^ da nisem razgrnil točnega programa za novo življenje. Imaš prav! Res nisem podal takega programa, lepo opredeljenega in razločno začrtanega od tujih področij. Ali ost tvojega očitka bi tukaj zgrešila svoj cilj, to bodi posebe naglašeno. Takega programa namreč niti nisem nameraval podajati, ker mi ni bilo do tega, da vsiljujem — duševne berglje. Pred duhom mi je marveč lebdelo nekaj idej, smernic z vzgojnega področja : starih, prastarih, novih in večno novih. Te sem tukaj razgrnil — praktičnemu življenju v orijentacijo in za vresničevanje po zajednicah kakor so : rodbina, šola, cerkev, poklic, narod, država . . . Morda porečeš, da so ideje zares „zvezde na nebu človečnosti“, toda po načinu zvezd — večno nedosegljive. In tedaj ti odvrnem z velikim bistrovidcem in prvoboriteljem v vzgojeslovnih vrstah, da je vse prazno početje, če „vodilnim članom te ali one zajednice niso pred očmi — večne zvezde vodnice“. (Kerschensteiner). Programi se menjajo, ideje pa ostanejo. Ideje, uzori — „iz luči večne so rojeni“. (S. Gregorčič). Ako jih ta ali ona doba ne vidi, s tem ni rečeno, da jih ni. To velja tudi za tiste ideje, ki bi naj bile — smernice novega življenja po sodnjem dnevu svetovne vojne. Sicer pa — »cilje postavljati se pravi verovati“. (Rathenau)! Res je, da sila kola lomi, toda i to je danes živa istina, da — velika vera prikliče kralja Matjaža izpod gore: verovali so naši veliki mrtveci, Prešeren in Jenko, Aškerc in Gregorčič . . ., mleko njihove vere smo pili mi in naši bratje in — živa vera nas je izveli ča la. Samo ravnotežja ne smeš nikdar izgubiti. Zato pa imej oko uprto v zvezde, a noga ti krepko stoj na zemlji! * * * Habent sua fata libelli! Po naše bi se reklo, da je usoda tega, „kar leze ino grede“ izpod tiskovnega stroja, včasi do skrajnosti muhasta. Dne 8. januarja 1919 preteče sto let, kar je umrl naš veliki klicar Valentin Vodnik. Tudi on je očrtal svojemu narodu v velikem, „Napoleonovem“ trenotku — smernice novega življenja. Kaj drugega neki je veličastna budnica k pričetku novega duha in novega naroda — „Ilirija oživljena“, ki ji je slavna, na lastno jakost oprta preteklost dovolj poroštva za vero v veliko bodočnost! R patrijotov nos je zavohal „veleizdajo“ in — budnica je postala labud-nica, v pesnikovem življenju se je zaredila kal smrti. R jaz — „veleizdajalec“ sem v duhu gledal svoje vislice; ko se je menjala straža pod rešetkami v oknu moje ječe, mi je trdo poveljevanje vsikdar zvenelo, kakor da je Aga, ves v sladostrastju, zarjul: „Penjite ga nebu pod oblake!“ In iz takih doživljajev so v moji srčni krvi vzklile — „Smernice novega življenja“, ki bi hotele biti skromen donesek za vresničenje „veleizdajalskih“ besed, ki so prikipele iz ilirskega, to je jugoslovanskega srca Vodnikovega, da — En zarod poganja, prerojen, ves nov! ft Naslovi citiranih del. 1 Upravičuje ga n. pr. W. Börner s svojim spisom „Erziehung zur Friedensgesinnung“. 1918. 2 Debevec, Vzori in boji. 1917. — Glej „Sklep“ in pa začetno besedo „Odkod in kam“. Zlatih besed, na naslov ljudskošolskega učitelja, podaje tudi V. Be že k, Občno vzgojeslovje z dušeslovnim uvodom. 1913—1916, str. 277. 8 D rti n a, Ideali vzgoje. Iz češčine prevedel L. Lončar (v knjižici „Kaj hočemo? Poslanica slovenski mladini.“ 1901), str. 32, 71. 4 Arbeiter-Zeitung, 1918, št. 287 — v oceni Börner j eve „Erziehung zur Friedensgesinnung“. “Messer, v „poročilu“ o pomenu sodobne psihologije za pedagogiko, medicino, jurisprudent) in narodno gospodarstvo v „Jahrbücher der Philosophie“, IL, 1914. 8 Elsenhans, Der Krieg als Erzieher. 1914, str. 6. 7 Ruttmann, Die Hauptergebnisse der modernen Psychologie mit besonderer Berücksichtigung der Individualforschung. 1914, str. VI. 8 Rathenau, Von kommenden Dinqen. 1918, str. 14. 9 Kratek jedrovit pregled kulturnega prizadevanja te vrste izza antike pa do danes daje D rt i n a s svojimi „Ideali vzgoje“ (gl. op. 3). 10 S c h e 1 e r, Zur Idee des Menschen (v svojih „Abhandlungen und Aufsätze“, I., 1915), str. 319. 11 Eucken, Zur Sammlung der Geister. 1914, str. 47. 12 Förster, Erziehung und Selbsterziehung. Hauptgesichtspunkte für Eltern und Lehrer, Seelsorger und Jugendpfleger. 1917, str. 9. 13 Milčinski, Ptički brez gnezda. Povest. 1917, str. 71. 14 Temelj tem izvajanjem tvori Bergson, Schöpferische Entwicklung (L’évolution creatrice). 1912, in Schelerje.va dela; zlasti sledeči spisi v njegovih „Abhandlungen und Aufsätze“, I. in II., 1915: Zur Idee des Menschen (I.),'Versuche einer Philosophie des Lebens (II.), Das Ressentiment im Aufbau der Moralen (1., poglavje „Organ und Werkzeug“). ' 15 Bergson, ib. str. 50. — 10 Isti, str. 155. 17 S c h e I e r, Ressentiment, str. 270. 18 S c h e I e r, Der Formalismus in der Ethik und die materiale Wertethik. 1. (1913), II. (1916). — I., 126. 10 Isti. I., 125. — 20 Isti. I., 126. — 21 Isti. H., 238. 22 Isti. IL, 239. 23 Brazda je tukaj jedva zarezana. Gl. Löwenstein, über den Akt des Könnensund seine Bedeutung Kr Praktik, Didaktik und Pädagogik (v „Zeitschrift für pädagogische Psychologie und experimentelle Pädagogik", XII., št. 7/8). 24 Sch eie r, Ethik (gl. op. 18). — II., 240. “ T a.y 1 o r, Die Grundsätze wissenschaftlicher Betriebsführung (The Principles of Scientific Management). 1913. 23 Glej vn. pr. Piorkowski, Beiträge zur psychologischen Methodologie der wirtschaftlichen Berufseignung (1915), — ki mu tukaj pretežno sledim. 27 R u 11 m a n n, Die Hauptergebnisse der modernen Psychologie. — 28 Isti, str. 1—3. Münsterberg, Grundzüge der Psychotechnik. 1914. — 30 Isti, str. 429, 437. 31 Piorkowski j Wirtschaftliche Berufseignung, str. 6. — 82 Isti, str. 71. — 33 Isti, str. 31. 34 A n schütz, Die Intelligenz. Eine Einführung in die Haupttatsachen, die Probleme und die Methoden zu einer Analyse der Denktätigkeit. 1913. 35 W. S t e r n, Die differentielle Psychologie in ihren methodischen Grundlagen. 1911, str. 8. 36 Münsterberg, Psychotechnik, str. 103. 37) O načelih preizkuševanja z metodo testov glej n. pr: Anschütz, Die Intelligenz, str. 309—370; Meumann, Abriß der experimentellen Pädagogik. 1914, str. 223—238; Stern, Die differentielle Psychologie, poglavje: Das Prüfungs-Experiment. 38 Hartnack e, Das Problem der Auslese der Tüchtigen. Einige Gedanken und Vorschläge zur Organisation des Schulwesens nach dem Kriege. 1916. 33 Kerschensteine r, Freie Bahn für den Tüchtigen. 1918, str. 7. 40 Glej Fr. Ušeničnik, Vzgojeslovna načela. 1918, poglavje: Koedukacija, str. 55. 41 B e ž e k, Vzgojeslovje, str. 278. 42 Bergson, Schöpferische Entwicklung. 1912,str. 181. Glej tudi Münsterberg, Psychotechnik, str. 34, 36. 43 Messer, Einführung in die Erkenntnistheorie, str. 5. 44 Anschütz, Die Intelligenz, str. 130. 45 V lepi, branja in vpoštevanja vredni knjižici „Tolstoj kot učitelj“, ki jo je angleški spisal Howard Crosbey in poslovenil Lj. Furlani. 43 Eisler, der Zweck. Seine Bedeutung für Natur und Geist. 1914, str. 240. 47 Glej n. pr. Ruttmannov (članek: „Ueber Begabung, Arbeitsteilung und Berufswahl („Theoretische Gedanken zu praktischen Bedürfnissen)“ — v „Zeitschrift für pädagopische Psychologie und experimentelle Pädagogik“, 17. let., št. 5/6. 48 Masaryk, Sebevražda hromadnym jevem spole-čenskym moderni osvéty. 1904. — Poglavje: Razumové vzdèlani, str. 94. 43 Ljubljanski zvon, 1918, str. 591. 30 Glej op. 45. 51 Kerschensteiner, Freie Bahn für den Tüchtigen. 1918, str. 16. — 52 Isti, str. 19. 53 Rathenau, Von kommenden Dingen. 1918, str. 18. 54 Glej n. pr. Brunswig, Das Vergleichen und die Relationserkenntnis. 1910. 64 Gl. Sehe ler, Die Ehrfurcht, v svojih „Abhand-lungen und Aufsätze“, 1., str. 36. 56 S c h e 1 e r, Ressentiment. I., 256. 51 Rathenau, Von kommenden Dingen. 1918, str. 35. “8 O šolskih sadovih pretiranega intelektualizma gl. lepo poglavje „Šola in dom“ v Bežkovem Vzgoje-slovju, str. 276. 59 Külpe, Die Philosophie der Gegenwart in Deutschland. 1914, str. 4. 60 Schultz, Die Philosophie des Organischen (v „Jahrbücher der Philosophie“, 1.), str. 188. 61 Rathenau, Zur Mechanik des Geistes. 1917. 02 Isti, str. 77. 61 Rathenau, Von kommenden Dingen. 1918. 64 O tem ustroju gl. n. pr„ Ozvald, Psihologija, risbe št. 13 in 15 (v Prilogi) in pa odgovarjajoče besedilo str. 18. 64 Sehe ler, Versuche einer Philosophie des Lebens, str. 208. 36 Sch recker, Henri Bergsons Philosophie der Persönlichkeit. 1912, str. 12. 07 Mehlis, Geschichtsphilosophie (v „Jahrbücher der Philosophie“, I.), str 274. “Maeterlinck, O globokem življenju. Iz franc, ponemčil F. Oppeln-Bronikowski, v izbranem zvezku z naslovom „Von der inneren Schönheit“, str. 170. “Wilde, De profundis. Iz angl. ponemčil M. Meyerfeld. 1917, str. 41. 711 Ks. Meško, Njiva. V založbi „Feldbücherei der k. u. k. 10. Armee“ v Beljaku, zv. 24. 71 Schei er, Zur Phänomenologie und Theorie der S y m p ath ie g ef ü h 1 e und von Liebe und Haß. Mit einem Anhang über den Grund zur Annahme der Existenz des fremden Ich. 1913, str. 7. 72 Sc hei er, Lieber den Grund zur Annahme der Existenz eines fremden Ich, str. 134. — 73 Isti, str. 138. 74 Isti, str. 132. 75 Dom in Svet, 1916, str. 204. 76 Ljubljanski zvon, 1918, str. 293. 77 Wilde, De profundis, str. 63. 78 Sehe le r, Lieber den Grund zur Annahme der Existenz eines fremden Ich, str. 127. — 79 Isti, str. 129. 80 Scheler, Von Liebe und Hass, str. 102. 91 Scheler, Ethik II., 440. 82 Wilde, De profundis, str. 51. 83 Münsterberg, Psychotechnik, str. 38. 84 Stern, Die differentielle Psychologie, str. 4. 85 Gl. Scheler, Versuche einer Philosophie des Lebens, str. 3 in sl.— Liebert, Das Problem der Geltung. 1914, str.84 in sl. — Mehlis, Geschichtsphilosophie, str. 273 in sl. 88 Liebert, Das Problem der Geltung. 1914, str. 86. 87 Isti, str. 90. 88 Eisler, der Zweck, str. 196. 89 Scheler, Versuche einer Philosophie des Lebens, str. 205. 90 Stern, Die differentielle Psychologie, str. 4. — 91 Isti, glej str. 321 in sl., 327 in sl. 92 Glej toplo pisano poglavje o razvoju umetnosti v Bežkovem Vzgojeslovju, str. 104. 93 Wilde, De profundis, str. 67. 94 Glej Anschütz, Die Intelligenz, str. 118 in sl. 95 Scheler, Lieber den Grund zur Annahme der Existenz eines fremden Ich, str. 135. 98 Rathenau, Von kommenden Dingen. 1918, str. 20. 97 Jan Magiera, Gramatyka jfzyka ojezystego w naszej szkole šredniej. (V poročilu c. kr. gimn. v Krakovu, V. okr., za šol. leto 1914—15). 08 Be že k, Vzgojeslovje, str. 254. — 99 Isti, str. 261. 100 Raiz, Gedanken über die Erziehung zur Kunst an unseren Gymnasien. (V letnem poročilu deželne gimnazije v Ptuju, 1907), str, 5. — 101 Isti, str. 13. — 102 Isti, str. 41. 103 Lepih navodil, ki jim je vtisnjen timbre tenkočutne duše, daje Bežkovo Vzgojeslovje, str. 267. — Za dramsko umetnost v šoli bi utegnil biti rabljiv kažipot: Budde, Die Weiterführung der Schulreform auf nationaler Grundlage. 1913, str. 84—89. 104 Raiz, Erziehung zur Kunst, str. 9. 100 Paja R. Radosavljevič, Biblijska pedagogija. Monografija iz istorijske nauke o vaspitanju. 1912. (Tiskano v cirilici). 106 Maeterlinck, Vom tiefen Leben, str. 176. 107 Oesterreich, Die religiöse Erfahrung als philosophisches Problem. 1915, str. 6—7. . 108 Isti, str. 29—30. — 109 Isti, str. 11. — no, 111 Isti, str. 19. — 112 Isti, str. 8. 118 fl. Ušeničnik, Knjiga o življenju. 1916. Poglavje: Tragika moderne duše. 114 Masaryk, Sebevražda, str. 253. 115 Seidel, Das Ziel der Erziehung vom Standpunkt der Sozial-Pädagogik. 1915, str. 12. 1,6 Vlad. Solovjev, flusgewählte Werke, I. Iz ruščine prevedel H. Köhler. 1914, str. 309. 117 S eh eie r, Der Genius des Krieges und der deutsche Krieg. 1915, str. 442. 118 Rathenau, Zur Mechanik des Geistes. 1917, str. 316. 119 O tem je napisal zanimivo študijo, ki ji tukaj sledim, Schei er: Das Ressentiment im Aufbau der Moralen. 120 Schei er, Ressentiment, str. 97. 121 Isti, Na raznih mestih. — 122 Isti, 57. — 123 Isti, str. 104—107. — 124 Isti, str. 107—110. 125 Maeterlinck, Vom tiefen Leben, str. 175. 120 Sch eie r, Von Liebe und Haß, str. 96. 127 Isti, 49. — 128 Isti, 53. — 129 Isti, 111. — 130 Isti, 61. — 131 Isti, 86. — 132 Isti, 71, 84. — 133 Isti, 72. 134 Scheler, Sympathiegefühle, str. 16. 135 Isti, 27. 136 Maeterlinck, Vom Tode. Iz franc, prevedel F. Oppeln-Bronikowski. 1914, str. 1. 131 Scheler, Versuche einer Philosophie des Lebens, str. 227. VSEBINA. Stran Poslanica............................................. 3 Vstajenje............................................. 5 Kaj zahteva veliki čas?...............................14 Pridnih rok! Delavnik in praznik življenja.........................23 Veruj vase !..........................................27 Ni vsak za vse........................................33 1. Ekonomija življenskih sil....................33 2. Mati dobrega sveta...........................37 3. Ne za šolo, temveč za življenje..............47 Bistrih glavi Razum — „naše dobe veličastni sin.“................57 1. V službi življenja ..........................57 2. Pragmatizem..................................61 3. Mejnik.......................................68 Žarnice...............................................76 „Mi nočemo umreti — mi hočemo živeti!“ ... 80 Ključ do „zaklenjene kamrice.“.........................87 Jaz...................................................93 Ti....................................................101 Zgodovina — učiteljica o življenju.................111 Umetnost..............................................118 Kažipot.........................................124 Verstvo...............................................130 Logika srca ..........................................138 Ressentiment..........................................145 Usmiljenih src! Ljubezen in sovraštvo . . . . ».....................157 Troje oblik..................................162 Sočutje . ......................................... . 168 „Dvignite glave!“ . ..................... . . . . 173 Zagovor..............................................177 Naslovi citiranih del . .___._ ......................181 ŠTUUUSKI kOODEUEK