Albertu Staniču ob odprtem grobu
Smrt je iztrgala iz naše sre-dine skromnega in tihega pri-jatelja, tovariša, soborca, na-šega krajana Alberta Staniča. Mnogo prezgodaj je prene-halo biti njegovo srce in pre-rano je ugasnilo njegovo živ-Ijenje.
Rodil se je 5. septembru 1. 1925 na Primorskem, v kmečki družini. Že v zgodnji mladosti mu je umrl oče in zato je tembolj občutil tegobe iivljenja pod fašističnim refi-mom. Družina se je s težavo prebijala skoz iivljenje.
Vletih 1941 —1943, koje ta del Slovenije vstal proti okupatorju, da z orožjem v roki strese s sebe dolgoletni jarem fašističnega in nečlove-škega reiima, so tovariša Sta-niča kot mladeniča aretirali, da bi mu kot mnogim drugim mladim Slovencem preprečili vstop v bojne vrste ie borečih se tovarišev.
Ob kapitulaciji Italije mu je uspelo rešiti se iz zapora in prebil se je do domačega kraja. Toda vojne ni bilo konec. Po domovini, po nje-govi Primorski, je razsajal, poiigal in moril nemški oku-palor. Albert Stanič se je, če-prav izredno mlad, zavedat, da je njegovo mesto med borci za svobodo. Nemudoma po prihodu domov seje vključil v bojne vrste brigade Simona
Gregorčiča. Kot mitraljezec je uspešno in zanesljivo opravil svoje naloge. Kasneje je bil v Briško-beneškem odredu, od 1.1944 pa na kurirski postaji P 24 A. Po osvoboditvi je ostal r JLA do leta 1949, ko je bil demobiliziran.
Tako je tovarš Stanič kot zaveden Slovenec v najteijih trenutkih zgodovine sloven-skega naroda prispeval svoj delež za svobodo, za boljše iivljenje, za vse to, kar imamo danes. Tak bo tudi ostal v spominu vseh, ki smo ga poz-nali.
Naj Ti bo lahka slovenska zemlja. Tvojim sorodnikom pa iskreno sožalje. Slaia Ti!
FRANC KUMŠE