Mart Ogen Diptihi ZA JODY, PRVA iz središča bom iz tebe naj se razkolje svet naj zaigrajo orgle naj vzplamenijo v mavrici ledene galaksije naj zvezde razrijejo dna oceanov naj bo ogenj škrlatna spominčica naj bo pesem ta hip naj bo čas zdrsne naj čas s tvojega popka naj zdrsne navzdol navzkriž 355 356 Mart Ogen navzgor naj zadrsa čas na moj popek na tvojem s šampanjcem s kitaro z bengaličnim ognjem naj škili naj vriska skače naj nag ta trenutek ta pesem ta čas naj bo vsak tak trenutek tak trikoten jeguljast iz enega kosa s ciklamo pred nosom ZA JODY, DRUGA tvoje prsi brez modrčka pomlad bradavice tako majhne ti vsa tako jaz še manjši preden sem te srečal spoznal da si ti ti čisto majhen zdaj dvesto metrov zdaj se višji Mount Everest včasih in včasih sneg bel sneg umazan nič je tvoja koža bela noč je razen poleti ko se jeziš na svoje pege s pegami brez njih se ziblje sonce s tvojimi boki ko greš po hodniku joj sonce operi mi glavo premoči me norca 357 Diptihi zapri mi usta s tvojimi in jaz bom tvoja 69 srečna številka pomladna trava bom bodi kobilica bodi kosilnica bodi dež sonce sploh vsakršno vreme in naj obležim rastem naj bodem ob tvojih poljubih naj bom Mount Everest razširi se čezme in me zalij naj bom pluta naj utonem naj se dvignem iz morja atol ognjenik naj zaškriplje pod nama pomlad naj že mine ta zima SVETOPISEMSKA Kaj je rekla Eva, toliko vode, Adamu, in tako malo miru, Kajn je moj sin, Abel samo tvoj, naj bo mrak, ko pridem. Saj boš zagrnil okna, Abel, čigava je ta odeja, naj bo mrak zelen, ko pridejo mački zvečer, zvonec. Nič nikar ne zvoni, Eva, saj bo mrak, odkleni in bo mrak, pridi, je rekel Abel, Kajn sem, otrok brez Adama, tega so požrli mački na večerji pri bogu odeje, zelene kakor mrak na Evi, Abel, ne spočenjaj tega, iz tega bo 358 Mart Ogen Adam, rekel si, da si Kajn, zato sem te pustila nase, ubij že tega Adamovega otroka, ubij ga, ubij — bom ga, v tebi ga ubijem, da bo bog — kako naj pride bog iz luknje, iz luknje lahko pride samo Adam — saj ti bom prerezal grlo, mati, mati, iz grla ti pride bog, ne pozabi zakleniti, ne pozabi zamašiti zvonca, ust, ne, da si ne bi zapomnil. SE ENA ZAKONOLOMSKA NUNIJ (Novinarjeva smrt) Kako naj pridem vate, tvoj mož ima ohlapna usta, planšarski klobuk, rjav trenčkot, videl sem ga tudi z modro smučarsko čepico, lezel je k tebi na posteljo razkrečenih nog, po tleh je drsal z njimi, kot bi plaval, potem je nekaj prskal tam po rjuhi, ti pa nič, čepel sem pri dnu ogledala, lahko bi ga zgrabil za palec leve noge, s katerim je lovil copato, ga potegnil dol, zakaj ga nisem, zvijalo me je od smeha, kolobarji iz staljenega zlata so se izpod mojih vek zatrkljali po sobi, prekobalil se je, utonil v zlati lavi, izhlapel, tvoj mož, plavač na suhem. Pomagaj bogu, sem si rekel. Smrt je moja zelena ljubica. Smrt je moja zelena. i 359 Diptihi Smrt je ljubica. Četrti julij v minusu. V burnusu. Suša. Še dlje v minusu: kresna noč. Ne šentjernejska. Na zemljevidu vijoličasta barva, ljubezen. Bobneča vročina, v kateri se izgublja glas. Ki ni več zelen. Ki niti siv ni več. Vijoličast? Vsekakor vera. Demagogija. Smrt je ljubica. Smrt je, moja zelena. Smrt je, moja, zelena ljubica. Pomagam bogu, sem ti rekel. A tako, si rekla in odšla. Bog pa je bil pri Kosovelu, na razpoloženju. (Pesem št. X) Po vrvi sem splezal k njima. SVETLO Kaj sem ti rekel, eno leto. Če vprašaš pesnika, prekličeš solze, zamudiš večerjo . . . Srečal sem prijatelja — ne, saj ga nisem srečal, spremljal me je, nisem si ga upal pogledati v obraz, mogoče sploh ni bil prijatelj. Sonce je bralo časopis, prebadalo oči na drugi strani — v senci se mi je pridružil, smejal se je, me potrepljal po rami, zmajal z glavo, ljubiš in si nestrpen? je vprašal, telefon, zvončnice. To ni ljubezen, je rekel, ki sem se ga bal, sonce je prebralo časopis, drevesa so me povabila medse, mah je bil mehak. 360 Mart Ogen Za črve pišeš, je rekel oni in me udaril s časopisom. Znočilo se je, snežilo je v debelih kosmih, zelenkast mesec, zelena veja, črna, črna. Setev je bila dobra, je rekel moj sopotnik. Drevesa so bila stolpnice, z dvigalom sem se vozil po njih, gor, dol, gor, dol, slepa miš. Pozabil si na sredstva proti zajedalcem, je rekel, njegova senca se me je oklepala na vseh presledkih, kjer je v dvigalo svetil mesec. Ne verjamem ti, sem rekel in padel iz dvigala, z obrazom padel na papirni led na dnu, za hip uzrl mrtvi materin obraz, še hip kasneje mrtvi, spačeni obraz sosedove edinke, v zrcalu razbiti očetov obraz, začutil sem truplo, ki je padlo name, zaslišal smeh, zaslišal sem besede — sem jih res slišal? setev je bila... — za črve ... nihče ne bere tvojih pisem, le poglej si mene . .. bil sem pomladni javor, prste listov sem iztezal k njenim oknom.. . ona pa je brala časopis, brala časopis, ne pisem ... se zbudil iz sanj. Kdaj? Pred kolikimi leti? Saj sem ti rekel, jeseni najbrž, listi lip so nad meglo lovili sončni lesk, srce je ihtelo v srečni ganjenosti — še včeraj? lani? kdo bi vedel — molčim, preštevam grudice prsti, ledene čevlje, igle, preštevam mrak — in ljubil sem, brez dvomov, brez nestrpnosti, spominjam se, a kdaj, kdaj bolj natančno, kdaj nazadnje? Ne vem: smrt pač drugače šteje čas. In jaz sem mrtev sedem, ne, že dvajset let. Ti pa pohiti, nič več ne sprašuj, doma te čakajo. ¦