Stran 415.
Poučni in zabavni del.
Ob Donavi.
Mogočno rezal je parobrod „Zriny Niklos" valove Donave, kateri so se peneč, liki bi se jezili tej predrznosti, morali podati pritisku umetne nenaravne sile. Zriny Niklos bil je v času naše dogodbe največji parobrod dunavske plovne družbe v zvezi mej Dunajem in Pasavo.
Plul je ravno proti tržiču ASah na gorenjem Avstrijskem.
Na prehodnem mostiču je stala z obupnim obrazom gospa, ter zrla nepremično na čolnič, s katerimi so igrali valovi nedaleč prihajajočega parobroda. Sedaj in sedaj je moral velikan trčiti vanj. Toda ve-slalec bil je v zavesti nevarnosti in z urno roko odvrnil je čolnič toku, ravno v slučaju, ko je bila skcro nevarnost neogibna. Mirno veslal je še potem nadalje, ko o parobrodu že ni bilo več duha in sluha. Ni se menil za klice matere, katera je nepremično stoječ na istem mestu klicala, naj se vrne domov.
Gospa bila je soproga bogatega trgovca Šleta in veslalec v čolniču bil jedini nje sin Josip.
Trgovec Šlet bil je najbogatejši in najveljavnejši mož v tržiču. Sprva mal trgovec, vedel si je z marljivostjo in vačnostjo pridobiti ogromno premoženje. Svojega sina Josipa posvetiti je hotel tudi trgovini. Ravno sedaj bil je doma na počitnicah. Šolal se je namreč v trgovski šoli v Lincu. Josip bil je krasen šestnajstleten mladenič, ki se je s svojim uljudnim in prikupnim vedenjem prikupil vsakomur. Imel je le edino napako, da večkrat ni slušal opominov skrbnih starišev. Toda temu bili so sami krivi, ker so ga od mladih nog uže preveč razvadili.
Minulo leto po tej dogodbici Josip bil je zopet na počitnicah, katere so bile njega zadnje. Dovršil je namreč trgovsko šolo z dobrim uspehom.
Da se malo oddahne, predno se poda v življenje, da se privadi trgovini praktično, privolil mu je oče dvamesečni dopust.
Tudi sedaj je veslal v čolniču po Donavi. Toda sedaj ni bilo veslanje, kar ga je zanimalo. Na nasprotnem bregu zanimala ga je sprehajalka tik Donave ležečega vrta* Bila je krasna, vitke rasti; z vala se je Lavra,
Lavra dovršila je ravno višjo dekliško šolo in prišla domov v podporo materi. Kot hčeri bogatega zasebnika Pretnerja, pristajala jej je večja omika, kakor drugim, vsaj tako trdila je mati. Boljša družba zbirala se je vedno tam in treba je bilo večkrat uma svitlenega meča, da se ni osramotilo mej aristokra-tičnimi demokrati.
Čolnič našega Josipa plul je torej vsak dan ob vrtiču gori in doli. Raz Josipovega obraza bralo se je, da njega zanimanje ni navadno, da ga spremljajo glo-bokeji čuti. In res je bilo. Kot mal deček igral se je z Lavro in že takrat vcepil se je v njega srce nek čut, neka naklonjenost do nje. Branil jo je vedno pred drugimi otroci, ako jo je kdo žalil. Dolgo časa veslal je zaman, kajti, Lavra ga kar ni hotela opaziti. Nekega dne, pa, ko zopet jadra zamišljen tik zida, prileti mu raz vrt mal šopek rudečih vrtnic. Kedo da mu jih je daril, si je lahko mislil. To ga je osrčilo. Čolnič privezati in čez zid na vrt, to bilo  je delo trenutka.
Prestrašena odskočila je Lavra, ker tega ni pričakovala. Razburjen stal je pred njo Josip, kakor, da bi  se  ne zavedal,  kje da je.  Toda kmalu   se  osrči.
^Oprostite, gospica mojej drznosti, toda dolžnost veže me zahvaliti, se na krasnem šopku". „Gospod Josip, vi ste jako predrzni, tega nisem pričakovala*. „Meni je bilo nemogoče vzdržati se, kajti, ako bi vi videla v mojem notranjem, potem zamogla bi soditi manj strogo". Z velikim naporom le bilo mu je mogoče, svojemu glasu podati navadno govorico, kajti v prsih kipelo jmu je in kri krožila mu je po razburjenih živcih nenavadnim tokom. Najrajše padel bi bil pred njo na koleni, ter jej zaklical: Lavra ali ne veš, kaj me je privelo semkaj? Ali ne umeješ mojega pogleda? Toda ni mu bilo moč, nekaka skrivna moč zadržavala mu je izreči teh besedij. Nekoliko časa molčala sta oba.
„Seveda", pretrga Lavra molk, „v vašem notranjem brati, ali kaj druzega, to so vaši navadni izgovori. Pomembne te besede, teko vam raz ustnic, kot navadna fraza. Mislite li gospod Josip, da sem tako lahkoverna, da bi verjela vašem zadnjem stavku. Nikakor ne, vi se jako motite".
Jednako bridkemu meču rezale so te besede v njega srcu. Brezsrčna, kaj teptaš mojo prvo ljubezen, kaj skruniš ta sveti čut. take misli porajale so v glavi zaljubljenega mladeniča. Izraziti pa jih ni hotel, kajti prenaglica ni dobra in mogoče, da za temi strogimi besedami tiči vse kaj druzega, da so le maska srčnim čutilom, mislil si je Josip. In ni se motil.
„Gospica, vi ste prestroga v svoji sodbi. Te strogosti nisem pričakoval pri vas. Toda motim vas, moj poset ni vam prijeten, kakor razvidim". Gospod Josip,
Stran 416.
vi se jako varate, ako mislite tako slabo o meni. Skrbi me le, da bi naju kdo ne videl. Saj veste, kako so ljudje ljubeznjivi in radodarni s klepetanjem. Na svidenje torej jutri".
Odprla mu je še mala vratica ob Donavi in mu podala z zapeljivim smehljajem svojo drobno ročico. Hlastno prijel jo je Josip in pritisnil poljub na njo in ni mu branila. Pogleda obeh srečala sta se in izrazila več v sebi, nego zamorejo gole besede.
Odrinil je od brega in prepustivši Čoln toku, zrl je nepremično na vrt, kjer je stala Lavra in zrla za njim. Na svidenje jutri, te besede vznemirjale so njegove misli. Je li mogoče ali je senj? Ponosna Lavra, povabila ga je na sestanek. Pisk parobroda vzdramil ga je iz sanj Zopet bil je Zriny Niklos. S težkim trudom izognil se je i sedaj nevarnosti. Sedaj še le zavedel se je, kje da je.
Solnce zatonilo je že davno za griči. Le robovi teh svetili so v čarnem žaru, ki je odseval v valih Donave. Po napornem veslanju dospel je zopet domov. En pogled na nasprotno stran poučil ga je, da je ni več na vrtu. Podal se je toraj različnih čutov polnim srcem po stezici ob bregu domov.
Le bleda luna vedela bi povedati, o dvoje nemirnih srcih. Le ona vedela in gledala je v njiju sobici, kjer sta ljubezen in razburjenost bili boj s spancem, toda zadnji podlegel je mogočnima nasprotnikoma. Vzdihi, kateri so kipeli proti njej, razodeli so jej vse. Toda, luna je molčeča.
Drugi dan je proti večeru. Uže pred določenim časom vesla Josipov čolnič ob vrtiču semtertja. Poželjivo in nestrpno zre njega oko proti vrtu. Nakrat odpro se vratica in na stopnjicah stoji Lavra v svoji polni krasoti. Modri kodri se razprostirajo raz vitko glavo in lahni cefir je toli predrzen, igrati se ž njimi
Pogleda obeh se srečata. Oba zarudita. O, koliko si imata povedati. Neka nevidna moč pa neče raz-vozljati jezika. Molče sežeta si v roke in le lahen pritisk znači, kar hoče povedati srce.
Josip skoči s čolna, ter ga priveze k stebru. Nem sledi Lavri na vrt. Tudi sedaj še ne najdeti čutov polni srci besedi.   Slednjič pretrga Lavra molk.
»Torej ste vender prišli gospod Josip!" ,pLavra, kaj mislite o meni. Me imate li za navadnega igralca, kateremu je ležeče le na enem trenotju. Jako se motite, Lavra!" vsklikne sedaj Josip, »ne berete li raz moje oči, kar gori v srci za vas. Ne čutite li, da se trese vsaka mišica za vas, da ni srce več moje".
Prime jo za roki. Globoko upre jej svoj pogled v oči, liki bi hotel brati v globini srca. Ne umakne mu pogleda, temveč mirno zre vanj. Ta pogled! Vsa srčna milina, vsi srčni čuti strinjajo se v njem. Le vsklik »Lavra!" »Josip!" in na prsih leži mu čarno bitje.   Globokeje skloni se Josip.   Ustni se najdeta in
prvi  poljub   mlade, nedolžne  ljubezni svedoči čutila obeh.
»Jeli res!" »Jeli mogoče?" taka in jednaka vprašanja se ponavljajo. Nakrat zresni se Josipu obraz. aSediva Lavra, veliko, veliko mi je povedati. In šla sta v utico. Josip razkrije jej popolnoma svoje srce. Kako, da jo je že obožaval kot mal deček in kako je hranil ta sveti čut skrit do današnjega dne. Toda pustimo te navadne fraze romanov. »Lavra, kakor ti je znano, iti mi je v kratkem v tujino. Odsoten bodem mogoče nekaj let, mogoče kratek čas? Ti li bo mogoče ostati meni zvesta toliko časa? Glej, mlada sva oba. življenje smeje se nama v polni meri in le par let draga, potem združena bova za vedno". Vroč poljub bil mu je v potrdilo.
»Josip, jaz vam verujem. Vaš pogled mi priča vašo vedno zvestobo, čemu torej besedi. Tvoja, za vedno tvoja!" Toda varala je sama sebe. Žensko srce je neuganljivo. Da si mehko, polno vedno vsplamtečih čutil, pozabi jih istotako hitro, ako ne vidi predmeta, ki jih neti.
Prisezaje jej vedno zvestobo še jedenkrat, objame in poljubi jo Josip še jedenkrat in skoči brzih nog čez stopnjice v čoln. Polagoma odrine od brega, nepremično zroč na na stopnjicah stoječo Lavro, katera mu vihti bel robec v pozdrav.
Na schonbrunski cesti na Dunaju stoji lepa jednonastropna hišica. Mal vrtič obdaje jo s svojim svežim zelenjem. Vidi se, da vladata v teh prostorih mir in sloga.
Odbilo je ravno dvanajst. Po cesti stopa urno mladenič, kakor, da bi mu bilo zamuditi česa. Zavije jo urno proti hišici in vstopi na vrt. »Vi tukaj, gospod Josip0, zadoni mu nasproti nežen glasek in pred njim stoji krasna vitka postava. »Da, gospica Helena! ustreči moram vender vašemu, toli ljubeznjivemu vabilu". »Nikakor ne, le jaz sem vaša dolžnica. Motim vas pri vašem delu in vas nadlegujem z malenkostmi, katere niso vredne potrate časa? Je-li mogoče posvetiti čas lepšim namenom, kakor streči tako čarnim bitjem, kakor ste vi, gospica!" Lahko nagnivši svojo glavico, pogleda ga z ljubeznjivo le DunajČankam prirojeno koketnostjo. »Pustite vaše poklone, hvala vam zanje". Poznalo se jej je pa uže na glasu, da ne misli tega, kar govori, temveč ravno nasprotno.
Med jednacimi frazami dospela sta do vrat.
»To je lepo, gospod Josip, da nas posetite". Bil je to glas že bolj priletne dame, katera je z dopad-Ijivim smehom opazovala dvojico na vrtu. Prvi pogled na še sedaj krasno postavo, prestavil nam je Helenino mati. Resnobne poteze, tudi lahen smehljaj na obrazu ni mogel prikriti. Videlo se je, da se je borila z življenjem, predno je dospela do sedanjega  blagostanja.
*                   *
Stran 417.
Gospa L . . . bila je soproga davčnega višjega nadzornika. Mlada ljubezen vezala jo je na nje moža. Kot šestošolec obožaval jo je. Toda sreča jima sprva ni bila mila. Več na ljubezen misleč, nego na študije, bil je Ludovik, tako se je namreč zval, prisiljen zapustiti gimnazij. Posvetil se je davkariji. Ravno ko je bil imenovan pristavom, izgubil je stariše nakrat. Umrla sta na neki nalezljivi bolezni in ga zapustila popolnoma samega na svetu. Ostala mu je le še Helena.
Minulo je leto po smrti stariše v. In poročila sta se. Mala prodajalnica drogerijskih in modnih predmetov ni jima odvrgla toliko, da bi mogla dostojno živeti, kajti njegova plača bila je premajhna. Vrhu tega pa jima je prvo dete bolehalo nad dve leti. Vse kar je ona prislužila in vrhu tega še del pičle njegove plače povzela sta lekarnar in zdravnik. Dete umrlo je in sedaj šlo je vsaj toli bolje, da sta zamogla poravnati zaostalo stanarino. Toda minula so leta in vedno ni bilo več plače. Ludovik delal je marljivo, delal je za dva, toda ni mu bila sreča avanzirati. Helena trudila se je od zore do mraka, da si pridobi vsaj toliko, da jej bo dostojno izhajati.                      (Dalje sledi).
Stran 424.
Poučni in zabavni del.
Ob Donavi.
(Dalje)
Nista se trudila zastonj.
Sreča se jima je nakrat zasmehljala. Kakor je Ludovik prej dolgo Časa čakal na napredovanje, tako je sedaj hitro lezel navzgor po uradniški lestvici. V malo letih povspel se je do davkarja in potem je šlo
Stran 425.
hitro navzgor. Toda ne samo njemu, tudi njej se je smejala sreča. Mala trgovina zaslula je v kratkem zbog svoje solidnosti in v kratkih letih pridobila si je Helena lepega imetja. Kupila sta si malo hišico in v njej živela mirno in veselo, ves trud posvečujoč mali Helenici. Obil sad poplačal je njiju trud; Helena razvijala se je krasno in postalo lepo, živahno dekle, z eno besedo prava Dunajčanka.
*                   *
»Milostljiva", spregovori poljubivši jej roke, »kako mi je moč zahvaliti se vaši prijaznosti. Vi ne veste, kako milo to vpliva na me. Popolnoma neznanem o tem velikem mestu, hrepenečem po domu, odprete mi vi vrata vaše gostoljubne hiše. Ne vsprejmete me kot navadnega gosta, kot sina vsprejeli ste me".
»Gospod Josip, vi mi preveč laskate. Rada bi vas sprejela sina, toda —
»Papa že prihaja", zakliče v istem trenotju Helena, kakor da bi vstregla svoji materi, ki je hotela v tej zadevi prekiniti govor.
»Helena! poglej je-li vse urejeno za kosilo. Gospod Josip, vi ste danes naš gost, nikake odklonbe, kajti razžalili bi me".
»Ako je tako, potem se moram udati. Hotel sem napraviti samo poset, da ustrežem Vašem Iju-beznjivem povabilu in da gospici Heleni povem, da jej popoludne narišem napise  na  nje  risarska dela".
Mej tem dospel je Ludovik, pozdravil gospoda Josipa z dostojnim poklonom, svojo soprogo in hčerko s poljubi. Podali so se potem vsi skupno v obednico.
Poglejmo nekoliko nazaj.
Ko je Josip odšel od Lavre, napajala so ga sladka čutila prve ljubezni. Ponosen je bil na njo, kakor kak vojskovod na svoje trofeje. Nekoliko dni je imel še pred svojim odpotovanjem. Urejeval je z materjo svoje stvari, da ve, kaj ima vse s sabo. Poslušal je dobre nauke skrbne matere, ter jih utisnil globoko v razburjeno mehko srce svoje. Ko se tako mirno pogovarjata, potrka nekdo na vrata,
»Prosto!* zakliče Josip in kdo vstopi k njega veiikem začudenji v sobo? Lavra s svojim očetom. Srce vstrepetalo mu je in najrajši bi bil skočil k njej in jo objel, toda razum premagal je nad ljubeznijo. Dostojno pozdravil je oba. Le v pogledu in pritisku rok označil je Lavri svoja čutila.
»Prišla sva", povzame gospod Pretner besedo, »da se posloviva od naših prijateljev. Odpotujeva namreč z Lavro za nekaj časa.
Kako je bilo Josipu pri srcu, si lahko mislimo. Teh malo dnij je imel še užiti prosto in jih hotel posvetiti Lavri in sedaj odpotuje ona. Jej li ni bilo moč pregovoriti očeta za nekaj dni. Jej je li zabava nad ljubezen. Te in jednake misli porajale so v njegovem srcu.
Mej tem peljala jih je gospa Šletova v posestni co. Opravičila je svojega moža, ki je odsoten v občinskih zadevah
K° JeJ Je gospod Pretner zagotovil, da mu je jako žal, da se ne more posloviti prijatelju in razkril potovanja namene, poslovila sta se, želeč Josipu velike sreče.
»Oprostiti morate prijateljica, da tako hitro odi-deva, toda voz naju čaka zdolaj in ako ne dospeva pravočasno na vlak, pretrgane so nama ugodne zveze".
Spremila sta jih k vozu. Po stopnjicah nudila se je Josipu prilika, spregovoriti še z Lavro samo. Mati in Pretner bila sta namreč spredaj.
»Lavra, ali moraš odpotovati. Ni li mogoče to potolažiti za teh nekaj dnij, katere sem jaz še tu". S prosečim glasom govoril je te besede:
»Josip, mi li ne privoščite zabave. Me li hočete že sedaj ukovati v vaše spone. To vender ni od vas mogoče. Vi ste toraj tudi trinog".
Liki ostremu meču rezale so te besede v njega srcu. On trinog, ne, to je preveč.
„ Lavra, vi me ne ljubite, ako zamorete govoriti tako trdo z menoj. Li zaslužim".
»Bog mi je priča, da vas ljubim, toda ..." „Z Bogom, torej gospica Lavra", dejal je Josip, kajti dospela sta k vozu. »Srečno pot, ne zabite me popolnoma". Te besede izrekel je Josip s popolno navadnim glasom, le skrbno, vešče oko bi zamoglo videti bridkost v njih.
»Na svidenje v kratkem gospod Josip. Ne strašite se dela".
»Sluga pokorni, gospod Pretner".
Mej tem nategnil je voznik vajeti in voz od-drdral je po prašni poti. Ko je mati že odšla notri, stal je Josip še nekoliko časa ob vratih in nepremično, sanjavo zrl za vozom, dokler ga mu ni skril zadnji ovinek.
Bridko mu je bilo pri srcu. Bilo mu je, kakor da se je odpeljala z Lavro vred tudi sreča ljubezni. In ni se motil.
Nekaj dni potem najdemo že našega junaka na
Dunaju.
Vstopil je v trgovsko šolo. Kmalu pridobil si je s svojim prikupnim vedenjem prijateljstvo tovarišev. S svojo marljivostjo in ukaželjnostjo priljubil se je kmalu predstojnikom.
Po domu se mu je sprva nekoliko tožilo, toda to mu je kmalu prešlo, kajti bil je človek, ki se hitro privadi tujim razmeram.
Le misel na Lavro mu je vedno rojila po glavi in ga vznemirjala.
Na trgovskem plesu seznanil se je z rodbino gospoda M.....kjer smo ga zapustili prej.
*        *
Stran 426.
Mej tem, ko je Josip dvoril krasni Heleni, dolgočasila se je Lavra prav pošteno doma. Dasi je bila še vedno živahna in zgovorna, opažalo se je, da se le sili in da so njene misli popolnoma drugod.
Ko se je vrnila s potovanja, čakala je dan za dnevom poročila Josipa. Toda zaman. Vsako jutro tekala je naproti poštnem slu. toda ko je dobila vedno zanikalen odgovor, ali semtertja pismo kake prijateljice, na katero je že davno zabila, je opustila slednjič še to navado.
Doma sedevala je zamišljena na vrtiču v lopi, ter zrla nepremično v jedno smer proti tržiču Ašah, kakor bi pričakovala čolna od nasprotnega brega, kateri jej ponese miljenca. Koralni ustni nabrali sta se jej večkrat, kakor bi hotela sedaj in sedaj podati ljubezni vroč poljub, toda tisti, kateremu bi bil namenjen, bival je daleč od tod. Ko se je zopet zavedla, zresnil se jej je obraz in večkrat porosila se jej je demantno bliščeča solzica v čarnem očesci. Drugikrat zrla je zopet žarnim pogledom v prihodnjost. In uprav takrat bila je razposajena in nad mero zgovorna in vesela.
Sprva pobledela so jej nekoliko rožna lica, toda čas je dober zdravnik. Poprej krasen cvet, razvila se je Lavra v krasno rožo in da bi sedaj gledal Josip nje čarni stas, gotovo bi mu ne bila težka izbira mej koketno živahno Dunajčanko in njo.
Vesele združbe, katere je vabil gospod Pretner, so pomogle mnogo k temu, da je Lavra mnogokrat zabila na Josipa in se v krogu znancev in prijateljev zabavala in veselila.
V družbo zahajal je tudi sin pivovarnarja Koha, Milan. Zal in zabaven mladenič. Dolgo in dolgo se je smukal okolo Lavre, toda s početka zaman, kajti podoba Josipova bila jej je še vedno živo pred očmi in jej polnila srce. Toda videli bodemo, da se ni trudil zaman. Oj žensko srce, kako Ti prevarjaš samo sebe! Ni čuda, da si še dandanes učenjakom uganka.
Lavrin oče je vse to početje Milanovo zelo postrani gledal. Kot praktičnemu očetu ugajal mu je bolj sin bogatega trgovca Šleta, kakor sin, dasi ne po svoji krivdi obubožanega pivovarnarja.
Tudi skrival ni svoje mržnje do njega. Bil je preveč odkritosrčen človek. Sploh je pa to navada bogatinov, da revnejšim kažejo ali predbacivajo svoje premoženje. Bahatost bi se to lahko imenovalo. Dasi kaže ta o velikem pomanjkanju razuma in takta, vender jo je najti in pri najolikanejših in modrejših slojih Človeštva. In da je bil gospod Pretner do cela olikan mož, o tem niti ni dvomiti. Imel je le to slabo navado, da se je pošopiril rad časih s svojim imetjem, da s tem koga žali ali žaliti more, ki ga pozna, še mislil ni.
*
Minulo je dve leti po odhodu Josipa.
Ako se podamo na Dunaj, ga najdemo delujočega še v vedno isti prodajalnici ali holjše rečeno, trgovski hiši. Zaupanje, katero si je že sprva pridobil, se je še vedno bolj množilo, kolikor bolj se je privadil stroki.
Bila je ravno nedelja. Hitrim korakom stopal je zopet Josip po schonbrunski cesti. V desni roki nesel je nekaj v tenak papir zavitega in ako je radovedni solnčni žarek smuknil pri mali odprtnici v zavitek, napajal ga je čarni vonj lepih cvetlic in divil se je krasnemu šopku. Komu je neki namenjen?
Zopet se ustavi Josip pred vrtičem. Železna vratica odpro se sama ob sebi in pred njim stoji željnim pogledom Helena.
»Klanjam se Vam gospica". »Kako krasno od Vas gospod Josip in celo šopek zame, to je proti Vaši navadi". „Da, res je to, toda, človek se da večkrat premotiti. Ko sem hitel semkaj, ustavil me je korak pred veliko založbo vrtnarja. Ogledoval sem si lepih cvetk in slednjič sklenil prisvojiti si mal šopek, toda brez vsakega namena. In sedaj nudi se mi krasna prilika, podati Vam bratski darH.
Kdor bi videl takrat v notranje Heleni, videl bi v njenem srcu, kako se borite ljubezen in grda ljubosumnost. V takem boju poezija vedno gine, ako jej ni netiva.
Dasi je Josip občeval že nad leto v rodbini, vender ni črhnil nikdar besede o ljubezni. In kaj bi je. Laskavec ni bil in čutil ni znal hliniti. V srcu njegovem kraljevala je samo Lavra, da si je ni videl že nad dve leti. Heleni bil je jako naklonjen, ljubil je živahno bitje, toda le, kakor ljubi brat sestro.
Helenina mati čakala je radovedno trenotka, kedaj da jej razkrije sedaj dvajsetletni mladenič ljubezen do hčere. Veselila se je, ko je videla, kako zaupno kramljata med sabo in zibala se je že v najslajših upih. Videla je, kako globoko so že pognale kali ljubezni v srcu njene hčere, nasprotno nadejala se je pri Josipu. Toda zvedeno oko gospe Helene se je motilo.
Ravno danes bila je nekam razburjena. Danes sklenila je zvedeti, kaj da misli in namerava mladenič. Nesrečni trenutek, da bi ga ne bilo nikdar, o koliko bi žrtvovala zanj.
Josip je vstopil kot domačin v sobo. Poklonil se jej je, poljubivši jej, kakor je bila njegova navada, galantno roko. Hčerka mudila se je nekoliko v sobi, toda kmalu je odšla, da poišče risarij in skic, katere jej je vedno napisaval Josip z okroglo, umetno pisavo, v kateri je bil pravi strokovnjak.
Ko je Helena odšla, pričela je mati govoriti o različnih nepomembnih stvareh. Kmalu pa je presu-kala govorico.
»Nekdaj, gospod Josip, izrazili ste se, kako bi Vam bilo prijetno stanovati tu pri nas. Ako ste sedaj še istega  mišljenja  gospod Josip, na razpolago Vam
Stran 427.
je   kabinet  na  desno v prvem   nadstropju.    Kako bi meni s tem ugajali, ni moč mi je povedati".
„Jako ljubeznjivo od Vas milostljiva, toda ne morem si kaj, odkloniti mi je Vaše ponudbe. Kjer sem sedaj, zadovoljen sem, store mi vse, fesar zahtevam in brez povoda odsloviti se dobrim ljudem, bi ne bilo po mojih načelih". Dobro čutU je Josip, k« ko da žali nehote s temi besedami dobro gospo Heleno. Težko bilo mu je pri srcu toda ni si vedel pomagati.
Gospe Helene obraz pobledel je. Skrbna mati borila se je v notranjem. Vse tlelo je v njej, toda premagala se je in skušala je, navidezno mirna osvojiti si z zadnjim drznim naskokom zaželj^no.
(Dalje sledi).
Stran 434.
Poučni in zabavni del.
Ob Donavi.
(Dalje).
Navidezno mirno spregovori: »Toraj nečete biti naš, popolnoma naš Josip?" Kako tehtno so bile iz* pregovorjene te besede. Vsaka zase je imela svoj pomen.
Kakor curek mrzle vode poparilo je to vprašanje Josipa. Sedaj še le sprevidel je, kam da meri cel pogovor. V tem trenotji sklenil je, nikdar več ko ob priliki slovesa stopiti čez prag te, njegovemu mlademu srcu toli nevarne hiše. Zadrege rešila ga je v tem kočljivem položaji Helena, ki je veselo smejoč se, prinesla celo kopico risarij in podobic. Podala sta se v lopo na vrt.
Marljivo lotil se je Josip dela, da dovrši vse, kajti vedel je, da je to zadnjikrat. Dolgo molčala sta oba. Le semtertam izrekel se je Josip jako laskavo o kakem delu. Toda v navadi na njega pohvale jako ponosna Helena, ni se zmenila danes zato. Po glavi rojile so jej po vse drugačne misli. Šopek, ljubeznjivo vedenje Josipa in še mnogo drugega, vzvišenejšega. In kaj bi je ne. Prva ljubezen, krilila je v njenem srcu svoje peroti, da je potem s tem večjo silo z njih močjo raztrgala vse srčne spone in zatrla sladkih upov in nad, ter vlila v to nepokvarjeno srce mržnjo in zaupanje do človeštva. Usoda! kako si večkrat nepravična. Niti Helenino zlato srce, polno globocih čutov več vredno, ko ono, spreminjajoče se Lavre. Toda človek je vedno za dobro slop.
Hitro minul je čas Sluginja prišla je klicat k južini. Oprostila je gospo Heleno z glavobolom.
Sama sedela sta Josip in Helena ob mizi, oče je bil namreč službeno na večjem potovanju. Josipu bilo je to tem ljubše. Nekako posloviti za vedno hotel se je pri Heleni. Po kratkem premolku, poprime nekoliko tresočim se glasom besedo. Ni dolgo govoril, saj to ni bila njega navada.
„Gospica, vem da se bodete začudili in se mi hudovali na mojih današnjih besedah. Danes namreč sedim skoro gotovo zadnjič tukaj. Ne vprašujte ne zakaj, kajti ni mi moč to povedati. Zadovoljite se s tem. Kako težko se mi je ločiti od tod, kjer sem se popolnoma udomačil, toda pustimo te misli. Gospica podajte mi roko, da se mi ne hudujete".
In ni mu je podala. Ihteč zrla je motnim očesom vanj. Srečala sta se njiju pogleda. Josipov pogled bil je miren in resen. Helena ni se mogla več vzdrževati. „ Josip, ali sem se res motila v vas. Vi me torej ne ljubite. Toda, kako sem se mogla s tem varati, vsaj mi niste dali nikdar povoda k tem. O jaz nesrečnica, zakaj sem morala vas kedaj spoznati0. Hlastno govorila je  razburjene te besede,  sedaj   ni  mogla več
Stran 435.
dalje. Glasno ihteč naslonila je glavo ob ročici, ter zrla nemo pred se. Josip pristopil je k nji, da jo potolaži. Prime jo za roki, toda ona mu ji odtegne. „ Pustite me, vsaj ste mi provzročili že tako dovelj bolesti. Vsaka vaša beseda je trn mojemu srcu. Josip, Josip, ko bi vedeli, kaj ste provzročili, gotovo bi ravnali drugače".
Sedaj se tudi Josip ni mogel premagati, da bi ne razkril popolnoma svoje skrivnosti. Spovedal jej je vse o Lavri. Kako da jo neizrecno ljubil, vse spovedal jej je od prvega do zadnjega trenotja. Mirno poslušala ga je Helena. Še le, ko je prenehal povzela je besedo. „Ne kličem vas k sebi, ljubim vas in vas bodem ljubila do zadnjega vzdihljaja svojega, toda osoda mi ni mila. Ako kedaj potrebujete prijateljice ob čarnih valovih Donave, v ob Donavi ležečem Du-naji iščite si je. Ker vas ljubim, resnično ljubim, nisem sebična, »bodite srečni z Lavro!" Podala trm je s prisiljenim smehljajem roko.
Josip bil je nem Tolike ljubezni ni se nadejal. In ko bi vedel, da bode po preteku poldrugega leta stopal za rakvijo tega čarnega bitja, gotovo bi ravnal drugače.
BZ Bogom", to mu je bilo še moč spregovoriti. Potem je snel hitro klobuk raz obešalo, ter odšel brzih korakov, ne oziraje se nazaj. Pri oknu pa je stala Helena ter nemo, kljubujoč solzam zrla za njim, dokler ni zginil za voglom.
Pustimo malo sceno, ki se je dogodila potem mej materjo in hčerjo, saj jih je že tako preveč znanih, ter sledimo Josipu.
Ko je zapustil Josip Heleno, taval je zamišljen in notranje razburjen proti notranjem mestu. Neki notranji glas pravi mu, da se bode izšlo vse to osoda-polno.                        *
Na Lavro mislil je. In to ga je zopet nekoliko pomirilo. Zaradi nje ravnal je tako in toraj on ni kriv, ako je bila Helena toli brezpametna zaljubiti se vanj. Toda po vsem pomirile ga niso te misli.
Noč, katera je sledila temu dnevu, prebdel je nemirno premetajoč kosti svojega rojstva po postelji, ali pa je imel strašne, razburljive sanje, ki so ga še bolj utrudile nego nespanec
Drugi dan najdemo ga zopet pri obilnem delu. Utopljen je tako v svoj posel, da žabi za ta čas vsega. Ko bi le teh prokletih močij ne bilo. Nemirne bile so mu dolgo časa. V tacih slučajih mislil je na Lavro, katere sedaj že dobri dve leti ni videl.
Čudil se bodeš dragi bralec, da se ni podal Josip večkrat domov. Toda oče njegov bil je jako strog. Prepovedal mu je domov, da se privadi popolne samo-stalnosti v življenji. Ako midva z materjo pomrjeva, potem boš popolnoma sam, rekel mu je večkrat, ko ga je obiskal na Dunaju.   In  kaj   bo  potem, ako se
sedaj   razvadiš   sedeti   v   matemem    naročju.   Tudi
prošnjam svoje soproge se ni udal.   Mladenič  naj le
poskusi življenja,  bil jej je odgovor, in prav je imel
v tej zadevi.
* *        *
Minulo je poldrugo leto po dogodku na schon-brunski cesti. Kar dobi nekega dne dopoludne Josip malo lepo parfumovano pisemce. Ugiba od česa, da bi bilo. Ko ga odpre in prebere, pobledi mu obraz. Bilo je od gospe Helene in se je glasilo naslednje:
Dragi gospod Josip!
Upam, da sledite moji prošnji, katero pišem v imenu umirajoče. Helena leži namreč na smrtni postelji in Vas želi videti le še jedenkrat. Ustre-zite v imenu usmiljenja moji prošnji. Več ustmeno. V nadeji, da umirajoči ne odrečete zadnje želje bel jezim
z velespoštovanjem
Helena L . . .
Še jedenkrat prebral je pismo. Ni hotel verjeti, da je res te vsebine. Glas šefa vzdramil ga je iz sanj. „Kaj Vam je gospod Šlet". „Nič, nič. Dobil sem pisemce od gospe L . . ., kjer sem, kakor vam znano prej mnogo občeval", odgovori Josip zamolklim glasom. „Jedina hčerka leži na smrtni postelji in gospa me prosi, da bi jo še jedenkrat obiskal. Prosim vas torej, gospod šef, da me oprostite danes popoludne in ako mogoče jutri zjutraj*. „Seveda, seveda, toda pazite, da vam žalost ne pride pregloboko v srce", da sočutljivo šef.
Ko odbije dvanajst, hiti Josip do prvega fija-kerja, poskoči v kočijo, povedši adreso, ter obljubi dvojno plačo, ako vozi hitreje. Kakor blisk drdrala je kočija po kamenitem tlaku. Voznik pognal je konje in jih priganjal vedno bolj, saj si je bil v svesti dobre plače. Predno se je Josip dobro zavedel, ustavil je že kočijaž pred vrtičem. Hitro stopil je Josip raz voz. Podavši vozniku obljubljeno plačilo, hitel je na vrt.
Nikdo ga ni pričakoval. Neka grobna tišina vladala je po vrtu. Ni ga bilo več zvenečega pozdrava Helene.
Težkim srcem vstopi v hišo. Tu pride mu nasproti Helenina mati. Ni verjel svojim očem. Je-li mogoče, da se je prej živahna postavna, črnolasa gospa, opremenila v poldrugem letu v sključeno, sivo starko. Je-li on kriv vse te nesreče. Zabolelo ga je v prsih.
Resnim obrazom, poda mu roko. Ne more spregovoriti besede. Molčeč je pozdrav. Spremi ga v sobo. Še le tu jej more pogledati Josip natačneje v obraz. Poteze skrbi in bola prepregajo ptej sveže lice. O koliko je mogla trpeti ubožica. Toda zakaj ?
(Dalje sledi).
Stran 445.
Poučni in zabavni del.
Ob Donavi.
(Dalje).
„ Gospod Šle t, prosila sem vas v imenu moje hčerke, da me obiščete, vedela sem, da jej ne odrečete zadnje proSnje. Pojdiva k njej, težko vas pričakuje, kajti vsak trenutek mogoče ugasne luč mladega življenja". Videlo se jej je, da se bori z nenaravno močjo s solzami, katere so jej silile v oči. Josip je nem, v svoji razburjenosti ne najde besedi.
Gospa Helena vstane in Josip jej sledi.
Ko vstopita v sobo, oglasi se moten glas. »Mama, ali si ti. Kaj Josipa še ni? O ko bi vedel, kako ga težko pričakujem, gotovo bi bil že tuu. Da, draga Helena, jaz sem in gospod Šlet z menoj".
Sedaj pristopi Josip k postelji. Bridek smehljaj zagleda na upalih, bledih licih. Velja li ta njemu. Poda mu drobno ročico. Mrzla je že in prozorna. Je li to živa, razposajena Helena.
» Josip, ne veste, kako težko sem vas čakala, toda vender sem vas še učakala. Vedela sem, da vas še vidim, predno se odslovim življenju**. Več ni mogla govoriti. Videlo se jej je, da jo utrudi.
»Helena, saj vam ni še umreti, ojačite se in pustite tožne misli. Mladi ste še, življenje je tako lepo, zakaj je hočete že zapustiti*.
»Josip, nekaj trenutkov mi je še živeti. Že čutim pihljaje mrzlih kril smrtnega angelja". »Mama, vzdigni blazino, da vidim še jedenkrat lopico, v kateri sva tolikrat skupno kramljala in slikala". Gospa Šletova ubogala je hčerko. Nebeška milina obdajala je bolnice obraz. Ozrla se je proti vrtu
Z zvonkim glasom, kakor nekdaj spregovori: »Josip, pogledite jo, lopo, ona je bila moje najljubše. Kolikrat sem sedela tamkaj in mislila na vas, samo na vas. Sedaj mi ne bo mogoče tega. Kakor danes, smejalo se mi je takrat ljubko solnce. Josip, podajte mi poljub v slovo. Lavra se vam ne bode hudovala, ako jej razložite vseu. Ni mogla več naprej ubožica. Začetka krepak glas, pešal jej je vedno bolj in bolj proti koncu. Josip sklone se k njej. Mrzla njena ustnica dotaknejo se njegovih. O koliko je trpel mladenič. Solza poigrala mu je v očesu, dasi se je je krepko branil. Ko se jej Josip zopet odmakne, poskuša Helena še govoriti, toda težko, jako težko je šlo. Videlo se je, da so življenja moči že popolnem upešale. Z zadnjim naporom moči se še zdigne. Poljub matere in očeta bil je zadnje. Potem padlo je mrzlo telo nazaj v blazine in odplava duša v raj.
Nečem popisavati joku potrte matere in očeta, kajti slabo pero ni v moči naravno  podati teh čutil.
Dva dni potem pomikal se je mrtvaški sprevod proti centralnem pokopališču, kjer si je bila rodbina L . . . postavila rakev. Resnim obrazom sedel je Josip v kočiji, niti jedna poteza v marmorno-bledem obrazu ni pričalo o notranjej boli.
Ko je odmolil mašnik očenaš in so pogreznili med ihtenjem matere in očeta rakev v globino, le tedaj opazil je vesten opazovalec solzi, kateri sta se utrnili Josipovim očesom, toda hitro jih je prikril.
Po pogrebu vrnil se je v prodajalnico in vse šlo je zopet v navadnem tiru. Le kolegi so se zastonj trudili, da bi privabili smehljaj Josipu na obraz.
Stran 446.
V tržiči Ašah bila je, kakor po drugih tacih malih krajih navada, da je prirejalo društvo ob dolgih zimskih večerih veselice, petje, ne bogsigavedi kako umetno, gledališke predstave, šaljive loterije in ako ni prepovedala cerkvena postava, ples, bili so navadno v vsporedu. Da se je mladina pritegnila temu, je samo ob sebi umevno.
Milan, ki je bil vedno doma, igral je seveda pri vsem tem glavno ulogo. Bil je pevovodja. režiser in seveda kot tak izbiralec igralskih moči j. Pri vsem tem pa ni postopal nikakor objektivno in krasne gospice trga hudovale so se mu mnogokrat. In zakaj ?
Ljubosumne bile so na Lavro. Milan pritegnil jo je namreč kot sodelovalko vsem tem predstavam. Igralka že po naravi ni bila slaba. Toda Milanovi uspehi na poti ljubezni ostali so dolgo pri starem. Rakovo pot ni lezel, toda napredoval ni, v kljubu svojim gorečim besedam, katere je posvečeval Lavri.
Bilo je ravno zimo po smrti Helene. Milan skušal je napeti to zimo vse sile, da si osvoji Lavrinega srca. Veselica vrstila se je veselici. Pri vseh teh odlikovana je bila Lavra najbolj. Milan trudil se je, da jo zabava. Dvoril jej je na vse pretege. In katero žensko srce bi se ne udalo zapeljivim besedam, katero bi ne bilo toli samoljubno, da bi ne uvidelo prave smeri.
Lavra bilo je sedaj popolnem razvito, čarno dekle. Stara osemnajst let, mislila je seveda že tudi na sladke spone zakona. Je li hoče čakati Josipa, da postane postarna devica, katere bi potem več ne maral. Bog ve, ali jo še ljubi, ker toliko časa ni nobenega poročila od njega. Zakaj bi se ne udala Milanu in ako pride Josip, saj se mu lahko še potem povrne, tako računal je ženski egoizem.
Milan seveda bil je v tej zadevi srečnejši od Josipa. Nekoli let več imajočem, bilo mu je prevzeti z novim letom kupčijo očetovo. Ker je pa bil revnih starišev, bilo mu je gledati, da si pridobi, kolikor mogoče, premožne neveste. Dasi mu srce pri tem ni bilo postranska stvar, kajti mladenič ni bil popačen, ravnal je vender po pregovoru. Ložje primoženo, kakor pridobljeno.
Zopet bil je gledališke predstave večer. Glavni ulogi bili sta, kakor navadno v rokah Lavre in Milana. Lavra zaljubljeno kmečko dekle, Milan nje ljubimec, to je bilo kakor nalašč. Poljub, katerega ji je pritisnil na ustnice, ni bil več navaden, gledališki poljub, bil je po vse drugačen.
Ko je odšla Lavra za kulise, gorel jej je še vedno, namestu na čelu na ustnih.
Po kratkem prestanku, sledi jej Milan. Nastopiti sta imela še le v drugem aktu. Popolnem sama sta bila. Kajti soigralke in soigralci bili so toli taktni, da so se zbirali vedno na drugi strani odra.
„Lavra", spregovori Milan, »bi li ne bilo mogoče, da bi dobil od vas v resnici tak poljub. Jeli res mo-
goče vam, me vsaj nekoliko ljubiti". Poprijel jej je roki, ter dolgo, dolgo govoril. In kako lepo ji je pravil o vsem. Kako lepo slikal jej je življenje družice na svoji strani. Popolnoma se je vdala čaru. In ko se je slednjič drznil poljubiti jo z mladeniško navdušenostjo, polno ljubezni, ni se mu hudovala.
Toda sedaj ni bilo več časa. Pričeti se je imel drugi akt. Kako sta danes Lavra in Milan igrala. Vse se je čudilo. Bila sta prava umetnika. Po predstavi ni bilo ploskanja ne konca ne kraja. Vse hitelo jima je čestitati. Da je Milan bil cel večer ob Lavrini strani, ne bode se nihče čudil.
Pozabljen si torej, veledušni Josip.
Ni še minulo leto po dogodbi na schonbrunski cesti, že ni Josipa več na Dunaju. Tlak gorel mu je pod nogami tega osodepolnega mesta.
Neizprosni oče udal se je slednjič milim prošnjam mladeniča, kateri mu je popolnoma razkril svoj položaj. Preskrbel mu je mesto v Lincu, pri neki prijateljski tvrdki.
Predno je odšel, poslovil se je še pri gospej Heleni. Obiskal jo je bil mej tem časom večkrat. Njiju govorica sukala se je danes, kakor v navadi ob Heleni. Pravila mu je o potovanjih, katere je napravila po predpisih zdravnikov v zdravje hčerke. Popisovala mu je krasne kraje Italije in južne Francoske.
Kako mu je bilo pri srcu, ko je slušal mičnim pripovedkam, katere mu je pravila gospa potrtim glasom.
»Odpustite mi, velerodna gospa", dejal je, ko je vstal, da ide, »ako sem vas po svoji nepremišljenosti oropal najlepšega. Sedaj- trpim z vami. Nadomeščal vam bodem vedno to zgubo, kolikor mi bode v moči".
„Ne, Josip, vi niste ničesar krivi. Ravnali ste kot mož poštenjak. Kako redki so danes taki. Poglejte naše današnje gizdaline. Ne morem jih primerjati več metuljem, ki letajo od cvetke na cvetko, kajti to bi bila prelepa primera. Hunom jih lahko primerjam, ki so poteptali v prah in pepel vso omiko, vse lepo". Premolknila je gospa Helena za nekoliko časa. „ Bodite srečni Josip, saj ste vredni sreče. Ne zabite svoje, saj lahko rečem, druge matere".
Podala sta si roki. Josip poljubil je kakor navadno njeno, ona pa mu je podala materinski poljub na čelo.
Vidno ginjen zapustil je Josip gostoljubno hišo, kjer je užil toli sreče i toli gorja.
Obiskal je gospo Heleno še večkrat potem, ako so ga opravki pripeljali na Dunaj. Toda le kratek bil je ta čas.
Predno je nastopil Josip svoje novo mesto, podal se je za teden dnij domov. Oh, kako ga je vleklo. Prikrivati pa je hotel to samemu sebi.
Stran 447.
Kaj je z Lavro? Kako jo bode našel? Ga li še tako iskreno ljubi, kakor mu je takrat prisegala? Taka in jednaka vprašanja bodrila so Josipu po glavi. O, ko bi vedel, kako stoje stvari, gotovo bil bi jih opustil že z davna.
Ko je prišel Josip domov s kolodvora, seveda v spremstvu matere, povpraševal je po znancih. Vprašal je seveda tudi po Lavri, da si po ovinkih. Z veseljem pripovedovala mu je mati o vsem. Ni se ga mogla nagledati krasnega mladeniča. To da je nje sin. S čim zaslužila si je toliko sreče.                    (Konec prih.)
v
Stran 455.
Poučni in zabavni del.
Ob Donavi.
(Konec.)
Mej pogovorom priSla sta tudi do Lavre. Pravila mu je, kako da se domače gospice njej hudujejo, ker je povsodi prva. In zakaj je prva. Prva je vsled svoje izredne nadarjenosti in pa vsled protekc\je Milana, kateri je sedaj prvak mladine v trgu. Govori se, da je čez ušesi zaljubljen vanjo in ona tudi vanj, dejala je šaljivo mati, in da se nje oče ne zoperstavlja, gotovo bila bi že z davna zaroka.
Ko bi bila mati pri tem opazovala spremembo na Josipovem obrazu, gotovo bi spremenila svoje hva-lisanje in govorico o Lavri. Toda bila je preveč polna veselja, da bi se udala opazovanju.
Oče Šlet prišel je mej tem domov in tudi veselo pozdravil svojega sina. Govorila sta o trgovini in drugih važnih stvareh. Krepko premaga val se je Josip pri tem, kajti, kje so bile njegove misli, toda zasačen ni hotel biti. Veselo, kakor navadno, tekla mu je govorica, ko je pripovedoval o dunajskem življenju in le ko je pravil o Heleni, potemnil se je njega obraz.
Sledečo noč ni bilo Josipu, dasi je bil jako utrujen od potovanja, moč zatisniti očesa. Prošle dogodbe švigale so mu slikovito pred očmi. Vrt ob Donavi, Lavra, nje prisega, potem zopet Helena — vse vrstilo in ponavljalo se je. Verjeti pa le ni hotel, da bi mu Lavra bila res postala nezvesta. Prepričati se je hotel. Zvedeti hotel je iz nje ust svojo sodbo.
Za rana zapustil je že mehko ležišče. Po bližnjih gozdičih hitel je brez namena naprej. Po krajih, kjer se je kot mal deček igral ž njo. Še le zvok zvona, ki je oznanjeval vernikom ob sedmih angelja pozdrav, vzdramil ga je. Napotil se je domov, da dospe pravočasno k zajutreku. Roditelja začudila sta se, ko sta ga zagledala že popolno opravljenega ob tej uri se vrniti že s prehoda.
Isti dan popoludne ukazal je Josip spustiti svoj nekdanji čolnič v Donavo. Ko se jfe to zgodilo, od-veslal je krepko nizdoli po reki. Ko pa je videl, da ga z doma ne opazujejo, premenil je hitro smer. Zavil jo je proti nasprotni obali. Ob vrtiču veslal je zopet. Veslal je dolgo časa, toda ta, kakor prihodnji dan veslaril je zaman.
Še le tretji dan bila mu je sreča, da je bil opažen. Lavra zrla je ravno po Donavi, ko je priveslal od zadaj. In še le ko jo je pozdravil, zapazila ga je. Ustavil je čoln, ter skočil na suho. Privezal ga je kakor nekdaj k stebriču in tudi Lavra odprla mu je vratica. Toda kako mrzel bil je nje pozdrav. Kakor najostrejša burja, dirnol ga je
„ Jako lepo od Vas gospod Šlet, da nas popolnem ne zabite. Kak možak ste postali na Dunaji".
Že to ga je speklo. Saj ni bila Lavrina navada, dvoriti komu. Mogoče, da se je v času spremenila.
»Lavra, sprejmite mojo najsrčnejo čestitko na zaroki in spe", dejal je mirno.
»Gospod Šlet, ne prenaglite se, saj je še ni. Toda česar še ni, lahko bode  in  morda   celo v kratkem",
Toliko in tako hipnega najedenkrat ni pričakoval Josip.
»Torej je res gospica Lavra, česar sem se na Dunaju tolikrat balB. Tresočim glasom govoril je te besede.
»Gospod Šlet, kaj vam je, kaj ste tako raz-i burjeni".
»Lavra, Lavra, ne šalite se z menoj, saj je dovolj, da ste me imeli v igračo, katero ste odvrgli kakor razvajen otrok, kadar se je naveliča.
»Jaz vas v igračo? Ne umejem Vas".
»Kako ste srečna, da ne umejete", odgovoril jej je ironično. .Toda, nečem Vas spraviti v zagonetke. Dasi je netaktno, ako Vam mimogrede omenim, da ste jako kratkega spomina, vender se ne morem kaj, da bi tega opustil. Se-li ne spominjate več, kaj se je godilo pred nekako četiri in pol leti na tem mestu?"
»Ha, ha. take otročarije Vam blodijo po glavi? Smatrate li Vi ljubezen dveh otrok, ne bodite žaljeni, da tako govorim, kot kaj boljšega od otročarij?" Glas njenih besed kipel je v polni, neprikriti ironiji.
»Toraj otročarije so le bile. Sveti čut ljubezni, katerega sem hranil boljše skritega od najdražjega zaklada, bil je le čut nezrelega otruka. Ni je bil vreden te otročarije ne. Torej Vaše besede gospica: Tvoja za vedno tvoja! bile so le ravno navadna fraza".
»Gospod Šlet, čemu se po nepotrebnem razburjati. Kdo bo mislil dan danes na preteklo".
»Da preteklo Lavra. Res, kdo se bode spominjal tega. Prisego ob Donavi odnesli so le ti valovi in kam, kdo jim sledi. Bodite srečni Lavra. Hvala Vam za nekdaj lepe ure". Hitro vstal je pri teh besedah, vzel klobuk, ter pohitel, ne ozrši se nazaj k čolnu. Da bi se bil ozrl, videl bi bil porogljiv smehljaj na nje ustnah.
Dolgo, da  pozno  v  noč  veslal  je  po Donavi,
kakor da bi iskal po  nji  zgubljene sreče.   Doma  pa
bili so v skrbeh, da  se  mu  je  kaj  pripetilo.   Toda
prazen je bil njih strah, kajti Josip vstopil je veselega
obraza, kakor bi se vračal,   kot  najsrečnejši Človek.
Stariši pripisovali so njegovo veselje seveda le vrnitvi domov.
Ko bi vedeli,  kako so se motili, gotovo bi bilo
drugače.
*        *
Slednji dan hodila jo zopet gospa Šletova po sobah. Nerazumno jej je bilo, zakaj da Josip tako hitro odpotuje. Vzrok temu vedel je samo on in mo-
Stran 456.
goče si ga je mislila Lavra, seveda nekaj dni pozneje, ko je zvedela, da je odpotoval.
V Lincu pridobil si je Josip s svojo marljivostjo jednako hitro zaupanje predstojnikov, kakor na Dunaju. Le raztresen bil je mnogokrat in saj ni bilo Čuda. Poprej miren Josip, postal je sedaj jeden prvih rogoviležev. Nobena ura ni mu bila več prepozna iti domov. Dasi je bil razven svojega delokroga tak, v svojem delu bil je vesten in natančen.
Ko je zvedel nekaj mesecev potem o zaroki Lavre, udal se je popolnoma neizmerni pijači, kakor da bi hotel utopiti v njej pretekle spomine. Toda, ako jih je odgnal zvečer v veseli družbi za nekaj časa, porajali so se mu v jutru s tem bolj živimi barvami.
Preteklo je zopet leto, Josipov oče, trden mož, ki ni poznal bolezni v svojem življenju, obolel je na-gloma. Mati in sin stala sta potrta ob postelji, stražeč menjaje bolnika. Toda smrt je neizprosna. Navadno pa požanje tam najhitreje, kjer je najmanj strahu pred njo.
Kakor je navadno pri tako trdnih ljudeh, da obole jedenkrat za vselej in da jih v tej jedni bolezni pokosi bela žena, tako je bilo pri gospodu Šletu. V malo dneh vzdihnil je mirno svojo dušo.
Veselo oznanjevali so zvonovi isti dan poroko Lavre in Milana. Vse hitelo je k cerkvi, da si ogleda to krasno dvojico. Gospice tržiča Ašah zbrale so se polnoštevilno, jeze peneč se in kakor ženske navada obirajoč vse, kar jim ravno prišlo na jezik. Ravno ko je mašnik zvezal poročenca za vse življenje, za-zvenel je tožno mrtvaški zvon po dolini, oznanjujoč, da je preminul zopet jeden izmed milijonov sveta. Ko so se vrstile potem vesele napitnice na slavljenca, čestitalo jima je zopet vse. Na drugi strani brega v lični jednonadstropni hiši pa sta stali mati in sin, nema. žalosti polnih src ob mrtvaškem odru. Kako krivična je vender usoda. Tu seje z jednim udarcem brezmejno žalost in tam zopet brezmejno veselje.
Veličasten je bil zadnji pozdrav gospoda Šleta. Cel tržič spremljal je obče spoštovanega in čislanega moža na mirodvor. Le Lavre ni opazil Josip, saj ni vedel, kaj da se je zgodilo mej tem. Bila je namreč odpotovala s svojim soprogom v vedno cvetočo Italijo. Po sprevodu razšlo se je ljudstvo in prej toliko ča-ščeni mož bil je v kratkem popolnoma pozabljen. Ne, ni bil pozabljen, kajti njega soproga, ki ga je tolikanj ljubila, ni prebolela tega udarca. Po malo mesecih odnesli so tudi njo za soprogom.
Josip ostal je sam, popolnoma sam. Kaka samota je to, čuti jo le tisti, ki nima nikogar, kateremu bi zamogel razkriti svoje bolesti in to je bilo pri njem. Vedno od doma, ni imel doma nikogar, katerega bi mogel nazivati svojim pravim prijateljem.
*        *
Lavra in Milan vrnila sta se s potovanja. Brezskrbno, kakor dva otroka, sta živela in kaj bi ne. Nje oče, ki se je sprva jako zoperstavljal tej zvezi, udal se je slednjič prošnjam hčere Bila je jedinka in zakaj bi ne volila po svoje, saj si sama izbira sreče, tako je dejal pametni oče.
Polovico svojega ne neznatnega premoženja pripisal jej je na dan zaroke. To je zadostovalo. Milan, kateri je prevzel pivovarno svojega očeta, poravnal je z nekaj tisočaki na posestvo vknjižene dolgove ter razširil pivovarno. Vse mu je šlo po sreči in ta se je še znatneje povekšala, ko mu je podarila Lavra sina. Ljubezen vezala ju je s to vezjo še tesneje.
In kaj Josip? Prevzel je trgovino svojega očeta. Mož, ki je bil zašel že na slaba pota, spremenil se je popolnoma. Postal je še resnejši od nekdaj. Na veselicah in zabaviščih pa si ga iskal zaman. Videl si ga le pri resnem delu. S starimi prijatelji očeta občeval je največ.
Po malo letih pa zavzemal je v občini isto veljavno mesto, kakor njegov oče. Resni gospod župan, reklo se je vedno, kajti ni je bilo stvari, katera bi mu zamogla privabiti smehljaj v resne poteze obraza. Z Lavro srečaval se je večkrat, toda spregovoril dolgo ni ž njo besedice, kajti pretežko mu je bilo. Toda čas in mnogostranska opravila, sta ga zlečila, da je pozabil na ob Donavi prelomljeno prisego.