Prenoviti svet ter ga osrečiti: to je glavna težnja, ki gre danes skozi človeštvo ter se pojavlja z večjo ali manjšo silo med vsemi narodi. Temu cilju služijo razni znanstv«ii in praktično-politični sestavi, ki hočejo predrugaciti ne samo svetovnonazorna načela, marveč tudi vse državno, socialno in gospodarsko življen je. V čem. pa je blagor sveta? V nauku in službi Onega, ki je prišel na svet, da bi svet odrešii. Svet in človeštvo ne more in ne bo prej ozdravelo, dokler ne postane zopet kraljestvo božje. Pot k tenau kraljestvu pa je On, ki je v tem kraljestvu Kralj: božji Zveličar. V njem in njegovem duhu mora biti preoblikovan človek in potem bo tudi svet pravilno prenovljen. Oblikovanje krščanskega človeka je osebna naloga vsakogar in pri rešitvi te naloge mora vsak aktivno sodelovati. Je pa tudi naloga cerkve, ki je to poslanstvo prejela od svojega božjega Ustanovitelja ter bila v to svrho opremljena z zakladom resnice in sv. zakramentov. Razmere, ki danes vladajo na svetu, so povsem slične razraeram ob propadu poganske ktilture in slomu stare rimske države. Takrat je ženialni duh sv. Avguština očrtal veliko podofto bodočnosti v videniu »Božje državo<, h k>.teri so poklicani vsi narcdi. E>a bi se ta podoba krščanskega sveta ostvarila s tsm, da bi se človeška družba preuredila po krščanskih načelih ter ustvarila kršfeitska kuitura, to je bila glavna naloga in težnja krščanskega srednjega veka. Potem pa se je človeštvo začelo odmikati od ideje božjega kraljestva. Zavladalo je lažnivo svobodomiselstvo. Liberalizem je postopno opustoail vse panoge življenja: verskc (protestar.Lizem je odtrgal milijone ljudi od pravega božjega kraljestva na zemlji — od katoliške cerkve), politično, socialno in gospodarsko. Ko je tako človeštvo po lainivem liberalizmu in brezsrčnem kapitalizmu zabredlo v suženjstvo grehar sebičnosti, tvari in denarja, je marksistični socializem in komunizem progiasil popolno brezbožtvo kot rešilno idejo. Tako stoji danes katoliška cerkev pred slično nalogo, kot ob propadu poganstva: zgraditi človeško družbo v duhu božjega Zveličarja. Cerkev ne omahuje, ker jo px'ešinja trdna zavest, da je Kristus Kralj vseh svetovnih časov. V njegovem duhu je treba obnoviti in preosnovati vse posameznike, družine, stanove, narode, države m tako vso človeško družbo. Najlopši in najblagcd^jnejši sad te obnove bo mir na z°n\lji. Dan<.s Łr«r.«tajo narodi v strahu 7-a rr;ir. Dela jo se največji napori za ohranitev miru. Ali b<xlo ti napori imeli uspeh ? Trajnega uspeha ne bo, dokler ne bo zavladal nad r.arodi m njihovimi mogotci On, ki je »Kralj kraljev in Gospod gospodarjev« in ki ga že prerok označuje kot »Kralja rmru«. In temu Kralju mir-' se bomo poklonili na mednarodnem kongrasu Kristusa Kralja, ki bo v Ljubljani zadnji teden letošnjega julija (od 25. do 30. julija). Na tem kongresu moramo biti zastopani predvsem Slovenci. Izpovedali bomo svetu: Kristus mora biti Kralj naših src, naših družin, naših društev, naše domovine! Da bo ta izpoved mogočna tako, da bo tudi navdušila zastopnike zunanjega sveta, je potrebno, da bo udeležba slovenskega Ijudstva nad vse velika. Kristus Kralj ne sme cstati brez svojega ljudstva! Pripravimo torej udeležbo! Pripravimo jo znotraj v dušah, pripravimo pa jo tudi zunaj z agitacijo za udeležbo in z darovanjem in nabiranjem gmotnih prispevkov, ki so potrebni za tako veliko prireditev. Gre za ugled slovenskega naroda, ki uživa sloves katoliškega naroda. Mednarodni kongres Kristusa Kralja v Ljubljani naj ta sloves potrdi in poveča. Geslo, ki naj nas vodi in bodri te važne dni, bodi: Vse za Kristusa Kralja!