P a š n i k. Kaj naj ueitelj dela o šolskih praznikib. ,,Kdo bi o praznikih kaj delal, sej praznik je počitek po težavnem delu!" tako me morda zavrača marsikteri naših bratov učiteljev. Pa počasi, Ijubi moj ! Tudi jaz, kakor sebi, (ako tudi vsem svojim bratom želim mirnih in prav zdatnih počitnic: vendar samo en zgled prosim, da pogledate in prevdarite za šolske praznike, in slavim, da bote drugače mislili. Ljubi učitelji! poglejfe našega pridnega, poštenega knieta, kaj on dela o poletnih praznikih! Pošleni kmet, ko opravi v cerkvi božjo službo, sprehajat grf se na zeleno polje, na milo zemljo, ki je med tednom pila njegove vroče srage, in je bila priča njegovega silnega tnida od zore do mraka. Pa pozabivši na ves svoj trud veselo gleda, kako raste na obdelanem polji, ter resno in prav zamišljeno prevdarja, kako bi se la pa uni sadež in njiva zboljšala, da bi se več pridelalo, kaj bi bilo bolj tečno za dom in za domače potrebe i. t. d. Ta njiva se mu zdi premalo, una preveč pognojena, ta sadež premalo oplet, okopan, — la setev je bila prepozna, una prezgodnja i. t. d. Zapominja si in terdno sklepa, da bode zanaprej tako delal, kakor ga uče sku.šnje, ki jih sedaj dovolj razločno vidi. — Ljubi moj tovarš! hodi se tudi ti sprehajat po šolskem polji, in delaj tako, kakor vidiš delati pridnega in poštenega kmeta! Jakoslav. Kaj je storiti, da bodo otroci radi v šolo hodili in se radi učili. Oa Ijudski učitelj doseže to imenitno, težavno, pa važno nalogo, ima dva pripomočka in sicer i. da podučuje razumljivo, in 2. da se ljubeznjivo obnaša. Razumljiv pa je nauk le takrat, ako učitelj po otroško misli, govori in podučuje, to je, ako obdeluje le to, kar je otroški pameti primerno, in kar umejo. 0 tem obziru naj dobro poprej prevdarja, kaj ino koliko že sme tirjati od svojih učencev, da je njegovo podučevanje njihovim dušnini niočem primerno, in da jih ne preobložuje. Učitelj se mora nekako saoiega sebe zatajevati, mora biti otrok. Učitelj naj si otroški duh misli, kakor posodo, koja ima le majhno prevozko luknjico. Kako zeld je treba paziti, ako hoče kdo v to posodo vlivati kako tekočo stvar, p. olje, vodo, vino i. t. d., ko bi se lo naglo delalo, bi bila očitna zguba, ter bi se mu mnogo razlilo. Taka je tudi z otroškim umom. Tudi bi se razlilo in šlo v zgubo veliko naukov, ako bi ne bili primerni otroaketnu umu. Pervo učiteljevo vodilo, ako hoče od svojega nauka pričakovati dober vspeh, je, da se ogiba splošnega podučevanja, in Ie, kolikor je mogoče, bolj posamesno podučuje; reči iz otroškega življenja, ki jih otroci vidijo, slišijo ali čutijo, mali učenci popolnoma umejo, in se jih vesele. Ako tedaj učitelj ve in zna tako podučevati in svoj nauk obravnovati, da je ves poduk priuieren otroški panieti, učenci gotovo radi v šolo hodijo, in od dneva do dneva napredujejo. Učenceui ni šola navadna, temuč Ijuba in vesela bolj od domače hiše. Učitelj, ki si tako pridobuje Ijubezen pri učen- cih, je podoben pastirju, za kojini cela čeda ovčic veselo traplja. Najdejo se otroci, za koje je šola naj veči križ in naj straš- nejše terpljenje! Tudi takih se najde, koji bukvice le takrat primejo in gredo v šolo, kedar oče ali mati že po šibi se^ejo, in kedar v šolo stopijo, plašno okoli gledajo in zdihujejo, ka- kor jetnik v ječo prišedši. To pa izhaja le iz tega, da se jim nauk večkrat na nekako čudovito tanino vižo prodaja, da od rega, kar se uče, nič ne umejo. Podučuje naj se tedaj vedno le prav uniljivo in otroškemu umu primerno. Kaj pomaga mlinu veliko vode, če pa slap na kold ne teče? ali pa lačnemu kos kruha, ako ga ne povžije! — Drugi pripomoček pa je, da se z otroci po očetovsko in Ijubcznjivo ravna. Učenci sanii vidijo, da ima on do njih serce polno Ijubezni, prijaznosti in poterpežljivosti. To učence živo prepriča, da se učitelj le za- voljo tega toliko trudi in si prizadeva, da bi svoje učence srečne storil. Mora pa učitelj dobro pomniti, da njegova prijaznost in Ijubezen velja vsem brez razločka in izimka; enostranost otroka naj bolj razkači. Učiteljeva umetnost je v tem, da zna krot- kost, ljubeznjivost in resnost tako zediniti, da njegova čast in vrednost pri učencih ne terpi kaj škode. Janez Novak. llčitelj mora dobro poznati svojo domoviuo! Učitelj mora vediti vse, kar je njegovim učencem potrebno vediti. Otroci se uče zemljepisja, t. j., kako je po svetu. Pred vsem drugim pa jim je treba, da dobro poznajo svoj kraj, potcin še le morejo se učiti kaj, kako je po širokem svetu. Večkrat pa se godi' ravno nasproti. Učitelj kaže učencem vse drugo, Ie od domačega kraja pa ne (rohice, kakor bi mu bila domovina premalo vredna ali zaniniiva. Učitelj mora v okraji svoje službe poznati vse navade in šege, polje in gojzd, gore in doline, vode in zemlje, pridelke in obertnijo — z eno besedo vse, karkoli je zanimivega. Slavni pt<<lagog Diestenveg jc djal: ^Pred vsem drugim tirjam, da učitelj pozna svojo domovino, pa ne le samo svojo domačijo, temuč ves okrog, kjer je njegova šola, in naj naj več te dežele peš prehodi, in naj ne prenočuje satno po gostivnicah, temuč naj hodi tudi po hribih, dolinah in vseh zanimivih krajih; le kar je kdo sam vidil in se učil poznati, lahko od tega tudi drugim kaže živo podobo, in jih vnema za lepo naravo". — o —