164
PARTIZANOV  DNEVNI K
Ob srečanju z dnevnikom pričakuje bralec odkritega in zanesljivega popisa situacij in dogodkov, ki so bili za avtorja tolikšnega pomena, da se je odločil, svoja doživetja zapisovati. Pri tem naj pisateljeva notranja podoba in njegovo vedenje v določenih zapletljajih prevladata in avtorjev karakter naj pregnete vso pripoved.
Iz dnevnika Milana Gučka Jutri bo ose dobro* je razvidno, da je piser prehodil tole zanimivo pot: ob raciji za Bežigradom junija 1942 so ga Italijani odpeljali v vojašnico in od tod s transportom proti Italiji. Pri Verdu so partizani transport napadli ter internirance rešili. Avtor dnevnika se je odločil za parti-
* Milan Guček, Jutri bo vse dobro. Opremila Jakica Accettova. Založila Državna založba Slovenije. Ljubljana 1959.
zanstvo, ne da bi si predstavljal, kaj vse ga čaka v napornem življenju, za katero se je odločil. Od tod se je njegova pot vijugala po notranjskih in dolenjskih gozdovih, doživel in preživel je vrsto bojev z belogardisti in Italijani ter spomladi leta 1943 odšel na Primorsko, s čimer se knjiga konča. Ti »zapiski iz dni človeške stiske in preizkušnje« so nastali v »Snežniških gozdovih nekje pod Jesenovcem nad Milanjami, meseca avgusta 1943«, pri čemer avtor »dogodkov, časa in krajev, ljudi in njihovih besed ni spreminjal«.
Milan Guček je bil pred prihodom v partizane ljubljanski meščan z dušo in krvjo. Navezan je bil na ulice in hiše Ljubljane s tisto notranjo vezjo, ki nikoli ne popusti. Ljubil je nedeljske izlete v okolico Ljubljane, navduševal se je ob kopanju v Iškem Vintgarju in nadvse mu je bilo pri srcu urejeno družinsko življenje z vsemi drobnimi in razveseljivimi udobnostmi. Njegovo komaj začeto družinsko življenje pa je skalil ne samo prihod črnili kaj) in pušk, pač pa predvsem nasilna odrezanost od družine.
Zdaj se je začelo življenje, trdno in zahtevno, ki so ga doživeli in preživeli prenekateri v zadnji vojni: neprestani pohodi skozi gozdove in po kamenju, preganjanja in boji, mraz in lakota. Meščan v njem si je želel najpotrebnejših malenkosti za življenje, mislil je dezertirati, se umakniti težavam, a tega ni storil. Pisatelj odkrito poroča, da ga je vznemirjal začetni nered v partizanski vojski, bal se je, vendar je vztrajal ter se navsezadnje vživel in po enem letu intenzivnega življenja v partizanih mu je postal boj včasih prava fantovska igra.
Ko opisuje Guček svoje ravnanje v situacijah, ki so bile na najrazličnejše načine in v raznih stopnjah zapletene, je iskren. Ne prikriva ali preoblikuje dejstev, da bi napravil iz sebe junaka ali kaj podobnega, tudi partizanskega življenja v nobenem primeru ne idealizira. Preprosto in nazorno, včasih prav skopo je napisal svoj dnevnik, ki priča, da se je avtor vedel kot človek, ki je pogrešal toplino in skrb doma. ki je veliko hrepenel in sanjaril o življenju, ki ga je že živel, in spričo dejanskega stanja dvomil in obupoval, vendar se je z voljo in vztrajanjem reševal. Odkrito poročanje o tem daje dnevniku zanesljivo ceno.
Prav tako neprizanesljivo in odkrito, kot je pisal o sebi. je naslikal tudi okolico, dogodke, tovariše in predpostavljene. Pri tem se je omejil v večini primerov samo na zunanie dogodke. Psihološke zapletenosti svojih tovarišev in njihove specifične notranje problematike ni zaslutil, čeprav je njune zunanje izraze spoznal. S tem je dnevnik marsikaj izgubil. Iz skopo orisanih usod tovarišev se da sklepati, da je pisec srečal vrsto zelo zanimivih in zapletenih značajev, katerih prizadevnejša osvetlitev bi delo obogatila. Avtor se je srečal z Miranom Jarcem in z Josipom Vidmarjem in ti srečanji prav skromno opisal; kakršnekoli podrobnosti o takih osebnostih imajo danes že kulturnozgodovinsko vrednost. In marsikatero tragedijo, ki je bila za tisti čas problemska in zanimiva s človeške plati, je pisatelj odpravil s skromnim, neprizadetim poročilom. Prepogosto pa se je zadrževal pri opisovanju pohodov, ki so po opisu postali podobni in enolični in kot taki bremenijo celotno pričevanje. Pisatelja opravičuje čas. v katerem je dnevnik nastal, vendar pa nekatere ilustracije dogodkov, zapisane mimogrede, dajo misliti o piščevi prelahkotni in površni miselnosti.
Delo izredno poživljajo natančni opisi življenjskega reda in nereda v taborih in na pohodih. Iznajdljivost posameznika v intenzivnem življenju, kakršno
165
je v partizanih bilo, je podana zdaj s tragičnim zdaj z ironičnim prizvokom. S tem da je odkrito popisal drobne težave v taborih in na pohodih in da je opisal vrsto jedi, ki so jih bili utrujeni, premraženi in sestradani borci prisiljeni pripravljati, je razširil pogled v pisanost partizanskega življenja, kar so dosedanji pisci partizanskih spominov, ustavljajoč se predvsem pri oblikovanju zavesti in morale, dostikrat zanemarjali.
Omeniti je treba tudi stilistične lastnosti dnevnika, ki niso iskane. Dnevnik je neposreden, preprost in konkreten zapis dogodkov in doživetij, ki jih pisatelj ni nizal v strogem dnevnem zaporedju, pač pa je razvrščal več ali manj zaključene dogodke v zaporedju, v katerem so se dogajali. Uspelo mu je tudi z notranjim monologom posredovati napeta protislovja v sebi ob zahtevnih situacijah ali ob spominu nanje.
Gučkovi zapiski iz bojev so pomembna obogatitev partizanske memoarske
literature. Avtor — navaden borec — je pogumno in odkrito zapisal nasprotja
v sebi in okoli sebe. Njegova pot (in s tem prenekaterega borca) od slučajnega
prihoda v partizane do spoznanja smiselnosti boja, v katerem je sodeloval, je
s tem podrobneje ilustrirana.
France   V urnik
166