PULJSKO PRISTANIŠČE.
LEA FATUR
V BURJI IN STRASTI
POVEST.
IX.
Ko najslajša kupa nas napaja, sodbo piše prst nam plameneč.
Levstik.
rjaška drevesa drevoreda so šepetala skrivnostno v mraku, ozke steze proti Rožniku so se belile med temnim grmovjem. Po belem pesku drevoredne poti — po molčečih samotnih stezicah je hitela nemirna noga — v uspavajoči se naravi je iskala trudna duša izhoda težkim dvomom — miru pred pošastmi očitanja . . . Tanke veje robid so vstavljale Gi-gantija zasajaje mu drobne bodice v obleko, mladi bori, košati grmi, so mu zastavljali pot — lomile so se vejice, pokale pod urno nogo — svareče so ga gledale temne smreke... Klobuk v roki, zmršene lase vihrajoče po visokem čelu, je hitel naprej mimo dremajoče samotne cerkvice skozi šepetajoče, grozeče se lesovje ... Tri smreke, visoke in temne, pretilne kakor strogi sodniki v črnem talarju, so mu zaprle pot.
„DOM IN SVET" 1905. ŠT. 7.
(DALJE.)
Zgrudil se je v njih vznožju — zazibale so se močne veje in vprašale strogo:
„Kam?"
„Kam? Ne vem. Nad menoj vihtijo maščevalne erinije žgoči bič očitanja. — Hitel bi — preletel ves svet — a trudna je moja duša, željna pokoja..."
Stokajoč je zaril vroče čelo v hladni mah. Po glavi so se podile misli, predstave, v živih podobah je stopalo življenje pred njega — njegovo življenje. Videl se je v brezobzirni borbi za slavo, uživanje, videl pa tudi neznano moč, ki ga je ovirala v uživanju priborjene sreče.
Stalo je pred njim grozno in temno, pri-pogibalo veje silnih dreves — opominjalo ga je preteče: „Ali veš?"
O da, on je vedel — videl vse... Videl je očeta, sina kamenite Bergame, hoditi po ulicah večnega mesta, upognjenega pod težo tuje prtljage — tudi njega je čakala ista usoda.
Videl je mater, krepko perico, katere visoka postava se je komaj obračala v go-
25