IVAN STUKELJ: Komu najprvo? lleko poletje stno v našem trgu pričakovali novih zvonov za župno cerkev in kapelo, ki stojita za etiitn in istim cerkvenim ozidjem. V dobi pred dohodom novih zvonov je bi!o dolgo-časrto in pusto kakor veliki teden, ko jih »zavežejo". Vseh šest zvonov je stalo na lesenih odrih pred zvoni-koma. Neko lepo jutro je živahno postalo v zvonikih. Delavci so iz sprednjih lin poraaknili dolge močne tramove, sneli zvonove in s teh brun so jih na močni vrvi spuščali na tla drugega za drugim. V zraku so se tresli zvonovi, in njih zvoki so milo in otožno brneli nalik izdihljajem umirajočih .. . Spodaj ob zvonikih so potetn stali nekaj dni. Tržani, prihajajoči v cerkev ali odhajajoči odtod, so se ustavljali pri njih, opazovali na njih pridvižne podobe svetnikov in glasno črkovali tuje zveneče latinske napise. Starim možem in ženam pa so v oči priigravale solze, prihajajoče prav z dna srca. Dozdevalo se jim je, da so glasovi teh zvonov planili tja v zračne višine k dušam onih tisoč in tisoč urarlih, ki so jih zvonovi objokovali, ko so ležali na parah in potem, ko so jih spuščali dol v tesne, temne grobove. Stoletja so viseli v zvonikih, vabili ljudi na ta holm iskat tolažbe v božji hram, pogledovali v dolino, kako se stara rod za rodom, peša in se zopet prenavlja. Njih glasovi so sedaj utihnili za vedno — vzpluli so na oni svet za umrlimi znanci .. . Prišel je dan, da so jih odpeljali. Ko so se vozovi počasi pomikali skozi trg, so tržani obstajali na pragih, gledali za njimi kakor za prijatelji, ki vemo o njih, da jih ne vidimo nikdar več. Mrtvi so. Starim ljudera pa —« 106 ^— ¦ w 1 ^~f99 -^ — -*- * «¦ J-^-—*¦ so se zopet svetlikale solze v očeh, in raladi pa so jim pogledovali v obličja — umevali so njih solze .. . Nema žalost kakor veliki teden. Čez nekaj dni potern pa so pripeljali nove, mnogo večje in težje. Bili so okrašeni, obdani z venci in trakovi, in okolo so bili od vozne ročice do ročice pripeti mali zvouci, ki so zvončkljali, ko so se vozovi pomikali skozi trg na cerkveni holm, odkoder se je razlegalo streljanje. Zdaj pa kar sedite tukaj na klop! Stari in mladi Ijudje so jih hiteli gledat na cesto. Pred cerkvijo so jih potem obesili na oder, dokler v zvoniku ne postavijo novega ogrodja. Prispel je dan blagoslovljenja. Praznično oblečeni smo hiteli k temu obredu. In jaz sem kot osemleten deček stopal z mamico in poleg pa soseda Lukčevka. To vam je bila silno stara ženka. Pravili so tedaj, da je že stara 107 86 tet Bila je vitke in visoke postave. Vsi smo jo radi imeli, otfoci in odrasli so jo klicali le s presrčnim iraenora — mati. Nekaj posebnega je imela ta žena na sebi, blažen mir ji je bil vedno razlit po nje obličju, nikdar je nisem videl čraerne, kakor da bi bila Ijubila ves svet in ves svet tudi njo. Zato smo se ji sosedni otroci tako radi pridruževali. Zrflerom je imela kaj za nas pripravljenega. Kadar smo se mi, njedrobni sosedje in njeni vnučki, igrali tara na dvorišču, je dostikrat rekla: »Čakajte, otroci, jaz imam nekaj za vas!" Hitro se je zasukala ter odšla v kuhinjo. Prinesla je nato veliko skledo s puhtečim loncem. ,Zdaj pa kar sedite tukaj na klop!" Postavila je skledo v sredo med nas, prevrnila lonec, in najlepše kuhane suhe hruške so se vsule v skledo, dišeči hlap nas je prijetno zaščegetal v noske. »Sladke so kot smokve," je dejala še mati, tni pa smo segli po njih. Ni dolgo trajalo, pa so izginile, saj pa je bilo tudi rok, da je bilo treba raisliti, da se bodo zmešale notri med hruškami. V vročcm poletju pa nara je prinesla latvico kislega mleka in vanje podrobila ajdovega kruha, ki se nam je zdel najokusnejši, kar so ga pekli po trgu. Lukčevi so imeli lepo posestvo. Ko so bile zrele črešnje ali prve hruške,*smo jih najprej pokusili pri Lukčevi materi. V pozni jeseni, ko je dedek Lukec trgal čebelam satovje, tedaj nam je mati princsla mcdu, Vesela nas je bila vedno, kadarkoli smo prišli k nji. Ko smo se igrali okolo nje, je dostikrat prišlo do razpora med nami, kakor je že to otroška navada, tedaj se je mati Lukčevka vedno prav razsrdila in posredovala, da se je prepir polegel brez dolgotrajnega joka. Čestita se nam je vedno zdela naša mati, a najbolj pa o velikih pra-znikih. Tedaj je imela na glavi starodavno avbo, vezeno z zlatimi nitirti. Nobena žcnska nadalečokolo je ni več nosila, zato smo jo tudi otroci vsakikrat občudovali. Tudi nje obleka s kratkim modrcem, pisana s poseb-nimi rožami iii cveticami, je zbujala naše zanimanje, in zdelo se nam je, da pristoja ta obleka samo materi Lukčevki. Tudi vsakovrstni trakovi na obleki so imeli posebne barve, kakršnih nisem nikjer pozneje zapazil. Tako se je olepšala mati Lukčevka tudi listi dan, ko so blagoslavljali zvonove. Stopila je z mojo mamo po holmu proti cerkvi. Zavesila je svojo desnico nji pod levo ramo, rekoč: ,Za silo še pobiram stopinje tudi na-vkreber, pa se vendar rada prislonim h komu, potetn se mi zde noge precej lažje." Nas otrok je bilo kakili petero ali šestero iz raznih hiš in stopicali smo okolo njiju ter čvrljali. nVeš, Meta," je dejala Lukčeva mati med pogovorom moji mami, »imela boš srečo s svojimi otroki. Tako lepo jih učiš. Rada jih imaš. Tudi jaz sem iraela svoje rada, in zdaj so, hvala Bogu, vsi srečni. In tudi tvoji morajo biti srečni." ,Bog vas usliši, mati!" je globoko vzdihnila moja matna ter se zamislila. -^. 108 «—. Pridružile so se še druge ženske, in največ pogovora se je sukalo seveda o novih zvonovih, o njih teži: koliko tehta veliki,- srednji in mali zvon pri farni cerkvi, pri kapeli. Vsi pa so bili radovedni, kake glasove bodo imeli. Po ccrkvenih obredih pa so začeli na nje pritrkovati. V tem trenutku je na obraze pričujočih prisijalo vidno veselje. Koliko lepše pa se bodo slišali, ko bodo viseli v zvoniku, je bilo splošno mnenje. Nekateri stari ljudje pa so se spomnili starih zvonov, iznova se jim je zatožilo za njirni, da so jih začeli hvaliti. A obča pozornost se je zaznala slednjič pri vseh. Žarki poletnega solnca so se upirali v zvonove, da so se krasno bliščali. Oči vseh Ijudi so bile vanje uprte. Poltiho govorjenje je za nekaj časa potihnilo. rBog ve, komu le neki bodo najprvo zvonili?" je zdaj izpregovorila mati Lukčevka. ,Komu najprvo?" Te besede, izgovorjene tako nenadoma, so predramile okolo sloječe iz vesele za-mišljenosli. »Komu najprvo?" To vprašanje je šlo od ust do ust. Komu izmed teh, ki tu stoje, bodo izkazali novi zvonovi to čast, da mu bodo najprvo zvonili? Kakor elektri-čen tok je šlo to ljudetn po udih, in drug drugemu so pogledovali v obraze kakor da bi hoteli zazreti smrtno znamenje na čelu svojega soseda . . . Dolg in teman oblak je zaplul čez solnce, da je senca legla na zvonove. ,Smo kot kaplja na veji," je povzela zopet besedo Lukčcva mati. »Veter polegne, pa nas ne bo vet" Dvignila je glavo in z mirnimi, kakor zamaknjenimi očmi jc gledala v zvonove. Solnce se je zopet prikazalo izza oblaka ter oblilo zvonove s svojo svetlobo ter obdalo mater Lukčevko z žarom, da so se blestele zlate niti in okraski na njeni avbi. Čestita kakor kip upodobljene svetnice je stala med nami. Počasi so se ljudje razhajali; bolj pri zadnjih vrstah je bila tudi mati Lukčevka. V navadnih pogovorih so dospeli v trg ter se porazgubili v svoje hiše. Jeseni pa sem jaz šel v glavno mesto v šolo. V tožnera novembru sem dobil pismo z doma. Ko ga odprem, mi je takoj obviseio oko na imenu ,Lukčeva mati". Srce se tni je stisnilo in nato je tnočno udarilo, zakaj za tetn imenom nekaj dalje je stala beseda — umrla. -^, 109 .«— Novi rvonovi so ji izkazali to čast, da so njinajprvi zazvonili, kakor je najbrže že zaslutila pri njih blagoslovljenju. Tako neuadoma je prišla smrt nad njo. Nihče je ni pričakoval. Pri lahkih domačih opravilih je hotela še vedno zraven biti. Pod ko-zelcem so repo obrezovali. Bili so raegleni dnevi že nekaj časa, in mati je pokašljevala. Ti