SOCIALNO-GEOGRAFSKI TABOR POMURJE 80-
Preštevanje ni potrebno
V začetku julija je bil v Genterovcih, ob-mejni vasi v Prekmurju, že 9. socialno-geograf-ski tabor na narodnostno mešanem ozemlju. Tudi ta je bil v okviru taborov, ki jih financira republiški koordinacijski odbor gibanja »Zna-nost mladini«, kot že vsi doslej, je imel med-narodno udeležbo. Na njem je sodelovalo 28 srednješolcev iz vse Slovenije, zvezne gimna-zije za Slovence v Celovcu in znanstvenega li-ceja France Prešeren v Trstu. Z njimi so bili tudi pripadniki madžarske narodnosti — sred-nješolci iz Prekmurja. Tabor so vodili dr. Vla-dimir Klemenčič, Metka Spes, Bibijana Sajko in Tatjana Zakotnik — vsi iz Inštituta za ge-ografijo univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Namen teh taborov je dvojen. Prvič: na te-renu zbirati podatke, ki jih potem občinska skupščina (letos Lendava) lahko upošteva pri planiranju. Drugi, še pomembnejši namen ta-borov pa je uvajanje mladih v znanstveno delo ter spoznavanje življenja na nacionalno meša-nem ozemlju in socialnega položaja Prekmurja. Raziskave so potekale v vaseh Mostje in Mala Polana. Prva je nacionalno mešana, drmja je čisto slovenska. Obe sta agrarni, druga je še precej na slabšem kot prva.
Rezultati ankete so dali odgovore navpra-šanja vse od izseljevanja, prek opremljenosti gospodinjstev, kmečkega gospodarstva do na-tančnih podatkov o vseh družinskih članih.
Prebivalstvo se v povprečju stara, vendar se tudi število mladih počas4 dviga po izselje-vanju v šestdesetih letih. Glavni problem kme-tijstva je velika razdrobljenost parcel. Naj-manjše travnike pokosiš v širino z enim za-mahom kose. Zato je edina perspektiva zdru-ževanje parcel in mehanizacija, ki je sedaj skoraj nemogoča.
Delo je bilo razdeljeno na: anketiranje, kar-tiranje, izračunavanje iz anket, izdelavo grafi-konov in tabel ter poročanje. Prav gotovo je bilo najbolj zanimivo anketiranje in kartiranje (označevanje nameinbnosti zemljišča — njiva, travnik, gozd .. .)• §e posebej zanimivo je bilo kartiranje na jugoslovansko-madžarski meji, tik  ob mejni črti.
Dvojezično šolstvo v Prekmurju je najna-prednejše na svetu. Tako je v Lendavi vedno dovolj delegacij iz vsega sveta, ki raziskujejo to šolstvo posebne vrste. Dvojezične šole sploh nimajo več negativnih ocen. Učitelj mora učen-ca tako zainteresirati za pouk, da učenec ne more biti negativen. Ta poskus je naletel tudi na odpor, izkazal pa se je za popolnoma uspeš-nega in učenci iz teh šol so na srednjih šolah še boljši,  ker so bolj  samostojni.
Popolna enakopravnost obeh jezikov in kul-tur je zlila narod in narodnost v skupnost brez meja.
Madžarska narodnost ima veliko stikov z matičnim narodom in uživa vse pravice, ki so ji kot narodnosti potrebne in pri nas tudi zago-tovljene. Madžari v Prekmurju imajo svoj list in oddaje v svojem jeziku na murskosoboškem radiu. Madžarske narodnosti je približno 10.000 ljudi, vendar jih nihče ne šteje, saj za njihove pravice ni pomembna številčnost, ampak zgodo-vinska prisotnost.
Razen te znanstvene in resne plati tabora je bilo razvito tudi malo manj znanstveno živ-ljenje. Skoraj vsakovečerni plesi, izlet po Prek-murju, ogled tekme v speedwayu, krst tistih, ki so bili prvič na taboru in še marsikaj je kar vznemirilo obmejne Genterovce in osnovno šo-lo v kraju (v njej je bil tabor). Genterovčani so skoraj vsi Madžari in so izredno gostoljub-ni. Delavci šole so se 10 dni nesebično trudili za dobro počutje »tabornikov«, ki so se kar zredili ob čudovitih prekmurskih. specialitetah: bograč, paprikaš, perec, makov kolač, reteš, omake in še in še.
Ob koncu so si vsi zaklicali: »Na svidenje prihodnje leto« ali po madžarsko: »Viszontla-tasra«.                                          Janez Kopač