Prispevek k branju Srečka Kosovela Ace Mermolja mladeniča« z nabrušenim orodjem in orožjem, javnost kljub temu vztraja pri Kosovelova uganki. Skrivnostna pesnikova krona je spletena iz več vzrokov. Kosovel je s svojo zgodnjo smrtjo, s slutnjo po neizbežnem, Ob petdesetletnici Kosovelove smrti smo znova pričeli z razpravo o njegovi zapuščini. Integrali ostajajo središče pozornosti, saj so predmet odobravanj in sporov, navdušenja in dvomov. Ugotovitev, da Kosovelovega dela še nismo dovolj preštudirali, je splošen predznak naših pogovorov. Literarni zgodovinarji in kritiki se sicer lotevajo pesmi »kraškega 1005 Družbene dileme v tekstih Srečka Kosovela 1006 Ace Mermolja s svojim trpljenjem in mladeniško gorečnostjo postal kmalu simbol in mit. Veliko let so bralci hranili v srcu fotografijo blagega mladeniča, Kras in svečeniške bore. Černigojev konstruktivističen portret Kosovela je ostal bolj skrit. Ko je Anton Ocvirk začel objavljati Kosovelovo zbrano delo (1946), se je začel širiti glas, da je pesnikova zapuščina izjemno bogata, vznemirljiva in nenavadna. Kosovel je postal Keopsova piramida, mit, ki skriva pomembne dragocenosti. Anton Ocvirk je z leti zrastel v krutega Harona. Leta .1967 so med napetim pričakovanjem občinstva izšli Integrali in bralce brez dvoma presenetili. Leto 67 je v slovenskem književnem in splošno umetniškem prostoru označevalo desakralizatorski upor najmlajše avantgarde. Muhasti eksperimenti mladih umetnikov so vsekakor pomagali, da so Integrali izšli, hkrati pa so Integralom škodili. Marsikak estet, ki je konstrukcije bral, je potegnil nepremišljeno vzporednico med Kosovelom in kakim Šalamunom. To pa je pomenilo, da se je obema pesnikoma tako rekoč zmešalo. Precej časa je poteklo od omenjenih dogodkov in od izida Integralov. Avantgarda se je udomačila in postala krotka žival. Tudi Kosovelov mit se je zamajal, kraški mladenič ni mogel ostati večno bolan. Bralci in učenjaki lahko iščemo stvarnejšo pesnikovo podobo. Literarna znanost se je večkrat spotaknila ob raznolikosti Kosovelove poezije, tu mislim na njegovo formalno »klasično« pesništvo. Čustveni in miselni tloris Kosovelovih tekstov je razvejano križišče in poti vodijo v hudo nasprotne smeri. Tako je večkrat težko združiti pesmi, ki govorijo sedaj o želji po smrti in samoti, sedaj o uporu in revoluciji, pa se znova izmuznejo v mistične krike po novem človečanstvu. Zgodovinarjem in kritikom, ki iščejo »rdečo nit«, zmanjka ob Kosovelovi zapuščini kompas. Prepisal bi nekaj verzov iz različnih pesmi in nam bo jasno, da je težko združiti različne čustvene in miselne položaje z racionalnokavzalnim postopkom. Pri izboru pesmi, iz katerih sem izpisal verze, me ni motila kronologija: in vsa kozmična noč stoji in jaz stojim sredi nje brez cilja (Uspavalna pesem) Ena je groza, ta groza je: biti (Ena je groza) Verzi govorijo o človekovi izgubljenosti v vesolju in o bivanjski grozi. Človeštvo se zazdi suženj večne noči. Naslednji verzi pa silijo v diametralno nasprotni položaj: Tako grem jaz, tako gre vsak, ki čuti cilj v daljavi, a sila ustavi mu korak, on se ji zoperstavi. (Vihar, Vihar) Naslednji verzi so ekspresionistični krik po mističnem »bratstvu« vseh ljudi. Kosovelova vizija je že kar religiozna: 1007 Prispevek k branju Srečka Kosovela Jo}, bratje, ste šli skozi rdečo zarjo krvi? Joj, vsak mora skozi njo, jo}, bratje in drugovi. (Pesem o preobrazbi sveta v svet) Iz psalmske uročenosti se Kosovel zazre v realnejši svet dn razumnejše rešitve. V pesmi Rdeči atom je, kljub določeni utopiji, uporabil socialistično izrazoslovje. Mistično »bratstvo« je zamenjal s stvarnejso »pomendrano množico«: in kdor kraljuje danes, je v zatonu, ker pomendrana množica bo vstala. Poslednja verza govorita o delu, kot o bodočem družbenem zakonu, misel kaže na stvarnejso družbeno analizo: Nobenih norm, zakonov: samo delo kazalo bo človeštvu novo pot. Lahko bi navedli veliko primerov, ko se Kosovel znajde v močno različnih položajih. Pri njem ne moremo niti govoriti o navadnem, dvotirnerrh konfliktu med subjektom in objektom, lepimi sanjami in trdo resničnostjo. \ Kosovela zanima zunanji svet in zanima ga človekova duševnost. Oboje/ registrira z izredno tenkočutnim srcem. V zunanjem svetu ga zanima več stvari: propad meščanske civilizacije, (Ekstaza smrti), zmehaniziranost človeka (Pojdiva med te zmehanizirane ljudi, Ob beli poti), možnost upora (Rdeči atom) in drugo. Ko Kosovel govori o človekovi duševnosti, ima posluh za različna stanja; iz obupa zraste v up, iz mistične zamaknjenosti zbeži v trezno presojo, zakriči in se znova umiri. Njegova čustva so hipna, v svoji trenutnosti totalna. Up ne zraste iz obupa; up in obup sta dva različna položaja, vsak je zaprt vase. Kosovelove pesmi so torej takšne in tako raznolike, da lahko bralec izbere to ali ono misel, to ali ono čustvo, skratka, ni vezan na strogo shemo. Različna čustvena in miselna stanja ni mogoče razložiti z racionalno-kavzalnim postopkom. Strme vijuge od obupa do upa, iz vizionarstva v upor, iz tišine v krik ni mogoče razložiti z vzročnimi zvezami. Pot, ki nas pripelje iz enega položaja v drugega, ni razumu jasna in nepretrgana. Težko rečemo: ta pesem je taka in taka, ker je ona druga tako in tako zasnovana. Tradicionalni estet, ki je vajen takšne poezije, kjer lahko izvaja eno misel iz druge, eno čustvo iz drugega, kjer lahko predvideva vsak preobrat na podlagi drugih tekstov in dejstev, skratka, ki ni vajen presenečenj, bo ob Kosovelovi poeziji nujno dezorientiran. Dolgo let smo iskali pesnikovo bistvo in nismo pomislili, da je lahko bistvo več bistev. Nekdo je izbral smrt in Kras, drugemu so bile bližje pesmi z revolucionarno vsebino, tretji je poudarjal bivanjsko krizo. Kosovel je na čudežen način zadovoljil vse, vendar malokdo ga je sprejel v celoti, malokdo je dojel celotno vsebino njegovega izraza. Ob Kosovelu se je vnela pravda, ali je pesnik takšen ali drugačen, ali je zlomljeno bitje ali revolucionarni agitator itd. Danes se lahko prepričamo, da je edina prava pot ta, da beremo vsega Kosovela in da registriramo vse miselne in čustvene položaje. Lahko seveda izbiramo, vendar ne smemo dovoliti, da izbira enega elementa izključuje xJ 1008 Ace Mermolja druge elemente; kar je meni všeč, še ni »ves« Kosovel. Raznolikost pesnikovih del seveda ni zmes najrazličnejših vplivov, ampak je v svoji neorgan-skosti organska struktura. Dokaz za to je Moja pesem, kjer Kosovel izrecno pravi, da je njegova pesem »eksplozija, divja raztrganost, disharmonija«. Skratka, njegova pesem ni klasična, po »zdravem razumu« uglajena tvdfba, ampak struktura, kjer se bijejo disharmonične in raztrgane prvine. Takšna pesem omogoča večsmerno branje, s pogojem seveda, da bralec ni obremenjen z mislijo, da mora vse racionalno obvladati. Integrali so vprašanje disharmoničnosti in večsmernega branja nenadoma močno zaostrili. Srečko Kosovel je v članku O umetnosti zapisal, da je »novemu pesniku« vsebina istovetna z obliko. Anton Ocvirk pa je v uvodni študiji Integralov označil ^ensTrrrktmzem s temi besedami: »Sestavine, iz katerih je zgrajena konstruktivistična pesem, so heterogene, različne po vsebini in obliki, se med seboj bijejo in si nasprotujejo, zajete so iz narave, življenja, tehnike, matematike, filozofije ...« Konstruktivistične pesmi torej programsko sprejemajo več sestavin in zato dopuščajo tudi večsmerno branje. Kavzalna zveza med stavki in besedami je odstranjena, posamezni elementi se osvobodijo in bralec lahko prehaja iz položaja v položaj skokovito, ni mu treba spraševati, zakaj je sedaj tu in sedaj tam. Če pomislimo zopet na to, o čemer smo prej govorili, na večsmernost Kosovelove poezije, zlahka intuiramo, zakaj je konstruktivistični sistem pesniku tako ustrezal. V »klasičnih,« impresionističnih in ekspresionističnih pesmih je bil vezan na kavzalna razmerja med verzi, stavki, besedami in morda še celo rimami. V eni pesmi je Kosovel lahko izrazil omejeno število čustvenih in miselnih položajev (navadno enega ali dva), moral se je tudi podrejati logiki nasprotja in vzporedja. Pesnikova raznolikost je prišla do izraza v večji skupini pesmi in ne v posameznem tekstu. Konstruktivizem pa je Kosovelu nudil možnost, da registrira več čustvenih in miselnih variant hkrati. Omogočal je raznolik, že kar kaotičen tloris. Takšen tloris je tudi do bralca deloval odprto in mu dopuščal pristop iz več smeri. To je seveda marsikoga zmedlo, saj je moral nenadoma spremeniti svoj miselni in čustveni sistem. Bralec, ki je bil vajen logičnih prehodov iz enega elementa k drugemu, se je znašel na vecsmernem križišču dezorientiran. Za ilustracijo problema nam bo rabila pesem Predmeti brez duše Omara z rdečimi šipami. Dolgčas spi v kotu. Avtomobil je senzacija. Kozmični dih: potres. Na razzarjeni zarji Rdeči ATOM nenapisana moja beseda odsev ,__.. odsev AT0M Smeh kralja DADE na lesenem konjičku Hi, hi. Pum. 1009 Prispevek k branju Srečka Kosovela V pesmi nas najprej pritegne vizualna podoba, kar daje izdelku novo, likovno razsežnost. Med posameznimi verzi ni logične, kavzalne zveze. Verzi silijo v različne, nasprotujoče si smeri. »Dolgčas spi v kotu« govori o sivini eksistence. »Avtomobil je senzacija« odpira vprašanje tehnološke civilizacije. »Rdeči atom«, z izpostavljeno besedo atom, kaže na revolucijo. Banalna rdeča barva vrat kontrastira s pomensko nabito rdečo barvo atoma. Smeh »kralja Dade« ublaži kontraste in nas pripelje v igro. Lahko se nam zdi, da so različni elementi pesmi razvrščeni po nekem naključju. Tako naj bi bila naključna tudi naša interpretacija. Če vzamemo v roke kako Kosovelovo lepljenko, se nam občutek naključja in odprtosti umetnine poveča. Pri lepljenki ima vizualni učinek izrazitejši pomen, besede in morebitne stavke pa lahko dejansko beremo po zaporedju, ki ga sami določamo. Naša domišljija lahko kombinira, odprtost umetnine je postala že programska in močno osvobaja bralca. Naše razmišljanje nas je torej privedlo do točke, ko govorimo o odprtih umetninah, to je o konstrukcijah, kjer daje umetnik le približno smer, bralec pa dopolnjuje pesniški prostor sam. To bi bil skrajni modernizem. Kosovela pa v takšen modernizem ne moremo prisiliti. Odprtost Integralov je Kosovel zamejil s čisto določenim kodeksom. Ni nam treba dokazovati s citati, da so bile Kosovelove pesniške intencije preobraziti človeka, zbuditi v njem občutek za etos, spodbujaj) ga k.iskanju lepote in nato revolucije. Kosovel je želel osveščati in spreminjati. Njegova vera v orfeistično moč pesništva je vezana na tradicijo in seže tja do Prešerna. 15. julija 1925 je Kosovel zapisal v beležnico: »Kakor rabim v muziki disonanco, ker mi tvori ravnovesje s harmonijo, tako rabim v pesmi banalen izraz, ker mi tvori kontrast z nečim, kar je v pesmi posebnega, vzvišenega, zlatega.« Stavek močno spominja na Cankarjevo tezo, da slika temne dogodke, da bi v bralcu vzbudil smisel za lepo. Stavek pa je tudi kodeks, po katerem naj beremo Kosovelovo poezijo, zlasti še Integrale. Med različnimi elementi pesmi moramo uravnati izbiro tako, da izpostavimo, kar je v pesmi »vzvišenega«, »banalnost« naj rabi kot kontrast. V pesmi Predmeti brez duše bi torej izpostavili rdeči atom, rdeča vrata služijo kot kontrast. Odprtost Integralov je torej le omejena, pri branju ne moremo izbirati, kar hočemo. Prvi del analize nas je silil v misel o odprtosti, sedaj pa smo kaos uredili s kodeksom. Odprtost umetnine sili v skrajni modernizem, kodeks pa veže Kosovela na tradicijo orfeizma. Neprijeten položaj moramo razjasniti, drugače bomo resnično podvomili o enotnosti med obliko in vsebino. V pesmih s tradicionalno obliko je Kosovel podal raznovrstne čustvene in miselne položaje. Integrali so mu dali možnost, da je registriral več stanj hkrati in da se je izognil kavzalnim zvezam med elementi pesmi. Pristal je na disharmonijo in kaos, hkrati pa je začrtal kodeks, s katerim naj se v kaosu znajdemo. Iz kaosa se torej izlušči vera v človeka in revolucijo^ Stvari nam bo bolje pojasnilo pismo, ki ga je Kosovel poslal 27. julija prijateljici Obidovi. V pismu beremo te trditve: »Sploh biti logičen je strašno težko. Air ste-že kdaj poizkusili? Jaz že, in takrat sem spoznal dvojno: svojo logiko, ki je radikalno konsekventna, in življenjsko logiko, ki je nelogična... Bodi paradoksen! To se pravi, pokaži rodoljubu buržuju, da eksistira mesto ene dvoje resnic, in rodoljub bo zmeden. V resnici pa je relativnost prva stopnja do neburžujstva. Relativnost dela svet lep in človeško delo veliko.« Relativnostie_tQrLJ_poLdo neburžujstva. Logičnost, ki izhaja iz racionalistično-kavzaTnega mišljenja, je glavna odlika buržuja. Relativnost, naključnost, možnost dveh resnic podirajo buržoazni svet. Če bi se zapletli v svet filozofije, bi videli, da kavzalno-racionalno mišljenje v bistvu potrjuje vero v svet (meščanski), iz katerega je zrastlo. Dialektika in •¦sodobna znanstvena misel sta zdavnaj prerastli enosmerno mišljenje, ki mu je bil podlaga aksiom vzroka in učinka. Racionalizem v bistvu veruje v harmoničnost danega sveta in družbe, zato ne zahteva sprememb. Kosovel v takšne miselne postopke ni veroval več. Zagovarjal je relativnost in pobijal dogmo. Relativnost (seveda na ravni misli) je bila zanj etična vrednota in prvi pogoj demokratičnosti in nove družbe. Integrali s~"svojo disharmonično in odprto strukturo to misel potrjujejo. Odprtost in zavest o kaosu dajeta možnost revolucije. Toga kavzalna logika je zadnji adut buržuja. Jasno nam je torej, kako je Kosovel lahko odprtim pesniškim tvorbam pridružil določen »omejevalen »kodeks. Logično se mu je zdelo, da je relativistično, kaosu odprto mišljenje osnovni pogoj revolucionarne misli in prakse. Racionalistična kavzalnost ohranja svet takšen, kakršen je in odklanja sleherno spremembo. Naša trditev je toliko bolj trda, ker vemo, da so Integrali pomenili Kosovelov odločen preobrat k revolucionarni in so- Ace Mermolja 1010