KRONIKA TONE PERŠAK: SMER HAMBURG-ALTONA (Ljubljana, Prešernova družba, 1988, 302 strani) Izredno ploden pisatelj sedaj že sred-Književnost nje generacije Tone Peršak (rojen 1947) je v našem književnem življenju izrazito prisoten kar na treh področjih: kot publicist, kot dramatik in ne nazadnje kot pripovednik. V zadnjih šestih letih je izdal Peršak kar šest knjig pripovedne proze: dve novelistični zbirki (Novele, Ljubljanske novele), eno povest (Sledi) in tri romane (Prehod, Vrh, Smer Hamburg -Altona). Problemska vozlišča za svoje daljše prozne tekste najdeva avtor predvsem v našem sodobnem življenju, v preteklost pa se je napotil le z romanom Vrh. Vendar je problematika slednjega romana nadčasovna: gre za spopad med samosvojim umetnikom (umetništvom) in nasilno oblastjo (oblastništvom). Peršakovo pisanje bi mogli morda označiti kot nazorni realizem (upodobljena stvarnost je razvidno, oprijemljivo predstavljena), s tem da oznaka ne omenja niti priznanja niti očitka, ampak zgolj ugotavljanje dejstev. Problem proze, ki se ne spušča v stilistične bravure modernističnega ali kakega drugega tipa, ampak ostaja stilno preprostejša, vsebinsko razpoznavnejša in tako širšemu bralstvu dostopnejša, vidim predvsem v zanimivosti (nove) tematike. Gre torej za to, da novost vsebinskega »kaj« zadovolji bralce ne glede na stilni »kako«. Zdi se, da se zadnji Peršakov roman prej omenjeni misli kar prilega. Književne informacije o usodi t. i. zdomcev so pač dokaj redke, tako je pritegljivost Peršakovega romana toliko večja. Glavna oseba romana je Maks Senčar, kmečki sin iz Slovenskih goric, čigar žitje in bitje spoznava bralec kar od njegovega rojstva dalje (oseba je predstavnik avtor- jeve generacije!). Bolj ali manj vsevedni pripovedovalec nas seznanja z Maksovo mladostjo, šolanjem doma in prvimi večjimi življenjskimi izkušnjami na srednji šoli v Murski Soboti. Prvi del romana se končuje s slepo ulico, v katero zaide Maks, ko ne najde prave življenjske usmeritve. V drugem delu se napoti Maks kot »Gastarbeiter« v Nemčijo in se tu zaposli pri kovaču. Za cilj svojega dela v Nemčiji si zada: dobiti denar za zgraditev gostišča ob domačem, Rotmanskem jezeru. Tretji del opisuje, kako se Maks po dvanajstih letih vrne v domovino. Tu pa mu birokratske in sistemske blokade onemogočijo njegovo gostinsko-turistič-no zamisel. Razočaran se vrne v Nemčijo, zdaj že tujec v dveh državah, ob vrnitvi v Nemčijo pa izgubi (hoče izgubiti!) pri kartanju na vlaku vse premoženje. Konec romana nam kaže Maksa na novem začetku, ko potuje brez denarja z vlakom proti končni postaji, Hamburg -Altona. Asociaciji iz Zupančiča sta naravni in nevsiljivi (pesem Z vlakom in poudarjena omemba Hamburga v Dumi), zadnje poglavje z naslovom Poker pa nas spomni še na Šalamuna (njegova prva zbirka Poker). Sicer pa naslovi poglavij nakazujejo ali vsaj omogočajo še več nadaljnjih stikov z domačo in tujo književnostjo (Maks, Ali ali, Veselica, Ta dolgčas, Tujec, Besede, besede, besede ipd.). In Altona? Ali naj jo povežemo s Sartrovo dramo Zaprti v Altoni? Maksa, ki je v bistvu značilen primer neprilagodljivega ali premalo prilagodljivega človeka, porazi lastna fiksna ideja: gostišče ob Rotmanskem jezeru. Tako je obenem žrtev okoliščin (tj. drugih) in samega sebe. Peršak spretno, čeprav večkrat predvidljivo spleta zgodbo in vpeljuje vanjo več zanimivosti, med katere sodi vsekakor Maksovo srečanje s slovensko emigracijo v Nemčiji. Trdi prijem, ki ga dozi- 984 vi Maks pri emigrantih, pa je enak tistemu, s katerim ga seznani domača policija. Potrdi se dejstvo, kako težko je biti »nekje vmes«. Delo, ki računa s širokim občinstvom (izšlo je pri Prešernovi družbi), bo temu gotovo ugajalo. Imeti ga moremo za kar uspelo različico sicer bolj ali manj tradicionalnega, a miselno vendar sodobnega realističnega pisanja. Andrijan Lah 1216 Slavko Gaberc Popravek Ker so v 10. številki Sodobnosti imeli tiskarski, lektorski in korektorski škratje nekak družni poskočni ples, bi prosil za posamezne popravke, str. 983 (1. stolpec): 1. vrsta: izredno ploden -prav: plodni; 8. vrsta: Novele - prav: Novelete; 2. odstavek, 4. vrsta: omenja: prav: pomeni; str. 984 (2. stolpec): 16. vrsta od spodaj: Označujejo -prav: Označuje jo; 1. vrsta zadnjega odstavka: dvojnost-prav: dvojost (gre za ločilnost, ne za množilnost); str. 985 (2. stolpec): 11. vrsta od spodaj: udeležencu -prav: udeleženca; str. 986 (1. stolpec): 5. vrsta od spodaj (ta je najhujša!): moral dati -prav: mogel dati (niti na misel mi ne pride, da bi avtorju vsiljeval kak »svoj« naslov. Ne gre za moranje, gre za možnost: avtor bi lahko dal (ali: mogel dati) namesto Drobtinic drug naslov, a ga ni... itd.). Andrijan Lah