DUHOVNI
PASTIR
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik TIH.	V Ljubljani, julija 1891.	7. zvezek.
Sedma nedelja po binkoštih.
I. Kristijan med lažnjivimi ljudmi.
Varujte se lažnjivih prerokov, ki pridejo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi volkovi.
Mat. 7, 16.
Malo kaj je tako nevarno in škodljivo za našo srečo, naš mir, našo čednost, kakor hinavski, svetohlinski, lokavi ljudje. Ker se za-voljo njih prikritosti težko moremo zavarovati zoper njih zvijače, so Podobni strupenim kačam, ki človeka neprevidoma napadejo in mu zavdajo smrtno rano. Zato se pa večkrat sliši: „L a ž n j i v i h ljudi jaz kar trpeti ne morem." Saj jih pa tudi Zveličar ni mogel, kakor nam ravno današnji sveti evangelij spričuje. Dobro je vedel, da je dokaj takih lokavih ljudi na svetu, zato je v sveti gorečnosti pomignil svoj glas k svarilu: Varujte sc lažnjivih . . . Potem pove zhamenja takih slabih ljudi, ko zapove paziti na njihova dela. Kakor Se ne bere grozdje s trnja, in smokve z osata, tako tudi od lažnji-Vega človeka ni nič dobrega pričakovati.
Lokavih ljudi pa je povsod, v mestih in na deželi, med ime-nitnimi in priprostimi. Zato pač mora biti kristijan pazljiv ter se jih 8krbno varovati, da ne trpi časne in dušne škode. Da vam bo to *n°goče, naj povem: Kdo so lažnjivi ljudje?
Med lažnjive ljudi, katerih se moramo posebno varovati, spadajo:
1.	Prilizovalci. To so tisti, ki nas vedno hvalijo le to pripovedujejo, kar radi slišimo; ali pa tiste
27
spretnosti komu prilastujejo, ki jih nima, ali preveč povzdigujejo one, ki jih ima in celo hvalijo njegova krivična dejanja. — Glejte, kri-stijani moji! to so lažnjivi preroki, imajo ovčja oblačila, znotraj pa so res zgrabljivi volkovi. Vzemimo, da si dober, pobožen, pravičen človek, prost velikih hudobij; da bi bil pa popolnoma brez napak, da ne bi imel kar nič več nad seboj poboljšati, to ni res, ker noben človek ni brez slabosti, saj še pravični na dan sedemkrat pade.
Ce te pa kdo zmirom hvali, se ti sladkš, in Bog ve kakšne spretnosti nad teboj najde, je to pravi prekanjenec, ki z nezmerno hvalo vzbuja le tvojo samoljubnost, te slepi glede tvojih napak in tako zavira tvoje poboljšanje. Mnogo jih je že to skusilo v lastno škodo. Marsikatero dekle je že objokovalo nenadomestljivo zgubo svoje nedolžnosti, ker je ušesa odprlo hvalisanju in prilizovanju kacega sleparja. Marsikateri poštenjak, ki vkljub zalezovanju dolga leta ni odstopil od pravicoljubnosti, je slednjič zabredši v zanjke lizunov, svoje prej čiste roke omadeževal s tujim blagom, se pogreznil v krivice.
Taki lažnjivi ljudje so bili farizeji. Ti malopridneži so zmirom premišljevali, kako bi Gospodu past nastavili ter ga vjeli. Najbolj so želeli, da bi ga ljudstvu očrnili, pristudili ali vsaj osumničili. Ko je bil njih trud zastonj, so ti zviteži poskušali še zadnje sredstvo ter so ga — hvalisali. Akoravno jim Gospod ničesar ni prav storil, ako-ravno so se nad vsem njegovim delovanjem spodtikali, imenovali ga šuntarja, s satanom zavezanega, bogokletneža, ga jamejo slednjič hvaliti. »Učenik! — pravijo ti prekanjenci — vemo, da si resničen, in pot božjo po resnici učiš, in da ti ni mari za nikogar, ker ne gledaš na veljavo ljudi. “ (Mat. 22, 16.) Kako sladko, kako svetohlinsko, laskavo, kako lažnjivo! — ker je bil strup skrit v teh besedah.
Iz tega je razvidno, da so priliznenci zelo nevarni, ki človeku vse hvalisajo in le to reko, kar rad sliši. Zato pravi sveti apostelj (Rim. 16, 18.): Pazite nanje . . . ker s sladkimi besedami in s prt' lizovanjcm zapeljujejo srca nedolžnih. Ako se hočejo taki ljudje pri' krasti v vašo prijaznost, ki vas zmirom hvalijo, karkoli storite, k’ vaše dobro preveč povzdigujejo, slabo pa izgovarjajo, ki vas v vseh okoliščinah hvalijo, takim ne zaupajte, ako vam je ljuba vaša čednost in zveličanje vaše. Posnemajte svetnike, katerim je bila enaka hvalo tako zoperna, da je kar slišati niso mogli, da so svoja dobra dejanj*1 kolikor moči zakrivali in zmanjševali, in se, da bi se ne prevzeli) celo svojih slabost in napak očitno pred ljudmi obtoževali. Saj Oče, ki na skrivnem vidi, za vse ve in bo vso poplačal. Ob prilizovanj11 spominjajmo se besed svetopisemskih: Človek, kateri prilizneno 1,1
J
hinavsko govori s svojim prijateljem, razteza mrežo njegovim nogam! (Preg. 29, 5.)
2.	Lažnjivi ljudje so ogovarjalci, ki bi radi vse vedeli, po vsem povprašujejo, kar se v soseski zgodi, vse to povsod pripovedujejo ter po svoje zavijajo in komaj priložnosti čakajo, da vse skrivnosti razodenejo. Taki vedo, da se nič raje ne posluša, kakor o novicah in napakah ali zablodah drugih ljudi. Ce pride tudi malopriden človek in o slabostih drugih ljudi govori, se rado posluša in se še rajše verjame, kakor ko bi dobro pripovedoval. Nekateri store to iz žlobu-dravosti, drugi iz hudobije, vsi so ogovarjalci ter zabredejo v opravljanje, obrekovanje, podpihovanje in psovanje. — Varuj se, kristjan moj, takih blebetačev, ker so navadno tudi hinavci in volkovi v ovčjih oblačilih. Veliko krega, sovraštva, preganjanja, zavida bi ne bilo v družinah in občinah, če bi ne bili mnogi prelahkoverni in bi vsakemu donaševalcu ne verjeli, če bi prej preiskali, kaj pač namerja Podpihovalec s takim raznašanjem. Marsikateri kristijan bi lahko mirno živel doma, bi se obvaroval zamere pri sosedih, dolgih tožb, sramote, Pohujšanja . . . ako bi ne poslušal vsake klepetulje in zlobnega do-'•aševalca. Taki premnogim omajajo spoštovanje, zaupanje, ljubezen bližnjega tako, da je že marsikateri nalagani in prekanjeni rekel: »Pač ne bi bil mislil, da je moj sosed tako zločest človek." Zato Pravi sv. pismo: Hudoben človek hudo koplje in na njegovih ustnicah gori ogenj. Malopriden človek prepire nareja, in jezičnih poglavarje loči. (Preg. 16, 27.)
če se ti torej kdo preveč usiljujo, ti o drugih ljudeh vsakoršne n°vosti pripoveduje, ti pravi, kaj drugi o tebi govore in kake natepe zoper tebe kujejo, ti zagotavlja, da mu je le tvoj blagoslov pri srcu, te opomni, da se varuj pred tem ali onim človekom, in ti na u'»o šepta, da ja tega nikomur no povej: vedi, da imaš skoro gotovo volka v ovčjem oblačilu pred seboj. Kajti ravno o takih govori sveto Pismo: Preklet je podpihovalec in dvojezičnih; zakaj med veliko njih, k* v miru žive, napravi zmešnjave. (Sir. 28, 15.) Ko se tak prikrade k lobi, jo treba spolnovati opomin modrega Salomona: Odpravi od Sehe hudobna usta in opravljive ustnice naj bodo daleč od tebe. (Preg. 28.) v soglasji s tem omeni sv. Brnard: Ne sprejmi tajnih *ePctanj in donašanj, imej jih temveč za obrekovanja. Sploh želim, imaš to pravilo: da je vsak sumljiv, ki se boji očitno povedati *°> kar ti je na uho šepetal.
3.	Lažnjivi ljudje so zviti zapeljivci, ki nam hočejo z be-8®do in izgledom natvozti ter nas uveriti, kakor bi ne bilo
27*
potrebno vseh dolžnost sv. vere zvesto spolnovati. Komur zapovedi božje in cerkvene niso svete, kdor jih igraje pre' stopa, kdor se kakor farizej v enih rečeh natančnega, gorečega, p°' bežnega kaže, v drugih še bolj imenitnih pa je predrzen in malopriden, tak človek ne more dobro uplivati na svojega bližnjega. Kdor sam ni vesten, mu tudi vest njegovega bližnjega ni sveta, tako malo, kakor sta mu sveta mir in blagor bližnjega. Kdor takemu človeku zaupa, se njegovemu vodstvu prepusti, tega zveličanje je tako zagotovljeno, kakor jagnjetu v družbi krvoločnega volka.
Takih lažnjivih ljudi se ti je varovati. Kako jih boš pa spoznal ? Kakor se ptič spozna na petji, tako se morejo oni spoznati večinoma iz njihovih besed.
Tako oni vse drugače razlagajo postavo božjo, kakor pa sveta cerkev po svojih pravih učenikih; dolžnosti zmanjšujejo in zavijajo, kakor se njim zljubi. Zapeljivci opisujejo nekatere grehe kot odpustljive, natorne, neizogibljive, imenujejo velike hudobije le bolj nasledek človeške slabosti — vse to nasproti božjemu razodenju. Ti volkovi v ovčjih oblačilih posebno mesenost opravičujejo ter izgovarjajo. »Kaj je to hudega — govorijo slepeč — če se natoruim nagonom ustreže. Bog, kateri je te nagone vstvaril, ne bo prepovedoval njih zadostenja-In tako olepšavajo tudi druge grehe. Grdo opeharjenje v kupčij' imenujejo modro spekulacijo (dobiček), brez katere ni napredka za trgovca. Nepokorščino do gospodarjev, do duhovske in deželske g°' sposke, šuntanje rokodelcev, kmetovalcev zoper višje stanove odobru-jejo v imenu človeške prostosti. Hočejo imeti enakost, pa sami bi radi brez truda do nje dospeli. Kot prijatelji ljudstva, obrtnikov g°' vore, imajo dokaj sladkih besed in zlatih obljub; a vendar so volkovi v ovčjih oblekah, ki te lahko oropajo miru, sreče, zveličanja. To s° lažnjivi ljudje, krivi preroki, zapeljivci, ki drugače zasučejo nauk božji in na nekatere postave pozabijo. Zato se jih varuj ter se spomni nauka apostelj novega: A ko kdo spolnuje vso postavo, pa le eno Pre' lomi, je kriv vse postave; in besed Salomonovih: Moj sin! uko & grešniki vabijo, ne vdaj se jim ... ne hodi i njimi, zdrži svoj0 nogo od njih potov, zakaj njih noge v hudo teko. (Preg. 1, 10.
4.	Lažnjivi ljudje so hinavci, ki si nadevajo krink0 svetosti, pa vendar krščanske dolžnosti zanemarjajo. To so on' pobožnjaki, ki postavljajo vso svetost v natančno spolnovanje zunanjih šeg, pa se ne zmenijo za notranje spopolnjonje in posvečevanje. Tak' lažnjivi ljudje so v sveti cerkvi že veliko škode napravili. Ko se njih poluhuenje, svetohlinstvo odkrije, se priprosti ljudje lahko motijo na
Pobožnostjo, lahko drže vse pobožne vernike za hinavce ter mislijo, da sploh ni prave, čiste bogoljubnosti; zato se jim verske vaje lahko Pristudijo. Zato Zveličar svari v današnjem evangeliju posebno pred ^kirni svetohlinci.
Da se jih boš varoval, jih moraš poznati. Kdo spada v to vrsto lažnjivih prerokov? Glej, tisti so, ki vedno tožijo čez slabe čase, slabe ljudi, čez veliko spridenost — a so sami ravno taki, ni za las boljši, pa si tudi nič ne prizadevajo za poboljšanje in pokoro. Tisti so, ki ostajajo dolgo časa v cerkvi, doma pa so pravi trinogi in družini ne Privoščijo dobre besede. Tisti, katerim se od molitve jezik osuši ter razžeja, pa se vendar (doma) ne utrudi bližnjega obirati, sumničiti, obrekovati. Tisti, ki tolikokrat gredo k spovedi in morda eelo k svetemu obhajilu, pa se vendar ne poboljšajo, ki tolikrat Boga prosijo odpuščanja, a ne odpuščajo bližnjemu, se ne spravijo z razžalnikom. ftsti, ki imajo zmirom kaj drugemu očitati, a njih same prešinja Jeza, krivica, nevoščljivost. Tisti, ki vsak večer rožni venec molijo, VeČkrat na božjo pot gredo, a bližnjega dero, kakor le morejo, povsod ■ščejo dobička, molzejo iz žuljev ubozih težakov, v svoji hiši, da le kaj nese, trpe nerodnosti, svoje družine ne napeljujejo k bogoljubnosti itd.
Zato lahko razumete ostre besede svetega evangelija: Gorje Vam (pismarji in farizeji), hinavci! ker ste enaki pobeljenim grobom, kateri se od zunaj ljudem lepi zde, od znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsake gnjusobe. (Mat. 23, 27.) Zato ne kliče Gospod zastonj: Varujte se lažnjivih prerokov!
To so torej oni lažnjivi ljudje, med katere kristijan tolikokrat lahko zaide ali ga pa oni preslepč. Vsi so res lažnjivi, ker drugače 8°vore, delajo, se obnašajo, kakor pa v srcu mislijo ali so sploh prebičani. V kolikih nevarnostih se torej človek nahaja zapeljan biti ter se pogubiti! Kaj pa, če si tudi ti, dragi moj poslušalec, v vrsti bej opisanih; morda ima tudi tvoje srce eno tistih marog na sebi? ^ ue presliši Jezusovih besed v današnjem evangeliju o malopridnem Ovesil, ki bo zato, ker ne stori dobrega sadu, posekano ter v ogenj 'r*eno. Ne ostaja torej druzega, kakor varovati se lažnjivih ljudi, od-l°žiti ves gnjili sad lažnjivosti in krivice od sebe, ter zopet postati ^°bro drevo v vrtu božjem. Amen.	Anton Žlogar.
2. Nesreča grešnika.
Vsako drevo, katero ne stori dobrega sadu, bo posekano in v ogenj vrženo.	Mat. 7, 15.
A.	1. Imenitneži sadijo drevesa ob potih, hramih, vrtih . • • Tudi kmetje so se spametovali ter začeli zasajati sadnike . . . cepiti) trebiti . . . stara in nerodovitna debla pa posekajo . . .
2.	Tako dela tudi Bog, nas uči današnji sveti evangelij. (Mat. 7, 15—21.) Vsaki človek je lepo božje drevo . . . Bog ga zaliva . • • precepi, da bi nebeški sad obrodil . . .
3.	Mnogoteri ljudje se spridijo ... so podobni bodečemu trnju . . . nerodovitnemu drevesu . . . To so vsi grešniki ... Pa so nesrečneži . . . sam Jezus jim danes njihovo nesrečo oznanuje, govoreč'-Vsako drevo, katero ne stori dobrega sadu, bo posekano in v ogenj vrženo. Pomislimo torej danes nesrečo grešnika.
B.	"Vsi iščemo in želimo sreče, le grešnik je neče . . . rado-voljno v nesrečo hiti in si jo sam nakopa:
1.	z g u-b i mir vesti. — Črv v drevesu, to je slaba vest v grešniku . . . nesreča in vse drugo se dii utolažiti . . . bolnik, revež ... a človek, ki je izgubil mir vesti, se potolažiti ne dd . . . slaba vest ga vedno grize, po dnevi, po noči ... v društvu in na samem ... še spovednik ga ne morejo pomiriti . . . bodeč jež v srcu . • • Kajn . . . Grešnik:
2.	zgubi dobra dela. — Mnogokrat veliko škodo in nesrečo napravi toča po drevju, trsu, njivi . . . stepe sad, uniči setve ... to je nesreča za posestnika! Greh pa ti pokonča vsa tvoja dobra dela poprejšnja . . . Judež je bil apostol ... tri leta za Jezusom hodil . . . greh pa mu je vse vzel, kar je bil poprej dobrega storil . . .podoben je postal malopridnemu drevesu. Tako ti! živel si lep0 . . . opravljala si dela pobožnosti . . . zdaj si pa podoben gorici, katero je toča grozno pobila . . . Nesreča . . .
3.	Grešnik zgubi milost božjo. — Kaj pa je mil°s* božja? — je ljubezen Boga do nas ljudi ... če nas Bog rad ima, tedaj smo pri Bogu v milosti, smo ljubčki božji . . . Grešnik pa milost zapravi . . . Boga razžalimo, da nas nič več rad nima. Ninini dopadcnja nad vatni, pravi Gospod vojne, in dani ne bom sprejem0* iz vaših rok. (Malah. 1, 10.) To velja slehernemu grešniku, ki lj°' bežen ali milost božjo zgubi. Dva služabnika Filipa II., španjskeg* kralja, sta se med službo božjo nedostojno obnašala . . Kralj Ju
zato ostro posvari ... Ko služabnika spoznata, da sta zgubila ljubezen kraljevo, čutita vso nesrečo: eden je naglo umrl, drugi je znorel
•	. . oj nesreča! Še bolj nesrečen je tisti, kateri ljubega Boga razžali, ker vso milost božjo zapravi.
Vrh vsega tega pa še grešnik tudi:
4.	zgubi nebesa. — Najlepše mesto, najveselejša dežela so nebesa . . . ker so kraj večnega veselja . . . Grešnik jih zapravi
•	■ . zgubi: Vsalco drevo, katero ne stori dobrega sadu, bo posekano
v ogenj vrženo. (Mat. 7, 15.) Ljubi kristijani! ali razumete te grozne besede Jezusove? Grozna nesreča čaka grešnika, uči Jezus, kor brez usmiljenja bo posekan ... in namesto da bi se pri Bogu v nebesih veselil, bo pa gorel v večnem ognju pekla! Oh nesrečni grešnik, ki nebesa zgubiš in si peklo zaslužiš!
0.	Danes je god sv. rešnje Krvi Jezusove . . . prosimo milega Jezusa, naj nas zaliva ... da še grešnik ozeleni ... da obrodimo Zveličanski sad za nebesa . . . naj bi nas grozna nesreča nespokor-uega grešnika ne zadela, pred katero nas danes ljubi Jezus svari, govoreč: Vsako drevo, katero ne stori dobrega sadil, bo posekano in v ogenj vrženo. Amen.	Simon Gaberc.
Osma nedelja po binkoštih.
I. Odgovornost za časno premoženje.
Daj račun od svojega hiševanja.
Luk. 16, 2.
V priliki današnjega evangelija je skrita jako imenitna in za vsacega kristijana velevažna resnica, katere si ne more nikdar zabosti v srce vtisniti — resnica namreč, da bo treba enkrat tudi nam r&čun položiti o svojem tukajšnjem delovanju na zemlji. Bogat mož P°kliče moža pred-se, ki je bil oskrbnik njegovega premoženja, ter 111 u pravi: Daj račun od svojega hiševanja. Tudi Jezus Kristus, ka-teroga, dokler živimo, poznamo le kot milosti polnega, dobrotljivega Gospoda — tudi Bog Jezus Kristus bo nam, ko bomo stali pred njegovim sodnjim stolom, zaklical srce pretresujoče besede! Daj račun 0 svojem hiševanju — ti moj hlapec, ti moj oskrbnik, kateremu Sem zaupal velike reči. Daj račun ti, ki se zoveš kristijana, ki nosiš P° meni ime — ali si mi delal čast, si se potegoval kot moj v°jkČak za mojo slavo? Položi račun ti, ki se imenuješ katolišk

kristijan! ali si častil nevesto mojo in mater svojo, sveto katoliško cerkev? Si poslušal njen miloproseči glas, ko te je v svoje naročje vabila, kakor vabi koklja svoje piščeta pod peruti.
Dajta račun vidva, ki sta oče iu mati, o svojih otrocih! Vama sem jih zaupal, da jih zame odredita. Tudi vas, gospodarje in gospodinje — tudi vas otroke, ki ste imeli dobre, poštene stariše, bo Bog na odgovor klical, kako ste jih spoštovali, kako ubogali in ljubili, v njihovi starosti zanje skrbeli. Vsi — brez razločka vsi — bomo enkrat dajali račun: mladost o svojih lahkomišljenih norostih, starost o premišljeno, hladno storjenih hudobijah. Nikdo ne bo izvzet, ne berač, ki na slami umrje, ne kralj, katerega na svilnati postelji smrt pokosi. Vsi bomo morali dati račun in to o vsem tukajšnjem delovanju, o celem svojem življenju! O milostih, s katerimi nas je Bog obsipal, o dobrotah, ki nam jih je milostno delil — kako snio jih obračali v svojo dušno korist, kako smo se za-nje Bogu zahvaljevali itd.
Pa še o neki zadevi bo Gospod Bog račun zahteval, na katero se le prerado pozabi, o imetju — o premoženju našem, — sploh tudi o posvetnih rečeh. In že naprej lahko rečem, da mnoge, mnoge bo ravno njihovo premoženje pogubilo samo zaradi tega, ker menijo, da Bog o premoženju njihovem ne bo zahteval odgovora.
Da se tudi nam, kar nas je tu zbranih, kaj enacega ne pri' meri, hočem v kratkem glede časnih reči na sledeči dve vprašanji odgovoriti: I. Kako vprašanje nam bo zastavil Gospod Bog zastran premoženja? II. Kaka sodba nas čaka enkrat zavoljo našega premoženja? I.
I.	Vsak človek mora umreti. Smrt je delež vsega pozemskega; a osobito ta osoda človeka težko zadene. Po smrti, kateri nikdo uiti do more, pa sledi sodba. Tako trdi sv. apostelj Pavel: človeku je dolo’ ceno enkrat umreti, po smrti pa sledi sodba. Sojen pa bo vsak človek — o vsem svojem življenju, o vsem svojem delovanju — dobrem kakor slabem ; o dobrem, da dobi plačilo — o slabem, da prejme kazen. Skrito bode vse očito, in tudi misli in hudobne želje ne bodo sodbe proste. Ker je temu tako, da vse, kar misli in poželi, kar stori ali pusti, je predmet sodbi božji: pač je jasno, da bo treba tudi o svojem premoženju, o časnih rečeh račun položiti!
Gledč časnih reči pa bo Gospod Bog stavil posebno dve ime' nitni vprašanji: „Kako si si premoženje pridobil?“ se glasi prvo „kako si pridobljeno obračal?" bo drugo vprašanje.
a)	Kako si pridobil svoje premoženje? po pravični poti? na pošten način ?
Premoženje, vsak, tudi najmanjši vinar, vsaka ped zemlje, se mora pridobiti na pošten našin — zakaj? Zato, ker vekomaj ostane nespremenljiva in za vsacega človeka obvezljiva tista zapoved božja, ki govori: Ne kradi!
Med gromom in bliskom, med treskom je Gospod Bog dal to zapoved, zakaj neki? Morda uganem, ako rečem, da osobito zato, da bi Izraelci pa tudi mi kristijanje spoznali, da Bog, ki je postavo dal, tudi od nas zahteva, da jo spolnujemo in da ima moč in oblast ne-Pokorneže kakor strela zmleti in uničiti, pa tudi zato, da spoznamo, d* nas bo enkrat, ako to zapoved prelomimo, kakor grom in strela zadela srdita beseda užaljenega sodnika: Poberi se izpred mene ti, ki si jemal in kral, ropal in goljufal, vdove in sirote zatiral, ubožce odiral, zavržen si na vekov veke! Zapoved to, kakor druge, je Bog vrezal v kamenito ploščo in tako vrezano dal svojemu služabniku Mojzesu v večen spomin, zakaj neki? Zato, da bi si jo tudi mi globoko v srce vrezali in v svoj um vtisnili in vedno tanek razloček delali ftmd svojim in tujim, med poštenim in krivičnim blagom.
„ Vedno glej, da pravično delaš" — pravi dalje Gospod. Zdaj, dokler živimo, nas Gospod svari in opominja, a ob sodbi bo pa le prašal: Kako — kako si si pridobil premoženje? ali s pridnostjo, z Srčnostjo? je li premoženje, katero si svojim zapustil, sad tvojih ali kujih žuljev, tvoje ali tuje pridnosti? Je li bila vedno pravična tvoja I1J«ra, prava tvoja tehtnica? Ali lahko rečeš, da niti vinarja nisi po krivici pridobil?
b)	Kako si si pridobil svoje premoženje — morda po krivici?
1.	Bog sovraži vsako krivico, tudi najmanjšo. Ostudna je v božjih
°čeh krivica, zato pa govori Gospod Bog: Gorje tistemu, hi zida hišo svojo na krivici in sobe postavlja na goljufiji. In sv. apostelj ^avel naravnost trdi, da krivičniki ne bodo posedli nebeškega kralje-stva- Božja volja je tedaj, da naj bo pravica prava podlaga vsemu, W človek stori majhnega kakor velikega; ona naj je kvas, iz kate-rega naj se vzdigne mogočno kraljestvo kralju ali cesarju, pa tudi tvas, iz katerega zraste premoženje posamezniku. Ker je to trdna v°lja božja, zato pa bo prašal pri sodbi vsakega: kako si si pridobil Premoženje? morda po krivici? Ti je mar goljufija v meri in vagi, Pr‘ kupčiji žepe napolnila? Ali ti je oderuštvo pozidalo lepe hiše, po-®kavi!o ti hleve in pode, napolnilo jih z blagom? Ali te je tatvina in *raja obogatila? Se mar drže tvojih novcev solzč vdov in sirot, katere

si zatiral, kakor krvoločen tiger šibko jagnje? Si morda poslom zasluženo plačilo kratil, dninarjem dnino manjšal? Gorje ti, ubogi človek! ako nisi čistih rok, ako ne boš mogel na taka in enaka vprašanja odgovoriti: Gospod, kar sem imel, vse do zadnjega vinarja, jo dar tvoje milosti, sad mojega truda in mojih žuljev — krivičnega blaga si nisem nakopičil.
2.	Kako si pridobil svoje premoženje, to je prvo imenitno vprašanje, katero bo Bog vsakemu stavil. „K a k o si rabil svojo p r e m o ž e n j e ?“ se bo glasilo drugo.
Prav lepo se primerja človek popotniku, ki vedno potuje, od kraja do kraja hodi, vasi in mesta prehodi in nikjer ne miruje; saj tudi človek ne miruje in ne more mirovati, dokler se na zemlji giblje, v veselih in žalostnih urah potuje — proti grobu, proti večnosti. Da bi pač vsak le dobil večni mir! Pa tudi, ako imenujemo človeka najemnika, jo dobro zadenemo, ker zares noben človek, naj bo tudi najimenitnejši in bogatejši in najmogočnejši, ni sam svoj gospod. Eevež je vsakemu pokoren, kdor kaj ima in mu kaj d&; manj premožen se vklanja bolj premožnemu, od katerega si upa kaj dobiti; vsi bogati in revni smo pokorni deželnemu vladarju, a z vladarjem vsi Bogu, ki je Gospod gospodov, kateri vsem zapoveduje in vse vzdržuje, vsakemu daje, kolikor potrebuje, tako, da smo mi in vse, kar imamo, Božji. Kaj pa da se kdo obnaša, kakor bi ne bil Bog gospodar njegov in pravi lastnik njegovega premoženja. Enkrat se bo že . prepričal nasprotnega. Bog je Gospod in gospodar našega premoženja, mi pa smo najemniki njegovi — oskrbniki, ki moramo 'oskrbovati časne reči, premoženje, ki ga je nam Bog izročil tako, kakor Bog hoče, kakor nas sveta vera uči in nam nravska pravila velč. Zato bo vprašal sodnik: Ali si dobro rabil svoje premoženje? Si ga rabil za svoje potrebe, za potrebe svoje družine? Ko si zbolel, si skrbel p° moči, da ozdraviš, ljubo zdravje dobiš? Ali si skrbel, da svoje otroke svojemu stanu primerno izrediš in preskrbiš? Si li od svoje obilice delil med trpeče brate, med one, ki stradajo vsakdanjega kruha? Ah si rabil svoje premoženje v mojo čast in sebi v zveličanje?
Morda si ga slabo rabil?
Bog sovraži vsako krivico in gnjusoba v očeh neskončno svetega in pravičnega Boga je krivično blago — pa tudi zloraba premoženja je modremu Bogu zoprna. Ako božje dobrote v slabo obračaš, postanejo ti služabnice krivici. Zato bo modri sodnik vprašal: Kako si svoje blago obračal, morda slabo, v greh, v hudobijo? Morda si trdnjake zlate in srebrne v kovane skrinje zapiral s težkimi ključavnicami)

k njim pa tudi svoje srce zaprl in zaklenil, da kot brezsrčen človek nisi videl ne lačnega brata, ko te je kruha prosil, strganega, da bi oblekel, popotnega, da bi ga sprejel in prenočil. Morda si imel zaprte roke in zaprto srce do vsacega, ki te je malega daru prosil? Narobe si morda zapravljal, razmetaval premoženje svoje, nisi v krepki niladosti nabral in hranil za stare zobe. Si mar zaigral, zapil, z vla-čugarstvom sebe in svoje v revščino pahnil? Gorje ti, ako ne boš mogel z lahko vestjo odgovoriti: „Gospod, vest mi je mirna, po pravici in po pameti sem pridobil, po vesti volil svoje premoženje!“
Taka vprašanja bo nam stavil božji Sodnik glede časnih reči: Kako si jih pridobil, kako jih rabil? Izgovora ne bo trpel nikakega in goljufati, preslepiti ga ne more nikdo, ker Bog je vseveden Gospod, ki nam v srce vidi in obisti preiskuje.
II. Kakor je pa človek premoženje pridobil, ali kakor ga je rabil, dobro ali slabo — tako ga bo Bog sodil. Človekovo dejanje poplača Bog in vsakemu povrne po njegovih delih. Bog je naš prihodnji plačnik, zato bo poplačal vse tiste, ki so svoje premoženje pošteno s> pridobili in po pameti rabili. To nas prelepo uči Gospod v tisti priliki o razdeljenih talentih.
In stopil je k njemu hlapec, tako beremo v sv. evangeliju, ki )e pet talentov prejel in je dejal: „Gospod, pet talentov si mi dal; ^lej! še drugih pet sem pridobil." In Gospod mu je rekel: Ti dobri zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil, Pojdi v veselje svojega Gospoda. Tudi človeka časno blago je talent, katerega je človeku dal, da ga prav obrača in ž njim pametno gospodari. Za dobro gospodarstvo ga bo Gospod tudi poplačal. Tudi nam eirkrat poreče, ako si ne bomo premoženja množili ne z goljufijo, ne 1 odrtijo, ne s tatvino, in ako ga bomo rabili po božji volji, dejal nam bo: Dobri in zvesti hlapci, pojdite v veselje svojega Gospoda! ^osebno pa bo Bog te besede tistim zaklical in jih v večno veselje P°vabil, kateri opravljajo dela krščanskega usmiljenja.
Krščanskim delom usmiljenja je obljubljeno veliko plačilo. Kdor so revnih usmili, bo večno zveličan. Miloščinja pripomore, da usmi,-Ijcnje dosežemo in v večno veselje pridemo. Kdor komu izmed najmanjših mojih bratov poda kozarec mrzle vode, ne izgubi svojega Plačila. In dalje bo Kristus ob sodbi govoril onim, ki bodo ob desnici stali: Pridite, oblagodarjeni mojega Očeta, in posedite kraljesto, ki vam •e Pripravljeno od začetka sveta, ker bil sem lačen in ste mi dali Psti, žejen in ste mi dali piti, popoten in ste me sprejeli . . .

Še mnogo druzih izgledov bi se dalo navesti, pa to zadostuje, da spoznate, da usmiljeni do ljudi bodo res usmiljenje pri Bogu ter večno veselje dosegli.
Bog je plačnik dobrega, pa tudi kaznovalec hudega in kaznovalec vsake krivice. Kristus je to povedal v besedah: Ti malopridni in leni hlapec . . . vrzite ga v vnanjo temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi! Taka kazen peklenska čaka tudi vse tiste, ki so si po krivici pridobili premoženje in ga tudi hudobno in krivično rabili. Ali ne veste, da krivičniki ne pojdejo v nebeško kraljestvo? Tudi grehi se ne odpuste, ako se ukradeno nazaj ne dii. In sveti Avguštin pravi: Krivični dobiček sicer res mošnjo napolni, dušo pa pogubi. Gorje tedaj tistim, ki ne pridejo čistih, poštenih rok pred sodnji stol božji, gorje vsem tatovom, goljufom in oderuhom! Vsakega krivičnika, naj si bo velik ali majhen, imeniten ali nizek, vsacega bo zadela grozovita kazen. Malopridnega hlapca, poreče Gospod, zvežite in vrzite ga v vnanjo temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi!
Enaka osoda čaka pa tudi tiste, ki svojega premoženja prav ne rabijo, ki zmirom povsod le sebe vidijo, le sebe iščejo in bližnjega v sili in potrebi ne vidijo; zaklical jim bo Gospod : Prekleti, poberite se izpred mene v večni ogenj, ker lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen in ne piti, popotnega me niste sprejeli, nazega ne oblekli . ■ ■
Iz današnjega premišljevanja si torej dobro zapomnite nauk: poštenost in pravičnost je Bogu in ljudem ljuba; nasprotno pa ju goljufuost in krivičnost Bogu in ljudem zoprna. Ta nauk nam prav lepo na kratko zaznamuje stari pregovor: „en krivičen krajcar deset pravičnih požre." Pregovori pa nam v obče krepko naznanjajo resnice, katere skušnja stoterno potrjuje. Mi se večkrat čudimo, kako da je pri tej ali oni hiši, ki je bila še pred kratkim imovita, tako hitro vse premoženje zginilo; kdor bi pa pregledal vse okoliščine, bi lahko videl, da zarad tega ni bilo blagoslova pri hiši, ker ni prišlo vse premoženje po pravični poti k hiši; kaj bo pa še le v večnosti. Bodimo torej vsigdar pravični in obračajmo svoje pravično imetje le v dobro namene, potem smemo zaupno pričakovati, da nas bode pravični Bog obilno poplačal, in slehernemu izmed nas poreče: Prav, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil, pojdi v veselje Gospodovo. Amen.	jos. Lavrič.
2. Žalostni nasledki zapravljivosti.
Bil je neki bogat Človek, kateri je imel hišnika; in ta je bil obdolžen pred njim, kakor da bi bil zapravljal njegovo premoženje.	Luk. 16, 1.
A.	1. „Na srce rožmarina čem si djati vrh dišeči, da kadar v tuje kraje grem, mi bode k dobri sreči." Ljubezen ti zvije šopek dišečih cvetlic, in ti ga v roko podil v dokaz vdanosti in za veseli spomin . . .
2.	Taki zlati šopek zveličanskih resnic nam ljubi Jezus v današnjem sv. evangeliju na srce polaga. (Luk. 16, 1—9.) Vsaki ima nauk. Mladi: radi delati za stare dni; stari: lepo, varčno ravnati; Podložniki: ne goljufati; gospodarji: pravični biti; usmiljenje božje ■ . . greh. Vsi nauki katekizma so v današnjem sv. evangeliju povezani, kakor dišeč šopek na človeško srce.
3.	Ne morem vam danes vsega razlagati . . . pred oči in srce vam želim obdolženega hišnika postaviti, ki je zapravljal blago . , . tako, da vam pokažem žalostne nasledke zapravljivosti.
B.	Bogat človek evangeljski je Bog, mi pa smo njegovi hišniki in oskrbniki njegovega blaga ... vse imamo od Boga. Sv. Jakob, apo-stelj, piše: Vsak dober dar, in vsako popolno darilo je od zgoraj,
pride od Očeta svetlobe. (Jak. 1, 17.) Torej nič ni naše, tudi ne smemo zapravljati blaga ... ker zapravljivost ima hude nasledke:
1.	Uboštvo. Zapravljivi hišnik je zašel v silno uboštvo . . . Zgubljeni sin je po svoji nemarni zapravljivosti bil ves razdrapan, razcapan . . . lačen ... še poleg svinj bi bil rad jedel . . . (Luk. 15, 11—24.) Hudo je to! Zapravljivce čaka: „Raztrgan rokav, palica beraška in prazen bokal" — šaljivo poje pesnik.
Škof Slomšek pa so vsem bogatim zapravljivcem svarilno zgodbo *mli natiskati pod naslovom: „Koščena miza", ter pišejo: „Bil je na Koroškem neki posestnik Kvasnik, grozno bogat . . . prevzeten . . . bahač . . . pojeduh . . . mislil je, da mu bogastva no more nikdar ^manjkati . . . „Meui druzega nič ne manjka, je kvasil, razun koščene ^■ze; tAko bi še rad imel." Slabe letine potegnejo . . . uima, nesreča za nesrečo . . . ubožal je . . . hram in stene razpadejo . . . P° občini od hiše do hiše prosi kruha na stare dni . . . In kadar je o palici h kakšnemu hramu pritresel, so mu na prag skledico . jo dene na svoje noge ... se pokriža . . . odmoli, : Ko sem bil še bogat, sem gostokrat prevzetno kvasil: ne manjka, kakor koščene mize; zdaj jo imam, ker na
*\rane dali , .
iživa, govoreč »Druzega mi
svojih kolenih moram si skledieo držati; druge mize sirota nimam." (>Zbirka« str. 225, št. 18.) Oj žalosten nasledek grde zapravljivosti . . • Kaj čujem o tebi . . . (Luk. 16, 1.) Uboštvo te čaka . . .
2.	Tatvina, nasledek zapravljanja. . . V današnjem svetem evangeliju hišnik pravi: Delati ne morem, beračiti se sramujem . . • Živeti pa itak mora . . . zatorej dela krivico, krade, goljufa . . • Oglodajmo se okoli sebe . . . poprej zapravljivec . . . zdaj pa tat . . •
3.	Najhujši nasledek zapravljivosti pa je: Nesrečna sodba! Sv. evangelij nam danes to kaže . . . Daj račun! bo Jezus rekel . . . zvežite mu roke in noge . . . vrzite ga v vnanjo temo . . .
0.	Tukaj imate žalostne nasledke zapravljivosti . . . Tudi mi smo zapravljali: blago, denarje, čas . . . milosti božje . . . Jezus nas danes svari z zapravljivim hišnikom . . , Porabimo božje darove dobro, zvesto, pobožno. Delajmo si prijatelje, da nas, kadar obnemoremo, ljubi Jezus sprejme v nebeško hišo! Amen. Simon Gaberc.
Deveta nedelja po binkoštih.
I. Greh — nesreča vseh nesreč.
Ko se je Jezus približal Jeruzalemu, in je mesto ugledal, se je zjokal nad njim.	Luk. 19, 41.
Sto in sto let obsipala je radodarna roka božja z obilnimi dušnimi in telesnimi dobrotami izraelsko ljudstvo ter ga čudovito vodila po nevarnih potih. Ono pa je prejemalo te milosti in vživalo darove, srce pa obračalo od Doga. Njegovim poslancem zapiralo je ušesa, jih preganjalo in morilo. In ko je prišel na svet Sin božji rešit človeški rod greha, kazalo se je proti njemu prav tako nehvaležno. Kristus ga je učil, prepričeval kakor tak, ki ima moč, delal čudeže, kakoršnm svet še ni videl, izvoljeno ljudstvo pa ga je zaničevalo in zasmehovalo. Opominjal je Izraelove otroke, jih svaril, jim skušal z žuganjem pretresti srca, ali vse je bilo zastonj. Vsegamogočni Sin božji pokončal bi jih bil lahko z ognjem z neba, jih udaril s potresom ali jih ug°' nobil s kužnimi boleznimi, pa tega ni storil, ker ni hotel smrti groš' nikove, ampak, da se spokori. Poskusil je poprej še drug pripomoček, ki pri občutljivih ljudeh pomaga, ko jo že vse brczvspešno. Ko je oh slovesnem vhodu v Jeruzalem ugledal mesto — pravi sv. pismo so je zjokal nad njim. Pač pretresljiv prizor! Sin božji, katerega j°

ljudstvo kot kralja spremljalo proti glavnemu mestu, mu svoja oblačila razgrinjalo, koder je šel, z vejami mu nastiljalo pot in glasno ga pozdravljalo: Hosana Sinu Davidovemu! — njemu se udirajo grenke solze po lici! Kaj ga je tako užalilo? Mar ga je ljudstvo premalo počastilo? Ali je jokal, ker je videl v duhu strašne kazni, ki bodo prišle nad Jeruzalem? Njega ni užalilo niti ljudstvo, niti so mu ganile srce grozne kazni, ampak solze je točil radi velike trdovratnosti jeruzalemskih prebivalcev, jokal je radi njihovih grehov. Rad bi bil odprl Jeruzalemčanom oči, da bi bili spoznali svoje hudobije in se spokorili, Greh mu je privabil solze v oči, ali greh je bil tudi kriv, da te solze niso ganile Jeruzalemljanov, in da jim je moral napovedati kazen: V tla bodo pomandrali tebe in tvoje otrolce v tebi, h* ne bodo pustili kamna na kamnu v tebi. Grozna nesreča je bil tedaj greh sinom in hčeram jeruzalemskim! Pa ne mislite, da je bil greh le njim tolika nesreča. Greh je za vsako hišo, za vsako vas, za vsako deželo vseh nesreč naj večja, ker on stori I. ljudi časno nesrečne, II. jih tira v v e č n o pogubo. — To vam hočem danes pokazati v imenu Je-zusovem, ki nas je prišel greha rešit. I.
I.	Leta 79 po Krist, rojstvu potresel se je na južnem Laškem °gujenik Vezuv. Iz njega bruhnilo je raztopljeno žveplo, železo in (lruge rude in ta strašna tekočina valila se je v doline in planjave, zasipala rodovitno zemljo in ž njo cvetoča mesta Herculanum, Pompeji 111 Stebije s prebivalci vred. Kamor se je privalila, povsod je nareka veliko nesreče in škode. Povem vam pa, da je ona razbeljena ^kočina le slaba podoba greha. Greh se je sicer tudi prikazal v enem ^aji, v raju po prvih stariših ter se od njih razširil na ves človeški rod, ali on podsiplje in pokončuje še veliko huje hiše in vasi, po-SuVjlja gtrašneje rodovitna polja in dežele. Ona ognjena reka nabila je le nekaj škode, je le požrla in preplavila, kamor je prišla, §reh pa je vir vsega hudega, iz njega izvirajo vse nesreče. Mislite s' vse kužne bolezni in vso lakoto, ki je bila kedaj na svetu. K njim Mdenite vse požare in nesreče na suhem in na morji. Mislite si Vrbu tega vse vojske, razvaline vseh mest, dežel in kraljestev, vsa Uganjanja in vse stiske. Vse to mislite si na enem kupu, na vrh i*a nakopičite mrtvaške glave vseh ljudi, ki so dozdaj živeli — potem s' Pa zapomnite, da je vse to nasledek greha. Pa to še ni vse. Ko **! bilo same te nesreče na svetu, bi človek še bil lahko srečen, ker imel lahko še v sebi srečo, notranji mir. Greh pa mu šo to
odvzame. Brezbožni, t. j. grešnik, nima miru, govori Gospod. Kakor veja na drevesu o hudem viharju, tako je nepokojno grešnikovo srce. Precej po grehu zapeče človeka vest, ki hodi potem ž njim spat in ž njim vstaja ter ga spremlja v družbi in samoti, doma in v cerkvi-Slaba vest je črv, ki ne pogine, in ogenj, ki ne ugasne, pravi prerok. Ona grize človeka in peče in se ne da utolažiti, ampak vsaka reč jo še bolj vzbuja. Kajn, ki je ubil brata, mislil je, kolikorkrat je kaj zašumelo, da ga že zalezuje sovražnik, ki ga bo umoril. David priča to z besedami: Moj greh mi je vedno pred očmi. Kralju Antijohu ni dala spati misel, da je oropal Jeruzalem. Pa kaj hočem iskati izgledov? Ali nisi že sam skusil? Kako si se počutil, ko si v mladosti storil prvi greh? Nemiren si bil in mislil si, da si najnesrečniši človek na svetu. In nisi se motil. Kaj je človeku zdravje, premoženje, kaj čast in veljava, ako mu vest ne dii miru. Pa s tem greh še ni zadovoljen. Kakor neusmiljeni trinog vzame on potem še človeku pr®' stost in kot sužnika ga tepe na duši in na telesu.
Sveto pismo primerja grešnika slepcu, ki ima oči pa ne vidi, popotniku, ki je zgrešil pot, pa meni, da prav hodi. Kako resnično je to! Le poglejte takega človeka, kako mu je um otemnel. Težko loči čednost od greha in resnico zamenjuje z neresnico ter misli, da prav sodi. Zato se mu rado zgodi, da pride celo ob vero. In vse to dela greh. Ali ni bil Salomon najmodrejši na svetu, pa kako nizko ga je spravil greh? Mrtve reči začel je po božje častiti in svoji poželjivosti po živalsko streči. Prav tako spridi greh človeku njegovo že k slabemu nagneno voljo, jo stori sužujico greha, da človek potem meni, da ne more drugače živeti. Vsak, ki stori greh, pravi sv. Janez, je hlapec greha. Ce to ni res, poglejte le jezi vdanega človeka. Kako obeta in sklepa, da se bo premagoval, ali najmanjša prilika mu dš povod, da mu vskipi zopet strast. Pomislite na pijači udanega. Noben sklep, nobeno opominjevanje, celo kazen mu ne odpravi te napak®! popolnoma je sužnik te strasti. — Pa tudi telo kuje greh v okove-Le vprašaj onega, ki lazi z bledim, upalim licem, udrtimi očmi h1 boječim vodenim pogledom ob palici po solnci, kaj mu je nakopal® bolezen, da se ne more prosto gibati? Odgovoril ti bo: greh —■ D®' čistost, maščevanje, pijančevanje, jeza, nevoščljivost. Poprašaj mlad® žensko, zakaj si ne upa med ljudi, ampak skrivaj toči solze? Slič8* boš: greh je tega kriv. Ako prideš k umirajočemu človeku in vidiš, kako ee zvija, krči, kako se mu sučejo oči in kako strašno mu bije srce — pa kakor bi trenil, vse poneha — vprašaj, od kod to? Od' govarja ti sv. Pavel: Smrt je prišla po grehu na svet.

Da pa pustimo telo in se obrnemo na vnanjo srečo: čast, veljavo, premoženje — kaj meniš, katera nesreča človeku to najprej odvzame? Vprašaj človeka, ki je prišel ob dobro ime, kaj mu ga je vzelo, zvedel boš, da ali goljufija, pohujšanje ali pa hudoben jezik. Kadar te poprosi berač daru, poprašaj ga, kaj mu je potisnilo v roke beraško palico — odgovor bo: zapravljivost, lenoba. — In kakor posamezne ljudi, tako dela nesrečne tudi cele hiše, vasi, občine, dežele. Povej mi, od kod toliko nesrečnih zakonov? Kaj dela nemir po družinah in neslogo, sovraštvo med vaščani? Zakaj tožijo cele dežele o hudih časih, slabih letinah? Razloži mi, kaj je pravi vzrok tolikim tožbam in vojskam. Povej mi, zakaj propadajo dežele in kraljestva, ^se to dela greh, o čemer te prepričuje že lastna skušnja. Saj kolikor se greh sam ne kaznuje, kaznuje ga že na zemlji Bog. Mnogo šib pride nad grešnika, pravi sv. pismo. Kako resnično je to, spomnim Va8 le, zakaj je rekel Bog: V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh in zemlja ti bo rodila trnje in osat. Ali ne radi greha? Zakaj so se odprle zatvornice neba in je potopila voda razven Noetove družine . vse ljudi? Kdo je bil kriv, da so se v zemljo pogreznili Kore, Daton, ■^biron? Kaj je priklicalo one hude stiske nad Egipt? Ali ne njihov f?reh? Po pravici pravi neki pisatelj: ničesar se tako ne boj, kakor Sreha. Morda ne verjameš in praviš: saj sem tudi jaz grešnik, pa se to* le dobro godi; ali pomisli, da so tudi Sodomljani menili, da so srečni — Bog pa jih je le nekoliko časa čakal, potem pa tem huje udaril. Ne pozabi, da greh ne dela le časne nesreče, ampak tudi večno.
II. Lepa je človeška duša po sv. krstu ali po dobro opravljeni sPovedi. Tempelj je sv. Duha in nevesta Kristusova. Kakor krasen Plašč ogrinja jo ljubezen božja. Po sv. Duhu vlite čednosti krase jo kakor draga vezenina. Kakor svetla krona žari se od nje posvečujoča Milost božja in po vsej opravi lesketajo se dobra dela in pridobljene zasluge bolj kakor svetli biseri. Pa naj stori človek le en sam smrtni ?reh in vse to je zgubljeno. Ta greh ugrabi duši milost božjo, od-Vzame ji čednosti, zapravi zaslužeuje in odvrne od nje ljubezen božjo jo takorekoč umori za nebesa. — Žalostno je priti na polje po ‘udi nevihti. Poprej je žito tako lepo rastlo in vse dobro kazalo, hufem pa je vse potolčeno, kmetovo upanje je pobito v tla. Ali še J^jSi kakor toča je greh. Pred grehom se je duša veselila Boga, na-lrala si je z dobrimi deli zaslug za večnost, greh pa ji vzame ta °bra dela, ž njimi upanje na nebesa in jo odvrne od največje do-°te, od Boga samega. Tak človek je suho drevo, ki ne more roditi Sadti. Izraelci so darovali, so dolgo molili in prosili Boga, ali ni jih
28
uslišal, njih darovi so mu bili zoprni, molitve neprijetne — ker so imeli grešna srca. Prav taka je s človeško dušo po smrtnem grehu. Naj si še toliko prizadeva za nebesa, naj moli noč in dan, naj deli miloščino, hodi po božjih potih, se posti — vse ji nič ne pomaga-Ko bi jo tudi ljudje čislali in hvalili, da ima vero, ki gore prestavlja, ko bi telo dala, da bi gorelo, vse je brez vrednosti pred Bogom-Kakor so pozabljena vsa storjena dela, tako brez milosti božje tudi ne more več zasluženja si pridobiti. Taka duša je kakor hči Sijonska, ki je zgubila krasoto, ona je, kakor pravi sv. Avguštin, Bogu velik0 ostudnejša in neljubša, kakor pa je najobčutljivejšemu človeku mrtvaški duh iz groba. Vse to je že začetek pogubljenja na zemlji. Kadar duša greši, pravi sv. Krizostom, beži od Boga kakor utekel sužnik-In res z grehom obrne se od Boga, svojega Stvarnika, zapusti in se odpove Njemu, ki je izvoljenim v nebesih zveličanje. Pogubljenje pa ni nič druzega, kakor zguba Boga Stvarnika, h kateri se pridružijo le še večne muke. In tudi muke se začno že na zemlji, kakor smo ravno poprej videli. Ko se človek obrne od Boga, pod& roko njegO' vemu nasprotniku — hudiču, ki ga že na zemlji muči. Vse te muko pa so le prav majhne proti večnemu pogubljenju, kamor pahne greh človeka. Tamkaj se grešnik večno pokori, pa nikdar ne spokori. Od Boga bo večno ločen in družba hudobnih duhov in pa spomin na greh delali mu bodo večno kazen. Strašno je pasti v roke živega Boga! — Nesrečni greh! ti delaš ljudi časno nesrečne, ti si pokol vstvaril, pahnil vanj prevzetne angelje in tiraš še zdaj toliko ljudi tjekaj. Po pravici pravi sv. Krizostom : če tudi se navadno zdi, da je pekel najhujši, bom vendar neprenehoma in glasno klical: grC^ je strašneji in grozoviteji, kakor pekel.
Po pravici tedaj lahko rečemo: Greh je vseh nesreč največja-Saj on je kakor grozna pošast, ki bljuje iz široko zijajočega svojoga žrela vse hudo na svet. Iz greha izvirajo bolezni in bolečine, huda pekoča vest in srčni nemir. Radi greha kesamo se in sramujem0 svojih strašnih del, on nam greni sedanjost in nas navdaja s str®' hom pred prihodnostjo. Greh jemlje človeku vnanjo srečo. Zapravlji' vost pokončuje mu premoženje, jeza seje nezadovoljnost med družin0’ lakomnost, nevoščljivost in maščevanje dajejo človeku smrtno orodje roke, da ga rabijo za-se in za druge. Nepokorščina zapravila nam r raj in prevzetnost je pahnila angelje z nebes in vstvarila pekel, kam°t tira še zdaj in jih bo še brez števila ljudi do sodnega dne večno pogubljenje. Ali je še kje kaka nesreča, ki bi bila večja od le'
Niso se greha zastonj svetniki na zemlji tako bali, da so bili raje dolgo brez jedi, se bičali in si volili raje najsilneje muke in celo Oajgrozovitejšo smrt, kakor pa, da bi jih zadela nesreča enega samega, če tudi malega greha. Kedo bi se čudil, da so klicali: „Tukaj, Gospod, žgi, tukaj tepi, da ne bo treba v prihodnosti goreti in trpeti!" G ko bi pač tudi mi hoteli te svete junake posnemati, da bi trdno členili in rekli: Gospod, nobenega greha več! nobenega greha več! rajše smrt, kakor greh! Kdor se hoče obvarovati časne in večne nesreče, katero provzročuje greh, mora tako skleniti. Pravični, da bi še v prihodnje ostali v milosti božji, oni pa, katere je zadela grehova Nesreča, da bi spoznali, kam da so zašli in se skesano vrnili k svojemu nebeškemu Očetu, kakor se je vrnil zgubljeni sin k svojemu, in tou rekli: Oče! grešili smo zoper nebo in zoper tebe. Amen.
f A. Adamič.
2. Obnašanje Jezusa do grešnikov.
Nečem smrti hudobneža; temuč da se hudobnež vrne s svojega pota in živi.	Eceh. 33, 11.
A.	1. Slavni rimljanski pisatelj Salust pravi: „Krivo tožuje člo-Veški rod o svoji slabosti, in vzroke svoje rahlosti na druge zvrača.“ datelj ajdovski hoče reči, da si je vsak človek kriv svojih težav in hadlog . . . dasi druge dolži, pa si nesrečo le sam nakopava . . .
2.	To pa nas ljubi Jezus najlepše uči v današnjem sv. evangeliju, govoreč o grozni nesreči Jeruzalema: (Luk. 19, 41—47.) zakrivili so jo ljudje sami ... in grešno je, ako bi mi vzroke novih Zadlog zvračali na druge ljudi ali pa še menda celo na Boga, ki sam Pravi po preroku Ecehijelu: Nečem smrti hudobneža, temuč da se hu-dobncž vrne s svojega pota in živi.
3.	Mnogokrat sem že slišal toževati: Zakaj je Bog meni to netečo poslal . . . zakaj me tako tepe . . . zakaj me je zapustil . . . Pozabil ? — Ne tako 1 Bog je dober oče . . . se do nas ljubeznivo °l)haša, kakor nam to kaže današnji sv. evangelij. Zato vam danes ^zlagam: obnašanje Jezusa do grešnikov. — Poslušajte 1116 prav pazljivo.
B.	Ali vas niso solze oblivale med današnjim sv. evangelijem ? ^ezus, Sin božji, joče nad Jeruzalemčani — trdovratneži ... ali ne v‘diš, kako ljubeznivo je obnašanje Jezusa do grešnikov? on neče Snarti grešnika, temuč ga:
28*
1.	Podučuje. — Jezus je vsaki dan učil v svetišču grešne jude ... je tudi apostolom dal to nalogo: Pojdite in učite vse narode. (Mat. 28, 19.) Še zdaj uči po namestnikih svojih . . . slišite božji nauk — glas Jezusa . . . ker on sam pravi: Nečem smrti hudobneža . . . Zato ga:
2.	čaka. — Bog ima pravico vsakega grešnika takoj pri prič* pokončati ... pa to le redko kdaj naredi . . . navadno se ljubeznivo obnaša do grešnika ter ga dolgo čaka . . . Bog je potrpežljiv, uči prilika o sejavcu, ki je sejal dobro pšenico . . . sovražnik mu priseje kokola . . . hlapci hočejo takoj izpipati . . . Jezus pa reče: Pustite oboje rasti do žetve! (Mat. 13, 24—30.)
3.	Obiskuje grešnika. — Hudobni judje so Jezusa večkrat razžalili, zaničevali . . . pregnali ... on je sicer zbežal ... se jo skril ... pa je zopet prišel . . obiskal ... po današnjem svetem evangeliju poslednjič obišče . . . obstane . . . joče. — Kako milo in ljubeznivo se torej Jezus do grešnikov obnaša ... In ako vse to nič ne hasne ... in se hudobnež še vendar poboljšati noče . . . potem pa Bog:
4.	kaznuje grešnika, ker je pravičen, in si vsak hudobnež zasluži primerno kazen ... Že posvetna gosposka kaznuje hudobneže ... še pravičnejša in groznejša je kazen božja . . . Jezus j° zagrozi: Prišli bodo sovražniki . . . oblegali te bodo . . . kamen n& kamnu ne bode obstal ... Se je tudi zgodilo . . . Bog kaznuje grešnika: nesreča, glad, bolezen . . . smrt . . . pogubljenje . . • ^8 kost pri kosti ne ostane! — Ako se pa grešnik spokori:
5.	ga ljubeznivo sprejme. — Kako zelo je vesel p°' boljšanega grešnika, nam zatrjuje z besedo . . . prelepo kaže v pr‘" likah: o zgubljeni ovčici ... o zgubljeni drahmi . . . osobito 0 zgubljenem sinu . . .
C.	Bodočo sredo je god sv. Magdalene, spokornice. Bila je g niča . . . Jezus jo čaka . . . poduči . . . obiskuje . . . Ubogala ie . . . jokala . . . dobila odpuščanje svojih grehov . . . Tako ljube*' nivo se obnaša Jezus do grešnikov . . . Stopimo vsi pred Jezus® . . . prosimo . . . jokajmo . . . nas ne bo zavrgel ... saj on e8® ljubeznivo pravi: Nočem smrti hudobneža . . . Obrnimo se tudi m žalostnega srca in solznega lica k objokanemu Jezusu, naj tudi n***1 grehe odpusti in podeli večno veselje! Amen. Simon Gaberc-
God svetega Jakoba.
Delo pa plačilo svetega Jakoba.
Glejte! srečne jih imenujemo, kateri so pretrpeli.	Jak. 5, 11.
V vseh časih so se tisti ljudje, ki so zvesto delovali za čast božjo iu povišanje svete vere, posebno spoštovali in njih slavna depoja so se popisavala drugim v spodbudo in posnemanje. Izgledi ^kih verskih junakov so, na katere kaže sv. Jakob prvim kristijanom, da bi jim v britkostih, katere so morali zavoljo sv. vere prestajati, Navdihnil pogum in tolažbo. Glejte, jim kliče, srečne imenujemo tiste, ** so pretrpeli. Tudi vi, jim je hotel reči, morate v svojih stiskah, k* jih zavoljo Kristusa prestajate, stanovitni ostati, da si zaslužite enako hvalo, posebno pa še plačilo v nebesih, katero pravični, izvoljeni gori vživajo.
Enega takih zvestih služabnikov, stanovitnih junakov Kristusovih, Počastit smo se danes zbrali v tej ozaljšani cerkvi. Glejte! — svetega Jakoba, aposteljna — imenujemo tistega srečnega, ki je pretrpel, neizrečeno veliko storil za slavo imena Jezusovega. Srečnega ga ime-Nujeino, ker je po izgledu svojega Učenika z neutrudljivo gorečnostjo ^od mnogimi težavami deloval v vinogradu Gospodovem, in se Pr> tem ni oziral ne na hvalo ali grajo ljudi, ne na nevarnosti ali Preganjanja. Srečnega ga imenujemo, ker je po trudapolnem življenji ’Q mučeniški smrti prejel rajsko plačilo, katero Bog deli svojim Zyestim služabnikom.
Zato si oglejmo natančneje delo pa plačilo svojega pa-tr°ha, kar nas utegne še bolj navdušiti k zvestemu spolnovanju naših dolžnosti. Naj bo to premišljevanje v počeščenje sv. Jakoba, našega Perona, pa v naš dušni blagor. I.
I. Ako hočemo spoznati, koliko zaslug si je sv. Jakob pridobil Za pokristjanjenje svetil, se moramo ozreti na njegov poklic, ki &a jo imel kot apostelj, in na gorečnost, s katero je spolnoval 8v°je apostoljske dolžnosti.
a)	Svet in vzvišen, pa tudi težaven in nevaren je bil poklic aP°steljnov. Kristus je bil odrešenje dokončal, svojo cerkev ustanovil er se je hotel zopet vrniti k svojemu Očetu v nebo. Zato zapove Sv°jim aposteljnom nadaljevati zveličausko delo, oznanovati evangelij P0 vsem svetu ter ljudi združevati v sveti cerkvi. K tej imenitni
nalogi jim podeli svojo nevidno inoč, jim izroči vso svojo oblast in vsi ljudje naj jih spoznavajo kot njegove namestnike na zemlji. Zato piše sv. apostelj Pavel (I. Kor. 4, 1.): Tako naj nas ima vsak kot služabnike Kristusove in delivce skrivnosti božjih. Svet in veličasten je bil torej poklic svetnika, čegar slavnostni spomin danes obhajamo. Tudi on spada v vrsto tistih izvoljencev, katerim je Jezus skazoval posebno zaupanje in ljubezen, katerih se je poslužil, da so njegovo ime poveličevali med judi in pagani in skoro ves takrat znani svet razsvetljevali z lučjo sv. vere.
Kakor pa je bil ta poklic časten, tako je bil tudi s težavami
in nadlogami sklenjen. Aposteljni so se morali odpovedati vsemu, kar je ljudem na zemlji ljubo in drago, zapustiti premoženje in do-movino, ločiti se od starišev, bratov, znancev; so morali potovati p° suhem in po morji v daljne kraje ter v neznanih deželah oznanovati nov, človeškim strastiin tako nasproten nauk. Med judi in pagani-med divjimi ljudstvi so bili v vedni nevarnosti življenje zgubiti. Gotovo je bila potrebna možka odločnost in nepremakljiv pogum Pre' magovati vse težave apostoljskega poklica. Le sveta gorečnost za čast božjo in zveličanje neumrjočih duš jih je morala navdušiti k tako plodovitemu delovanju.
b)	Poglejmo v življenje sv. Jakoba, ali je bil zvest in goreč v svojem visokem poklicu, ali je bil dober delavec v vinogradu Gospodovem? To nam spričuje Kristus sam, ki je Jakoba in njegovega brata Janeza, ki ju je bil mimogrede pri ribjem lovu poklical za apO' steljna, kar naravnost imenoval: Boanerges, po naše: otroka groma-Hotel je namreč reči, da bosta ona dva kakor bobneč grom pretre' sala srca človeška in je spreobračala k pravi veri. Jakob in Jane* sta se pa tudi res med drugimi tovariši posebno odlikovala z zvesto svojo udanostjo in veliko gorečnostjo. Praznikov evangelij pripoveduje> da je njuna mati prosila Jezusa, naj bi onadva sedela v njegovem kraljestvu eden na desni njegovi, drugi na levi. Te želje Gospod m»' teri naravnost očita in aposteljna posvari: „Ne vesta, kaj prosita -ob enem ju pa tudi vpraša: „Ali moreta piti kelih, katerega bo® jaz pil?“ Odgovorita brez strahu: „Moreva.“ In kar sta srčno obl,)® bila, sta tudi zvesto spolnovala, ker sta mnogo prestala in pretrp®" za Jezusa. — Sv. Jakob je držal svojo besedo. Koj po prihodu sye' tega Duha začne oznanovati sv. evangelij najprej v Jeruzalemu, P°' tem v Samariji in Judeji. Njegovo triletno delovanje po teh kraj® je veliko judov, ki so imeli sprejemljiva srca, pridobilo Kristusu, čemur je pripomoglo tudi njegovo resno, spokorno, sveto življenj6-
Ko pa Bog v prikazni razodene sv. Petru, naj se tudi malik® valcem oznanuje evangelij, tedaj se aposteljni razkrope križem sv®^ Apostelj Jakob se poda na Španjsko. V slavnem mestu Saragosa zai®
pridigovati in dela veliko čudežev. Z začetka je bil na videz ves njegov trud zastonj. A ker njegova gorečnost le ni omrznila, bili so slednjič Ninogi vsled njegovih naukov presunjeni ter so se sv. učenika poprijeli. Tu ustanovi prvo krščansko občino. Potem se podil proti meji v Ga-licigko pokrajino, kjer je prestal veliko truda in težav zavoljo trdo-vratnih ljudi. Kako dolgo je ostal na Španjskem, se ne ve. Od tam poda z nekaterimi učenci na Francosko, potem pa v veliko Britanijo in leta 42 zopet nazaj v Jeruzalem.
Nato še oznanuje v Judeji in Samariji med vedno rastočim sovraštvom farizejev in pismarjev, dokler ni bil po nedolžnem od kralja Heroda obsojen na smrt.
Tako je sv. Jakob zvesto deloval v vinogradu Gospodovem, predaje vse nevarnosti in zapreke, ki so se mu stavile, premagal je vse, da bi le povišal čast božjo in zveličanje duš. Svojemu visokemu Poklicu je zvest ostal do konca.
c)	Ce se zdaj vprašamo, kako pa mi spolnujemo dolžnosti svojega stanu, ali živimo zvesto po svojem poklicu, mo-ramo osramoteni spoznati, da nismo tako zvesti služabniki Gospodovi, kakor sv. Jakob, naš patron ! On ves goreč za čast božjo, za ime Jezusovo, mnogi izmed kristijanov tako mlačni, tako mrzli glede svete Vere; on tako neutrudljivo delujoč za zveličanje neumrljivih duš, mnogi Hmed vernikov se ne zmenijo za svojega bližnjega blagor ali pa so nru celo v pohujšanje in zapeljevanje; on tako oster sam do sebe in spokoren, mnogi pa o zatajevanji nočejo nič slišati in pokoro odla-žaJo do smrti, da je prepozno. Večina kristijanov noče piti iz keliha trpljenja, katerega je sv. Jakob izpraznil do dna, pa si s tem zaslužil hidi prelepo plačilo, ki čaka zvestih služabnikov Božjih.
II. 1) Akoravno so bili aposteljni Gospodovi največji dobrotniki človeštva, ker so mu prinesli luč sv. evangelija, kazali pot do prave 0,1>ike in v nebeški raj, vendar niso prejemali zahvale, ne časti, ne Plačila, marveč p r e g a n j a n j e je bil njih delež.
Zveličar pa je svojim učencem napovedal, da imajo pričakovati rPljenja in britkosti, kakeršno je on prestal. O prerokih in modrih le napovedal judom, da jih bodo morili, križali, bičali v svojih shodnicah, preganjali od mesta do mesta. (Mat. 23.) Iz shodnic vas bodo tavali, je rekel učencem (Jan. 16.), pride celo ura, da bo vsak, ka-*eri vas umori, menil, da Bogu službo stori.
Kakor nad aposteljni sploh, tako se je to spolnovalo tudi nad 8v> Jakobom.
2) Kakšno plačilo je sv. Jakob prejel
«) od sveta za ves trud in težave, katere je prestal, za vse neyaruosti, katerim je bil izpostavljen? Pač mu ni bilo pričakovati
L
druzega, kakor njegovemu Učeniku, kajti učenec ni čez učenika in hlapec čez svojega gospodarja. (Mat. 10, 14.) Svet je ponujal svetemu Jakobu le k e 1 i h t r p 1 j e n j a in on ga je res pil, kakor smo deloma že slišali v njegovem življenju. Že v domačiji so ga farizeji iu pismarji črtili ter mu stregli po življenju; z drugimi aposteljni je bil zavoljo imena Jezusovega zaničevan, pred sodnijo peljan, krivo tožen, šiban, vklenjen, v ječo pahnen. V Galiciški pokrajini na Španjskem so ga trdovratni, surovi ljudje hoteli kamenjati in s puščicami ustreliti-In povrnivšega se v Jeruzalem so toliko časa zalezovali, da so ga spravili na morišče. Ravno tisti dan, ko je Kristus pred desetimi leti poprej na križu umrl, je Jakob prvi med aposteljni vrh Kalvarske gore storil mučeniško smrt pod rabeljnovim mečem. — Edina tolažba od sveta so mu bile tiste duše, katere so se vsled njegovega oznanjevanja spreobrnile, katere je Kristusu pridobil.
Nespametno bi bilo, ako bi hotel ti, kristijan moj, od sveta pričakovati kacega plačila ali hvale zavoljo svoje bogoljubnosti. Še nasproti — zaničevanje, posmeh in roganje bo tvoj delež, ako si pri' zadevaš zvesto Bogu služiti, greha se varovati in natančno svoje dolžnosti spolnovati. Toda tolaži se z osodo svetega aposteljna Jakoba, P° njegovem izgledu pij iz keliha trpljenja, svoje zaničevalce blagoslavljaj ter za nje moli, kakor je delal sv. Jakob. V svojih britkostih se vedno spominjaj svetopisemskih besed: Vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjanje trpeli. (II. Tim. 3, 12.)
Česar pa sv. Jakob od sveta ni prejel, je v toliko večji meri zadobil
P) od Boga. Nekdaj je vprašal apostoljski poglavar Peter svojega Učenika: „Glej! mi smo vse zapustili in smo šli za teboj; kaj tedaj nam bo?“ Jezus pa jim je rekel: Resnično vam povem, da ob prerojenji, kadar bo Siti človekov sedel na sedežu svojega veličastvi, bote tudi vi, kateri ste šli za menoj, sedeli na dvanajstih sedežih in sodili dvanajstere Izraelove rodove. In slehern, kateri zapusti hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, njive zavoljo mojega imena, bo stoterno prejel in večno' življenjo dosegel. (Mat. 19, 27— 29.) Aposteljni so torej vedeli, kaj jih čaka, kakšno plačilo bodo prejeli, če bodo zvesti do konca. In tako, glejf6’ je tudi uslišana prošnja matere Cebedejevih sinov. Kajti njena sinov* Jakob in Janez sta zavzela sedež v nebeškem kraljestvu, za svoje trudapolno delovanje sta stoterno plačilo prejela in večno življenj*3 dosegla. Glejte, kristijani moji! po pravici srečne jih imenujemo, ha' teri so pretrpeli.
Da, Gospod je poveličal svojega zvestega služabnika sv. Jakoba. Ze ob svojem bivanji na zemlji ga je Jezus izvolil med svoje tri posebne ljubljence zavoljo njegove nedolžnosti in gorečnosti ter ga ž njimi edinimi privzel k važnejšim dogodkom. Poplačal ga je v sredi tolikih britkost in preganjanj že takrat s tistim mirom nebeškim, ki Je delež svetnikov. — Poveličal ga je Gospod tudi pred narodi zemlji, kajti njegova čast in slava se oznauuje križem sveta. Ne-številno cerkva je postavljenih njemu na čast, najimenitniša tam, kjer so shranjene njegove svetinje. Truplo sv. Jakoba je bilo sicer s prvega Pokopano v Jeruzalemu, pozneje pa je bilo preneseno na Španjsko, kjer je poglavitno učil. Na njegovem grobu je pozneje kralj Alfonz sezidal cerkev in samostan in tako je nastalo mesto Sant Jago di Kompostela, kjer je tretji poglavitnih božjih potov, ki jih obiskujejo Kristijani iz vseh krajev sveta. Poseben zavetnik in patron je sveti Jakob španjski deželi, kateri je velikokrat s svojo priprošnjo čudovito pomagal.
Vse to poveličanje na zemlji in v nebesih napolnuje zdaj kelih sladkosti, iz katerega pije sv. Jakob na veke.
Tudi mi, kristijani moji! imamo tu zalo cerkev tega velicega aPosteljna, čegar delovanje in plačilo smo danes premišljevali. Vaši spredniki so si ga izvolili za svojega varuha in priprošnjika, pa so, tako berem v starih zapisnikih, vselej tudi radi zaljšali ta njegov tempelj. V hvalo moram reči tudi (večinoma) vam faranom kakor drugim častilcem sv. Jakoba, da ljubite lepoto te hiše božje, ker ste lani dokaj žrtvovali k časti sv. Jakoba, upajmo, da ga tudi zanaprej De boste zapustili, saj vam bo on s svojo priprošnjo vse nadomestil. A- zraven vas pa smem prositi, da, če skrbite za zunanjo lepoto in ate po pravici nanjo ponosni, ne pozabite druge, še bolj potrebne lepote — to je zaljšanja lastne duše. Častilci sv. Jakoba! po izgledu njegovem delajte za čast božjo, za dušno zveličanje, da bo on, s°deč vas na prestolu nebeškem, mogel reči: Gospod! katere si mi nobenega izmed njih nisem izgubil. (Jan. 18, 9.) Amen.
Anton Žlogar.
Deseta nedelja po binkoštih.
I. Napuh in ponižnost.
Vsak, ki se povišuje, bo ponižan, kdor se pa ponižuje, bo povišan.
Luk. 18, 14.
Sv. Anton, puščavnik, je imel čudno prikazen. Videl je namreč, kako hudobni duhovi razgrinjajo svoje mreže po vesoljni zemlji ter skoraj slehernega zajmo v mreže ter potegnejo v brezdno. Začuden vpraša svetnik Boga: „Kdo bo ušel zalezovanju satanovemu ?“ ter dobi odgovor: „Le tisti, ki so ponižni!" — To resnico nam potrjuje Jezusova prilika v današnjem evangeliju. Dva človeka, pravi, sta šla v tempelj molit: prevzetni farizej in ponižni cestninar. Cestninar je zaradi svojega poniževanja najdel usmiljenje pri Bogu ter šel opravičen na svoj dom : prevzetni farizej pa je zaradi svoje ošabnosti vso vrednost svojih dobrih del zapravil ter še večji grešnik iz tempeljna šel, kakor je vanj prišel, zakaj ? Zato, ker Bog napuhneže zaničuje, in le ponižne povišuje.
Napuh tedaj človeka grdo ogoljufa, ker mu pred Bogom odvzame vso veljavo in milosti božji vrata zapira; ponižnost pa človeškim delom resnično ceno in veljavo daje, ter človeka Bogu in ljudem prijetnega dela. Kristijani! vse, karkoli je pisano, je v naše podučenje pisano (Rim. 15, 4.), torej je tudi Jezus priliko, katero ste slišali, nam v ogledalo zapustil, da bi v njej gledali hudobijo in škodo napuha, ter se učili spoznati veliko vrednost ponižnosti. Premišljujmo tedaj danes malopridnost in hudobijo napuha, ter visoko ceno in vrednost ponižnosti. I.
I.	1. Danes vidimo ošabnega farizeja v tempelj iti, kjer stoji brez vsega spoštovanja pred živim Bogom. — Njemu podobnih je mnogo kristijanov, ki mlačni in mrzli za božjo čast, rajše pred cerkvenimi vratmi stoje, ali pa okrog cerkve postopajo in polegajo, kakor da bi spodobno v cerkev stopili; — pa če tudi v cerkev pridejo, se sramujejo v cerkvi lepo obnašati se, ker po ljudeh svoje oči pasejo, se pogovarjajo, smejajo, dremljejo ali pa druge nerodnosti počenjajo, ter tako hišo molitve spreminjajo v hišo grešnega kratkočasa. Taki so slabši od nekdanjega farizeja, ker se tako vedo, kakor bi jih bil° sv. vere ali svojega Boga sram; toda Jezus bo take napuhneže P°' nižal, kakor je sam zažugal, rekoč: Kdor bo mene pred ljudmi tajil, tc(ja bom tudi jas zatajil pred svojim Očetom, ki je v >ie' besih! (Izgled: Koščeua miza, gl. „Zbirka“ str. 225, št. 18.)
2.	Mi slišimo nadalje napuhnenega farizeja, kako se svojih dobrih del hvali, in da jih Bogu na prste našteva. Tudi v sedanjih dneh se najdejo napuhneži, ki se hvalijo z vsemi svojimi, če tudi še tako malovrednimi dobrimi deli, s svojim blagom in imetjem, ter iščejo in žele, da bi jih vse hvalilo in jim vse kadilo. Pa vedite, da haharija se povsod spodtika in sramota za njo pomika! Bolj ko samega sebe hvališ, več sovražnikov si narediš, ki te iščejo ponižati >n osramotiti.
V starodavnih časih je živel silno moder ajdovski učenjak Solon z imenom, ki je daleč okrog slovel zaradi svoje modrosti. Nekdaj se podi za več let na daljno pot obiskat razne kneze in kralje, da bi se od njih še večje modrosti pri vladarstvu naučil. Med drugimi obišče tudi Kreza, lidijskega kralja, ki je po svetu slovel kot silni bogatin. Krez si šteje v posebno čast, da ga modri Solon obišče, in ves oslepljen od svojega bogastva mu razkazuje svoje neizmerne zaklade ter misli, da ga bo Solon hvalil in povzdigoval. Pa ker Solon le mrzel in molče te dragocenosti ogleduje, ga kralj nevoljen vpraša: katerega človeka ima on za najsrečnišega na svetu? Solon mu imenuje tri umrle može, pa jako modre in poštene v Atenah. Kralj je nevoljen, da njega ne imenuje. Solon pa ga poduči, rekoč: „Pred smrtjo se ne sme nihče srečen imenovati!" Pa glejte! le prezgodaj so se te besede spolnile! Krez je bil v vojski vjet, oropan in k smrti na gromadi obsojen! Na gromadi se spomni Solonovih besedi ter na glas kliče: O Solon, Solon, Solon! — Glejte! tudi tukaj se je dopolnilo: Kdor se povišuje, bo ponižan!
3.	„Zahvalim te, o Bog, da nisem kakor drugi ljudje, razbojniki, krivičniki, prešestniki ali kakor ta cestninar. Se postim dvakrat v todnu, dajem desetino od vsega, kar imam“, tako je molil farizej. Komu hi se nad takimi besedami ne mrzilo? To ni bila nobena molitev, temveč pregrešno zaničevanje in poniževanje svojega bližnjega. Kogu ni treba svojih dobrih del napovedovati, ker on sam jih dobro Pozna. Mesto da bi Boga hvalil, je le samega sebe hvalil in pravičnega delal. — Tudi taki ošabni farizeji se še sedaj najdejo, ki na druzih vse slabo in črno vidijo, sebe pa za najboljše imajo, in jim torzi, če se drugi hvalijo in časte, zato tudi druge ogovarjajo, glodajo, ter jim globoke jame kopljejo, v katere se pa slednjič sami Pogreznejo!
~ Tako se je godilo hudobnemu Amanu, ki je črtil pobožnega Mardoheja samo zato, ker ga je kralj rad imel, in ga ni nehal tožiti tako dolgo, dokler ni bil Mardohej k grozoviti smrti na vislice obsojen. Toda Mardohejova nedolžnost pride še do časa na dan, kakor t’*di Amanova hudobija. In glejte! Amau je bil potem obešen na ravno tiste vislice, katere je bil Mardoheju pripravil. Vidite, kristijani!

tako je; kdor se želi nad druge povzdigniti s tem, da druge črni, obtiči sam v blatu, in postane nesrečen!
II. Cestninar pa je, kakor nam pove sveti evangelij, od daleč stal, in še oči si ni upal proti nebu povzdigniti, temveč trkal je na svoje prsi, rekoč: „Bog bodi milostljiv meni grešniku!“ Glejte, kakor je bil farizej prevzeten, tako je bil pa cestninar resnično ponižen I zakaj ker prava ponižnost je, da človek svoje grehe pred Bogom spozna ter Boga odpuščanja prosi in se ne izgovarja, češ, saj nisem tak, kot drugi, saj so drugi še slabši od mene! — Vendar pa se nikar ne motite, bratje in sestre v Gospodu! da bi mislili, da je že v vsakem besedovanji o svojih slabostih in grehih prava ponižnost!
Bral sem o nekem romarju, da je ostro živel, da je bil slabo oblečen, ter le malo jedi vžival, še manj pa pijače, in da se je, povabljen h kosilu, le na poslednje mesto vsedal, češ, da še tega ni vreden, ter da sploh ni vreden, da ga solnce obseva, zatorej naj se nad njim nikar toliko ne zgledujejo. Vi si morda mislite: ta je bil zares ponižen! Pa nikar se ne pustite ogoljufati. Ko je bil pozneje zopet v neki samostan na kosilo povabljen, se je tudi tako ponižnega hlinil. Neki menih pa si je sam pri sebi mislil: kaj velja, če ne tiči v tem romarju velika prevzetnost, hočem ga poskusiti. Obrne se k njemu, rekoč: „Veš kaj ti, pač bi bilo bolj pametno, in Bogu bolj všeč, če bi ti doma ostal, mesto da po svetu hodiš in ljudi nadleguješ, saj bi lahko doma pridno delal in molil!" — O kako so te besede romarja užgale. „Vi ne spoštujete božjih potov, vi zaničujete romarje, Bog vas bo pokoril", je v strasti kričal. Menih pa je molčal žalosten, da je namesto svetnika najdel le prevzetneža, ki je imel plašč ponižnosti ogrnen le zato, da je pošastno prevzetnost zakrival •
Temu romarju je podobnih mnogo ljudi na svetu. Veliko jih je, ki pravijo: sem revež, slab, grešnik, najzadnji izmed vseh, — v srci pa drugače mislijo, ter neusmiljeno dela druzih ljudi sodijo in bičajo! Ponižnost samo v besedah ne velja nič; tudi rartrgano ali borno oblačilo ne razodeva prave ponižnosti, zakaj, ker skušnja uči,
da tudi berač, ki od hiše do hiše lazi in ljudi nadleguje, je mnogokrat prevzeten, in si med darovi zbira! Kdor je resnično ponižen, tak tako o sebi misli, kakor govori! — In tako ponižnost je imel tud cestninar v tempeljnu, on je v resnici to o sebi mislil, kar je g°' voril: „Bog bodi meni ubogemu grešniku milostljiv", in ravno ta p°' nižnost je bila Bogu tako všeč, da mu je vse grehe odpustil, in d* je šel opravičen na svoj dom! Zato je tudi Kristus ponižnost svojin® učencem toliko priporočal. Ko so se nekdaj zaradi časti med seboj prepirali, je postavil med nje otroka, rekoč: Resnično, resnično povem, če se ne spreobrnete, in ne boste kakor otroci, ne pojdetc v
nebeško kraljestvo! O sveta ponižnost, kako si vendar prijetna Bogu in ljudem! Sv. Jeronim jo imenuje prvo čednost kristijanovo. Sveti Oiprijan pravi, da je ona steber ali podlaga vsega. Sv. Avguštin pa jo ima za podlago ali temelj vsake čednosti. Ponižnost je torej tista potrebna čednost, brez katere se ne more priromati do svetih nebes!
Prizadevajmo si torej, predragi! za to čednost, če je še nimamo, ali vsaj v zadostni meri ne! Pa kako si jo bomo pridobili?
1.	S tem, da si prizadevamo, same sebe prav spoznati. Hočeš ponižen biti, spoznaj se, in kolikor bolj boš svoje slabosti, slaba nagnjenja, navade in grehe nad seboj spoznal in premišljeval, toliko bolj ponižen boš. Zatorej ti kliče Bog po sv. Brnardu : O človek, ako bi ti samega sebe videl, bi te bila groza, meni bi pa dopadel; ker Pa ti samega sebe ne vidiš in ne spoznaš, sebi dopadeš, meni pa ne dopadeš. Prišel bo pa čas, ko ne boš dopadel ne sebi, ne meni; meni ne, zato ker si grešil, sebi ne, ker boš vekomaj gorel!
2.	Da boš bolj ponižen, beži pred častjo in hvalo ljudi. Tako
jo storil tudi Jezus!	Ko so ga judje hoteli za svojega kralja storiti,
Jo bežal in se skril!	Apostolom,	ki so bili	priče	njegove spremembe
gori Tabru, je prepovedal komu to prikazen oznaniti! Slepemu, ki mu je pogled dal, pa tudi drugim, nad katerimi je čudeže delal, Jo velel, naj ne razglašajo njegovih del! In tako so delali po Jezusovem zgledu tudi svetniki. Ljudstvo sedanjih dni pa je drugačno, ^o je kaka častna služba izpraznjena, se vse trga in puli zanjo! — Ne bodi človeške hvale vesel, temuč sramuj se, kadar te kdo hvali. ^ koliko jih nečimrna hvala popači! Dokler je bil David preganjan, )o pobožno živel, ko je bil slavljen je zabredel v greh, pa ko je bil Zopet zaničevan, se je s spokornim srcem k Bogu obrnil! Vedi in P°mni, da človeška hvala ne velja veliko, ter da je večinoma to, kar ljudje hvalijo, Bogu	nedopadljivo! Pa če	bi se	primerilo, da bi bil
hvaljen tudi zaradi	reči, katere	so tudi	Bogu	všeč in dopadljive,
vendar vso hvalo zavračaj le na Boga, ker le njemu gre vsa čast in hvala, Očetu in delilcu vseh dobrih darov!
3.	Da se boš ponižnosti vadil, voljno prenašaj zaničevanje in Preziranje! Voljno prenašanje zaničevanja ima tisto čudno moč v sebi,
nas v ponižnosti podpira in v pobožnem življenju utrjuje. Priložiti pa, v katerih moreš zaničevanje voljno prenašati, se ti vedno °bilo ponuja! Dosti je gospodarjev ali gospodinj, hlapcev in dekel, ^bž in žena, mladeničev in deklet, ki menijo, da vse sami in le sami iv in najbolj znajo, in druge zaničujejo. Glej, takrat imaš priložit se vaditi ponižnosti. Tiho bodi, stori svoje delo, kar najbolj
moreš, pridno, urno in natančno, ter si misli: se moram poboljšati! Pa so tudi dela, ki so bolj zaničljiva memo druzih. Slaba človeška natura, zlasti pa prevzetnost ustavljata človeka, da bi se jih lotil. P* veš kaj? Primi ročno tudi za tako delo, pa reci, da tudi kaj bolj zaničljivega rad storiš, in spoznal boš, da te bo tako delo v ponižnosti močno utrdilo! Zeli biti zaničevan, in veseli se zaničevanja! Jezus Kristus nam je tudi v tem lep izgled zapustil. Močno sem želel jesti z vami velikonočno jagnje, to je trpeti sem želel, je rekel svojim učencem. In o apostolih stoji zapisano: da so šli veseli izpred zbora, kjer so bili vredni spoznani zaradi imena Jezusovega zasramovanje trpeti! — In tako najdemo med svetniki mnogo tacih, ki so želeli biti zaničevani, in so še celo Boga za to prosili, zato ker so ponižnost ljubili!
Tako, predragi! sem vam po evangelijski priliki razložil grenki sad napuha, pa tudi sladki sad ponižnosti! Varujte se prvega in trudite se za ponižnost s pripomočki, katere sem vam našteval! Morebiti si kdo misli, taka pridiga je trda, kdo jo bo spolnoval? Nikar tako ne sodi! Nauk, ki si ga danes slišal, je le na videz trd, v resnici je pa sladak in prijeten, podoben orehu, ki ima grenko in trdo lupino, v nji pa je blago jedro skrito. Poskusi, potrudi in poženi se biti ponižen, in ti boš miren na zemlji in poveličan v nebesih: Jezus te tako lepo vabi k ponižnosti, rekoč: Učite se od mene, ker jas sern krotak in iz srca ponižen! Po besedah svetega Avguština nas tedaj Jezus ne opominja, da bi po njegovem izgledu mrtve obujali ali svetove stvarili ali druge čudeže delali, pač pa, da bi po njegovem izgledu ponižni bili. Jezus se je sicer ostro postil, je mnogo čul in molil, je bil usmiljen do ubogih, reven in v velikem pomanjkanji, pa vendar ne tirja od nas, da bi mi te lepe čednosti neprenehoma, ven in ven spolnovali, pač pa tirja od nas, da smo vedno ponižni, kakor da bi bil hotel reči: Jaz sem čul, pa ne vedno, sem se postil, pa ne vedno, sem bil preganjan, pa ne vedno, sem britko trpel, P11 ne vedno, — ponižen sem pa vedno in vselej bil. Bodi torej tudi ti ponižen in najdel bodeš mir, in če boš ponižen na zemlji, bodeš povišan v nebesih. Amen.	Andr. Šimenec.
2. Ova zveličanska izgleda.
Vam povem, ta je šel opravičen v svojo hišo.	Luk. 18, 14.
A.	1. Prav obilno se nas je danes zbralo k službi božji, molit večnega Gospoda Boga ... da si poskrbimo za svoje zveličanje . . .
2.	Zato pa moramo svojo molitev ponižno in pobožno opraviti, kakor nas ljubi Jezus uči v sv. evangeliju v priliki pobožnega mitarja ali cestninarja (Luk. 18, 9—14.), ki mu Jezus sam spričevalo daje, govoreč: Vam povem, ta je šel opravičen v svojo hišo.
3.	Naj bi mi vsi nekdaj šli opravičeni v hišo večnega veselja, oam sveta katoliška cerkev danes dva zveličanska izgleda, enega za samičke, drugega pa za zakonske ljudi, stavi pred oči in sicer: l.Sa-•niškim sv. Jakoba; 2. zakoncem pa sv. Ano.
B.	1. Mladina je velikokrat spridena, da Bog sam tožuje: Otroke sem zredil in povikšal, oni pa so me zaničevali. (Iz. 1, 2.) Zveličanski izgled mladini . . . samiškim je sv. Jakob, opostol; on nas uči:
a)	Jezusa nasledovati, za Kristusom hoditi ... Ko ga je Zveličar poklical, je brž vse zapustil ... šel za Jezusom v sveto deželo ... na Španjsko sam . . . Francosko . . . povsod Je-zosa pridigoval . . . Bogu služil . . . Tako vi . . . hodite za Jezusom Po stezi nedolžnosti . . . Devica misli, kar je Gospodovega, da bi ^ila sveta na telesu in na duhu. (I. Kor. 7, 34.)
b)	Za zveličanje skrbeti. — Samički, mladi ljudje si mislijo smrt še Bog ve kako daleč . . . zato za zveličanje ne skrbijo • • . Sv. Jakob pa je poslal svojo mater k Jezusu prosit za nebeški sedež . . . Tako morate vi mladi vedno skrbeti za nebesa ... ne Pa po izgledu grešnice Magdalene živeti ... v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in razuzdanosti. (Rim. 13, 13.)
c)	Tako lep, zveličanski izgled nam daje sv. apostol Jakob . . . Posnemajte ga samički ljudje in tudi vam bo ljubi Jezus nekdaj rekel: Vam povem, ta je šel opravičen v svojo hišo! — Nebesa so Pripravljena za vse ljudi . . . ložje se zveličajo samiški . . . težje pa zakonci . . . zato pa tudi zakonskim pred oči postavim zveličanski izgled:
2. Sv. Ano. — Zakonski stan je jako težaven . . . nevaren, Se lahko pogubite . . . Ravnajte se po sv. Ani, da greste zveličani 8 tega sveta ... Sv. Ana vam daje:
a) Izgled sloge . . . nikdar se ni kregala . . . prepirala ' • • klela moža . . . dasi je imela velike nadloge . . . zaničevanja °d strani bližnjikov . . . Prepir zakoncev vodi v peklo . . .
P) I z g 1 e d molitve. — Sv. Ana je molila ... v nadlogi Bogu služi . . . moli v hišici... v vrtcu . . . Molitev vse britkosti zakoncem osladi . . . Molite . . . pojdete opravičeni v hišo večnega veselja . . .
y) Izgled: otroke lepo izrediti . . . Sveta Ana svojo hčerko uči . . . Glejte podobo naslikano . . . Dobri otroci so sreča, veselje roditeljev . . . lagodni pa bodeče trnje na stare dni . • • Torej učite jih . . . pobožno izredite . . . Lahko mirno greste počivat v črni grob ... ker vaša duša bo šla po zasluženo plačilo pred Jezusa, ki vam bo rekel: „Ta je šel opravičen v svojo hišo."
G. Tudi mi bi radi nekdaj sedeli na desnici pri Jezusu, in se veselili v hiši nebeškega Očeta . . . Zato si vzemimo ta dva izgleda: Sv. Jakoba in sv. Ano za posnemo . . . naj bi se nam reklo ob naši smrti: Vam povem, ta je šel opravičen v svojo hišo. Ti pa, sveta Ana, prosi za nas! Amen.	Simon Gaberc.
Pogled na slovstvo.
A
1.	Povesti slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo. So-stavil in uredil Andr. Kalan, urednik »Domoljuba«. (Ponatis iz »Domoljuba«’) I. zvezek. Str. 118. Cena 20 kr. — Prav srečna je bila misel, da so se še posebej dale natisniti prelepe povesti, katere donaša naš vrli »Domoljub« v podlistku; res, škoda bi jih bilo zelo, ko bi se polagoma pozgubile, kakor je to že navadna osoda časnikom. Vsi, ki so pazno brali te povesti, jih kar ne' morej0 prehvaliti. Prepričani smo, da bode ta knjižica veliko dobrega obrodila med mili111 našim narodom; kajti z dobro povestjo se da bolje in zdatniše vplivati na blaženje srca, kakor z dolgimi nauki v goli besedi. To nalogo bode to vrlo delce tem boljše zvrševalo, ker se povsem naslanja na praktično krščanstvo in je P‘‘ sano v lahko umljivi, gladki in lepi slovenščini. 1. zvezek obsega naslednjih 15 povesti: Zlati lasje. — Dedščina. — V zametih pokopan. — Veronika. —' Sama smola! — Trojni sveti večer. — Božič na sv. Gothardu, — V valovih življenja. — Lovski tat. — Luč na oknu. — Po viharju svetlo solnce. — Požar. Lepi pirhi. — Marušnik. — Obhajilo v ječi. — Slehrni bodi prepričan, da reS dobro delo stori, ako kaj pripomore, da se tako berilo obilno širi med n»že dobro ljudstvo.
2.	Duhovne vaje po svetem Alfonzu Ligvorskem z nekate' rimi nauki in molitvami. Priredil in poslovenil P. Marijan Širca, mašnik reda sv. Frančiška. V Gorici 1891. Zal. svetišče M. B. na Trsatu. Hilarijanska tiskam8. Str. 312. — Sv. Alfonz Ligvorij je spisal silno veliko lepih in prekoristnib na božnih knjig; med drugimi tudi »duhovne vaje« namenjene zlasti redova’111
osebam. Te prvotne vaje so se pa pozneje tako vravnale, da so pripravne tudi za druge kristijane med svetom živeče; zlasti slovenski izdajatelj je ono delo Pomnožil še z drugimi spisi tega svetnika in še nekoliko pridejal iz sv. Frančiška Šaleškega in sv. Leonarda Portomavriškega in drugih. Tako vravnana je ta knjižica res pripravna v dosego vzvišenega namena, ki nam ga izraža napis ~~ duhovnega prebujenja po duhovnih vajah! Tudi dušni pastir lahko pobere Harsikako zrno iz petnajstih premišljevanj o najvažniših resnicah svete vere za homiletično porabo. Tudi to delo bodi gorko priporočeno.
3.	Sveti čudodelnik Anton Padovanski. Kratek popis življenja tega svetlika in navod njemu v čast opravljati pobožnost devet torkov. Drugi popravljeni Datis. V Ljubljani 1891. Tiskala »Katoliška Tiskarna«. Str. 262 z lično podobico Sv- Antona na čelu. Cena: 50 kr. v platnu, 70 kr. v usnji, 80 kr. z zlato obrezo. Dobiva se pri vodstvu III. reda v frančiškanskem samostanu v Ljubljani. — To knjižico smo že v III. letniku leta 1886. hvalno omenjali in priporočali ter podarjali, da je po svoji vsebini jako primerna med Slovenci še bolj poživljati pobožnost in zaupanje do velikega čudodelnika sv. Antona. Bog daj, da bi tudi v tem novem natisu donašala obilno dušnega sadu.
4.	Stezica v nebesa. Bukvice pridnim otrokom namesto podobic. Na svitlo dala in založila L. Jeran in Andr. Zamejec. Četrti natis. V Ljubljani 1891. Tiskala »Katoliška Tiskarna«. Str. 224 v jako malem formatu. — Da je ta mala knjižica otročičem zelo priljubljena, kaže že četrti natis; in da je bil res poseben nov natis, smo se večkrat prepričali, ker se je mnogokrat popraševalo P° njej, ko je bil pošel poslednji natis. Vsebina je še zato posebno mikavna, ker Se ozira na mnogovrstne zadeve, ob katerih si more kaj pridobiti mlado nespri-jeno detinsko srce, kar svedoči kazalo: Razne pesmice in molitvice. — Mašna Pobožnost (s kratkim podukom, kaj je storiti pri glavnih delih svete maše). — kratke pobožnosti pred raznimi altarji in podobami. — Nekaj od pobožnih bratovščin. — Kratke molitvice pri raznih priložnostih. — Nekaj lepih naukov. — Ogledi svetih otrok (med temi najobširniše o sv. Alojziju). — Hvali Boga v njegovem stvarjenji. — Nekaj pesmic. Mladinoljubi, sezite po tem detinskopriprostem 'talcu, ki stane samo 10 kr. v »Katoliški Bukvami«.
5.	Duhovni govori na sve zapovjednc svetkovine. Dozvolom i odo-brenjem prečastnoga ordinarijata Djakovačkega izdao Ivan Becič, profesor v stamenišču. U Djakovu. Tiskom biskupijske tiskarne. 1890. — Ta zbirka lepih Prazniških govorov je tudi za slovenske duhovne jako porabna, ker je jezik v njej lahko razumljiv, ker je dikcija poljudna in živa, ker je vsebina praktično odbrana ter zanimljiva in spodbudna. — Nekaterim praznikom je še več govorov odmerjenih; pridejanih je še osem pridig za manjše praznike in pet 2a razne prilike. Cena za knjigo na osemnajstih polah ni visoka: 1 gld. 50 kr. ‘Katoliška Bukvama« rada posreduje naročila.
B
1. Teresien-Jahr oder geistliche Lesungen zur BefOrderung der Vollkom-j^onheit filr alle Tage des Jahres. Entnommen den Schriften der heil. Teresia. tterausgegeben von Fr. Brano a S. Teresia, unbeschuhtem Carmeliter der oster-reichischen - ungarischen Ordensprovinz. Zvrnite Auflage. Mit Genehmigung des
29
hochw. furstb. Ordinariates Seckau und der Ordensobern. Graz. Verlagsbuch-handlung »Styria«. 1890. V mal. 8°. Str. 451. Cena 4 gld. — Ker ni lahko vsa-komu, da bi si nakupil vsa dela sv. Terezije, mora se imenovati to delo res pripravno in rabno, ker nam podaje — rekel bi — duha iz spisov sv. Terezije-Znano je, da je sveta Terezija kot pisateljica jako znamenita. Že v zgodovini španskega slovstva ima odlično mesto, ker je pisala čisto in lepo špansko prozo, a ona je h krati cerkvena pisateljica, da ji ni skoro nobena druga svetnica enaka. Sv. cerkev čisla in nenavadno hvali njene spise. Tako n. pr. pravi pape-ževo pismo, katero jo razglaša kot svetnico: »Vsemogočni jo je napolnil z duhom spoznanja, da je cerkev božjo oplodila z roso nebeške modrosti, ker je izdala knjige o mističnem bogoslovju in še druge pobožne spise, iz katerih zajemajo duše najobilnejše sadove.« In na njen praznik moli sveta cerkev, »da bi nas hrana njenega nebeškega nauka redila.« Tudi mnogi svetniki novejšega časa so posebno cenili njene spise, kakor n. pr. sveti Frančišek Šaleški, ta veliki učenik duhovnega življenja. Zato pač ni treba še bolj priporočati spisov svete Terezije.
Naš nabiravee je razvrstil posamezne odlomke spisov v posebnem redu in sicer tako, da dušo najprej čistijo, potem razsvetljujejo in naposled družijo z Bogom. Umevno je, da je zaradi tega tudi tvarina v posameznih oddelkih jako različna — od onih večnih resnic, ki nas navdajajo s strahom, d° tistih, ki nas vabijo k najvišji in najpopolnejši ljubezni božji. Ker je oddeljeno na vsak dan določeno čitanje, zato so posamezni oddelki dokaj majhni, večinoma eno stran obsegajoči; zaradi tega se ni bati, da bi bilo pretežko rabiti knjigo. Nauki so pa tudi tako primerni in porabni, da bode vsaka duša našla kaj zase v tej knjigi. — Mislim, da mi je potemtakem ni treba še dalje pri' poročevati.
2.	Philosophisches Jalirbucli. Auf Veranlassung und mit Unterstiitzung der Gorres - Gesellschaft herausgegeben von Dr. Const. Gutberlet, Professor der Philosophie in Fulda. III. Band. Fulda. 1890. Druck u. Commisšions-Verlag der Fuldaer Actien-Druckerei. 8°. Str. 479. Cena 5 gld. 40 kr. — O tem velevažnem časopisu smo že govorili. GOrres-ovo društvo, ki se jako trudi za pravo znanstvo, vzbudilo je tudi ta list, kateremu duša je sedaj vrli C. Gutberlet. List stoj' na katoliškem stališču in goji modroslovje tako, da se ne zadeva ob krščanske resnice. Vendar pa hodi po nekaki prosti poti, ker se vedno ozira na novejše pridobitve v znanstvu. Časopis kaže veliko spoštovanje do naukov sv. Tomaža-toda nikakor ne hodi za njim slepo. Vsebina je jako mnogovrstna. Objavljajo se večje razprave, manjša poročila, stvarne kritike in pa drobnosti. V tem letniku se odlikujejo: Costa-Rossetti S. J., die Staatslehre der christlichen Philosophie’ Gutberlet, der Kampf um die Willensfreiheit in pa Sierp, Pascals Stellung zum Skepticismus. Kritike in poročila so jako zanimiva, pa tudi tehtna in večinoma stvarna. Pregled čez modroslovno slovstvo kaže nam vse znamenitejše pojave na modroslovnem polju vseh narodov. Za modroslovca je ta časopis neizmerne važen, za katoliškega učenjaka je bogata zakladnica raznih podatkov o vednostnih vprašanjih. Škoda, da ne moremo še več o tem znamenitem delu govoriti.
3.	Jesuiten-Fabelii. Ein Beitrag zur Culturgeschichte von Bernhard Duhr S. J. Erste Lieferung. Freiburg im Breisgau. Herder’sche Verlagshandlung. 189 h 8°. Str. 104. — Kakor je nekdaj pisal Dollinger »Pabstfabeln«, tako namerav#
Duhr obdelati razne neosnovane in neresnične pripovedke o jezuitih. Zares tvarine ne bode malo. Zakaj lahko rečemo, da, kar je v obče slabega in nerodnega, to so sovražniki jezuitov že podtikali temu redu. A tudi še dandanes podtikajo vedno nove stvari redu, kateremu ne morejo drugače škodovati. Zaradi tega je bilo tako delo že davno potrebno in pisatelj ustreza res občni želji. Celo delo bode obsegalo šest sešitkov po 100 stranij, in vsak bode stal 54 kr. Ko jih izide nekoliko več, izpregovorimo tudi mi več o vsebini. Za sedaj naznanjamo samo, da so v tem zvezku najzanimivejše bajke o spovedi cesarice Marije Terezije, o zastrupljenju papeža Klementa XIV. in o skrivnih naredbah (monita secreta) jezuitov. Tudi pri nas, upam, da bode knjiga marsikoga zanimala.
4.	Die Religion als tiefstes Fundament der socialen Ordnung. Ein Vortrag von Dr p, Hake. Arnsberg. Verlag von H. R. Stein. 1891. 8°. Str. 22. Cena 24 kr. ~~ Ta knjižica obsega govor, ki ga je govoril znani bogoslovni pisatelj dr. Hake ha dan rojstva nemškega cesarja Viljema II. Vsebino nam kaže naslov; ves govor priča o govornikovem spoštovanju do njegovega cesarja.
5.	Cnltus Ss. Cordis Jesu sacerdotibus praecipue et theologiae studiosis Propositus. Cum additamento de c u 11 u purissimi cordis B. V. Mariae. Scripsit Hermannus Jos. Nix, S. J. Editio altera, emendata et aucta. Cum approbatione etc. Friburgi Brisgoviae. Sumptibus Herder, typographi editoris pontificis. MDCCCXCI. 8°. Str. 191. Cena nevez. 96 kr.; vez. 1 gld. 38 kr. — O češčenju najsvetejšega Srca Jezusovega je veliko, veliko knjig izšlo. Večinoma so take knjige molitveniki, ki naj vernikom pomagajo prav častiti skrivnost božje ljubezni. A bogoslovec si Želi tudi temeljitega pouka o tej pobožnosti, trdnih načel in jasnih pravil, da niore tudi druge učiti. Za ta namen je pisana tukaj omenjena knjiga. »Naj torej *a knjižica nekoliko pripomore, da bi zlasti duhovniki to češčenje čim dalje bolje Umevali in se ga oklenili, da bi spoznali, kaj namerava to češčenje, namreč: naj
ljudje popolnejše poznali in ljubili Gospoda našega Jezusa Kristusa.« — Knjiga izkazuje najprej zgodovino češčenja presv. Jezusovega Srca (str. 1—32), potem Pa razlaga bistvo tega češčenja (de natura cultus Ss. Cordis J.). Tu dokazuje Pisatelj, da se vse skrivnosti našega odrešenja vrte ob ljubezni Božji do nas in ^a mi zato vse te skrivnosti obnavljamo in častimo, ako častimo Kristusovo ljubezen. Prav tako kaže, da častimo in zakaj častimo pravo Gospodovo Srce. P°leg tega pojasnjuje nekatera postranska vprašanja. — V 3. poglavju razlaga Pisatelj namen tega češčenja (str. 80—113), v 4. poglavju načine, po kadrih častimo najsvetejše Srce (str. 114—131), v 5. poglavju sadove te pobožati (str. 132—161) in v 6. poglavju čitamo (str. 162—185) še glavne stvari o {®Sčenju najčistejšega Srca Marijinega. V dodatku so nekatere molitve in pa pra-vila za bratovščino presv. Srca, kakor tudi za molitveni apostolat.
Nič se ne pomišljam reči, da je ta knjiga v mnogih ozirih boljša od drugih khjig. Daši ni velika, obsega vendar mnogo bogoslovne in ascetične tvarine, kar uBaja bogoslovcu mnogo bolj, nego nepotrebna obširnost. Naša knjiga ni samo temeljita in ne priča samo, da je njen pisatelj učen mož, ampak je tudi prijetna, Vzbuja k pobožnosti ter priča o pobožnosti pisateljevi. Zaradi tega moramo le žsleti, da bi se med duhovniki prav udomačila in razširjala češčenje presv. Srca.
6.	Compendtuin Theologiae fundamentalls. Ope seriptorum Rmi. P. Alberti a Bulsano, aliquando leetoris, definitoris generalis etc. Ordin. Capuc. Pfov. Tyrol. Septentr. aliorumque probatorum auetorum concinnavit et in usum
29*
praeprimis scholae adaptavit P. Norbertus a Tux, Ord. Cap. Prov. Tyr. Septentr-Theol. Lector. Cum approbatione Celsissirai ac Reverendissimi ordinarii Brin* nensis nec non Reverendissimi Generalis Ord. Cap. Vol. I. De religione et revelatione. Brixinae. Typis et sumptibus C. P. societatis typographieae 1890. Vel. 8°. Str. 332. Cena gld. 1'80. — Pravi oče tega dela, P. Albert a Bulsano, ali (s pravim imenom) P. Albert Knoll, je pač znan našim čitateljem. Spisal je večje dogmatično delo in pa izdal 1. 1852: »Institutiones Theologiae dogmaticae generalis seu fundamentalist. Pisatelj sam je pozneje delo svoje še nekoliko pr«' ustrojil (2. izd. 1. 1861.), a odtlej je izhajalo v novih izdajah — brez premembe. Tako imam v rokah deveto izdajo iz leta 1888., a niti omenjen ni Vatikanski cerkveni zbor. Sploh je bila knjiga zastarela, in da bi mogla biti še v rabi, treba jo je bilo temeljito predelati. Te naloge se je lotil p. Norbert in izdal navedeni I. del fundamentalne teologije. Obdeluje pa v tem delu to, kar obsega v obče »demonstratio Christiana«, t. j dokaz o verstvu (de religione) in o raz-o d en ju (de revelatione). Naš pisatelj je napravil popolnoma predelano novo izdajo, ali — če hočeš — novo delo na podlagi nekaterih novejših del. Sam izdajatelj se imenuje >autor«-ja, torej ima samega sebe za pravega pisatelja. Tudi je v istim knjiga tako urejena, da jo bodo mogli z uspehom in pridom rabiti bogoslovci-In ako se ji sme sploh kaj očitati, je to, da je pozno izšla. Že Knollova knjiga je imela mnogo prednosti za šolsko knjigo: ta je pa razglednejša, popolnejša i" tudi*mnogo ličnejša. Pisatelj je napravil mnogo oddelkov in to jako zlajšuje razgled. Beseda je umevna, pa kratka, dokazovanje umerjeno, točno. Knjiga je prirejena za sedanje razmere, zato je pisatelj dodal vsa taka dopolnila in pojasnila, ki so potrebna po današnjem obdelovanju apologetične vede, n. pr. str. 78 do 81: »naturale et supernaturale« itd. Želeli bi, da bi bili vsi citati iz svetega pisma stavljeni kurzivno, kakor so tudi nekateri. Za sedaj se ne moremo pečati s podrobnostmi, upamo, da bodemo mogli še kaj reči o priliki, ko izide drugi zvezek; splošuo pa radi izrečemo sodbo v tem smislu, da je na preprost, lahak in primeren način pripravljena šolska knjiga za fundamentalno teologijo, ki je sedaj — ko so nekatere druge zastarele — jako dobro došla.
7.	Preces ante et post missam pro opportunitate sacerdotis dicendae-Accedunt hymni, litaniae aliaeque preces in frequentioribus publicis supplicatio' nibus usitatae. Cum approbatione Rmi. DD. Ordinarii Ratisbonensis. Editio quinta-Sumptibus, chartis et typis Friderici Pustet. Ratisbonae. MDCCCNCI. 4°. Str. 69-Cena 1 gld. 20 kr. — Marsikateri duhoven, ki ima slabejše oči, želi si debelo in lepo tiskanih molitev pred mašo in po maši. V tej knjigi, katero smo naznanili, dobi to, česar želi. Tu so zbrane vse molitve, ki se navadno molijo p>'e<* mašo in po maši, in pri tem se je sestavljavec oziral posebno na take molitve; ki imajo odpustke. Poleg teh molitev so še druge, ki se rabijo pogostoma Pr* božji službi. Zato je ta zbirka prav rabna in izvestno bode ustrezala mnogi1"’ kakor sem tudi jaz ž njo jako zadovoljen. Res je nekoliko draga, a treba je P°" števati veliko obliko, trdni in lepi papir in elegantni tisek. V naših zakristijah bode poleg navadnih, na desko razpetih »preparacij« imela svoje zasluženo mest" med liturgijskimi knjigami.	Dr. F. L-
Založba ..Katoliške Bukvarne".	Tisk ..Katoliške Tiskarne"-
Odgovorni vrednik: Ant. Kržie.