zaliv MARKO KRAVOS — JUTRANJE PISMO ML — DRAGI PRIJATELJ IGOR TUTA — MOJ ČREDO GOJKO BUDAL — OB ROBU MIROSLAV KOŠUTA — PESMI SAVINA REMEC — PESMI PAVLE ZIDAR — NEDELJA IGOR TUTA — KRNSKI NOCTURNO BORIS PAHOR — GLOSE *65 MARKO KRAVOS — PESMI KATJA ŠALAMUN - IVAN PREGELJ DANIJELA NEDOH STOLI KM. LEPE BESEDE POGLED NA ODER CRTICE MIMOGREDE IZ NIČA DO PRVE LIGE GLEDALIŠKA ZBORNIKA DVOJEZIČNI GOSTJE ZADNJI FELJTONČEK ■ GRAFIKE LOJZETA SPACALA trs t 1 «> 6« ♦ Štev. 1 Le jadra spet napnimo, valovom se zročimo, kak je čisto morje! zaliv februar 1966 ♦ štev. 1 Cena 300 lir Posamezna številka Ožji uredniški odbor: Marko Kravos, Igor Tuta, Danijela Nedoh Naslov uredništva: Danijela Nedoh Čampo S. Giacomo 9, telefon 56435 Revijo so podprli: Ema Tomažič, dr. Sonja Mašera, Stanko Pertot, Pavla Volčič, Slobodan Polojac, dr. Dorče Sardoč, Josip Merku, dr. Drago Martelanc, Ugo Margon, Evelina Pahor, Just Colja Vsem se iskreno zahvaljujemo; prav tako se priporočamo vsem, ki bi nas bili voljni podpreti v bodoče; na ta način bi bilo reviji omogočeno, da bi iz enkratne številke postala redno kulturno glasilo Tiskala Tiskarna Graphis, ul. Sv. Frančiška 20 MARKO KRAVOS JUTRANJE PISMO Dolgo nosim v prsih hladno breme neizrečenih besed. Danes se je prah na postanih dneh razgibal, divja burja ga vrtinči, da poje svoje uporne krike. Zato sem sklenil, da ti moram pisati. Da spoznaš in presodiš sebe in mene in svet. Ker vem: vsak dan hodiš isto pot v skrbeh za vsakdanji kruh — mimo kavarne, mimo slaščičarne, v kiosku kupiš potiskan papir, nato zaviješ ob parku na levo, stopiš na trolejbus, ki te odloži prav pred vrati stavbe, kjer si zaposlen. A ničesar ne vidiš. Ker so tvoji koraki že uhojeni, trdno navajeni na vsakdanje stopnje, ker so tvoje oči prezaposlene z iskanjem dražljivih in prijetnih dogodivščin in boljšega sedeža v tramvaju. Ne gledaš pa dogodkov, tistih, ki drobijo čas in si ga podrejajo; in če jih vidiš, se le rahlo zdrzneš in zapreš oči. Naše mesto je sivo kot deževni dan. Kot onemogel, brezkrven polip je, ki ga je neurna voda zagnala na breg in slizaste lovke izteza v hribine svoje okolice. Dan na dan, neopazno, na veke že sesa kri, da nam bledi že obraz. Na belem kamnu • slovenstva stojim, kri mi je žareč svinec in ti pojem svoj čredo: Nikdar, nihče in nikjer nas ne zbriše. Veter v planini. Voda v dolini. Ogenj v očeh. Sem strup ali med. Sem prijatelj ali sovražnik. Ker ljubim — sem. Nikdar, nihče in nikjer nas ne zbriše. Moje besede so zemlja, silni orač — moje srce jo s semenom živi in ji daje podobo. Naj ti bogato plodi: če te žeja, si krepčilnega vina toči iz nje; in naj te žge kakor bič, če si konj od divjega dira hropeč že, ki dvomi v smisel in zmago. A bodi tak ali tak, naj te že božam ali bijem — daj mi rokč in mi bodi bližnji. In ne sprašuj, kdo da sem: mladost nima imena, ne števnih let, ne poklica. Moj nazor? — Oko, ki išče za soncem, barv ne razločuje. — Človek sem, bivam na zemlji, moj čili je bodočnost, ki se iz preteklosti pne za življenje živih ljudi. Dragi prijatelj! ■.. tisto že, toda vsega le ni mogoče spraviti v sklad s plehko filozofijo: da smo le zdravi in da je lepo vreme! Glede Tvojega vabila k sodelovanju pa naj odkrito rečem, da mi ni ne v čast ne v slast. Tudi zagotovilo, da bi moje snetljivo zrnje nemara le mleli v Tvojem mlinu, mi ni v posebno spodbudo. Bil bi zelo prizadet, ako bi moral še kdo drug žeti vihar moje nepremišljene setve, in še zlasti, če bi moral prav Ti goltati očitke za moje spozabe. Na teh tleh ni manjkalo ljudi, ki so se razdajali Tebi podobno, bili so iskreni in pošteni, odprti in nesebični. Frančiškanili so med narodom v brezupni dobi, ko smo si drugi še brisali nos z rokavom, seznanili so se z leseno žlico desetletja prej in ne šele med vojno, ko smo tako in tako postali malone vsi Slovenci galjoti. Ali mar veš, kje so ti ljudje danes? Nekaterih ni več. Prav res, neka-ri so pomrli... Toda mnogo je še živih, in nas, ki bi morali slišati kakšno njihovo besedo, ki bi radi prisluhnili njihovi zreli misli v današnji kulturni in politični obubožanosti, nas je tudi mnogo. Ali nemara Ti veš, kaj počnejo? Meni je bilo rečeno, da so bili takoj po vojni zelo razgibani, zelo živi, da pa so se kmalu začeli umikati vsak v svojo orodjarno. Ta prej, oni kasneje, sprva osupli, potem razočarani in zagrenjeni, na silo sprijaznjeni z nečednim danes. Kaj ne! Postavljeni so bili pred dejstvo, da so vsa vprašanja rešena. Vsa zamotana manjšinska problematika se je spremenila v preprostost, zajeto v enolični melodiji vse bo naše, čisto tako, iz prazne glave v polna usta, kakor da nimamo opravka z Morgani in Machiavelliji, marveč z dobrohotnimi in popustljivimi strici. Nič čudnega torej, če se niso mogli čez noč sprijazniti z vsesplošno monopolizacijo misli in dejanj in pogrošnih utemeljevanj. Stopili so torej vsak po svoji poti, in ko je 1948. leto dalo vsakemu svoj prav, je šel slovenski vrč dokončno na kose. V tragikomičnem plesu so se takoj znašli politični prešuštniki, pograbili vsak svoj črep in na črepinji zarisali vsak svoje geslo. Nič novega zate, navsezadnje! Hotel sem le poudariti pretekle izkušnje, češ bilo je tako in tako že od vsega začetka, in da se stanje do danes niti za dlako ni predrugačilo. Razlika je le v pomirjenju duhov, kakor se reče, v navidezni strpnosti, tako da se brez zadrege srečujemo in si prijazno kimamo. Trajalo bo to vse tja do jeseni, ko bodo velmožje spet zarožljali vsak s svojo črepinjo, kričeč: popustil bom, če boš ti pokleknil! In tako ni izključeno, da bodo ideološki krči pojenjali prej v mednarodnem merilu, nego se bodo omilila trenja v slovenski vesoljnosti. Iz takšnega ali vsaj približno takšnega nesložnega ozračja, naj bi se torej izvilo nekaj skupnega in sproščenega. Bodimo širokosrčni in recimo, da bi bil, če že ne po desetih, vsaj po dvajsetih letih čas, da si odgojimo bilko, katere bi se mogli brez zamere in predsodkov vsi oprijeti. Skratka, slovenska revija, ki bi spričo svoje vedre nepri-stranosti m izrazito slovenske kulturne iskrivosti to ime tudi zaslužila. In ko bi bila dotiskana, bi jo odprli nestrpnemu bralcu na vpogled kot mnogobarvno čarobno pahljačo, od katere bi vela ena sama svežilna in osrečujoča sapica. Le kdo bi se mogel upreti tako rožnati perspektivi! Zamejski Slovenci prav gotovo ne! Toda po vojni so bila presajena na naša tla vsa tista zelišča, ki doma niso mogla več uspevati, in prva med vsemi zabavna tradicija slovenske sredice: za tvojo kmetijsko zvezo — moja kmečka zadruga, za tvoj koledar — moja pratika, za tvojo revijo... in tako dalje. Prištini apostolom takšne morale se je posel odlično obnesel. Dosegli so to, česar ni zmogla ne poživinjenost fašizma ne krutost vojne. In zaradi tega se bo zgodilo: ko boš prijezdil med nas na svojem Pegazu, mu bomo najprej privzdignili nozdrv. Aha, bomo rekli, trojanski konj! Takoj bomo razglasili svojim privržencem, da tale križanec ni iz naše staje... Nič ne bodo zalegla odločna zagotovila, da se vendar ustanavlja nepristranska tribuna, ki namerava odpirati svoje strani vsaki kulturni misli vsakega kulturnega Slovenca, in da ne bo nikdar podlegla vodilu malone vsega tujkajšnjega slovenskega tiska: vse tvoje slabo in moje dobro pod konveksno steklo. Menil sem, da bo po dozdajšnjih poskusih (pri katerih si botroval tudi sam), da bodo torej po takšnih neuspelih pobudah tudi Tebi omahnile roke ob prepričljivem spoznanju: tokovi so še tako vihravi, da se ni moč v njih ne zasidrati ne jih premostiti. Toda videti je, da ima literar dokaj različno miselnost od politikanta. Če že ne pre-metenejše, vsekakor manj sebično in plemenitejšo. Škoda le, da se mora v danem primeru prav tako kakor politika tudi kultura spoprijeti s surovostjo skupnega imenovalca, ki se mu pravi denar. In tega, kakor praviš, Ti nimaš. Jaz tudi ne, mladi pesnik še manj in tako naprej... Na ta način ne moremo priti daleč. Redki slovenski meceni bi šteli danes po 170 do 200 let. Ti bi torej tako in tako pomrli, todobnih pa ni videti ne slišati, zlasti ne takih, ki bi bili pripravljeni podpirati propagando nepridobitnih idej. Močno se je torej bati, da bi tudi nova revija izhirala zaradi podhranjenosti, lačna duha in kruha. Z lačnostjo pa sva se midva bratila že tako zarana, da bi njene prisotnosti ne prenesla več niti v prispodobni varianti. Prišel bom torej na pogreb. Prišel bom s težkim srcem, vendar dokaj bolj vesel, kakor ob vesti, da si moral revijo, potem ko je že shodila, prepustiti v rejo petičnejšemu očimu. Glej Ti, dragi prijatelj! Mladi navdušenci, ki jih šteješ med sodelavce, bi Ti tega nikdar ne odpustili. Ne odpustili bi Ti, akoravno nekatere v sodobnem čaščenju disonance na vseh področjih le begajo staromodna gesla o slovenstvu in složnosti. Pomislekov, kakor vidiš, Ti nisem prikril. Vendar sem še vedno poln vere v umetnikovo moč. Zaupam umetnikovi sili in njegovi fantaziji, ki je ne bremeni dobičkarska tara in je prosta vseh obrednih poklonov. Zato želim »Zalivu« mnogo posrečenih in uspešnih izidov in čimveč iskrenih privržencev. Ml. Mesto v ogledalu (lesorez) L. Spacal IGOR TUTA MOJ ČREDO In take spet držimo v rokah novo slovensko revijo. Saj je vse prav in lepo., da iz tako majhne skupnosti nenehno privrejo na dan vedno novi dokazi življenjskosti in klenega optimizma, toda ali niso vsi ti pojavi morda samo znak naših nezmožnosti in kulturne preproščine? Da smo kot planinec, ki hi rad priplezal na vrh gore in poskuša na raznih mestih, kjer bi mu bila pot najprimernejša? Tako mišljenje se mi sicer upira, toda vse preveč zgleda, da je, oziroma, da je bilo prav tako. Smo torej šibki in ubogi? Prav, saj to ni nič slabega, to je povsem človeško. Del naše manjšinske inteligence pa obtožujem, da si v dvajsetih letih iz te šibkosti ni znal na noben način pomagati. Da se je zavaroval za okostenelimi okopi neplodnega strankarstva in je v čudovitih časopisnih akrobacijah nudil senzacionalne špektakle manjšini in večini. Tako je umetno podpiral in maskiral lastno nezmožnost. Saj bi se človek od srca nasmejal takim batraho-mijomahijam, če ne bi za vsemi takimi farsami lebdelo žalostno usihanje slovenskega življa po vaseh tržaške okolice. Stanujem v Sesljanu, prav ob osnovni šoli in odkrito vam povem, da se mi srce trga, ko gledam tistih nekaj slovenskih otrok, ki so ostali kot nekakšna žalostna usedlina nekdaj številnih razredov. In to ni bilo še tako daleč. Kdo je kriv, da se danes v demokratični in svobodni republiki dogaja to, česar ni zmogel fašizem z vsemi svojimi strahotami in nasiljem? INe, ljubi Slovenci, ni treba, da se smejete mojemu mladostnemu elanu in idealističnim pogledom. Poglejte črteže vseh slovenskih šol v zadnjem dvajsetletju. Hudo mi je, zakaj prav iz vseh diagramov se nam že reži bela lobanja. Cas je, da se padajoča črta ustavi in prične rasti. Iz naše šibkosti in nemoči vodi zdaj ena sama pol. pot, ki jo je pojasnil umirajoči Svetopolk svojim sinovom: v skupnosti je moč. Ce smo že v politiki tako razcepljeni, bodimo si vsaj v prizadevanju za iste smotre, dragi bratje, bodimo si edini. Pa že vidim, kako gospodje na desni in oni drugi na levi vihajo svoje nosove in žugajo z vzdignjenim prstom, češ, glej ga volka v ovčjih oblačilih1 Zakaj tako? Ali morda mi mladi zahtevamo od vernika, da v borbi za slovenski jezik zataji svoje krščanstvo ali od marxista, da se izneveri svoji ideologiji? Človek s trdno zgrajenim življenjskim nazorom, s svojo zgrajeno osebnostjo ne bo lastnega naroda in lastne kulture nikoli podlo zatajil za svoje politične koncepte. In če to stori, če izdaja svojo kulturo, se kot izdajavec nujno postavi na manjvredno pozicijo. Kot tak se bo moral kmalu umakniti s pozornice v ozadje, v slepomišenje, j Ljubi moji, in pred človekom, ki nastopa jasno in odkrito, z odprtim srcem m zrelo pametjo, se vsako slepomišenje dezintegrira v prah. In o človeku, ki bo prišel in me v sveti skrbi opominjal, naj se pazim idejnega nasprotnika, ki me hoče zvabiti v svojo duplino in me požreti ali vsaj onesposobiti, si bom mislil, če mu primanjkuje ali jasnost ali odkritost ali srce ali pamet. Smo v dobi dialogov. Ja, dialog, ta magična, čudovita formula novih perspektiv. Nič več dolžine in širine in višine, to so nove perspektive, perspektive laži in resnice. Jaz sem si izbral resnico. Tistega pa, ki se zateka k laži, prosim, naj pomisli na slovenske osnovne šole na Tržaškem. Pa še to, pravijo, da se mora dialog razvijati med enakovrednimi, med zrelimi, idejno premočrtnimi ljudmi, ki pa so seve odprti za vse probleme. Prav, toda obratno sledi, kdor se boji dialoga in sodelovanja je nezmožen in nezrel in prav ima, da se zapira v svoj začarani obroč. Ojoj, koliko začaranih krogov vseh barv imamo na Tržaškem. Pa bo spet prišel k meni užaljeni farizej in me vprašal, kdo mi daje pravico, da sodim leot bog nad bogovi? Viš, dragi farizej, imeti jasno koncepcijo lastnega hotenja, že samo to je neprecenljivo bogastvo. In še (tu naj omenim drugo komponento svoje osnovne usmerjenosti): moje bogastvo je v krščanstvu in sicer ne v tistem zaprtem v zlate paramente odetem krščanstvu. O ne, moje kapilarno krščanstvo je dvatisočletno, bogato in široko odprto, tako da pronica na eni strani daleč v življenje in na drugi daleč v mojo notranjost. In se bori iz dneva v dan in je vsak trenutek pripravljeno, če je treba še in še trpeti na križu. Vse to sem imel pred očmi, ko sem sprejel eno od uredniških mest nove revije in še naj vam povem, da se nisem odločil od danes do jutri. Ta družbeno literarna revija je junaški in tvegan poskus nekega skupnega slovenskega dela. Kmalu se bo pokazalo, če smo prehiteli čas. Če res še ni prišla ura slovenske zrelosti in bi se ta naša zamisel skazila, potem že zdaj zagotavljam, da se bom umaknil iz uredništva. Za konec pa bi še to omenit. Naš najhujši nasprotnik je nezaupanje, ki izvira iz nepoznanja drug drugega. Zato bi osebno in v imenu uredniškega odbora želel, da sodeluje pri reviji čimveč ljudi, ki gledajo na življenjske probleme iz najrazličnejših zornih kotov. Poleg tega si želim, da bi plodovita kritika v reviji nikoli ne zašla v ceneno obračunavanje. Samo tako se bomo spoznali, živeli v slogi in se vzajemno spoštovali. .. Dominusom«, če ne bi še njega s pesmijo. Odlomek iz potopisa Karantanija BORIS PAHOR GLOSE 65 i Precej odmaknjeno prebiram eno izmed knjig (Alberto Spaini, Autoritratto triestino), ki se zadnje desetletje ukvarjajo s Trstom. Pravim pa, da je moje zanimanje odmaknjeno, ker že vnaprej slutim, kakšen bo avtorjev prijem, kakšen bo njegov ton pri obravnavi snovi, ki je nenavadno rahločutna, izredno ranljiva, kakor tkivo pravkar operiranega očesa, do katerega še ne sme sončna svetloba. Italijanski pisatelji in publicisti se namreč zavedajo, kako nevarno je zanihala usoda tržaškega mesta ob koncu druge svetovne vojske in kako še nevarnejše bi se bila zasukala, ko bi takrat jugoslovanska država ne bila sestavni del vzhodnega tabora. Zavoljo te zavesti in zavoljo ozračja, ki je temu pretresu sledilo in ki še traja, je pisanje italijanskih avtorjev trezno, previdno, razmišljajoče, izgubilo je precej tiste samovolje in samovšečnosti, ki ga je kot kronična bolezen spremljala iz devetnajstega stoletja v dvajseto, ko ga je do konca razbohotila fašistična evforija.^Zavoljo novega položaja Trsta pa se je seveda tudi spremenilo razmerje italijanske tržaške oziroma julijske publicistike do slovenske stvarnosti. Še zmeraj smo kajpada večinoma samo slavi, to je Slovani, a iz goste megle, ki nas je doslej obdajala, so se prikazali tudi prvi resničnejši obrisi, iz neopredeljene mase smo se za italijanskega razmišljajočega človeka počasi začeli preoblikovati v eksistencialno neovrgljivo vrednoto. In marsikdo je bolj ali manj naskrivaj segel po zapostavljenem Slataperju, bolj ali manj odkrito zmolil pokoro in položil predse na pisalno mizo požolteli, pol stoletja stari vademekum.j Tako s tem Tržaškim avtoportretom, v katerem naj bi italijanski meščan iskal svoj obraz na podobah pomembnih mož, ki sestavljajo njegovo deželno kulturno zgodovino. Avtor čuti potrebo, da posveti eno poglavje vprašanju sožitja Italijanov in Slovanov, a vse njegovo iskanje se razvija v območju preteklosti. Niccolo Tommaseo, Scipio Slataper, Falco Marin. To so imena, ki veljajo avtorju kot tri izredne etape italijanskega duha na težki poti zbliževanja s slovanskimi sosedi. In zaključki? Za Tommasea in Slataperja pravi, da ju je spodbujala misel bratstva med narodi, a da sta nazadnje morala priznati, da sta neizprosno Italijana. »Nobene drugačne obrambe ne more biti pred neutrudnim pohodom Slovanov proti morju, in to je tudi razlaga, zakaj Trst ne zna izvesti svojega poslanstva, da bi bil most rned dvema civilizacijama in kulturama, ki sta hkrati tako različni in tako blizki. Bardi morajo odložiti svojo liro in pograbiti meč.« (Str. 70) Zelo zanimiv je tisti »neutruden pohod Slovanov proti morju«, ki se v originalu glasi : »incalzante calata degli slavi verso il mare«. Saj avtor izrecno pravi, da govori o zgodovini enega stoletja (Tommaseo — Marin), in res bi bilo poučno zvedeti, kje in kod so se v tem času Slovani spuščali k morju! No, a pustimo, v bistvu velja, da bi avtor našel modus vivendi s Slovani, samo da ne bi ti živeli tako blizu; menda ni pozabil, da je v začetku poglavja ugotovil, kako si delimo mestne četrti, ulice, hiše in stanovanja, a ko se je lotil preteklosti, je zašel. Še bolje bi bilo, ko bi rekli, da se je skril v čudno umetno meglo; ljubezen pa, in on izrecno govori o ljubezni, ne prenese umetne megle. Kdor nas hoče »spoznati, ljubiti«, mora docela sprejeti stvarnost našega obstoja; avtor pa v svoji knjigi pozna samo ženice, ki nos.jo mleko v mesto. Ovenča jih MARKO KRAVOS MLADOST Lipo sem vsadil nocoj. Če neha dehteti kdaj in mi usahne, te bom nehal ljubiti. Molim za sonce in dei in preklinjam strele. — Zelo rad te imam. Zelja Da sem vsemogočen — bi segel po rdeč, dišeč nagelj in ga vsadil med tvoje bele prsi. RADOST Čutim se ogenj neskončno Morje objemam neskončno Gore so mi jadra neskončno Vsak od ljudi mi je bližnji POD ZELENIM DREVESOM sem te srečal — belo Pod zelenim drevesom sem te želel — rdeče Pod zelenim drevesom bila sva dva — rumeno Pod zelenim drevesom črno — slovo Pod zelenim drevesom 18 Kaj bi z drevesom zelenim REKA Na produ ležim, reka deroča besni. Kakor veslačev zamah je nebogljena misel. Od vekomaj stoje čeri — čakajo na moj čoln. In grem, ker moram. V penastih hlapov grozljivi lesket svoj premec namerim, z divjimi vali se vzpnem, zdaj padam do dna, zdaj smer izgubim in k izviru hitim, spet vrže naprej me in v levo, ne, v desno — do dna do dna — Joj. Svet se je zavrtel nebo se je sklonilo k tlom in nad obzorje se preveša voda. Vse je spremenilo svoj obraz — močno je postalo mrtvo in mrtvo je postalo lepo in večno. Pot je bila brez smisla, čoln iz peska in veslo v zasmeh. Odneslo je čoln in veslo. Nikdar ne prideš do morja. Nikdar. — Vse je spremenilo svoj obraz — močno je postalo mrtvo in mrtvo je postalo lepo in večno. — Vrglo me je na obalo molka, med tiha okostja davnine. Zdaj mir odmerja sladki sen srca Z opojno roko. lil sicer s pesniško obarvanim ozračjem, a poleg vse tržaške italijanske kulture, ki jo niza v svojem delu, je skupinica slovenskih mlekaric vendar premalo, da bi z njo začel pošten dialog s Slovani. A saj, mi bi sami morali že zdavnaj napisati svoj tržaški kulturni zbornik, najpoprej zase, hkrati pa tudi za vse tiste, ki grebejo po svojih mladostnih spominih, da bi v njih našli kakšno ženico z jerbasom na glavi, ki so jo srečali ko so se skozi Barki jo vzpenjali na Kontovel. Sestaviti bi morali svojo kulturno panoramo od Trubarja do Janeza Svetokriškega, od Levstika do Kosovela, od Grudna do Mijotove. Vsekakor je najbolj človeško blizka in tragična podoba Palca Marina, ki deset dni, preden ga zadene partizanska svinčenka, piše dekletu, da se bo lotil učenja slovenščine. V »Ljubljanski provinci« se je mladi častnik zavedel, da slovenski ljudje niso samo mandrijerji, perice in vlačuge, kakor so ga prepričevali v šoli in na cesti; a takrat mu usoda zemlje, proti kateri se je bojeval, ni mogla prizanesti. Da, a to sem hotel reči: da je ta trezni ton zdaj nekaj več kot moda in taktika. Odkriva nam novo potrebo po realizmu. In kot tak je nedvomno simpatičen; upremo pa se mu takrat, ko pod željo po realizmu odkrijemo stare, manj plemenite namere. A to je poglavje zase. ★ Asociacija. Ob Tommaseu in Slataperju, ki so imena preteklosti, sem se spomnil pesnika Umberta Sabe in njegove knjižice Scorciatoie e raccontini, To je izbor glos, zgodb in aforizmov, ki razodevajo pesnikove misli o življenju, modroslovju, avtorjih in ljudeh, ki jih je srečal. Med vsemi temi marsikdaj dragocenimi drobtinami je tudi naslednji zapis. Dijakinja Marica, sošolka njegove hčerke se nekega dne ojunači in prinese pesniku Sabi tenko brošurico. To je, mu zavzeto pravi dijakinja, najlepša knjiga, kar jih je bilo kdaj napisanih, in da mu jo ona posodi pod pogojem, da ji bo, ko jo bo prebral, povedal, kaj se mu zdi. Bila je to zgodba o revnem človeku, ki išče po svetu pravico, razlaga Saba, ne spominja pa se, kdo je bil avtor knjige. Saj mu je bila všeč, pravi, a da je vendar povedal dekletu, da je še nekaj kjnig, ki so ga prav tako lepe, če ne še lepše, tako na primer Zaročenca in, morebiti, Zločin in kazen. Takrat pa, pravi, je napadel Marico histeričen smeh, tako da se je vrgla na divan in sta njegova žena in njegova hčerka morala hiteti po vodo in jo miriti. Sabov komentar k temu: »Takd groteskna se je zdela tistemu mlademu nacionalizmu moja nepristranska sodba.« Saj, te Krajšnice in pripovedke so bile napisane v Rimu spomladi 1945. leta, zato je razumljivo, da je v odlomkih s tržaško motiviko nekaj domoljubnega tona; vendar se mi zdi za malo, da tako pomemnemu pesniku ni nič nerodno, ko objavlja svojo posmehljivo polemiko s sošolko svoje hčerke. Če ni pomislil na vse drugo, bi bil moral vsaj na to pomisliti, da se je to, kar opisuje, dogajalo za časa fašizma, ko primorski ljudje ne samo niso imeli svojih šol, ampak niso niti na ulici smeli ziniti po slovensko, da je bila torej njegova pripomba o »mladem nacionalizmu« docela neumestna in psihološko zgrešena. Dekle je upalo, da ji bo pesnik potrdil vero v pisatelja, ki je z zgodbo o hlapcu Jernej'u krepil samozavest in upanje v njenem mladem srcu, on pa ji ga je blagoslovil same z jedko kislino svoje ironije. To, da se ne spominja imena pisatelj ja v italijanščino prevedene knjige, bi mu lahko odpustil, toliko bolj, če upoštevam, da mu je dijakinja Marica prinesla knjigo vsaj deset let prej, preden je objavil svoje Krajšnice. Ne morem pa skriti svojega razočaranja ob duhovni neradovednosti razgledanega pesnika, ki izrecno poudarja (v isti knjigi), da ni nacionalist; zakaj v času, ko je Marica zaupala vanj, je Trst že poznal Župančiča iz monografije prof. A. Cronie, prevode iz Gradnikove lirike je prinašal cel6 tedanji tržaški dnevnik, izšel je že italijanski prevod Visoške kronike, itd. Še bolj pa sem presenečen ob tem samogibnem ostrakizmu proti vsemu, kar je slovenskega, če pomislim, da se je dosti pred Sabovo nebrižnostjo Pregelj v baladah v prozi že spoprijemal s Slataperjevo podobo, da je slovenski pesnik Edvard Kocbek, ki se je rodil daleč od morja sredi panonske pokrajine, že takrat, v fašistični dobi vedel za Sveva in Slataperja. Kajti v teh primerih ne gre za staro tezo, da je razumnik majhnega naroda prisiljen, da črpa iz kulturnega bogastva velikega naroda; tukaj dva naroda živita tako tesno skupaj, da imamo v primorskih mestih že stoletja pravo simbiozo. In kdo naj grebe za smislom te skupne usode, če ne pesnik in pisatelj? Če se pa pesnik velikega naroda izogne temu imperativu, pomeni, da se podzavestno zanaša na razvoj, ki je odvisen od sil, katere niso nič v sorodstvu z duhovnim poslanstvom kulture. Modernega Sabo, ki ne more brez Freuda in ki je tudi sam krvno povezan z usodo židovskega rodu, pa ne mika skrivnost ljudi, ki v njegovem mestu veljajo za suženjsko delovno silo, čeprav jim je moral fašizem sežgati gledališče in knjige in jim opleniti denarne zavode, da bi bil podrejeni položaj teh ljudi tudi na zunaj, stvarno viden in otipljiv. Ne mika ga skrivnost dijakinje, ki kljub takemu položaju zaupa v moč duha. ★ Lani sem šel spet v Natzvveiler-Struthof, da bi spet videl paštne smrti; tako sem v kiosku pred vhodom v taborišče kupil tudi knjigo spominov dr. Andreja Ragota. Dragi Andre najbrž ni vedel, da bo tudi njega vzelo, ko je jemal te temne podobe iz globokega grobišča svojega spomina. Skoraj neverjetno, česa vsega ni pozabil. Da ni to tista jasnovidnost, o kateri pravijo, da jo človek doživi, ko njegov organizem nezavedno ali samo pol zavedno začne drseti navzdol? Celo tistega kakaa se spomni, ki smo ga v troje zvarili v naši žalostni dachauski baraki! No, a na str. 121 pravi, da so Slovenci zelo prisrčni, da so zelo naklonjeni francoski kulturi, izrecno pa v tem primeru govori o ljubljanskem odvetniku. Andre piše Mladek Kouzina, najbrž bo Kozina. A naj prepišem. »Mladek Kouzina, avocat a Lubiana, me parle des ecrivains de son pays et rrVincite a lire, en tre autre, le Chrysantheme Blanc, le Valet Bartholome (Hlajets Jernej)., de Ivan Zankor.« Votla. Andre Ragot je francoski zdravnik iz mesta Sensa, ki je umrl 1954. leta zavoljo bolezni, ki si jo je nakopal v nemških taboriščih. Težko, da je imel zapiske iz tistih mrtvih domov, ko pa nismo smeli imeti ne papirja ne svinčnikov; a če jih je imel, je dokaz več za njegov pogum in kulturo. Zakaj iz pred vrat pekla si je prinesel naslova dveh slovenskih knjig, o enem naslovu pa ve celo, kakšen je v originalu, čeprav ga je malce popačil. In ve tudi za avtorja, ki mu prav gotovo ne bo zameril, da mu je nekoliko nerodno prepisal priimek. Kaj čutim pri tem? Da imam Andreja rad kakor takrat in bolj ko takrat tudi zavoljo teh njegovih zapiskov. Zavoljo njegove srčne kulture, zavoljo odprtosti in širine. Zavoljo širine; čeprav je bil samo zdravnik internist iz francoskega mesta Sensa. ★ Ker pa sem omenil srčno kulturo, naj navedem do konca odstavek, o katerem je govor. »Un jour (Mladek), recevant une lettre de sa farnille, il me dit, avant de 1'avoir lue: ,Si cette lettre pouvait remplacer une lettre de ta femme, je fen ferais cadeau'. Bien que nous soyions devenus durs par la force des choses, je sen s les larmes me monter aux yeux, devant une tel le prevue de gene-rosite et d'affection.« * V Tržaški knjigarni so mi odstopili zadnjo številko Rodne grude, ki je »ilustrirana revija Slovenske izseljeniške matice«. Všeč mi je, ker jo tiskajo na lepem papirjju in ni slabo urejevana; a vsakokrat, ko jo vidim, se v meni zbudita dva enako močna in nasprotna občutka. Na j pop rej sem vesel, ker je takšna revija dokaz globokega čuta odgovornosti za usodo slovenskega človeka, ki ga je lakota odgnala po vseh svetovnih celinah. Dokler tako skrbimo za svoje oddaljene brate, nas še ne bo hudič vzel, si mislim in prosim, naj mi dovolijo, da revijo vzamem. (Dobivajo po dva izvoda). Ko pa sem potem sam z njo na tržaških ulicah, se sprašujem, kako da zamejski ljudje nismo deležni takšne pazljivosti ali bolje takšne skrbi. Saj velja, da smo mi ločeni samo od mejnih količev, ne smemo se torej primerjati s tistimi, ki morajo prepotovati pol Evrope, če hočejo v Dramo ali Prešernovo rojstno hišo. Ne, bogvari, da bi se primerjali z njimi. Pa vendar se mi zdi, da smo osrednjemu Slovencu dosti bolj oddaljeni, kakor če bi prebivali v Clevelandu ali Milwaukeeju. Zakaj je ljubljanskemu Slovencu bližji slovenski izseljenec iz Pas de Calaisa kakor slovenski človek iz Barkovelj ali Števerjana? SAVINA REMEC SAMO NADALJEVANJE Bele, rdeče vizitke: prvi januar — prvi dan novega.... Na pločnik udarja nevrotični ritem bežečih senc. Premraiena starka na oglu še vedno steguje v dokaz krivice in živega upanja uvelo dlan. Zlakane mačke nepremično zrd v zaprto okno: danes je praznik. Prvi dan leta. Prva guba na obrazu. Ideal manj. Skrb več. Bele, rdeče vizitke, časopisi, izložbe razsipno ponujajo srečo in kvadraturo kroga. n Seveda ne mislim, da ima slovenski človek manj srca ko drugi ljudje, zato je razumljivo, da je ganjen ob zavesti, da se rojak razdaja na tujem; vendar pa mora biti še kak drugačen vzrok. Morebiti je predvsem ugled, ki ga ima v slovenski domovini nekdo, ki živi v Ameriki ali pa v Kanadi ali pa v Argentini. To se pravi, da ga nekako oslepi svetloba teh imen, ali pa se povezne nanj obširna zemeljska gmota teh dežel. Slovenec, ki živi v takšni državi, ki je velika za pol celine, je še Slovenec, ampak z avreolo okoli glave, posebno takrat, ko stopa iz velikanskega potniškega letala. Zamejci? Zamejci smo Slovenci brez avreole, reve, ki smo zmeraj podložne in se zmeraj cmerimo; nič nimamo, kar bi navduševalo, niti amerikanskega niti španskega naglasa ne. Zraven vsega pa smo tako malo sodobni, da hočemo kar naprej še ostati Slovenci. Nobenega pravega smisla za napredek in vzpon nimamo. Dobro, če je tako, potem je veliko vsega tega direndaja z izseljenci, vseh teh letal, sprejemov in pick-nickov pravzaprav turistično pogojeno; potem je vse bolj usmerjeno v spodbudno pretakanje deviz, tako da je narodni čut samo priboljšek, to se pravi kakor parmezan na makarone. Ne maram misliti na to, ker bi bila mefistofelska takšna igra, če za igro gre. A če naj bo takšna hudobna misel samo utrinek, samo zla osa, ki jo človek odžene, zakaj pa potem objema takšna obupna, a resnična gluhota zamej- ske ljudi? Naše vezi so bolj naravne, neposredne, smo rekli, da, pa tudi naše devize pritekajo brez letal in brez Rodne grude; potihoma, brez šuma in pozdravnih govorov lezejo čez mejo. Tore-j? Ostaja še zadnja možnost. Da namreč osrednji Slovenec zavoljo tega, ker je prijatelj s sosednima državama na zahodu in na severu, ne more biti odkrit in stoodstoten prijatelj z rojakom, ki živi v teh dveh deželah. To se pravi, da je vse odvisno od našega izrednega čuta za lojalnost. In tako bi lahko imeli hkrati tudi razlago, zakaj nismo bili in nismo državotvorni ★ Na literarnem večeru v Ljubljani (vrnili smo obisk pisateljev iz Slovenije v Trstu) so se nekateri izmed nas odrekli branju čiste proze in se odločili za zapiske, v katerih smo razmišljali o trpkem položaju slovenske stvarnosti. Nič se nismo v naprej dogovorili o tem, potreba po izpovedi, da lahko rečem, živa bolečina in pristen odpor sta nam narekovala takšen nastop; če je bil ta nastop enoten, je to torej zasluga zvestobe notranjemu klicu, kateremu smo bili ločeno, a hkrati spet skupno poslušni. Od odmevov na ta večer je najbolj zanimivo razmišljanje Evalda Flisarja v Tribuni (13.V.1965), V svojem članku, ki ima naslov »O nekaterih posebnostih tržaške književnosti«, v katerem Budalu, Rebuli in meni očita »reportažno aktualnost«, pravi, da ne mara govoriti o prireditvi, ampak da bi rad »le razložil in argumentiral svojo trditev, ki se mi je ravno na tem večeru krepko vsadila v zavest: da vsebuje sodobna tržaška književnost vrsto posebnih lastnosti, ki jo ločijo od centralno slovenske.« Ne bom na dolgo in široko razpravljal o tem Flisarjevem zapisku; narediti bo treba to zelo izčrpno ob drugi priložnosti; nanizal bom samo nekaj pripomb. Predvsem je treba Evaldu Flisarju priznati, da je prvi književnik, ki se je, čeprav skromno, v povojnem času frontalno lotil tega našega bistvenega vprašanja; ker je zaoral v novi no, ga plug ne uboga, a vsa čast pogumu. Če naj bom odkrit, bom dodal, da sem že v Trstu, ko je bral v »Slovenskem klubu« svoje pesmi, zaslutil, da se je kot celoten človek podal na težko pot pesniškega spoprijema s človeško usodo. Pri našem nastopu pa ni uvidel, da smo zatajili književne ambicije za neposreden stik z resničnostjo! Ne, tržaška slovenska književnost ni prav nič reportažna. Kje neki. Budal bi lahko bral imeniten odlomek, ki ga je bral na večeru v Sežani, Rebula ima na pretek strani, ki lahko zadostijo slehernemu slado-kuscu-modemistu, v svojem delu pa bi jaz tudi našel kaj, kar bi zadovoljilo ljubljanske izbirčne estetike. Torej? No, v uvodnih stavkih sem že povedal, kako in kaj. A zdi se, da je Flisar to dojel, zakaj pravi tudi: »Obisk je bolj uspel kot manifestacija, manj kot literarni večer.» Naj ostane torej kar pri ti svoji ugotovitvi pa bo na pravi poti. A v tem članku je ves čas jasno vidna dvojnost, ki razodeva iskanje brez kompasa, vzpon brez vodnika. Na primer ta stavek: »...lahko ta malikovavska ljubezen do slovenstva in vsega slovenskega vsakogar nedvomno pretrese.« Tako veljavno in globoko spoznanje kazi tisti izraz malikovalska, ki je vzet iz političnega učbenika. Zakaj naša zamejska ljubezen je samb ostala zvesta in resna ljubezen, medtem ko je povojna vzgoja Flisarju (drugim pa dosti bolj) razredčila to ljubezen. Naravnost strahoten je v tem pogledu naslednji stavek: »v resnici pa je strah pred večnim izginotjem v drugem narodu uspešna kompenzacija za lastno nemoč upreti se infiltraciji kot zgodovinskemu pojavu.« Tista »kompenzacija« je pravi monstrum. Posebno zato, ker Flisar ne vidi, da občestvo, ki je prepuščeno samo sebi, nujno čuti takšno nemoč pred raznarodovanjem. -Nič pa ne zasluti, da je pri narodu kakor pri vsakem popolnejšem bitju srce tisti središčni organ, ki pošilja svojo življenjsko tekočino v vse ude in do najbolj drobnih kapilarnih nitk v teh udih. A ta-kšno gledanje, smo rekli,, ima izvor v političnem katekizmu, »...tragika je v tem, da pojem narodnosti ne le v literaturi, ampak tudi v življenju nezadržno izginja in tega niso krive nobene subjektivne sile.« Da, to so pobožne želje ozkotirnih aktivistov, ko pa niti krščanstvo ni z bratstvom in enakostjo pred Bogom v dveh tisočletjih odpravilo narodnosti, ampak jo je tako rekoč šele pomagalo ustvariti. Ne vidim pa, da bi danes izginjala ruska narodna zavest ali pa kitajska, da ne govorim o De Gaullu; poglavje zase je rojstvo novih narodnih držav v Afriki in Aziji. Vsa zmešnjava nastaja iz nerazločevanja med pojmoma nacionalnost in nacionalizem. Prvi izraža pošten, pravičen odnos do rodnega občestva, drugi pa zgrešen in celd pregrešen. Slovensko nagnjenje k mesijanstvu je v zadnjih dvajsetih letih prišlo do izraza v tako škodljivi obliki kakor nikoli poprej; pripeljalo je mlade ljudi do tega, da darujejo svojo narodno podobo na žrtveniku brezobličnega kozmopo-iitizma. Slovenci v vročičnem transu použivajo sami sebe, da bi s tem uresničili spojitev v megleno občečloveško bratovščino, namesto da bi jugoslovansko in evropsko bratstvo gradili na osnovi svoje moške in močne človeške osebnosti. A, kakor sem rekel, Flisar se vprašanja ni izognil, ampak skuša priti skozi goščavo priučenih pojmov do nekoliko višje razvidne točke. To pa kaže, da je zelo blizek veljavni tradiciji slovenskega pesništva. Posredno to dokazuje tudi njegovo pravilno dojemanje Rebulovega ogorčenja zaradi zapostavljanja Župančiča pri današnji pesniški najmlajši generaciji. Ko je po predavanju prof. Paternuja v tržaškem Kulturnem domu Rebula spregovoril proti avtomatičnem posnemanju tujih vzorov in sem se tudi jaz potegnil za večjo zvestobo tradiciji, naju je Flisar napak razumel, občutek je imel, da zagovarjava nekakšno vrnitev nazaj. No, zdaj je videti, da je šel globlje, vendar še zmeraj povezuje to omenjanje tradicije na naš zamejski položaj! Ne, ne, dragi moj, ne gre za zamejsko interpretacijo sodobne slovenske lirike; gre za zrel občutek, da ta lirika prvotno ne rase iz domačih tal. Lekcijo o internacionalizmu je lirika razumela na svoj način. Tako da imamo zdaj na Slovenskem več vrst internacionalizma; najbolj moten in zmoten je tisti, ki v družbenem in političnem življenju izvira iz polovično uporabljenega marksizma, pa tisti, ki se v umetnosti skuša rešiti vseh omejitev iz katehetičnih okvirov. ★ Jonesco je imel v Londonu intervju, ki ga je objavil Sundaj Times, a ga v skrčeni obliki prinaša »Večer«. Ta list mi po zaslugi Marije Švanjcerjeve uredništvo že leto dni pošilja; priznati moram,, da je v marsičem boljši, bolj živ ko bogato ljubljansko in centralno »Delo«.) Zelo prisrčni in iskreni so ti Jonescovi odgovori, niti najmanjšega plahtanja s kabalističnimi definicijami ni v njih. Recimo odgovor na vprašanje, če ima kakšen pisatelj poseben delež pri njegovem pogledu na svet. »Da. Kafka. To je edini pisatelj, ki je zares ,vplival' name. Kafka ni samo ,literatura'; to je človek, — človek, ki je izgubljen v svetu, preganjan človek, človek, ki je kriv nihče ne ve česa, človek, ki je odrezan od vere in metafizike, odrezan od svojih transcedentalnih korenin, človek, ki je zašel v svetu, izgubil pot v blodnjaku — to pomeni Kafka meni in razumem ga, kakor da bi mi bil lastni brat.» In spomin na čas, ko ga je oče peljal v Romunijo, da se je 'naučil romunščine, a je zavoljo tuje izgovarjave veljal za tujca in bil deležen iste mržnje in prezira kakor Židje. »Niso trpeli dejstva, da sem nekaj drugega kot oni, da sem tujec.« A najbolj blizek mi je, ko govori o strahu, kakršen je bil strah, ki nam ga je bližina smrti cepila v naši mladosti za časa črne diktature. Napisati bi bilo treba pripovedno delo o tem strahu, o strahu, ki človeku uniči misel na prihodnost. Pisal sem o tem v noveli »Umor nedolžnih otrok«; a bi bilo treba zagrabiti spet, drugače in bolje. »Smrt je nedopustna. Ko bi nam ne bilo treba umreti, bi bili prijaznejši in bolj potrpežljivi. Ko bi bili nesmrtni, bi bili veseli in boljši. Zavest o smrtnosti me je zmerom napolnjevala s hudim občutkom negotovosti. Ko sem se začel zavedati svojega bivanja — pri štirinajstih, petnajstih, šestnajstih, sedemnajstih letih — sem bil neizrekljivo osupel nad dejstvom, da živim. Čutil sem, da je to nekaj, kar lahko vsak hip izgubim. Celo danes pričakujem, da bo na vsem lepem prišla katastrofa in se mi bo zemlja odprla pod nogami.« Podčrtal sem jaz. Iskal sem in našel v »Umoru nedolžnih otrok« to razpoloženje: »...to je tisto večno drhtenje pred nenajavljeno kaznijo, ki ne veš ne od kod ne kdaj bo prišla, tista večna skrb, da se je ne boš pravočasno zavedel in prislonil hrbet k zidu, da bi se je ubranil —« ★ Telegrafski zapisek, ki bi ga veljalo poglobiti in esejistično obdelati. Tudi če ne bi prišlo do resolucije Informbiroja, bi v Trstu eksplodiral antagonizem med slovenskimi in italijanskimi partijskimi voditelji. Predvsem seveda zavoljo nacionalnih razločkov, nasprotujočih si sredobežnih sil; potem pa zavoljo človeškega in političnega sloga. Slovenski voditelji so kakor novi sveti Alojziji pobožno in pravoverno častili Marxa, vodili brez osebne prizadetosti, polni zaupanja v svoj čisti apostolski duh. Italijani pa so bili temperamentni, samostojni, bojeviti, zviti kot mačke. Naravno je, da niso mogli niti fizično trpeti svetniško nadahnjenih, lili j ski h in milih slovenskih tovarišev; grizli so uzdo in kopali zemljo s kopiti. Čakali so samo na pravi trenutek, da bi jim lahko izmaknili vodstvo iz rok. Značaj dveh plemen. Sadovi dveh zgodovir . Pouk za -prihodnost. Prihodnost? ★ Sarajevski »Odjek« objavlja v avgustovi številki odlomek članka, ki ga je za revijo »Praxis» napisal Dobriča Čošič in v katerem se spoprijemlje z mislimi Josipa Vidmarja v »Sodobnosti«. Opazil pa sem, da je pred časom »Odjek« objavil prevod omenjenih Vidmarjevih razmišljanj. (J. V. Refren o narodnosti, Sodobnost 1.3.1965). Vse to dokazuje, kako živo je vprašanje odnosov med narodnostmi v Jugoslavji in kako trpek prizvok ima lahko tisti izraz, ki ga je Vidmar dal v naslov svojemu članku. Refren. Da, a refren, ki je ritmično obnavljanje čisto baladnih razpoloženj. Dobrico Čošiča sem imel priložnost videti na srečanju italijanskih in jugoslovanskih književnikov v Opatiji, a takrat še ni bilo tega njegovega novega izbruha, da bi se mogel v pogovoru nekoliko jasneje spoznati z njegovimi pogledi. Zakaj iz njegovih temperamentnih in baročnih stavkov ne morem izluščim nobene prave, to je čiste podobe. Josiju Vidmarju očita, da ne vidi razločka med internacionalisti in unitaristi, da ne razločuje med pristaši socialističnega jugoslovanstva in hegemonisti; pri tem se sklicuje na veliko večino srbskega naroda, ki ga, pravi, vodi predvsem zavest, da mora skrbeti za jugoslovansko skupnost kol celoto. No, zdi se mi, da gre v bistvu za bizantinsko razpravljanje o izrazih, medtem ko ostaja jedro vprašanjja zmeraj enako kočljivo in nerešeno. Pa ne mislim se ustavljati pri njegovih argumentih o starem, tradicionalnem, konservativnem mišljenju, itd., čeprav bi bilo mogoče prav, ko bi prevedli njegov članek in se ga korenito lotili. Meni gre samo za ugotovitev, ki je kar se da rezka. Dobriča Čošič pravi, ko piše o Josipu Vidmarju (»jedan akademik«), da »takvi i slični .branioci' .ogroženih nacija uvek demagogišu sa ekonomskim stanovištima i računicama, pa na toj osnovi provocirajo nezadovoljstva svojih sugradjana, sugerišuči im da jih eksploatišu drugi narodi...« Ta odstavek se nanaša na odstavek, v katerem Josip Vidmar zahteva odkrito, javno obravnavo uporabljanja premoženja posameznih republik. Tako pravi: »Nerazpoloženje, ki je med Slovenci v tej zvezi precej razširjeno, bi bilo treba pomiriti z jasnimi in preglednimi, tudi laiku razumljivimi proračuni o našem gospodarstvu, ki bi jih bilo treba položiti pred vso jugoslovansko javnost in v katerih bi bilo potrebno brezpogojno pokazati resnično stanje stvari. (Sodobnost, 1-3, str. 12) Da, zelo rezka je ugotovitev, da vidi Čošič v tem provociranje nezadovoljstva, ko pa v resnici Vidmarjev članek sledi osmemu kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, katerega v glavnem tolmači in glosira. To se pravi, da je kongres pokazal, kakšno je razpoloženje v državi, Josip Vidmar na osnovi tega glavnega in odločilnega foruma razmišlja o stanju v Sloveniji, Dobriča Čošič pa ga zavoljo tega dolži, da provocira slovenske ljudi! Saj, nič ne bi rekel, ko bi bil Vidmarjev članek ognjevit in udaren; slabo znamenje za čistost Čošičevih namenov pa je ravno to, da se je sprožil kot torpedo ob tako akademsko mirnih, dobrohotno znanstvenih in prav nič hudobnih stavkov. Gotovo, priznati je treba Josipu Vidmarju, da je povedal nekaj potrebnih resnic; tako tisto, da narodno zavest ni rodil kapitalizen, takč tisto, da je naša nacionalna zavest človeška in zmeraj samo defenzivna. Nemalo pa je presenetil prav odmaknjeni ton njegovega posega. Ko bi o teh vprašanjih pisal zgodovinar, bi bilo takšno, puritansko razmerje do snovi upravičeno, a gre za človeka, ki je, v časih, ko je bila usoda slovenstva na pogubni gugalnici, soodločal pri ustvarjanju pogojev za preživetje. Saj ne tajim, ves čas je čutiti v njegovem razmišljanju skrb in strah, posebno tam, kjer svetuje, naj se slovenski ljudje zavedajo vloge, ki jo zanje ima kultura, za katero naj »žrtvujejo... potrebna sredstva«. Pa na koncu,, ko pravi: »Borimo se tedaj, prizadevajmo si in se trudimo in stvar našega naroda se mora pomakniti više...« In tudi ta melanholični stavek razumem: »Modrost, ki jo lahko zajemamo iz svoje in tuje zgodovine, nam govori, da je pot iz suženjstva in zaostalosti do resnične svobode dolga.» Vendar ne morem sprejeti, da tako obupne resnice zapiše dvajset let po osvoboditvi eden poglavitnih voditeljev osvobodilnega boja. Zakaj v bistvu njegove besede pomenijo, da žrtve druge svetovne vojske niso uresničile Trubarjevih, Prešernovih, Župančičevih sanj, kakor so mislile, ko so verovale v prihodnost in se zanjo darovale. Za njegovimi besedami,, ki so precej pridigarske, a brez vneme, diha pravzaprav praznina, hlad prepada, ki mu ni videti ne razsežnosti ne globine. Pri tem se sprašujem, če je Josip Vidmar v svoji najbolj skriti notranjosti zmeraj vedel to, kar nam danes zaupa, ali pa se mu je v zadnjem desetletju počasi pojavii ta grenek okus po pelinu na ustnicah. In še se sprašujem, če je ves razvoj »stvari« šel v poglavitem mimo njega kakor čoln, ki ga je on lahko samo opazoval z brega, ali pa je ves čas stal nedaleč od krmila in je imel možnost, da bi položil svojo dian na krmilo in takd pomagal pri usmerjanju plovila, pa je rajši zaupal v njegovo srečno pot med visokimi čermi? 'Najbolj porazno pri vsem njegovem krotkem razmišljanju o slovenski narodnosti pa je vsekakor popolna odsotnost tudi najmanjše omembe tistih, ki jim je v boju za obstanek zgodovina dodelila nezavidljiv zamejski položaj. Saj razumem, da bi bila to grenkoba, ki bi jo moral priliti h grenkobi, a mož, ki govori o usodi svojega občestva, mora biti tako v svoji sreči kakor v svojem trpljenju celovit; če kje, potem je restrictio mentalis prav v tako pomembnih obračunih nedopustna in pogubna. Zakaj v tem primeru ne gre za esteta, ki polaga račun o svojih ljubeznih in verah, ampak za moža, ki zavestno polaga orožje pred številnostjo in premočjo nasprotnih sil. Tako da zavoljo njega v splošni razmrvljenosti življenja in v kapilarnem razkroju odgovornosti sedanjemu slovenskemu človeku počasi usiha še poslednje upanje v bistre oči tistih kapitanov, v katere je veroval. Pri tem pa si mislim, da v Vidmarjevem primeru vse to niti ne bi bilo tako hudo, ko bi se vse res lahko skrčilo na vprašanje 'dopolnjene življenjske dobe, ki zdaj prepušča skrb za prihodnost mlajšim močem. Ampak se mi zdi, da je ves proces dosti bolj zapleten. Zakaj Vidmarjev ton, kakor je lagoden in mil, ni nič starčevski. Ne, vse kaže, da izvira njegovo odmaknjeno modrovanje samo deloma iz zavesti trudnosti, bolj pa iz tihe skepse, ki je kakor Sokratov strup prilezla vzdolž udov v bližino srca. V slehernem velikem slovenskem človeku se najbrž v določenem trenutku porodi želja, da bi naredil za svoj narod to, kar so pri drugih narodih naredili kralji. Da, a naš človek hoče, da bi to njegovo poslanstvo bilo plemenito, duhovno, prav nič okuženo po zunanjjih, gmotnih, materialnih težnjah in načrtih. Tako se mi zdi, da je tudi v Josipu Vidmarju nekoč zasijalo svetlo upanje, da bo za Slovence vrh, v katerem se bodo združile vse njihove težnje po popolnosti in po uveljavitvi narodnega jaza; zdaj pa čuti, da je nekoč pustil, da je šel mimo trenutek, ko bi lahko uresničil to svoje plemenito nagnjenje. To se pravi, da mu zdaj leta niso na poti, ampak mu celč pomagajo pri ocenjevanju preteklosti, pri določanju ure in dneva, ko je kot doslužen kapitan vzdignil roko s krmila in sedel na klop k potnikom, ki so sledili letu galebov in poskakovanju neutrudnih delfinov, sedel k potnikom, zaupajoč kakor vsi drugi čisto navadni potniki v daljnovidnost kapitanov, ki so si sledili v komandni utici. (Nadaljevanje sledi) KATKA ŠALAMUN - BIEDRZVCKA IVAN PREGELJ: BOGOVEC JERNEJ Nobeno človeško delovanje nima svojega smisla a priori, vsakemu ga moramo šele odkriti. Nenehno spraševanje o smislu vsega, kar počenjamo, je zato osnovna zahteva, pred katero stojimo, če nočemo, da se nam vse skupaj razdrobi v en sam nesmisel. Zato se — ko se lotevamo pisanja o literarnem delu iz naše kulturne polpreteklosti — moramo najprej vprašati o globljih vzrokih in smislu tega počenjanja. Kaj sploh je literarna zgodovina? Ali gre res le za to, da uredimo našo literarno tradicijo v nek hierarhičen sistem vrednot, da bi ga nato nespremenjenega predajali novim generacijam? Ali ne spreminjamo s tem literarnih del in avtorje\ v mrtev predmet, ki ga nato »učimo« v šolah? Moč umetniškega dela je prav v tem, da se mu ne da enkrat za vselej določiti njegove vrednosti in ga »kanonizirati«, ampak da vsaka doba iz svoje sodobnosti odkriva v njem to, kar ji je blizu, in ga s tem vedno znova potrja in oživlja. To se pravi, da ima vsaka doba svojo »literarno zgodovino« in svoje merjenje umetniške moči ter njeno odkrivanje v avtorjih in delih. V dosledni misli to pomeni, da ni nobenih objektivnih literarnih kriterijev in da vsako delo dd neki dobi le toliko, kolikor ta sama v njem najde. Smisel literarne zgodovine vsake dobe bi bil torej v tem, da s svojimi očmi ohranja za svoj čas živo to, kar ji kot živo govori iz preteklosti. Če je res vraščena v bistvene komponente svojega časa, bo njeno odkrivanje imelo širok odmev in njene sodbe neko relativno »objektivnost«, ki bo zavračala samovoljno, neutemeljeno »subjektivnost« posameznikov, ki niso dorasli duhu časa. Vendar pa je — kot rečeno — ta »objektivnost« možna le v okviru nekega časa, ki mu je njegovo bistvo najvišji — a neoprijemljivi — razsodnik. ★ »Predikant Jernej... je globoko zasopel, kakor človek, ki spi. Nato si je šel z roko mimo čela, ki je bilo samo vase pogreznjeno kakor pri človeku s pomešano pametjo in je tonilo v bolnem in blodnem mraku oči... Bilo je lice takega človeka, ki se mu ni drob razvil, bilo je zrcalo duše, ki je strašno in venomer trpela... in ni mogla preko ene misli, ene žalosti, ki jo je kakor prekleto Mrtvo morje zalijala, težila in dušila bridka iz dneva v dan, iz pijanega večera in motnega dremca v bolečino strezavega jutra in morečega dnevnega opravka.« Roman Bogovec Jernej je ena sama podoba tragičnega obupa človeka, ki se mu je vse zrušilo in ki ne najde več nobene opore, ki bi dajala smisel njegovemu življenju. Priče smo zlomu in drsenju h koncu, agoniji, ki je toliko strašnejša, ker se svojega tonjenja zaveda. Poglejmo, s kolikšno ustvarjalno močjo je Pregelj upodobil ta smrtni boj, se pravi, koliko dosledno in samo v sebi skladno je njegovo delo. Pri analizi nam najprej pade v oči pogosto ponavljanje nekaterih izrazov, ki pa so tako vpeti v pripovedovanje, da nam pri prvem branju ne vzbujajo pozornosti, ker samo pomagajo izražati osnovno vzdušje romana. Bistvena karakteristika bogovca Jerneja je, da tone in pada. In če je ponavljajoče se prikazovanje njegovega padanja zavestno v svoji simboličnosti, (1) pa nam izredno pogost izraz »tonil je«, v različnih zvezah dokazuje, da se je avtohtono rojeval iz vsakokratnega vzdušja ustvarjalne napetosti. Nekaj primerov: »bil je... utonil sam vase«, »kakor že tolikokrat je utonil v motnem hrepenenju«, »šel je in je še tonil v mislih«, »ves je utonil v novem občutju«, »sladko je toniti v lajnu«, »je utonil v motno pijanost in trudnost«, »le oči so bile utonile v slrašno senco in bolest«, »tonil je vase«, »in tonil je v tegobi«, »bogovec je občutil, da tone«, »,če bom utonil, v takile sli ne bom’«, »padal je čez razore in čutil, kakor da brodi po neznanem svetu, po nekaki močadi, v kateri mu tonejo noge«, »tonil je v grozi in ogabni slasti, da mu bo umreti v strašnem gnusnem« in vsaj še desetkrat v podobnih primerih. Tako kot toniti je pogost izraz kloniti, omahniti, zgruditi se (»Zgrudil se je kakor mrtev na obraz«, »je omahnil truden iz cerkve v mrak«, »omahnil je... in mrmral ubilo«, »glava se mu je sklonila kakor pod udarcem«, »pa je klonila glava v črepinje, trdo, temno« itd.) Zelo pogosti izrazi so bolno, blodno, bridko, trpko, žalost (ob prvi predstavitvi Jerneja so na treh straneh petindvajsetkrat uporabljeni), značilni pa so še ubito, rezko, strašno, tegoba, obup, trpeti, gnusoba, hudičeva misel, motno hrepenenje... Značilno stanje Jerneja je, da je »topo in blodno strmel«, da se je »blodno zastrmel okoli sebe«, »je motno strmel v prazno«, »je strmel nemo in topo«, »je togo strmel«, »je strmel iz svoje samote« itd. Njegovo reagiranje na okolico lahko spoznamo iz prislovov ob dialogu z dobrodušno omejenim cerkovnikom. Ob Jernejevih besedah beremo: »lice se mu je zmračilo, prezirljivo in rezko se je obrnil, bridko pikra pomilovalnost, mrko pogledal, je sunil odkrito, je zopet nemo strmel, rezko, blodna napetost, ostro...«, na drugi strani pa mu v kontrast odgovarjajo prislovi »preprosto, kratko, zaupljivo, preprosto, zaupno dobrodušno, in še je govoril in se začudil, še živahneje prepričeval...« (Vendar pa Pregelj le ni tako naklonjen taki filistrski dobrodušnosti, kot bi se iz teh prislovov zdelo, saj na koncu prikaže cerkovniku tako: ...je zijal, se mu je zasvitalo, cerkovniku je zaigrala mirna službena odločnost v očeh in je rekel surovo odkrito...«) Jernej ve, da tone (predikant je vedel in je stotič znova trpel, do bolečine jasno, v strašni jasnosti, vedel je, kako je Ncnavidni veselje v starosti...) in mu je misel o tem prav tako v pogubo, kot mu je misel na sploh. Kajti ves roman je eno samo prikazovanje prekletstva »čistega uma«, pekla intelektualizma, ki nima »vere« (to je edina podčrtana beseda v tekstu). Jernej je gradil vse na razumu, na neizprosno vrtajoči misli: »In potem hodi duša in se pne v višave, sega v luč in pada nazaj in obvisi šestdesetletna sredi med lučjo in mrazovi. Kdo je, ki je tam priplezal do vrha. Kaj je izvedel, ko je bil gori? Ali ni želel nazaj v senco, od koder je vzšel, ali vendarle ni preklinjal ure, ko se je rodil?« Z biblijskimi besedami je moral priznati, da na tej poti ne vzdrži več: »Moja noč ni trdost tolče in moje meso ni bron. Zato bi mi bilo bolje, da se nisem rodil. Obupal sem, ker prazni so moji dnevi...« In je domislil: »Prazni so dnevi življenja. Nekaj mora imeti človek, da ne obupa...« Se jasneje je videl bogovec: »Ubiti moram tegobo svoje duše. Strašno sem tlačani! mislim iz nenavidnega...« Toda to je spet samo razumsko spoznanje in zato Pregelj zaključuje ta razdelek tako: »Bogovec je hodil po svoji celici poln sladke nepočakanosti in žalosti. Kakor otrok, ki hrepeni in joče po materi, a je mati blizu. Pa mu le ni dovolj blizu...« (vse podč. K. S. B.). Jernej ima v svojem obupu in nemiru občutek, da je »ježna žival. Neznani jahač jo podi in poja, da ne pride, kamor hi rada, da ne more, kamor sama ve.« Včasih se mu zdi, da to stanje v njem povzroča hudič, Nenavidni, včasih dvomi: »Kdo je, ki jo poja? Ah je iz Boga ali je iz hudiča...?« Včasih ga celo sam kliče nase: »Bral si prvo še nejasno slo iz pijače: biti kakor ježna žival, ki (1) Že takoj v prvem prizoru vidimo, kako je «kakor podsekano drevo» padel na obraz, 'istega dne še v svoji zapuščeni «mrtvi» hiši in na poti domov. Nato beremo kako je «padal čez razore« v noči blaznosti in končno je na begu v svoji zadnji noči trikrat padel, «pod križem« — kot pravi o njem učitelj Dachs. DANIJELA N E D O H STOLI Stopam proti Kulturnemu domu, srečna da bom lahko prisostvovala čudovitemu koncertu. Stopan proti Kulturnemu domu, prepričana da bom kmalu zagledala polno dvorano obrazov, ki se bodo prav tako srečno smehljali in nestrpno čakali na začetek koncerta. Stopim v Kulturni dom in — razigran, nasmejan obraz spreminja izraz. Čas mineva. Na oder stopajo člani orkestra Akademije za glasbo iz Ljubljane — sami mladi obrazi, ki nam podajo zahteven koncertni program brezhibno; ki nas s svojim izvajanjem ponesejo v čudovite višje glasbene sfere; ki nam napolnejo srca s prijetnim zadoščenjem. žal, čas hitro mine in kaj kmalu se znajdemo zopet na realnem svetu in naše zadoščenje dobi grenak priokus. V očeh godbenikov, ki gledajo proti občinstvu, se zrcali na pol prazna dvorana — imam občutek, da seva iz tistih oči nema obtožba. Kar nas je, skušamo ob koncu ploskati s podvojeno močjo, da bi vsaj s tem omilili moreč občutek obtožencev, nepravično obtoženih; čeprav se sami sramujemo za tiste, ki so tak občutek povzročili; in ki so se prikrajšali za tak užitek. Kako naivno se varamo, ko skušamo vtisniti v spomin mladih članov orkestra zvok polne ploskajoče dvorane, da bi tako pozabili na praznoto, ki zeva pred njihovimi očmi... e Sorodni večer, ko se prav tako zrcali pol prazna mala dvorana Kulturnega doma v očeh treh izvajalcev »Večera slovenske sodobne glasbe« — Marjan Lipovšek, Miha Gunzek, Mitja Gregorač — imena, ki daleč okrog po svetu pritegnejo veliko število poslušalcev; imena, ki tu v Trstu podajo zahtevni program v superlativni izvedbi pred minimalnim številom občinstva. človeka zaboli srce ob misli, da je toliko takih večerov, ko se mora nehote spomniti Ionescove drame o stolih, o praznih stolih... Svet spominov me skuša tolažiti s tem, da mi prikliče pred oči polne dvorane ob petju raznih zborov. Mlad človek je optimist in se hitro potolaži. A ne, to je tolažba, ki mi z druge strani zada bolečino. Ali smo mi res ljudje, ki se zgrnejo samo okoli »ponarodele« in starodavne kulture? Ne razumi me napačno, bravec! Niti zdaleč ne mislim, da bi bilo zborovsko petje neka nižja in stara umetnost — sploh ne! A sprašujem se, zakaj ne bi tisti, ki se opajajo ob zvokih zborovskega petja, vsaj ne poskušali seznaniti se tudi s simfonično glasbo? Res je to nekoliko »težja« glasba, ampak — zakaj ne bi mogli biti mi ljudje, ki se lotijo tudi »težjih« stvari? Zakaj bi se ustavljali samo pri lažjih? In končno — če hočemo biti res odkritosrčni — saj ne gre za »težjo« ali »lažjo« glasbo, ampak za — »ah, ta mlačnost in malo-brižnost!«, kot bi rekel Cankar. A zakaj? Zakaj si mi sami nadevamo pečat mlačnosti in malo-brižnosti? Zakaj se sami ne potrudimo vsaj malo bolj? Zakaj?! Odgovor, pravi odgovor, bi dobili le, če bi si upali pogledati globoko sami vase in izreči objektivno sodbo o nas samih, ne da bi iskali za našo »malobrižnost« vse mogoče izgovore. Žal pa je resnica skoraj povsod — nezaželeni gost... Hiše in okna (olje) L. Spacal V’:CI . jo poj a hudič; zavreči se, ubiti se v nečedni hotljivosti...« Vendar bi bil to obenem beg iz takega stanja: »Kje je vrv, kje je drevo? Obesil se bo človek in bo visel nad grobom... Drob se mu razspe in potoglava dušica bo izstopila v mraz... pred jahača, ki je pojal brez nehanja... iz ure spočetja do zanke pasu... Bogovec je vstal. Iz pijače mu je vzrasla žalost obupancev v blodno željo: ubiti se, umreti. A ne na veji. V lajnu in hotljivosti pri nečedni obnožnji...« (v blatu in pohotnosti pri nečedni vlačugi). Jernej ve, da razumsko proti temu občutku preganjane živali ne more ničesar storiti, ker ta izvira prav iz vrtajoče misli, ki se je ne da ubiti. Zato je ob vlačugarski Mreti »bridko do studa (je) občutil in skoraj zavidal«: »Lotriča je prase. Prav nič ne ve za smrt v sadlu svojem. Sladko je toniti v lajnu.« (podč. K. S. B.) Isti poizkus bega in rešitve išče instinktivno v vinu (»Občutil je živo željo po močni pijači, da bi upijanila in usopla...«), rešuje se v misli na smrt (»Tegoba dne je rasla bogovcu iz samote, strašne so mu bile noči. Vino ni hotelo omotiti... V bogovčevo žalost je rasla strahotna sla: nekje sredi gluhih lesov je drevo z vejami. Tam bi človek obvisel in dotrpel in mir imel...«) ali pa išče rešitve v moči in ljubezni (ponavlja se refren »Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta kakor grob je ljubezen. Ljubezen je ogenj. Vse vode je ne pogase.«) S tem refrenom je »usopil polt« (utešil poželenje) svoji nesrečni hčeri, ki je nosila v sebi prav tak nemir, »obsedenost« kot bogovec Jernej. Ko je umirala, je »sredi v tišino zarezalo neskončno bolestno, nenavadno prebujeno v strašni žeji po dnevu in življenju. Bolnica je spregovorila: .Pomagajte! Tečem, tečem, tečem!’« Vendar Jernej v ljubezni dvomi: »Ali pa je ljubezen, kar je? Ali ni le sila in sla iz nenavid-ljivca, ki nas v prepad in mlamol jaše, nesrečno ježno žival?« In če njeno osvobajajočo moč ob mladem Erazmu (ki je njegova podoba iz mladosti) le prizna, pa jo ob lastnem primeru v odnosu do grajske gospe Judite preklinja, ker ve, da se ji ne more in ne sme predati. »Iz sanj zadnje noči, ko mu je bila kakor sestra blizu in dobra, ga je prosilo mehkega usmiljenja. Iz vedenja, da je polu-verska, pa je hotelo, naj kolne. Hrepenel je, da bi blagoslovil, pa je klel...« Iz te nemoči in obupa izvira tudi njegovo strastno sovraštvo. Še nekaj bi lahko »usopilo« (utešilo, pomirilo, Pregelj je ta izredno pogost izraz v slovarčku obrazložil z »uspavalo«) njegov razum. To je vera, znamenje, ki ga čaka, ker ostanki zavesti o lastnem poklicu in poklicanosti še žive v njem: »Slovesno čustvo se ga je polastilo in mu je bilo iz Pisma, kakor da je prerok...« Vendar pa je dvom tisti, ki mu vedno zatre vsako izmirjenje s samim seboj: »Verujem, ljubim, a ne vem nikoli, ali bom videl opravičenje. Kaj nosim v sebi? Kdo bo povedal?... Ali hočeš prisiliti, da ti bo videnje? Tisto boš videl, kar je v tebi!...« V svoji zadnji pridigi se obrača k Bogu: »Kje je Tvoja prikazen in milost? Ali mi nisi obljubil, po postavi, po bogovcih in vidcih... da boš žalost srca usopil... Znamenja ne vem, komaj kleti še znam.« Toda znamenja ni in tako si v Jerneju »bral (si) prvo pijačo iz obupa, ker ni znamenja, drugo, tretjo.« In če je povratek v neosveščenost, pa tudi v občutje mladosti, (2) nemogoč, so toliko bolj zavidanja in hrepenenja vredna stanja, ko je ta neosveščenost in duševna preprostost še avtentična, resnična. Tak je »pohlevni revež«, duševno in telesno pohabljeni Tilen, ki kar »gori od sreče«, kajti »v sanjah je imel svoje videnje. Roženvenška Mati božja je bila stopila z oltarja... Pa je prišla k Tilnu in rekla sladko, dobrotno, da mu bo dala vso slast nebeškega veselja, če ji bo pridno služil... V Tilnu se je oglašala strašna pesem veselja...« Tako se toži po izgubljenem raju Jerneju tudi ob stari ženici, ki v gradu že vse življenje kuri grajske peči: »Glej, kaj je njena sreča! Sreča njena je, da ogenj neti in se ljubosumne boji zanj. Ogenj bi ji vzeli, da bi mlajša netila. Tisto uro bi zbolela. Nič več ne bi vedela, čemu živeti. Zdaj ve, čemu. Pa so in imajo duha in ne vedo; m trpijo iz žalosti, da jih vse življenje jaše in poja neznani. Zakaj mi ni kakor njej?« Ob vlačugarski Mreti pa zavida še nižji miselni ravni: »Pravo prase, a srečno. Uživa in ne ve, da je smrt.« In prav ob njej Pregelj napiše, da je po Jernejevi pridigi »brc dla vedro« v sneg in se »oglasila v čudno pesem: Ich gleube, gleube, (2) «Norska je tista mlada pamet, a sladko je bloditi negodnemu človek''. Dobro je v duli in pokojno je v srcu. Ni žalosti v udin, ni bolezni v mislih...« gleube...« Vsi ti trije liki in vera kot taka so primeri »usopljenega srca«, ki Jerneju ni dano in ga zato v trpljenju »poja kot ježno žival«: »Ni doumel, ni vedel, da je čudovita sreča iz pridige na gori v soncu in oljkah, pa še za ženico, ki ogenj neti, pa še za obnožnjo, ki sneg brede in še v preprostem, ki s stražo streže žlahtni gospe roženvenški...« Tu tega izraza »ni doumel, ni vedel« ne smemo razumeti kot razumsko vedenje, ampak »doumeti« pomeni dejstvo popolne podreditve, ki se lahko le občuti, ki pa Jerneju ni »sojena«. O njem beremo le, da je »občutil, da tone«, »iz nejasnega je vstajalo bogovcu«, »obšla ga je stara blodna tegoba«, »neskončna bridkost je obšla bogovca«, »tegoba dne je rasla bogovcu iz samote«, »žalost ježne živali je vstala v bogovcu in ni ugasnila ves dan do mraka in ni zaspala vso noč...« Vidimo, da je to nekaj, kar je izven bogovčevih moči (brezosebni glagoli!), ali pa je ta »tegoba« celo personificirana v nekaj, kar visi kot nekakšen brezprizivni fatum nad njim, kar nam bogovec ob misli o učitelju Dachsu sam pove: »Srečni Johannes. Tegoba življenja mu ni sojena. Gre, kamor ga je volja, nič ne ve za žalost mrtve samote... Meni pa ni, da bi vstal in šel... Tonem proti volji.., ne morem vziti in iti... Moj Bog! Saj niti hoteti ne morem iz sebe, niti hodim ne več!« Ta bogovčeva nemoč se kaže v vsem stilu, ki opozarja na neko osnovno Pregljevo prepričanost. To je misel, da je človek, ki je »obseden« od hotenja razumsko razrešiti »večne probleme«, t. j. poiskati smisel življenju in svetu, v začaranem krogu razuma popolnoma nemočen, da se duši pod Neznanim, ki ga bo — če se ne reši v kako drugo ravnino — tudi zadušilo. Da je prav razglabljanje o smislu vsega krivo tega, vidimo iz portreta eulenspieglovskega učitelja Dachsa, zdrave trezne pameti, ki ostro sodi o bolno blodečem bogovcu z vidika svoje praktičnosti in ki ima vse Pregljeve simpatije na svoji strani prav zaradi svoje neuničljive življenjskosti, ki se ne ukvarja z »večnimi problemi«: »Bil je znova ves veder. S kmetiško obleko se je vadil tudi pobožnega kmetiškega zaupanja.« S tem »pobožnim kmetiškim zaupanjem« je povezana tudi kmečka vraža v krizamnik, vršiček nad ležiščem novorojenca, ki ga Jernej zavrača s stališča razuma, tako kot tudi vražo o razpelu otročnic in — kot protestant — ves cerkveni pomp, ki le omamlja ljudi. Vendar se v tem razumskem gledanju zlomi; »Močno vino je svečenje... Ali je prav storil Martin, da ga je preklel? Ali ni bil celo nič iz žene in matere, iz otrok in igre? Ni prav storil, da je zavrgel, kar je prijetno.« Priznati si mora: »Nekaj mora imeti človek, da ne obupa. Mir ali pa boj, ljubezen ali pa srd, Boga ali pa malikovstvo, vero ali pa svečenje. Potolažen mora biti in hoče biti...« In prav v imenu tega gledanja na vero kot na »tolažbo«, izreče učitelj Dachs Pregljevo kritiko pretrezne reformacije: »Seme se je vsejalo iz Vitemberge v Kranjce... Ni vzšlo, ker ni moglo. Vsaki zemlji namreč pristoji svoje seme in ob svojem času... Od kod duh v Bartlu? Ali ni sam prejel v delež vraže detet in vero norskih papežniških žena?« Če 'bi hoteli zdaj to ideologijo izločiti iz teksta, bi bila podobno nebogljena kot Pregljeva opomba v komentarju k svojim predvojnim Izbranim spisom: »Ustaljena verna duša slovenska ne prenese tujega duha« in nič lažjega ne bi bilo, kot tako miselnost popolnoma odkloniti in pobiti. Vendar pa pred nami ni miselni traktat, ampak umetniško delo. Zato ni tako važna Pregljeva razumska razlaga lastnega teksta, ampak je bolj važno, kako je to ustvarjalno doživel. Če bi samo razumsko razglašal neko ideologijo, se ne bi — kot vemo — toliko mučil z delom, ga ne bi prvič v celoti sežgal in ne bi pisal, da je »prenekaj prav lastno diživljenjskega, skoraj patološkega (je) skril v bogovcu«. In zato raje sledimo človeški tragediji bogovca Jerneja, mereč jo pc živosti in prepričljivosti upodobitve. Jernej ne najde nikjer več »tolažbe« in dosleden v svojem obupu (»Jaši, hudič. Jaši! Jaši do konca!«) v noči blaznosti strga Kristusa s poljskega razpela kot »malikovstvo lotric«. Kljub temu, da se mu v tej noči meša, je to poslednji, dosledni akt upora razuma proti iracionalnemu, kar ga dokončno stre in nato smo priče le še njegovega telesnega propada in smrti. V romanu Bogovec Jernej ni Pregljevo osnovno nasprotje duh-telo, ki ga je že toliko kritikov poudarjalo. Ni telo tisto, ki je prekleto, saj bi tudi telesna elementarnost bila rešitev, ki bi »usopila« vrtajočo misel (»...žalostna kri... preden se je zavedela, da je »blagoslov spočetja v blaienstvu vihrajoče krvi in vzhi- čene želje«), če ne bi prav ta vrtajoča misel silila človeka v dvom, ali ni to le sla, ki ga še bolj »poja«. Prekleta je torej ta vrtajoča misel kot taka, ki je Pregelj sam ni vzdržal in zato je tudi bogovec Jernej ni. O poskusih rešitve zanj smo že govorili o Pregljevem umiku iz preveč razbičane zavesti pa nam govori njegov slog ob poveličevanju tistih, ki niso »prekleti«, ampak urejene harmonične osebnosti: »...je prikimal vladika... Škof je živahno planil: ,Kako je vendar to mogoče?’ — ,Deus permisit', je odvrnil menih Koprivec. ,Ad mojorem Sui gloriam.’ — ,Fiat, fiat, amen, amen!’ je zarajal škof. Vedro je odšel od igre...« Izraz »zarajal«, ki je mišljen v dobrem pomenu, nas opozarja na to, da bi lahko imenovali ta umik z ostrim izrazom »drsenje v blagrovanje filistrstva« (čigar osnovna lastnost je poslušna trpnost, sprijaznjenje z nujnostjo) in ki nas v takem absolutnem pristajanju tudi stilistično moti. Kjer pa je Pregljeva duševnost ostala v stalni napetosti in notranjih bojih, učinkuje tako iskanje, pa čeprav v smeri »usopljenja«, tragično in najde tudi v stilu adekvaten izraz. Osnovna ugotovitev, ki sledi iz analize stila, je, da človek nima sam svoje volje, da je nemočen. Nekaj ga mora voditi, če ne, propade. To, kar je nad človekom, je brezprizivna nujnost, ki je ne more nič spremeniti. Značilni so že prvi uvodni stavki romana: »Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila je kuga. Bila je vojska. Bil je Turek... Bila so znamenja na zemlji in na nebesih...« S ponavljanjem besedice »bila« nam Pregelj ponazori neizprosno nespremenljivost in usodnost dogajanja. Nato slede opisi, ki je zanje najbolj značilen stud in gnusoba (»se je izkotil... tele z oslovsko glavo in ženskimi prsi... hotljivost oslov in pastu-hov — žrebcev — ...umazana, sramotna bolezen...« itd.), nekaj, kar je izven človeka, mimo njegove volje in samo pritiska nanj, tako kot pogosto more in prividi, ki tlačijo bogovca Jerneja. Robati izrazi ne nastopajo zato, ker bi radi le oponašali izražanje dobe, ampak zato, ker so sestavni del te more, ki duši ves svet. Podobno funkcijo imajo stare, arhaične besede, ki se z nekako magično močjo osamosvoje in je, kot da bi same zase govorile (težko, trpko, pribijajoče). Vzemimo nekaj slučajno izbranih besednih zvez, ki pa se ponavljajo skozi vso knjigo: »Molitev se mu je utrgala na ustnicah... Zamrmral je temno besedo iz svoje blodne žalosti... Bogovec je segel po vrču, da bi ude ogrelo in žalost vzelo iz duše... Spoznanje, ki je hotelo svetlo vstati, je trenutno zopet ugasnilo... Pa mu je bilo v temi, kakor da pije iz kalnega in se mu je zagabilo... Topleje je plala bogovcu beseda. Opil se je sam iz sebe v bridek psalm...« Gramatično je bogovec v svojem počenjanju le redkokdaj agens, ne moli on, ampak »molitev se mu je utrgala«, ne govori, ampak »beseda mu je plala« itd. če pa sam nekaj stori, je to vedno iz nečesa, n. pr. »iz svoje blodne žalosti«. Kar bi mu lahko to »žalost vzelo«, pa je spel nekaj nedoločnega (srednji spol!). »Spoznanje mu je hotelo svetlo vstati«, »bilo mu je, kakor da...«, brezosebni glagoli, dematerializacija materialnega in personificiranje pojmov ali pa celo stvari (»Zvonovi so šli z njim... Iz njih se je budila venomer ena sama beseda vanj... Bridka tegoba se je jemala nad zemljo in nebo je še živelo v soncu...«), vse to nam priča, da je normalni red stvari premaknjen, da ni človek agens, ampak nekaj nad njim, pred čemer je nemočen, tako kot je Jernej nemočen pred moro, ki ga duši (glej začetni citat ali pa: »Iz strašnih davnin je hotelo oživeti v bogovcu in se je branil in se ni mogel ubraniti. Oglašalo se je po sili...«). Tako bi lahko citirali v nedogled, saj je stil izredno enoten in — kot vidimo — pogojen v osnovnem občutju vsega dela. Se pravi, da je roman stilno skladen in resnično umetniško doživljen, da se vsebina in oblika ustvarjalno zlivata. In prav v tem leži njegova prepričljivost. ★ Zakaj nam torej roman Bogovec Jernej velja za umetniško delo? Zato, ker učinkuje na nas s svojim ustvarjalno doživetim tragičnim iskanjem in padanjem in ker je Pregelj znal to izraziti v adekvatni stilni obliki. Umetniško polno nam posreduje vso grozo slepe ulice, v kateri se je podobno kot pri junakih Dostojevskega — znašel človeški goli razum, ki pri vztrajanju v istem začaranem krogu lahko le sam sebe uniči. Nadaljevanje te poti lahko iščemo vsak po svoje in to naša doba tudi dela, potem ko je prešla podoben brezizhodni pekel. Prav to stičišče »valovnih dolžin« dela in nas pa potrja Bogovca Jerneja kot živo vrednoto danes in tu. , LEPE BESEDE ŠE NE SOLIJO PAMETI V Jadranskem koledarju, tem bogatem zborniku zamejskega slovenstva je izšel tudi članek Franca Šebjaniča: Zgledno sožitje dveh narodnosti na slovensko-madžar-ski meji. Upravičeno je dobil prostor v našem koledarju, saj je snov taka, da nas mora zanimati. Poleg tega je v članku prikazani primer sožitja, ker je tako »zgleden«, namenjen verjetno tudi italijanski večini pri nas. Vendar položaj na narodno mešanih področjih v Prekmurju le ni tako idiličen in posnemanja vreden kot ga avtor opisuje. Recimo raje, da je vse lepo in prav samo na papirju. Pravilna in sama po sebi umevna (ali pa tudi ne) dolžnost večinskega naroda je, da skrbi za resnično in strokovno predstavništvo manjšine v političnih gospodarskih in kulturnih organih, ki so v zvezi z njenim življenjem, obstojem in razvojem. Prav tako enakopravnost jezikov na sodišču, v uradih in celo v trgovinah ni majhna stvar; to vemo mi, ki o takih rečeh, kot o mnogih drugih še vedno lahko le sanjamo. Problematično pa je šolstvo. Na tem področju se namreč ustrezni zakoni za obe narodnosti na mešanem področju bistveno odmikajo od ostalih pravnih določil, ki ščitijo vse ostale narodne manjšine v Jugoslaviji. Določajo nam- reč dvojezično šolstvo — in to v dobesednem pomenu. Pouk, učila in sploh vsa šolska dejavnost se vrši v obeh jezikih. Najprej učitelj razloži učencem snov v enem, nato pa še v drugem jeziku. Berilo bere učenec v madžarščini, nato nadaljuje drugi v slovenščini. Vprašanje je že, če se to res dogaja tako enakopravno, povsem objektivno, brez bistvenih razlik zaradi te ali druge narodnosti vzgojitelja. Po drugi strani pa dvomim, da more predavatelj, čisto časovno vzeto, dvakrat predelati učno snov, nad obsežnostjo katere se pritožujejo še učitelji enojezičnih šol. In če tega ne zmore, in so rezultati slabši, ne morejo biti take šole res enakopravne ostalim. Da je dejansko res tako, nas poleg logike prepričujejo tudi rezultati testov znanja, ki so, kot kaže, slabši kot na ostalih šolah v Prekmurju, in to kljub za to revno slovensko pokrajino kar precejšnjim dodatnim investicijam v ta namen. Ti rezultati mi sicer niso dostopni, po verodostojnih informacijah in po Šebja-ničevem na pol priznavajočem — »pridobljeno znanje v teh razredih v bistvu (podč. K. M.) ne zaostaja za ravnijo v slovenskih šolah prekmurskega območja« — bi sklepal, da niso najbolj zadovoljivi. In ka- 9 L ko je s knjižno izreko, z besednim ut) zakladom teh učencev je spet vprašanje. Drug problem je, koliko se učitelji teh šol res lahko usposobijo, ali so že usposobljeni za tak pouk — kljub vsem posebnim tečajem in dodatkom k plači. Na koncu najvažnejši argument proti: mislim, da je dober razvoj zrelosti in osebnosti učencev takih šol dvomljiv. Kajti človek lahko raste le iz enih nacionalnih korenin. Narod pa tvori zavest večje skupine ljudi o eni zgodovini, enakih tradicijah, skupnem ozemlju, ki ga naseljuje, o istih kulturnih, političnih in gospodarskih interesih. Je občutek zraščenosti v neki organizem in odgovornosti do njega, skratka eden od temeljnih pogojev za razvoj polne osebnosti. Bojim se pa, da so dvojezične šole na mešanih področjih Prekmurja le poizkus internacionaliziranja prebivalstva, kar je vse prej kot daljnovidna in poštena politika. Tudi vprašanje sredstev in razdeljevanje le-tih med prebivalstvo te ali one narodnosti je, čeprav na prvi pogled ne kaže, zelo delikatna zadeva. Dejstvo je namreč, da dobiva madžarska manjšina za svoje politične in kulturne potrebe kar precej denarja iz zveznih in republiških skladov — in to je prav. Naj ima svoje gledališke predstave, svoj radio, periodični tisk in knjige in naj za to dobiva potrebna finančna sredstva. Vendar pa po drugi strani za slovenske ljudi v Prekmurju ni najti nikjer niti približno toliko denarja, da bi zadoščal za njihove osnovne potrebe. Edina resnična in živa društva so v teh krajih še vedno gasilske čete (samo za moške) — edine prave in redne »kulturne« prireditve pa 9£ proščenja (naše šagre). Ne duha vU ne sluha o gledališču; radijskih od- daj za to področje v slovenščini razen nekaj ur tedensko ni. Tiska je malo, slab je in od časa do časa se slišijo glasovi, da bo ukinjeno še to, kar je — ker pač ni sredstev. Nad takim stanjem se je pritoževalo že več vidnejših kulturnih delavcev, med njimi tCidi Miško Kranjec. Seveda vzbujajo take razmere zavist, občutek prikrajšanosti in krivice in močno pospešujejo nacionalna trenja na tem področju. Dejstvo je, da se večinska narodna skupnost (to so — strašno slišati — Slovenci) počuti v perioritetnem položaju, pravzaprav kot manjšina, in manjšina v lendavski občini dejansko je. O tem bi kazalo pristojnim političnim krogom v Prekmurju pravičneje, trezneje in dalekovid-neje premisliti in ukrepati. ☆ Krajevne oblasti v Pomurju naj se ob vednosti in s podporo zveznih in republiških oblasti začno zanimati tudi za pravice in eksistenčne pogoje porabskih Slovencev, ki se celo »lahko s slovenskimi učbeniki v rokah trikrat tedensko seznanjajo v šolah s slovenskim knjižnim jezikom, medtem ko se porabska mladina lahko aktivno udejstvuje v svojih pevskih in folklornih društvih (vse podč. K. M). Ob sedanjem izboljšanju odnosov med Jugoslavijo in Madžarsko in odprtostjo meje med obema, bo — morda celo ob podpori madžarske manjšine v Sloveniji — lažje v ta namen delati. Vsekakor se spodobi in je pravično, da Slovenci, ki že imajo »streho nad glavo«, mislijo na tiste za mejo. S krvjo teh so bili, mislim, že preveč velikodušni. K. M. VZDIŽNI MOST NA SEVERU NEKA3 NOVEGA Primorski dnevnik je 16. januarja t.l. ponatisnil odlomek poročila Vide Tomšičeve na vsesplošni seji Socialistične zveze delavnega ljudstva Slovenije dne 7. decembra 1965 v Ljubljani. Primorski pravi, da objavlja odlomek poročila zato, »ker zadeva delno neposredno tudi Slovence v Italiji«. Iz istega razloga bomo tudi mi kratko spregovorili o njem. Ko govori o odnosih med prizadetimi sosednjimi državami, Vida Tomšič piše, da je te odnose »dopolnjevalo še širše zasnovano povezovanje v okviru delavskih gibanj sosednjih držav.« Mislimo, da načelno takšno povezovanje ni slaba stvar, vendar nismo nikoli upali, da nam bo kaj prida koristilo. Italijanske delavske stranke imajo številne malomeščanske volivce, ki bi se hitro uprli, ko bi strankina vodstva ukrenila karkoli, kar se ne bi ujemalo z njihovim rahločutnim nacionalnim razpoloženjem. Zato je pričakovati, da bodo delavske stranke načelno sicer zagovarjale vsa lepa človečanska načela, stvarno pa bore malo naredile za njihovo uresničitev. Da je to res, dokazuje osamljeni in že v ustavi Italijanske Republike obseženi člen 3. posebnega statuta za Deželo Furlanijo - Julijsko krajino. Ta edini in jetični člen 3. je vse, kar sta nam izbojevali obe najmočnejši delavski stranki v Italiji! Da je to bratstvo delavskih gibanj predvsem idilična vrednota, dokazuje tudi to, da se je vlada levega centra uprla in se obrnila na ustavno sodišče, ko se je Dežela na predlog dr. Jožeta Škerka zavzela za spopolnitev določb, ki naj bi urejale vprašanja našega etničnega občestva. V zvezi s tem bi bilo tudi zelo zanimivo zvedeti, koliko so za časa vlade levega centra slovenska društva dobila podpore; zakaj pred leti so nam glede tega delili nedopo-veda.no lepe obete. A »povezovanje v okviru delavskih gibanj« je 1962. leta posredno prineslo zamejskim Slovencem še poseben dar. Razpuščena je bila Neodvisna socialistična zveza, ki je združevala naše napredne ljudi, ti pa so bili kar čez noč prepuščeni sami sebi. To nesrečno odločitev je Prosvetno društvo Barkovlje tedaj označilo kot »edinstven primer« in sodilo, da se s takšnimi ukrepi odločujoči ljudje »igrajo z našo usodo«. Zakaj skoraj pet tisoč Slovencev je takrat šlo na volitve kot zbegana čreda, saj v italijanske stranke niso imeli (in tudi zdaj nimajo) zaupanja, o »Slovenski skupnosti« pa je veljala teza, da je nazadnjaško gibanje. Čeprav se je odtlej po nenapisanih pravilih marsikaj zasukalo, še danes v glavnem gospoduje med nami pogubna nejasnost. Namesto ukrepov, ki nam bi utrjevali samozavest, imamo niz lepih načel, namesto kohezije imamo razkrajanje in razprševanje. Najmlajša zamejska koroška generacija je krepko dregnila v pepel izmučenega slovenskega življenja na danes gotovo najbolj izpostavljenem koščku naše zemlje. S svojim nastopom je dokazala, da pod plastjo pepela še vedno tli žgoča pri-zadetnost. Ta generacija se je zbirala najprej okrog dijaškega krožka Kres in pozneje ustanovila kulturno revijo in igralsko skupino Mladje, kjer je pokazala svojo težo in zrelost. V preteklem leta pa so se s samostojnimi zbirkami pojavili kar trije mladjevci: FLORJAN LIPUŽ (psevd. Boro Ko-stanek) izda na pomlad pri DZS (z letnico 1964) fantazijo lirične proze Črtice mimogrede. Nato KARL SMOL-LE (psevd. Miško Maček) skice občutij v pesniški zbirki Ujeti krik. Knjiga je izšla v samozaložbi s pomočjo Janežičevega sklada. Prav tako v Celovcu in na enak način izidejo Tihožitja, pesmi ERIKA PRUNCA (psevd. Niko Darle). Osnovna in vsem trem skupna značilnost je odmik od narodnoobrambnega aktivizma, jokavega tožen j a o usodi nacionalno ogrožene skupnosti. Prav tako je v njihovih delih programsko zanikana možnost, da bi se človek mogel in smel skrivati za idilo folklore ali srečnega življenja na kmetih in za zgodovinskimi miti. Spoprijemajo se pa s problemi razčlovečenja ljudi, izkoreninjenosti, z vprašanjem moči in nemoči subjekta, o njegovem položaju v svetu. Tako se ta koroški pesniški rod vključuje v živ tok moderne poezije in premaguje manjšinski kompleks, ki le prerad bremeni misel in delo zamejskih, pa tudi matičnih piscev. S svojim dejanjem izkazujejo Lipuž, S mol le in Prunč samozavest in vero v prihodnost, a tudi občutljivost in prizadetost do življenja v svetu in ne najmanj do resnično eksistenčnih vprašanj koroških Slovencev. Z mladostnim vi-harništvom in deklarativnim namenom lahko opravičimo, da se njihova gesta največkrat ni povzpela do najprimernejše oblike* do umetniško prepričljivega polno-glasja. Vzporedno s tem moramo zabeležiti tudi drug pozitiven pojav: da namreč ocenjevalci in kritiki v matični do- movini pazljiveje in resneje spremljajo kulturno dogajanje v zamejstvu, kar za prej ne bi mogli trditi. Vsi trije koroški avtorji so bili namreč v slovenskem periodičnem tisku zadovoljivo obravnavani. Mislim, da je ta »novost« ne samo pametna, ampak tudi poštena. K. M. Kraška cerkev (lesorez) L. Spacal Zato bi kazalo, da bi se k idiličnim poročilom dodajale tudi bolj stvarne navedbe; prav tako ne bi škodilo, ko b' se sredi matematične gotovosti tu in tam kdaj porodil tudi kakšen dvom. Vsekakor pa bi rekli, da imajo takšna stališča, kakršno je zgornje, v bistvu izvor v gledanju, ki ga je Marx imenoval ekonomizem. Nič pa ne tajimo, da bi nam bilo dosti ljubše, ko bi v nekem poročilu brali, da bomo pač kot italijanski držav-liani dobili to, kar nam bo država dala, kakor pa da beremo o bratstvu delavskih gibanj, o mešanih komisijah, o »koeksistenčni smeri«, itd., tačas ko glede zelo perečih vprašanj že dolga leta vdihavamo kot zdravilen balzam samo obljube. Prav, lepo je, če smo nekakšen vzdižni most, ki je Zdaj spuščen, da se ljudje lahko bratsko srečujejo in srečno trgujejo, a ni mogoče zahtevati, da smo kakor vzdižni most tudi leseni in topi; z drugimi besedami povedano, z našim občestvom ni mogoče ravnati kot z objektom, ampak upoštevati je treba, da je zavesten in zelo občutljiv subjekt. b. p. PjOGLED NA ODER □□□□ ZAMEJSKI ..HLAPCI” »...in gnus tako velik, da leži v mojem srcu kakor črna mlaka.« Zelo modro je, da je ta Cankarjeva drama zdaj prišla na naš oder, zakaj iz njegovega miselnega bogastva lahko globoko zajemamo tudi za naše današnje potrebe, hi morebiti ne bi bilo napak, če bi se kdo v kratki razpravi lotil primerjanja podobe Cankarjevega slovenskega človeka s podobo Slovenca po drugi svetovni vojski; posebno poučna bi bila takšna razprava za zamejske ljudi, za občestvo, ki kljub dolgi in ponosni tradiciji protifašističnega upora (glej Špangerjevo pričevanje) polni s svojim naraščajem razrede neslovenskih šol. Se drugače mikaven pa bi bil esej o »Cankarjevem gnusu«, zakaj danes, ko »HLAPCI« imamo Sartrov »Gnus« v žepni izdaji in slovenska učna mladina vse ve o njegovem Roquentinu, bi bilo kar koristno, če bi se naš literarni zgodovinar poglobil v ta čisto, pristno slovenski gnus, ki je v pisateljevem srcu »kakor črna mlaka.« A tukaj naj bi kaj povedali predvsem o predstavi. Režiserjeva odločitev, da bi podal spopad med cerkveno oblastjo in revolucionarno osebnostjo v lirično-psihološki, zastrti, omiljeni luči, se mi zdi veljavna. Saj se Jerman na koncu umakne (»moja (pleča) so odpovedala... star sem in zaspan...«), čeprav je res, da se ne vda, ampak prepusti nadaljevanje boja veliki delavčevi roki. (In lahko rečemo predvsem, da zavoljo tega, ker si določa naslednika v boju, Jerman samo od daleč spominja na Crtomira, a njegovo senco vendar prikliče.) Manj je seve ta spoprijem na visoki ravni režiser Gombač uresničil na odru. Župnik, ki pri Cankarju ni nič podeželski, ampak se bolj približuje podobi cerkvenih dostojanstvenikov, ki jih je pisatelj imel pred sabo v Sarajevu, ko je pisal dramo, ta diplomatsko izurjeni župnik (Lukeš), pravim, ima kot protiigralca temperamentnega, a tudi zanesenjaškega učitelja ki se zmeraj bolj otepa kakor riba v mreži (Starešinič). Pri tem gre seveda v prvi vrsti za soočenje dveh igralskih obrazov, dveh dušeslovskih klaviatur, a mogoče bi režiserju, ko se zavd tako neublažljivega razločka, kazalo, da odstopi od svojega načrta in se zadovolji s poenostavljenim spopadom. Tako bi mu uspelo, da bi strnil dogajanje v plastično celoto, medtem ko je ta zdaj ves čas v nevarnosti, da se mu razkroji. Kakor niso atleti vsi prvaki v vseh športnih panogah, tako niso vsi igralci za vse vloge; tega bi se moral Starešinič zavedati, če je res, da je vztrajal pri svojem hotenju, da bi poosebil Jermana. V Jermanu je Cankar razkril del svoje notranjosti, razkril svojo mnogostranost, svojo bolečino, posebno pa trud-nost, ki omrtviči človeka, ko se mu je vse zagnusilo; zato takšna vloga zahteva od igralca ne samo veliko globine in ljubezni, ampak tudi dosti ponižnosti. Zavoljo tega bistvenega neskladja je bilo potem seveda vse dogajanje ranjeno; posebno končni prizori, ki bi morali biti najbolj pretresljivi, so se razblinili v zapovrsten niz gibov, katerim je manjkalo združujočega, magnetično silnega ozračja. A gledališču smo hvaležni za dramo, ker nas je Cankar prisilil, da smo si spet sprašali vest. Saj pisatelj nekje sam pravi, da so bolj ko dogodki zanj v dramah pomembne misli, ki jih niza; nekaj teh misli nas zdaj vztrajno zasleduje, ker vse kaže, da nismo še vredni, da bi se Cankarjev bič oddaljil od nas. DROLČEVA MED NAMI O igri »Marie Octobre« bomo povedali vse, če bomo rekli, da je zadovoljivo napeta kriminalka, ki pa je vse prej ko dušeslovno spoštovanja vredno delo. No, a z veseljem moramo priznati, da je igra takšna, kakršna je, eno izmed tistih manj zahtevnih odrskih del, ki jih naše občinstvo kdaj pa kdaj zares potrebuje. Seveda je škoda, da smo Drolčevo pozdravili v svoji sredi samo kot »Marie«, zakaj zastonj smo med predstavo ves čas čakali, kdaj bo napočil trenutek, ko bo besedilo zahtevalo od igralke, da bi se ustvarjalno docela razdala, A če izvzamemo nemi, silni preblisk, ko tudi njo osumijo izdaje, nas drugod zadržuje MARIE-OCTOBRE samo s svojo liho in v odmaknjenosti zgovorno pojavo; pa to je predvsem delež, ki nam ga prispevajo spominske usedline. Vsekakor nam je bilo drago, da smo Drolčevi ob njeni vrnitvi iz Pariza lahko ponudili dostojnejši oder od tistih, na katerih je toliko let tudi ona pomagala graditi našo povojno gledališko kulturo; tako smo se miselno povezali s preteklostjo in si zaželeli dobrega volila za prihodnost. Od režiserja Gombača pa bi si mogoče želeli še nekaj isker iznajdljivosti; tu pa tam pa bi lahko tudi potegnil kakšno krepko črto čez besedilo, da bi nas rešil nekaj prgišč plev. SKOZI ŽIVLJENJE RECITAL lil Mislim, da je naše veselje ob uvedbi »Večerov« tako posebne vrste, da bi govor o tem zahteval več prostora, kakor nam ga dopuščajo te strani; vsekakor pa lahko ugotovimo, da je občinstvo najlepše dokazalo, kako samogibno se je pripravljeno odzvati na vsako resnično pomembno pobudo. Zato smo prepričani, da bo prav tako zvesto prisluhnilo tucli Beckettu, ko se bo srečalo z njim. Pohvaliti moramo tako režiserja Gombača kakor Lukeša, oba sta se izkazala kot imenitna Shakespearova interpreta. O Lukeševih vrlinah bo treba seve prej ali slej napisati posebno poglavje. Režiserju pa bi vendar svetovali, da bi drugič olajšal igralcu težavno nalogo; pri šestdesetih minutah samogovora je podajalec nujno preobremenjen, naj bo njegova umetniška sposobnost še tako izredna. Pa tudi poslušalec je postavljen pred težko nalogo, da v sebi pritiska na zmeraj nova stikala, zato bi kazalo dodati interpretu vidnega ali nevidnega napovedovalca, mogoče bi si celo pomagali z napisi kakor jih je uporabljal Brecht, itd. Tudi dobri poznavalci Shapespeara so namreč priznali, da so poleg poznanih odlomkov najgloblje doživeli tiste, pri katerih so lahko (v mraku) zasledili na Gledališkem listu ime in izvor. Prav gotovo, da nas je umetniška moč besedil tudi tako zanesla s sabo, a kar je boljše, je boljše; boljša pa bi bila v tem primeru rahla razbremenitev interpreta in zmanjšanje razdalje med poslušalci in tekstom. Boris Pahor MIMOGREDE O ČRTICAH MIMOGREDE Že naslov prvega proznega izbora, ki ga je pred kratkim izdal mladi koroški avtor Boro Kostanek (psevd. Florjana Lipuža), nas opozarja na dvoje. Prvič: zorni kot je izrazito liričen, subjektiven, dojemanje in doživljanje sveta sredotežno. In drugič: zapisi so trenutne impresije, videnja o svetu. Morda je v izrazu »mimogrede« tudi že nakazan zunanji, izrazni pristop k snovi, ki je načelno podzavesten, ponekod celo antiracionalen, evokativen. Osnovni ton celi izbirki daje odnos dveh temeljitih prvin: svetlobe in teme, dneva in roči. To je soočenje optimizma, razumske določenosti in dosegljivosti, objektivizirane resnice s sicer bolj pesimističnim zagonom, ntalnim tveganjem, živim čustvovanjem jaza. Oboje je pozitivno, njima nasproti je pravzaprav le »siv zrak«, »megla«, ki se spreleta »čez mrtve tilnike hiš«, ali ljudje, ki so se ob pol treh popoldne »prisesali v skodelice s kakaom«, ali »na stežaj odprto mrtvo kitovo mesto«. Kostankove črtice so porazdeljene na dveh prizoriščih: prvo nam kaže pesnika v ljubezni, v osebnem, prizadetem odnosu do bijižnika. S tem je hotel avtor dati tej liriki težo izhodišča. V drugem prizorišču pa je lirski subjekt postavljen v sredo sveta in v sredo dvoumja njegovih pojavov. Osamljen je. LJUDSKI SKUPŠČINI SOCIALISTIČNE REPUBLIKE SLOVENIJE LJUBLJANA Zaskrbljeno zaradi načrta velikega akumulacijskega jezera v Soški dolini se Slovensko planinsko društvo v Trstu pridružuje vsem tistim številnim ustanovam in posameznikom v Sloveniji in v tujini, ki so vzdignili svoj glas v obrambo naravnih lepot Soške doline in Soče same. Slovensko planinsko društvo v Trstu trdno upa, da bo slovensko ljudstvo zdaj, ko samo odloča o svoji usodi, odločilo v prid svoje zemlje in ne bo prizadelo samo sebi nepopravljive škode s tem, da bi uničilo tiste izredne naravne lepote, ki jih v preteklosti niti italijanska oblast ni tako korenito spreminjala. Slovensko planinsko društvo v Trstu je gotovo, da bo ljudska skupščina Socialistične republike Slovenije našlo drugo ekonomsko nadomestilo za projektirano hidrocentralo in tako pustila nedotaknjeno Soško dolino. S tem svojim modrim dejanjem bo ljudska skupščina Socialistične republike Slovenije uslišala želje slovenskih ljudi, tudi zamejskih, ki so bili zmeraj tako tesno povezani z usodo Soške doline. Veseli smo, da lahko objavimo pismo Slovenskega planinskega društva v Trstu, s katerim se popolnoma strinjamo. Trst, 15. decembra 1965 S spoštovanjem Slovensko planinsko društvo — Trst »vsi ljudje so v meni umrli«, pravi, sprašuje se o smislu žitja in bitja. Motive utesnjenosti (Zimska igra s sončnicami) in inkomunikabilnosti (Razveza), ki so že nekako tradicionalni v sodobni literaturi, tudi srečamo v teh »podobah«, čeprav niso tako pogosti in občuteni kot zavest izkoreninjenosti, dehumaniziranosti današnjega človeka, ki spremlja več črtic (Tihožitje, Rešilni čolni, Vojašnica, Bolnica, Padanja). Včasih slutimo zn takimi izpovedmi tudi krvavo nacionalno problematiko (Mimo drevesa žalosti), čeprav se avtor tej tematiki načrtno, in ne brez razloga izogiblje. Kakor je zbirka idejno, če ne nova, vsaj dovolj bogata, pristna in pogumna, nas njena zunanja manifestacija — oblika ne more tako prepričati. Avtor v svojih proznih sestavkih, ki naj bi bili pesmi v prozi, preveč eksperimentira z izrazom, tako da človek začuti za tekstom ustvarjalčev napor, skoraj bi rekel duh po znoju. V težnji za novim je Kostanka očitno predaleč zavedlo. Vizionarnost njegovega sveta (ki spominja na ekspresioniste) je včasih domiselna, celo prepričljiva v svoji doživetosti, pa minuciozna dodelanost, skonstruiranost izraza in podob, žongliranje z besedami zelo otežkoča potrošniku umetnosti, da bi sledil avtorjevi pripovedi. Zato so najboljše črtice skope v detajlih, bolj na široko izrisane (Vojašnica, Mimo drevesa žalosti, Poljub, Tihožitje) in delujejo na bralca v svoji celovitosti. Tudi posamezni odstavki niso brez lirskega zagona, to posebno tam, kjer se narava razživi v vitalnem plesu, toda občutek pristnosti nam zamrzne cb stilnih spodrsljajih, kij so kar nedopustni. Na primer: V tvojo litino ne bo legel lom. — Tratam ne diši cveteti. — Katakombsko odsekana steza leži vznak. — Klinci ptičjih ust. — Čez krivino palice poveznjeno korito rok. — Obesila si jo (Poročno svetilko - Op. p.) na kljuko krvi. Kostankov jezik je tudi odraz iskanja nečesa novega. Poleg nekaterih dobrih besed, verjetno iz koroškega dialekta (čila drv, češmilje, saninec), osvežuje njegovo pripoved nekaj pol pozabljenih, pol novih besed (iver, drati, mehkovina, glaževina. nocojšnjost). Tudi kaka nova predložna ali brezpodložna zveza je domiselna in potencira plastiko izraza (ljudi ne mrazi več v ljudi; z dihi počivava vse njegove veje). Motijo pa besede, ki so že na daleč umetne in jih jezikovni čut odklanja: praha, pozemljikovec, odtegnit, zanečen, sitljiv, kotast; prekrvim, tlejem, vimenim. Včasih jim še v kontekstu komaj zaslutimo pravi pomen. Prav tako neprijetno dreznejo v bralca pogoste slovnične napake. Čeprav Kostanek v svojem doživljanju sveta večkrat raste iz naravnega okolja svoje Koroške. se, kot sem že zgoraj omenil, izogiblje solzavih žalostink in narodobudniških poslanic svoji narodni manjšini in v tem mu dajem prav. Ustvarjalec naj se vključuje v življenski utrip celega naroda in človeškega sveta sploh, brez kakih manjšinskih kompleksov. Rešil se bo s tem provincializma in tako storil za svojo etnično skupnost več od dobrodušnega drobnjakarstva in požrtvovalnega sočustvovanja. Vsiljuje pa se mi misel, da se je koroški pisatelj v tej svoji programski nameri le predaleč zagnal, da se pobud in problematike rodne pokrajine boji, čeprav bi bilo najbolj logično in tudi prav, da bi v tej domači snovi iskal plodnih občečloveških situacij in dinamičnih sugestij. Kljub vsem pridržkom je Boro Kostanek nov, svež, zdrav pojav in njegovo dejanje ne brez določenih vidnejših kvalitet, kar vse kaže, da se zamejska Koroška po dolgem času spet ustvarjalno vključuje v slovenski kulturni prostor. MARKO KRAVOS * Boro Kostanek, Črtice mimogrede. Opremil .1. Brumen. — DZS (Tokovi časa). Ljubljana 1964. NOVA IDRIJSKA Iz Idrije smo prejeli prvo številko tamkajšnje nove revije za kulturo in obča vprašanja z naslovom Kaplje. Vsebinsko je revija zelo pestra in zanimiva, zlasti pa bo zanimala nas, zamejske Slovence, ker se večkrat do- takne naše manjšine na Tržaškem. Tomaž Pavšič na primer objavlja svoje misli ob prihodu v Trst k jubilejni predstavi SG. Poseben članek je posvečen prilogi Prosveta iz Primorskega dnevnika. V listu zasledimo še imena Borisa Pahorja in Filiber- REVIJA ta Benedetiča. V glavnem nahajamo v Kapljah tako izvirno prozo, kot poezijo, tako literarne ocene, kot kritiko nekaterih aspektov družbenega življenja v idrijskem okraju. Kaplje z Veseljem pozdravljamo in jim želimo dolgo in plodovito življenjsko pot. IZ NIČA DO PRVE DRŽAVNE ODBOJKARSKE LIGE Olga Pavletičeva Pred leti so mnogi gledali nekam skeptično in pomilovalno na skupino mladih ljudi, ki so »zgubljali« svoj prosti čas na stadionu »Prvi maj« ob igranju odbojke. Prav tako so od daleč sledili prvemu športnemu tednu, za katerega so bili prepričani, da bo tudi zadnji športni teden slovenske mladine v Trstu. A ne i To se ni moglo in se ni smelo zgoditi! In to se tudi res ni zgodilo. Na zadnjem športnem tednu — osmem — je nastopilo skoraj 1000 tekmovalcev, ki so predstavljali kar 20 slovenskih zamejskih društev! To je bilo eno izmed najbolj razveseljivih dejstev, saj nam je to pokazalo, »da so bile klice, ki so jih zasadili pionirji te naše že tradi-dicionalne manifestacije, zdrave in postavljene na trdnih temeljih s širšo perspektivo. Mladina je tako prispevala svoj veliki delež k uspehu športnega razvoja, da danes ne moremo več govoriti o športu kot o nepomembnem in sekundarnem pojavu, posebno v življenju naše manjšine.« Ne, ne moremo več govoriti o nepomembnosti športa pri nas, saj imamo športno združenje BOR — nekaj trdnega, živega, realnega! BOR! Ime, ki je že pred leti prodrlo v športno javnost, slovensko in prav tako italijansko; ime, ki bo sedaj, ko bo ženska ekipa nastopala v I. državni odbojkarski ligi, še toliko bolj zaslovelo. In poleg tega je bil kapetan, igralec in trener moške ekipe BORA Učo Jurkič eden izmed 19 nagrajencev (v vsej Italiji), ki so prejeli posebno nagrado »srebrno mrežo« — italijanska odbojkarska zveza ga je nagradila kot najboljšega igralca B lige. Iz niča do I. državne odbojkarske lige! Da, BOR je res nastal iz niča, posebno gledano z materialne strani. A BOR ni mogel nastati iz niča — tako močna mladinska skupnost ne more nastati iz niča! BOR je nastal iz ljubezni! Iz ljubezni nekaterih do naše mladine, iz ljubezni naše mladine do športa in njene velike želje, da bi častno zastopala tudi na športnem področju tržaške Slovence. Le globoka, resnična ljubezen lahko rodi take sadove, zmore toliko žrtvovati in premostiti vse težave in ovire, ki so spremljale in še spremljajo trno- vo pot BORA; edino taka ljubezen ima toliko moči, da pritegne okoli sebe celo 1000 tekmovalcev... »Pravi šport plemeniti duha in je za mladino najprimernejša oblika izživljanja. Za kulturno rast naše manjšine je nedvomno koristnejša od marsikatere druge vrste zabave... Športnik, pravi športnik pošteno gleda in nastopa v svetu okoli sebe, ker je vajen boriti se na odprtem polju in s ponosom predstavljati svoj narod kjerkoli... In poleg tega daje možnost najširšim krogom slovenske mladine, da se pomerijo v športnih disciplinah, istočasno pa se mladina med seboj spoznava, zbližuje in sprijatelji...« (Iz lističa 8. slovenskega športnega tedna.) Mnogi so tisti, ki so veliko žrtvovali in žrtvujejo za dosego čim-večjega in čimboljšega uspeha športnega združenja BOR, a prav gotovo gre največja zasluga prof. Bojanu Pavletiču, ki je pravzaprav »duša« BORA. Želimo in upamo, da bo mladina ostala zvesta BORU in da bi med mladinci vzraslo čim več takih, ki bodo širili in nadaljevali delo prof. Pavletiča in vseh tistih, ki mu zvesto stoje ob strani in mu z vsemi močmi pomagajo. ncl ♦ ♦ ♦ ■ ■ ■ Moj bog, kakšno leto! Odprlo je celo vrsto grobov, dolgo vrsto slovenskih grobov. Stali smo ob enem izmed teh in čakali na konec obreda vsak s svojo mislijo: na pokojnika, na svojo lastno osmrtnico, če jo bo vredno objavljati, na pravi pomen besede v duhovnikovi molitvi, na smisel in nesmisel tega kratkega sprehoda po zemlji. Vsak s svojo mislijo... Pokojnik je bil Slovenec, in ker je bil tak, o katerem se za življenja pravi, da je mož, se je žalostnega poslovila udeležilo tudi dokaj njegovih italijanskih znancev. Duhovnik je opravil svojo dolžnost po latinsko, potem je načel očenaš za umrle po naše. Oče naš... In ko je utihnil on, bi se bili morali oglasiti mi, tako pač, kakor se ob taki priložnosti spodobi. Namesto tega pa je nastala mučna tišina. Prisotni Slovenci smo skrili vsak svojo glavo pod perut, pridržali dih in javno pokazali, da imamo mnogo manj strahu in spoštljivosti do vsemogočnega Boga, kakor do nekaj italijanskih pogrebcev Duhovnik je ne kaj trenutkov1 čakal na odmev. In ko odmeva ni bilo, se je ozrl po tej sramotni tišini. Potem je storil še več kakor svojo dolžnost. Dvignil je glas in vpričo pokojnika razgalil našo nevredno slabost. O-miljeno in trenutku primerno, toda trpkega očitka ni bilo moč prezreti. Nato je mirno ponovil: Oče naš... in glej, slovenski zbor se je pogumno oglasil. Potem smo se razhajali. In ko smo bili že dovolj daleč od svojega zadnjega ponižanja, sem nekaj pripomnil. Nič čudnega, pravim, da med mučeniki v koledarju ni nobenega Slovenca. Bedak, rečejo drugi, takrat Slovenci še nismo bili pokristjanjeni. Takrat ne, pravim ponižno, toda danes... M. Lipovec S. DANEU — ŠTUDENT UNIVERZE je na lepem papirju Mladike objavil pismo, mimo katerega ne smemo. Ne zato, ker naši reviji pravi, da je Pahorjeva — naj se sama izkaže, čigava pravzaprav je. Ampak pogrun-tacija, da »Pahorjev antifašizem je v bistvu sterilen«, nas je le nekoliko preveč potrla. Saj ta človek sodeluje v naši reviji in jo torej kompromitira. Torej ven z njim, s tem slepim Titovcem — pa še mlad ni več in taki se dajo po navadi še laže voditi od Zgoraj! In, joj, piše tudi v Primorski dnevnik, ko pa ima za objavljanje ljubljansko NOVO POT in tržaški MOST: tam tam naj objavlja, da bo zveličan, ne pa da ti piše v še neopredeljivi reviji. Mislim, da pisatelja Borisa Pahorja poznamo. če greši, greši pač kot vsak človek, navadno kar iz dobre misli. Takrat naj ga ljudje le kritizirajo. Toda o njegovem antifašizmu, preteklem ali sedanjem le spoštljiva tišina. Pa naj se spoprijema s fašizmom črnih, rdečih ali belih odtenkov. To svojo »miselno strujo« je Pahor pogumno dokazoval neštetokrat in jo še dokazuje. Dovolj krat je pismeno zavzel stališča, ki to izpričujejo in potrjujejo, in ustno tudi — toda verba volant. In kdor ima oči, to vidi, če pa ne vidi, je slep. — Ali pa S. Daneu sam diši nekoliko po kakem !—izmu, da tega noče vedeti in trdi nasprotno. Sicer pa mu Zaliv sam na široko odpira strani, da v njem podrobneje dokaže Pahorjev sterilni antifašizem. Terzit LEPO IN PRAV JE, DA LJUDJE GOVORIJO o vsem, kar se dogaja in snuje v našem življenjskem prostoru. In da tudi napišejo kaj o tem, pa čeprav brez pravih argumentov stvar odklanjajo, oziroma ji že pred začetkom napovedujejo klavrn konec, kot so to delali ob nastajanju Zaliva. To so pač porodni krči. A če je revija tu, ima svoj razlog za bivanje in svoj pomen. Če je vitalna, bo uspela in se obdržala, če ne, naj crkne. Prav ji bodi. Amen! To v odgovor vsem, ki so z vztrajnimi pripombami kropili Zaliv, še preden je izšel. Terzit DVA GLEDALIŠKA ZBORNIKA Uprava Slovenskega gledališča v Trstu je ob otvoritvi Kulturnega doma v Trstu v decembru 1964. leta izdala I. del zbornika, to je pregleda delovanja Slovenskega (narodnega) gledališča v Trstu od leta 1945 do leta 1950. Nekaj mesecev kasneje je izšel II. del zbornika, ki obsega delovanje od leta 1950 do leta 1955. Zbornika sta zelo lepo in skrbno urejena in dajeta bralcu hiter in nazoren vpogled v prvo desetletje povojnega gledališkega dela. Prvemu delu je napisal uvod upravnik Rado Rauber, v katerem podaja na kratko najprej žgodovino Slovenskega (narodnega) gledališča, opisuje težave, s katerimi se je borilo in se še bori. Nakar omenja igralce, ki so »za vedno zapustili oder in njih beseda, ki je tolikokrat segla občinstvu do srca, je utihnila«. Svoj uvod nadaljuje z bežnim opisom repertoarja in ga zaključuje z željo, da bi Slovensko gledališče v Trstu ob dobrohotni pomoči občinstva — vedno bolj številnega, uspešno opravljalo ne lahke naloge. I. del, kot sem omenila, obsega pet sezon in v začetku vsake stoji kartonček z navedbo uprizorjenih del v tisti sezoni ter točnih podatkov števila gledalcev in ponovitev. Nakar je o vsakem uprizorjenem delu priložena zasedba in najznačilnejše fotografije. Na podoben način je sestavljen tudi II. del, v katerem je napisal uvodni sestavek dolgoletni umetniški vodja, režiser in igralec Slovenskega (narodnega) gledališča Jože Babič. V uvodu ugotavlja, da je obdobje od leta 1951 do 1955 za tržaško gledališče bilo obdobje zorenja in široke uveljavitve. Nato omenja nujnost in pravilnost tedanje repertoarne politike ter gostovanje režiserjev iz Jugoslavije, med katerimi se še posebej zaustavi pri pokojnem velikem režiserju Branku Gavelli, ki je ponesel tržaški teater v prvo resnično umetniško afirmacijo ter pogostejša gostovanja Slovenskega gledališča v kulturnih središčih Slovenije. Uvod zaključuje z omembo predstav na prostem in z željo, da se zopet vključijo velike uprizoritve na prostem v redni repertoar. Oba dela je uredil in opremil Adrijan Rustja, osnutek naslovne vinjete je izdelal ing. arh. N. Matul, fotografije pa je izdelal M. Magajna. Organizacija dela Dani- III. del zbornika Slovenskega gledališča je že v pripravi in bo verjetno izšel v kratkem. (Sr) ENOJEZIČNI GOSTJE Senzacionalno zveni, a je res: v borbi za dvojezičnost se nam je pridružil tudi italijanski tržaški dnevnik. V poročilu o radijskem koncertu Vojka Cesarja in Nela Piščanca se n. pr. poročevalec G. d. F. odločno in iskreno zavzema za tako demokratično postopanje nasproti naši narodni skupnosti, saj dobesedno pravi: » ... 1’educazione nei confronti degli o s p i t i avrebbe dovuto suggerire che gli annunci venissero fatti cmche in italiano.« (olika nasproti gostom bi morala narekovati, da napovedujejo program tudi v italijanščini). — II Pic-colo, sobota 12. 2. 1966, str. 7 — Strinjam se z vašo pripombo dragi G.d.F., še več — tudi na koncertih v Verdiju naj napovedujejo v jezikih obeh narodnosti. Vendar se nam zdi, da v tem primeru ravnanje tržaške RAI ni bilo nekorektno. Še daleč ne. Ker so napovedovali v slovenščini, so bila pa zato vabila za ta koncert natisnjena samo v italijanščini, čeprav navzočih enojezičnih gostov (da jih ločimo od laskavega prilastka dvojezični, ki ga avtor prideva nam — Slovencem) ni bilo niti za prste ene roke. A kaj, saj verjetno tudi krajevna RAI ni vsemogočna. — rv — ZADNJI FELJTONČEK Sicer je to že stara navada, da primerjamo rojstvo nove revije rojstvu človeka, pa bi to zdaj rad še enkrat storil. Porod Zaliva lahko rečemo, da je kar dovolj razgibal že tako in tako nemirne tržaške duhove. Toda sprašujem se, če je bilo že pred izidom toliko nemirnega vetrčka, ali bo po izidu navalila na nas kar vsa tržaška burja s svojo uničevalno močjo? Naj bo že kakor hoče, »in ante prima« nas je najprej počastila družinska revija Mladika, ki se je sicer nekaj obregnila ob Borisa Pahorja, toda če ne drugače, nam je kot reklama tudi tisto pismo vsekakor le koristilo; potem nas je v kulturni rubriki napovedalo tudi Gospodarstvo, toda časopis se je iz varnostnih razlogov omejil samo na ttovico informativnega značaja. In končno sta nas presenetila še J. Koren in J. Tavčar v zadnji številki Nedeljskega Primorskega dnevnika, ki najprej pojasnita neutemeljenost govoric, da ZTT pripravlja literarno revijo. Sicer ne vem, koliko je utemeljenega v tej neutemeljenosti, posebno ker je pred nedavnim, kot smo bili neposredno obveščeni, padla trditev o nekakšni registraciji pri sodišču, pa kot smo brali je bilo to absolutno neutemeljeno. Začudil nas je tudi konec, ki pravi »...bo najbrž že eno revijo težko vzdrževati, kaj šele dve.« Sicer si nismo bili prav edini, ko smo sklonili glave in pomodrovali, kaj naj to pomeni. Nekateri so namreč trdili, da je preko Korena in Tavčarja v tistem hipu govorila vsa slovenska skupnost in nam torei nista povedala nič novega, drugi pa so zagotavljali, da je s tem sama ZTT zagotovila svojo konkretno, korenito in blagodejno finančno pomoč. Na takšno pomoč resnično povedano nikakor nismo računali. Pa zaradi tega je seveda ne bomo zavračali, nasprotno, nasprotno, še celo nekaj oglasov bomo izpustili, ker nam pač denarja ne bo pritnanjkovalo. Ce pa smo cm in drugi na zgrešeni poti, se kljub temu J. Korenu, J. Tavčarju in S. Renku (ki je pismo objavil) prav prisrčno zahvaljujemo in jim zagotavljamo, da nam v tej malodane sibirski zimi polena tudi Z njihove strani navsezadnje prav pridejo. igor ◄ ◄ ◄ Pisatelj Alojz Rebula je poslal Primorskemu dnevniku neko pojasnilo povezano s Kulturnim domom, kulturnim programom in kulturno obzirnostjo. V bistvu čisto osebna in zasebna stvar prizadetih. Toda pojasnilo je bilo priobčeno in namenjeno tudi javnemu branju. Prebrali smo si ga torej in nehote ugotovili, da bi se dal končni poudarek na »morebitnem mnenju, ki nikogar ne zanima« raztegniti na številnejše zadeve in malone na vse Slovence na Tržaškem. Teh pa je bilo in jih je še toliko, da si jih nista upali niti preživeli monarhiji in si jih ne upa niti zdajšnja republika nepristransko prešteti in uradno priznati. Kljub takšni ugotovitvi doslej ni bilo čuti, da bi se kdorkoli in kdajkoli posebej zanimal za njihovo mnenje. Pisatelj Rebula je torej postavil v »Pojasnilu« malce prezahtevno pripombo, prezirajoč ustaljene običaje. In to danes, ko si na vse kriplje prizadevamo, da bi stare, drage običaje ne le ohranili v vsej njihovi pristnosti in pestrosti, temveč da bi jih tudi uporabno prikrojili. Ml. VSE ZA KMETOVALCE EDVARD FURLANI TRST - Ul. Milano, 18 - Tel. 35-169 Krma za živino - Žita - Umetna gnojila - Modra galica - Poljedelski stroji - Orodje - Vsakovrstna semena Zastopnik za Trst in Gorico svetovno znanih strojev za obdelovanje zemlje ter kosilnice AGRI A GOSTILNA ('brKuthlin TRST, Ulica S. Nicold 1 Telefon 37-918 PEKARNA IN SLAŠČIČARNA JAZBEC GOSTI L N A LEBAN BAZOVICA NABREŽINA 98 — Tel. 20-174 ZLATARNA Elcktroinstalacijsko podjetje MILAN AMBROŽIČ SPLENDENTE (ŠKERLJ) TRST - Ul. F. Filzi 5 - Tel. 23-379 TRST Ul. Miramare, 29 - Telefon 29-322 GOSTILNA DOLENC PROSEK - DEVINŠČINA 3 Pr j .iajalnica prekajenih mesnih izdelkov J. BESEDNJAK OPČINE - Narodna ul. 47 Tel. 221-346 GOSTILNA PRI POŠTI BAZOVICA 95 GOSTILNA »SILVESTER« (Čuk - Jercog) NABREŽINA - Center HOTEL KRAS REPENTACOR - Tel. 227-113 MANUFAKTURA Stojan Udovič TRG PONTEROSSO 5 PIAZZA VECCHIA 2 TELEFON 29-686 tržaška knjigarna TRST - Ul. Sv. Frančiška 20 Telefon 61-792 ■ —I—1 —J m 1 || — J —M —J r-»~ j - j > hi ~■ TRIESTE - Via R i s m o n d o , 9 - TEL. 30-100 Ekskluzivna glavna zaloga: Radenska mineralna voda, Ustekleničena Istrska in Briška vina in Kraški pršut. Pivo: Puntigam in Reininghaus. ESE® BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE S. P. A. TRŽAŠKA KREDITNA BANKA GLAVNICA LIR BOC.000.000 - VPLAČANIH LIR 180.000.000 TRST - ULICA F A B IO FILZI ŠT. 10 TELEFON ŠT. 38-101, 38-oas BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED TRGOVINA GOSPODINJSKIH C. G. R. IN HIŠNIH PREDMETOV COMMERCIO GENERALE E RAPPRESENTANZE d. z o. z. TRST - TRIESTE • iPORl E X PO RT ■ Tel.. 37940 - 28352 Telegr. CIGIERRE Ulica Geppa št. 9 C. P. 185 ■ A. PERTOT TRST Trg S. Giovanni 1 UL. GINNASTICA 22 Telef. 35.019 Velika izbira podlog TRST in tekstilnih izdelkov