LETNIK XVI., ST. 26 (749) / TRST, GORICA ČETRTEK, 14. JULIJA 2011
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Igor Gregori
Naj nas nikar ne vodijo za nos!
Nekdanji župan Roberto Dipiazza je v svoji javni karieri marsikatero izrekel, tudi tako, ki bi jo njegovi občani najraje preslišali. V nedeljo, 3. julija, pa je ob odprtju prenovljenega razstavišča v starem pristanišču zadel v črno, ko je pred nabito polno konferenčno dvorano skladišča št. 26 pred svojim naslednikom Robertom Cosolinijem in pobudnikom t. i. razširjenega beneškega bienala v Trstu Vittoriom Sgarbijem s posrečeno prispodobo dejal, da je ta dogodek dokončno podrl zid med Trstom in njegovim 'prepovedanim mestom'.
Nad to metaforo je bil navdušen sam Sgarbi, kurator italijanskega paviljona v Benetkah, ki si je ob 150-letnici zedinjenja Italije zamislil nekoliko širše zasnovano državno umetniško izložbo v Laguni. Njegov načrt je namreč ciljal k celovitemu in čim širšemu prikazu italijanske umetnosti - od tod pojem razširjenega bienala -, ki bi imela svoje izpostave po vseh glavnih mestih italijanskih dežel in nekaterih pomembnih kulturnih središčih polotoka, ob tem pa še v številnih diplomatskih sedežih italijanske republike po svetu.
Po Expoju, ki se mu je moral Trst že pred leti s težkim srcem odpovedati, se je končno pojavila nova priložnost, ki ima sicer veliko manjše arhitektonske razsežnosti kot tedanja. Tokrat gre le za obnovo enega samega skladišča, ki pa se je vendar uresničila, kar velja nedvomno pozdraviti. Sicer ne zato, ker bi se Trst lahko ponašal z dejstvom, da je tokrat postal del pomembnega kulturnega dogodka, kakršen je beneški bienale, temveč zato, ker se je naše mesto končno lahko zazrlo v del svoje preteklosti, v področje, ki je bilo preveč časa prepuščeno propadanju, v kraj, ki je postal simbol mestnega imobilizma kot znak politične ne-volje nekaterih interesnih lobijev - ne le izključno tržaških. Dovolj je bilo prehoditi novo pasovnico (to so predali namenu v pičlih petih dneh!), ki je izza železniške postaje skozi obzidje in preko osrčja pristanišča peljala do skladišča št. 26, da bi se prepričali, kako je bilo področje dolga leta odtrgano od svojega naravnega zaledja - samega mestnega osrčja. Razpadajoče stavbe, ki so svoj čas sodile v sam vrh evropske arhitekturne stroke zaradi uporabe posebnih betonskih strukturnih elementov, zelenje, ki si je v času izborilo življenje med ometom in razpokami nekdanjih cestišč, gniloba lesenih okenskih ogrodij in neštete zapornice so kot nalašč vzbujale v obiskovalcu vtis, da se nahaja v Pompejih moderne industrijske arheologije - če svobodno citiramo Vittoria Sgarbija. Najlepše ni bilo torej prestopiti prag bienala, temveč pogledati mesto iz nove perspektive, ki je doslej nismo mogli izkoristiti.
Prav zato je bil dogodek sanjski, četudi ne bi bilo v prenovljenem skladišču št. 26 tistega dne nikogar, niti umetnin. Njihovo prisotnost bo treba izrabiti zgolj za to, da bi začetni korak dal novega zagona takemu vzdušju in taki politiki, ki bi dokončno vrnila Trstu in Tržačanom, kar jim pripada. Preveč boleče bi bilo, ko bi po končanem razstavnem dogodku novembra ponovno zaprli vhod v 'prepovedano mesto', čeprav bi bilo za Trst tako dejanje povsem navadno.
Naj nas zato pristojni upravitelji nikar ne vodijo za nos!
Dokument SSO o Primorskem dnevniku
Odprta vprašanja skupne imovine
Izvršni odbor SSO je na redni seji, ki je bila 29. junija v Gorici, obravnaval kočljivo temo, povezano s problematiko skupne imovine, ki je bila v povojnem času namenjena slovenski narodni skupnosti v Italiji in njeni čim bolj učinkoviti organiziranosti. Izvršni odbor SSO je razpravljal tudi o skupni odgovornosti pri urejevanju Primorskega dnevnika v Italiji.
V zvezi s še vedno nerešenim vprašanjem skupne imovine je Izvršni odbor izdelal natančen program in določil skupino svojih strokovnjakov, ki naj s strokovnjaki druge krovne organizacije izoblikuje dokončne sklepe za čim bolj uspešno skupno upravljanje vseh imo-vin, ki so namenjene celotni naši skupnosti. Glede odgovornosti pri izdajanju Primorskega dnevnika pa je Izvršni odbor SSO sprejel izjavo, ki jo skupaj s tem tiskovnim poročilom posredujemo v vednost in razmislek celotni naši narodni skupnosti v Italiji. Izjava je bila sestavljena na podlagi analize, ki jo je Izvršnemu odboru posredovala notranja komisija SSO za medije.
SSO o pluralizaciji Primorskega dnevnika
Primorski dnevnik odigrava pomembno vlogo pri oblikovanju javnega mnenja med Slovenci v Italiji ter s tem pri njihovem obstoju in razvoju kot posebne narodnostne skupnosti, saj javno mnenje pomeni zavest, ki jo ima neka skupnost o sebi. SSO zato podpira Primorski
Florjan Vogrič je spregovoril o stari kmečki obrti pletenja košev, v kateri je mojster že celih 60 let
dnevnik, zavedajoč se tudi, da takšnega sredstva javnega obveščanja ne premorejo vse manjšinske narodnostne skupnosti, primerljive s slovensko v Italiji.
Kot izpričujejo bilance družbe DZP-PRAE, Primorski dnevnik živi od javnih sredstev, ki jih Italija in Slovenija namenjata, tudi prek obeh krovnih organizacij, slovenski manjšini brez razlike. Poleg tega ima Primorski dnevnik kot tiskani dnevnik monopolni položaj v manjšini. Zaradi vsega tega SSO meni, da Primorski dnevnik je oziroma bi moral biti časopis vseh Slovencev v Italiji, mimo zemljepisnih, kulturnih, svetovnonazorskih, političnih in drugih razlik.
V tem duhu je SSO leta 1997 podprl pluralizacijo lastništva Primorskega dnevnika z ustanovitvijo istoimenske zadruge, v katero se sme včlaniti vsak pripadnik slovenske manjšine. Žal pa je bil ta korak nezadosten za resnično pluralizacijo Primorskega dnevnika, kot dokazuje sedanji sestav uredništva (SSO-ju je morda "blizu" ena osmina časnikarjev, kar ni bistveno drugače od razmer pred letom 1997), pa tudi uredniška linija, ki se je v zadnjih časih še bolj približala staremu lastništvu, se pravi SKGZ-ju. Res je, da je SKGZ leta 1997 na prvih volitvah v organe Zadruge Primorski dnevnik zbrala široko večino, in to tudi zaradi nezadostnega odziva krogov, ki so bili dotlej izključeni iz življenja tega občila. Toda SKGZ je v zadnjih
letih dejansko ohranila upravni in siceršnji nadzor nad dnevnikom med drugim z ohranitvijo lastništva osrednjega sedeža časopisa v Trstu kakor tudi z ohranitvijo lastništva tiskarne in oglaševalne agencije, pod katero po nedavnih spremembah spada celo uredniško tajništvo. Za nameček je Primorski dnevnik še danes član izključno te krovne organizacije, ki po drugi strani v svojih javnih nastopih niti ne skriva, da ima časopis za nekakšno svoje glasilo. SSO meni, da je sedanje stanje nesprejemljivo in da je resnična pluralizacija Primorskega dnevnika iz že navedenih razlogov ena izmed prioritetnih "reform”, ki bi jih morala slovenska narodnostna skupnost v Italiji izpeljati. V tem smislu se bo SSO zavzel za nadaljnjo pluralizacijo lastništva Primorskega dnevnika s podpiranjem vstopa novih članov v istoimensko Zadrugo. Zavzel se bo tudi, da bi časopis postal dejansko deželnega značaja z večjim poudarkom videmski pokrajini, ki je danes zanemarjena.
SSO nadalje predlaga, da bi osrednji sedež Primorskega dnevnika v Trstu postal last Zadruge v skladu z obvezo, ki jo je skupno prestavništ-vo Slovencev v Italiji sprejelo februarja 1997 ob napovedi njene ustanovitve in ki je za SSO še vedno polnozavezujoča. To bi povrhu omogočilo, da bi bili odnosi in računi okrog Primorskega dnevnika bolj prozorni.
SSO ne nazadnje zahteva, da bi prišlo do resnične pluralizacije uredništva dnevnika, ki je v zadnjih časih zabeležila celo nazadovanje. SSO naposled meni, da, če že Primorski dnevnik mora biti član kake krovne organizacije, potem mora biti član obeh.
Kmetijstvo
Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec o udejanjanju protokola v zvezi z afero prosekarja
Intervju_____________________
Pokrajinski predsednik SSO za Goriško, Walter Bandelj, je spregovoril o kočljivem položaju slovenskih jasli
NARODNI DOM
Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček in SSk
Večer ob 20-letnici svobodne Slovenije
P
jroblem novejše slovenske zgodovine je ta, da te lahko njeni akterji pokarajo ali popravijo, ko govoriš o njej", je prejšnji ponedeljek v veliki dvorani Narodnega doma na svečanosti ob 20-letnici osamosvojitve Slovenije, ki sta jo priredila Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček in stranka Slovenska skupnost, dejala časnikarka Rosvita Pesek, ozirajoč se na častnega gosta, večkratnega zunanjega ministra Republike Slovenije dr. Dimitrija Rupla. Prisotne sta uvodno nagovorila Rafko Dolhar, ki je poudaril pomembnost zgodovinskega dogodka, ko je prišlo do spremembe dotedanjega družbenega sistema, in Peter Močnik. Ta je pozdravil prisotne predstavnike oblasti, krovnih organizacij, tržaške pokrajine in Republike Slovenije ter prosil častna gosta za družbeni in politični presek nastanka samostojne Slovenije. Glasbeni uvod, slovensko himno, je zaigral pozavnist Marko Žerjal.
Časnikarka Rosvita Pesek je nazorno prikazala sam nastanek političnega vrenja s ključnim letom 1987, ko je 57. številka s šestnajstimi prispevki za slovenski nacionalni program postala najbolj fotokopirana knjiga. Kljub zapletenemu in nedirektnemu jeziku iz prispevkov veje sporočilo, da imamo Slovenci svoj jezik in svojo kulturo, ki nas ločujeta od ostalih narodov. Dalje se je osredotočila na prvi pravi "štrajk" v
SFRJ, ko je inflacija postala 87% in so delavci Litostroja odšli pred skupščino. Leto kasneje so ustanovili prvo slovensko politično organizacijo, Slovensko kmečko zvezo. Častna gostja se je dotaknila več dogodkov: od aretacije treh mož in sodbe proti četverici do demonstracije Odbora za varstvo človekovih pravic na Kongresnem trgu, nastanka političnih strank in združitve v organizirano koalicijo DEMOS. "Ko so dovolili svobodo političnega združevanja, je na prvih demokratičnih
volitvah DEMOS imel jasen program, in sicer Majniško deklaracijo, ki jo je prebral Tone Pavček". Zato ne preseneča, da je prav DEMOS prevzel vodstvo maja 1990 in presenetil skupščino, ker je pokazal politično voljo. "Od tedaj naprej je bilo treba vse, kar je prišlo iz Beograda, potrditi tudi v Sloveniji, drugače ni držalo". Dne 23. decembra 1990 je bil plebiscit. Takrat je na volišča šlo 92% vseh volilcev, od teh pa se je 88, 5% odločilo za samostojno in neodvisno državo. Takoj za tem se je začelo urjenje tristotih fan-
tov, prvega roda "teritorialne obrambe" slovenske vojske. Kot je povedala Rosvita Pesek, je "na Igu drugega junija 1991 priseglo tristo vojakov na Republiko Slovenijo, ki je takrat formalno še ni bilo. Na slavnostni seji 25. junija 1991 pa so sprejeli slovensko uradno temeljno listino. Na trgu so na slavju, ob govoru Milana Kučana, dvignili zastavo". Dimitrij Rupel je občinstvo nagovoril s "prijatelji Tržačani", z besedami Ivana Cankarja, ki jih je izgovoril, ko je imel leta 1918 v Narodnem domu znano predavanje Očiščenje in pomlajenje. Zaustavil se je prav pri nekaterih Cankarjevih stavkih, ki so nenavadno aktualni še danes: "socialna demokracija v Sloveniji je ostala, kar je bila: stranka ni videla naroda in narod ni videl stranke". Dimitrij Rupel se je obregnil ob težave slovenske države, saj je prepričan, da se mora Slovenija primerjati z boljšimi in uspešnejšimi državami od sebe, če se hoče poboljšati. "Slovenija je leta 1992 dobila mednarodno priznanje, nato je vstopila v Evropsko unijo in NATO. Takrat je veljala za uspešno državo in se je vzpenjala po mednarodnih lestvicah ter vodila Evropsko unijo. Nato pa se je začelo pešanje. Težava je v tem, da pada hitreje kot druge. Zato sta potrebni očiščenje in pomlajenje", je še dejal večkratni zunanji minister RS.
Metka Šinigoj
Komentar
Pokončne osebnosti
Nemški evangeličani so imeli v Dresdnu, najbolj ateističnem mestu dežele, svoj shod. Podobno so naši katoliški predniki pred revolucijo na katoliških shodih tehtali vernost in načrtovali katolištvo med Slovenci. Evangeličanski - maloprej tudi katoliški - kristjani v Nemčiji opravljajo pregled življenja in delovanja Cerkve v družbi. Slovenski kristjani zaradi zaostrenih razmer v družbi in zahtevnega položaja vernih v njej tak shod nujno potrebujemo, kar smo nekateri javno že večkrat rekli. Evangeličani na shodu v Nemčiji so poudarili, da je danes odločilno, da vernik postaja zgled za druge ljudi, po Jezusovi besedi "naj tako sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela..." (Mt 5,16) Danes se kristjani ne moremo sklicevati na nič drugega, saj edino človeška duhovna pristnost in zgled lahko spodbujata tudi druge, da bi temu sledili. Zgled je odločilen v Cerkvi in v družbi.
Ob dvajsetletnici samostojnosti Slovenije je bilo veliko govora o možeh in ženah, ki so zaslužni za to državo. Ob tem so se pokazale tudi stranpoti slovenske državnosti. Tako avtorji prispevkov v študentskem Tretjem dnevu in Druž-ninem Slovenskem času poudarjajo težave na poti k urejeni Sloveniji. Tehtne misli akademika Jožeta Trontelja o etičnosti gredo v smer, ki jo želim podčrtati. Za urejeno državo potrebujemo etične oziroma, po domače, zgledne osebnosti. Te med nami brez dvoma so, žal pa jih ne pustimo ved-
no na ogled in na družbeno ter politično področje. Med njimi so tudi tisti, ki so dali življenja za to državo. Že med drugo svetovno vojno so boj za svobodo slovenskega naroda plačali z osebno žrtvijo na partizanski ali domobranski strani, saj so se uprli terorju nacizma, fašizma in komunizma. To so krvavi, a tudi nekrvavi mučenci nasilja nad slovenskim narodom. Slovenska samostojnost je tlakovana z vztrajanjem v resnici, pravičnosti in poštenosti ter ohranjanjem temeljnih človeških vrednot pristnih, neustrašenih demokratov in človekoljubov, ki so se upirali nečloveškim metodam nadziranja, ustrahovanja in omejevanja svobode ter nedotakljivosti človekovega dostojanstva, se zavzemali za človeške in krščanske vrednote in zanje bili pripravljeni žrtvovati tudi svoja življenja. Zaradi njih smo postali svobodni in neodvisni. Kdaj bodo liki Jožeta Pučnika, Janeza Svetine, Rudija Šelige in drugih rodoljubov tlakovali ulice in trge, mest in vasi svobodne Slovenije? Kdaj bo njihov zgled v naših šolskih učbenikih in v medijskih hišah usmerjal duhovni polet, posebno mladih, ki iščejo pristnih likov, ter jim hrabril njihove boje z vsakdanjo družbenopolitično in povprečniško ujetostjo?
Ne spreglejmo tudi živih zgledov zavzetih mater in očetov, državljank in državljanov, ki na vzgoj-no-izobraževalnem, socialnem in tudi političnem področju kljubujejo lažnosti, povprečnosti in plehkosti medijskih, gospodar-
skih, političnih in drugih povzpet-nežev, ki jim je mar le lastna korist in slava. Žal tudi v Cerkvi zapademo zunanjemu blišču in lažnosti in izpostavljamo za krščanske osebnosti tedna, meseca ali leta ljudi dvomljivega slovesa. To je torej vprašanje pri izbiri ljudi na odločilna mesta v družbi in Cerkvi. Ne le volitve, tudi medijske in druge izbire so preizkus preverjanja zgledov krščanskih in državljanskih kreposti. Preseganje karierizma in iskanje "pravih ljudi za prava mesta", kot rečemo, je podlaga za resnično in pošteno, skratka zdravo družbo. Šteje le dejanski zgled. Ni dobro nasedati cenenim frazam o novih ljudeh, pač pa je treba iskati izkušene, pristne in prave ter jim dati odločno podporo v prizadevanju za resnico, pravičnost in poštenost. Pregovor pravi: Povej mi s kom hodiš in povem ti, kaj si. Če tako čutimo v srcu, bomo hoteli tudi navzven. Da bi "čutil Slovenijo", se moram vprašati, ali čutim resnico, poštenost in pravičnost in jih želim osebno in družbeno tudi zastopati. To je temelj za prihodnost Slovenije in njenih državljanov. Kot sem dejal letos na dan državnosti v Trnovem, so zato potrebni iskrena govorica, odprt dialog in naravnanost, ki vodijo k spravi. Sprava pomeni celovito priznanje resnice o preteklosti, tudi o njenih hudih jamah in breznih. Dialog je pripravljenost na vključitev čim več ljudi v te procese. Iskrenost pa je pogoj, da med nami zavlada beseda, ki ima težo in za njo stoje kritične, zgledne in pokončne osebnosti, po katerih se lahko zgledujejo tudi mladi, za katero potem lahko upravičeno pričakujemo, da bodo naša uspešna prihodnost.
Janez Juhant
Avstrija in narodne manjšine
Po 56 letih zavlačevanja sprejela pomanjkljiv zaščitni zakon
Kljub temu da si je Hitler leta 1938 samovoljno priključil Avstrijsko republiko, nastalo po razpadu avstro-ogrske monarhije po prvi svetovni vojni (1919), brez vsakršnega javnega odpora Avstrijcev, so jo štiri zavezniške zasedbene sile (Velika Britanija, ZDA, Sovjetska zveza in Francija) na mirovnih pogajanjih leta 1955 obravnavale kot žrtev napada Tretjega rajha in jo obnovile v predvojnih mejah, čeprav je povojna Jugoslavija večkrat zahtevala popravo meje oz. priključitev južne Koroške. Namesto popravka svoje severne meje je dosegla vključitev v avstrijsko državno (mirovno) pogodbo, ki so jo sestavili omenjeni štirje "veliki" in jo podpisali skupaj z Avstrijo 15. maja 1955 v gradu Belvedere na Dunaju. S pristopom je postala sopogodbenica tudi tedanja SFRJ.
Sedmi člen mirovne (državne) pogodbe govori o pravicah slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Njegov 3. odstavek se glasi: "V upravnih in sodnih območjih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvaškim ali mešanim prebivalstvom bosta slovenski ali hrvaški jezik dovoljena kot uradni jezik poleg nemškega. Na teh območjih bodo topografski napisi v slovenskem in hrvaškem jeziku kot tudi v nemškem jeziku".
Vse avstrijske vlade so se desetletja izogibale pravični izpolnitvi omenjene obveznosti, čeprav so jo koroški Slovenci stalno pozivali k spoštovanju vseh obveznosti iz 7. člena Državne pogodbe. K temu sta jo spodbujali tudi nekdanja Jugoslavija in nato samostojna Slovenija. Bilo je več poskusov, da bi prišlo do srejemljivega dogovora med vlado in slovensko manjšino, a so vsi, drug za drugim, propadli predvsem zaradi nasprotovanja nacionalističnih političnih krogov na Koroškem. Po odhodu s političnega prizorišča koroškega deželnega glavarja Heiderja se je protimanjšinsko ozračje nekoliko umirilo, tako da se je dunajska vlada odločila lotiti se perečega
vprašanja o dvojezičnih krajevnih napisih in uradnem priznanju rabe slovenskega jezika na določenih krajevnih območjih.
Po dolgotrajnih pogajanjih so vse tri obstoječe politične organizacije koroških Slovencev in predstavniki dunajske vlade dosegli okvirni dogovor (memorandum), ki naj bi služil kot sestavni del novega zakona o manjšinah, na katerega je tokrat pristala tudi
koroška deželna vlada. Po novi temeljiti preučitvi vsebine in ciljev omenjenega memoranduma je konec julija Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) odklonil novi vladni zakon o dvojezičnih krajevnih napisih in javni rabi slovenščine ter drugih ukrepih v zvezi z manjšinsko zaščito. NSKS nasprotuje temu, da je vlada segla po ustavnem zakonu in s tem dokončno zapečatila ureditev dvojezične topografije na Koroškem, medtem ko bi navadni zakon omogočal njegove izboljšave. Novi zakon o manjšinski zaščiti so podprle ostale tri manjšinske organizacije (Zveza slovenskih organizacij, Skupnost koroških Slovencev in Enotna lista slovenskih občinskih svetnikov). Deželni glavar Dorfler je ostro napadel vodstvo NSKS in še posebno njegovega predsednika Valentina Inzka in žaljivo nastopil proti družini Inzko. V avstrijskem parlamentu pa so sporni manjšinski zakon podprli poslanci vseh strank, vključno Zelenih. Kot smo že omenili, je osnova no-
Povejmo na glas
vega avstrijskega zakona o narodnih skupinah v Avstriji dogovor o postavitvi 164 dvojezičnih tabel na južnem Koroškem, slovenščini kot uradnem jeziku ter o še nekaterih drugih ukrepih. Ta dogovor so dosegli in ga v obliki memoranduma podpisali 26. aprila letos državni sekretar Ostermayer, deželni glavar Dorfler in predsedniki treh glavnih organizacij koroških Slovencev. Pred izglasovanjem zakona v parlamentu pa je Narodni svet koroških Slovencev izrazil svoje pravne in politične pomisleke zaradi njegove restriktivnosti in ustavne narave, zaradi česar ne ustreza Avstrijski državni pogodbi. Tudi po mnenju znanih strokovnjakov iz Avstrije, Slovenije in Tirolske se s tem zakonom ADP (Avstrijska državna pogodba) občutno zožuje in izpodbija.
Številni komentarji po izglasovanju omenjenega zakona v dunajskem parlamentu kritično opozarjajo, da so pripadniki slovenske narodne skupnosti 56 let po podpisu ADP, 35 let po zakonu o narodnih skupinah iz leta 1976, ki je uzakonil postavitev 92 dvojezičnih krajevnih napisov, in skoraj deset let po ugodni razsodbi Ustavnega sodišča pričakovali bistveno bolj velikodušno uresničitev 7. člena ADP in pravičnejšo rešitev. NSKS se jasno opredeljuje za ureditev krajevnih tabel, zato boli neupoštevanje nadaljnjih 110 krajev.
Avstrijska vlada se je torej odločila, da z zadnjim zakonom vsaj delno uresniči mednarodne obveznosti iz Avstrijske državne pogodbe, čeprav je vedela, da je slovenska manjšina upravičeno pričakovala več. To pomeni, da se bo manjšina morala še naprej zavzemati za nadaljnjo uresničitev svojih pravic.
Predstavniki vlade Republike Slovenije so v običajnem diplomatskem jeziku izrazili zadovoljstvo, da je Avstrija sprejela nova zaščitna določila v korist slovenske narodne skupnosti na Koroškem, in obenem pričakovanje, da bodo v prihodnosti sledili še drugi pozitivni ukrepi v korist manjšini.
Alojz Tul
Evropski strahovi in zapiranje mej
Pred dobrim tednom je Danska - upati je, da le začasno - pričela izvajati nadzorna mejah s sosednjima državama Nemčijo in Švedsko s pojasnilom, da se ni mogoče drugače upreti organiziranemu kriminalu. Uradni Bruselj se je zavil v molk, pa tudi sicer novica ni sprožila več kot toliko odzivov, očitno zaradi šoka, da se je kaj takega sploh zgodilo. Schengenska odprava mej je vsekakor eden največjih dosežkov Evropske unije, ki ponovni nadzor meja dovoljuje, vendar le v izjemnih primerih. Več kot neprijeten danski ukrep pa vzbuja skrb zaradi siceršnjega obračanja evropskih držav v tisto politično desnico, ki jo označujemo z desničarskim populizmom oziroma nacionalizmom. Ta v volivcih podpihujeta sovražno mnenje o Evropi, ki je menda kriva za vse nižjo življenjsko raven, pogostomapa imata skrajno odklonilen odnos do priseljencev, do narodne in verske drugačnosti, ko že lahko govorimo o ksenofobiji, homofobiji, romofobiji, skratka, o strahu in ogroženosti pred vsem, kar je takšni miselnosti tuje in zaradi tega nevarno. Ob vsem tem se ni mogoče izogniti nelagodju ob dejstvu, da so v novi Evropi še vedno možni tisti strahovi in nagibi, ki so še posebej v prejšnjem stoletju povzročili toliko razdejanja, uničenja in gorja. Evropski človek namreč neverjetno strpno prenaša težo življenja, tako strpno, da bi bilo dosti bolje, ko bi problematiko reševal sproti in ne bi dopuščal, da se ta kopiči preko vsake mere vse tja do neznosnosti, vendar se raje zapre vase ter se vse
bolj boji vsega od zunaj, in to na osebni kakor tudi narodnostni ter državni ravni. In tako se zapiranje stopnjuje, stopnjuje pa se tudi strah pred drugimi, dokler ni mera polna in se včerajšnje umikanje lahko prelevi v nestrpnost navzven, ki lahko doseže velikanske dimenzije, kar dokazujeta prva in druga svetovna vojna. Seveda sedaj ta nevarnostne obstaja, toda zapiranje ježe v majhnem obsegu škodljivo in ga je bolje v kali zatreti. Ne smemo pozabiti, da smo ustvarili novo Evropo prav zato, da bo konec strahov in bomo slednjič zaupali drug drugemu ter skupaj reševali sprotne probleme. Vsekakor pa je za to potrebna zavest, ki ne gleda samo nase, ampak ukrepa v skupno dobro vseh in torej nikakor in nikdar enostransko in v skrbi zgolj zase. Danski primer dokazuje, da je v marsikom občutek za skupnost razmeroma šibek, saj v tej skupnosti vidi kratenje lastne suverenosti, zato naj bi bilo torej bolje, da sebe rešuje vsak sam, ker ga nihče drug ne bo. Res je, v državah ene ideologije je skupnost utesnjujoča in duši razvoj, toda v demokraciji skupnost ni prisila, ampak je sporazumno sprejeta odločitev. V tej luči najnovejšega zapiranja mej nikakor ne gre podcenjevati, pa tudi demonizirati ne. Toda na pojav je treba resno opozoriti, ker gre gotovo za zelo kočljivo razpotje: na eni strani odprta in svetla skupnost zaupanja, na drugi strani pa strah, vimenu katerega ne bi smeli nikoli ukrepati.
Janez PovSe
imamih Florjan Vogrič
Lepa obrt iz nekdanjih kmečkih dni
Ljudje so pri kmečkih opravilih vedno uporabljali koše iz vrbja, na primer pri obiranju češenj ali drugega sadja. Danes malokdo plete koše in košare sam doma. Na Goriškem jih plete Florjan Vogrič, ki me je prijazno sprejel na svojem domu, za kar se mu iskreno zahvaljujem. Florjan se je rodil 11. januarja 1936 v Števerjanu in živi z ženo Bruno v Pevmi že od leta 1965, odkar sta se poročila. Na svojem domu ima veliko pletenih košar, pa tudi manjših okrasnih predmetov.
Koliko časa že pletete koše in
kdo vas je naučil te obrti?
Približno šestdeset let. Začel sem takrat, ko sem še obiskoval osnovno šolo v Števerjanu. Moj stric in moj oče sta pletla košare. Oče me je nato naučil te obrti, čeprav sam ni pletel tako majhnih in natančnih izdelkov, kot jih pletem jaz sedaj. Večinoma je izdeloval bolj grobe koše, ki smo jih uporabljali za češnje, krompir ali drva. Počasi smo vsi štirje bratje začeli plesti. Spominjam se, da je moj starejši brat Lucijan v osnovni šoli spletel prav lep 'oprtnik'. Takrat smo namreč morali za ročno delo nekaj sami izdelati. Oče mu je pomagal le tako, da mu je pripravil dno iz lesa in zvr-
poganjati listki, sem vsako posebej olupil. Letos sem jih olupil približno petindvajset tisoč. To so iste beke, ki so jih nekoč kmetje uporabljali pri vezanju trt. Sedaj uporabljajo kmetje v vinogradih plastiko, zato mi dajo beke rade volje. Če jih ne bi porezal jaz, bi jih morali sami, ker se beka spremeni v drevo, če je ne obrežeš vsako leto. Ker kmetje nočejo plačila, jim spletem kakšno košaro. Doslej sem v svojem življenju verjetno spletel že par tisoč košev.
Kako pravzaprav pletete koše? Najprej je treba pripraviti beke in izbrati šibice primerne velikosti. Za večji koš rabim debelejše in daljše beke. Dno naredim iz debelejših šib, ki jih zvežem. Preden začnem plesti koš, dam beke v vodo, ker se morajo močiti najmanj dve uri, drugače se lomijo. Za en koš porabim od dvesto do dvesto štirideset bek. Koš spletem v dobrih dveh urah, a vsaj tričetrt ure
porabim za pripravo bek, ker jih spravim v snope, seštejem in dam v vodo. Štejem pa približno takole: če imam trideset pokončnih bek, reber, moram pripraviti tudi trideset bek, s katerimi pletem v vodoravni smeri. Do vrha porabim enkrat, dvakrat ali včasih tudi trikrat po trideset bek. Včasih dam med en snop in drugega nekaj neolupljenih bek, tako da nastane črta temno rjave barve. Ali so vas že kam povabili, da bi prikazali to obrt?
Večkrat so me že povabili na šole. Bil sem v Pevmi, na Plešivem, v Fari, na kmetijski šoli v Gradišču in vRomansu. Povabili so me tudi na 'šagre'. Dvakrat sem bil na prazniku v Medji vasi, dvakrat tudi na Likofu v Števerjanu. Včasih grem tudi h kakšnemu kmetu, ko so odprte kleti; letos sem bil pri bratu. Razstavljal sem tudi v Kulturnem domu v Gorici.
Bee
tal luknjice za vrbje, nato pa je oprtnik spletel brat sam.
Meni je veselje do pletenja ostalo. Verjetno sem imel več časa kot ostali bratje. Vsako leto kaj spletem, odkar sem v pokoju, pa imam več časa in več pletem.
Postopoma sem začel plesti vedno manjše predmete, bolj natančne, čeprav nisem obiskoval nobene šole ali tečaja za pletenje.
Nekaj ljudi sem jaz naučil plesti, tudi nekega prijatelja iz Slovenije. Njemu je obrtniška zbornica v Sloveniji dala dovoljenje, da izdeluje košare. Sam tega nimam, ker to počenjam bolj za hobi in predvsem pletem takrat, ko imam čas: pozimi ali ko dežuje.
Ste naučili pletenja tudi svoje sinove?
Moj mlajši sin Marjan je včasih spletel kaj malega.
Moj vnuk Peter zna plesti, a nima časa, ker ima veliko obšolskih dejavnosti.
Nekaj košar pa je vendarle naredil.
Katere predmete pletete poleg košev?
Pletem različne predmete: podstavke za lonce, košare za blazini-
Prinesli so mi okvir zanj in potem sem ga spletel. Potreboval sem tri dni, da sem ga dokončal. Bratu, ki ima gostilno v Števerjanu, sem spletel koške za "grisine". Spletel sem tudi kakšno igračo za vnuke, pa tudi jaslice. Tudi letos bi rad spletel kaj podobnega do Božiča, a žal imam vse manj časa.
Včasih tudi popravljam stare koše. Žena hodi vsak dan na trg v Gorico in kdaj pa kdaj ji prinesejo žene iz Brd kakšen koš, da jim ga popravim. Jeseni sem popravil dvanajst košev.
Koliko košev približno spletete v enem letu?
Odkar sem v pokoju, jih spletem približno dvesto. Prej sem jih spletel od dvajset do trideset na leto, a takrat nisem imel toliko materiala, s katerim bi lahko pletel. Sedaj je drugače. Pozimi, januarja in februarja, sem dva meseca rezal 'beke' (vrbje) v Števerjanu. Doma sem jih postavil v pokončne vaze in dolil malo vode. Veno vazo gre od 450 do 500 debelih ali od dvesto do tisoč tanjših bek. Ko so začeli marca
ce, na katerih klekljajo idrijske čipke - naredil sem jih za klekljar-sko šolo v Gorici -, oprtnike in vse, za kar me ljudje prosijo, naj
izdelam zanje, ter tudi vse, karmi pride na misel. Spletel sem že voz za konjsko vprego za štiri osebe.
imamu Prof. Maja Brajkovič in učenci
O moderni različici Andersenove pravljice Cesarjeva nova oblačila
občinstvo, se te malce loti trema, toda ko začutiš, da te publika posluša in občuduje, te navdajajo krasni občutki, ki izbrišejo strah in pripomorejo k temu, da daš najboljše od sebe. To je zares zanimiva, enkratna izkušnja. Ko sem v vlogi kralja moral stati pred občinstvom v spodnjih hlačah, mi je bilo kar malce nerodno. Koliko je bilo adrenalina v vas? Kako ste premagovali psihološke ovire, ki so vedno prisotne v nastopajočih?
Učenci: Najprej smo bili vsi malce v zadregi, toda ko smo začutili in videli, da nam gre dobro in da smo uspešni, smo bili zadovoljni in ni se nam zatikalo. Ena od tehnik za premagovanje strahu pred nastopom je vsekakor ta, da gledaš v neko točko nad publiko, in to
Foto DPD
res pomaga.
Prav gotovo radi hodite v gledališče. Ste raje gledalci ali igralci?
Učenci: Absolutno se vsi strinjamo, da je lepše biti igralec, imeti svojo vlogo na odru!!! Kot igralec se ne dolgočasiš, saj si prežet z adrenalinom, prejemaš aplavze, se zabavaš.
Luka, ti nisi imel nobene vloge v igri. Pa povej kot gledalec, katera vloga ti je bila bolj všeč in kdo je bil najbolj prepričljiv. Učenec Luka: Mislim, da so se vsi dobro odrezali.
Če bi morali sami sestaviti gledališko igro, o katerih človeških hibah bi se radi razpisali in katere vrednote bi poudarili?
Učenci: Razpisali bi se o pohlepnosti, o tej strastni želji, da bi imeli vedno več dobrin in denarja. Poudarili pa bi radodarnost, prijaznost in prijateljstvo.
Za konec nam še zaupajte, kako se glasi vaš življenjski moto.
Učenci: Živi polno, ker je življenje kratko. /Zabavaj se pri vsem, kar delaš. /Brez dela ni jela. / Vaja dela mojstra. / Vsi za enega, eden za vse.
SG
V	prostorih nižje srednje šole Ivana Trinka v Gorici smo se pred nedavnim pogovarjali s profesorico Majo Brajkovič in z učenci 2. B razreda
o	Andersenovi pravljici Cesarjeva nova oblačila, ki so jo sami predelali, pripravili in tudi uprizorili. Najprej so se z njo predstavili v župnijskem domu v Doberdobu, potem pa spet v Gorici, in sicer v Kulturnem domu na prireditvi ob koncu šolskega leta. Konec junija so se s predstavo udeležili 9. Zamejskega festivala amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah in doživeli prav lep uspeh. Strokovna komisija jim je dodelila 2. nagrado v Otroški kategoriji, v katero so pač po starosti igralcev spadali in v njej tekmovali.
Kako se je porodila zamisel o uprizoritvi te pravljice in zakaj ste izbrali prav to pravljično pripoved?
Prof. Maja Brajkovič: Letos sem si zadala kot učni cilj to, da bi učenci na drugačen način spoznali, kaj je gledališče, kako se ustvarja gledališče, katere osebe ga poustvarjajo. Najbolj se mi je zdelo primerno, da bi sami ustvarili gledališko igrico, da bi bili sami odgovorni za luč, zvok, kostume, scenografijo, glasbo in za vse, kar spada k odrski postavitvi. Zato sem v šolo prinesla nekaj predlogov, jih prebrala, porazdelila učence po skupinah in jih povabila, naj sami nekaj zapišejo, ali na podlagi zgodbic, ki sem jih prebrala, ali pa naj ustvarijo sami nekaj novega, povsem drugačnega, svojega. Iz tega je potem nekaj vzklilo.
Niste imeli gledališke delavnice, temveč je vse to nastajalo med učnimi urami. Je tako? Prof. Maja Brajkovič: Tako je, niti ene učne ure nismo žrtvovali. Prebiranje pravljice, zapis pogovorov, njena uprizoritev: vse to je del našega letnega učnega načrta, le da je program izpeljan na
blika razumela. Pogosto nas je tudi opozarjal, naj ne kažemo hrbta publiki. Zelo pa ga je motilo, če smo se med nastopom hahljali cesarju.
Kdo je bil odgovoren za scensko podobo predstave? Ali ste imeli s tem veliko dela? Učenci: Za sceno smo deloma poskrbeli sami, saj smo pri likovni vzgoji izdelali ogledalo, pravzaprav le okvir, saj je bilo ogledalo brez zrcala. Ko je ošabni kralj ogledoval svojo lepoto, sta bila na odru dejansko dva kralja, eden je bil odsev drugega. Za 'para-vanček' in mizo je poskrbel gospod Tabaj, stolice smo si izposodili v šoli.
Besedilo je postavljeno v modeme čase. Kateri je vaš najljubši stilist?
Učenci: Armani, Dolce Gabbana, Gucci, Valentino.
Sam kralj pa pravi: 'Osebno se ne
dati, ali so vam tuje ali se srečujete z njimi vsakodnevno?
Profesorica Brajkovič: V naši pravljici smešimo predvsem človeško naivnost, puhlost, ošabnost, torej tiste napake, ki so prisotne povsod v naši dmžbi, bodisi v vsakdanjem življenju kot v medijih. Povsod je velik poudarek na navideznosti, vsi so prevzeti od skrbi za svojo zunanjost, zanemarjajo pa svojo notranjost, pozabljajo na svojo človeškost.
Mislim, da smo to najbolj osmešili v tej pravljici.
drugačen, bolj kreativen način. Mislim, da so se otroci s tovrstno izpeljavo programa tudi osebnostno obogatili.
Kdo je sestavil različico Andersenove pravljice? Bi mi jo kdo na kratko obnovil in predvsem predstavil njeno bistveno sporočilo?
Učenci: Bistveno sporočilo je to: ni pomembno, da je človek zunanje lep, pomembnejše je to, kar je v njegovi notranjosti.
Kako je nastajala dokončna oblika igre? Skozi katere faze ste morali iti?
Učenci: Skupina deklet je sestavila igro. Vsebina nam je bila takoj všeč.
Skupaj smo jo predstavili profesorici kot zgodbo, ki bi jo lahko priredili. Zdela se nam je najprimernejša. Tudi profesorica je bila istega mnenja. Poskusili smo jo uprizoriti. Na začetku nismo natančno dodelili vlog. Vsak izmed nas se je preizkusil v različnih vlogah, tako da je prišlo celo do dveh cesarjev in do treh Valentinov. V končni fazi sta profesorica Brajkovič in izkušeni ljubiteljski igralec, član dramskega odseka PD Štandrež, Božidar Tabaj, odločila, ali smo sposobni izoblikovati like iz dodeljenih vlog. Do kreganj ni prišlo. Ta faza je bila najdaljša, saj smo stalno kaj spreminjali, popravljali besedilo in mu kaj dodajali.
Koliko časa ste potrebovali za pripravo gledališke igre? Učenci: Približno dva meseca. Vidno je, da vam je bila pisana na kožo. Kdo se je po vašem najbolj vživel v svojo vlogo in zakaj?
Učenci: Najbolj so se vživele v svojo vlogo plesalke. Uprizorile so zelo lep ples, to pa pomeni, da so sposobne in da imajo ples vkr-
ukvarjam veliko z modo, moj najljubši stilist je vsekakor Armani'.
Ali je tudi med vami kdo tako obseden z lepimi oblekami in preoblačenjem in pozabi zaradi tega na svoje šolske obveznosti?
Učenci so na to vprašanje odgovorili neverbalno z deloma prikritim hihitanjem. S tem so nam jasno povedali, da so vsi malce obsedeni z oblačenjem in z modo.
Pisatelj Andersen v tej pravljici smeši še druge človeške napake. Jih znate našteti in pove-
Poanta te pravljične zgodbe je prav ta, da ni pomembno, kakšni smo na pogled, pomembne so naša notranjost, čustva in vrednote.
Osebno sem videla najprej predstavo v Doberdobu. Med nastopom ste bili prepričljivi, gotovi in sporočilni. Dvorano ste napolnili z valom pozitivne energije in mladostniške zagnanosti, navdušenosti in pristnosti. Ko sem potem spraševala otroke nižje srednje šole iz Doberdoba - gledalce - o njihovem mnenju, so bili vsi izredno navdušeni. Vam je stik s publiko vlil še dodatne energije, da ste bili še bolj učinkoviti kot na vajah? Učenci: Med vajami smo bili bolj sproščeni, ker ni bilo publike in nismo še imeli kostumov. Bilo je lažje. Ko je treba na oder in pred
vi.
Kdo pa je pripravil ples, ki je prijetno popestril igro? Učenke: Najprej smo skupaj izbrale pesem Waka, waka. S sošolkami smo izvirni ples pevke Shakire predelale, nekaj smo prevzele iz originalnega videa, nekaj prvin pa smo kar same dodale.
Imeli ste odličnega režiserja, je bilo težko priti do njega? Učenci: Naš režiser je bil Božidar Tabaj, on je "nono" naše sošolke Jane. On je umetniško vodil ta naš gledališki podvig in bilo je za-
res 'super'!
Kako je potekalo delo s takim odrskim veteranom?
Učenci: Bilo je zares zanimivo! To je bila popolnoma nova izkušnja. Režiser je bil zahteven, morali smo se zares potruditi, toda vse nam je bilo v veselje, ker so bili rezultati takoj vidni.
Katere vaše napake je najbolj popravljal, kateri so bili najpomembnejši in najpogostejši nasveti?
Učenci: Popravljal nam je predvsem izgovarjavo. Svetoval nam je, naj govorimo počasneje, glasneje in zelo razločno, da nas bo pu-
14. julija 2011
Kristjani in družba
Nagovor Janeza Juhanta na župnijskem vrtu v Trnovem 24. junija 2011
Na poti k solidarni družbi
Kaj je solidarnost?
Solidarnost ima mnogo obrazov, vsi se stekajo v vprašanje, koliko in kako smo človeški. V srednjem veku je solidum pomenilo trdno vez ljudi, ki daje vsem v družbi gotovost, trdnost in varnost. Solidarnost torej pomeni povezanost oziroma zavezanost drug drugemu. Slovenci smo po raziskavah pripravljeni kaj dati za druge, ko gre za to, ali bomo sprejeli sočloveka, ki je drugačen, pa se izkažemo kot dokaj sebični. Sedanja oblast s svojo ozkostjo in izključljivostjo morda zato le ni taka posebnost, pač pa vrh ledene gore slovenskega družbenega čutenja, kar je lahko tudi spraševanje vesti ob dnevu državnosti. Občutljivost za to, kar predstavlja solidarnost, potrjuje tudi bojkot Lecha Walense na sprejemu pri ameriškem predsedniku Baracku Obami, češ ali ste "zahodnjaki" sploh solidarni z nami, nekdanjimi komunističnimi zatiranci - saj samoumevno sprejmete vsakega, ki se dela demokrata, če je to za vas politično primemo oz. oportuno. Ali je solidarnost zgolj povezanost za uveljavljanje svojih političnih ali drugih ozkosrčnih ciljev, kot je npr. solidarnost bogatih ali post-komu-nistov in vseh levičarjev sveta, za ohranitev pridobitev njihovih revolucij? Je solidarnost zgolj družinska, sosedska ali nacionalna? Spomnimo na poljsko Solidarnost, ki je v osemdesetih letih 20. stoletja ustvarila pogoje za prenovo poljske družbe. Njen uspešni razvoj je zagotovilo poimenovanje pravih problemov v propadajočem komunizmu. Podobno so dvigali duha upori delavcev v naših podjetjih, ko so namesto nedejavnih uradnih sindikalistov nastopili tisti, ki so se resnično zavzeli za njihove probleme. Poljaki so s Solidarnostjo spremenili Poljsko in svet, saj so v gibanju videli rešitev svojih problemov. Brez dvoma ima zasluge za to tudi papež Janez Pavel II., ki se
je tako na Poljskem kot v Vatikanu dejavno zavzel za stiskane, obrobne in prizadete po vsem svetu. Tudi gibanja Mahatma Gandija ali upor ameriških črncev pod vodstvom Martina Luthra Kinga so delovala na solidarnosti, ki sta jo voditelja ustvarila med ponižanimi in zatiranimi in jih tako nagovorila k njihovemu dostojanstvu in odgovornosti. Slovenci si moramo na poti k solidarnosti najprej razjasniti, kaj pomeni "končati revolucijo", in se vprašati, ali smo sposobni vživljanja v drugega (empatijo) in hočemo dialog.
Končanje revolucije Prvi in verjetno najtrši oreh, ki ga bo treba streti, če hočemo priti do bolj solidarne družbe, je končanje revolucionarne logike, ki kot Damoklejev meč visi nad našim družbenim nebom. Z vidika formalne demokracije je nesprejemljivo, da se nekdanji obla-
stniki ali njihovi nasledniki obnašajo, kakor da imamo še vedno totalitarni sistem. Ta logika se je zaostrila z vlado levega trojčka, ki je nastajal, volilno zmagoval in zdaj tudi vlada na podlagi revolucionarne logike, kar pomeni dejansko vlado manjšine nad večino, izključevanje drugih, ne-transparentno vladanje in sprejemanje in odločanje iz ozadja. V komunizmu je bil vrh piramide odločanja v tajni policiji. Sedanja oblast ni zaman odlikovala nekdanjega šefa tajne policije in skušala zapreti arhive. Družba s takim političnim predznakom ne izključuje le vseh drugače mislečih, pač pa izključuje vse in skr-
bi za solidarnost le med peščico svojih. Zato je tudi zmotno govoriti o solidarnosti v nekdanjem režimu, kjer je vsakdo vohunil za vsakim. Kako varljiva sta bila domnevna socialistična solidarnost in bratstvo, potrjuje sedanji privatizacijski razpad, ki slovensko družbo spreminja v družbo peščice bogatih in privilegiranih in rastočo množico nemaničevin celo brezpravnih marginalcev. Očitno to ni bilo pristno oziroma bilo je zlagano, saj so se vsi nekdanji vodilni prelevili v borce za svoje privilegije. Tako se izključevanje le še razrašča v svetovno liberalistično obvladovanje bogatih nad revnimi, kar je še bolj izrazito ravno v tranzicijskih deželah (npr. Rusija, Srbija, Slovenija). Kako torej vzpostaviti družbeno solidarnost, če še vedno namesto dialoga, o katerem govorijo zdaj celo sedanji oblastniki, prevladuje le logika izključevanja drugačnih. Zdi se, da so nekateri pripravljeni pustiti vso družbo raje propasti, kakor da bi stopili v dialog o osnovah nacionalnega razvoja. Čeprav bi nekateri radi to podtaknili tudi opoziciji, je treba jasno povedati, da je stranka Janeza Janše tako v tem kot v prejšnjem mandatu ponujala politično sodelovanje tudi s post-komunisti, kar bi pospešilo proces sodelovanja in sprave. Odpuščanje, sprava in vživljanje v druge
Ameriški filozof Jeremy Rifkin je prepričan, da bo vživljanje vedno bolj povezalo človeštvo, čeprav tudi sam ugotavlja, da smo glede tega marsikje šele na začetku. Nemški zdravnik in psihia ter Joa-chim Bauer ima vživljanje v drugega za odločilni način preživetja človeštva, ker celo človekovi geni sodelujejo. Zavrača prepričanje, da v živalski in človeški družbi vse poteka po načelu izključevanja in izrivanja slabotnejših, kar je bilo enostransko gledanje pristašev skrajnega liberalizma, ki se je širil
v	dobi industrializacije. Posledi-
ce so bile revolucije in izključevanje drugih. Človeški in živalski geni sodelujejo in to velja za ves živi svet, zato so Darwinovi primeri izločilne tekmovalnosti le del življenja. Prenehati je potrebno z revolucionarnimi metodami izključevanja in začeti je treba sodelovati, saj le solidarna družba omogoča spoštovanje dostojanstva vsakega človeka. Sposobnost vživljanja v drugega človeka je tudi pogoj za popravo preteklih krivic, pokop vseh mrtvih in graditev solidarnostne družbe. Sprava utrjuje spoštovanje človeškosti in spodbuja k sodelovanju. V tem duhu se krepi velikodušnost in čut za družbeno odrinjene. To niso le izbrisani in istospolni, pač pa tudi vse žrtve vojne in revolucije in druge žrtve tiranske in vsake druge oblastne samovolje. Sprava zahteva tudi dogovor o tranzicijskih krivicah preteklim in sedanjim žrtvam, ki so se zgodile vsem, ki so izgubili svoje imetje, delavcem, invalidom, in drugim oškodovancem gospodarske in politične samovolje. Solidarna družba terja od demokratov, da se postavijo po robu takšnemu ravnanju. Ni res, da se ne da v politiki in družbenih procesih nič spremeniti. Če ohranjamo in gojimo vero v človekovo dostojanstvo, se bomo pripravljeni upirati tudi krivicam na političnem, gospodarskem in medijskem področju. Z računanjem, kako se bo najbolje izšlo le nekaterim izmed nas, postajamo vse bolj siromašni ljudje. Izključevanje drugih je namreč največja ovira na poti k solidarnostni družbi.
Dialog
ljudje kot bitja govorice iščemo pota do drugih. Romano Guardi-ni pravi: "Govorica ni sistem znakov za sporazumevanje, s pomočjo katerih bi dve monadi (dva osebka, J. J) stopili v izmenjavo, temveč je smiselnostni prostor, v katerem živi vsak človek. Je takšna povezanost smisel-nostnih likov, ki določajo nadin-dividualne zakonitosti, posameznik se vanjo rodi in ona ga oblikuje". Najtežje je gluhim ušesom, ljudem, ki govorijo drug mimo drugega. V govorici se odpiramo v svet drugega, začutimo njegovo človeškost in dajemo globlji človeški smisel tudi svojemu početju. Med nami se ustvarja pravi resnični svet, v katerem imajo besede težo in veljavo, saj vse z besedo drug drugemu za-
vežemo in prevzemamo odgovornost drug za drugega. Resnica postaja skupni prostor in govorica kraj osebnostnih srečevanj. Zato je nujno vprašanje, koliko je naša medosebna, med-politična in med-nazorska govorica tak smiselnostni prostor. Odkod posameznikom v družbi vnaprejšnja pravica, da lahko pavšalno oblajajo ljudi drugačnega mišljenja samo zato, ker mislijo drugače, ne da bi se sploh vpraša-
li, kaj je to mišljenje in zakaj je drugačno. Včasih se zdi, da nekateri sploh ne govorijo normalne govorice, saj niti ne priznavajo normalnih pogojev dialoga, ki vključuje, da ima tudi drugi kaj prav in je obenem tudi omejen. Le če spoštujemo smiselnost govornega prostora, so meje in okviri govorjenja in tudi poti k resnici odprti. Zato smo upravičeno razočarani nad družbenim prostorom, ki nekaterim sploh ne pusti do besede, ki izključuje tiste, ki si prizadevajo za resnico in izganja družbene preroke. Kdaj bomo torej začeli proces dialoga in ubesedili usedline nesmiselnosti in razočaranj ter stopili skupaj na pot smiselnosti dialoškega bivanja v tej državi?
Tak dialog bi se zelo okrepil, če bi iskali dialoške koalicije, ki bi utrjevale poti dialoga, spodbujale preseganje preteklih ločitev in zmanjševale napetosti v družbi. Takšno politično soglasje je podlaga tudi za dialog na vseh drugih ravneh družbe in pogoj za delovanje družbe in države. Pot k
solidarnostni družbi je dolgotrajna in zahtevna, a je za vse državljane signal in upanje, da drug drugega jemljemo resno in odgovorno, ker hočemo politično modro in konstruktivno graditi prihodnost družbe in se pogovarjati o primernem mestu vsakega, posebej mladih v njej. Za mlade bo to upanje, da se gradi nova družba, družba dialoga, ustvarjalnosti in sodelovanja in tako tudi družba njihove priložnosti. Sprašujem se, kako more intelektualec, ki ima realno moč svobodne besede, spodbujati sovražni govor, ki ne sodi na njegovo raven. Dialoga z istimi pač ni treba voditi, saj gre le za trobljenje v isti rog, kot pravi ljudski rek.
Dialog z Bogom Kristjani in verni smo neke vrste posebneži tega sveta. Vzdržujemo duhovne in materialne dobrine, ki jih radi porabljajo tudi tisti, ki se iz nas norčujejo ali celo pljuvajo po krščanskih vrednotah, a se jih po potrebi tudi sami poslužujejo. Vzamejo si, skratka, tisto, kar jim ustreza, ne da bi jih skrbelo, kdo bo kaj zagotavljal. Danes se zdi, da postaja to prevladujoča miselnost, s katero se ujema vedno več ljudi. Njena značilnost je iskanje le svojega prav, svojih pravic, uveljavljanje svojega mnenja. Ob tem se postavlja vprašanje, kdo bo vse to zagotavljal. Zdi se, da nekateri verjamejo, da je mogoče družbo graditi le na jemanju, čeprav se potem pokažejo posledice. Te niso samo obubožanje številnih in propadanje celotne družbe, pač pa tudi duhovna razklanost tistih, ki niso pripravljeni graditi solidarne družbe. Njihovo duhovno stanje zahteva psihiatrične obdelave in množičnost teh pojavov lahko postaja tudi družbena psihoza. Zdi se, da smo v Sloveniji že blizu tega. Izhod pa seveda ni izključevanje drugih in drugačnih, pač pa le dialog in dogovor. Po osebnem prepričanju pa ta zelo težko steče, če ni tudi pogovora z Bogom. Zato se bomo Slovenci na poti k solidarni družbi morali začeti pogovarjati ne le o obdelavi preteklosti, pač pa tudi o tem, na kakšnih duhovnih temeljih smo pripravljeni graditi skupno prihodnost.
Janez Juhant (foto JMP)
Stefan Tonkli 1908-1987
Nekaj spominov na Jamlje in Grahovo ob Bači (3)
Dne 21.11.1936. leta sem prišel na Grahovo na Tolminskem. Poleti 1937 so me poklicali na kvesturo v Gorico. Nisem vedel, kaj hočejo. Ko sem šel mimo Katoliške knjigarne, sem naletel na inženirja Rustjo. Povem mu, kam grem. "O, le pojdi - mi pra-
vi	- sprejel te bo kakor očka ". Ko pridem na kvesturo in pridem na vrsto pred kvestorjevo pisarno, vidim, da na vratih piše: "Qui si saluta romanamente". Vrata se odpro in pozdravim na pol "romanamente". V pisarni sta kve-stor in tajnik. Kvestor pravi: "Vi ste"? Povem ime in priimek. Kvestor meni: “Lei e' nato anti-italiano e antifascista". Jaz: "Ni mogoče. Prej sem bil na Krasu v neki zakotni vasi, v Brestovici; mene skoraj nihče ne pozna. Zdaj sem pa le malo časa na Grahovem". Kvestor: "Vaspa mi poznamo" in reče tajniku: "Prinesi njegov fascicolo (snopič) ". Kvestor vzame v roke in začne naštevati razne moje protiitalijanske in protifašistične grehe.
Omejiti se moram na stvari, ki se tičejo Jamelj. Tisti, ki so že imeli opraviti s kvesturo, npr. Polde Kemperle ali moj sosed v Pod-melcug. Peter Šorli, so rekli: "Na kvesturi se govori tako: Primum negare... " To sem vzel v poštev in sem sklenil, da bom takole govoril: Primum negare, secun-dum negare, tertium priznam, kar je meni v prid, quartumpriznam stvari, ki nimajo pomena. Npr. tisti dan je bilo nebo popolnoma jasno, čeprav je bilo v resnici na pol oblačno... Kvestor začne nekaj naštevati, pa ko pogleda na uro, pravi: "Zdaj bo na Travniku po radiu govoril Duce, ali ga greste tudi vi poslušat"? Jaz: "Cegre Vaša Šinjorija - grem še jaz, kaj bom delal tu sam". Ko pridem na Travnik, se mi je zde-
lo	sramotno, da bom moral poslušati kričavega dučeta med drugo množico (ki je bila pa precej majhna). Zato sem se ustavil, ko sem prišel po Raštelu, na desni strani na pločniku. Ped prefekturo sem zagledal kvestorja in
ob njem je bil najbrž prefekt. Kvestor se je ozrl proti meni in z njim prefekt kotna nekak corpus delic-ti. Med tem je prišel po Raštelu msgr. Berlot in se ustavil ob ostali množici. Duce je začel govoriti oziroma kričati. Zvočnik je bil slab, zato se ni vse razumelo, kaj je hotel dučepovedati svojim podložnikom. Jaz sem dobro razumel to, da je rekel: "Odkar je v Jugoslaviji nova vlada, so se razmere med nami zboljšale". Če me bo kvestor vprašal, ali sem slišal in razumel dučeta in mu rečem, da sem slišal, da so se razmere z Jugoslavijo zboljšale, bo najbrž mislil, da se norčujem. Ko je duče končal s svojo modrostjo in sem se vrnil na zaslišanje, me kvestor o tem ni vprašal. Najbrž tudi on ni vsega razumel, kaj je povedal škripajoči zvočnik.
Ko se je izpraševanje nadaljevalo, kvestor ni govoril kot očka, kot mi je rekel inž. Rus tj a, ampak je kričal na vso moč, da sem mislil, da se sliši po vsej Gorici. Na Grahovem je bila pred cerkvijo ob šoli helio-terapična poletna kolonija za ljudskošolsko mladino z urad-
nim naslovom "Colonia eliote-rapica fascista". Šorliju sem omenil, da v tisti koloniji ni vse vedenje primerno. Peter Šorli, pod-melški župnik, je to omenil v govoru ob prvem obhajilu otrok. Takoj je bil ogenj v strehi. Kvestor mi je očital, da sem jaz Šorlija naščuval, naj zadevo omeni v cerkvi, jaz se pa nisem vdal in sem trdil, da je pač Šorlijeva zadeva, ne pa moja. Kvestor je pa
vztrajal na tem, da sem jaz Šorlija naščuval, da bom sam krit. Ker Šorlija nisem naščuval, se nisem vdal, četudi je kvestor kričal na vso moč. Nazadnje je rekel: "Lei
e' duro come questo muro -in je pokazal v zid-, vsi so popustili samo vi ne". Pogledal sem v zid, da bom videl, kako je 'duro'. Na oči se ni poznalo, kako je zid 'duro', Kvestor pa nadaljuje: "Znate italijansko"? "Nekaj znam, pa bi moral znati več Kvestor". "In zakaj ne znate več"? Jaz: "So razni vzroki, celo gospodarskega značaja". Kvestor: "Kako to"?Jaz: "Ne dobivam nobene kongrue,
imam malo denarja, če bi dobil kongruo, bi si naročil Osservato-re Romano, ki je pisan v elegantni italijanščini. Vsak dan bi ga bral, tako bi znal več, ker pa kon-
grue ne dobivam, Osservatore Romano ne berem in tako znam manj". Kvestor: "Če boste šel po tej poti, kongrue tudi dobili ne boste"! Jaz: "Dobro, bom pa skušal živeti brez tiste kongrue". Kvestor je menda mislil, da bom jokal, ko je rekel, da kongrue ne dobim (saj je bilo menda kakih 60 slovenskih duhovnikov, ki je niso dobivali). Ko je kvestor slišal, da sem rekel dobro, je zavpil na vso moč: "Non v a bene, va molto male"! Potem mi je gospod kvestor iz mojega fascicolo -svežnja prebral razne grehe proti Italiji za kakih deset let nazaj. Omejim sesamo na tiste, ki se nanašajo na Jamlje, čeprav mi gospod ni pri vsakem povedal, da se je zgodil v Jamljah.
1) Niste hoteli blagosloviti prstanov, ko so pobirali za Abesinijo.
2) Ne odgovarjate na rimski pozdrav.
3) Razpustili ste italijanski pevski zbor.
Morda je bil še kak očitek, ki se ga ta trenutek ne spominjam. Na očitek o odklonjenem balgoslovu prstanov je bil zame lahek odgovor, ker je bila vsa pravica na moji strani.
Ambrož Kodelja
Kristi ani in družba
14. julija 2011
1'imi Praznovanje zavetnikov goriške nadškofije in dežele FJk
Dogodek v Ogleju in bogat spored koncertov v baziliki
Kratki
I
Katedrali sv. Pavla v Londonu so vrnili prvotni sijaj
Katedrali sv. Pavla, eni najbolj veličastnih zgradb v Veliki Britaniji, so s popolno prenovo vrnili prvotni sijaj. Londončani so tako zgodovinsko stavbo prvič po več letih lahko ugledali brez gradbenega odra. Prenova je bila s 40 milijoni funtov (45,5 milijona evrov) eden največjih tovrstnih projektov v Veliki Britaniji, zaključili pa so jo tik pred 300-letnico katedrale, poroča francoska tiskovna agencija AFP. Po načrtih Christopherja VVrena je bila zgrajena v renesančnem slogu iz sivega portlandskega apnenca, tako kot večina pomembnih londonskih zgradb. Za gradnjo so potrebovali 36 let. Nadomestila je prejšnjo katedralo sv. Pavla, ki sojo zgradili Normani, a je pogorela v velikem londonskem požaru leta 1666. “Dva milijona romarjev in obiskovalcev, ki letno obiščejo katedralo, jo lahko sedaj vidita tako svežo, kotje bila ob izgradnji", je dejal dekan Graeme Knovvles. Zaradi onesnaženja mesta je zunanjost cerkve v treh stoletjih počrnela, kar so sedaj popolnoma očistili ter restavrirali več kot 150.000 blokov iz portlandskega kamna.
V katedrali, ki je sedež londonske škofije, so v preteklosti potekali pomembni dogodki. V njej so bile pogrebne slovesnosti vojvode VVellingtonskega, Horatia Nelsona in VVinstona Churchilla, leta 1981 pa sta se v njej poročila princ Charles in Diana Spencer.
Mednarodna letna konferenca Bratstva duhovnikov
V Domu duhovnih vaj Hiša kruha pri Sv. Duhu nad Škofjo Loko bo od ponedeljka, 25., do petka, 29. julija 2011, potekala mednarodna letna konferenca Bratstva duhovnikov z naslovom Izvir žive vode v dnevih žeje (Ezk 47). Začetki Bratstva duhovnikov segajo v leto 1975, ko seje na duhovnih vajah za duhovnike in diakone v Steubenvillu (ZDA) porodila ideja, da bi se duhovniki, kijih druži karizmatična duhovnost, med seboj bolj povezali in se medsebojno podpirali.
V Sloveniji seje Bratstvo duhovnikov začelo uveljavljati leta 2002, ko sta dva duhovnika iz ZDA predstavila njegovo poslanstvo. Vanj je v Sloveniji vključenih približno dvanajst duhovnikov. Letne konference so navadno v ZDA. Letos bo prvič potekala v Sloveniji, udeležili seje bodo predstavniki iz Gane, Hrvaške, Indije, Slovenije in ZDA. Dodatne informacije o konferenci in Bratstvu duhovnikov dobite pri gospodu Vladu Bizjaku na Slomškovem trgu 20 v Mariboru, GSM: 041/337-929, e-naslov: vlado. bizjak@rkc. si, pa tudi na spletni strani: http: //www. fraternityofpriests. org/.
Romanje bolnikov v Lurd
"Oče naš z Bernardko"
so v semenišču predstojniki odstranili devet ljudi in prihranili po enega.
Najprej so odstranili tiste najbolj sposobne, čeprav bi logika predstojnike morala voditi k temu, da bi tiste, ki jih je narava najbolj obdarila, morali držati čim bolj blizu sebe, saj bi le tako lahko dvignili splošno raven v Cerkvi. Nasprotno pa so ti bili najbolj na udaru - v semenišču se izključitve niso bali najbolj neumni ali najbolj zaspani, temveč najpametnejši in najbolj živahni".
V	letniku pre Tonija je v začetku bilo 7 5 bogoslovcev, do konca pa jih je prišlo le 11, leto kasneje pa jih je začelo 115, do konca jih je prišlo manj kot 10. S kakšnim pogumom lahko prosimo Gospoda, naj pošlje delavcev v svojo žetev, če so jih pa toliko na tako lahek način zapravili?
"Neki duhovnik je na srečanju s škofom to primerjal s tovarno avtomobilov Fiat in vprašal, kako bi taka tovarna lahko poslovala, če bi na vsakih sto izdelanih avtomobilov devetdeset uničili? Nadškof Battisti je dejal, da ne moremo primerjati tovarne Fiat in semenišča in na ta način seveda ni odgovoril na vprašanje, ker tudi ni mogel. Da sedaj prosimo za nove poklice, potem ko smo se tolikim tako zlahka odrekli, je neverjetna predrznost.
Prazno semenišče je seveda težko gledati, ker daje občutek konca nekega obdobja. Toda meni zaradi tega, ker se določena semenišča zapirajo, ne gre na jok, kakor tudi ne obžalujem, da so se zaprla koncentracijska in prevzgojna taborišča".
Andrej Vončina
Bolniška župnijaj3od vodstvom g. Mira Šlibarja v Ljubljani je v sodelovanju z goriško nadškofijo in prvič tudi s škofijo Padova šesto leto zapored organizirala romanje za bolnike, spremljevalce in zdravstvene delavce v Lurd z vlakom in letalom. Romanje je od 1. do 7. julija potekalo pod geslom Izgovoriti Oče naš z Bernardko, ki je tudi geslo celoletnih romanj v Lurd. Iz domovine se ga je udeležilo 93, iz zamejstva in Italije pa 60 oseb.
Romanje v Italiji na poseben način podpira ustanova UNITAL-SI (Unione Nazionale Italiana Trasporto Ammalati a Lourdes e Santuari Internazionali - Italijanska narodna zveza za transport bolnikov v Lurd in mednarodna romarska središča).
Lurd (francosko Lourdes) je mesto in romarsko središče v jugozahodni Franciji. Do sredine 19. stoletja je bilo trgovsko
mestece ob vznožju Pirenejev z gradom kot glavno znamenitostjo. V letu 1858 se je razširila vest, da se je na njegovem obrobju revni deklici Bernardki Soubirous (1844-1879) prikazala Devica Marija. Tja so začele prihajati množice romarjev in turistov in Lurd je danes eno od glavnih svetovno znanih krščanskih romarskih središč.
Lurd vsako leto obišče okrog 6 milijonov romarjev in turistov. Številni med obiskovalci so bol-
niki, ki upajo tudi na ozdravitev s pomočjo lurške vode, ki ima zdravilne učinke. Mesto je od leta 1860 obiskalo več kot 200 milijonov obiskovalcev. Znanih je več čudežnih ozdravitev, ki jih je priznala in potrdila tudi uradna Cerkev.
Pročelje Bazilike Rožnega venca je od decembra 2007 opremljeno z mozaikom p. Marka Ivana Rupnika iz Centra Aletti v Rimu.
Foto DPD
študirati, ko je bil star nekaj več kot dve leti. Pri sedmih se je vpisal na konservatorij Santa Ce-cilia, kjer je diplomiral z odliko in pohvalo pri dvanajstih. Doslej je doma in v tujini že prejel najvišja odličja tudi na uglednih tekmovanjih, sodeluje s pomembnimi orkestri v Italiji in na tujem, kjer igra na prestižnih odrih. V ponedeljek, 8. avgusta, bo ob orgelski spremljavi nastopil kvintet trobil Sound Brass Ensemble, v ponedeljek, 29. avgusta, pa orkester I Cameristi Triestini pod vodstvom dirigenta Fabia Nos-sala; izvajal bo dela Cimarose in Vivaldija. Orkester, ki je nastal pred slabimi 30 leti na pobudo maestra Nossala, izvaja zlasti baročno in romantično glasbo, med drugim pa je že nastopal v Avstriji, Sloveniji, Nemčiji, Belgiji, Franciji, Španiji, ZDA, Argentini, Singapurju, Mehiki, Vietnamu, Turčiji, Grčiji, Rusiji, Egiptu, Avstraliji, Braziliji, skandinavskih državah in številnih drugih krajih, kjer so ga kritiki vedno zelo dobro ocenili.
Leto 2011 je za Oglej prav posebno, saj je zibelko krščanstva v Srednji Evropi pred dvema mesecema najprej obiskal sveti oče Benedikt XVI., ob prazniku zavetnikov, svetih Mohorja in Fortunata, jo je s svojo prisotnostjo počastil kard. Gi-anfranco Ravasi, 24. avgusta pa se bo v baziliki srečalo nekaj sto udeležencev vsedržavnega liturgičnega shoda, pomembnega dogodka za italijansko Cerkev.
To so poudarili na tiskovni konferenci v četrtek, 7. julija, v dvorcu goriške nadškofije, kjer je nad-pastir krajevne Cerkve z navdušenjem spregovoril o pričakovanem srečanju, ki je potekalo v Ogleju 12. julija s pomembnim kardinalom, ki vodi papeški svet za kulturo, pa tudi papeško komisijo za cerkveno kulturno dediščino in sveto arheologijo. Veliko je tudi pričakovanje za njegovo "lectio magistralis" o umetnosti in veri, pravzaprav o dialogu med njima, ki se je prekinil, je pa v današnjem času nadvse pomembno, da se ponovno vzpostavi, je dodal msgr. Dino De Antoni.
Prof. Sergio Tavano je povedal, da je septembra lani naletel na poglobljeno recenzijo zapisov sv. Hieronima, v kateri je kard.
Ravasi izrazil veliko občudovanje do Ogleja in vsega, kar to krščansko središče pomeni, čeprav, kot je priznal, v mestu ob Jadranu še nikdar ni bil. Prof. Tavano je nato stopil v stik z visokim cerkvenim dostojanstvenikom, nadškof De Antoni pa je poskrbel, da je prejel tudi uradno vabilo, ki ga je kardinal
rade volje sprejel. "Lectio" izvedenca, kakršen je Ravasi, je dodal prof. Tavano, je gotovo zelo "sodobna in spodbudna", "izvrstna priložnost", saj gre za človeka, ki odlično pozna sedanje stanje duha v svetu kulture in vere, pa tudi izzive na področju dialoga z ne-
Foto DPD
vernimi in komunikacije. Koncerti v baziliki
Tudi letos Fundacija za ohranitev oglejske bazilike prireja poletne koncerte v baziliki, ki so na sporedu ob 20.45, vstop je prost. Prvi je
že bil v ponedeljek, 11. julija, ko so nastopili MePZ S. Ignazio, vokalna skupina Spazio-Arte in Orchestra Fil (m) armonica iz Moša pod vodstvom Fabia Per-soglie. V petek, 22. julija, bodo pod taktirko Fulvia Rampija nastopili Can-tori Gregoriani; skupina je pred 25 leti nastala v Milanu, doslej je nastopila po vsem svetu in posnela že več kot 20 plošč. V torek, 26. julija, bosta z deli Johanna Se-bastiana Bacha nastopila organist Manuel To-madin in ukrajinski harmonikar Pavel Runov. V ponedeljek, 1. avgusta, bo večerni koncert spet posvečen Bachu. Različna njegova dela bo izvajal eden izmed najvidnejših italijanskih glasbenih "pojavov" zadnjih let, mladi Stefano Mhanna, ki se je rodil v Rimu leta 1995. Najprej klavir, nato pa še violino je začel
Misli iz knjige duhovnika Pier Antonia Belline
Biti duhovnik ni lahko (13)
u r\ semeniški vzgoji
I	lbi lahko govoril ure in ure, saj imam še svež spomin na profesorje, ki so se zvrstili v trinajstih letih. Spominjam se njihovih manij, njihove nadutosti, njihove nesposobnosti poučevanja, ki je v nekaterih primerih bila popolna. Spominjam se strahu, ki nam ga je kateri od njih vzbujal, krutosti, s katero so obravnavali najbolj uboge fante, ki so že tako ali tako bili zaznamovani zaradi svojega družbenega izvora, saj so po veči-
ni izhajali iz najbolj revnih družin ali iz najbolj odročnih krajev. Namesto da bi jim pomagali pri rasti ali pri razvijanju sposobnosti, so se prav obsesivno in sadistično spravljali nad ugotavljanje njihovih slabih strani, z drama-
tičnim koncem, seveda. Človeku so odvzeli vse samozaupanje in trdnost, počutil si se popolnoma nepomemben, umazan in slab. Ko so ti odvzeli prepričanje vase, si se moral nujno oprijeti strukture, ki te je upravičevala in plemenitila. Poleg tega so se spravili še nad čustvovanje, na neki način so ti odvzeli srce. Spominjam se ze-
lo	žalostnega primera. Šlo je za dedovanje in neki duhovnik si je zbrati hotel razdeliti celo kuhinjski pribor. Ko so se le-ti pritoževa-
li	nad takšnim pohlepom in ne-
občutljivostjo, je ostarela mati dejala: 'Ne razburjajte se nad njim, temveč nad duhovniki, ki so ga vzgajali. Oni so tisti, ki so mu odstranili srce'.
Predvsem v začetku je med učitelji bilo le malo takih, ki bi ime-
li	diplomo, na splošno so namreč za profesorje postavili tiste, ki so ob koncu študija imeli dobre ocene, pa seveda odlično oceno v obnašanju.
Prva in najpomembnejša ocena je namreč bila iz obnašanja. Navadno je bila vmesna in končna ocena popolno presenečenje, saj je bila ocena obnašanja še bolj samovoljna od tiste pri izpraševanju pri katerem koli študijskem predmetu. Nikdar nisi vedel, 'kako si se odrezal', ker so profesorji ocene skrivali, v redovalnico pa so jih vpisovali šifrirano.
V	obnašanju je vsak normalen bogoslovec vedno moral imeti oceno deset. Če je bilo kaj narobe, so dali oceno deset minus, če si bil nekoliko bolj nemiren, so ti lahko dali poleg desetke dva minusa. Ce so se jim pomanjkljivosti zdele resnejše, si lahko dobil oceno devet in pol. Oceni devet in devet minus sta bili najnižji še dovoljeni oceni in prava znaka za preplah, saj sta pomenila, da je za vogalom izključitev iz semenišča. Ko sem pisal o 'desetkanju v nasprotni smeri', sem se nanašal na način klano-vanja s strani nadrejenih v prvi svetovni vojni, ko so iz desetine izbrali enega in mu naprtili kazen. Morda je bila primerjava z obsodbo na strelski vod v vojski pretirana, čeprav je izključitev iz semenišča v tistih časih na neki način pomenila obsodbo na smrt, in sicer v družbenem in psihološkem smislu. Zakaj pa v obratni smeri? Ker
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Kratke
Štandreški igralci aktivni tudi v poletnih mesecih
Za kulturna društva sta meseca julij in avgust namenjena predvsem počitku, razen kake poletne prireditve. To pa ne velja za člane štandreške dramske skupine, ki imajo tudi v poletnih mesecih zelo natrpano dejavnost, in to v raznih krajih. Prvo nedeljo v juliju so zasedli prizorišče v grajskem amfiteatru v Kromberku, kjer so se predstavili kar s tremi predstavami. V popoldanskih urah so pred številno publiko uprizorili vedri igri Na trimu in Ah, te pravljice! Zvečer istega dne pa so gledalce zabavali s komedijo Zbeži od žene.
Isto nedeljo je bilo tudi nagrajevanje dramskih skupin, ki so sodelovale na festivalu v Mavhinjah. Na tem festivalu so člani dramske skupine Prosvetnega društva Štandrež sodelovali z dvema predstavama, in sicer z mladinsko Verica in Veter in s komedijo Zbeži od žene. Slednjo je publika izbrala kot najboljšo predstavo na festivalu, istega mnenja je bila tudi strokovna žirija, kije Mateju Klanjščku podelila tudi nagrado za najboljšo moško vlogo.
Teden prej pa so pod velikim šotorom v Drežnici navdušili več sto hvaležnih gledalcev z igro Zbeži od žene.
Posebno doživetje je bil tudi nastop v vasici Pečine na Tolminskem. Štandreški igralci so odigrali Čudno bolezen. Nedelja, 10. julija, je bila soparno vroča in nastop je bil ob 15. uri. Prireditelji Krajevne skupnosti pa so izbrali lepo urejen prostor v senci košatih bukev, tako da je bilo kar prijetno hladno. Vtem lepem naravnem okolju imajo tradicionalno praznovanje ob farnem zavetniku, na katerem se zbere veliko domačinov in tudi številni ljubitelji gledališča iz drugih krajev. Prijazni domačini so nastopajoče nagradili z dolgim ploskanjem in jih lepo pogostili in jih tudi povabili na svoj dom, kjer so jim postregli z odličnimi domačimi dobrotami.
V nedeljo, 17. julija, je predviden nastop v grajskih prostorih v Štanjelu z igro Zbeži od žene. / DP
Seja Zadruge Goriška Mohorjeva
V torek, 5. julija, je na Travniku 25 v Gorici drugič zasedal spomladi prenovljeni upravni odbor Zadruge Goriška Mohorjeva, ki izdaja tednik Novi glas, otroški mesečnik Pastirček in knjige Goriške Mohorjeve družbe.
Kotje predvideval dnevni red, so prisotni odborniki najprej obravnavali finančno stanje. Predsednik Damjan Paulin je po podrobni analizi izdatkov in prihodkov z zadovoljstvom ugotovil, da so bili stroški vtem letu - čeprav za malo - le nižji od tistih iz prejšnjega leta. Razveseljivo je tudi dejstvo, da se je kar okrog sto naročnikov tednika odločilo za podporno naročnino; upravni odbor se jim želi za to tudi javno zahvaliti. Predsednik je še povedal, da je Slovenija že nakazala enak prispevek kot lani, italijanska država pa deželi še ni izplačala, kar je bilo obljubljeno.
Precejšen del razprave je bil namenjen prihodnjim knjižnim izdajam Goriške Mohorjeve družbe. Prof. Marija Češčut je poročala o vsaj sedmih različnih delih avtorjev iz našega zamejstva in bližnjih krajev Slovenije, ki bi jih mohorjani lahko izdali v naslednjih mesecih oz. v letu 2012. Govor je bil tudi o upadu prodaje knjig, problemu, ki pesti tudi zamejske loge. Predsednik je izrazil željo, da bi prišlo med knjižnimi založbami v zamejstvu do večjega sodelovanja oz. morda do kakšne skupne izdaje, o čemer bi se veljalo dogovoriti jeseni.
Na dan je prišel tudi predlog, da bi Zadruga v novi sezoni organizirala kakšen krajši izlet oz. ekskurzijo, da bi nudila našim ljudem ogled pomembnejših znamenitosti v matični domovini ali voden obisk odmevnejših kulturnih prireditev.
V Slovenskem otroškem zboru so tudi letos nekateri člani OPZ SCGV E. Komel
Vsako leto se konec junija pevci Slovenskega otroškega zbora, katerega umetniški vodja je skladatelj in dirigent Damijan Močnik, zberejo v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani. Teden dni prepevajo, se ukvarjajo z
raznimi športnimi dejavnostmi, različnimi delavnicami in se družijo z mladimi pevci in vrstniki iz vse Slovenije. Ob koncu tega tedna se predstavijo publiki. Letos so sodelovali pri izvedbi veličastne Mahlerjeve 8. simfonije ob odprtju Ljubljanskega poletnega festivala. V Slovenskem otroškem zboru so že drugo leto nastopili tudi člani OPZ Emil Komel: Eva Brumat, Gaja Prinčič, Jure Ferletič in Anamarija Mozetič (na sliki).
ZCPZ - Gorica s pomočjo JSKD je uspešno končalo še en projekt
Združenje cerkvenih pevskih zborov - Gorica je s finančnim prispevkom Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in v sodelovanju s SCGV Emil Komel ter društvom Arsatelier izvedlo 25. junija 2011 v cerkvi sv. Ivana v Gorici koncert Pod cerkvenim obokom. Nastopila sta Otroški zbor Emil Komel, ki je član ZCPZ - Gorica in Goriški čezmejni zbor Primož Trubar. Oba, prvi pod vodstvom Damijane Čevdek Jug, drugi pa pod taktirko Davida Bandlja, sta zapela zanimiv in zahteven sakralni program, ki ga je obogatila še mojstrska izvedba sedmih Komelovih preludijev, ki jih je na orgle zaigral g. Mirko Butkovič. Bučno ploskanje je nagradilo nastopajoče in izvajalce projekta. S pobudo je Združenje želelo posebej ovrednotiti mlade pevce, ki so prihodnost pevske kulture na našem ozemlju, in jim omogočiti, da s kakovostnim nastopom prikažejo doseženi nivo znanja. Obenem je sodelovanje s čezmejnim zborom vzpodbuda ohranjanja in razvijanja še tesnejših vezi med zamejstvom in matično domovino.
mmm Walter Bandelj, predsednik SSO za Goriško
Slovenske jasli naj bodo v prvi vrsti namenjene slovenskim družinam!
Eno žgočih tem, s katerimi ima v zadnjih tednih veliko opraviti Svet slovenskih organizacij na Goriškem, predstavljajo slovenske občinske jasli v ul. Rocca, ki naj bi začele delovati oktobra letos. O še nerešenih vozlih in pričakovanjih smo se pogovorili s pokrajinskim predsednikom SSO VValterjem Bandljem.
V	zadnjih tednih se je glede slovenskih občinskih jasli marsikaj zgodilo. Kakšno je trenutno stanje in kako mislite, da se bo zadeva razvila?
Glede jasli obstaja še veliko nedorečenih vprašanj. Prejšnji teden sva s pokrajinskim predsednikom SKGZ-ja Liviom Semoličem poslala županu Ettoreju Ro-moliju pismo, v katerem sva izrazila svoje nezadovoljstvo s kriteriji za vpis otrok v jasli. Ugotovili smo namreč, da bodo trije otroci iz družin, ki so dale kot prednostni vpis v slovenske jasli, žal izostali, ker zaostajajo na skupni lestvici za tistimi, ki so dali slovenske jasli le kot drugo opcijo. Proti kriterijem, ki dopuščajo to, smo enotno nastopili krovni organizaciji in tudi stranka Slovenska skupnost.
O	čem ste govorili na srečanju z županom?
Dne 27. junija smo se že srečali z županom Romolijem; poleg Semoliča in mene so bili prisotni še odbornica Silvana Romano in predsednik občinske konzulte za slovenska vprašanja Ivo Cotič. Izrazili smo svojo zaskrbljenost in opozorili, da morajo biti jasli uokvirjene v vzgojno-izobraže-valno ponudbo v slovenskem jeziku, ne pa prepuščene naključju, ki ni vezano na prisotnost slovenske manjšine v mestu. Povedali smo tudi, da bomo na neki način pač morali postopati, če bodo res izostali iz te ponudbe tisti otroci, ki so jim prvenstveno namenjene slovenske občinske
jasli. To sva s Semoličem tudi poudarila v omenjenem uradnem dopisu. Na srečanju z odbornico Romanovo, s katero smo nato spet obravnavali isto vprašanje, smo dobili potrdilo, da bo nekaj otrok res ostalo zunaj, kar je za nas nesprejemljivo.
Županu Romoliju smo jasno predstavili svoje zahteve. Najprej to, da želimo dvojno lestvico. Drugič smo kot naziv jasli predlagali “Na Livadi".
Tretje vprašanje zadeva učno in ne-učno osebje: zdi se nam namreč samo po sebi umevno, da morajo tako vzgojiteljice kot postrež-nice obvladati slovenski jezik. S tem je še povezano vprašanje tričlanske komisije, ki bi preverila obvladovanje slovenskega jezika osebja.
So jasli namenjene samo otrokom iz goriške občine?
Predlagali smo posebno konvencijo z občinama Števerjan in Sovodnje ob Soči.
O	tem se je že govorilo v času županovanja Vittoria Bran-catija, zdelo se je, da ne bo problemov. In vendar smo izvedeli, da konvencije letos še ne bo, župan pa zatrjuje, da bodo vseeno predvideli po dve mesti za otroke iz omenjenih občin. V jaslih naj bi bilo skupno 25 otrok, od teh po dva iz Sovodenj in Števerjana. Iz dopisa goriške občinske uprave pa smo izvedeli, da bodo za otroke omenjenih občin stroški višji. Če bodo morali starši goriških otrok plačevati za jasli 450 evrov mesečno, bodo morali starši otrok dveh vasi plačevati 25%
več, to pomeni nekaj več kot 562,50 evra. Ta vsota se mi zdi že toliko visoka, da - si predstavljam - bi lahko bila pretirano visoka za marsikatero družino.
Kako ocenjuješ celotno zadevo?
Osebno nisem velik optimist. Zadovoljen sem, da smo v tem trenutku, po prvih deloma različnih pogledih, v sozvočju s Slovensko kulturno-gospodarsko
zvezo. Omenjene predloge je izdelala občinska konzulta pod vodstvom Iva Cotiča; krovni organizaciji sta te podprli in odločneje nastopili pred županom, saj smo prepričani, da je občina obravnavala zadevo preveč površno in improvizirano, vsekakor pa ni naredila vsega tega, kar bi morala.
Dvojna lestvica, preko katere starši izražajo, da pripadajo slovenski narodni skupnosti v Italiji, kar je po našem mnenju bistveno, je že utečena praksa v
Trstu. In pravilnik zapoveduje, da vso zadevo preveri tudi deželna uprava. Zato ne vem, zakaj bi se goriška občina ne obnašala na podoben način. Tako odbornica Romanova kot funkcionarka Manuela Salvadei sta povedali, da dvojna lestvica v Gorici ne bo prišla v poštev. V primeru ene same lestvice se lažje zgodi, da izostanejo otroci slovenskih družin; in prav to se je zgodilo.
Malce retorično vprašanje: zakaj se goriška občina tako obnaša?
Saj vemo, kajne? Uprava je desničarsko usmerjena, njeni voditelji imajo svoje ideje, naslednje leto so volitve...
Rad pa bi poudaril, da je denar za občinske jasli s slovenskim jezikom, ki je prišel z dežele, namenjen slovenski narodni manjšini. Vemo, da v Gorici ne bomo našli 25 otrok izključno iz slovenskih družin. Župan zmotno misli, da se hočemo getizirati; če pa jih je 15 ali 20, želimo, da ti najdejo mesto v jaslih pred otroki iz izključno italijanskih družin.
Kako torej naprej?
Vem, da nameravajo vsi slovenski občinski svetniki skupno nastopiti v svetu. Po mojem bi bilo primerno, ko bi tudi druge vidnejše slovenske primarne organizacije in ustanove v mestu - med njimi ZSKP, ZSKD in druge - predstavile javen dopis občini, v katerem izražajo svoje nezadovoljstvo in nestrinjanje ter podpirajo stališče slovenske konzulte na občini. /DD
vv
A
Foto DPD
Poletnosti 2011
Zeleni teden
MLADINSKI DOM
Tudi letos se je prvi del Poletnosti 2011 sklenil z Zelenim tednom.
Pri Mladinskem domu smo se pognali v beg pred soparno mestno vročino in se zatekli v svežino koče sv. Jožefa v Žabnic-ah. Naš izziv Zelenega tedna se je pričel v soboto, 25. junija, na dvajseti rojstni dan Slovenije, s piknikom in pohodom okoli Be-lopeških jezer ter igrami na prostem, ki so se po namestitvi v koči nadaljevale v neposredni bližini.
Naslednjega dne smo se po nedeljski maši preizkusili v kulinaričnih sprestnostih in si spekli vsak svojo pizzo. Kosilo se je sicer nekam dolgo vleklo, a hrana je bila izvrstna. Popoldne smo šli v naravo in se z raznimi igrami spustili v svet pustolovščine. Ob sklepu nas je čakal nočni pohod v temi ob sicer šibkem luninen svitu. Koliko prividov je v temnem gozdu: vsaka senca, skala ali drevo so lahko merjasec, volk ali medved. Vse to smo ugotavljali na glas, da bi s tem pregnali strah, ki je lezel po kosteh celo večjim
fantom, pravim frajerjem (podnevi).
V tišini smo lahko občudovali zvezdne utrinke in prisluhnili žuborenju potoka ter šelestenju listov. Od časa do časa pa je nočno monotonijo prelomil močnejši sunek vetra, sumljiv šum v gozdu, bitje ure iz daljnjega zvonika v vasi...
V ponedeljek nas je čudovit dan vabil na bregove Rabeljskega jezera, kjer smo se lahko med igrami in počitkom nastavili sončnim žarkom. Ko smo bili do dobrega pregreti, smo se ohladili v svežih vodah. V popoldanskem času smo se ukvarjali s spretnostmi s področja orientacije in pio-nieristike ter z zelo praktičnimi vprašanji iz vsakdanjega življenja, pri kateri so prišle v poštev teorične vsebine, ki smo se jih
učili v šoli, ne da bi kdaj razumeli, čemu vse to služi. Ob mraku smo postavili taborni ogenj, za katerega smo seveda dobili ustrezno dovoljenje na postaji gozdne uprave v Trbižu. Resnici na ljubo nam ni uspelo, da bi ga zanetili brez vžigalic (in drugih pripomočkov za vžiganje), čeprav smo bili temu zelo blizu. Pred prasketajočimi plameni smo preživeli prav prijeten večer ob petju, smešnih prizočkih in banih. Na žerjavici pa smo si spekli večerjo in sladke marshmal-lovvse. Zaradi poškodbe voditelja "posadke" je odpadel tradicionalni obisk Svetih Višarij; namesto njega smo precej pustolovsko razpoloženi pod noge vzeli pot vzdolž doline Za-jzere, najprej po stezi, nato po gozdu, nazadnje pa še po strugi potoka vse tja do kanjona. Med igro in sončenjem ob bistri vodi smo se okrepčali. Ko je nekdo povlekel iz nahrbtnika pomečkan rogljiček in godrnjal, češ da ni dobil enake količine hrane kot ostali, je celi skupini ponudil priložnost, da se je ponovno "življenjsko" soočila s pojmom gostote, točneje s fizikalno formulo, ki ureja razmerje med maso in prostornino.
Ob vrnitvi nas je Daniel, ki se
nadeja, da bo postal svetovno znani "chef", presenetil z odlično čokoladno torto, s katero smo si posladkali zadnji večer.
In že se je čas Zelenega tedna iztekel: kot da bi slutili, kakšna pasja vročina nas čaka v Gorici, smo zadnji dan sklenili preživeti ob osvežujoči vodi jezera in v njej.
Priprava kosila, pomivanje posode in posprava koče so bila še zadnja naša opravila pred vrnitvijo v "civiliziran" svet. Pravzaprav smo pred odhodom posvetili še nekaj trenutkov krajši dinamiki, med katero smo si prijateljsko razdelili občutke v zvezi z našimi alternativnimi počitnicami: odnosi med nami so bili krasni, splošna ocena pa zelo dobra.
JAG
S
r flfb	v
r "if.ir i' -" .!.
m SEGHIZZI
50 Concorso internazionale di canto corale XXIII GRAND PRIX
Gorizia 4-11 luglio 2011
Jubilejno zborovsko tekmovanje C. A. Seghizzi
Zablestel je zbor iz Estonije
Koliko isker sreče, navdušenja, zadovoljstva se je v treh dneh tekmovanja Seghizzi prižgalo v očeh več stotin pevcev, ki so sredi nedvomne napetosti nastopov pred žirijo z zahtevnimi programi bili sposobni odražati brezmejno ljubezen do zborovskega petja. Vrhunski amaterji vseh starosti in z vsega sveta, ki si poleg delovnih in družinskih obveznosti vzamejo čas za vaje, se intenzivno posvečajo pripravi na tekmovanje, vlagajo denar v potovanje, so vsako leto protagonisti tega velikega kulturnega dogodka, ki spada med najpomembnejše in mednarodno najbolj prepoznavne v goriškem okolju. Letos so zbori prihajali iz Avstrije, Estonije, Indonezije, Italije, Nove Zelandije, Poljske, Češke, Romunije, Rusije, Srbije, Slovaške, Slovenije, Španije,
Ukrajine,
Združenih držav Amerike in Irana.
Visoka raven letošnjih udeležencev, število izbranih zborov in raznolikost njihovega izvora so primerno počastili okroglo obletnico tega tekmovanja, ki je moralo praz-
novati z zmanjšanimi sredstvi in torej z omejenim številom jubilejnih pobud, a je dobilo v dar najpomembnejše za doščenje, in sicer dobro izved bo z mnogimi odličnimi in nekaterimi vrhunskimi pevskimi izvedbami.
je blestel estonski zbor Colle-gium musicale iz Tallina (Estonija), ki je ob štirih zlatih nagradah dobitnik naj višje nagrade Grand Prix Seghizzi. Morda bi glede na povprečni nivo letošnjih tekmovalcev lahko pričakovali porazdelitev
V uvodni, maratonski reviji ljudske glasbe, tako kot v glavnih kategorijah renesančne, romantične in sodobne glasbe
prvih nagrad med več zborov, med razočaranimi pa zagotovo ni bilo koprskega zbora Obala, ki se lahko upravičeno ponaša s tremi, zelo pomembnimi priznanji, saj je osvojil drugi nagradi v renesančnem in v sodobnem programu, tretjo v ljudskem programu in še drugo v lestvici najboljših med najboljšimi, ki so tekmovali za Grand Prix Seghizzi. Gospa Manuela Quaranta Špacapan je v spomin na moža Mirka tudi letos mecensko podelila prve tri nagrade v kategoriji za sodobno literaturo (na sliki)
V kategoriji z jazzovskim predznakom je naj višje točkovanje prejel s svojim
pop-značajem zbor mladih pevcev iz Salerna Orchestra vo-cale Numeri primi. Posebne omembe je vredna skupina Tehran Vocal ensemble, ki je kot prvi iranski zbor v petdesetletni zgodovini tekmovanja prinesel spodbudno znamenje novih časov in je doživel navdušen sprejem publike, ki mu je podelila posebno nagrado v kategoriji za jazz glasbo, v kateri je po mnenju žirije prejel drugo nagrado.
V gledališču Verdi se je kot vedno praznično odvijal sklepni, na-grajevalni del z vsemi pevci, gosti, publiko. V ostalih dneh pa se zdi, da je bilo tekmovanje nevidno za prebivalce in institucije, na trgih so bili namreč drugi, množični glasbeni dogodki; otipljiv je bil splošen vtis brezbrižnosti do navala pevcev, ki so v Gorici in okolici bivali in peli več dni (kar naj bi bilo izredno zanimivo s kulturnega, turističnega, ekonomskega vidika). Kot vedno. Seghizzi je očitno v zadnjih letih postal "zadeva" za zaprte kroge peščice navdušenih ljubiteljev zborovske glasbe, čeprav sredi morja ljudi, ki se v naši deželi ukvarjajo s to zvrstjo umetnosti in imajo vsako leto na voljo, popolnoma brezplačno, izjemno in redno neizkoriščeno priložnost, da prisluhnejo dobrim in odličnim zborom z vseh krajev sveta. V Gorici zaživi na začetku julija že petdeset let zaporedoma čudežni mik-rokozmos narodov, izkušenj, kultur, emocij, od katerega bi se lahko veliko naučili, ne samo na pevskem področju.
PAL
Pod lipami Kulturnega centra Lojze Bratuž
Svojevrsten glasbeni večer z okusom po tolmincu
Pod lipami na dvorišču Kulturnega centra Lojze Bratuž je v četrtek, 30. junija, vladalo zelo lepo in sproščeno vzdušje. Tolminski duo Bakalina, ki ga sestavljata pevec Jani Kutin in Renata La-pajna s harmoniko, se je predstavil z izvirnimi pesmimi v tolminskem narečju. V svojevrstnem slogu je prepeval o kmečkem življenju in o razlikah med moškimi in ženskami. Mu-
zikant je šegavo poskrbel, da je bila med koncertom tišina, tako da je gospem ponudil skledo gumijastih odrezkov svežega si-
ra - te odrezke pridobi sirar, ko ostre robove hlebov rahlo zaokroži. S svojo prisrčnostjo in simpatijo ob duhovitem povezovanju in nevsakdanjimi vsebinami pesmi je znal iz poslušalcev izvabiti iskren smeh. Agronom Danilo Čotar, ki se res spozna na sirarstvo, je predstavil sir tolminc iz Čadrga in sirarsko skuto. Tudi za oživitev tega značilnega sira ima Čotar mnogo zaslug. Po osamosvojitvi Slovenije, pol. 1991, je kot uslužbenec deželne ustanove ERSA uradno opravil na Slovenskem	kar
nekaj tečajev, da bi sirarji spoznali sodobne	po-
stopke in da bi pridobivali boljši sir, predvsem pa, da bi spet obudili izdelovanje domačih sirov, ki je v 50 letih komunističnega režima skoraj popolnoma zamrlo. Sir je postal namreč poenoten industrijski izdelek brez pravega okusa in nekdanjih tipičnih značilnosti kraja, v katerem je nastajal in zorel. V tem je bil Danilo Čotar kot Tomaž Hietz, sirar iz Švice, ki so ga Tolminci v 19. stoletju povabili medse, da bi
kaj več izvedeli o sirarstvu. On je uvedel sodobnejše sirarske postopke. Čotar je lepemu številu poslušalcev predstavil zgodovino sira od Mezopotamije, preko Grkov do Rimljanov, ki so to znanje ponesli po celi Evropi. Povedal je tudi, da so pri nas v Sredozemlju poznali sir že pred prihodom Rimljanov in so v Vzhodnih Al-
pah redili odlično noriško kravo, ki ji Slovenci pravimo cika. Sirarska umetnost je še vedno najbolj razvita ravno v Sredozemlju. Sir iz Čadrga, ki ga izdelujejo na planoti, na nadmorski višini med 700 in lOOOm, ima vse značilnosti planinskega izdelka. V njem je veliko več aromatičnih snovi kot v ravninskih sirih. Odlikuje se tudi po bogati vsebini pomembnih kislin (lanena, maslena), ki utrjujejo imunski sistem in se upirajo rakastim tvorbam. Lepa rumena barva nastane zaradi narav-
nih barvil, ki so prisotna na planinskih pašnikih, posebno karo tenov, ki se spreminjajo v vitamin A. Prve omembe tolminskega sira segajo v srednji vek; o njem piše v urbarju iz 1. 1294. Ko je Italija zasedla te kraje, je sem prinesla tudi napredek v sirarstvu. Na raznolikost sirov vpliva več dejavnikov: temperatura, padavine, sestava tal, flora in drobnoživke, ki še najbolj
vplivajo na končni okus sira. Drobnoživke oz. mikroorganizmi so značilne za vsako okolje in jih ne moremo prenesti iz enega okolja v drugo. Danilo Čotar je povedal, da na Tolminskem shranijo skuto tako, da jo skisajo. Skuta je namreč sladka in se zato hitro pokvari. Žene jo uporabljajo v najrazličnejših receptih. Udeleženci zelo prijetnega večera so ob koncu lahko tudi pokusili sir iz Čadrga in sladko ter kislo skuto, ki so se dobro ujemali z žlahtno briško kapljico.
Obvestila
Poletne delavnice Mavrica (prireja jih ŠC Melanie Klein v sodelovanju z občino Sovodnje) potekajo od 4. do 22. julija za otroke od 3. do 10. leta starosti; vpisovanje in informacije po tel. 334-1243766 Martina Šole, vsak dan od 15. do 18. ure ali na goriškem sedežu ŠC Melanie Klein v Sovodnjah, ul. Pot na Roje 25, Peč, vsako soboto od 9. do 12. ure. www. melanieklein. com, solcmartina@gmail. com. Katoliška knjigama zaposluje sodelavca. Prošnje naj zainteresirani s podatki (curriculum vitae) predstavijo do 15. julija 2011 na upravi Katoliške knjigarne v Gorici, Travnik 25.
V prostorih Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici je prosto stanovanje pribl. 90 kv. metrov. Zainteresirani naj predstavijo prošnjo na upravi Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici.
PD Rupa-Peč sporoča, da so za potovanje v Berlin in Kopenhagen od 22. do 28. avgusta 2011 na razpolago še prosta mesta. Informacije Ivo Kovic, tel. 0481882285. Feiglova knjižnica bo v poletnem času od 27. 6. do 29. 8. 2011 odprta od ponedeljka do petka od 8.00 do 16.00. Za dopust bo knjižnica zaprta od 1. 8. do 12. 8. 2011.
SD Sončnica in AŠZ 01ympia prirejata poletno središče Srečanja 2011 za otroke od 3. leta dalje od 13. junija do 29. julija v Zavodu Sv. Družine. Tel. št. 335 5952551 (Damijana).
Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja vsakoletni tradicionalni piknik v soboto, 6. avgusta 2011. Odhod iz Gorice ob 8. uri zjutraj. Ob 10. uri vodeni ogled Rižarne v Trstu, nato še etnografskega muzeja pri župniku Jakominu v Škednju. Od 13. ure dalje dru-
žabno srečanje z glasbo in bogatim srečelovom v restavraciji Al Mulin pri Kopru. Vpisovanje od 4. julija dalje: Ivo tel. 0481 882024; Dragica 0481 882183; Rozina 347 1042156; Marija 0481 390697; Saverij 0481 390688. Ob vpisu akontacija 20 evrov.
Darovi
Za misijonarja Danila Lisjaka: D. A. 50 evrov.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje
(od 15.7.2011 do 21.7.2011)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od
21.30 do 22.30. Ob nedeljah od
14.30 do 15.30. Spored:
Petek, 15. julija (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2.
Nedelja, 17. julija (vodi Ezio Gos-gnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 18. julija (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zanimivosti in humor.
Torek, 19. julija (vstudiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru -Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 20. julija (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Škržati pojejo vročemu soncu - Izbor melo-
Ceirtek, 21. julija (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba - Zanimivosti in praktični nasveti.
Pesnici, pisateljici in kulturni delavki
ZORI SAKSIDA
ob lepem, visokem življenjskem jubileju želimo, da bi iz svojih bogatih in dragocenih spominov še mnogo prispevala k poznavanju naše zgodovinske preteklosti
UREDNIŠTVO in UPRAVA NOVEGA GLASA
SCGV Emil Komel / Snovanja 2011
Za konec še flavtistka Luisa Sello
Niz 14 glasbenih prireditev v oskrbi Centra Komel in Arsateljeja se je končal v sredo, 29. junija, v prostorih pokrajinskega muzeja v grajskem naselju. Kraj koncerta je bil načrtovan v Villi Russiz, a zaradi tehničnih težav so se morali prireditelji zateči v muzejske prostore. To je zbegalo publiko, zato je marsikdo izgubil ali zamudil to zadnje, zelo vabljivo srečanje.
Videmska flavtistka Luisa Sello si je zamislila program ob praznovanju 150-letnice združitve Italije, zato je načrt tudi podprlo in omogočilo Ministrstvo za kulturo. Z namišljenim vlakom je prepotovala Apeninski polotok in se zaustavila tam, kjer so se v tej dobi rodile glasbene uspešnice, predvsem iz opernega repertoarja. Oglasile so se tako znane melodije iz Verdijevih, Donizettijevih, Puccinijevih, Rossinijevih in Bellinijevih oper, ki so ob blesteči flavti Luise Sello in dognani klavirski spremljavi Car-
la Corazze prevzele prisotne, med katerimi so bili učenci in profesorji. Posebno dopadljivi so bili govorni posegi flavtiske, ki je ponudila občinstvu mnogo informacij in elegantno dopolnjevala glasbeno izvajanje. V drugem delu smo poslušali še nekatera originalna dela (A. Ca-sella, E. Morricone, D. Liani). Kot pristna Furlanka je ob koncu ganljivo zapela in zaigrala skladbo Ricuary furlanskega glasbenika Davida Lianija, v poklon go-riški publiki pa še drobno Jeri-cijevo skladbo Momento. Luisa Sello je spet dokazala svojo visoko glasbeno kulturo in vsestranske umetniške vsebine. V
pianistu Carlu Corazzi, ki je profesor klavirja na SCGV Emil Komel, pa je dobila zanesljivega in občutljivega soustvarjalca.
Pogovor/ Janja Vidmar
O pomenu bralne kulture
Janja Vidmar je bila rojena leta 1962 na Ptuju, kmalu se je z družino preselila v Maribor, kjer živi še danes. Maturirala je na gimnaziji v Mariboru, nato študirala na Akademiji za likovno umetnost, pozneje na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Pedagoški fakulteti Maribor. Pisateljuje skoraj dvajset let. Je članica Društva slovenskih pisateljev, članica upravnega odbora tega društva in hkrati predsednica Sekcije za mladinsko književnost pri DSP. Na Slovenskem je Janja Vidmar znana predvsem kot avtorica romanov, v katerih so glavne osebe predvsem mladi. Do sedaj je napisala že 46 proznih del. Roman Baraba je bil leta 2004 preveden tudi v nemščino in nominiran za stanovsko nagrado desetnica. Napisala je zgodbe De-beluška, Princeska z napako (1998). Za tega je dobila leta 1999 nagrado za najboljše mladinsko delo v letu 1998, prav tako leta 1999 zlato medaljo v italijanskem Trentu. V šolskem letu 2002/03 je postala Princeska z napako tudi temeljno književno delo na osnovnošolski stopnji na vseslovenskem tekmovanju za Cankarjevo priznanje. Ob podeljevanju bralne značke srednješolskim otrokom v Gorici smo se pogovorili s pisateljico.
Kdaj ste spoznali, da boste postali pisateljica, in kaj ali kdo je vplival na vas pri tej odločitvi? So vam starši pomagali?
Za pisateljevanje se ne odločiš, pisateljevanje se ti preprosto zgodi. Po mojem je to ena od tistih zvitih pasti, ki ti jih nastavi vesolje. Ko se ujameš, ni izhoda. Starše sem izgubila zelo mlada, vendar verjamem, da bi me poskusila odvrniti od nore, stresne in kao-
tične usode slovenskega pisatelja. Moja sestra ne spremlja pretirano mojega dela. Nekaterim se preprosto ne zdi dovolj resnobno in odgovorno. Poleg tega pri svojem delu večino časa uživam. Pri nas velja, da je delo tlaka. Nekakšna odveza za vrsto grehov, ki se vlečejo že od rajskih zapletov dalje. Tarnanje je del naše domače folklore in sodi med državljanske pravice, podobno kot kritikarstvo in zavist, zato ni nič čudnega, daseje virus pretihotapil tudi v literaturo. Pisatelji v svojih delih večinoma jamramo.
Katere vrste književnosti so vplivale na vas in po katerih pisateljih ste se zgledovali?
Tudi pri tem vprašanju vam ne morem postreči z jasno definiranim odgovorom. Naštevanje klasikov ali recimo razvpitih južnoameriških avtorjev, kijih je pri nas moderno imeti na nočni omarici, pri meni ne pride v poštev. Pri nas doma smo imeli na knjižni polici približno meter in pol indijanaric, nekaj priročnikov in Jacka Londona, ki name nikoli ni naredil globljega vtisa. Pozneje me je pritegnil naturalizem. Brala sem Zolaja, med študijem me je potem zaneslo v diametralno nasprotno smer, h Carlosu Castanedi, danes odkrivam predvsem problematične avtorje, nazadnje recimo proslulega Matiasa Faldbakkena, ki je totalni enfant terrible s svojimi knjigami za samo dober želodec. Najbrž so name v desetletjih vplivale prebrane knjige in ne posamezni avtorji. Najbrž pravim zato, ker sem pred nekaj leti prisegala na Michala Viewegha, ki je sinonim za znameniti češki humor, a se moja literatura (ra-
zen ene knjige - PINK) ni nalezla duhovitejših not.
Kakšen pomen ima danes mladinska književnost?
Z mladinsko literaturo se dogaja podobno kot z literaturo na splošno. Nekaj časa je doživljala svojevrstno renesanso avtorjev in tematik, orala je ledino z vrsto prevratniških naslovov in v svetovnem merilu premaknila tudi
bljati besedno zvezo 'mariborska pisateljica', česar pri svojih, recimo, ljubljanskih stanovskih kolegih nisem nikoli zasledila. Vsaj desetletje je trajalo, da sem se iz mariborske prelevila v slovensko pisateljico.
Pišete zgodbe o mladostnikih. Kaj po vašem najbolj privlačuje mlade bralce, da vzamejo v roke vaše knjige?
Ah, saj jih jemljejo čedalje manj. Pred leti, ko sem še ustvarjala lahkotnejšo, žanrsko literaturo, sem na cobissu kotirala zelo visoko, v bistvu tik pod vrhom. Zdaj lezem po lestvici najbolj branih navzdol. To pomeni, da postaja moja literatura kakovostna in zahtevnejša. Naši mladi bralci v primerjavi z vrstniki v tujini
F
7*
\
nekaj mejnikov, recimo skovanka crossover, gre za literaturo, ki jo lahko berejo mladi in odrasli, kajti četudi je junak večinoma starejši mladostnik, so njegov notranji svet, njegova osebna etična koda, način razmišljanja ter dojemanja sveta v bistvu povsem odrasli. Tudi zato, ker je na trenutke tak svet naših najstnikov. Na trenutke pravim zato, ker po drugi strani mladi bolehajo za kronično odsotnostjo odgovornosti ter interesa za družbene spremembe.
Ali igra veliko vlogo za vaše knjige dejstvo, da stanujete v Maribora?
Niti ne. Trajalo pa je približno deset let, da so mediji nehali upora-
zaostajajo v bralnem razumevanju in interpretaciji besedila. Mladina že tako ne bere rada, če pa jim pod nos potisneš še besedilo z neko moralno dilemo, neko odločitev na splošno, glede katere se morajo opredeliti, pa že kar utonejo v zimsko spanje. Ozaveščenost mladih jena sploh precej na psu. Ne zanima jih okolje, v katerem živijo, ne zanima jih družba, katere del so. Seveda ni krivda na njihovi strani. Sistem mlade odrinja na rob, kajti kapital ne potrebuje kritično razmišljujočih državljanov, temveč blejave davkoplačevalce.
Danes se veliko govori o družbi, ki ni naklonjena mladini.
To je "tekoča družba", v kateri
ni trdnih vezi in kjer je malo prostora za toplino... Kakšno je vaše mnenje o tem?
Potrebno bo spremeniti agregatno stanje družbe. Sistem upravlja Kapital, vanj smo kot ovce s krediti, položnicami, službami in tudi z otroki ujeti vsi, kajti to so sistemske varovalke. Živimo hitro, zato zmanjkuje časa za postanke, ki bi nudili toplino, varnost in trdne vezi. Iz tega razloga tudi knjige niso več tisti primarni medij, po katerem radi posegamo, kajti za knjige si je potrebno vzeti čas.
Katero izmed vaših del imate najraje?
Tisto, ki ga še nisem napisala. Svoje najljubše delo še čakam. Sedaj skupaj z našo svetovno popotnico in Guinnessovo rekorderko, Benko Pulko, pripravljava zanimiv projekt, v katerem bova združili njene fotografije in mojo literaturo. Zadeva mi je kar prirasla k srcu, pomeni mi tudi precejšen izziv.
Iz branja vaših knjig se zdi, da pišete iz lastnih izkušenj. So vaše zgodbe v glavnem izmišljene ali je tudi nekaj vaših življenjskih izkušenj v njih? Del svojih izkušenj sem popisala v knjigi Pink, za katero sem prejela tudi svojo drugo večernico 2008, nagrado za najboljše mladinsko delo preteklega leta. Sicer skušam ostajati vseskozi dovolj profesionalna, toda kaj vem, kar vse pre-nikne skozi gazo, s katero prek-rijem tisti del sebe, ki najbolj pušča. Avtorji smo vendarle samo ljudje in čisto brez nas ne gre, pa če se še tako trudimo zadušiti svojo optiko pri pisanju.
Ze dvajset let ste poklicna pisateljica in pišete pretežno zgodbe z mladinsko tematiko, večkrat tudi krate vsebine. Pred leti so vas celo ožigosali s tem, da so vaše knjige pohujšljive za mladino. Kakšni so odzivi založnikov in mlajših bralcev na vaše tematike? Ali zbirate sami vsebine in so izzivalne za mladino? Naj povzamem, kar sem pribe-
ležila za zadnjo številko Bukle: V času družbenega in moralnega razkroja je žal literatura sicer pahnjena precej na rob. A vendarle so vsaj, kar se knjig tiče, reči obrnjene na glavo. Drži, da so pred leti odrasli (tudi stroka) mlade držali čim dlje odpohujšljivih knjig, da bi jih zaščitili pred grozotami življenja, ki jih čaka zunaj nakupovalnih središč. Danes k sreči neprimerno zaradi svoje funkcije postaja primerno. Nekoč problematično je danes problematizirano. Vprevratniški literaturi za mladostnike so nekočpohujšljivi elementi danes priročna materija za reševanje moralnih dilem, za debate o družbenomoralni krizi. Naposled doživlja problemska, tabujska, crossover literatura (ali kar je še teh nazivov) svojo umestitev (ne renesanso!), ne da bi se okrog nje kopičila odklonilna, puhla, zgrožena mnenja 'kvazidušebriž-nikov'.
Kaj menite o spletu, videoigri-cah in podobno? Ali ne jemljejo ti novi tehnični pripomočki čas mladim in zato so ti slabi bralci?
Sva že ugotovila, da ni kriva zgolj tehnologija, temveč predvsem povampirjeni parametri potrošništva, ki mlade priganjajo, namesto da bi vsaj kdaj postali in se zamislili.
Kateri so vaši načrti za prihodnost? Ali že pišete novo delo? Moj kratkoročni cilj je sedaj oddih na malem otoku sredi Jadranskega morja, daleč proč od ponorelega sveta. Z mano bo romal tudi prenosni računalnik, brez katerega (ko sva že pri tehnologiji) bi težko nadaljevala projekt, ki sva ga zastavili z Benko.
Kaj svetujete mladim, ki bi želeli postati pisatelji?
Naj berejo in razmišljajo s svojo glavo, pri tem jim bodo pomagale prav knjige. Bolje je brati, pa četudi slabo literaturo, kakor posnemati slabe zglede doma in v svoji okolici. Ustvarjanje je pošastno čudovit proces, ki spreminja tudi avtorja samega.
Hvala za pogovor!
Karlo Nanut
Svetovni slovenski kongres
Poklon nacionalni ilegali
V dvorani na sedežu Svetovnega slovenskega kongresa v nekdanji palači Bata (zdaj Nama) sredi Ljubljane je bila 6. julija slovesnost v spomin na pripadnike Mihailovičevega gibanja, ki sojih gestapovci prav v tistih prostorih aretirali na Vidov dan 28. junija 1944. Gre za več kot 20 moških in žensk, ki so pripadali vojaškemu sestavu
Jugoslovanske vojske v domovini, njeni Državni obveščevalni službi in pa propagandi. Po dvomesečnih zasliševanjih sojih nacisti poslali v taborišča Auschwitz, Ravensbruck in Dachau. Nekaj jih ni preživelo, med tistimi, ki so se po vojni vrnili v domovino, pa jih je bilo več zaprtih še v komunističnih ječah.
Slovesnost sta ob 20-letnici osamosvojitve Slovenije priredila sedanji uporabnik prostorov, Svetovni slovenski kongres, za katerega sta spregovorila dr. Boris Pleskovič in Franci Feltrin, ter Društvo za ohranjanje spomina na žrtve komunistične revolucije-Slovenija 1941-1948-1952. Gre za nekdanje Društvo za ureditev zamolčanih grobov, ki seje preimenovalo in nekoliko preusmerilo svoje dosedanje dejavnosti. Zanj je nastopil Anton Žitnik.
0 značaju nacionalne ilegale, kije v primežu okupacije in revolucije ostajala zvesta jugoslovanski vladi v emigraciji ter zahodnim zaveznikom, sta spregovorila mag. Tine Golež in pa dr. Boris Kravanja, ki je bil kot mlad fant tudi sam tam aretiran na Vidov dan ter je okusil nacistične in komunistične zapore. Njemu je tudi pripadla čast, daje v dvorani odkril spominsko obeležje, ki opisuje te dogodke. Mirno, a odločno je zahteval priznanje za takratne žrtve ter njihovo pravo vrednotenje v našem zgodovinskem spominu.
Med udeleženci, žal, ni bilo veliko politikov, zgodovinarjev in časnikarjev. Omeniti pa je treba, daje v dvorani sedel tudi 96-letni prof. Vinko Lipovec iz Clevelanda, ki je bil ravno na obisku v domovini. Skupno z drugimi vidnimi predstavniki ilegalne Slovenske legije je bil aretiran decembra 1944 in poslan v Dachau. Po valu aretacij junija in oktobra 1944 je bil to tretji del gestapovskega obračuna s predstavniki demokratičnega odpora in sodelavci zahodnih zaveznikov. Tudi ta del naše preteklosti ostaja malo znan oz. prezrt. / ij
Chorus '97 na koncertih v Kalugi in Moskvi
Bratuževi Kragulj čki v Rusiji
ladbami je bila tudi pesem Nekje v gorah, ki jo je na besedilo Ljubke Šorli uglasbil Mirko Filej in so jo pevci tudi ruskemu občinstvu posredovali izjemno občuteno in dožive-
to. V pestrem venčku slovenskih pesmi (ob njih še skladbe
F. Schuberta, P. I. Čajkovskega,
G. P. da Palestrine in C. Mac-chija) je marsikoga navdušila tudi izvedba pesmi Otok, ki jo je na tekst R. M. Rilkeja in za zbor Chorus '97 napisal Miran Rustja. Vedno polne dvorane tako na nastopih v Kalugi in okolici kot tudi v Moskvi so seveda največje zadoščenje sicer nekoliko napornemu glasbenemu popotovanju po deželi, ki je žal čedalje bolj onesnažena z vsemi potrošniškimi tegobami in razvadami kapitalističnega sveta in morebiti je samo še vprašanje časa, koliko bo to še ostala dežela, v kateri umetniški dogodki privabljajo vedno izjemno število obiskovalcev, kjer publika ceni kulturo, je radovedna in hvaležna. Mirenski pevci in zborovodkinja Laura Winkler so s svojim koncertom v Moskvi vidno osrečili tudi predstavnike slovenskega veleposlaništva in namestnica veleposlanice Andreja Purkart Martinez je po koncertu poudarila pomen zborovskega petja v slovenski kulturni tradiciji, podčrtala pa tudi dejstvo, da je petje mirenskega sestava očaralo obiskovalce, ki so bili presenečeni ob profesionalnem nivoju podajanja.
Tatjana Gregorič
V deželo neomejenih možnosti, v deželo, kjer so umetnost, kultura in mogočno zborovsko petje doma, so se 11. junija odpravili člani Vokalne skupine Chorus '97. Sestav, ki združuje skupino pevcev iz Mirna in sosednjih vasi ob spodnjem toku reke Vipave z obeh strani ita-lijansko-slovenske meje, se je pod vodstvom zborovodkinje Laure Winkler predstavil kar na petih različnih glasbenih dogodkih v Kalugi in okolici, svojo rusko glasbeno zgodbo pa zaokrožil s koncertom v Kulturnem centru "Pokrovskie vorota" v Moskvi. Gostovanje je nastalo kot rezultat projekta "Pesem nas združuje", ki sta ga lani oktobra pripravila Mednarodno društvo Soglasje iz Nove Gorice in njegov predsednik Andrey Pavlovich v sodelovanju z vokalnima skupinama Chorus '97 Miren in Vinika z Do-brovega v Goriških Brdih ter z agencijo Ros-sotrudnichestvo v Sloveniji in ob tej priložnosti v Sloveniji na različnih prizoriščih gostili Komorni zbor iz Kaluge. Mirenski pevci so se na zelo različnih prizoriščih in v različnih ambientih (na pro-
Kakpojdu na bistruju rječku in Kragulj čki. Posebno zadnja, ki jo je priredil Lojze Bratuž, je ob izvedbah na koncertih doživela izjemen posluh in pozornost, toliko bolj, ko je moderator koncertov Andrey Pavlovich osvetlil kruto zgodbo, ki je spremljala smrt tega goriškega glasbenika. Med izbranimi sk-
stem na paradi nevest ob dnevu državnosti in koncertu v čast brezi, v muzeju Puškinove žene, v samostanu sv. Pafnutija v kraju Borovsk, v regijski filharmoniji v Kalugi) predstavljali s tehtnim izborom skladb, med katerimi so številno občinstvo zlasti navduševale različne priredbe slovenskih
oz. primorskih ljudskih pesmi, kot so jih zapisali Ambrož Čopi, Emil Adamič, Peter Lipar, Jakob Jež ah Aldo Kumar. Posebno mesto v programih pa sta imeli tudi ruski narodni
Kratke
Pavel Pečar: Prelomni čas
Pred kratkim seje znašlo na knjižnih policah novo literarno delo (roman) koprskega rojaka Pavla Pečarja “Prelomni čas”. Knjiga je izšla v samozaložbi, lektorirala jo je Zorka Podobnik, prelom in tisk je opravila Birografika Bori iz Izole, oblikovanje pa akademski slikar Aleksij Kobal.
Prek usode posameznih članov kmečke družine, ki jo je druga svetovna vojna potegnila v svoj uničujoči vrtinec, je avtorju uspelo na dovolj prepričljiv način osvetliti vso tragiko, ki jo je slovenski narod doživljal vtem prelomnem času. Od spontanega upora proti okupatorju, prek protikomunističnega boja in kolaboracije, pa do nezadovoljstva, ki so ga v partizanskem taboru povzročale mnoge nepotrebne in nesmiselne akcije (npr. pohod 14. divizije po Štajerski), ki so izzvale strahotna povračilna dejanja okupacijskih oblasti. Knjiga razgrinja tudi samopašnost in nadutost revolucionarjev, ko so se po Dolomitski izjavi počutili trdno v sedlu, kot tudi surovosti nasprotnega tabora. Dogajanje spremljajo velike notranje stiske ljudi. Na partizanski strani zlasti med vernimi pripadniki NOB, ki so se znašli razdvojeni med neizogibnostjo in nujnostjo boja proti okupatorju ter strahom pred vse bolj zloveščo ideologizacijo partizanskega boja, ki ni obetala nič dobrega. Nasprotni tabor pa je grizel črv dvoma v (ne) pravilnost udinjanja okupatorju, ki je postajal vse bolj glasen, ko se je usoda vojne začela prevešati na stran zaveznikov. V knjigi ne manjka tudi tragičnih usod ljudi, od žrtvovanih življenj in uničenih domov, prek prebegov z ene na drugo stran, pa do strahotnega bratomornega obračuna ob koncu vojne.
Izpoved deluje iskreno in, očitno, prinaša avtorjev pogled na ta žalostni čas naše preteklosti, ki ga še vedno nosimo v sebi. / Milan Gregorič
Dvojna številka Zgodovinskega časopisa
Izšla je letošnja prva in druga dvojna številka Zgodovinskega časopisa, kije glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije. To je osrednja zgodovinska revija na Slovenskem in izhaja že 65. leto. Vsebina tudi tokratne dvojne številke je bogata, saj prinaša kar šest izvirnih znanstvenih razprav.
Na prvem mestu revije je objavljen članek Petra Štiha, ki podaja svoj pogled na jezik slovanskih prebivalcev v prostoru med Donavo in Jadranom v srednjem veku. Avtor meni, da je v predstavnem svetu sodobnikov obstajal samo en, slovanski jezik, ki je bil skupen različnim slovanskim ljudstvom.
Stanislav Južnič piše o učnih letih slovenskega razsvetljenskega filozofa Franceta Karpeja, ki je pritegnil Boškovičevim novostim na področju fizike. Profesor na oddelku političnih ved univerze v litovskem Vilniusu Vladislav B. Sotirovic objavlja v angleščini razpravo o diplomatskih pripravah srbske kneževine na ustanovitev Prve balkanske zveze v obdobju med 1861 in 1864.
Andrej Rahten je na gradivu predvsem iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani osvetlil nastanek Katoliške narodne stranke v slovenskem političnem prostoru ob koncu 19. stoletja, pri čemer je imel odločilno vlogo knezoškof Jakob Missia. O sklepanju jugoslovanskega konkordata in konkordatski krizi leta 1937 v Kraljevini Jugoslaviji piše Gašper Mithans, Viljenka Škorjanec pa o italijanskih metodah pri izpustu iz koncentracijskih taborišč med drugo svetovno vojno.
Revija prinaša tudi več zapisov, ocen in poročil. / (mab)
Umrla je znana sovjetska oporečnica Jelena Bonner
Po dolgi bolezni je junija umrla nekdanja sovjetska oporečnica in vdova Nobelovega nagrajenca za mir Andreja Saharova, Jelena Bonner. Bonnerjeva je umrla na svojem domu v Bostonu v ZDA, stara 88 let.
Bonnerjeva je bila od konca '60. leta prejšnjega stoletja ostra kritičarka Sovjetske zveze. Leta 1972 se je poročila z jedrskim
fizikom in zagovornikom človekovih pravic Andrejem Saharovom. Tri leta kasneje je v imenu moža v Oslu sprejela Nobelovo nagrado za mir, saj so sovjetske oblasti Saharovu zaradi njegovih kritik režima prepovedale potovati v tujino.
Skupaj z možem, ki je bil eden najuglednejših sovjetskih jedrskih fizikov tistega časa, sta v '80. letih iz protesta zaradi sovjetske invazije na Afganistan prostovoljno zapustila Moskvo in odšla v izgnanstvo v Gorki, sedanji Nižni Novgorod, kjer sta bila pod nenehnim nadzorom policije. Bonnerjeva je njuno življenje v izgnanstvu kasneje opisala v knjigi Skupaj sama.
Za časa Mihaila Gorbačova sta se Saharov in Bonnerjeva leta 1986 ponovno smela vrniti v Moskvo, kjer sta vse do smrti Saharova leta 1989 nadaljevala s kampanjami za človekove pravice. Svoje kritike je Bonnerjeva v minulih letih usmerila predvsem v nekdanjega predsednika in sedanjega premierja Vladimirja Putina. Bonnerjevo so pokopali ob njenem možu na moskovskem pokopališču Vostriakovo.
Evropski parlament od leta 1988 podeljuje nagrade Saharov za svobodo mišljenja in boj za človekove pravice posameznikom ali združenjem, ki so pomembno prispevali k varovanju človekovih pravic v svoji državi ali po svetu.
Zgodovinski
časopis
Ob 80-letnici rojstva Silvestra Komela
Vrsta razstav njegovih izjemnih del
V spomin na goriškega slikarja Silvestra Komela, ki bi letos praznoval 80. rojstni dan, so mestna občina Nova Gorica, Kulturni dom Nova Gorica in Kulturni dom Gorica v sodelovanju z umetnikovo družino razglasili leto 2011 za Komelo-vo leto. Pokojnega umetnika so že počastili z nekaterimi dogodki, občina je izdala razglednice z reprodukcijami njegovih del, v Novi Gorici visijo plakati, ki spominjajo na obletnico. V Mestni galeriji Nova Gorica in v galeriji Kulturnega doma v Gorici pa bodo septembra odprli pregledni razstavi s ključnimi deli iz vsakega umetnikovega ustvarjalnega obdobja, kar bo osrednja prireditev Komelovega leta. Takrat bo izšla tudi knjiga z reprodukcijami in besedili, ki bodo podrobneje analizirala slikarjev opus in njegovo vlogo v goriškem ter širšem slovenskem prostoru.
Silvestra Komela so počastili tudi v Biljah, kjer so v novoustanovljenem Kulturno-umetniškem društvu Negovan Nemec v petek, 10. junija, pripravili spominski večer. Pod murvo na Nemčevi domačiji so povabljeni gostje najprej obujali spomine na umetnika in pripovedovali o novogoriškem kulturnem življenju izpred štiridesetih let, sledilo pa je odprtje razstave Kome-lovih del. V ateljeju Nego-
vana Nemca so razstavili devet del, eno začetno z naslovom Ba-chus iz leta 1967 in osem platen iz zadnjega obdobja.
O umetniku so spregovorili Alenka Saksida, dolgoletna direktorica Kulturnega doma, zgodovinar Branko Marušič, tedanji direktor Goriškega muzeja, pesnik Aleksander Peršolja, slikar Milovan Valič, umetnostna zgodovinarka in kustosinja Obalnih galerij Nives Marvin ter umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec, ki je vodila večer. Alenka Saksida se je spominjala homogene kulturne scene v Novi Gorici v drugi polovici šestdesetih let, ko je prišla iz Ljubljane in začela z organizacijo likovnih razstav. Branko Marušič je opisal Komelovo življenje in med drugim omenil samostojno razstavo na novogoriški občini leta 1960, ključno razstavo v ljubljanski Mestni galeriji leta 1971 in retrospektivno razstavo v Goriškem muzeju leta 1984, nekaj mesecev po smrti. Marušič je na začetku citiral stavek francoskega realističnega slikarja Gustava Courbeta: "Jaz ne slikam angelov,
rr
na novogoriški gimnaziji in na višji šoli za oblikovanje kamna v Sežani, se je z veliko topline spominjal nekdanjega učitelja. Komel je znal umetnost približati na duhovit način in motivirati svoje učence. Poudarjal je vlogo barve v slikarstvu in materialov v kiparstvu, Kraševce je spodbujal k spoznavanju kamna, Mirence in Biljence pa gline. Milovanu Valiču še vedno daje navdih pri pedagoškem delu. Ko-melova učenka je bila tudi Nives Marvin, ki se je svojega u-čitelja spominjala, kako je pri pouku s cigareto v roki plastično pripovedoval o u-metnosti in znal vedno navdušiti svoje poslušalce.
Nezavidljivo stanje, 1980
ker jih ne vidim". V prvem ustvarjalnem obdobju se je tudi Komel osredotočal na realistične motive, kasneje pa je prestopil v abstrakcijo in vstopil v angelski svet. Komelov prijatelj Aleksander Peršolja je pripovedoval o srečevanju s slikarjem in spoznavanju pomena u-metniških del. Milovan Valič, ki je bil Komelov u-čenec na osnovni šoli v Mirnu, danes pa je profesor
Refleksivno območje, 1974
Silvester Komel je kljub prezgodnji smrti zapustil močan pečat v slovenskem prostoru. S pedagoškim delom je v mladih znal zbuditi ljubezen do umetnosti, njegov bogati likovni opus pa sodi v sam vrh modernega slikarstva. Iz zgodnjega upodabljanja domače primorske, kraške pokrajine, kjer je že izpostavljal tektonsko členitev krajinskih elementov s širokimi barvnimi ploskvami, je razvil povsem samosvojo lirsko abstrakcijo, s poudarkom na sugestivni igri barvnih in svetlobnih kontrastov. Na velikih formatih je z ekstatičnimi zamahi nastala dramatična kompozicija, ki je pomenila Komelov obrat navznoter, v odkrivanje drame nemirnega človeškega duha.
Katarina Brešan
13. Festival Kras
Neslutene zvočne prvine kitare
Novost letošnjega, 13. Festivala Kras je poletni podaljšek, ki napoveduje tudi novo usmeritev prihodnje izvedbe. Predpoletni del mednarodnega festivala kitare pa se je končal prejšnji teden z lepo obiskanim koncertom srbske skupine Gitarsi na dvorišču Prosvetnega doma na Opčinah.
Koncert, ki je spadal tudi v niz SKD Tabor Poletje pod kostanjem, je ponudil pravo poslastico z novostjo z balkanske glasbene scene, saj je skupina komaj lani začela skupno pot, ki je že prinesla veliko zadoščenja z uspehom avtorskih skladb, s televizijskimi nastopi, snemanjem videospotov. Pritegnila je veliko zanimanja zaradi posebnosti flamenko aranžmajev pop hitov za štiri akustične kitare, bas kitaro in ca-hon. Zanimiva zmes klasične osnove odličnih solistov in prikupnosti modernejše pop in latino glasbe je z energijo živahnih glasbenikov osvojila tudi številno publiko enkratnega koncerta, sklepne etape prvega dela niza, ki se je pričel maja z izvrstnimi doživetji Solodua, ki ga sestavljata mednarodno priznana italijanska kitarista Matteo Mela in Lorenzo Micheli, ter z gostovanjem predstave Gian Burrasca v režiji Line VVertmuller, s pevcem in humoristom Eliom v glavni vlogi. Za realizacijo tega koncerta je festival lahko računal na sodelovanje Slovenskega stalnega gledališča in gledališča Miela
kitariste v prostorih Glasbene šole Sežana, ki je prejšnji teden imela v gosteh tudi tečaje Drugih strun Testivala Kras z mednarodno poletno šolo klavirja in kitare pod mentorstvom Isabelle Lo Porto, Sijavuša Gadžijeva in
bo na sporedu 18. avgusta na vrtu Ljudskega doma v Križu, je umetniški vodja Marko Feri predstavil obračun letošnje izvedbe: "Raznolikost je beseda, ki najbolje ponazarja letošnji festival. Vsak od šestih koncertov je na
Gian Burrasca
v skupni pobudi Gledališča v gledališču. Med glavnimi dogodki letošnjega programa je bil prav gotovo koncert znanega srbskega mojstra, kitarista in skladatelja Dušana Bogdanoviča, ki s svojimi eklektičnimi, jazzovsko obarvanimi skladbami doživlja svetovni sloves. Izredni gost festivala je nastopil v duu s kitaristom Borom Zuljanom.
Sodelovanje z glasbenim društvom Fara ob Soči pa je zaznamovalo koncert, s katerim se je festival tudi letos selil na Goriško, tokrat z neobičajno kombinacijo harmonike in kitare, ki jo predstavljata
dva priznana glasbenika iz naše dežele, Marko Feri in Sebastiano Zorza.
Na festivalu so vzporedno s koncerti potekali tudi tečaji za mlade
Armina Seška. Naj mlajši pa so se kot vsako leto učili kitare in angleščine na zabavni in poučni delavnici Easy Guitar, ki jo koordinira Dario Viviani.
V pričakovanju poletnega koncerta kvarteta Gorni Kramer, ki
svoj način prikazal umetnost igranja na kitaro, njeno današnjo vlogo in poslanstvo v svetu glasbe. Publika je zvesto spremljala vrhunske mojstre kitare; predstavili so se solistično in tudi v različnih komornih zasedbah. Kot že v prejšnjih letih so tudi letos ta srečanja imela neprecenljiv pomen sodelovanja z raznimi društvi in institucijami, ki so svojim delom in razpoložljivostjo še dodatno okrepili zanimanje za te koncerte".
PAL
Krst morske lepotice Costa Favolosa se je ujemal s krstnim srečanjem nove občinske komisije za proračun, ki ji bo predsedoval občinski svetnik stranke Slovenska skupnost Igor Švab. Na prvi seji, ki je bila v ponedeljek, 11. julija, so namreč razpravljali o rebalansu proračuna, ki je bil potreben za kritje stroška dogodka pred Trgom zedinjenja Italije. Odbor dosedanjega župana Dipiazze je namreč le nekaj dni pred balotažo z odlokom namenil 120 tisoč evrov za slavje ob predaji ladje, Fundacija CRT pa je prispevala za kritje stroškov še dodatnih 100 tisoč evrov. Odbor novega župana Cosolinija je tako ratificiral sklep in sredstva za kritje stroškov črpal iz preostanka.
Gu«a na Krasu
3. festival balkanske glasbe in enogastronomije
Goran Bregovič - najbolj prepoznaven med umetniki, ki so zahodu odprli vrata balkanskega glasbenega sveta, Shantel -najbolj pomemben protagonist novih obzorij balkanske glasbe in njenih sodobnih kontaminacij, ter Boban Markovič - najbolj značilen nositelj ciganske žilice v srbski glasbi, bodo protagonisti tridnevnega festivala balkanske glasbe Guča na Krasu, ki bo od 15. do 17. julija v bližini letališča v Briščkih pri Trstu, kjer bo v tistih dneh možnost brezplačnega kampiranja za obiskovalce. Festival prireja ob Deželi FJK, občine Zgonik društvo DrugaMuzika. Festival balkanske glasbe, ki ga bodo ob omenjenih zvezdnikih oblikovale še druge priznane skupine, je nastal pred tremi leti, a je glede na množični odziv publike že postal referenčnega pomena za to zvrst.
Prostor za postavljanje šotorov bo na razpolago brez dodatnih stroškov, a tudi cene vstopnic bodo omogočile prav vsem doživljanje tega velikega dogodka; posamezna vstopnica za koncert Gorana Bregoviča stane namreč 15 evrov, za ostala dva koncerta pa samo 5 evrov! Posebna opcija Vip-vstopnice pa bo omogočila ogled koncerta iz ograjenega prostora v neposredni bližini odra in bo vključila tudi pijačo in hrano, seveda v balkan-stilu. Gastronomski kioski, ki bodo odprti vsak dan v času prireditev, bodo namreč dopolnili vzdušje s tipično balkansko ponudbo.
Goran Bregovič bo nastopil s svojim legendarnim Weddingand funeral orchestra v petek, 15. julija, Shantel pa bo stopil na oder naslednji dan s skupino Bucovina Club Orchestra. Festival bo 17. julija končal Boban & Marko Markovič Orkestar. Spremljevalne skupine, ki bodo še dodatno obogatile dolge glasbene večere z legendami balkanske glasbe, prihajajo iz Slovenije, Belgije, Nemčije in Italije. Igrali bodo Balkan boy’s, Gaetano Fabbri, Ekrem Mamutovič Orkestra, Dej še'n litro, Radio Zastava in Orkestar Dejana Lazareviča. Vstopnice za koncert Gorana Bregovič so na voljo na prodajnih mestih EVENTIM (za Slovenijo- vključno z VIP-vstopnicami), TICKETONE, VIVATICKET in AZALEA (v Italiji). Predprodaja poteka tudi v Kultunerm domu v Gorici, na tržaškem Krasu pa v baru Kanarin na Opčinah, v trafiki Sarabanda na Proseku in v baru Igor v Nabrežini, kjer prodajajo tudi VIP “Ali inclusive” vstopnice. Prodaja na spletu poteka na straneh www. eventim. si, www. vstopnice, com, www. napovednik, com, www. koncerti, net. Vstopnice bodo na razpolago tudi na dan koncerta od 18. ure dalje. Za koncerte na sporedu 16. in 17. julija ne bo predprodaje; nakup bo možen le na dan koncerta z zgoraj navedenim urnikom. Vse informacije so na voljo na spletni strani www. glasbabrezmeja. com.
Končal se je festival Maremetraggio
Kratki film je v Trstu doma
V	kakšnem stanju je kratkometražni film v Italiji in po svetu? Katere tematike najraje razvijajo mladi režiserji v svojih delih? To sta le dve izmed toliko vprašanj, ki si jih je tržaško občinstvo postavljalo, preden se je dvignil zastor nad dvanajsto izvedbo festivala kratkega filma Maremetraggio, ki je bil od 1. do 9. julija v Trstu. Filmski dogodek je ponudil v pogled kar 79 kratkih filmov iz različnih držav. Gre namreč za izbor kakovostnih filmskih primerkov, ki so ga prireditelji poimenovali Best of the best, najboljši med najboljšimi. Gledalci
so lahko spoznali najsodobnejše filmske govorice mladih režiserjev iz Francije, Nemčije, Belgije, Irske, Velike Britanije, Španije, Hrvaške, Portuglaske vse do vzhodnoevropskih držav - Romunije, Bolgarije, Ukrajine, Poljske. Posebno pozornost so prireditelji namenih tudi japonskim, turškim, avstralskim, kubanskim, kanadskim, brazilskim, kamerunskim in izraelskim avtorjev, ki so že slavili na mednarodnih filmskih festivalih. Festival Maremetraggio je namreč potrdil vitalnost, ki ga filmska umetnost ima v Italiji in po svetu. Tematike, ki so jih avtorji
obravnavali v svojih delih, so bile raznovrstne, od ljubezenskih do socialnih, zanimiva niša pa je bila namenjena animiranemu filmu: v tej sekciji je zaradi vizio-narne tankočutnosti slavil film Fard Louisa Bricena in Davida Alaponta. Glede ostalih nagrad velja nedvomno omeniti delo z naslovom 41 režiserja Massima Cappellija, ki je slavil v kategoriji Marco Belardi Lotus Production. Osrednjo nagrado pa sta ex ae-quo prejela kratka filma Je pour-rais etre votre Grand-Mere Bernarda Tanguyja in že omenjeno delo Massima Cappellija. V pomembni sekciji Ippocampo je nagrado Barcolana, ki spodbuja ljubezen do morja in jadranja, prejel režiser Guido Pappada' s filmom Nauta. Festival je s posebno nagrado želel nagraditi pogumnega producenta; tokrat je to bila Elisabetta Rocchetti s filmom 18 anni - II mondo ai
miei piedi. Nagrado kritikov za najboljši prvenec je prejel film Et in terra pax Mattea Botrugne in Danieleja Coluccinija. Najboljši igralec je bil letos Gianfe-lice Imparato v filmu Into Para-diso režiserke Paole Randi, najboljša igralka pa Ughetta D'Ono-rascenzo za film Et in terra pax. Filozofija fimskega festivala že več let temelji na neposrednem stiku med dogodkom samim in okoljem, ki ga želi nagovarjati. Tako dejanje temelji na didaktičnih trenutkih, okroglih mizah in srečanjih z igralci (letos je bil gost 'perspektive' mladi italijanski igralec Andrea Bosca) in režiserji, posebno zanimiva je bila izkušnja, pri kateri so bili soudeleženi zaporniki tržaškega Coro-nea, ki so pod mentorstvom režiserja Davida Del Degana ocenili vrsto italijanskih kratkih filmov letošnje izvedbe festivala.
IG
SESLJAN
| Odprtje trgovine Planet zdravja
Posebna filozofija za dobro počutje
VSesljanu (št. 54/d) bo odslej obratovala trgovinska izpostava Viva blagovne znamke Planet zdravja, ki trži izdelke slovenskega podjetja As An. Trgovino so odprli v petek, 8. julija, ob prisotnosti devinsko-nabrežinskega župana Giorgia Reta, devinskega dušnega pastirja g. Gianninija, lastnikov podjetja Igorja in Irme Ogorevc in nekdanjega župana devinsko-nabrežin-ske občine Draga Legiše ter ekipe, ki bo vodila sesljansko izpostavo, se pravi Vide Legiša Ušaj in njene hčerke Vlaste.
In ravno Vlasta nas je pospremila v notranjščino trgovine. "V dveh manjših sobah bova preverjali zdravje strank oziroma stanje njihovega telesa in krvi s pomočjo računalnika in posebnega aparata ruske izdelave AMP. Na podlagi izsledkov analiz bova svetovali, kateri izmed naših izdelkov bo najbolj primeren za izboljšavo
njihovega zdravstvenega stanja". Izdelke, o katerih je spregovorila Vlasta, tvori vrsta jedilnih in eteričnih olj, prehranskih dopolnil in kozmetičnih izdelkov, ki predstavljajo konico delovanja podjetja As An. To je razvilo metodo diagnosticiranja in zdravljenja, imenovano termoregulacija telesa. To je uravnava telesne temperature, tlaka in pretokov, kar je pogoj za pravilno delovanje vseh organov in žlez. Kot nam je povedala gospa Irma Ogorevc, filozofija tovrstnega zdravljenja temelji na načelu, po katerem samo pravilna temperatura telesa zagotavlja pravilen tlak in pravilen pretok, kar je pogoj za pravilno delovanje telesa samega. "Z našo znamko prodajamo izključno naravne proizvode, brez konzervansov, pridelane in proizvedene na popolnoma tradicionalen, naraven način. S tem ohranimo vse informacije narave, ki jih telo razume
pravo delovanje kože odvisno od ustreznega kroženja zraka v sinusih.
Kot sta nato pojasnila Savo in Vida Ušaj, so se v družini za to trgovsko potezo odločila na podlagi zdravstvenih razlogov hčerke Vlaste, ki je imela hude težave z diabetisom. "Leto dni sledim terapiji in dozo inzulina sem zmanjšala za eno petino", je dejala Vlasta, ki je med drugim zaupala, da je pozitivne učinke terapije občutila že po nekaj tednih. Irma Ogorevc je namreč poudarila, da se težave z diabetisom in holesterolom lahko izboljšajo, včasih celo odpravijo z ustrezno prehrano, kar so v društveni dvorani na podlagi osebnih izkušenj poudarili tudi nekateri znanci gospe Irme. Izpostave podjetja As An so dejavne že po nekaterih evropskih državah, odslej pa tudi pri nas. Prijateljska naveza med družino Ogorevc in družino Ušaj je privedla do odprtja sesljanskega o-brata v upanju, da bodo pozitivnih učinkov proizvodov podjetja deležni tudi naši ljudje. To je bila osrednja misel, s katero je Savo Ušaj nagovoril prisotne pred trgovino.
IG
timi Tradicionalna Cirilmetodova nedelja
"... da bomo vsi lahko še naprej častili Boga v domačem jeziku!"
1	"V ragi zamejski
1	bratje in sestre, že-
1.	-J lim Vam, da bi tudi vi imeli radi slovenski jezik, se v njem radi pogovarjali, imeli radi slovenske navade in kulturo, da bomo vsi lahko še naprej častili Boga v domačem jeziku". To pomenljivo sporočilo je letošnji koprski novomaš-nik Gašper Lipušček namenil zbranim vernikom pri tradicionalnem bogoslužju v čast svetima bratoma Cirilu in Metodu na Vejni. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda, ki ga na tržaškem za g. Kosmačem vodi dr. Markuža, vsako leto obeleži praznik slovanskih apostolov. Tako že 45 let, kot je uvodoma pojasnil dr. Markuža, na Cirilmetodovo nedeljo tržaška cerkev na Vejni obhaja hvaležen spomin na to, da sta sveta brata dala Slovanom prve pismenke in bogoslužne knjige v razumljivem jeziku ter pri papežu v Rimu izposlovala, da so slovanski duhovniki lahko obhajali bogoslužje v slovanskem jeziku; s tem sta odločilno prispevala k ohranitvi vere naših prednikov. Jeseni bo
Praznovanje je obenem povezano s ponovitvijo nove maše, zato so novomašniku Lipuščku izrekli toplo dobrodošlico skavti in skavtinje ter slovenske narodne noše; združeni zbor ZCPZ pa
Nosečnost se je zakomplicirala in mami so svetovali splav, a z možem sta si otroka želela in nista podvomila v svetost življenja. Njihova družina vodi večjo kmetijo z živino in prideluje mlečne
minilo 160 let, odkar je bi. Anton Martin Slomšek ustanovil bratovščino sv. Cirila in Metoda, ki se je kasneje preimenovala v Apostolstvo in je razširjena na Hrvaško, Češko, Slovaško, v Bolgarijo s ciljem spodbujanja molitve za edinost med kristjani.
je zapel slovesno Novomašnik bod'pozdravljen. Pri bogoslužju so somaševali še g. Ropret, g. Lampe in g. Markuža.
Letošnji edini koprski novomašnik prihaja iz Zatolmina. Rodil se je kot peti otrok; z njegovim rojstvom pa ni bilo preprosto.
izdelke ter znameniti tolminski sir na planini, kjer je tudi najmlajši Gašper v svojem otroštvu in mladosti preživel veliko časa. Predno je vstopil v bogoslovje, je končal srednjo šolo za elektrotehnika. Za novomašno geslo si je izbral besede iz Samuelove knjige: "Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša! " zato, ker želi biti ponižen pred Bogom, saj ve, da vsak dar, ki ga ima, prihaja od njega. Kot diakon si je izkušnje nabiral v Sežani, njegova prva službena pot ga bo vodila za kaplana v Postojno.
Pri bogoslužju je z izbrano pesmijo pod vodstvom Edija Raceta sodeloval združeni zbor ZCPZ iz Trsta, na orglah ga je spremljal prof. Tomaž Simčič. Občestvo so s svojo prisotnostjo in molitvijo obogatile tudi šolske sestre. Ob koncu so zbrani v slovesni procesiji poromali do oltarja svetih bratov, kjer se je s počastitvijo relikvij sv. Cirila bogoslužje tudi končalo.
J.B.
HOTEL
RISTORAriTE
in sprejme brez negativnih učinkov. Z uživanjem izdelkov Planet zdravja telesu povečamo moč in omogočimo psihofizično zdravje do najvišjih nivojev. Danes je naše zanimanje usmerjeno ne le v človeško zdravje, temveč tudi na področje živali in rastlin, saj pridelujemo tudi posebna naravna gnojila", nam je povedala gospa Irma, ki je bila svojčas po poklicu medicinska sestra. Vedno se je takrat spraševala, zakaj se uradna medicinska stroka ukvaija z zdrav
ljenjem bolezni, ne pa s prevenci-jo. Pred 12 leti se je zato začela ukvarjati s tematiko urejanja temperature telesa na podlagi zlasti prave prehrane, pred sedmimi leti pa je podjetje začelo izdelovati posebna olja, učinek katerih je ob sodelovanju Vide Legiša in Vlaste Ušaj predstavila na javnem srečanju, ki je bilo pred odprtjem trgovine v prostorih Kulturnega društva Igo Gruden v Nabrežini. Irma Ogorevc je občinstvu jasno povedala, da se mora pacient v ča-
su zdravljenja z oljem strogo držati ustrezne diete. Ta predvideva drastično zmanjšanje, včasih celo odpravo mesnih in mlečnih izdelkov, saj živalske proteine prinašajo acidozo. "Ko čistimo naše telo, se ne smemo boriti še proti alergenom", je pojasnila. Temelj zdrave prehrane je kuhana zelenjava, ogledalo našega črevesja in telesnega stanja pa je koža. Ogorevčeva je podrobno obrazložila, da vsaki težavi, ki se izpričuje na posamezni kožni sekciji, odgovarja neustrezno delovanje določenih notranjih organov. Problemi s kožo na obrazu pričajo na primer o težavah na tankem črevu, problemi na zatilju kažejo o težavah na prostati itd. Če je zato koža zdrava, bo zdravo tudi celotno telo, težave, ki se zlasti v poletnih mesecih pojavljajo s sončenjem, so odvisne le od slabega pretakanja krvi v telesu. Gospa Irma je poudarila še poglavitno dejstvo, da je
NOVI
mttiMJ Igor Gabrovec
"Protokol se uresničuje prepočasi!"
Pred nedavnim je bilo na sedežu deželnega sveta na pobudo svetnika SSk Igorja Gabrovca infomativno srečanje med predstavniki Kmečke zveze, Združenja neposrednih obdelovalcev in Konzorcija vin z zaščitenim poreklom in deželnimi svetniki s Tržaškega področja, da bi preverili položaj, v katerem se nahaja protokol, ki so ga svoj čas med drugim podpisali predstavniki KZ, Združenja neposrednih obdelovalcev in predstavniki Ministrstva za kmetijstvo ter dežele FJk. Protokol je bil tedaj znak dobre volje vseh dotičnih osebkov, da bi sporazumno rešili vprašanje o t. i. zadevi prosekarja.
V zameno za umik priziva krajevnih stanovskih organizacij zoper razpolaganje imena prosecco pridelovalcev iz Veneta so bile namreč sklenjene določene postavke, ki bi dejansko pripomogle k razvoju vinarskega in kmetijskega sektorja na Tržaškem. Piero Camber in Piero Tononi iz vrst Ljudstva svobode, Franco Code-ga in Sergio Lupieri iz vrst Demokratske stranke, Edoardo Sa-sco, predstavnik UDC, Igor Kocijančič, predstavnik levice, Ste-fano Alunni Barbarossa iz vrst Občanske liste so prisluhnili besedam predsednika KZ Franca Fabca, sedanjega tajnika Erika Mastena in njegovega predhodnika Edija Bukavca, predstavnika ZNO Dimitrija Žbogarja in podpredsednika Konzorcija Sandija Skerka.
"Zelo sem zadovoljen z udeležbo, s potekom in tudi samimi sklepi srečanja, ki je bilo v znamenju odkrite razprave in brez vsake odvečne retorike. Pomembno je bilo, da so se srečanja s kmetijskima organizacijama in predstavnikom Konzorcija vin z zaščitenim poreklom udeležili predstavniki vseh političnih skupin, ki so jih tržaški volivci pred poltretjim le-
Sončni zaton zgodnjega poletja, noranjščina vaške cerkvice, sproščeno petje za domačo publiko in otroke, ki sedijo v prvih klopeh; mešani zbor Mačkolje je obeležil konec letošnje pevske sezone v tem prisrčnem okviru s koncertom, ki ga je delil z gosti moškega okteta Aljaž s Koprskega.
Večer se je pričel s sakralno glasbo s tremi uglasbitvami besedila Ljubke Šorli O Marija moja sreča, od obče znane Bratuževe skladbe do Gruberjeve interpretacije za solo in zbor in najnovejše, dopadljive Cergolove različice. Nastop se je nadaljeval s sugestijo pravoslavne liturgije v opusu Stevana Mokranjaca in še s sodobnim utrinkom Ave MarieJaakke Mantyarvija, ki je potrdil raznolikost, a tudi primernost programskih izbir zbora, ki sega po širši literaturi, a vedno v mejah vrednotenja sposobnosti pevcev. S prijetnim, uravnovešenim zvokom je zbor končal nastop še z izborom ljudskih in ponarodelih pesmi.
tom izvolili v deželni parlament. To je dalo občutek pozornosti in zavzemanja za reševanje vprašanja, in to mimo strankar-sko-politične opredelitve, ki nas drugače deli vsaj med večino in opozicijo", nam je povedal 'režiser' dogodka Igor Gabrovec. Zadeva okrog protokola, ki so ga javni osebki (na primer dežela in Ministrstvo za kmetijstvo) podpisali s kmetijskimi stanovskimi organizacija-
mi, se tiče namreč celotnega tržaškega področja. Ali ste imeli na podlagi odzivov vaših kolegov - bodisi iz večinskih bodisi iz opozicijskih vrst - vtis, da je res tako? Vtis imam, da so tudi kolegi, ki izhajajo, recimo, iz mesta, prišli do spoznanja, da je razvoj Krasa pravzaprav v interesu vseh. Razlogi so na dlani. Mesto že nekaj desetletij postopno hira. Zavira itak skromno razvito industrijo, s propadom Jugoslavije je bilo konec tudi večine trgovske dejavnosti, ki je slonela predvsem na nizkocenovni ponudbi vsakovrstnega blaga. Pristanišče je svojo vlogo izgubilo že veliko prej, s propadom habsburškega cesarstva, ko smo nehali biti prvo pristanišče. Takrat Trst ni imel več vloge res pomembnega mesta. Vsa povojna desetletja italijanske republike so bila v znamenju t. i. 'asistenčne' politike, za katero danes v Rimu ni več interesa, pa tudi denarja ne. V danih pogojih je zato razvoj ponudbe "lepega" in "dobrega" ena redkih kart, ki jih lahko Tr-
S svojim delom na 'tej strani' meje je zborovodkinja Andreja Štucin večkrat poskrbela za dobrodošlo izmenjavo s skupinami, ki delujejo na Koprskem. V tem primeru so gostovali v Mačkoljah
člani okteta Aljaž, ki komaj drugo leto združuje pevce od Sv. Antona in Dekanov in je nastal priložnostno, da bi zapel mamici podoknico ob rojstvu malega Aljaža, po katerem je skupina dobila ime.
st s svojim zaledjem zaigra v prihodnjih letih. Lep in enkraten je Kras s svojimi naravnimi danostmi in lepa in zanimiva je tržaška kulturno-umetniška ponudba, v kateri se zrcali slavna preteklost in večplastna etnično-kulturna sestava mesta. To ponudbo dopolnjujejo kmetijski podjetniki s Krasa in iz Brega, ki so že razvili široko paleto vrhunskih proizvodov, od vina do olja, od mlečno-sirarskih izdelkov do
medu, suhih mesnin, povrtnin in še bi lahko naštevali. Dodajmo še umetniško obrtništvo in slika je skoraj popolna.
Vsega tega se že dobro zavedajo tudi tržaški kolegi v deželnem svetu. No, vsi že ne, a skoraj. Trst brez Krasa so kot hlače brez gumba, zadrge in pasu. Pa si predstavljajte...
Na srečanju je bil govor o petih postavkah protokola, ki naj bi dejansko pripomogli k razvoju vinarskega in kmetijskega sektorja na Tržaškem: ali bi nam lahko podrobno razčlenili, kaj je bilo doslej storjenega, kaj pa še čaka na udejanjanje?
Protokol, ki so ga podpisali pred več kot letom dni, se uresničuje prepočasi. Zveze so bile dvojnega značaja: finančne in, recimo jim tako, normativne. Noben razvojni načrtne more mimo finančnih dotacij. Teh smo v tem letu videli še vedno premalo. Točka, ki govori o obnovi starodavnih terasastih vinogradov (paštnov), lahko do sedaj računa le na skromnih 800.000
Prijateljske vezi so osnova skupine mladih pevcev, za katero je umetniški vodja Matej Lazar izbral Kimovčevo pesem mornarjev, a tudi pravoslavno skladbo, črnsko duhovno in nemško ro-
mantiko z delom iz Schubertove Nemške maše, za konec pa še nekaj posvetnih pesmi. Mlada zasedba oblikuje v tej prvi fazi svoje pevske poti zanimiv potencial, ki bi potreboval bolj pogum-
evrov, celoten načrt pa bo menda vreden kar lepo število milijonov. To je že nekaj, kar nam ta trenutek vsaj omogoča, da razmišljamo in konkretno načrtujemo. Nadalje je Dežela s 60.000 evri financirala izdelavo načrta za razvoj Krasa. Ta je bil zaupan Lokalni akcijski skupini (LAS) Kras in bo menda pripravljen do jeseni. To bo odprlo novo poglavje, saj bo načrt predvideval investicije v višini vsaj dvajsetih milijonov evrov. Zato smo se na sestanku dogovorili, da bomo skupaj pripravili zakonski osnutek, ki naj povzamem uskladi vsebine protokola z razvojnim načrtom. Nato bo potrebno zakon financirati z večletno dotacijo, ki naj zagotovi njegovo uresničevanje v času, in to ne glede na politično voljo bolj ali manj naklonjenih politično-upravnih večin.
Poleg tega je še vprašanje poenostavitve birokratskih postopkov in odpravljanja nerazumljivo strogih omejitev, ki jih je prinesla vključitev skoraj vsega Krasa v evropsko zaščiteno območje. Od tega ni bilo še nič. Paradoksalno se lahko zato tudi zgodi, da priskrbimo finančne dotacije, kmetijskim podjetnikom pa jih ne bo uspelo koristiti, saj je sedaj skoraj onemogočen vsak ambicioznejši razvojni načrt.
Poleg teh je še nekaj točk, ki pa so razmeroma obrobnega značaja. Predvidoma septembra bodo vse te teme romale v Drugo stalno komisijo deželnega sveta, ki je pristojna za kmetijska vprašanja. Računam in upam, da se bo tam začelo novo poglavje.
Kakšen je odnos javnih subjektov (dežele, pokrajine, občine) do tega vprašanja? Vsi se problema jasno zavedajo. Škarje in platno pa ima dejansko le Dežela. Manjka pa morda usklajen pristop do vprašanja, ki zahteva politično voljo in strokovno iznajdljivost, da se problemi rešijo na vseh nivojih javne uprave. O tem sem se že pogovarjal z novim tržaškim pokrajinskim odbornikom za kmetijstvo in ozemlje Igorjem Dolencem, s katerim, mislim, da bomo dobro sodelovali.
nega pristopa tenoristov, a že gradi na dobrem skupnem soglasju. Letošnji zadnji koncert ni bil običajni pozdrav pred začetkom poletnega premora, saj je s tem nastopom končala svoje sodelovanje z zborom zborovodkinja Andreja Štucin. Delovne in študijske obveznosti ji namreč onemogočajo nadaljevanje s skupino, ki jo je v zadnjih osmih letih pospremila do vidnih dosežkov in v katero je vlila veliko zaupanja s snemanjem zgoščenke, z izzivom tekmovanj in gostovanj, od Berlina do Olomouca in Podgore. Ganjeni zborovodkinji se je za vse dosežke, izkušnje in nedvomno rast zahvalil predsednik zbora Niko Tul, odhajajoča zborovodkinja pa se je zahvalila vsem pevcem, ker se je z njimi veliko naučila, saj je bil ta njen prvi angažma z mešano zasedbo in je z mačkoljanskim zborom začela spoznavati tudi zamejsko stvarnost, v katero se je kasneje uspešno vključila tudi z drugimi pevskimi izkušnjami. Za mačkoljanske pevce se sezona konča tako z delikatnim, odprtim vprašanjem, saj se med poletjem začenja iskanje zborovodje, ki bo od začetka prihodnje sezone lahko nadaljeval uspešno začeto pot s solidnim zborom.
PAL
Obvestila
KRUT vabi svoje člane in prijatelje k sodelovanju na IV. skupinski razstavi ljubiteljske ustvarjalnosti ob prireditvi Starosta mali princ. Naslov razstave “Cvetje v jeseni” želi simbolizirati motivacijo, nasmeh in aktivno umetniško izražanje v vseh življenjskih dobah. Vse informacije in prijavnico dobite na društvenem sedežu v Trstu, ul. Cicerone 8/b, tel. 040 360072 od 9. do 13. ure ali preko elektronske pošte: krut. ts @tiscali. it KRUT obvešča, da poteka vpisovanje za skupinsko počitnikovanje z vključenim
Po večerji smo spet vzeli pot pod noge in se napotili v Podbrdo na hrib Črnica, kraj prikazovanja, kjer naj bi bil prisoten videc Ivan Dragičevič, ki se je vrnil iz Združenih držav Amerike, kjer sedaj živi, da bi bil prisoten z ostalimi udeleženci videnja Matere Božje ob pomembni 30-letnici prikazovanja. Ob 20. uri smo bili že v bližini kraja, kjer kraljuje kip Matere Božje.
Medtem ko se je spuščalo sonce k zatonu, so se trume vernikov, med njimi so bili tudi bolniki, zgrinjale po kamnitem, strmem, razdrapanem pobočju. Nekateri so hodili bosi in so se ob molitvi rožnega venca pomikali od postaje do postaje. Množica ljudi (okrog 2000) je napolnila celoten prostor ob kipu in oglasila se je pesem v pozdrav Mariji Devici, dokler se ni pričela molitev rožnega venca. Ob 22. uri je glas naznanil prikazovanje in pozval k popolni tišini. Zavladala je grobna tišina v nedopovedljivem pričakovanju in poglobitvi, dokler ni spregovoril videc Ivan: "Tudi danes je prišla k nam Mati Božja z veliko radostjo in srečna in kot zmeraj nas je pozdravila; 'Hvaljen bodi Jezus, dragi moji otroci'. Nato je stegnila roke in molila za vse prisotne, predvsem je molila za vas bolnike. V nadaljevanju je rekla: 'Dragi otroci, tudi danes vas Mati z ljubeznijo vabi; odločite se za mojega Sina, napotite se k Njemu. Sledite mojim sporočilom, predvsem v teh dneh, ki prihajajo, obnovite moja sporočila v vaših družinah. Molite, dragi otroci, da moj Sin zaživi v vaših srcih, v vaših družinah. Vedite, dragi otroci, da Mati moli za vas in vas ljubi z materinsko ljubeznijo. Zato vztrajajte. Hvala, dragi otroci, da ste se tudi danes odzvali mojemu klicu'. Po blagoslovu vseh, posebno družin in bolnikov, je blagoslovila tudi vse, kar ste prinesli s seboj, zato da bi bilo blagoslovljeno. Potem sem priporočil vse vas, vaše potrebe, vaše namene, družine, posebno sem priporočil vas, prisotne bolnike'. Šledil je osebni
paketom za zdravje in dobro počutje od 28. avgusta do 7. septembra v Šmarjeških in Dolenjskih toplicah. Sprejema pa tudi prijave za individualna bivanja v termalnih centrih v Sloveniji. Podrobnejše informacije in prijave na sedežu krožka v Trstu, ul. Cicerone 8/b od ponedeljka do petka od 9. do 13. ure ali po telefonu 0481 530927.
Darovi
Ob izidu publikacije Rožmarin in roženkraut darujeta Mirijana in Nino Parovel 50 evrov za Društvo Marij Kogoj.
pogovor Ivana z Božjo Materjo. Po tem pogovoru je nadaljevala z molitvijo, predvsem za mir, za mir v naših srcih in družinah. Nato je odšla z molitvijo, v znamenju sijaja luči in križa s pozdravom: Pojdite v miru, dragi otroci moji'.
Tretji dan po jutranji molitvi in premišljevanju Božje besede smo se odpeljali proti Mostarju. Z zanimanjem smo si ogledali stari del
mesta z značilno muslimansko arhitekturo zgradb. Ogledali smo si tudi video o razdejanju znamenitega kamnitega mosta čez Neretvo iz 16. stoletja in o njegovi ponovni gradnji. Kdor je ukazal zrušiti ta most, je gotovo globoko sovražil kulturno dediščino tega naroda, obenem tudi kulturo nasploh. To pa je res nedopustno za vsaj malce kulturnega človeka. Uničenje takega zgodovinskega bisera iz preteklosti je res pravi zločin. Po kosilu je bil na vrsti križev pot okrog bronastega kipa Vstalega Kristusa, na južni strani cerkve. S kipa Vstalega Kristusa občasno kapljajo solze (iz noge pod kolenom). Znanstveniki to raziskujejo, vendar prave razlage do sedaj še niso našli... Večer je bilo edinstveno češčenje Najsvetejšega na prostem, ob petju in glasbi v desetih jezikih. To je resnično pokazalo, da smo vsi ljudje otroci istega Očeta, ki ga častimo vsak v svojem jeziku. Umirjenost, zbranost, tišina ob poslušanju teh glasov so bili enkratno doživetje.
V nedeljo zjutraj zarana sem šel na pot za zadnji pozdrav Mariji v Podbrdo skupaj z ženo ob molitvi s prošnjo za pomoč na tej težavni zemeljski poti. Ob tisti uri je bilo malo ljudi ob kipu. Sledila je maša na odprtem ob svetišču, nato poslovitev od prijazne družine, ki nas je imela v gosteh. Nato smo se odpeljali proti domu. Zapustili smo kraj mešanih	občutkov,	ner-
azumljivih dogajanj, ki vzbujajo vprašanja, pa tudi pričakovanja uresničitve	morda	res
nemogočih želja.
Pavel Vidau
Foto IG
IG
Konec pevske sezone
Slovo od dosedanje zborovodkinje
Andreje Štucin
MePZ MAČKOLJE
Foto A. Novak
Spomini na potovanje (2)
Skupina romarjev od Banov v Medžugorju
14. julija 2011
Koroška / Beneška
lmi Določba avstrijskega parlamenta
Potrdil je zakon o narodnih skupnostih
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
Pevka Emma
Ravnokar sem prebrala intervju z mlado apulijsko pevko, ki si je lani prislužila drugo mesto na Sanremskem festivalu. Festival me ne zanima, lanski pa še toliko manj. Ona pa me. Pravzaprav, kar ima povedati. Po dveh letih se je danes odločila privleči na dan svojo zgodbo izpred nekaj let. Pri štiriindvajsetih se ji je na vrat na nos pojavila zlovešča rakasta tvorba na jajčniku. Prestala je sedemurno operacijo, mesec dni kasneje je sede pela v mestni kavarni. Prebiram intervju in pred očmi se mi izriše bojevito mlado dekle, ki se ne vda, ki se je zagrizlo v življenje in je pripravljeno na vse.
"Vedela sem, da se moram boriti. Istočasno sem vzela v poštev, da bi operacija lahko tudi ne uspela. Anesteziolog mi je dal v podpis izjavo, da dovoljujem presaditev organov. Ko sem se po tednu dni vrnila domov, sem se prvič pošteno razjokala Sledim njenim besedam, še bolj pa opazujem mlado dekle na fotografiji, nasmejano mlado žensko, ki se je odločila pomagati ženskam tudi s svojim zgledom.
Selitev v kraj, kjer je televizijski signal šibkejši, je zame pomenila veliko odtegnitev od dnevnega poročanja, ki mu v tem obdobju sledim edinole po časopisju in spletu. Pomenila pa je tudi odtegnitev od vsega vala negativnosti, ki smo mu vsakodnevno priča v dnevnem poročanju. Koliko detajlov in koliko ozadij vseh možnih umorov je sploh po-
trebnih? V kolikšni meri lahko tako poročanje omeji verjetnost prihodnjih grozodejstev? Se kdo kdaj sprašuje o fenomenu emu-lacije?
V kolikšni meri bi današnji človek potreboval v zameno tudi zgodb, ki kažejo na drugačen svet, tak, ki se vsakodnevno bori za preživetje? Kdaj in ob koncu koliko TV in radijskih poročil je končno minuta na razpolago za novico o mladem dekletu, ki bi želelo izpovedati svojo nepopisno srečo, ker je premagalo raka? Kdaj ji uspe si izboriti kaj medijskega prostora za sporočilo o nuji redne prevencije, ki nam ga želi posredovati? Prepričana sem, da potrebujemo radikalno streznitev. Dovolj nam je vsega premlevanja grozodejstev bolnih umov, potrebujemo občutek, da se danes, tudi v tem zelo zaplete-nem in nejasnem času,
I ' v.	kljub vsemu da verjeti v
'"A nekaj več, v moč človeka, v določeno solidarnost, ki smo jo izgubili med potjo. Dovolj nam je izrisovanja vseh možnih variant umora, za to so poklicane pristojne službe.
Morda se potrebe po drugačnem javnem informiranju, takem, ki bi vzelo v poštev razvoj človeka, sploh ne zavedamo. In morda je ravno to največji pokazatelj naše otopelosti. Ali se vam ne zdi, da bi nam štiriindvajsetletno dekle, ki je premagalo raka na jajčniku, imelo kaj povedati o veri v življenje? Ali nismo ravno tega potrebni v tem izsušenem svetu?
Avstrijski kancler Werner Faymann
rani avstrijskega parlamenta med govorci večinoma prevladovalo slavnostno vzdušje. Avstrijski kancler Werner Faymann je v razpravi dejal, da je to pomemben dan za Koroško in Avstrijo. Sedanja rešitev, ki Koroški prinaša 164 dvojezičnih napisov, je "dober kompromis", je dodal. Pri tem se je zahvalil politikom na Koroškem, predstavnikom manjšine in glavnemu pogajalcu na strani države, državnemu sekretarju Josefu Ostermayerju.
Kot je dejal, je ponosen, da je bilo še enkrat "skupno postavljeno pred tisto, kar ločuje". Ostermayer je spregovoril o "čudoviti rešitvi". Izpogajani paket po nj egovih besedah v primer j a-vi s prejšnjimi poskusi prinaša največ dvojezičnih napisov, pa tudi pri uradnem jeziku podaja rešitev, ki je velikodušnejša od vseh dosedanjih. Da bo poslej 164 krajev imelo dvojezične napise, je celo več, kot je pričakoval sam.
Ob tem se je izrecno zahvalil predsednikoma dveh organizacij manjšine, Marjanu Sturmu iz Zveze slovenskih organizacij (ZSO) in Bernardu Sadovniku iz Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk (SKS), kot tudi koroškemu deželnemu glavarju Gerhar-du Dorflerju.
Podkancler in zunanji minister Michael Spindelegger pa je spregovoril o koncu procesa, ki je trajal od maja 1955 do julija 2011. Po njegovem mnenju zakon "z jasno ureditvijo v duhu Avstrijske državne pogodbe" prinaša tudi nov začetek v odnosih
s Slovenijo. "Od današnjega dne naprej bi morali v prihodnosti videti dobre dvostranske odnose", je dejal.
Da gre za zgodovinski trenutek, ki bo končal desetletja sporov, so bili prepričani tudi poslanci iz vrst SPO, OVP, svobodnjakov (FPO) in Zavezništva za prihodnost Avstrije (BZO).
Član SPO Peter Wittman je med drugim odločno zagovarjal dejstvo, da se zakon sprejema na ustavni ravni, "saj ga s tem ne bo več mogoče odpirati prek prometnih znakov". Poslanka OVP, nekdanja avstrijska zunanja ministrica Uršula Plassnik, je izrazila upanje, da se bo njena domovina Koroška s to odločitvijo znebila negativne podobe. Nekdanji kancler VVolfgang Schiissel (OVP) je bil malce kritičen, saj bi bilo po njegovem mnenju dobro imeti "zmerno odprtostno klavzulo", sicer pa je pohvalil zbliževanje Avstrije in Slovenije, dokaz globljega smisla evropskega združevanja. Vodja poslanske skupine svobodnjakov Heinz-Christian Stra-che je menil, da gre za zgodovinski dan. Po njegovih besedah je rešitev, ki jo prinaša zakon, pokazala, kako smotrno je, da se njegove stranke ne omejujejo. Kritičen pa je bil do Narodnega sveta koroških Slovencev in njegovega predsednika Valentina Inzka, ki sta zakonu v tej obliki nasprotovala in do zadnjega upala na spremembe.
Vodja BZO Josef Bucher pa je v nastopu prebivalce avstrijske Koroške branil pred očitki o nacionalizmu. Kot je dejal, verjetno nobena druga avstrijska zvezna dežela ni doživela tako boleče zgodovine kot Koroška. "Nobena druga ni izkazala toliko domoljubja in zvestobe Avstriji kot Koroška", je dodal. Sicer pa je tudi Bucher napadel "sramotno obnašanje" Inzka.
A vstrijski parlament je v J \ sredo, 6. julija, skoraj so-J. \glasno na ustavni ravni sprejel nov zakon o narodnih skupnostih, ki avstrijski Koroški prinaša 164 dvojezičnih krajevnih napisov. Proti so simbolično glasovali le trije poslanci Zelenih.
Zakon uzakonja celovški dogovor o postavitvi dvojezičnih krajevnih napisov na avstrijskem Koroškem in druge ukrepe za zaščito koroških Slovencev. Poleg postavitve 164 dvojezičnih napisov na Koroškem zakon prinaša še poimensko navedbo krajev z dvojezičnimi krajevnimi napisi tudi za avstrijsko	Gra-
diščansko.
Zakon ureja tudi rabo slovenskega, hrvaškega	in
madžarskega jezika pred avstrijskimi organi. Slovenska manjšina je pri tem opozorila na nekatere pomanjkljivosti, predvsem kar zadeva Škocjan in Dobrlo vas. Poleg rabe uradnega jezika pa ostaja sporno tudi dejstvo, da je bil zakon sprejet na ustavni ravni, saj naj bi to pomenilo, da v prihodnosti morebitni popravki ne bodo mogoči.
Že dan pred glasovanjem so poleg strank vladajoče koalicije, socialdemokratov (SPO) in ljudske stranke (OVP), tudi vse ostale stranke napovedale, da bodo zakon podprle. Le trije poslanci Zelenih pa so simbolično glasovali proti.
Kot je v razpravi pred glasovanjem povedala vodja njihove poslanske skupine Eva Glawi-schnig, rešitev, ki jo prinaša zakon, spoštujejo. A hkrati želijo Zeleni z glasovi proti opozoriti na njegovo "omejenost". Med drugim je poudarila, da je razpravo o zakonu do zadnjega zaznamovala sovražnost, kritična pa je bila tudi do "škodljivega" ljudskega povpraševanja o postavitvi 164 dvojezičnih napisov na avstrijskem Koroškem.
Pred glasovanjem je sicer v dvo-
Razstava Fotografije z bojišča 1. svetovne vojne
Kobariški muzej obiskuje največ Slovencev
Kobariški muzej in Fundacija poti miru v Posočju sta 18. junija postavila skupno razstavo Fotografije z bojišča 1. svetovne vojne. Razstavo je od-
prl češki veleposlanik v Sloveniji Petr Voznica.
Razstavili so številne fotografije,
ki jih je naredilo več neznanih in znanih avtorjev na bojiščih v Posočju, na Goriškem in na Krasu. Razstavo je pripravil najprej muzej na Praškem gradu in jo v sode-
lovanju s češkim veleposlaništvom ponudil še Kobariškemu muzeju.
Same fotografije so delo večjega števila avtorjev in jih je skupno okoli sto, so povedali ob vodstvu po razstavi. Postavili so jo tako, da bo še dodatno spodbudila pretok med obema institucijama in tudi navzven nadgradila že tako dobro sodelovanje in tudi obisk obeh muzejev iz Češke in Slovenije, ki že sedaj iz leta v leto narašča. Obiskujejo ga namreč tudi obiskovalci iz drugih držav. Zaradi vsebine in pomena obeh zavodov, ki se posvečata spominu na prvo svetovno vojno, je razstava postavljena kar v razstavnih prostorih obeh stavb.
Gre za številne fotografije več neznanih avtorjev na bojiščih v Posočju, na Goriškem in na Krasu. Največ obiskovalcev je še vedno Slovencev, na drugem mestu so Italijani, na tretjem pa Nemci in Avstrijci.
Razstava v muzeju in na Fundaciji Poti miru v Posočju bo na ogled vse do konca avgusta.
MM
Marmeljada2011 vPostojni
Druženje v pristnem skavtskem duhu
Postojno so v soboto, 2. julija, in nedeljo, 3. julija, preplavili skavti iz Primorske regije. Tam je namreč potekalo srečanje vseh primorskih skavtov, ki nosi naslov Marmeljada. Ime Marmeljada
izhaja iz angleške besede jam, kar pomeni marmelada. Sočasno je besedica jam okrajšava za jamboree. Tako se imenujejo srečanja skavtskih organizacij na regionalni, nacionalni ali svetovni ravni. Marmeljada poteka vsaki dve leti v različnem kraju na Primorskem, kjer delujejo skavti tudi med letom. Pred Postojno je potekala leta 2009 v Cerknem. Postojna je letos Marmeljado gostila že drugič. Marmeljada ima vedno tudi geslo, ki je vzgojnega in simbolnega značaja. Letošnje geslo je bilo Voda na mlin - za boljši svet.
Vsak posameznik je predstavljal kapljico. Te so se skupaj združile v vodo, ki je pognala mlin. To je bilo lepo prikazano na uvodni slovesnosti, ko so se skavti približali mlinu s svojo plastenko vode in nalili požirek ali dva v skupen sod. Mlin, ki so ga pognali, je prinesel veliko pozitivne energije, da
bi lahko skupaj gradili boljši svet, saj je že sam ustanovitelj skavtov Baden Powell poudaril, da morajo skavti pustiti svet za seboj nekoliko boljši, kot so ga prejeli. Župan občine Postojna Jernej Verbič je mladim skav-
tom položil na srce, naj se vedno trudijo ustvarjati za boljši svet.
Srečanja se je udeležilo več kot 350 skavtinj in skavtov z vseh koncev Primorske: od obale do
goratih predelov. Iz zamejstva je tokrat šlo na Marmeljado, kljub naporu nekaterih tržaških voditeljev, da bi se srečanja udeležili, le deset goriških skavtov. Najmlajši, volčiči in volkuljice, so svet spreminjali na boljše tako, da so zbirali na različnih
lokacijah v Postojni plastične zamaške, ki jih bodo nato izročili družini Gala Majšlerja, šestletnega dečka s cerebralno paralizo. Otroci so zamaške spravili v pet velikih (60-litrskih) vreč za smeti. Gal je pri porodu ostal brez kisika in je zato utrpel hude možganske poškodbe. Odkar je zrasel, pa potrebujejo starši posebno vozilo, s katerim bi ga lahko peljali v vrtec in na terapije.
Izvidniki in vodnice, stari od enajst do šestnajst let, so se v soboto preizkusili v najrazličnejših veščinah: od paintballa, lokostrelstva in borilnih veščin do cirkuških spretnosti. Pozno popoldne so si iz šotork zgradili bivake, v katerih so prespali zelo mrzlo postojnsko noč. V nedeljo zjutraj so se odpravili na pot preživetja. Tam so se jim po skupinah pridružili tudi roverji in popotnice, skavti stari od šestnajst do enaindvajset let. Pot jih je peljala po postojnskih jasah in gozdovih ter čez reke in potoke. Na vsaki postojanki so se morali potruditi, da so lahko pot nadaljevali, na nekaterih delih poti pa jim ni preostalo drugega, kot da so se kar vrgli v potok.
Srečanje so sklenili v postojnski cerkvi s sv. mašo, ki jo je daroval koprski škof Metod	Pirih.
Skavte je nagovoril, naj se gesla Mar-meljade spomnijo tudi v vsakdanjem življenju, ko bo	tega
srečanja konec. Vsi udeleženci so se nato podpisali na leseni mlin, ki so ga s svojo vodo zavrteli na uvodni slovesnosti. Po skupinski fotografiji so se razšli in s sabo odnesli mnogo lepih in trajnih spominov na pustolovski vikend v Postojni.
Bee
Sloveniia
--------^	M-
Zmeda in negotovosti v slovenski politiki
SDS v pričakovanju volilne zmage pripravlja program nove vlade
V	času počitnic in dopustov je tudi parlament za krajši čas prekinil zasedanja in delovanje, sicer pa se v politiki nadaljujejo zmeda in negotovosti glede najpomembnejših vprašanj družbe in države. Med pomembnimi osebnostmi sta, tako kaže, samo predsednik države dr. Dani-
lo	Turk in premier Borut Pahor ohranila samozavest in optimizem, saj ponavljata, da stanje v Sloveniji ni tako kritično in brezupno, da zastojev in težav ne bi mogli premagati. Državni poglavarjev pogovoru s člani fiskalnega sveta, ki so mu predali poročilo o stanju državnih financ, menil, "da naš javni dolg ni pretiran, zato je primanjkljaj obvladljiv.
Te naloge smo sposobni opraviti". Po njegovem "javna razprava ne sme ustvarjati popolnoma nepotrebne panične atmosfere". Povsem nestvarno pa je v pogovoru na TV Slovenija deloval predsednik vlade Borut Pahor, ki je razmere v državi prikazal skoraj kot idilične, sebe pa kot suverenega in skoraj nezmotljivega voditelja aktualne oblasti.
Tudi v EU naj bi po zatrjevanju Boruta Pahorja Slovenija uživala velik ugled in spoštovanje, pri čemer pa premier ni omenil neprijetnih ukrepov, ki so jih sprejeli v Bruslju. Tam so namreč predčasno upokojili Ivana Bizjaka, doslej najvišjega predstavnika Slovenije v organih evropske povezave, hkrati pa dali vedeti, da ni predvideno imenovanje nobenega slovenskega diplomata v ka-
kem od evropskih diplomatskih predstavništvih v svetu. Premier je v intervjuju na javni televiziji sicer omenjal možnosti predčasnih državnozborskih volitev, vendar je pri tem navajal pridržke, iz katerih je bilo jasno razvidno, da bo vztrajal na oblasti, čeprav manjšinska vlada, ki ji predseduje, ne more sprejemati zakonov in ukrepov, ki bi bili v obdobju vsestranske krize nujni.
Za slovenske razmere je nemara
značilno in razumljivo, za odnose v drugih demokratičnih državah pa nenavadno, skoraj osupljivo, da sta sprta državni poglavar dr. Danilo Turk in Slovenska demokratska stranka Janeza Janše, voditeljica parlamentarne opozicije. Predstavniki naj večje opozicijske stranke se niso udeležili posveta o kandidatu za novega ustavnega sodnika, ki ga je sklical dr. Danilo
Turk, za kar so navedli razloge. Kakšno vrednost naj bi imel predsednikov poziv k spoštovanju vladavine prava, če je odlikoval predstojnika nekdanje politične policije, UDBE, Tomaža Ertla; če so zanj pobite žrtve v Hudi jami "drugorazredna tema"; če se ni odzval, ko v slovenskem parlamentu ni bila sprejeta resolucija o obsodbi totalitarnih režimov, fašizma, nacizma in komunizma. Slovensko demokratsko stranko moti tudi to, da se državni poglavar niti z besedico ni odzval na sistematično kršenje pravic politične manjšine, ko predsednik državnega zbora zavrne vsako zahtevo opozicije za izredno sejo. Od predsednika države pa SDS pričakuje tudi opravičilo slovenski javnosti za njegov, kot so zapisali, "brutalni poziv po obračunavanju s SDS, ko je v pogovoru za tednik Mladina zagrozil, da je treba reči ne politiki Janeza Janše". Predsednik SDS Janez Janša je v intervjuju na javni TV opozoril, "da SDS s predsednikom države ne bo sodelovala, dokler se ta za svoje trditve, izrečene v omenjenem pogovoru, največji opozicijski stranki ne bo opravičil".
V	slovenski politiki in javnosti se sicer širi prepričanje, da so v Sloveniji nujno potrebne predčasne parlamentarne volitve. Lahko bi bile že to jesen, najpozneje pa spomladi naslednje leto. Sodeč po anketnem poizvedovanju, ki ga je izvedel časnik Delo, bi na predčasnih volitvah 33% vprašanih podprlo kakšno od obstoječih političnih strank, kar polovico sodelujočih pa si želi novo politično stranko. Ustanovitev nove politične
stranke v javnosti napovedujejo že dalj časa, v njej pa naj bi se predstavili tudi "novi sveži, sposobni in neobremenjeni obrazi slovenske politike". V Slovenski demokratski stranki menijo, da so za izboljšanje stanja in razmer v državi potrebni programi za delovanje nove vlade. Največja opozicijska stranka pričakuje zmago na predčasnih ali pa rednih državnozborskih volitvah in zato intenzivno pripravlja program nove vlade. Predlog je objavljen na novi spletni strani stranke. Sproti pa ga ocenjujejo in s svojimi predlogi dopolnjujejo zainteresirani ljudje. Svoj vladni program, tudi z napovedjo "novih obrazov", napoveduje tudi Demokratična stranka upokojencev, znana s kratico Desus. Njen predsednik Karl Erjavec celo izjavlja, da bo ta stranka zmagala na naslednjih parlamentarnih volitvah. Človeku, ki ima rad svojo domovino in državo, je žal, ko bo citiral zelo stvarna razmišljanja in ocene, ki jih je v članku z naslovom Švica, Avstrija ali samo Grčija? navedel časnikar, urednik in politik Bojan Brezigar iz Trsta, v novi številki tednika Demokracija. Spomnil je na raziskavo, izvedeno ob proslavljanju osamosvojitve, po kateri je skoraj polovica vprašanih pravila, da bi morali Slovenijo priključiti kaki drugi državi, na primer Avstriji ali Švici. Človek bi pričakoval, da se bo državni vrh ob tem zgrozil. Daleč od tega. Na proslavah ob dvajseti obletnici osamosvojitve Slovenije smo poslušali običajne limonadaste govore, sicer zmerno domoljubne, komaj z zadostnim nabojem za priložnostni aplavz".
Marijan Drobež
Križarska vojna proti davčnim utajevalcem
Prepovedane davčne oaze
Slovenska vlada napoveduje novo vojno tajkunom. Spravila se bo na njihove posle, ki so bili opravljeni v davčnih oazah. Skratka, slovenska država namerava iti v boj finančne legalnosti. Gre za zakon, ki ga je predlagala propadla koalicija v sestavi strank SD, LDS, Zares, Desus in nepovezanih poslancev. Namen zakona je sicer zelo plemenit, kako bo z njegovo uresničitvijo, pa bo potrebno še počakati. Navadno je bilo s temi ukrepi vedno tako, da so se izjalovili v zadnjem trenutku, ker so se akterji, ki so jih predlagali, skregali tako rekoč "pet pred dvanajsto". Težko je sicer verjeti, da bi zakon lahko sprejeli v zdajšnjih razmerah, ko se nekdanji koaliciji tla dobesedno rušijo pod nogami. Zadnja padla domina v vladni krizi je napoved, da bo odstopil tudi predsednik DZ Pavel Gantar, sicer član Zaresa. Skratka, usoda zakona proti goljufijam davčne utaje s "pripomočkom" davčnih oaz je še vedno zelo negotova kljub načelni podpori celotne nekdanje koalicije.
Kaj sploh predvideva novi zakon? Omogočal bo finančno preiskavo, ko bo obstajal sum o pridobitvi nezakonitega premoženja v višini, ki presega 50 tisoč evrov. Preiskava policije bi v teh primerih lahko trajala največ eno leto. Najpomembnejša novost, ki jo prinaša zakon, pa je t. i. obrnjeno dokazno breme. Kaj to pomeni? Zelo preprosto. Kaznivega dejanja ni treba dokazovati tožilcu, am-
pak nasprotno, obtoženi državljan mora biti sposoben pojasniti izvor svojega premoženja. Protipravno pridobljeno premoženje bo država zarubila. Nastavek zakona bi lahko učinkovito pomagal pri boju proti gospodarskemu kriminalu, ki se je v Sloveniji na veliko razpasel v času tranzicije in ki je kot rakava rana prišel na dan šele v današnjih časih krize. Slovensko gospodarstvo je v mnogočem postalo talec pohlepnih zaslužkarjev, ki jih je recesija razkrila. Za prevzem podjetja so tajkuni najeli milijonske kredite in jih zavarovali z delnicami samega podjetja, ki so ga kupovali. Ze to je pravi absurd, ki so si ga banke neverjetno privoščile: sprejemale so taka poroštva, ki so lastnika odvezovala vsake odgovornosti in so v stečaj pripeljala številna velika podjetja. To pa še ni vse, kar so si vrli menedžerji "brez lastnega kapitala" privoščili. Mnogi so namreč dobičke, ki so jih kovali v času konjunkture vse do leta 2008, preusmerili ravno v davčne oaze, namesto da bi skušali čim prej normalizirati stanje svojih podjetij in poravnati stare dolgove. Dobički so se tako prali na Cipru, v Liech-stensteinu, na Kajmanskih otokih in v podobnih "eksotičnih lokacijah", medtem ko so podjetja klavrno propadala. Predsednica Davčne uprave Republike Slovenije
(Durs) Mojca Centa Debeljak je tako v intervjuju, ki ga je prejšnji teden objavil Dnevnik, sporočila, da razpolaga s podatki o nakazilih poslov, ki jih je v 29 najugodnejših davčnih oazah opravilo 9500 slovenskih rezidentov: od tega je 4500 primerov fizičnih oseb in 5000 pravnih oseb. Poslovanja v davčnih oazah niso prepovedana, sporna pa so, ker se jih poslovneži največkrat poslužujejo v
"nečedne" namene. Kljub temu da je takih praks v Sloveniji veliko, ni bil med "velikimi ribami" doslej še nihče deležen kake hujše kazni, čeprav je bilo ravno med "velikimi ribami" tudi veliko preiskovancev.
Med njimi sta bila pred nekaj
meseci celo notranja ministrica Katarina Kresal in njen partner, odvetnik Miro Senica. Davkarija je konec februarja letošnjega leta tožilstvu predala dokumente, iz katerih izhaja domnevna utaja davkov pri nakupovanju dragih avtomobilov v tujini. Skratka, slavni par naj bi preko t. i. miss-ing traderjev (fiktivnih podjetij) uvažal v Slovenijo drage avtomobile in utajil vstopni DDV. Zadeva je še na sodišču, proti sedmim osebam pa je bila sprožena kazenska ovadba. Takih primerov je seveda še veliko med podjetniki. Igor Bavčar je pri propadu Istrabenza osumljen pranja denarja, Bineta Kordeža, ki je izčrpaval Merkur preko žepne firme Merfin, sumijo istega kaznivega dejanja, Ivanu Zidarju očitajo davčne goljufije preko fiktivnih podjetij v tujini, Hildi Tovšak nakazila v davčne oaze, Boška Šrota preiskujejo zaradi pranja denarja in davčne utaje.
Jasno je torej, da bi ustrezna in učinkovita nova zakonodaja na tem področju lahko marsikoga pošteno udarila. Tudi v tem primeru pa se spet postavlja vprašanje, ali bi zakonodaja veljala res za vse enako. Ali bi se morda pojavila nova "čista lopata", primer, ki se je rodil februarja 2008 in ki je začetek sodne obravnave dočakal šele pred nekaj več kot pol leta. Stroga zakonodaja bi bila torej za malo slovensko gospodarsko močvirje zelo dobrodošla, čeprav to še ne pomeni avtomatične rešitve: za pravo rešitev na tem področju je poleg ustrezne zakonodaje potrebna tudi politična dobra volja. Je bodo slovenski politiki sposobni?
Andrej Čemic
Kratki
Ob 20. obletnici samostojnosti izdani zbirateljski kovanci
Deželna banka Slovenije je ob 20. obletnici samostojnosti Slovenije izdala trievrske zbirateljske kovance. Izdaje numizmatičnih vrednosti v letošnjem letu bodo predvidoma avgusta zaokrožili zbirateljski zlatniki in srebrniki ob svetovnem prvenstvu v veslanju na Bledu.
Ob 20. obletnici samostojnosti so v Deželni banki Slovenije pripravili zbirateljski trievrski kovanec, zbirateljski trievrski kovanec v tehniki visokega sijaja, zbirateljski trievrski kovanec v obliki kartice s kovancem v tehniki visokega sijaja ter srebrnike in zlatnike. Zbirateljem je na voljo na 25 prodajnih mestih tudi zbirka evrokovancev 2011 in zbirka evrokovancev 2011 v tehniki visokega sijaja.
Zbirateljski trievrski kovanec bo na voljo po nominalni vrednosti treh evrov, kovanec v tehniki visokega sijaja po deset evrov, zbirateljski kovanec v obliki kartice s kovancem v tehniki visokega sijaja pa po 13 evrov. Zlatnik bo zbirateljem na voljo za 260 evrov, srebrnik pa za 40 evrov. Za zbirko evrokovancev 2011 bo potrebno plačati 25 evrov, za zbirko evrokovancev 2011 v tehniki visokega sijaja pa 45 evrov.
Vse numizmatične vrednosti so zakonito plačilno sredstvo v Sloveniji, numizmatične vrednosti, izdane v letošnjem letu, pa ne bodo dokovane.
Tudi v letošnjem letu je v izbranih poslovalnicah Deželne banke Slovenije mogoče prednaročiti numizmatične vrednosti, ki bodo ob različnih priložnostih izdane v letu 2012. V banki so zbirateljem sicer še vedno na voljo omejene količine numizmatičnih vrednosti, ki so bile izdane v preteklih letih, ter spominski kovanci, izdani ob 100-letnici rojstva narodnega heroja Franca Rozmana-Staneta.
Kobarid ima 12 dializnih mest
Po napornih trinajstih letih od ideje in prve, uradno vložene prošnje pristojnim v regijskem zdravstvu in pri oblasteh, ter po dobrih petih letih zbiranja dobrodelnih oz. donatorskih sredstev za projekte in gradbena dela ter medicinsko opremo je Dializni center (DC) v Kobaridu odprt in opremljen z 12 dializnimi mesti. Tako bo prve ledvične bolnike iz Posočja lahko sprejel že avgusta. Že v projektu so načrtovali tolikšno terapevtsko površino, da bi lahko sčasoma dodali še dve dializni mesti in dializo omogočili
tudi turistom.
Predsednik Društva Apolon in direktor DC je z olajšanjem napovedal konec dolgih voženj v šempetrsko bolnišnico. Najbolj vplivni niso verjeli, da se bo uresničila ideja o tem centru, ki se je pred tem pojavljala tudi že na Bovškem. Prodornost in vztrajnost dr. Lazarja je ob neizmerni podpori predsednika Društva posoških ledvičnih bolnikov Božidarja Kanalca zaorala ledino tako smelo in globoko, da jih ni več ustavila nobena skepsa. Zaradi formalnih zahtev oziroma pridobitve koncesije je moralo društvo skupaj z nekaj zasebniki ustanoviti javni neprofitni zavod Apolon. Da so na razpisu Posoškega razvojnega centra lahko kandidirali za nepovratni denar, so morali ustanoviti še podjetje Posoški zdravstveni center. Celotna naložba z obnovo stavbe je stala 700.000 evrov. V ureditev dvanajstih dializnih mest, z možnostjo dveh dodatnih, so odšteli 260.000 evrov. Dobrotniki so prispevali 125.000 evrov, nekaj so dodale občine. 48.000 evrov so dobili na razpisu, kar je primanjkovalo, pa je zapolnilo najeto posojilo. Kobarid bo neprimerno bližji enajstim ledvičnim bolnikom, ki se morajo trikrat tedensko voziti na dializo v šempetrsko bolnišnico. Iz Trente je “samo” 40 km, prej pa dobrih 90 km!
V	obnovljeni stavbi DC, ki je ob zdravstvenem domu v Kobaridu, je bilo že nekaj časa vse pripravljeno in čakali so samo še na dovoljenja ministrstva za zdravstvo, ki zahteva pisne rezultate tehničnega prevzema; to je namreč ena od nujnih podlag za izdajo uporabnega dovoljenja. Dr. Lazarje vseskozi podpiral idejo o razvoju zdravstvenega turizma v Posočju in prvi konkretni korak je tu. Skeptiki v treh posoških občinah pa si ne zaslužijo, da bi bili še naprej pri “koritih” odločanja, če občani res želijo kakovostna delovna mesta in zdravstvene usluge za domačine in turiste. / IVI IVI
Primorska / Gospodarstvo
NOVI
14 i4. iui.a 201i	rnmorsKa	/	uospoaarstvo	glas
SLOVENIJA
| Opozorila samooklicane levice	SuiSg"	Po	Podatkih	statističnega	urada Eurostat
|# I	|	••	•	••	dovino prilagodili svojim potre-	_	J	__
Kdo se boji revizije ^0*—,» aioveni|a |e po gozanafosfi
*	*	rila slovenske samooklicane le-	9	_ _ _
________-I_________vice neresna, tudi zaradi dejstva,	\W	Fl
^QQQQy|||fi f	da so sami s svojimi dejanji naj-	II	IIVI lr k
vp^ii rp\H7inm\ti "wnip" 7anr1n-	m
Samooklicana slovenska levica že dolgo časa pošilja alarmantna opozorila, da naj bi bili v teku poskusi revizije zgodovine, kot da bi šlo pri tem za kako kriminalno početje. Pri tem pozabljajo: prvič, da začenjajo zapisovati zgodovino zmagovalci, ki jo želijo prilagoditi svojim potrebam, v primeru totalitarnih režimov predvsem potrebi po legitimaciji in utrditvi svoje oblasti. Vojskujoče strani namreč, tudi zmagovalci, počnejo npr. v krutem času tudi umazane stvari, ki jih želijo zamolčati ali vsaj zmanjšati njihov pomen.
Tudi sami zgodovinarji lahko zaradi zunanjih pritiskov ali lastnega ideološkega prepričanja pristransko prikazujejo ali interpretirajo posamezna dejstva in dogodke. Drugič, prihajajo zgodovinska dejstva na dan v daljšem časovnem razdobju in novi podatki, kot npr. tisti o revolucionarnem nasilju med vojno in po njej, o množičnih izvensodnih povojnih pobojih ipd., lahko spremenijo prvotno zapisano podobo zgodovine nekega obdobja. Tretjič, vpliva na pisanje zgodovine tudi duh časa oz. uveljavljena ali vsiljena lestvica vrednot vsakokratnih nosilcev družbene moči. Če npr. presojamo medvojni in povojni čas z vidika tedanje revolucionarne ideologije in etike, so bili npr. preganjanja in poboji resničnih in potencialnih nasprotnikov revolucije, njihove razlastitve idr. za nosilce revolucije napredno dejanje. Če pa gledamo nanj z današnjega zornega kota, ko smo na vrh lestvice družbenih vrednot ponovno postavi-
li	nedotakljivost življenja, človekove pravice, pravno državo,
Slovensko deželno gospodarsko združenje obvešča, da bo na letošnjem Mednarodnem obrtnem sejmu MOS v Celju mednarodno poslovno srečanje s področja obnovljivih virov energije
spoštovanje lastnine ipd., pa so bili navedeni revolucionarni ukrepi zavržena dejanja. In, ne nazadnje, se zgodovina presoja tudi z vidika končnega izida oz. rezultata nekega dogajanja, kar v primeru revolucije pomeni, da je šlo za zablodo, saj se je danes sramujejo in se ji odpovedujejo tudi njeni nosilci.
To pa, seveda, še ne pomeni, da se
v tem procesu dograjevanja zgodovine lahko prevrednotijo vse njene sestavine, kot npr. ugotovitve, kdo je bil zmagovalec in kdo poraženec oz. kdo je bil na pravi strani in kdo ne, ali pa tragično dejstvo, da je poražena stran sprejela orožje iz rok okupatorja. Bo pa treba na novo zelo jasno zapisati, da zmagovita stran ni bila samo NOB, ki je nedvomno velika epopeja v zgodovini slovenskega naroda, ampak tudi revolu-cija, ki je s svojimi zavrženimi dejanji omadeževala NOB. Treba bo tudi zapisati, da premagana stran ni bila samo kolaboracija, ampak tudi antikomunizem, za katerega je čas pokazal, da je bil legitimen in upravičen, saj se je komunizem zaradi svojih zablod povsod po Evropi sesul. Tako zgodovine ne revidiramo, v slabšalnem pomenu te besede namreč, ampak jo dograjujemo, kritičneje presojamo in čistimo navlake. Zato je sleherni pravi zgodovinar hkrati revizionist v smislu do-
(gradbeništvo, elektro dejavnosti, elektronika, kovinarstvo, predelava lesa itd.), na katerega so vabljeni obrtniki in podjetniki iz Nemčije, Italije, Avstrije, Madžarske, Hrvaške, Srbije, Makedonije, s Kosova, iz Črne
grajevanja zgodovine; revizije se bojijo predvsem tisti, ki so zgodovino prilagodili svojim potrebam.
Zato postajajo alarmantna svarila slovenske samooklicane levice neresna, tudi zaradi dejstva, da so sami s svojimi dejanji največji revizionisti "svoje" zgodovine. V povojnem obdobju so npr. skoraj vsi zmagovalci hoteli biti tudi revolucionarji, si to zapisovali na grobove, postavljali revoluciji spomenike, o njej pisali skladovnice knjig, po njej imenovali ulice, trge ipd., danes pa skoraj nihče od njih revolucije niti ne omenja več. Vsi so bili samo še borci za osvoboditev, in to zgolj izpod okupatorja, ker namreč konec vojne ni prinesel ljudem tudi politične svobode. Med revizioniste sodi tudi sama glavna stranka slovenske samooklicane levice (SD), ki seje, kot je lepo zapisal Janez Je-rovšek (Reporter, 3.
11.	2008), iz svoje revolucionarne godlje nebogljeno reševala tako, da se je preimenovala v socialne demokrate, to je v stranko, ki so jo komunisti vso zgodovino zaničevali in enačili z nacisti, fašisti, izdajalci. Pri tem še opozarja, da to, kar danes razglašajo za slovensko levico, "ni levica, temveč pomeni mešanje med seboj nekonsistentnih konceptov, od zagovarjanja kapitala in tajkunov, do zahtev po bolj izraziti socialni državi". Dr. Janko Kos (Demokracija, 22. 10. 2009) še dodaja, da bo glavni nauk revizije, za katero so zaslužni predvsem mlajši zgodovinarji, predvsem ta, da za konstituiranje slovenskega naroda niso zaslužne samo sile, ki so se po mnenju liberalizma in za njim marksizma oklicale za napredne, ampak tudi tiste, "ki so s svojo konservativnostjo Slovencem omogočile ne samo preživetje, ampak predvsem uspešno prehajanje v evropsko politično, socialno in duhovno kulturo". K temu bi dodal, da zlasti z njihovim odločilnim prispevkom pri demokratizaciji slovenske družbe in ustanovitvi slovenske države.
Milan Gregorič
gore, Bosne in Hercegovine ter Albanije.
Srečanje bo potekalo v četrtek, 8. septembra 2011, v Modri dvorani Celjskega sejma, Dečkova 1 v Celju.
Sodelovanje na mednarodnem poslovnem srečanju je odlična poslovna priložnost za navezovanje poslovnih stikov za prihodnje sodelovanje in za izmenjavo izkušenj ter poslovnih informacij.
Dodatne informacije dobite v tajništvu SDGZ Trst tel. 04067248 ali na info@sdgz. it.
Slovenija je tretja najbolj gozdnata država v EU, kljub temu pa je po deležu porabljene zelene energije iz lesa in njegovih ostankov pod povprečjem sedemindvajseterice. Dodana vrednost slovenske industrije lesa in lesnih proizvodov glede na celotno industrijo države medtem presega povprečje EU. Po tem deležu kljub temu zaostajamo za 10 državami. Gozdovi v EU prekrivajo 178 milijonov hektarov, kar na območju sedemindvajseterice predstavlja 40% kopnega. Lani je bilo za izrabo lesa na voljo tri četrtine teh gozdov, je razvidno iz publikacije, ki jo je evropski statistični urad Eurostat oblikoval ob mednarodnem letu gozdov.
Lani je bilo v EU šest držav članic, ki so se lahko pohvalile, da gozdovi prekrivajo več kot polovico njihovega ozemlja. To so Finska (77%), Švedska (76%), Slovenija (63%), Latvija (56%), Španija (55%) in Estonija (54%).
Najmanjši delež gozdov pa so zabeležile Malta (manj kot 0,5%), Nizozemska (11%), Irska in Velika Britanija (obe državi 12%) ter Danska (14%).
Med državami članicami Unije je delež gozdov, ki je bil na voljo za zalogo lesa, nihal med 11% na Cipru, 50% na Portugalskem ter 98% na Danskem in v Luksemburgu.
Leta 2010 je bilo gozdnih po-
Pred kratkim je izšla pri založbi Solečo d. o. o. v Ljubljani izredno praktična knjiga za današnji čas, ki jo je napisal ugledni ameriški strokovnjak Milton Friedman pod naslovom Kapitalizem in svoboda; knjigo je vzorno prevedel Zlatko Turkovič. V knjigi, ki ima 193 strani, imamo možnost, da si na razumljiv in praktičen način prikličemo v spomin za vsakdanjo prakso zvezo med ekonomsko in politično svobodo. Avtor je po posameznih poglavjih celovito in na razumljiv način orisal vlogo države v svetovni družbi, denarni nadzor, davčno politiko, vlogo države pri izobraževanju in mednarodno finančno ter trgovinsko ureditev.
V	osrednjem delu knjige je avtor prikazal kapitalizem in diskriminacijo. Posebej se je dotaknil monopola in družbene odgovornosti podjetij in delavcev. Prav v novejšem času se veliko razpravlja o družbeni odgovornosti. V nekaterih mestih so celo ustanavljali inštitute za družbeno odgovornost in o tej temi na široko razpravljali, zlasti s teoretičnih vidikov, kaj bi družbena odgovornost pomenila. Tudi pri nastopnih predavanjih mladih profesorjev na rektoratih je opaziti, da se radi dotaknejo družbene odgovornosti. Pri tem pa zaidejo v slepo ulico, ker je ta tema razmeroma nova za Slovenijo in s teoretičnega vidika neprijetna, še zlasti takrat, ko o tem razpravljajo "teo-retičarji". Namesto tega bi na ra-
vršin, ki jih je mogoče gospodarsko izkoriščati, v sedemindvajseterici 21,75 milijarde kubičnih metrov. Največji delež so zabeležili v Nemčiji (3,466 milijarde kubičnih metrov), na Švedskem (2,661 milijarde kubičnih metrov) in v Franciji (2,453 milijarde kubičnih metrov). V Sloveniji je ta delež znašal 390 milijonov kubičnih metrov.
Leta 2009 je bilo v EU z obnovljivimi viri proizvedene 9 % vse uporabljene energije, pri čemer
je bila skoraj polovica (49,1%) zelene energije proizvedena prav iz lesa in njegovih ostankov.
Več kot tretjina porabljene zelene energije je bila proizvedena iz lesa in njegovih ostankov v Estoniji (97%), v Litvi (87%), na Poljskem (83%), na Finskem (82%), v Latviji (80%) in na Madžarskem (78%).
Naj nižji delež zelene energije iz lesa in njegovih ostankov pa so zabeležili na Cipru (16%), v Italiji (23%), v Veliki Britaniji (27%) in v Luksemburgu (28%). V Sloveniji je bil ta delež 48,4-odstoten (0,7 odstotne točke manj od povprečja EU).
Industrija, ki temelji na lesu, je
zumljiv način poudarili, da sta sestavni del družbene odgovornosti filozofija in praksa marketinga. Ta temelji na dejstvu, da morajo proizvajalci in prodajalci najprej zadovoljiti plačilno sposobnega kupca, vse udeležence poslovne in prodajne verige ter na koncu
je še potrebno doseči ustrezen dobiček za lastnika kapitala, da bi tako imeli možnost nadaljnjega razvoja za razširjeno reprodukcijo.
Kot izvemo iz Miltonove knjige, je že pred več leti poskrbel za analiziranje ter interpretiranje blažitve revščine, za delitev dohodka, za stopnje družbene blaginje in za vrsto drugih podrobnosti, o
leta 2008 v Uniji predstavljala skoraj 7% vse industrije. Od tega je je bilo 2,4% povezane s proizvodnjo papirja, 2,3% s tiskanjem, 2,1 odstotka pa s proizvodnjo lesa in lesnih proizvodov.
Dodana vrednost industrije, ki temelji na lesu, je bila glede na celotno industrijo najvišja v Latviji (21,5%), najnižja pa na Irskem (2,4%).
Naj višjo dodano vrednost industrije lesa in lesnih proizvodov so glede na celotno industrijo leta
2008 zaznali v Latviji (16,1%), v Estoniji (11,5%) in v Litvi (7,4%).
V	Sloveniji je bil ta delež 3,2-od-stoten, kar je 1,1 odstotne točke več od povprečja EU.
Najvišja dodana vrednost industrije papirja in papirnatih izdelkov je bila na Finskem (8,9%) in na Švedskem (6,9%), v Sloveniji pa je znašala 2,7% (0,3 odstotne točke več od povprečja EU).
Ciper in Velika Britanija pa se lahko pohvalita z najvišjo dodano vrednostjo v industriji tiska in storitev, povezanih s tiskom. Dosegla je 4,3 oz. 4%, v Sloveniji pa denimo 2,2% oz. 0,1 odstotne točke manj od povprečja EU.
katerih razpravljamo v novejšem času, ko sta skoraj ves svet zajeli ekonomska in finančna kriza. Nekateri ugledni strokovnjaki dajejo veliko pozornost kakovosti Miltonove knjige in jo uvrščajo med sto najuplivnejših v povojnem obdobju. O knjigi so izredno prijazno, strokovno, celovito pisale ugledne revije, kot so Times Literary Supplement, Fortune, Newsweek, The Wa-shington Post in druge. Milton Friedman (1912 - 2006) je v življenju dosegel pomembne reference kot predstojnik raziskovalnega oddelka na Hooverjevem inštitutu Univerze v Stanfordu. Bil je ugleden, častno upokojeni profesor na ekonomski fakulteti Univerze v Chicagu. Njegove uspehe je obogatila leta 1976 Nobelova nagrada za ekonomijo, saj je napisal številne knjige, ki so bile uspešnice v posameznem obdobju.
Prepričani smo, da bo omenjena knjiga koristen pripomoček domači strokovni javnosti, sicer pa je založba Solečo d. o. o. v Ljubljani na Dunajski 21 (www. zlatkoturkovic. com) specializirana za izdajo strokovne literature. Med pomembnejšimi knjigami, ki so jih izdali poleg zgoraj navedene, so še: Gospodarska kriza, Afera Madoff: Prevara ter zlom največje finančne piramide, Ko je kraljeval značaj: Zgodba o Ronaldu Reaganu, Modri investitor, Prihodnost borze in gospodarstva, Kaj bo z borzo?, Skrivnosti borze in druge.
Gabrijel Devetak
NOVI	ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo
fjv	za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
f)	Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 12. julija, ob 14. uri.
GLAS
EDU Mednarodni obrtni sejem
Priložnost za dobre poslovne stike
Nova strokovna literatura za današnji čas
Kapitalizem in svoboda
•i 1
£7
v >
Milton Friedman
KAPITALIZEM IN SVOBODA
Ko človek potrebuje tišino in mir...
Polnjenje baterij
Včasih postane vsega preveč in si tako utrujen, da bi spal več dni ali pa pobral šila in kopita in se umaknil v kak miren kotiček. Z možem sva imela precej težaven teden; za popravilo strehe je šlo, sicer ne naše, sosedove, naši so bili v tem primeru samo madeži na stenah. Na drugi strani pa trma in boj za centimeter zidu, ne glede na to, da bi obe nepremičnini ob strokovnem posegu, ki bi ločil obe strehi, samo pridobili vrednost. Toda zid je zid in nekateri merijo pač svoje bogastvo v centimetrih zidu. O tem človeškem pohlepu po imetju se je že lepo in izčrpno razpisal Luigi Piran-dello v noveli La giara. Sama bi o tem ne pisala več, saj vsi vemo, kako to gre, še predobro vemo, in to iz lastnih izkušenj.
Potem ko sva streho za silo uredila in ko sva za vedno izgubila sosede, s katerimi smo se dobro razumeli celih deset let in katerim sva vedno in vsakem trenutku priskočila na pomoč, sva z možem odločila, da potrebujeva počitek in mir. Doma ga v teh dneh ne bo, vsaj dokler se sosed ne bo umiril, morja pa julija in avgusta ne maram, ker je tam več vpitja kot modrine. Zato sva se z možem odločila, da bova šla v Avstrijo, na Belo jezero ali, kot mu pravijo Avstrijci, na Weissen-see. Avstrija mi je od nekdaj zatočišče v najtežjih trenutkih, kraj, kjer se mi duša umiri, dežela, kamor grem najraje iskat tišino in sprostitev. Vem, da prijatelj in urednik Jurij v tem trenutku
že nerga, vem, da on Avstrije ne mara, a sama mislim, da bi moral vsakdo izmed nas vsaj enkrat v življenju tja, da okusi tisto počasnost, tisto drugačnost, tisto svojevrstno gledanje na življenje, ki pač naredi iz Avstrijcev posebneže.
Meni je Avstrija všeč že zaradi gora. Ravno nekje v avstrijskih hribih sem našla leseno tablo, na kateri je pisalo, da si edino v gorah najbližje Bogu. Tak občutek imam tudi sama, modrina in tišina sta meja med večnostjo in minljivostjo, v gorah ni naglice, ni strahu pred smrtjo, ni vsega tega, kar je tako bedno in tako človeško. V gorah je prostor samo za plemenite misli in za molitev, beseda zastane v grlu in tišina vlada človeku in naravi.
Pa ni samo to, nekaj me privlačuje v njihovem načinu življenja. Avstrijci imajo radi otroke, živali, nekako je tako, kot da bi svet gledali z otroškimi očmi. Oni imajo najlepša igrišča, z germanskega sveta so k nam prišli tudi vsi tisti prometni znaki, ki opozarjajo na otroke na cesti, pa celo tisti napisi, katerim smo se sprva vsi smejali, ki pravijo: pozor žabe prečkajo cestišče! Pravzaprav so v Avstriji majhne stvari ravno tako pomembne kot velike. Saj ne rečem, tudi tam mrgoli veleblagovnic in trgovin, tudi med visoke Ture je prodrlo po-
trošništvo in čisto pod Veliki Klek se vsak dan vozijo trume turistov. A vseeno, tam med gorami je čas tudi za majhne pozornosti.
Ko smo si pred leti privoščili prenočitev na Dunaju v predmestnem hotelu, so nas zvečer v pospravljeni sobi čakali čokoladni bomboni, v trgovini z bio izdelki
nas Slovencih ne moremo reči. Populistični koroški voditelj Haider je po smrti izgubil vso naklonjenost ljudi, ko so ti izvedeli, da je imel denarni račun v tujini in da je pravzaprav varal matično državo. Sicer so mu bili katoliški Avstrijci pripravljeni vse odpustiti, celo to, da je menda varal ženo s prijateljem. Domačo zemljo,
1
tisto, ki jo imenujejo Heimat, pa imajo Avstrijci preveč radi, da bi odpuščali, in to ne samo, kar se tiče naklonjenosti politikov. Radi jo imajo tudi v majhnih stvareh. V vsaki zakotni hribovski vasi lahko opazuješ, kako ljudje pridno in ponosno ločujejo odpadke. Jaz seveda to opazujem z žalostjo v srcu, kajti dobro vem, kako je to v domači Kostanjevici, kjer so smetnjaki polni plastenk in papirja, ljudje pa ob mojih opozorilih le zamahnejo z roko, češ, kaj me pa briga.
Avstrijska pokrajina je pokrajina zelenja, rož in kapelic, pokrajina z razgledi, ki segajo v neskončnost in kjer vlada tišina, ki je za Avstrijce nedotakljiva. Da, tišina, tako da sem se ob prvi avstrijski veselici kar nasmejala, ko sem slišala, kako tiha je glasba in kako kmalu se vsi, tišini in državljanom na ljubo, molče poberejo domov in spravijo k počitku. Glasba igra po tiho tudi v
gostilnah in barih; tudi ljudje so tihi, a vedno prijazni in nasmejani. Vem, da mi bo marsikdo oporekel, da je ta prijaznost le narejena, prisiljena, a jaz mu bom odgovorila, da mi največkrat še take ne zmoremo.
Najbolj pa mi je pri Avstrijcih všeč navezanost na preteklost in kulturno dediščino. Kako lepa je notranjost njihovih starih hiš z lesenimi podi, ki so nam Slovencem (no, meni res ne) v sramoto, njim pa v ponos. V teh domovih, za debelimi zidovi, za okni, polnimi rož, pod težkimi lesenimi strehami, se čas ustavi za vsakogar. In tišina je tako ostra, da se ti zareže naravnost v srce. In te popolnoma napolni in napoji, da si ob vrnitvi domov kmalu spet žejen in zaman sanjaš o miru, ki že meji na pravljičnost. Končujemo zadnja dela, utrujeni in razočarani, in že sanjam šepet valov na bregovih Belega jezera. Počutim se kot večni popotnik, kot Siddharta, ki je tako dolgo zaman iskal tisti breg, kjer je nato po dolgih, dolgih letih našel mir.
Suzi Peitot
v Celovcu pa se nas, čeprav tja zahajamo enkrat na leto ali celo vsaki dve leti, ob praznikih presenetili z malim paketom. V njem je bilo lično nalivno pero. Pozorni so čisto do vseh, tudi do živali, psi so tam čisto povsod dobrodošli. V celovški pivnici so nam nekoč na mizo postavili krožniček s piškotki v obliki rožice. Sicer sem pomislila, kaj mi bodo piškoti s pivom, a sem vseeno segla po prvem. Takoj je pritekel nasmejan, debelušen natakar in me opozoril, da so piškoti za psa. Seveda, mi tega nismo vajeni. Avstrijci imajo radi naravo, radi imajo svojo domovino, česar o
Nevsakdanja poteza ŠD Sloga Tabor
V Repnu odslej velikan evropske odbojke
Najbolj pozorni bralci bodo najbrž ugotavljali, da nam snovi za športno rubriko v tej vroči poletni suši ponuja predvsem domača odbojkarska srenja. V prejšnjih dneh je bila v središču pozornosti nedvomno nevsakdanja poteza Športnega društva Sloga Tabor, ki je za igranje v prihodnji državni B2 ligi najelo nič manj kot nekdanjega italijanskega klubskega prvaka
nea ter dvakrat postal državni prvak, in sicer v sezoni 2007/2008 na Tridentinskem in v sezoni 2009/2010 v Piemontu. Za slovensko izbrano vrsto, katere je bil tudi kapetan, je pred slovesom odigral kar 150 uradnih tekem, od leta 2007 ima tudi italijansko državljanstvo. V zadnji sezoni pa je dva meseca igral v Geli na Siciliji v A2 ligi. Visok natanko dva metra, izjemno močan in posta-
— M/ ttT- j
WET0 BOJA.
t!
S
Zoran Jerončič, predsednica Sloge . ^ Tabor Alekseja Škerk in Ivan Peterlin L'a
in nekdanjega slovenskega državnega reprezentanta Gregorja Jerončiča.
Letnik 1974, je doma iz Kanala ob Soči in produkt tamkajšnjega Salonita Anhovo, pri katerem je igralsko dozorel in osvojil med leti 1993 in 1998 vseh šest državnih naslovov in kar pet pokalnih lovorik. Tudi njegova selitev v Nemčijo k Friedrichshafnu je sovpadala z novima dvema državnima naslovoma, v zadnjem desetletju pa je nadvse uspešno igral na prvoligaški ravni v Italiji. Nosil je drese šesterk iz Verone, Padove, Montichiarija, Trenta in Cu-
ven, nastopa v vlogi centralnega blokerja, vendar bi bil lahko na drugoligaški ravni bržkone mirno uporaben tudi kot korektor, torej kot glavni napadalec ekipe. Jerončičev curriculum menda dovolj zgovorno kaže, da gre za izvrstno okrepitev, na nivoju B2 lige menda celo pravo ilegalno orožje, saj je še v zavidljivi formi, redno trenira in pri 37 letih nima za sabo hujših poškodb. V repen-ski telovadnici bo v vsakem primeru kot velikan evropske odbojke zadnjih let nedvomno vzbujal določeno pozornost. Slogi Tabor Televita bo skušal pomaga-
ti v boju za obstanek v prvenstvu, v katerega se je z domačim odbojkarskim kadrom postava, kot znano, povzpela preko prepričljivega napredovanja iz deželne C lige v pravkar končani sezoni. Naloga vsekakor ne bo lahka, saj drugih dodatkov ekipa naj ne bi dobila, izkušnje iz zadnjih let pa Slogin tabor učijo, da je preskok z deželne na državno raven praviloma zelo boleč. Pred dvema sezonama je Televita, tedaj Trieste Vol-ley 2010, v sicer nekoliko drugačnih okoliščinah, gladko nazadovala, kljub temu da je angažirala zanesljive in izkušene može, kot so bili Mari, Rigonat, Corazza in Bassi. Tokrat, ko je mogoče domači kader pod vodstvom trenerja Lucia Battistija v primerjavi s tisto zgodbo bolj zrel in homogen, pa so sklenili najeti enega, res vrhunskega odbojkarja, Slovenca, ki bo hkrati nadvse koristen v društvu tudi kot trener v mladinskem pogonu. Gregorja Jerončiča, enega najbolj nagrajenih športnikov, ki je kdaj prišel v naše športno okolje, je na sedežu Združenja slovenskih športnih društev v Italiji ob prisotnosti predsednika Jureta Kufersina in predsednice Sloge Tabor Alekseje Škerk že predstavil duša Slogine odbojke Ivan Peterlin. V veliki meri je društveni upravi pri pogajanjih za njegov prestop v belo-rdeči dres (naposled so se domenili za dveletno sodelovanje), ki so baje trajala že od pomladi, ko je bil Kanalec začasno brezposeln, izdatno pomagal sam Jerončičev stric Zoran, ki dejansko živi za odbojko in je, kot znano, trener pri goriški 01ympii. Skratka, nov pomemben mejnik v našem športu! Kako se bo ta fascinantna poteza obnesla, pa bo pokazalo igrišče, torej prihodnja odbojkarska sezona 2011/2012.
HC
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ?
Te dni končujem še eno selitev, zadnjo, sem si in sem drugim rekel. Da naj me potem izselijo drugi, zadnjič, sem še dodal, kljub temu da vem, kako se zarečenega kruha največ poje, a tokrat sem zares sklenil: zadnjič je, dovolj je tega mukotrpnega prenašanja omar, postelj, oblek, vsega. In knjig seveda. Brez knjig ne gre. Nisem se še selil brez knjig. Čeprav mi je prijateljica pred časom svetovala, naj jih zažgem, sama namreč ne mara knjig, sem jih tudi tokrat nosil. Prijatelj Andrej Malnič mi je med jutranjo kavo dejal, da se tudi sam seli, izpraznil je neko stanovanje in se imenitno znašel, tudi meni je tako pripeljal plastične zabojčke, v katerih v znanem novogoriškem trgovskem središču prodajajo sadje.
“Ravno pravšnje velikosti so, da vanje ne naložiš preveč knjig, da ni pretežko”! je še dodal in odšel. 'Gajbe' sva znosila v goriško stanovanje, v katerem sem zaradi otrok, ki obiskujejo slovensko šolo v Gorici, prebil med tednom pet let. Pravtedni poteka pet let, odkar sem se v stanovanje vselil in takrat tudi nosil, vse sem moral nanositi v stanovanje, od hladilnika do mize in stolic, od omar do nočnih omaric, da drugega niti ne naštevam.
Stanovanje je bilo pred petimi leti prazno in takega moram sedaj tudi pustiti. Prijatelj Ivo Jevnikar me je takrat previdno opozoril, da ne moreš imeti dveh domov, kar se je izkazalo za pravilno, a to moraš doživeti na lastni koži, da veš, da je res tako. Ne, dveh domov ne moreš imeti, še posebej, če si v mestu, kjer nimaš enega samega sorodnika, s prijatelji in znanci pa se itak nikdar ne vidiš, pa če stanuješ v mestu ali na drugi celini, takšno je postalo naše vsakodnevno življenje.
In sem se te dni ponovno spraševal, kaj sploh počnem tukaj, kot se vedno, ko mi vsakodnevna, mukotrpna in dušljiva opravila zameglijo pogled na bistvo življenja. Ko se zdi, da nobena stvar nima smisla. Ko nemočen obsediš med eno nošnjo težkega zaboja s knjigami in drugo; ko namreč začneš s selitvijo, je najhuje, da konca ni in ni.
Kaj vse se nabere v petih letih življenja!
Prihajam iz časov, ko so nas učili, da “vsaka stvar čez sedem let prav pride”, pa čeprav živim v časih, ko vsako stvar, ki se pokvari, enostavno kupiš, ko jo rabiš, ker je pač nihče več ne popravi, ali skoraj. V Gorici mi najdite dostojnega čevljarja in boste videli, kakojestem! Da niti ne govorim o pokvarjeni svetilki ali pa hladilniku! Pred časom mi je tehnik kar po telefonu strokovno povedal, naj raje kupim novega, ker, če je star, tako tehnik, ga nima smisla popravljati, stane manj nov!
Ko napoveš prijateljem in znancem, da se boš selil, je veliki večini od njih skupno to, da vzdihnejo, zavijejo z očmi in ... izginejo, nimajo časa, ne morejo, odhajajo na dopust, so preveč zaposleni, jih nikjer ni. Ko te srečujejo zjutraj, te nikdar ne vprašajo, kako je s selitvijo. Erika Jazbar mi je edina po Facebooku sporočila, daje doma, brezposelna, zato da mi lahko pride pomagat, a toliko moža me je še, da je nisem hotel vabiti na nošnjo knjig in omar, stolic in ostale krame.
Kako težke so knjige!
Kako težke so zares!
Zabojčkov ni bilo dovolj, ko sem s hčerkama zlagal vanje knjige, pomagali sta mi naložiti zaboje, nato sta odšli na počitnice. Kot vsakokrat sem tudi tokrat začel zlagati po nekem redu: literaturo sem, poezijo tja, strokovno čtivo zopet sem, knjige o likovni umetnosti, kako prekleto težke so te knjige, kako
nedostojno težke sol, zopet tja, dokler nisem omagal in na vprašanje hčerke Ivane, ali lahko neko knjigo položi v ta in ta zaboj, sem jezno odvrnil: “Ma, Ivana, daj kamor hočeš, glavno je, da bo"!
Ja, glavno je, da bo.
A ni takoj.
Selitev ni takojšna zadeva, selitev je dolgotrajni in strašansko uničujoči proces, vsaj name deluje vedno tako. Ni zaman star pregovor, ki pravi, daje selitev zelo podobna požaru ... Name deluje naravnost pošastno, uniči me za mesece, če ne za celo leto, sesuje me; 'u nulo' me sesuje, bi rekel znanec, kije nekega dne prišel domov in rekel ženi: “Marija, dovolj mi je, grem”! in vzel samo osebni računalnik in se - za vedno odselil, tudi mobilni telefon ji je pustil in sem zato jaz nekaj dni poslušal njena tarnanja, kako nesrečna je, ker ga nikjer ne more najti.
Tisti, ki se nikdar ni selil, v tej debati seveda nima besede, kot o družini in domu lahko govori samo tisti, ki je menjaval plenice otrokom ponoči in istočasno odšteval leta in mesece bančnih kreditov za hiško, ki si jo je skupaj z ženo postavil, s pomočjo oderuške banke seveda! Tistim, ki jim je bilo podarjeno, dajim tega ni bilo treba nikdar početi, ne seliti se, ne odplačevati banki kredita za stanovanje-hiško, naj molčijo, ampak zares molčijo! Knjige!
Preklemano, kako se na knjigah, ki jih nihče ne mara, nabere prah! Tatovi, ki so mi v začetku leta vdrli in dobesedno obrnili narobe stanovanje, pokradli seveda vse vredne stvari, se knjig niso niti dotaknili! Policist, ki je prišel razdejanje poslikat in napravit zapisnik, seje nasmehnil, ko sem mu to omenil: “Ja, knjig in... orodja ne kradejo, ročnega orodja seveda”!
Knjige!
V garaži na domu pri Ogleju, ki že itak nikdar ni služila kot garaža, sem odkril steno, kamor bi se jih dalo postaviti. Garal sem, da sem jo očistil in spravil, nato sva s hčerko Tino montirala veliko stensko omaro za dva tisoč, dva tisoč petsto knjig. (Tina je bila pri postavljanju zidne omare mojster, jaz pomočnik, kot vedno v življenju, od vedno sem namreč le 'malovar'.)
“Kofkoti knjiga imaš, pa više jih ima ovdje nego u biblioteci u Červinjanu”! je rekel Ivica, Bosanec, ki mi je pomagal pri selitvi. Nedavna vojna na Balkanu je njega in pet njegovih sester in bratov odgnala v svet, mama danes sama žaluje v Doboju, očeta so ubili. Poročil se je z Istranko italijanskega rodu, živita v Spodnji Furlaniji, sta soseda ženinih staršev, edina, ki ju, starca!, prijazno pozdravljata, edina človeška in topla, in ni ga bilo niti treba vprašati, že je prišel sam pomagat pri selitvi.
Ko sva se vozila v natrpanem kombiju, ki si ga je sposodil pri prijatelju, prav tako Balkancu, sem mu rekel, da mi je žal za vse, kar seje v nekdanji skupni državi zgodilo, in tudi to, da po moje ni naključje, da mi prav on pomaga.
“Pa da, drukčiji smo”! je bil kratek šofer Ivica, ki je sit tega, da moraš tu vsakogar za vsako najmanjšo stvar vedno in povsod plačati.
Čez čas je dodal: “Pa ti si bio jedini ovdje, koji je mojoj Katarini poklonio knjigu”!
In me je spomnil na dejstvo, da sem njegovi desetletni hčerki pred časom podaril nekaj knjig, Harryja Potterja pa sem ji kupil čisto novega...
In sva molčala vse do Vileša, kjer je Ivica zavil na črpalko.
Tam sva spila odlično kavo in se dodobra nagledala čudovite točajke!
Skupina izletnikov pred Brandenburškimi vrati
Oznaka Berlinskega zidu na pločnikih
Potovanje po Nemčiji z Novim glasom (1)
Pogled v germanski svet
močvirje med sotočjem reke Spree in Havel, kjer so bile prve naselbine Slovanov že v sedmem stoletju.
Po mestu smo deloma potovali z avtobusom deloma peš. Začeli smo pri Alexanderplatz, ker se od tu razporejajo številne cestne povezave. Od Berlinskega zidu so ohranili 1500m dolg zid, ki je ves poslikan ali popisan s prizori nekdanje razdelitve mesta. Tudi po pločnikih in cestah, kjer je bil
cerkev (evangeličansko) sv. Hedvike, t. i. Spominsko cerkev rodbine Hohenzoller, ki je ogromna, zgrajena v novem baročnem slogu s kolosalno kupolo iz 1. 1975 in naslednjih desetletij. Zanimivo je bilo v muzeju Pergamon, kjer so eksponati kulturne dediščine iz Mezopotamije. Tu naj bi odkupili v 19. in 20. stoletju umetnine iz antike tako državne ustanove kot privatniki.
J. Markuža
Družina Ratzinger, z leve: Jožef (sedanji papež), brat Georg, sestra Marija, spredaj starši Marija in Jožef
Letošnje potovanje z Novim glasom po Nemčiji je bilo od 14. do 21. junija. Potovali smo z udobnim avtobusom in s prijaznim slovenskim šoferjem Dariom. Potovanje se je
gova rojstna hiša, kjer je sedaj tudi muzej z življenjsko zgodbo vse družine Ratzinger. Sedanji papež ima še živečega brata Georga, ki je tudi duhovnik, medtem ko je njuna sestra Marija že mlada
začelo na Opčinah pri Trstu, kjer je bila prva manjša skupina. Nato smo potovali skozi Nabrežino in Sesljan do Gorice.
Pot nas je vodila mimo Beljaka po avtocesti skozi številne turske predore do Salzburga, nekdanjega Solnograda. Voditelj potovanja nam je razlagal zgodovino Karantanije in pokristjanjevanje slovenskih prednikov. V Salzburgu smo imeli kosilo, še prej smo si ogledali stolnico, ki so jo zgradili v letih 751-774 in jo še obnavljajo, pred nedavnim so obnovili tudi mogočne orgle.
Le nekaj več kot 11 km iz mesta smo že prestopili nekdanjo mejo med Avstrijo in Nemčijo oz. Bavarsko. Naš prvi cilj je bil obisk rojstnega kraja sedanjega papeža Benedikta XVI. v mestecu Marktl am Inn. Cerkev sv. Osvalda, kjer je bil sveti oče krščen istega dne, ko je bil rojen, 16. aprila 1927, je sedaj obnovljena kakor tudi nje-
umrla. Sicer je tukaj Ratzingerje-va družina živela le dve leti, nato so se preselili v Tittmoning in Aschau am Inn. Kot mlad fant, osemnajstleten, je moral v vojaško službo pri pehotni kasarni v Traunstein, okusil je tudi taborišče v Bad Aiblingu in Ulmu. Po končani vojni je študiral na teološki fakulteti v Freisingu in Munchnu. Meščani Marktla am Inn so ponosni na svojega rojaka, ki so ga z veseljem sprejeli že kot kardinala in nato papeža.
Proti večeru smo dospeli do Regensburga. To mesto s 150.000 prebivalci ob Donavi je napravilo prijeten
vtis s svojim zgodovinskim jedrom ob nekdanji rimski utrdbi Castra Regina; kot nam je povedala
Berlin - porušena stolna cerkev med 2. svetovno vojno, zraven pa stolp iz železobetona in stekla, spodaj je protestantska cerkev
vodička, ima mesto ime po pritoku Regen, od koder se je v stoletjih razvilo mesto. Poleg Rimljanov so bili tudi Kelti že prebivalci tega kraja, v srednjem veku, ko je mesto postalo svobodno kraljevsko mesto, je doseglo svoj višek v gradnji stolne cerkve v romanskem in poznogotskem slogu. Mesto je bogato s kulturnimi spomeniki, zato je bilo leta 2006 vpisano v seznam UNESCA kot svetovna kulturna dediščina.
Na drugi dan našega potovanja smo zvečer že prispeli v Berlin. Med potjo smo občudovali obdelana prostrana polja z žitom, pšenico, prosom, krompirjem in sojo. Ob avtocesti se vijejo obširni listnati in iglasti gozdovi. Cestno omrežje je obsežno in na široko zasnovano, nikjer ni nobenih zastojev, vse je brezhibno urejeno. Prihod v mesto, ki šteje okrog tri in pol milijona prebivalcev in ga obkroža 72km dolga obvoznica, napravi na obiskovalca vtis, da smo prispeli v labirint vseh cestnih povezav in stolpnic. Po padcu Berlinskega zidu in združitvi Nemčije je Berlin ponovno glavno mesto države oz. združuje 16 zveznih parlamentov
in je v zadnjih dvajsetih letih do- jezika "brlo" ali "berlo", kar naj bilo povsem novo podobo velike- bi označevalo blatno področje ali ga evropskega mesta. Nekateri izmed naših sopotnikov so bili tu že pred dvajsetimi leti in opazili so velikanske spremembe, ki so se zgodile v tem času.
Dobili smo odličnega vodiča Angela, ki nas je spremljal najprej vse tri dni in nato še zadnji dan v Berlinu. Prvo omembo Berlina v zgodovini zasledimo leta 1215. Toda ime baje izvira iz staroslovanskega
nekoč zid, so označili mesta z granitnimi kvadratnimi kamni, ki naj opominjajo mimoidoče na bolečo ločitev; le-ta je zahtevala nad 80 žrtev. Obvezen ogled edinega prehoda iz zahodnega Berlina v vzhodni del, ki je bil strogo zastražen, je t. i. "Checkpoint Charlie". Med drugo svetovno vojno je bilo porušenih več kot 60% stavb, katere so skoro v celoti obnovili. Zato smo si lahko ogledali Brandenburška vrata, grad Bellevue, parlament, stolno
Volkec
Strokovno izobraževanje vzgojiteljic po programu NTC
Spodbuditi razvoj učnih potencialov predšolskih otrok
živčnimi celicami v naj večjem obsegu do dvanajstega leta starosti, te povezave pa so osnova za vse nadaljnje učenje. Zato je pomembno, da se otroci v tem obdobju ne učijo osvajanja znanja zgolj reproduktivno, v smislu po-vezovanja dejstev in učenja na pamet, temveč da pridobivajo novo znanje na osnovi razume-
vanja, ki vključuje tudi ustvarjalno uporabo znanja v vsakdanjih življenjskih situacijah. Prav program NTC nam pomaga to konkretno doseči s predlogi konkretno ciljno usmerjenih gibalnih in miselnih iger ter dejavnosti. Program je sestavljen iz treh sklopov in vsebuje dejavnosti, ki zahtevajo funkcionalno razmišljanje ter predvideva fleksibilno stopnjevanje njihove zahtevnosti in veliko ponavljanja in utrjevanja. Vzgojiteljice vseh goriških vrtcev so imele uvodno predavanje, na katerem so jim nakazali glavne smernice in izročili okvirni program. Tega so za tem prilagodile svojim razmeram in ga udejanjile med učnim letom. Z otroki so izvajale gibalne vaje, vaje ravno-
težja, ki pozitivno vplivajo na ta zapleteni fiziološki proces, otroci so se urili v očesni gimnastiki za kasnejše funkcionalno branje (pri tem je pomembno opozoriti, da na to kvarno vpliva prekomerno statično gledanje v zaslon), izvajali so še vaje za razvoj grobe in fine motorike, vaje za pomnjenje z asociacijami, igre s simboli, poslušali so glasbo in imeli glasbene dejavnosti, s postavljanjem ugank ter problemskih vprašanj so spodbujali funkcionalno mišljenje. Otroci so na
primer hodili po črtah, po vrvici, po gredi, si podajali žogo, razločevali žoge po barvah, skakali v obroče, se vrteli okoli lastne osi, izvajali vaje v dvojicah, imeli poligon, sestavljali s kockami, listali slikanice, pobirali in metali drobne predmete, risali, barvali, trgali, lepili, oblačili lutke, mešali, gnetli in pekli testo, navijali volno, oblikovali plastelin, drsali po časopisih in oblikovali časopis v žogo, plesali, poslušali glasbo in prepoznavali žalostno, veselo, odločno, lirsko glasbo, spoznali so zdravo prehrano in razvrščali jedi po sklopih ter pri
tem iskali slike, rezali, lepili, spoznali so črke, sestavljali lastna imena, pisali imena, lepili paličice, ustvarjali iz gline, imeli knjižno vzgojo in skupno prebiranje knjig, spoznali so pojem časa. Na plakate so beležili prisotne in odsotne, lepili številko odgovarjajočega datuma, imeli igrice spomina, spoznavali so svet s sestavljankami, z gledanjem zastav, z iskanjem držav na zemljevidu. Otroci so se ob teh dejavnostih zabavali, veselo družili, igraje učili ter tako miselno napredovali. Ob igri namreč tudi intenzivno komunicirajo in sodelujejo med
seboj, veliko si zapomnijo, znanje takoj uporabljajo, utrjujejo in dopolnjujejo. Pogosto sami otroci spodbujajo odrasle, naj dejavnostim programa posvetijo nekaj časa tudi doma, za ponavljanje in utrjevanje ali pa za sestavo novih podobnih iger. Vzgojiteljice pa po tej izkušnji poudarjajo, da so na osnovi programa tudi same natančneje razumele cilje posameznih dejavnosti oziroma smiselnost in pomembnost izvajanja igralnih dejavnosti za celoten razvoj otrok.
SG
neracijam otrok in staršev, iskati	zav (t. i. sina-
nove strategije in nove poti. V le-	ps med ne-
tošnjem šolskem letu so se sezna-	vroni) v času
nile z NTC programom učenja	njihovega
(NTC = Network - Teaching -	najintenziv-
Children). Ta metoda dopolnjuje	nejšega raz-
že marsikatere obstoječe ugoto-	voj a, od roj-
vitve. Te pa so se še obogatile za-	stva do pri-
radi večjega poznavanja ustroja	bližno dese-
Kako spodbuditi razvoj učnih potencialov otrok v predšolskem obdobju, kako izboljšati pedagoško delo, da bi otroci razvijali kompetence, učinkoviteje pomnili vsebine, v čim večji meri dosegali t. i. raven uporabnega znanja ter predvsem bili motivirani za učenje? To vprašanje si pogosto postavljajo ob svojem delu naše vzgojiteljice, ki se zavedajo, da se morajo stalno strokovno izobraževati, se prilagajati novim ge-
naših možganov. Avtor tega programa je Ranko Rajovič, zdravnik iz Novega Sada, sicer zelo aktiven član srbske in mednarodne Men-se ter direktor Nikola Tesla Centra v Novem Sadu. Program NTC učenja je v bistvu pedagoški pristop, ki temelji na spoznanjih o razvoju in delovanju možganov: vzgojitelje in učitelje sistematično usmerja k tistim igralnim dejavnostim z otroki, ki še posebno dobro vplivajo na nastajanje in utrjevanje možganskih pove-
tega leta starosti.
Otroštvo je namreč pomembno življenjsko obdobje.
Otroci intenzivno telesno zorijo, usvajajo osnovne učne spretnosti, spoznavajo sebe kot učenca ter razvijajo temeljne strategije za samostojno učenje. Izgrajujejo si samopodobo. Vse to jih vodi pri nadaljnjem učenju in ne nazadnje k doseganju različnih kakovostnih ravni življenja. Zato je pomembno, da odrasli poznamo značilnosti in posebnosti otrokovega zgodnjega učenja in na osnovi teh spoznanj spodbujamo njegov miselni razvoj. Človeški možgani so zmožni ustvarjanja novih povezav med