SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE Leto IV - 19 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 15. 10. 1953 SLOVENCI NA MIROVNI KONFERENCI LETA 1919-1920. Sodelovanje med soustvarjalci SKA v raznih deželah slovenskega zamejstva dovoljuje postavim zgodovinarju zazreti se včasih v delavnice svojih poklicnih tovarišev drugod po svetu. Matica tukaj v Argentini ima olajšano možnost seznaniti širši krog interesentov s tem delom: z institucijo kulturnih večerov in s svojim založniškim udejstvovanjem. Tako je že lansko leto dalo dve razpravi izven Argentine živečih zgodovinarjev, ki smo ju slišali na kulturnih večerih in ju dotimo v kratkem še v tisku. Nadaljevanje stikov med zgodovinarji je prineslo novico, da je v Parizu živeči član ak. Fran Erjavec obdelal gornjo temo vsestransko, dasi ne v našem, ampak v sorodnem jeziku v zvezi z drugimi dogodki, kar čaka šele objave. Ko smo pripravljali proslave 40-letnice slovenskega osvobojenja, smo prosili g. Erjavca, naj nam pošlje dotično poglavje. Ko je razpravo znova prebral, je videl, da celo njemu, ki je v 1. 1919-20 tedanjim dogodkom intenzivno sledil in se pozneje kot politični zgodovinar zanje vedno zanimal, stvari niso bde plastično prezentne, drugim sodobnikom komaj le megleno pred očmi, dočim mlajši rod o njih skoraj ničesar ni vedel. Tako pa je potem avtor predavanje 'znova napisal za slovenske poslušalce. Avtor opozarja na dve fazi; prvič na stanje, ki smo ga bili zmožni ustvariti sami takoj prve tedne po razpadu Avstro-Ogrske monarhije in s katerimi smo lahko potem postavljali odločujoče mednarodne činitelje vsaj kolikor toliko pred izvršene čine, ki jih je bilo potem na mirovni konferenci težko spreminjati, in na mirovno konferenco samo, ki je deloma upoštevala navedena ustvarjena stanja, deloma se čutila vezano na že poprej sklenjene pakte med velesilami in na gesla, s katerimi so vodili zmagovalci prvo svetovno vojno, kjer je tudi odločevala dostikrat pest močnejšega. Zdaj, ko je razprava znova napisana za Slovence, se avtor ni iizogibal naglasiti naših lastnih napak, dasi jih bo morda bodočnost mestoma drugače vrednotila. Vsekakor je bil položaj na mejah Slovenije najtežja stvar, ki jo je moral slovenski narod tik po osvoboditvi svojega večinskega dela reševati. Če so. lastne napake boleče, so pa smeli čini naših ljudi in pomoč prijateljev tem svetlejše točke v tej borbi. Marsikatera nesreča je nepopravljiva, a tudi marsikaterega uspeha doslej ni bilo mogoče zabrisati in upajmo,; da ostane trajen. Med slovenskimi delavci tistih časov je gotovo največjega pomena general Majster, ki mu je posvečen velik del te razprave, posebno kolikor govori o prvi fazi, o stanju, ki smo ga Slovenci po razpadu Avstro-Ogrske monarhije sami ustvarili. Med tujimi prijatelji se avtor spominja posebno ameriškega prezidenta Wilsona, ki je stremljenje jugoslovanske delegacije zlasti v borbi proti Italijanom vneto podpiral. Ta delegacija tudi v svojem slovenskem delu ni deležna nobene slabe kritike. M. M. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Zgodovinski odsek Dvanajsti kulturni večer Sobota dne 25. oktobra 1958 ob 19. uri v salonu Bullrich, Sarandi 41, Capital Na sporedu predavanje: SLOVENSKE MEJE NA PARIŠKI MIROVNI; KONFERENCI V LETU 1919 Prebrano bo predavanje akad. Frana Erjavca iz. Pariza Posebnih vabil hi ' • . “Človek zapadnega sveta je v prvi polovici 20. stoletja izgubil smisel za zgodovino. Tedanji zgodovinarji so vztrajno zbirali podatke, da bi zašili zaplate v preprogah in niso več skrbeli, da bi gledali na zgodovino kot celoto. Evropski malo-meščan je namreč bil še vedno samo proizvod srečnih časov, bil je prevžitkar velike dedšičlne v občutju popolne varnosti. Ves je bil prepojen s prepričanji in načeli in je kar plaval v prosojni blaženosti. Vedel ie, kaj je zgodovina, ni pa živel v zgodovini. Prebudil se je, ko so zadoneli topovi na bojiščih leta 1914. Začela se je nova doba, ko ni bilo več dovoljeno tajiti zla, se izogibati sencam ali pa se umikati pred usodo zgodovine. Valery je ugotovil, da civilizacije umirajo, iza njim pa je Toynbee razložil, kako se to dogaja. Ljudje so morali začeti čitati dela Spsngler-ja, Kayserlinga, Berdjajeva, Guardinija in Guenona. Prišli so proroki, ki so govorili o novem srednjem veku, o koncu modernih časov. Vedno več se je govorilo o bližajočih se katastrofah, človek se je zavedel, da bo moral iti po smisel Evrope v globino prepada... Odkrivala so se nova obzorja v pojmovanju zgodovine/’ SLOV. KULTURNA AKCIJA Zgodovinski odsek Dvanajsti kulturni večer Sobota dne 25. okt. 1958 ob 19 uri, salon Bullrich, Sarandi 41, Cap. SLOVENSKE MEJE NA PARIŠKI MIROVNI KONFERENCI LETA 1919 Predavanje ak. Frana Erjavca Trinajsti kulturni večer Literarni odsek Sobota dne 8. novembra ob 19 uri, salon Bullrich, Sarandi 41, Cap. SEDEMDESETLETNICA PISATELJA ST. MAJCENA TISKA SE: ZGODOVINSKI ZBORNIK Uredil Marijan Marolt. Neva Rudolf ČISTO MALO LJUBEZNI Črtice Mirko Kunčič GORJANČEV PAVLEK Mladinska .povest SV. OČE PIJ XII | , .. Katoliško Cerkev je zajela žalost. Ves svet se klanja spominu sv. očeta Pija XII. V našem času je stal ne samo kot p-oglavar Cerkve, ampak je bil tudi osrednja osebnost človeštva v vsem njegovem snovanju. Bil je oblikovalec in usmerjevalec v vseh vprašanjih kulture, znanosti in splošnega napredka. Slovenska kulturna akcija se pa še posebej spominja njegovega mecenskega daru. Njegov dar ni bil samo mecensko dejanje: ibil je izredno priznanje in ipobuda našemu delu. Slava njegovemu spominu! JUBILEJNI KONCERT GALLUSA Pred desetimi leti se je ustanovil v Buenos Airesu pevski izibor Gallus. Spremljal nas je z našo pesmijo in jo širil med argentinsko publiko. Tako je v nedeljo, 12. oktobra, priredil koncert v spomin svojega jubileja-desetletnice. Pod vodstvom pevovodje dr. J. Savellija je zbor zapel kot prvo pesem Kimovčevo Ti si Peter Skala v spomin na pravkar umrlega sv. očeta, drugo pa v spomin rajnemu članu Brandsteterju. Sledile so slovenske umetne pesmi: Tomčev Oče naš na Trubarjevo besedilo, šantlova uspavanka Pri zibeli, Mi-helčičeva Vse dolge noči, Poličeva Čez noč, zelo dramatsko podana Adamičeva uglasbitev ljudske balade Vragova nevesta, vesela Mirkova Izletniki in Jobstova Travniki dehtijo. Po odmoru je nastopil mladinski zbor, ki je z lepo uglašenimi glasovi zapel Premrlovo Uro in Kendovo Petelin in putka. Zelo dobro je tudi podal pesmi Kje so tiste stezice in Sonce čez hribček gre. Za konec je zapel zbor, oblečen v narodne noše. dobro izbrane melodične narodne pesmi Zagorski izvonovi, Furmanska, Polževa ženitev, Zbadljivka, Ogljar, Vipavska, Venček narodnih in Ženka mi v goste gre. Izven programa pa je zaradi vztrajne zahteve poslušalcev dodal Zdravico in V gorenjsko oziram. Tako je Gallus oroslavil svojo desetletnico. Želimo, da bi zbor doživel še vel'ko takih jubilejev nri delu je skrbi za ohranitev naših vrednot v zamejstvu. kronika — Člani, naročniki in prijatelji Slovenske kulturne akcije bodo gotovo z veseljem sprejeli na znanje, da je pesnik Karel Vladimir Truhlar pripravil svojo prvo pesniško zbirko Nova zemlja. Izdala jo bo — kot izredno izdanje — Slovenska kulturna akcija. Zbirka je že v tisku in bo najbrž mogla prav kmalu iziti. — SLOVENSKE PLOŠČE V ARGENTINI. — Mla-■io slovensko podjetje JADRAN S R.L., ki je pred kratkim začelo s snemanjem plošč, proslavlja te dni majhen “jubilej”: prihodnji teden bo namreč izšla deseta plošča. Med drugimi, ki pojejo ali igrajo. sta tudi znana Tercet sester Fink in pa Kvartet Finkovih. — SLOVENSKA NOVELA NA SEVERNOAMERIŠKI T. V. —■ Novela “Begunec Farič”, ki jo je Fran F. Bukvič objavil v lanskem Meddobju, je pod naslovom “At lest we forget” bila predvajana preko celotne televizijske mreže po vsej ZDA in Kanadi. — iTZ IRHMA je dospela v Argentino pesniška Zbirka Rafka Vodeba “človek sem”. Ker je iza vso Argentino na raznolago samo 50 izvodov, opozarjamo vse, ki žele imeti zbirko za svojo knjižnico, da obrazi in obzorja AKTUALNOST CERKVENIH OČETOV Da si je po drugi svetovni vojni Sor-bonna ustanovila stolico za staro krščansko književnost, ni samo priznanje enemu najbolj delavnih stavbišč literarne zgodovine, temveč tudi dokaz, da je današnji znanstveni svet izpremenil svoje stališče do patristike, ki je še nedavno veljala za kleriško zadevo. In Pariz je še vedno prestolnica evropske kulture, najsibo kakor koli s politično močjo Francije. Še bolj pa priča za sodobni pomen patrističnih študij uspeh, ki ga v kulturnih krogih doživlja izbirka patrističnih in sorodnih tekstov, ki že od leta 1942 izhajajo pod pomenljivim naslovom “Sources chretiennes”. Lani je za petnajstletnico kot petdeseto knjigo izdala katehistične homilije sv. Janeza Krizo-stoma, ki jih je na Athosu odkril asump-cionist Antoine Wenger, morda bolj znan kot glavni urednik dnevnika “La Croix”. Zbirko, ‘ki naj bi izobraženim bralcem omogočila dostop do tako bogatega vira krščanskega življenja in kulturnih vrednot kakor so grški očetje, je zamislil jezuit p. V. Fontoymont, sam izvrsten helenist in globok poznavalec duhovnega življenja. Od vsega začetka je bistveno sodeloval p. Henri de Lubac S J., eden najbolj pomembnih sodobnih teologov, ki je danes skupaj s p. Jean Danieloujem S.J. ravnatelj zbirke. V času nemške okupacije, ko je Lyon zamenjal Pariz v opravilu francoskega kulturnega glavnega mesta, sta v senci jezuitske fakultete pri Fourviere izšla prva dva zvezka zbirke. Gregorija Niškega Mojzesovo življenje je prevedel p. Danielou, Klementa Aleksandrijskega Protreptika pa p. Mondesert, sedanji tajnik uredništva. Po izidu prvih sednrh zvezkov so 1945 privzeli v program tudi latinske očete in pa tiste izvenkrščan-ske pisatelje, ki so važni za zgodovino krščanskih začetkov. Pobuda je vzbudila takoj najbolj živo zanimanje, ki še vedno stanovitno raste. Poživljenje zanimanja za svete očete v letih 1829 do 1942. ki mu dolgujemo Migne ve zbirko, je bilo čisto omejeno na zgoli duhov^ke kroge. Danes more uredništvo Krščanskih virov pokazati lepo število nričevanj od agnostičnih do racionalističnih, celo marksističnih intelieentov, ki pomnjivo stalno b°reio “Vire”. Uspeh je pripisati zelo odprtemu značaju zbirke. Že da to jezuitsko podjetje izhaja v dominikanski založbi Editions du Cerf, je simbolično. Sodelujejo teologi, filologi in zgodovinarji iz vseh katoliških krogov, redovni in škofijski duhovniki, laiki in kleriki; postaja vedno bolj mednarodno in eku-menično. Tu se srečuje pravoslaven Rus z anglikanskim univerznim profesorjem in ta dva s francosk:m jezuitom, nekdanjim slušateljem na Ecole normale supe-rieure. Laktancijevo ‘O preganjalcih” je izdal belgijski zgodovinar J. Moreau, učenec profesorja H. Gregoire s svobodne univerze v Bruslju. Za napovedano iz- dajo Pseudo - Di^.a Areopagita je ugotovil tekst iF1 helenist, prevod uskrbel filozof s ,0rine, komentar pa teolog s Kato 1 išk^^stituta v Lille. Strogo znanstv' Usmerjenost je do kraja prevladala ^ 1951; tedaj so privzeli tudi big^ftiČno vrsto. Po sedanjem načrtu ^ nudi: 1.) nov, točen in tudi liter Zadovoljiv prevod grškega in latiFa besedila, ki je tiskano vzporedn Nasprotni strani; 2.) izdajo izvirUj ksta, če mogoče v novi redakciji. nc> Pa v skladu z veljavnimi znair,lrtl> pravili; 3.) uvod, opombe in . a- Ker prave idejl’iaao obsežnem področju kulture kar, stara krščanska literatura ni mo?j °biti iz samo nekaj, čeprav izbra1’ ’ nameravajo objaviti/ tako mn«: Najbolj različnih tekstov, da si br mogli rekonstruirati zgodoV duhovnosti, apologetike, litnj;,’ odnosov do kulture itd. V razi .’ < osedanjimi zbirkami patrističnii odov “Krščanski izviri” obsegajo p.v°de patrističnih komentarjev ' “ismu. Že obstoječim 'g-i’ grški in bizantinski seriji so sklenili dodati še orientalno in ter serijo za-padnih monastici astov. Med pra-krščanskimi del’^ona pažnia posvečena Filonu. so “Izviri” šteli 55 zvezkov. , V veliko priza.j urednikom in Editions de pravnem poglikanski proučevalci P3 ,Veno anglosaškega sveta. Zbirka vfetom; ,Ja za Prvo zadevno podjetl ,iai-s . kritik v dominikanskih ® 0 nJei na- pisal; Nothing so good has appeared in English in the field of patristic texts. Po poletju 1958 je izšlo 26 zvezkov. Me-todijev Symposion je pripravljen za avgust, Tertulijanov spis o pokori za oktober. V hitrejšem umeru izhajajo The Fa-thers of the Church, izrazito ameriško katoliško podjetje, ki ga zalaga zgolj zanj ustanovljena založba. Začel jo je L. Schopp v letu 1957, kot uredniki nastopajo profesorji ameriških katoliških visokih šol R. J. Deferaris, Rud. Arbe-sann OSA, St. Kuttner, R. P. Russel OSA, Martin Mc. Guire, Andr. Stritt-matter OSB, Gerard G. Walsh S.J. Nekateri zvezki so redakcijsko izelo zajem-Ijivi n. pr. št. 15: Early Christian Bio-graphies (1952), št. 22: The Commemo-rative Orations of St. Gregory Nazian-zen and St. Ambrose. Konec letošnjega avgusta bo v knjigotrštvu 36. zvezek (ICiprijanovi traktati), pripravljen pa je tudi 37. zvezek s spisi Janeza Da-maščana. Avguštinovim spisom je v zbirki odmenjeno 22 zvezkov. Odlična nemška patristika (B. Alta-nerjeva Patrologija je še vedno nedosežen priročnik) prevodno in edicijsko ne kaže posebne delavnosti. Tudi pri nas je bila dobro pognana v Koeselovi založbi izhajajoča Bibliothek del Kirchen-vaeter, in to v vseh treh izdajah: Kemp-ten 1860-88, Muenchen 1911 sst, Muen-chen 1932-37. Po francoskem zgledu je sedaj Koesel objavil nekaj dvojezičnih izdaj: Avguštinove Confessiones, (J. Ber-nhard). Die Apostolischen Vaeter (Klemena Rimskega, Ignacija Antioh., Polikarpa iz Smirne, Qundratov fragment, uired. J. Fisoher, 1956), Tertulijanov Apologeticum (Carl Becker, 1952). vendar do večjega podjetja ni prišlo. Benediktinca Emmanuel v. Saverus in Thomas Michels sta zadegala monastično osmerieno zbirko “Alte (juellen neuer Kraft”, kjer je do sedaj prišlo na svetlo šest duhovnih govorov Gregorija iz NacianCa in življenia nalestinskih in ekiptovskih menihov iz 5. in 6. stoletja. V špansko govorečem svetu so zelo razširjeni prevodi iz znane “Biblioteca de Autores Cristianos”, kjer patristični pisci, posebno Avguštin, zavzemajo lepo število zvezkov. Nudi tudi originalne tekste. Ni pa to prevajanje izšlo iz nekakšne patristične renesanse, kot je francosko. Obnovljeno zanimanje za Očete je V času, ko evropska kultura išče k svojim virom, kulturno zgodovinsko samo po sebi razumljiv pojav. Saj so v velikih črtah osnovne teze starih krščanskih pisateljev —čeprav dostikrat desekralizi-rane in sekularizirane — všle v skupno dediščino evropske kulture, v sojem umovalnih navad in miselnih okvirov, ki v očeh kulturnega zgodovinarja in etnologa opredeljujejo mišljavo sodobnih evropskih ljudi. Naši “očetje po veri” so avtentični očetje zapadne kulture. Izročilo modrosti, ki ga je antika preoddala naši civilizaciji, obsega tudi cerkvene očete. Veliki humanisti rene- sanse so se dobro zavedali, da mora resnična klasična kultura objemati celotno antiko, pogansko in krščansko. Ni samo iskanje še neobdelanih filoloških torišč, ki sedanje klasične filologe vodi k očetom, temveč zgolj mnogo bolj pravilnejše zgodovinsko spoznanje o obsegu klasičnega humanizma. Sodobnemu kristjapu, ki je priča velikega konflikta med krščanstvom in “novim poganstvom” je poznanje patrističnih spisov v veliko tolažbo in opogumljanje, saj mu razodeva milostno zmago Kristusove vere v največ jih umovih pozne antike. Mimo vseh zgodovinsko pogojenih razlogov pa obstaja v Cerkvi vekotrajni motiv za poznanje Očetov. Kot priče izročila, kot priče rednega in splošnega cerkvenega učeništva so “očetje”, kakor je že Vincencij Lerinski imenoval (434) tiste starokrščanske pisce, ki se odlikujejo s pravovernim naukom, s svetim življenjem in potrditvijo Cerkve, vekovito aktualni. Prevajanje Očetov v narodne jezike je eno izmed dejanj narodnega duhovnega pokristjanjenja. Do-kaiz je tudi, da si je narod pridobil izpričevalo zrelosti v Cerkvi. Pod uredništvom tako priznanega pa-trologa, kot je bil prelat Fran Ksaver Lukman, so 1938 začela izhajati “Cerkvenih očetov izbrana dela”. Po starem načrtu bi obsegala vsaj 50 zvezkov. Do maja leta 1945 je izšlo orem zvezkov, častna dolžnost slovenskih katoličanov je, da to pomembno podjetje nadaljujejo. Le tako bomo hodili vštric s sodobno kulturo. France Dolinar si jo pravočasno preskrbijo v pisarni Slov. kult. akcije ali pri založbi Tabor. — Rok za dospelost rokopisov za literarni nagradni natečaj Slov. kult. akcije je podaljšan do 15. novembra 1958. — - Ciudadelski oder je pod režijo g. J. Speha uprizoril z lepim uspehom v nedeljo 28. t. m. Gogoljevo komedijo “Ženitev”. Predstava je bila v farni dvorani v San Justo. AKADEMIK IZIDOR CANKAR Iz Ljubljane je prišlo poročilo, da je tam dne 28. septembra umrl univ. prof. dr. Izidor Cankar, bivši jugoslovanski poslanik v Buenos Airesu in elan Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Naš Glas čuti dolžnost, da se spomni njegove smrti zaradi pomembnosti njegovega dela za Slovence in ker, kljub vsemu, kar nas deli od njega, smo v mnogočem zrasti! vendar tudi iz njegovega dela. Pokojni akademik je bil rojen v šidu v Sremu 1. 1886, kjer se je naselil njegov oče, brat očeta pisatelja Ivana Cankarja. Ko je pozneje prišel na gimnazijo v Ljubljano, ni znal slovensko in je moral prve razrede opravljati kot eksternist. Kot dijak je živel v Marijanišču, kjer mu je ibil pokojni prelat Andrej Kalan pravi oče. Po maturi se je posvetil poleg študija v bogoslovju še umetnostni zgodovini, za katero se je šel usposobit pozneje še na Dunaj in v Louvain, kjer je postal doktor v umetnostni zgodovini. Že tedaj je pisal leposlovne stvari in jih podpisovel z imenom Bregar. Bilo so to kritike in politične ocene (o Blehveisu), napisal je roman S poti in prve literarne intervjuje z najvidnejšimi slovenskimi literati Obiski (1. 1911). Vse to ga je usposobilo za dve mesti, ki jih je prevzel po vrnitvi v domovino: postal je glavni urednik Slovenca In prevzel je uredništvo revije Dom in svet. Andrej Kalan, ki je do tedaj vodil obe mesti, je našel naslednika v svojem najljubšem učencu. Vso piro svetovno vojno je bil na čelu lista, po vojni pa je bil član Narodnega veča v Zagrebu in eden izmed treh slovenskih zastopnikov, ki so bili pri razglasitvi zedinjenja 1. decembra 1918 na dvoru v Beo- gradu. — Bolj pomembno ■ je bilo njegovo vodstvo Dom in sveta, ki ga je prevzel I. 1914. Ustanovil je krog “mladinov”, s katerimi je prenovil slovensko literarno življenje na katoliški strani s tem, da je dal umetnosti avtonomnost, razbil tradicionalno klasično otrdelost, negibnost, in usmeril revijo na evropsko gladino. Uvrstil je Ivana Cankarja med “dominsvetovce”, mlade stilno pomladil in pognal v tako živahnost in resnost, da je nedvomno Cankarjev Dom in svet pomenil tedaj najsodobnejšo literarno naprednost v naši književni zgodovini. Literaturi je postavil ob stran likovne umetnike in jim odprl list. Ekspresionizem je zaživel iz njegovega lista, ki mu je tudi on sam kazal smer z obravnavanjem sodobnih francoskih literarnih struj. Po vojni so njegovi nasledniki lagodno stopali po njegovi novi poti, ki ji je on z burno debato z Ušeničnikom in Grafenauerjem utrl pot in dovedel do prodora. Po vojni se je umaknil politiki in literaturi in se ves posvetil umetnostni zgodovini, katere katedro je dobil na novi slovenski univerzi. Tu je prav tako revolucionarno utrl novo pot in postavil slovensko umetnostno zgodovino iz paberkovanja na evropsko višino. Njegova sistematika stila je bila evropska novost. Kdor je poslušal njegova predavanja, je v njih občudoval logičnost sistema, jasnost misli in elegantnost podajanja v obliki. Literarni zgodovinarji so glede sistematike umetnosti našli nasploh več pobud pri Izidorju Cankarju, kakor pri kat-rem ko’i svojemu profesorju, ne izvzemši celo prof. Prijatelja. Ustanovil je Umetnostni zbornik in tam z nešteto eseji, razpravami in še z organizacijami razstav uveljavljal svoje nazore. Z njim je za umetnostno vedo storil prav toliko in to, kar je storil za literaturo pri Dom in svetu. Tudi praktično je bil graditelj slovenskih kulturnih ustanov, kajti bistveno je sodeloval pri ustanovitvi Narodne galerije, njegov pravi osebni dar narodu pa je Modema galerija, ki jo je dal sam pozidati in poklonil slovenski javni upravi. Bil je soustanovitelj Nove založbe, kjer je izdal dela Ivana Cankarja. V njegovem uredništvu je izšlo 19 zvezkov. Toda pot ga je povedla še v diplomacijo. Bil je dolgo vrsto let poslanik v Buenos Airesu in je bil med drugo svetovno vojno član Narodnega sveta, ki ga’ je vodil dr. Krek v tujini. Toda zapadel je pod vpliv Titove “diplomacije” (tu v Buenos Airesu) in se vključil v njegov pokret. Tako je bil sodelavec šubašičev pri snovanju vlade, ki je prepeljala kraljevo oblast v Titove roke. Iz Buenos Airesa je odšel za poslanika v Kanado, po vrnitvi v domovino pa je bil nekaj časa veleposlanik v Atenah, kjer je imel ob koncu svoje kariere oster spopad s sovjetskim veleposlanikom. Bil je odpoklican in vpokojen. Vrnil se je v Ljubljano, kjer je deloval na univerzi in pri akademiji in se predal prevajanju zlasti iz angleške književnosti (poprej Shenana, Dickensa, pozneje pa Thakeraya in Swifta). V tem delu ga je izatekla smrt v 72. letu starosti. Osebno pa je zašel v tragičen konflikt s samim seboj in se oddaljil od Cerkve. Po poročilih iz domovine je zadnje čase živel odmaknjen od vseh- pa tudi sicer so ga puščali v vedno večji izolaciji. Povsem kaže, da se je zavedal prehojene poti in sta zlasti zadnje čase postajala člana njegove poslednje družbe kanonika dr. Kimovec in Šimenc. Bil je za svoj čas gotovo najvišje svetovno razgledana osebnost in izredno močan zagovornik vrednot kvalitete in naprednosti in je njegov pomen neprimerno večji kot pa mu ga na pr. odmerja Janeževa Literarna zgodovina v svoji II. izdaji. Tine Debeljak dcma in po svetu — Umrl je v Ljubljani slikar Ivan Čargo. Pripadal je skupini ekspresionistov, vendar se je formalno gibal zelo svobodno. Vsekakor je z njim slovenska umetnost izgubila močno osebnost, ki na žalost ni povedaia vsega, kar je bilo v njej. — Na mednarodnem pevskem festivalu v Arezzu v Italiji bosta sodelovala tudi dva slovenska pevska zbora in sicer Primorski pevski zbor “Vinko Vodopivec” in delavski zbor “Slavko Klavora” iz Maribora. Slovenska zbora bosta odpela skupno Crocejevo “Beati eritis” in Cherubinijevo “Brin-diam, beviam”. Primorski študentje pa bodo odpeli še Gallusovo “Quam pulchra es amica mea” in Prelovčevo “Sedem si rtfž”. — Na festivalu v Aix en Pro-vence so izvajali Mozartova dela, ni "d temi tudi opero čarobno piščal. Tenorsko partijo Tamom je pel dunajski tenor Wunderlich, o katerem piše kritika, da je sedaj najboljši tenorist za Mozartove opere. — Za zaključek Ljubljanskega festivala je Slovenska filharmonija pod taktirko Sama Hubada priredila “Koncert prvič izvajanih slovenskih skladb”. Spored je obsegal naslednja dela: Blaž Arnič, Divja jaga (simfonična pesnitev); Koral in tokata Primoža Ramov-šh in Mladinska simfonija Radovana Gobca. Kritika je pohvalila zlasti deli Arniča in Ramovša. —I (Ameriški črnski basist, ki mu del svetovne publike prisoja velik sloves, Paul Robescn, je v Londonu priredil dva koncerta. V' svoj spored je vključil tudi slovenske pesmi. — Upravnik Slovenskega narodnega gledališča je postal Smiljan Samec, Sloves ima kot prevajalec opernih in dramskih del in jih je prevedel nad 40. —- Vinko Beličič je objavil kritiko pesniške zbirke Rafka Vodeba “Človek sem” v tržaški “Demokraciji”. Opozarja zlasti na novosti tako v formalnem, kakor tudi idejnem oziru. — Pasternakov roman “Doktor Živago” postaja velika senzacija evropskega knjižnega trga. Prvi založnik v Milanu mora hiteti z novimi nakladami, dasi knjiga ni poceni (cena 3000 lir, 710 strani). O italijanski izdaji je v ljubljanskih “Naših razgledih” napisal navdušen članek Juš Kozak (kar tri strani). Dasi podaja podrobno vsebino dela; je vendar, ponekod krenil “malo po svoje”. Tako je zapisal, da doktor v romanu “belega nasprotnika” v boju ubije, kar ni res. Tudi drugod se izvija, da ne ibi preveč razkrinkaval komunizma. Popolnoma je tudi prezrl, da Pasternak knjigo zaključuje z zbirko religiozne lirike. —- Mariborska založba Obzorja napoveduje dve noviteti v prozi in sicer pisatelja Saše Vuga roman Veter nima cest in Dominika Smoleta Črni dnevi in beli dan. Pri Državni založbi v Ljubljani je izšlo delo Pismo na smrt obsojenih, avtor Franček Saje. Poseben uredniški odbor je pri isti založbi izdal zbornik Bili smo v Španiji (spisi udeležencev državljanske vojne v Španiji). Lojze Ude bo za štirideseto obletnico osvoboditve Maribora izdal spominski zbornik, kjer bo ubral gradivo o položaju Maribora in vse Dravske doline tik pred koncem prve svetovne vojne. Knjiga bo izšla pri založbi Obzorja v Mariboru. —- Italijanski knrgarnarji, an-tikvarji in tiskarniški strojničar-ji podeljuiejo vsoka leto posebne vrste knjižno nagrado, ki nosi ime Bancarella. Nagrado dobi kniiera, ki se tisto leto najbolj prodaja. Letos jo je preiela Pastemakova knjiga “Doktor Živago”. Drugo na-•grado je dobila knj!*ra itaHian-ke-ga -pisatelja Guida Pioveneja Viag-gio in Italia. "•GLAS” je štirinajstdnevnik, izdaja t?a Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350. Raraos Me.na. PONT)KS, Buenos Aires, Argentina. ' ■. Ureja uredniški ‘zbor.. Tiaka tiskatna. “Pederico Grote”. (Ladislav Lenček. C.M.), Montes de Oca 320 Buenos Aires