In ga bom!
Spisal Igor
i ga bom . . . in ga bom . . . in ga bom! . . .
Tako je sklenil Kobetov Poldek kar pred tablo v šoli. Pa kaj se je vendar zgodilo ?
>         Imeli so  računstvo,   in Kobetovega Poldka je  poklical go-
spod učitelj k tabli, da pokaže, koliko se je naučil raČunstva črez praznike. Bil je namreč Kobetov Poldek posebno slab računar, in pred prazniki mu je dejal gospod učitelj: »Glej, sedaj boš imel toliko lepega časa. Pa vzemi časih računico v roke, da ti pojde računanje lažje izpod rok in da ne boš vedno  zaostajal za drugimi  svojimi  součenci.«
Ali učiteljeve besede so bile bob v steno. Kobetov Poldek se ni dosti brigal med prazniki za računicp; kakor jo je položil v kot na polico, tako je tam lepo v miru ležala, dokler je ni zopet vzel s sabo v šolo. Kdo bi se "pa tudi kepal in kdo bi postavljal snežene može, če bi se učil Kobetov Poldek računstva? Ha, le povejte mi!
Kobetov Poldek se torej ni nič učil računstva. Gospod učitelj pa je bil radoveden in ga je poklical k tabli. In vprašal je Kobetovega Poldka: »Tinček dobi za god od očeta 5 pisank, od matere 4 pisanke in od sestre 3 pisanke. Koliko pisank dobi Tinček?«
Poldek gleda in gleda, pa ne ve, kako in kaj ...
»Joj, prijatelj, ti si se pa mnogo učil!« pravi gospod učitelj m mu izkuša pomagati: »Kaj pa moraš storiti, če hočeš zvedeti, koliko pisank dobi Tinček?«
Poldek pomišlja in reče naposled: >Množiti moram!«
»Hencejte, ti si pa računarl« se zasmeje gospod učitelj, in z njim se zasmejejo vsi učenci, kolikor jih je bilo v šoli.
E, jej! To je pa Poldka jezilo! Kar zaškripal je z zobmi in jezno po-gledal doli po učilnici. In kaj zagleda? Tam v prvi klopi sedi Drobantov Lojzek — ta žaba — - kakor mu je vedno dejal Poldek zavoljo tega, ker je bil Lojzek majhen. A bil je vzlic temu prebrisan in dober računar. In Dro-bantov Lojzek se mu posmehuje in mu striže korenček . . .
Tedaj bi ga bil nalomastil, da bi mu pokale kosti!          ..,,¦,',
In ker ni mogel Poldek nikakor izračunati naloge, vpraša gospod učitelj, obrnjen proti vsem učencem: »Kdo pa zna?«                    .
Hej, koliko rok se dvignel                                         .-..«.•¦         <*
->    10   <-
A tudi Drobantov Lojzek jo drži kvišku. In gospod učitelj pokliče ravno njega, in Drobantov Lojzek se odreže moški: »Tinček dobi 12 pisank za godl«
»Poglej«, pravi nato gospod učitelj, »Drobantov Lojzek je mnogo manjši in mlajši od tebe, pa zna, česar ti ne veš! Alite ni nič sram?«
In Kobetovega Poldka oblije rdečica in sklene: =>In ga bom . . . in ga bom! . . .«
Ali tistega dne ga ni mogel, ker je ostal v šoli ter se moral učiti računstva.
Sklenil pa je, da se maščuje drugi dan. Zvečer obišče Tanckovega Nacka in mu reče: »Glej, Nacek, tistega-le Drobantovega Lojzka pa moramo jutri zjutraj, ko pojde v šolo, dodobra okepati.«
In Tanckov Nacek, ki ni bil za las boljši od Kobetovega Poldka, je bil precej zadovoljen s Poldkovim predlogom in reče: »Če ni drugače, pa ga bomo!«
In Poldek pristavi: »A pošteno, to ti rečeml«
»Tako, da bo pomnil«, pritrdi Nacek.
*             *
*
Drugega dne sta čakala Kobetov Poldek in Tanckov Nacek za voglom Drobantovega Lojzka ¦— vsak z debelo kepo v roki.
Lojzek se odpravi z doma, razpne dežnik — ker je močno snežilo — in gre počasi proti šoli. Spotoma se mu pridružita Veseličev Francek in Kamenškov Oskar,   in   vsi  trije jo mahajo  brez najmanjše slutnje proti šoli.
Ali komaj dospo do Kobetovega vogla — šop! — pa prileti Drobantovemu Lojzku kepa v levo lice. Lojzek se prestraši, si pogrebe sneg z lica in obrne dežnik v ono stran, odkoder je priletela kepa.
Sovražniki se spogledajo in izpoznajo.
Veseličev Francek hitro izpozna položaj in se skloni k tlom, da si stesti kepo, Kamenškov Oskar pa stopi proti Kobetovemu Poldku in zakriči na ves glas: »Kaj pa hočeš, nasilnik?«
~S-s     11     ><•-
»To hočem!« reče oni in zamahne drugič.                              ;
Tanckov Nacek pa tišči kepo na hrbtu, češ: »Kadar bo sila, pa bom udaril tudi jaz!«
In začel se je boj! Kepe so frčale semintja, se razpršavale na hrbtih, licih, torbicah, glavah . . . »Kamor pade — pade«, so menili bojevalci in lučali sneg drug v drugega, da se je kar prašilo. V tem srditem boju so seveda prečuli, da je odbila ura že davno devet, da se je torej pouk že začel.
Ob cesti pa je odmetaval sneg stari Robas in je videl ta ljuti boj. Ko se mu je zdelo dovolj, je zakričal z mogočnim glasom: »Hoj, tepčarija! Ali se ne poberete v šolo? Alo, sicer vas naženem z lopatoU
In mladi   junaki so se zbali Robasove   lopate   in so jo odkurili v šolo.
Tam pa se je začelo veliko izpraševanje. In konec je bil ta, da so bili vsi zaprti: Lojzek in njegova prijatelja — ker so zamudili šolo — po pol ure, a Kobetov Poldek in njegov prijatelj Nacek pa kar črez poldne. Pravijo, da sta obedovala ocvrte cveke in žaganje v omaki.
Najboljše' kosilo pa sta prejela doma, ko sta prišla popoldne iz šole. Bilo je to dobro kosilce zabeljeno z brezovo mastjo.
Ali je jima šlo v slast, mi nista povedala.