Brane Senegačnik
Soneti
Zimska pravljica
V	meglice drobni šiv se luč ulega, ki sonca sape tiho jo snežijo. Cvetovi sanj že potopljeni spijo
v naročju dne in časa voz izprega.
Daljava smeh otrok odnaša z brega zelene reke: že v očeh topijo bleščeče se jim ure in letijo kot žoga k nebu, ki ga molk oblega.
Med vrbami se lune otok vzpenja.
V	perutih zime skrit se v noč preliva, drsečo preko ustnic hrepenenja
kot prsti, ki jih solza sna omami.
V	rokah spomina se glasbilo drami, pojoč tišino, ki v tišini biva.
Vrnitev
In intcriore homine habitat
Veritas.	sv. Avguštin
Vse dni stojiš na robu modre reke, kjer veter lomil je spomin in travo, in kakor zvezdnata perut nad glavo krožeč, je stiskal tvoje vroče veke.
Na gozd večer v rdečih solzah pada in senc cvetovi rastejo v tišino ugaslega neba. Spet v svežo glino med sanjami se tvoj obraz zabada,
razstrt v nemir med večnost in pozabo... Oči, ki, polne zvezd, odpreš jih, tihe povesijo k nogam se. Brez besede
spomin ugaša in postave blede z dreves se vzpenjajo med nočne vzdihe. Naenkrat vzdrgetaš: odpreš se s sabo.
Pesem časa
Na čistem čelu jonske medenine smehlja se listje brez v plamenih sonca. Omamni zvok korakov v luč sinjine potaplja krog začetka s krogom konca.
Stopinje, polne sebe, v dih bližine drugačne se odpro: pod težo bronca na sinjih prsih vse bolj plaha sonca drse nad tebe, vodomet tišine.
Brezglasje tvoje snežne govorice z obraza Linu kakor himna sije v zelenkasti odsev poletja. Ptice,
ki časa zvezdno morje jih zalije,
in k njim se v senčni cvet spomina skrije,
drhte v očesu jonske maternice.
8
L I T E R A T U
R	A
Pesem o Mesecu
Mami
O tihe sence nočnih vrb, ki z jokom njegove duše v večnost se odprejo! Skoz modre solze zvezd samotne zrejo oči neba, kako s škrlatnim lokom
predramljeno godalo vetra sanja. Okrogla luč napne se od tesnobe, ki s tvojih ustnic pada in svetlobe studenec plah kot sen izjokan sklanja
se nad zrcalo tvojega očesa. Večernica cveti kot bolečina. Tih čoln teme od upanja se stresa
in v mrtvem srcu časa mesečina srebrno poje. V sence vrb izlije se dih, ki onstran sna v tebi sije.
Sinja duša
(sonet za V. Bellinija)
Kjer svetle sence zvezd so žuborele in trpki vonj noči srce jasmina prebadal je, zorela je tišina na licih sanj, ki v glogu so drhtele.
V očesih smrti so samotne pele turkizne sape, ki jih sen spomina poljubljal v sebi je nekoč. Davnina, v opojnost smrek zgubljena - glej, žarele
so z jaspisom duha na cvet telesa je trkala z dotikom sinje flavte. Skoz prstan ur je tožno čas igral te:
medleči listi zvokov so drseli ob sinji duši tvojega očesa, ki vanjo mnogi nemo so strmeli.
LITERATURA
9
Konec
(sonet za L. van Beethovna)
Še zmerom jezdiš, vendar konj spomina je vse bolj bled in mesec opoteka med rožami se zvezd, ki večna reka škrlatne jih naplavlja, in tišina
pozvanja v njih kot ura brez imena. Privzdignil nemo si samotne roke. V posodo upanja, kot sen globoke, poslednjič padajo z neba semena.
O senca konja! O poljub obzorja! Zdaj sklonjen v ognju vetra slišiš nežno odpevanje nevidnih in pogorja
neskončna, ki si kdaj jih slutil bežno. Zdaj si in nisi. Mraz je in vročica telo ti stresa. Zdaj je vse resnica.