506 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 3 neja Kopitarja dalje. Ne presenča, da je posebna avtorjeva pozornost usmerjena na 19. stoletje in na čas pred prvo svetovno vojno. Kot vir mu pri tem še posebej služi tedanje slovensko časopisje ter ostala dosegljiva dokumentacija (med njo arhivska zapuščina Miroslava Hubmajerja in Terezine Jenko). V celoti je knjiga poučen vpogled v razmerje Slovencev do Makedoncev in makedonskega vprašanja, ki ga je še zlasti pogojevalo vseslovansko in južnoslo- vansko čustvovanje slovenskega človeka. Še posebej so v tem okviru nadrobno obdelani odzivi v posameznih prelomnih obdobjih (na primer v letih 1878/79, ob prelomu stoletja ter ob ilidenski vstaji v letih 1903/04). Razumljivo se je avtor obsežneje dotaknil tudi vloge makedonskih delavcev pri gradnji obeh najdaljših predorov na Slovenskem, karavanškega in bohinjskega. Posebno mesto imajo v knjigi tudi slovensko-makedonski kulturni stiki ter odmevi makedonskega vpra­ šanja in tematike v slovenskem pripovedništvu ter v poeziji. Med vprašanji, ki jih knjiga obdeluje, smo že nakazali oris vloge že iz bosansko-hercegovske vstaje znanega Miroslava Hubmajerja v bojih na območju Makedonije v letih 1878/79 ter njegovo vnovično vlogo kar se tiče makedonskega vprašanja po prelomu sto­ letja ali pa delovanje Terezine Jenko in njenega kroga pri pomoči Makedoncem neposredno po Ilindenu (tedaj je bil v Ljubljani ustanovljen poseben Makedonski odbor). Prav tako najdemo več opozoril o takoimenovanem Ruskem krožku v Ljubljani, v katerem sta bila najbolj delavna prav T. Jenko in njen mož. Naj opo­ zorimo, da za čas med obema svetovnima vojnama avtor omenja naseljevanje Slo­ vencev v Makedoniji; po dostopnih podatkih iz leta 1939 naj bi znašalo število Slovencev, živečih v Makedoniji, kakih 54.000 oseb. Nedvomno moremo vključiti knjigo Andonov-Poljanskega med dela, ki ob drugem tudi prispevajo k boljšemu medsebojnemu poznavanju jugoslovanskih na­ rodov. K temu naj ob zaključku dodamo še nekaj obrobnih opozoril. Laibacher Zeitung bi pač težko prišteli med slovenske liste (bolje: med liste, ki so izhajali na Slovenskem). Tudi ni neposredne (razen v imenu) zveze med Einspielerjevim celovškim Slovencem ter kasnejšim listom istega imena, ki je izhajal v Ljubljani. Morda bi bilo dobro tudi nadrobneje orisati (že zaradi primerjave) odnos sloven­ skega tiska do Bolgarov. Kot zadnje vprašanje pa bi vsekakor želeli širši prikaz problematike slovenskega naseljevanja v Makedoniji ter usode slovenskih kolo­ nistov po drugi svetovni vojni. Tone Zorn Zbornik ob 750-letnici mariborske škofije 1228—1978. Mariborski škofijski ordinariat, Maribor 1978, 235 strani. Prenos škofijskega sedeža, zlasti pa združitev skoraj vseh štajerskih Slovencev v eno škofijo leta 1859, predstavlja uresničitev ene izmed zahtev slovenskega na­ cionalnega programa iz leta 1848. Mnogi so prepričani, da je bilo to Slomškovo dejanje eno izmed najpomembnejših ukrepov pri utrjevanju štajerskega dela naše severne meje, brez katerega ne bi bila mogoča kasnejša Maistrova akcija. Zaradi teh in še nekaterih drugih dejstev je bil izid zbornika težko pričakovan. Ali so bila ta pričakovanja tudi uresničena? Vsebino zbornika je mogoče razdeliti v dva širša sklopa: zgodovinskega in dokumentarnega. K zadnjemu spadajo prispevki Vekoslava Grmiča (Teološki po­ gled na škofijo), Draga Oberžana (škofijski sveti mariborske škofije) in Franca Zdolška (Potres na Kozjanskem). Prehod k zgodovinskemu sklopu pomenijo raz­ prave Stanka Ojnika (Mariborske škofijske sinode), Jožeta Rajhmana (Maribor­ sko bogoslovje in njegov pomen za rast mariborske škofije), Jožeta Smeja (Pri­ ključitev delov somboteljske, krške in sekovske škofije mariborski škofiji leta 1964) in Antona Ožingerja (Nove župnije in župnijske cerkve po drugi svetovni vojni). Izrazito zgodovinske članke so prispevali Miloš Rybâf (Nacistični ukrepi zoper duhovščino lavantinske škofije 1941—1945), Jože Mlinaric (Župnija sv. Ja­ neza Krstnika v Mariboru pod jurisdikcijo salzburške nadškofije XII. stoletje' — 1786), Marijan Smolik (Franc Perko, prvi špitalski župnik v žičkem samostanu) in Jože Curk (Mariborska stolnica). V središču našega zanimanja so seveda izra­ zito zgodovinski prispevki. Med njimi moramo na prvo mesto postaviti Rybâfe- vega, ker se je lotil izredno delikatne teme, obnašanja katoliške cerkve na Slo­ venskem med drugo svetovno vojno. Ni vseeno, ali govorimo o kleru ljubljanske, lavantinske ali goriške škofije oziroma nadškofije. Razlike so seveda tudi znotraj teh cerkvenih enot. Med prvimi civilnimi žrtvami zadnje svetovne vojne na Slovenskem je bil, kakor se vidi iz Rybâf evega članka, Martin Grbec, župnik v Gornji Radgoni. Prve ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 .1979-3 507'- akcije novih oblastnikov so pokazale, da za dosego cilja ne bodo izbirali sredstev. Kot je znano, so Nemci takoj po prihodu začeli izvajati vnaprej pripravljen nacrt, katerega cilj je bil očistiti zasedeno ozemlje vseh tistih, ki bi jih lahko ovirali pri njihovem namenu. Poleg komunistov in ostalih, ki so v dotedanjem času igrali kakršnokoli kul­ turno ali politično vlogo, so bili tudi duhovniki. Rybâf dokazuje, med drugim tudi z objavo dokumenta, da slednji niso bili žrtve preganjanj le zaradi pripadnosti slovenski inteligenci, ampak tudi kot nosilci nacistom nasprotnih nazorov (»Ihre asiatische Lehre«). 365 jih je bilo izgnanih na Hrvaško, od teh 7 zaklanih v Jase­ novcu, 16 jih je bilo odpeljanih v nemška koncentracijska taborišča, 6 jih je bilo doma ustreljenih. Enako brezobzirno je okupator izvajal tudi ukrepe zoper cer­ kveno organizacijo, njene ustanove, in lastnino. Glede tistih duhovnikov, ki so ostali doma, avtor ugotavlja, da so, v kolikor so posegali med okupacijo v poli­ tična dogajanja, bili v pretežni večini na strani OF. Škof je v skladu s cerkvenim naukom nemško oblast priznaval, vendar od nje ni prejemal plače; nihče od du­ hovnikov, ki so bili v partizanih ali so te podpirali, ni bil kaznovan s cerkvenimi kaznimi; kot škofove besede proti komunizmu so Nemci aprila 1945 razširjali Roz­ manove in ne Tomažičeve izjave. OstaU ukrepi zoper slovenski jezik in premo­ ženje duhovnikov,, ki jih opisuje Rybâf, so del okupatorjevega sistema, ki je pri­ zadel vse Slovence. Avtor-kot dokumente objavlja pogovor škofa dr. I. J. Toma- žiča s šefom civilne uprave dr. S. Uiberr either jem 19. aprila 1941, poslovilno pismo kaplana Mihaela Grešaka pred ustrelitvijo in del Tomažičevega dnevnika. Zelkova razprava o zgodovini cerkvene uprave v Prekmurju obravnava čas od naselitve Slovencev do 1964, ko so bili deli somboteljske, krške in sekovske ško­ fije priključeni mariborski. Ker avtor navaja ogromno podatkov, dobi bralec vtis, da je bil njegov osrednji namen podati nekoliko razširjeno kronologijo. Mlinaričeva razprava je poleg Rybâf eve najobsežnejša. Za naslovom se de­ jansko skriva prikaz cerkvenih razmer in verskega življenja v Mariboru od 12. stoletja do 1786. leta. Do 1506. leta, ko je bila mariborska župnija inkorporirana krški, sta z njo upravljala salzburški nadškof oziroma graški škof kot njegov ge­ neralni vikar. V začetku 16. stoletja pa je z inkorporacijo postal, formalno gledano, mariborski župnik vsakokratni krški škof in je bil dejanski duhovni vodja fare le njegov vikar. Ker je jurisdikcija še vedno ostala pridržana Salzburgu, je nastal zanimiv trikotnik, ki ga Mlinaric zelo plastično podaja. Na podlagi opisov gospo­ darskih razmer, zlasti raznih inventarjev, ugotavlja, da je bila župnija razmeroma bogata, zelo donosni pa so bili tudi nekateri beneficiji. 1786 je v okviru jožefinskih reform prišlo do znane regulacije, ki je slovensko Štajersko razdelila med sekov- skega in lavantinskega škofa. , . Izredno zanimiv je Smolikov prispevek, v katerem opisuje navdušenega jože- finskega župnika, kakršnih pri nas ravno, ni bilo veliko. Nasprotovanje njegovih stanovskih kolegov je bilo tolikšno, da je svoja stališča branil celo v posebni pu­ blikaciji. Omeniti moramo tudi avtorjevo opozorilo, da bogoslužni red ljubljan­ skega škofa Karla Herbersteina ni'njegova izvirna zamisel, ampak je posnet po dunajskem. Curkov umetnostno zgodovinski opis mariborske stolnice je v nekem smislu dopolnilo Mlinaričeve razprave, kateri je dodan tudi statistični pregled gradbenega fonda mariborske škofije. Odgovor na v uvodu zastavljeno vprašanje ni enostaven. Tisti, ki jim je pri srcu 19. stoletje, so ob zborniku prikrajšani. Pričakovali bi več tistega, kar je zna­ nemu avstrijskemu nacistu in teoretiku protislovenske gonje dr. Helmutu.Carsta- njenu omogočilo trditev, da so stali tamkajšnji duhovniki v prvih vrstah boja proti potujčevanju. Kot vemo, je bil velik del teh duhovnikov doma iz slovenskega dela sekovske škofije. Brez njih ne bi bilo graške Slovenije in še marsičesa tistega, kar je razlikovalo politično življenje na slovenskem Štajerskem od ostalih predelov Slovenije. Tudi o Slomšku še ni bila izrečena zadnja beseda in sedaj je bila ugodna prilika. Nasploh bi bile nekatere razprave lahko, krajše v korist tistih, ki bi abso­ lutno morale biti daljše (Zelko!). . . Uredniku, ki se je lotil izredno nehvaležnega posla, je treba priznati velik posluh za novejšo oziroma najnovejšo zgodovino, kar po svoje pomeni velik opo­ min tistim, ki bi radi zreducirali zgodovinsko znanost na tisto, zaradi česar dolgo časa ni bila znanost. O tiskarjih ne gre izgubljati besed. Iz vsebinsko bogatega in s številnimi foto­ grafijami opremljenega zbornika so napravili tisto, zaradi česar bi jim v časih, ko je tiskarska čast še nekaj Veljala, stanovski tovariši onemogočili opravljati poklic. Stane Granda