Vi atoli*, k cerkven Ust.
Danica i*haja vsak petek na celi poli, in velj& po poŠti z» <elo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za Četert lrta 1 gld. IS kr. V tiskarnici sprejemana na leto 3 gold. 60 kr., za pol leta 1 gold. 80 kr., za četert leta 90 kr.. ako zadene na ta dan praznik, izide
Danica dan poprej.
Teta) XXII.
V Ljubljani 13. velikega serpana 1869.
List 33.
Mi d o ima pravo t
(Konec.)
Poglejmo pa mnoge junake in njih hvaljeno svobodo. Kaj bi radi, in koliko zaležejo človeštvu? Njim ni na mari drugo kakor to, da strežejo telesnim željam in strastim. ,,Jejmo, pijmo, veselimo se in spimo!" To je njih prizadevanje. Ravnajo tedaj in se ved6, kakor žival, in to je njihova svoboda. Kako pa ravnajo s svojim bližnjim? Sebičnik misli le samo nase, za druge se ne meni; ,,naj si pomagajo sami, če se hočejo ohraniti, če ne, naj pa poginejo!"
Prava ljubezen ne ostaja tudi ne na papirju, ne na jeziku. Ljubezen, ki ne rodi nikakove^a sadu, je tista bleda pošast, s ktero rumeni svobodnjaki in černi lju« domilci begajo in v nadlogo degajo nesrečne žertve. O koliko se vpije in piše o ljubezni, ljudoljubnosti, sterpnosti, ob enem očitovaje duhovščini, da je pozabila in se iznebila svoje svete misije, da namesto ljubezni seje seme nesloge, razpora, obdivjanosti, hudobije, pretepov in pobojev! O zviti, hinavski sleparji, z lepimi pa potuhnjenimi po satanovo nastavljenimi besedami ne bo-dete nikogar ne nasitili, ne napojili. Ali ti napredovalni junaki, kar hote biti po vsej ceni, še vselej lepih, poštenih besed nemajo. Zabavljati, kleti in na korajžo klicati poštene, verne kristjane znd vsak robavs, če tudi se ne imenuje razsvitljen, omikan, in kdo si vč, kaj še vse! Tak6 ravnaje pa se ne pravi ljudstvo omiko-vati, boljšati in blažiti, to se pravi s premišljeno hudobnostjo treskati nesrečno ljudstvo v brezdno nesreče, ktere nasledki se poznajo in skeleče čuti včasih še v poznejših rodovih. Pa tudi obilo duševne nesreče in zlega priklije iz takovih tal. Človek nadražen v svojih naj svetejših pravicah, in nesrečen vsled nadraženosti, za ktero so odgovorni napredovalci, tak človek cesto nosi v sercu jezo in osveto, ki s pogubilno silo pro-tita časni in večni pogin njemu in nasprotnemu, sleparskemu osrečitelju. Jeli pa to napredek? Kdo naj zavrč v propad in pogubo se verteča kolesa? Zopet mora pomagati cerkev, ona mora seči pod pazduho onemoglemu in obupnemu, ona ga vpokoji, potolaži, poživi mu po-tertega duha, ona mu ljubeznjivo kaže, in iskreno priporoča tisti pot, po kterem bo gotovo in srečno dospel v varno zavetje. Ali ni res tedaj napredek dom£ v cerkvi? Dajte odgovor, zapeljivci in mučitelji ljudski! Ali mar napredujejo oni, ki zaničevaje Božje in cerkvene zapovedi z zbadljivim in žaljivim obnašanjem in govorjenjem se rugajo vernemu kristjanu, ter ga zapleto s pekleno škodoželjnostjo v neljube okolnosti, iz kterih ne ve najti potaV Ali taki osrečujejo in oblažujejo ljudstvo, ki zaradi njih posedaje mora prepuščati potrebno delo slabotnim rokam ženskim in otroškim, delo pra-
vim, na kterem počiva deržavina moč, veljava, sreča, blagor in obstanek? Ali imajo taki škodovalci kaj vesti, kaj serca? Ali dežele napredujejo v takih okolnostih? Ali se množi blagostanje ljudsko? Dajte odgovor, pravimo, odgovor dajte, brezvestni zapeljevalci nesrečnega ljudstva!
' Če tedaj prebiramo svetovne dogodbe, če opazujemo današnji svet, nič se ne čudimo, če nastaja divjaštvo in se kervavo kaže vničevalna siromaščina vse ondod, koder pervakujejo taki lažnjivi svobodnjaki. Koder mo-žujejo taki svobodni napredovalci, ondi pada in gine nesrečno ljudstvo, pokvarjeno na duši in na telesu. Ali je to napredek? Bog se usmili!
Vse drugače in zdravo lice pa se kaže ondi, koder veje prava kristjanska svoboda. Ondi cvete sreča, ondi se spoštuje in sodi pravica vsim brez razločka. Kdor se otrese osebne strasti, kdor v cerkvi išče prave svobode, on je zares omikan, on pospešuje blagor svoj in svojih rojakov; brezbožni svobodnjaki pa cmokajo v raznih strastih, in tim bolje ko kričč o svobodi in napredku, tim huje zatirajo in vničevajo srečo in blagor narodov. Takim pa tudi nič ni sveto, ne moška beseda, ne obljuba, ne prisega, ker se na vero ne opirajo, vse zaupanje zgube pri poštenem, značajnem in vernem ljudstvu.
Ce so taki veternjaki omikani, pa osrečevalni na-predovalniki, tedaj pa z Bogom — omika in napredek! In mi hočemo samo to prositi Boga, naj nas v žalostnih in osodovitih časih poterdi in milostno ohrani v sv. veri, ki smo jo podedovali od svojih očakov.
Nikar naj nas ne okuži lažnjivi napredek! Pehajmo se, da dospemo do omike in svetlobe, neprenehoma napre-dujmo leto za letom, ne postajajmo, da preveč ne za-stanemo ; toda napredujmo z Bogom, nikdar pa ne brez Boga. Predirajmo in razganjajmo temo v domovini, pa s pomočjo sv. vere, ki naj se kaže v blago vi ti h djanjih; hrepenimo po svobodi, toda po svobodi otrok Božjih, pa s pomočjo ljubezni, ki se trudi in marsikaj žertvuje za korist in hasen domovine, pa naroda; napredujemo v vseh umetnostih in vedah, poprijemajmo se vsako-verstnih iznajdeb, kolikor nam utegnejo koristiti, po-prašujmo, poizvedujmo, neumorno se učimo iz knjige m skušnje, da osrečimo sebe in svojo domovino.
Ti pa, predragi narod ! ohrani sv. vero, ogibaj se tujih razvdd in kužljivih spak, zaupaj, kakor do sedaj, svojim duhovnom, in drugim zanesljivim voditeljem. Le pri njih bodeš zajemal čisto, neskaljeno resnico, le njiiu potoži svoje nadloge in nesrečo, če tudi vselej in hipoma ne morejo pomagati. Varuj pa se ko strupenih gadov, varuj se lažnjivo-liberalnih, škodoželjnih „osre-čevalcev", ki bi te radi treščili v časno in večno nesrečo!
- seoo
Bog, usliši nas! Ss. Mohor in Fortunat, sv. Ciril in Metod, prosite za nas!	J.
Baraga,
svetla zvezda na slovstvenem nebn kranjsko-slovenskem in ocipve-indijanskem.
(Konec.)
Koliko je še delal Baraga, vernivsi se iz Rima, na književnem polju pri svojih Indijancih, tega doslej ne vem. To pa vem, da je tolikanj storil pri Slovencih, da, ako bi ga tudi pozabil kdaj Indijan Oči p veječ, kteri po svojih ustih blagovestnika svojega Fri derika Baraga — radi f in i — celo izrekovati ne more; vendar verni Slovenec, v tem pravi jezikoslovec, nikdar zabil ne bode svojega pobožnega pisatelja Baraga Friderika ali Miroslava. — Cerka mori; duh je, kteri oživlja. To slovilo svetega pisma je bilo Baragu vodilo. Vendar tudi Čerka v njegovih spisih nikakor ni slaba. Razun nekterih takrat sploh navadnih ptujk p. gnada, ofer, strafinga, grevinga, andoht itd. je beseda njegova, v tedaj veljavni bohoričici, dosti lepa, dobra in krepka. Oedni resnici se spodobi čedna odeja; tudi Baraga je pred mnogimi pisatelji verstniki večne resnice odeval v lepo, sem ter tje cclo krasno odejo, kakor vertnar, kteri med lepe jabelka dene kako zeleno peresce, da je lepše viditi, kedar jih dA na mizo. Poglavitna reč pa mu je bila vselej in povsod — duh, kteri oživlja; torej tudi v pisanju. „Le eno je potrebno; iščite najprej Božjega kraljestva in njegove pravice!" — te besede je sprejel iz ust svojega božjega učenika in jih oznanoval vedno z besedo in s pisanjem. Sam pravoslovec — je spoznal, da je večno pravo zastavljeno v sv. cerkvi. Tej se je ves daroval. Nikdar ni bil med tistimi, kteri vedno le sanjarijo ter se pečajo s praznimi domišljijami, ferfraje od cvetice do cvetice, od rožice do rožice; ki vedno le iščejo, pa nikoli ne najdejo; vedno le želijo in kopernijo po rečeh, kterih doseči ne morejo. Jasna mu je bila glava, mirno mu serce. Svest si svojega namena je verno hodil za solncem večne resnice in pravice, ter razodeval jo svojim — Slovencem in Indijancem.
Ako novošegni svobodnjaki — čute, da je slovensko ljudstvo sploh še verno in pobožno — ustmeno in pismeno tožijo, da je zabito, okorno in nesposobno, ker svojih preklicanih naukov pohotno med-nje raztrositi ne morejo; smem reči, da je temu pri duhovnih in nedu-hovnih mnogo pripomogel ravno Baraga z besedo in djanjem, in morebiti naj stanovitniše — s svojim pisanjem.
Spis omenja dalje, kolik je razloček med razširjanjem Baragovih in druzih pisateljev bukev; — kako malo posvetnih poezij je razobčenih med prostim slovenskim ljudstvom; koliko pa je „Dušne Paše," ,,Zlatih Jabelk," „NebcŠkih Kož" itd., po kterih slovi in koristil bode Baraga slovenskemu narodu?!
Duh vlada, pravi spis slednjič. Beseda, ktera iz serca pride, se tudi v serce snide. Kedar gospoduje in mfiti posvetno pero, tedaj naj s peresom dela tudi voj-ščak Kristusov, in sicer kakor Baraga, Veriti, SlomšeK in dr. sedaj po zgledu sv. Petra ali Pavla, sedaj sv. Janeza itd. Cerkev naša je vojskovavna. Dokler se vojskuje, zmaguje. Mir s svetom — ta ji je v kvar. To je skušal Baraga. Torej se je tako hrabro vojskoval že domd; preselivši se v Ameriko na novo cerkveno bojišče nas pa resnobno spominja strahotnega prerokovanja Gospod-njega o preseljevanju kraljestva Božjega na zemlji. Ta spomin je zbudil pri svojih rojakih 1. 1836, kedar je pervikrat iz Amerike prišel nazaj domu; ta spomin je oponovil Slovencem 1. 1854, kedar je obiskal drugi-krac svojo domovino. Ta spomin naj ponavlja vedno pri
nas po svojih slovenskih spisih ter po le-tej knjigi, ktera nam v slovenski besedi kaže njegovo blago življenje in delovanje. Naj se spolnuje tako, kar mu ie leta 1854 o njegovem drugem prihodu v rojstno deželo v imenu oveseljenih rojakov (po Zg. Danici 1. 6) sedaj že tudi ranjki verli M. Hiaanik zapel bil v pozdrav:
Slovenija! majhna si, vender leskeče Prekrasnih slave zvezd obnebje tvoje; Zasluga vsakorsna im4 jih broje, In sjajnosti so daleko sloveče.
Pa milše ni je v množici svitleče Od nje, ki perva iz domovine svoje Se dvignila mej neznabogov roje, Jim svetit iz divjaitva trn in, nesreče.
Ta zvezda Ti si, Miroslav preblagi! In Bog zdaj Tvoj lesket še po vel i ča, De duv po njem Se več razsvet1, zveliča.
Zastonj ne da tad domovin' Te dragi Prisjati v njem! — To mig je nam, rojaki! Zastajat' ne v nasledbi za — divjaki.
MLaJ fe to t svobodni zidar (frajmav-rar), in svobodno zidarstvo mavrarstvo) ?
(Dalje.)
Kaj počno svobodni zidarji po skrivnih snidnicah.
Skrivni svobodni zidarji so božjeskrunci, 1848. L so v Rimu zasledili skrivno snidnico, v kteri so se zbirali moški in ženske, da so obhajali nekako „hudičevo mašo." Fej te bodi!
To božjeskrunstvo se je zasejalo iz Italijanskega tudi drugam, in nedavno so na Francoskem zasledili nekako društvo, ki ima namen, da se posvetuje za naj izdatniši pripomoček, s kterim bi se naj prej in naj laže zaterla — vera.
Ločina ta je razdeljena na mnogo razredov, vsak razred ima po 12—15 udov, več ne, zato da se ložej prikrivajo. Društvo sprejemlje večidel „študirane" ljudi (gens lettres), včasih pa privzame tudi take, ki imajo mnogo vpliva z umom in premoženjem. Odsekovi glavarji bivajo večidel v Parizu , ki je središče temu društvu. Vsak nesrečnik, ki želi, da ga sprejmo, mora tisti dan prinesti zakrament sv. Kešnjega Telesa, ter ga vpričo družbinih bratov pohoditi in poteptati!!! — Koga ne obhaja strah in groza? Iz tega si lahko pojasnujemo, zakaj so nekteri nesramni kozli po Laškem begali procesije sv. Rešnjega Telesa, zakaj garibalduhi in zapeljani reveži s tako peklensko togoto odvračajo katol. družbo v Terstu. In to satanstvo je že zelo razširjeno.
Naj povem prigodbo, ki jo jc bil razglasil zanesljiv francosk duhovnik.
Mlad mož se je vpisal v svobodno zidarstvo. Vodniki so kmali sprevidili, da je mož kaj pripraven, pa že tudi zrel za nje. Iz zunanje snidnice je prestopil v skrivno snidnico in jako je napredoval. Kmalo na to so mu vodniki ukazali, da naj umori nekega nezvestega svobodnega zidarja. Mož je poslušal in šel za zidarjem v Ameriko, došel ga in — umoril. Ali vest je začela morivca peči, ves obupen se je vernil na Francosko in sklenil, da se nič več ne bo mešal v skrivno svobodno zidarstvo. Kmalo na to možu vele v drugo, da zopet mora umoriti nekega nezvestega zidarja; pa vest mu ni dala, in zato je raji pobegnil iz Pariza, da bi skrivaj šel v Algerijo. Ali komaj dospe v Marseille, in prenoči v neki kerčmi, kar prejme „bratovski bilet," na kterem je bilo zapisano to-le: „Sej vemo kaj nameravaš; ne uideš nam ne. Ubogaj, če ne pogineš!" Ves zavzčt se verne in gre v Lion, ter prenoči v neznatni kerčmi.
Čez pol ure mu prinese neznan Človek „bilet," na kterem je bilo zapisano: »Ubogaj, če ne boš mertev!" Neutegoma grč iz kerčme in tudi iz mesta, ter ves skesan in prestrašen po stranskih potih dospč v opatijo „La Trappe." In koj naslednji dan zopet prejme enako svarilo: „Vedno ti bodemo za petami, zastonj se umičeš!" Ker je tedaj mož dobro vedil, da društvo nikdar ne odpusti, in ne vedoč, kaj naj prične, ker je že ves bil zbegan, posvetuje se z nekim skušenim patrom, ki je nevarne sledivce zapeljal na napačen sled, moža pak berso izročil pogumnim misijonarjem.
Ali ne čudimo se, da se gode enake popolnoma peklenske grozovitosti, sej ne more drugač biti po mav-tarskih postavah. Naj povem za izgled nekaj člankov iz skrivne podučbe slaboglasnega Macin-a (Mazzini-a).
Čl. 30. Kdor ne bo spolnoval postdv skrivnega svobodnega zidarstva, ali če bi odkril skrivnosti naše, ▼sak tak iznejevernik bo brez usmiljenja — zaboden.
Čl. 31. Skrivna sodnija določuje kazen in izbere enega ali pa dva, ki izveršita kaznovalno povelje.
Čl. 32. Kdor bi se branil storiti, kar se mu bo ukazalo, bo umorjen.
Čl. 33. Če krivec uide, šlo se bo za njim kamorkoli, in gotovo ga bo zadela nevidna roka brez usmiljenja, če bi bil tudi v naročju materinem, ali pa pri altarju.
Ali zdaj vidite, kakošno prostost ali svobodo in kakošno prostomiselnost ali liberalnost imajo in učijo ti nesrečni ljudje? Če so vam bolj všeč mav-tarske kakor pa božje zapovedi, le pojdite v živi pekel že na tem svetu ali v mavtarsko družbo!
OfM po Slovenskem in tšopisL
Is (LJubljane. (Šolsko.) Vse nekako otožno in tiho se je letos šolsko leto končevalo. Dvomljivo je, da bodo po tej poti starši in otroci večji veselje do šole dobivali. Tudi domači listi, kteri so druge leta šole pre-tresovali, letos molčijo, kar gotovo tudi ni šolskemu napredku v korist.
29. julija se je v tukajšni nunski šoli šolsko leto končalo. Očitne spraševanja 26., 27., 28. julija so vidno pokazale vsakteremu, kdor koli se je hotel k tej zanimivi in zraven tudi podučni skušnji potruditi, koliko da ljubezen otrok in vestno spolnovanje dolžnost pri otročjih sercih opraviti zamore. Popolno zadovoljnost kazali so poslušalci, ko so slišali krepke, serčne in določne odgovore tudi nar manjših deklic; toliko zaupljivost, toliko neprestrašenost zamore le ljubezen, odkrito-serčna in delovna ljubezen pri otrocih obuditi. Pri tej priložnosti se je od razreda do razreda vidi ti zamogel očiten napredek, bodi si v pisavi ali številstvu, — od pervega razreda do napredovalne šole — kolik razloček! — bodi si v mnogoverstnih ročnih delih, s kterimi so bile krasno in okusno vse stene preprežene — od ker-panja pa do izverstnih in okusnih umetnih izdelkov.
Do kolike stopinje izobraženosti uma in serca tudi še mlade deklice dospeti zamorejo, to še posebno spri-čuje napredovalna šola. Z začudenjem so poslušalci ozirali se na vprašane, ko so n. pr. iz fizike nektere naturne prikazni tako umljivo in določno razlagale, ali ko so pri imenitnejših dogodbah iz cerkvene in svetne zgodovine s posebnim ozirom na naše cesarstvo tako bistre odgovore dajale, ali ko so v zemljopisji in številstvu toliko izurjenost kazale. Na mizi ste bile dve prav iz-verstno in z veliko marljivostjo posušeni zbirki rastlin, kar kaže, da tudi temu predmetu, rastlinoslovju, so bile učenke z veseljem udane. Zraven teh zbirk bila je druga zbirka zemljovidov: avstrijsko-ogerske monarhije, Evrope, Ilirije itd., med kterimi so se posebno nektere prav lepo odlikovale in veliko izurjenost v risanji in
natančno zvedenost v poglavitnih delih skazovale. Zopet druga zbirka je kazala vsakoverstne risanje s svinčnikom , tušem, barvami itd.; — pa ko bi kdo vse dela na tanko hotel pregledati, imel bi dosti časa opraviti, tako različne in mnogoverstne reči so bile vse v lepem redu razpostavljene na ogled.
Pa še nekaj je vredno, da se posebno omeni. Večji, bolj odrašene učenke napredovalne šole podučevale so so tudi v dušeslovji ali psihologiji, in res tudi to je velik napredek, kajti umevno, tej starosti primerno razlaganje dušnih moči neizrečeno veliko k izobraženju uma in serca pripomore. Med tem, ko se podučuje v zgodovini, številništvu, natoroznanstvu, sploh v vseh imenitnejših vednostih, zakaj bi le človek samega sebe zanemaril , in bi še svojih lastnih moči, ktere nevedoma izobražuje, po zmožnosti spoznavati si ne prizadeval ? In tudi v tej zadevi bi ta šola drugim zamogla biti iz-gledna, tu se vse dušne moči, zavest, domišljija, um, pamet, nravne in verske čutila, vse dušne zmožnosti enakomerno izobražujejo.
Po pravici je torej gospod deželni predsednik po spraševanji svojo popolno zadovoljnost izrekel čč. gg. učenicam in napredovanje v viših vednestih naravnost imenoval „izverstno;" in ni se Čuditi, da so med tem govorom deželnega predsednika nekemu očetu, kteri je imel otroke v tej šoli, od veselja solze hvaležnosti v očesu igrale, kajti očetovo serce dobro čuti in spozna, koliko je naprava vredna, kteri svoje otroke s polnim zaupanjem, brez skerbi, v izrejo izročiti, na ktero se popolnoma zanesti zamore.
V Dobrem dobu, 7. vel. serp. A. Gr. — Kristusa, in sicer „križanega" oznanovati, to je naša perva dolžnost in naj veči čast in sreča. Naj veči dan v nekem pomenu je za vsako cerkev, kadar dobi tabernakelj, pa kadar dobi znamnja Zveličarjevega terpljenja. Kdor koli razume pomen— preimenitni pomen križevega pota, se mu ne bo preveč zdelo, ako cerkve očitno naznanijo svoje veselje, kadar so ozališane s postajami Gospodovega terpljenja. 5. vel. serp., v dan M. B. Snež-nice, kterega ta soseska iz svoje volje vsako leto praznuje, smo obhajali letos tudi blagoslovljenje novega križevega pota. Opravljali so sv. obrede čast oo. Pacifik Fister, gvardijan iz reda svetega Frančiška v Gorici, spremljani od več čč. gg. duhovnov v pričo veliko ljudi z voč krajev, med zvonjenjem in pokanjem možnar-jev. Prav veselo in ginljivo je bilo to sv. opravilo, posebno pa slišati čast. patra, ko so razlagali začetek in vrednost sv. križevega pota, in so ga gorko priporočali vernim, ter učili, kaj jim je storiti, da zadobivajo svete odpustke in tako pomagajo tudi vernim dušam v vicah. Preč. gosp. Štefan Dolijak, papežev kamernik, mnogo-zasluženi dekan Divinski, so imeli po blagoslovljenju peto mašo in pridigo, pri kteri so z navadno serčno gorečnostjo k časti preč. Marije D. serca poslušavcev do solz ginili. Kako so zdaj sosedje veseli, ko pridejo v svojo lepo ozališano cerkev, ktera je bila lani povišana in razširjena. Bog ogrevaj k dobremu serca vernih in ponižaj sovražnike sv. cerkve!
Z Gorenskega. (Veselja-polni dan v Železnikih.) (Konec.) Naslednje jutro — 19. julija — po prelepem vremenu, res prav rajsko jutro, verstile so se ssv. maše od zgodnje ure naprej in naprej. Streljava, ki so prejšni večer mogli svoje možnarje — njih do 50 — na raznih krajih razpostavljene imeti, združili so jih zdaj na dva oddelka, in ko ob 8. uri veliki zvon v pervič naznani, da ob 9. uri se bo pričela sv. maša milostljiviega gospod nadpastirja ter sv. birma, priterdili so temu menda do zadnjega vsi zbrani možnarji s svojim gromovitim glasom. — Slovesen, res prečastitljiv je bil ob 9. uri vhod mil. gospod knezo-škofa v cerkev. Dvanajst gg. duhov-
nov jih je med zvonjenjem in gromečim strelom prispre-milo v cerkev, kjer se je veršila v lepem redu naj prej sv. maša in potem delitev sv. b.rme. — Po sv. obredu so se podali mil. gospod knezo-škof do podražne cerkve sv. Frančiška Ksaverjana, kjer je naše farno pokopališče, in so ondi vse zunaj in znotraj cerkve natanko ogledali. — Popoldan okoli 4. ure so nas mil. gospod knezo-škof zopet zapustili. Kakor Jih je bilo nase ljudstvo z resnično otročjo vdanostjo in serčnim veseljem sprejelo in sz je Njihovega obiskovanja radovalo, tako so skazovaii tudi Oni nasprotno svojo nadpastirsko očetovsko ljubezen do nas skoz in skoz, in to prav v obilni, bogati meri. Bojimo se sicer, da bi jih ne razžalili s sledečimi versticMmi, ali molčati ne moremo in ne smemo ; kajti pisano je: „Naj sveti luč!" Obdarovali so namreč blagoserčni gosp. knezo-škoof revne naše fare s 50 gl., da molčim o druzih množin darovih. Naj Bog Milostnim obilno poverne! —
Ko se naši zvonovi k slovesu mil. gospod knezo-škofa oglasijo, snidlo se je zopet mnogo ljudstva skupaj sprejet še enkrat Njih blagoslov. Slavolok pri spodnjem vhodu v naš terg je bil spremenil pri odhodu milostlji-vega nadpastirja svoj napis tako le:
Z Bogom! Srečno vedno hodi! (Jedo svojo v svet' raj vodi!
Tudi mi priterjujemo temu napisu, ter rečemo : Bog ohrani našega mil. gosp. knezo-škofa še mnogo mnogo let, da so zdravi in zadovoljni sredi svoje čede! —
Rodoljub Podratitovski.
Iz Selc. M. K. Dovoli mi „draga Danica", da ti tudi jaz iz naše doline nektere čertice pišem, ki imajo namen nekoliko popisati za našo faro radostni dan, kte-rega smo obhajali 18. dan julija t. 1. Dandanašnji je bolj ko druge krati potrebno o vsaki priliki očitno pokazati, r kako terdno zvezo in ljubeznijo so sklenjeni verniki s svojimi škofi in duhovskimi višjimi, in da se lažiliberalizem zastonj trudi razpor trositi med nje, kteri so po Božji naredbi v naj častitljivši zvezi.
Obiskali so nas ta dan premilostljivi gospod knez in škof dr. Jernej Vidmar. Prišli so po dolgih 8 'etih zopet v našo faro delit zakrament sv. birme tukajšnji mladini. Slovesnosti in priprave so se za ta dan že nekaj dni popred snovale, stavili se zali slavoloki s primernimi napisi in delale se zastave, postavljali se lepo ovenčani mlaji. Vse, kar je bilo moč, se je storilo, da se sprejem premilostljivega knezo-škofa pristojno po-veliča. Iz zgornjih lin zvonika je prekrasna, nad 6 vatlov dolga narodna zastava od daleč premilostljivemu Gospodu naš pozdrav naproti vihrala.
Pri vhodu v vas je bil na slavoloku napis: „Slava našmu vik še mu pastirju! Bog ga živi še mnogo let!" 4 narodne zastave so vihrale pri slavoloku, in nad njim je bil razpet od enega mlaja do druzega krasen venec, pod slavolokom ob mlajih pa se je vila lepo bela tančica. Malo naprej, v sredi stopnic, ki deržč proti sv. hramu, stal je zopet prelep slavolok z napisom na pervi strani:
Serčno nam pozdravljen bodi, Vikši ljubljen' naš pastir! Svojo čedo akerbno vodi, Daj ji blagoslov in mir! —
Na drugi proti cerkvi obernjeni strani pa:
O sveti Duh!
Pridi in svoje dari,
Nad svoje male razlij!
V sredi tega slavoloka vidilo se je znamnje škofove časti in zopet troje zastav je vihralo nad njim.
Nekaj stopnic višje, to je, pred durmi na pokopališče je bil razpet krasen venec, okoli 3 sežnje dolg, in
lepa veriga iz pobarvanega papirja. V cerkvi pred vel, altarjem stala sta 2 mlaja, na ktera je bil pripet prelep, nad 7 sežnjev dolg venec. Pred farovžem sta zopet stala ovenčana in overižena 2 krasna mlaja. Vse je bilo v cerkvi in zunaj cerkve prazničuo napravljeno.
Proti 8. uri zagromijo možnarji in oglasilo se je lepo vbrano zvonjenje, kar je zbranemu ljudstvu nazna-novalo, da se bližajo prečastiti vikši pastir. Vse ljudstvo se je gnjetlo na kraj, kjer imajo navado iz voza stopiti, željni viditi svojega vik. pastirja in sv. blagoslov od Njih prejeti. Ko stopijo iz voza, se pervo podajo v cerkev, kjer kratki čas molijo pred Najsvetejšim, potem gredo v farovž, kjer se ,/4 ure pomudijo, in se zopet vernejo v cerkev. Nas Selčane so posebno počastili, kajti imeli so v naši farni cerkvi veliko duhovno opravilo in pridigo, kar je ljudstvo posebno razveselilo; pa zakaj bi ne, ker množina zbranega ljudstva je gotovo pervokrat slišala svojega vikšega pastirja oznanovati besedo Božjo. Po službi Božji so podelili 546 birman-cem zakrament sv. birme. Po sv. opravilu se podajo v farovž h kosilu, kjer so do 3/44 ure ostali. Pred odhodom iz Selc so z lepimi darili razveselili pevce in streljavce.
Od sv. Barbare pri Vurbegu. Na prijaznem hribu stoji cerkev sv. Barbare pri Vurbegu, od koder je prijeten razgled daleč okoli. Vidiš od tod proti jugu prek črez Dravo pred seboj razprostirati se široko in dolgo žitno ptujsko polje; vidiš proti zapadu visoko med oblake kupeti koroške in gornje-štajarske sinje planine; vidiš prek črez rodovitne vinske slovenske gorice noter v ponosno Ogersko. Ne bodi ti sitno zvediti velike spremembe, ki so se pri tej imenovani cerkvi v ravno mi-nolih treh letih zgodile. Imela je pred 3 leti plani leseni strop kakor zborna dvorana, zdaj je z visokim okroglim obokom nadzidana; bila je pred klop tik klopi, zdaj je primerno število novih sedežev za potrebne in vredne ; stala sta pred samo dva borna altarja v njej, zdaj se jih šteje pet. Na novo obokano cerkev in al-tarjeve mize so milostni škof Jakob Maksimilijan tretjega listopada 1867 posvetili ter nam tudi od sv. Očeta ,,altare privilegiatum" (z odpustki oblagodarjen oltar) sprosili. Toda cerkev v taki obliki je bila še prazna, kazala je gole stene, pogrešavali so se oltarji in podobe svetnikov, naj lepši kinč v vsaki hiši Božji. Na pervo je dober prijatelj tej duhovniji dal na svoje stroške dva stranska oltarja od gosp. Fantonija presno slikati. Potlej so se naročili 3 leseni oltarji pri gosp. Rubinu v Mariboru, ki jih je tako izdelal, da so vsi zadovoljni. Naj bolj občudovalne so tri od g. Gschill-a v Gradcu umetno izrezljane podobe treh devic in mu-čenic: sv. Neže, sv. Katarine, ki stojite kakor tovaršici ob desnici in ob levici sv. Barbari farni patroni. Težko je značaje prav opisovati, ali vendar se pozdeva, da sv. Neža, derže v roki jagnje, ki Jezusa pomenja, dušno zaročitev z nebeškim ženinom obhaja, vsem svetim nevestam Kristusovim govore: „ Veselimo in radujmo se, dajmo mu čast, ker je prišla ženitnina Jagnjetova in se je kijegova nevesta pripravila." (Razod. 19, 17.) Po-vzdignjeno čelo in zaperta knjiga v roki sv Katarine kaže bistroumno modrost, s ktero je ona petdeset ne-verskih modrijanov za edino-resnično kerščansko vero prepričala ter nam hoče djati. Reci modrosti: „ti si moja sestra, in razumnost imenuj svojo prijateljico." (Preg. 7, 4.) Sv. Barbara kelih s sveto nostijo v roki imajoča pravi: „Kaj je dobrota in kaj lepota, če ne žito izvoljenih in vino, iz kterega poganjajo device." (Cah. 9, 17.)
Prišli so od g. Kotnika marmoriranih oltarjev in vse pozlačenih podob 11. mal. serp. blagoslavljat preč. gosp. stolni prošt Vogrin z 2 drugima gg. korarjema. Serčna zahvala gre vsem dobrotnikom, posebno pa njih
veličastvu cesarja Ferdinandu, ki so 400 gld., in cesarici Karolini Avgusti, ki so 100 gl. blagovoljno dorovali. Naj veča zasluga pa gre prečast. duhovnemu očetu g. Frančišku Cvetko-tu, ki so v malo letih v revnem, du-hovništvu in cerkvi nasprotnem času z razumno gorečnostjo tolikanj tožavno in drago delo srečno dogotovili.
Iz Tersta, 14. vel. serp. —a— (Katoliška družba in karbonarsko rohnjenje.) Že dolgo časa se je očitno kazala potreba katoliške družbe v Terstu, ktere namen naj bi bil, katoliški duh v posameznih osebah in v celih družinah oživljati, in braniti svete naprave katoliške cerkve zoper napade nasprotnikov, kterih imamo v Terstu obilno. Navadni pa so postali taki napadi to leto; kadarkoli so se duhovni pokazali, so bili zasramovani; nesramno napadanje na cerkvene opravila, na samostansko življenje itd. se je zmiraj v „Cittadinu" in po drugih časopisih bralo; in kakor da bi vse to ne bilo zadosti, je še znani Markwort v očitnih govorih začel gerditi vero, nravnost in vse, kar je svetega. Kakor je bilo že pred nekoliko časom v „Danici" brati, so se ne-kteri pogumni katoličani zbrali in so začeli navduševati ljudstvo za katoliško družbo. Veliko sta k temu pripomogla tukajšna laška časnika „la Verita" in „la Lancia di S. Sergio." Pa komaj se je to slišalo, že se je vzdignil hrup med Izraelom in med tistimi kristjani, kteri od keršanstva nimajo druzega kakor imč, in vse moči so napeli, da bi to družbo že v začetku zadušili in zaterli. Ali njih trud je bil zastonj , ker v enem mesecu se jih je v družbo vpisalo več ko 2000 oseb iz Tersta in okolice, in vsaki dan se njih število množi.
Ko je začasni odbor iskal sobe za pervi glavni zbor, so liberaluhi vse žile napenjali, da bi je nikdo ne pripustil. Žugali so vsakemu, kteri se je za to pripravljenega kazal. Nazadnje so Prevzvišeni mil. gosp. škof dovolili, da naj se zbor obhaja v Njih rezidenciji. Pa komai so se prikazali na zidovih pozivi in oglasi v italijanskem jeziku, so že „tolerantni liberaluhi" začeli jih tergati, in kar naših nasprotnikov značaj in kulturo (?) prav dobro kaže, mazati in ometavati z neko prav naravno rečj6, ktere imena se ne spodobi tukaj pisati. —
Ta ko se je četerta ura 1. avgusta popoldan bližala in so se začeli udje zbirati k pervemu glavnemu zboru, se je liberaluhov in lahunskih rogoviležev, kar jih je le moglo, nabralo pred škofijo. Začeli so žvižgati in kričati kar so mogli, in psovali so katoličane, kteri so toliko poguma imeli, da so se pri takem hrupu škofiji bližali. Tudi na škofijske vrata so se zagnali, da bi noter prederli, in tako zbor zabranili. In res se je nekoliko udov zbalo, in poznavši prekanjenost teržaških la-honov so se vernili. Pa hvala našemu deželnemu glavarju F. M. L. Moring-u in g. policijskemu vodju, da sta njin namen vničila, ker prikazale so se policijske straže, so razpodile rogovileže, ulice spraznile in do 40 nerod-nežev v luknjo djale. Okoli 450 udov je prišlo k zboru. Pričujoči so bili tudi Nj. ekscelencija mil. gosp. škof. Zbor se je začel z laškim govorom, pri kterem je bilo slišati mnogo „evviva"-klicev. Sledil je slovenski govor, in tudi pri tem so doneli gromoviti „živijo"-klici — kaj nevgodno na všesa v bližnjih ulicah zbranim lahonom in liberaluhom.
Potem se je volilo zastopništvo. Voljenih je bilo 24 odbornikov, in med temi več Slovencev. Za predsednika je bil voljen F. M. L. grof Marenzi, za pervega tajnika pa prečast. g. kanonik in fajmošter starega sv. Antona dr. Janeza Glavina.
Po sklenjenem zboru se je vse društvo podalo v bližnjo cerkev sv. Antona, kjer so mil. g. škof kaj iz-versten in jedernat govor imeli, po kterem so sv. Duha na pomoč poklicali in zbranim udom in ljudstvu, ki je
bilo cerkev napolnilo, s presv. Rešnjim Telesom blagoslov podelili.
Tako se je dokončal znameniti dan, kteri tako peče brezvernike, da so predvčeranjem kar nekega uda katoliške družbe iz kupčijske borze žvižgaje vergli, in da „Cittadino" kar ne more odpustiti deželni gosp6ski, da ni prepovedala katoliškega zbora, ker, kakor pravi, so bili časi tako nevgodni — in ie v ljudstvu (Cittadinove baže in plaže) toliko antiklerikalnega duha in razdra-ženja proti vsemu, kar iz Rima pride, in — češ da — svet strupi z učenjem, ki prostost mori in despotizem uči,*) da se prostim in kultiviranim mestnjanom ne more zameriti, ako tudi z djanjem proti klerikalnim „obsku-rantistora" pokažejo, kar v sercu čutijo. In kdo je vsega tega kriv?.. Fanatični katoličani, — ultramontani!.. Tako saj so določili naši skerbni mestni očetje, kteri so v posebni seji protestirali proti varstvu, ki ga je dalo deželno glavarstvo družbi, in ki ga je po postavi moralo dati. Rekli — in določili so ti očetje, da je bilo ravnanje deželne vlade in policije „protikonštitucijonalno."
Se v nedeljo je bilo vstanovljenje katoliške družbe v Terstu sv. Očetu Piju IX telegrafično naznanjeno, in že je po presvitl. kardinalu Antonelli-ju prišel odgovor od sv. Očeta, v kterem vsem udom apostoljski blagoslov podelijo. **) Drugo pot kaj več.
Katoliška družba za Terst in okolico je vstanovljena, kakor smo že naznanili. Program pravi med drugim :
Avstrijski vstavni zakon (postave) daje vsim veram, ki so od deržave spoznane, enake pravice in za bogo-častje tako svobodo, kakor jo je imela že pred stoletji katoliška cerkev, kteri se zdaj prišteva večina ljudstev.
Da si tudi imajo vse vere enake pravice, se vendar ni bati, da bi nadkrilili drugoverci katoliško cerkev, kajti ona je od Boga vstanovljena in jo vodi duh resnice v zvezi vzajemne ljubezni. Katoliška cerkev, od Jezusa Kristusa na podlagi resnice vstanovljena, je odločena napraviti iz vsih ljudstev, vsih narodov eno, samo čedo v bratovskem veselju, da zagotovi vsim časno in večno srečo; ona bode vedno terdno stala kakor v morju skala ; ona bode vselej zmagala nasprotne moči. Peklenske vrata je ne bodo premagale.
Vendar v boju pade lahko tisti, ki si ni pripravil potrebnega orožja, ali se ni vadil z orožjem braniti se : strahopetci in hinavci pa, ki se ogibajo nevarnosti ali skušnjav, ali morda celo oblečejo geslo sovražnikovo iz dobičkarije, postanejo izdajalci in niso vredni usmiljenja, ako više cenijo posvetne reči nego svobodo, ktero jim je Jezus Kristus pridobil. (Gal. IV, 31.)
Namen družbe je: Udje hočejo delati navdušeno in serčno za dušno dobro svojih sobratov in za slavo sv. vere tako, da pospešujejo pristojnost očitne službe božje pod podložnostjo predpostavljene oblasti, in gledajo na to, da se zapovedi sv. katoliške cerkve spolnujejo v družbi vernih.
Hočejo si prizadevati, da se odstranijo vse nered-nosti, ktere bi se vtegnile v družbi prikazati, in tudi po svoji moči pomagati sobratom v Časnih (telesnih) potrebah.
Sredstva so: Medsebojni domači pogovori in poduki, pa tudi določeni in posebni zbori po v to namenjenih krajin. Vstanovila se bode knjižnica, in udom se bodo posojevale podučne knjige.
*) Prostost mori in despotizem uči ostudni ekarbonarizem in garibaldizem, kterega duh tudi po Terstu močno roji, kakor sicer po Laikem, in preganja Kristusovo cerkev, pekel pa a zapeljanimi reveži isc napolnovati. Časi to hudi, varite se laž-njivih prerokov, kteri ljubite zveličanje.	Vr.
**) Kdor koli je tedaj zoper katoliško družbo, on Kristusovemu namestniku nasproti dela.	Vr.
Družbenik zamore biti vsak katoličan, naj si bode moškega ali ženskega spola, ako je 16 let star.
Vsak brat ali sestra tudi že druzib bratovščin v teržaškem mestu ali v okolici more Btopiti v to katoliško družbo.
Vsak družbenik moškega spola ima pravico hoditi k glavnim, pa tudi k rednim in izvanrednim zborom in vdeleževati se pogovorov, pa tudi posluževati se knjig, ktere bodo v knjižnici. Družbenicam se bodo tudi knjige posojevale, ali k glavnim zborom ne morejo hoditi, svoje želje pa smejo naznaniti kakemu družbeniku.
Vsak ud katoliške družbe mora verh tega, daspol-nuje kristjanske dolžnosti, se odlikovati z lepimi zgledi v očitnem in domačem življenju in pospeševati spolno-vanje božjih in cerkvenih zapovedi z ljubeznjivim opo-minovanjem in modrim svetom. Posebno se udom pri-priporeča gledati na to, da se ne oskrunujejo cerkve, da se duhovnikom daje dolžna čast, da se ne moti služba Božja, da se ne gode nespodobnosti pri navadnih procesijah, pogrebih in pri spremljanju duhovnikov, kadar neso k bolnikom sv. Reš. Telo, in sploh pri javnih cerkvenih opravilih. Pričakuje se tudi od te družbe, da bode zatirala gerdo navado preklinovanja po očitnih krajih in doma po hišah, kakor tudi, da bode delala s podukom na to, da bode zmerom manj pijancev in lenuhov.
Nadejati se je, da bodo premožnejši družbeniki darovali prostovoljnih darov za družbine potrebe, da se pripravi primerni prostor (dvorana) za zborovanje, da se vstanovi knjižnica in se doženejo stroški za druge potrebe. Vsak družbenik bode plačeval na mesec najmanj 10 soldov; tega plačila bodo oproščeni le tisti, ktere bo odbor oprostil.
Zastopništvo: Družba se razdeli v oddelke po 15 oseb, ktere si izberejo po svoji volji zastopnika, ki ima zapisnik družbenikov svojega oddelka. On naznanja družbenemu odboru izstop in predlaga sprejem novih udov. On pobira mesečno plačilo od družbenikov svojega oddelka in ga oddaja vsaki mesec denarničarju; on naznanja odboru v rednih in izrednih sejah želje, ktere so mu bile naznanjene v domačih pogovorih, da se o teh dalje obravnava.
V glavnem zastopništvu te družbe ie 24 odbornikov, ktere volijo družbeniki v glavnem zboru po večini glasov na 3 leta. Odborniki volijo izmed sebe 6 voditeljev, 6 namestnikov, 2 tajnika, 1 denarničarja, 1 knjižničarja na eno !eto; vendar se ti lahko poterdijo še za drugo leto. Eden izmed voditeljev je pervosednik v glavnih in posebnih zborih.
Odbor ima redno sejo vsaki mesec enkrat, ako je potreba, tudi večkrat.
Vsako leto se skliče glavni zbor, da se naznani djanje družbe itd.
tPeHnovec.
Ileidelbergovec. V tistem mestu, kjer je znani strašansko-veliki sod, so katoličani, protestantje in judje glasovali za bresverske šole. Zato je bilo silno veselja-koderncanje, baklanje, in protestantje so na turnu „Te Deum" igrali!
1 hu-katoličani. Na Badenskem išejo lažnjivi prerok i tudi s tem katoličane zapeljati, da se zbirajo v družbe tako imenovanih „liberalnih katoličanov." Ti „auch"- ali „uhu katoličani" išejo zlasti mladost zapeljevati.
Jakobinska svoboda. V Kaiserslauternu na Par-skem so z vsakterim počenjanjem dognali do brezver-skih sol. Veselje tistih, kterim je vsaka vera in nevera dobra, je bilo nezmerno: razsajali so pred duhovsko hišo, vol in vino je na potoke skoz gerla teklo — za-
stonj, dali so spomenico na svitlo, na kteri trije otroci — katoliški, protestanški in judovski — plešejo okoli boginje svobode, in ta kermežljava boginja ima žezlo v roki in jakobinsko kapo na glavi. Imajo pač medel vzrok k jakobinarskemu plesa ubogi otroci!
Enake praviee! Študent v Vircburgu jebilzapert, ker je častnika na očitni paradi skoz kukca zabavljivo gledal. Nato je neka gospa v „Niirnberger-Anzeigerji" naznanila, da častniki prav velikrat na gosp6 nespodobno zijalo-kukajo, ki pa ne išejo zoper to bramba pri vojaških vradnijah. —
Napoleončkov rednik. Cesar Napoleon je 1. 1863 iskal rednika svojemu sinu. Glasilo in priporočevalo se jih je veliko od mnozih strani; toda Napoleon dolgo časa ni rešil te zadeve, na kar se je prav radovedno čakalo. Nekega dne mlad, do takrat malo znan gimnazijski profesor dobi pismo iz cesarske hiše s prošnjo, da naj o določeni uri pride v cesarski dvor. Mladi prote-sor pride in peljejo ga v sobo, da naj ondi počaka. Cez malo minut pride cesar skoz stranske vrata in prestrašenemu učeniku naznani, da ga je izvolil svojemu sinu rednika. Silovito osupnjen iše naprošeni tu in tam izgovora in reče, da takemu opravilu ni kos, — da te časti tudi zato ne more sprejeti, ker svoje ubožne matere ne more zapustiti, ker on je njena edina podpora. Cesar odgovori mlademu človeku, da na ta ugovor je že pripravljen, in da ravno njegova sinovska, darežljiva ljubezen je bistveno pripomogla k tej izvolitvi. Cesar pristavi, da k odreji svojega sina potrebuje prav človeka, kteri je z zvestim spolnovanjem otročjih dolžnost dajal naj boljši spričevanje, da ima res pravo serce in pa zmožnost za rednika; njegova stara mati naj pride z njim v cesarski dvor in tukaj naj z njim stanuje. Na to ni bilo najti nobenega ugovora več; učenik hvaležno sprejme imenitno službo, ki jo ima še zmiraj. Po vsem, kar se sliši in bere, cesarjevič dela veliko veselje svojemu vredniku.
Živiniimus. „Ljudstvo brez Boga je zverinjdk pol divjih zverin," je djal nekdanj modrijan. V taki zveri-njak hočejo „liberaluhi" Evropo predelati. Hildesheim-ski nedeljski list ima o takem „živinizmu" in „živa-lizmu" nektere prav čverste stavke. Žival dela to, k čemur jo nagon tira, ne ve nič o dobrem in hudem; ljudje pa, kteri nasledvajo živinizem, išejo zgolj svojega lastnega dobička, strežejo le svojim živinskim nagnjenjem in svojemu napuhu, prezirajo pa vse višji občutke, ker se ne mislijo zmožne za kaj blagšega. Malopridnega počenjajo, kolikor morejo, in se torej iz „živinizma" spreminjajo kar hitro v „zverinizem"; od tod ostudna nečistost, nočno poulično vlačugarstvo, velikanske goljufije in tatvine, pijančevanje, strašansko preklinova-nje. Živinstvo in zverinstvo jih žene v obupanje; od tod se rodi sovraštvo resnice in čednosti, sovraštvo in vojska zoper vero, Cerkev, ali „satauizmus." Ti trije bratje išejo keršansko vero iztirati iz vede in učenosti, iz vstavov, šol in učiliš, iz deržin, iz deržav. Koliko se vesele taki „zverinisti", ako slišijo, da se je kak odpadnik dal pri županu poročiti, da je duhoven ali celo škof zapravdan, da je bivša keršanska deklina se po-judila zato, da jo župan zaroči s takim „blagoslovom," s kakoršnim tudi rokonjač poroča! Pa kako se ti novi „modrijani" boje vesoljnega cerkvenega zbora, ker vedo, da ondi bo vojska zoper „živinizem", „zverinizem" in „satanizem!" Ni zastonj vaš strah. Vašo potuho bo ondi sv. Duh odkrival in bičal jo bode z železno šibo — „virga ferrea;" — Bog vas bo osramotil — „Dominus conturbabit eos."
Vojak, ki se ne boji ognja. V Monastiru je bil katolišk mladeneč vzet v prusko vojsko in prišel je v kasarno s starejimi vojaki, kakoršni so dostikrat že oku-
ženi in žalostno spačeni. Zvečer se vojaki na postelje poležejo brez molitve, kakor bi ne bilo ne Boga v nebesih, ne duše in ne večnosti. Novak pa poklekne k svoji postelji in začne opravljati svojo večerno molitev. Tovarši so se mu posmehovati, eden je nanj vergel kapo, drugi mu je tulil na uho itd. Novinec pa je klečal in vkljub vsemu hrušu je molitev srečno dokončal. Drugi večer naš vojak zopet poklekne in moli; hrum je veči mem sinoč, pa nič ne pomaga, novak se ne d& premotiti. Tretji večer je krič tovaršev pojenje val, četerti in peti dan je bilo skorej vse tiho, sesti dan pa je eden vojakov zaklical: „Lejte, to je vojak! ta se ne boji ognja!" in od tega časa serčnega mladenča spoštujejo vsi tovarši. —
Ne kliči smerti! Od Kišperka ima „Blahovčst tole naznanilo od 28. mal. serp. Žena, že mnogo lčt bo-lehna, vendar na moževo spodbudo gre na polje spravljat žito, ktero je bilo ta dan zjutraj nekoliko zmočeno. Jezikala je, zakaj je Bog dopustil dež, da tega ni dobro naredil. Mož odgovori: „Vse, kar Bog stori, dobro stori." »Pojdi mi," odverne žena, „kako pa to dobro dela, mlade in zdrave jemlje; mene bolno pa tu pusti." (To je mogla prava kislica biti — ta žena!) „Molči", ji odgovori mož, „ne bo te tukaj pustil, tudi tebe bo vzel, ne preklinjaj, tudi po tebe pride smert. Veš, kako je bila v nedeljo pridiga, ko je imela žena bolnega sina in je tako besnila, da je rekla, ako ji ga Bog ne pusti, ne bo vanj verovala. Pustil ga ji je res Gospod Bog, sin je ozdravel, terl in terpinčil pa je mater, aokler ni prišel na visli (obešalo). Pustimo tedaj vse na voljo Božjo." — Še dve minuti ni terpelo, ko je mož tako govoril, kar zavpije žena: „Mož! meni je slabo, kri se mi vzdiga — oh Jezus, Marija, Jožef!" — in bilo je po nji. Klicala si je smert, in prišla je le preurno. Vče-rej sem jo pokopal.
Hazgieti po svetu.
Iz Prage naznanuje „Blahovčst": v 17. listu t. 1. smo pisali: „Komur je moč, naj se podd 4. mal. serp. na pot na Velehrad in naj ondi v imenu Cehov hvalo opravi svetima bratoma solunskima (Cirilu in Metodu); pomoli naj tam, naj bi Bog vere, po očetih podeljene in olike z njo sklenjene nam ne vzel, temuČ naj bi veri dal zmago zoper naval nejevere in zmote. Komur ni moč romati k slovesnosti na Velehrad, naj to opravi, kadar mu bode lože; med tim pa pojdi k edini Ciril-Metodovi cerkvi v Čehih v K ari in" (v praškem predmestji). To se je zgodilo s preslavnim obhodom v 1000 letni spomin smerti sv. Cirila 11. mal. serp. (jul.), uno pa se bode opravilo, ako Bog da, v osmino vnebovzetja Matere Božje, na ktere Ime je posvečeno svetiše na Ve-lehradu. 18. vel. serp. ob 7 zvečer odide iz Prage posebni vlak z romarji velehradskimi, kterim na ^čelu bodo romali Njih eminencija kardinal vikši škof Švar-cenberg. Vsak katoliški kristjan brez razločka stanu, spola in narodnosti je povabljen na to imenitno božjo pot. Cena je na železnici znižana. —
Posvečeni skof Peter Krejči v Pragi se je podal 29. mal. serp. skoz Švico v Rim, ter bode na grobu ss. Petra in Pavla 24. tega mesca imel svojo zlato mašo ali petdesetletnico. Spremlja ga g. dr. Janig. Pred odhodom je izročil družbi za podporo ubozih 4000 gl. V dan slovesnosti se bodo pošiljali v Rim jubilantu vošilni telegrami, kar se lahko stori z napisom: Illustrissimo Dmno. Krejči, Anima, Roma." Telegram pride v 3—4 urah in stane blizo toliko gl. (BI.)
Na Francoskem se reči še le snujejo; liberalne junake prav v oči bode novi minister vnanjih zadev, ki je prav določen in v Rimu priljubljen katoličan. — Da bi francoske čete zapustile Rim, o tem se še govori
ne. Monsignore Chigi je zahteval zaslišan biti pri cesarju francoskem, kteremu sporoči naročeno vprašanje. Lud. Napoleon pa odgovori: „Še nikdar ni bilo govorjenja o izhodu Francozov iz rimske deržave, odkar jih je okolnost prisilila tjekaj se preseliti. Ostali bodo ondi, dokler sv. Oče to za prav spoznajo." Poslanec odgovori: „Prav posebno je, da kaj takega od Vašega veličanstva slišim. Dovolite, sire, da naznanim to sv. Očetu?" Cesar pravi: „Pišite le papežu." (Karnt. BI.)
Husova pravda. Češki list „Pokrok" je svetoval, naj se pošlje prošnja do vesoljnega katol. zbora, da bi se Husova pravda na novo preiskala. ,,Čech" pa je zoper to novo preiskavanje, odsvetuje katoličanom take peticije in je dokazal, da tako preiskovanje se ne d& doseči, in bi bilo škodljivo, ker je Hus res krivo vero učil, i.i ker je bila obsodba Husovih krivih naukov od zbora sklenjena in od papeža poterjena ter po vsih straneh čisto veljavna.
V	novem Jorku je od 1. pros. do 23. rožn. tega leta na suho stopilo 132.032 naselcev; v enem samem tednu — od 16—23. rožn. jih je bilo 15.809. Množijo se pa tudi pregrehe zoper čednost strahovito. — Na jugu se gom-bažnice ali pavolne naprave nezmerno hitro množijo; samo mesto Georgija n. pr. dela to dobo 71 novih gom-bažnic; novi Orlean bode v kratkem imel tovarno z 10.000 vreteni. — Indijani „Cherokees" in „Choctav" pridelujejo posebno veliko tabaka.
V	Rimu se čedalje bolj kažejo znamnja, iz kterih se sklepa, da Lahoni namerjajo rogovilstvo tudi zoper Viktor-Emanvela. Eden garibaldovskih klatežev, ki je bil 4. rožn. v Minerva-gostilnici zasačen, je imel pri sebi 100.000 lir in dražilne pisma. Več nespremišljecih dečkov dobrih in mirnih staršev so ti gerduni zapeljali, da so zapustili dom svojih staršev in šolo in se pri njih za novake zapisali.
Rimsko. V spomin bitve pri Mentani so dale ne-ktere gospe iz naj viših stanov narediti dobro zadet obraz bitve pri Lepantu, kjer je bila 1. 1571 keršanska vojska slavno zmagala divjaškega Turka. Izročile so sliko sv. Očetu v posebnem zaslišanji te-le gospe: Voj-vodnja z Laval-Montmorency, knegnja Solms-Braunfel-sova, vikomtesa Benoist-d"Azy-eva, grofnja Blomova, princesnja Sayn-Wittgensteinska, grofnja Klam-Martini-cova, knegnja Lovensteinska in gospi Lamoricierova, vdova papeževega vojvoda.
Rasne novice. Pri pervem posvetnem ne-zakonu v Monakovem je bilo namestovanih čvetero verstev:
Foročevalec je bil k a to lica n(?), zaročenca tajčkato-ika, ena prič jud(?), druga prote s tan t (?) ... Kako se bodo nekje ti arhi-svobodušni svatje med seboj gledali, kadar bodo stali čez kakih malo let pred sodbo tistega presvetega Sodnika, kteri je „sveti" zakon postavil? Je mar 10 pravih potov, 10 resnic, 10 nebes pri Njem, ki je učil: „Jest sem — pot — resnica — in življenje! — „Laibacherica" z druzimi enake baže vred se s tem usti, da grof Taaffe ni nič odgovoril na pismo, s kterim je kardinal Ravšer pastirski list linškega škofa zagovarjal, temuč je pismo ajano v večni pokoj. Če je to hvale vredno, si ni težko hvale zaslužiti in lahko razumemo, zakaj tudi toliko druzih željd, n. pr. v slovanskih zadevah, gre za peč vekomaj počivat. — Konservativni nemški listi menda svetovajo, naj bi par-ski knez Hohenlohe svojemu kolegu Bizmarku snel težko butaro v Berlinu. Eno lastnost sedanje dobe Hohenlohe zanesljivo ima, zavoljo ktere bi mu tudi marsikteri Avstrijani radi peto lizali, namreč zoper cerkveni zbor rogoviliti. — Kolikor bolj nejeverniki cerkev božjo spod-kopujejo, toliko bolj se pravi verniki okrog svojih pastirjev zbirajo. Na Dunaju v Enzesfeldu in Brunnu je vse ljudstvo skupaj sulo, na sto in sto jih je o času
"birme iz r6ke kardinala Ravšerja sv. Režnje Telo prejelo. Tako je prav; le goreče za dobro delati, da bodo zanikarneži vedili, da se za njih antikristovo rogovilstvo nihče ne pečd, ampak za cerkev in vero Kristusovo. — Bukvar Miroslav Styblo v Pragi je od sv. Očeta v Rimu prejel viteški križ sv. Silvestra. Bog daj, da bi veliko bukvar-jev bilo vrednih tacega reda. — „Blahovest" pripoveduje, da „Narodni Listy,<< zavidni Krakovemu za žalostno samostanolomsko slavo, so jeli hujskati zoper praške samostane. Rogovilstva doz<?aj niso dosegli, njih ččnče so tako neslane, da jih tudi ulčarji nočejo verjeti in oken pobijati. To pač so dosegli, da se zdaj pridno opravljajo vradne preiskovanja ženskih samostanov, da se hudovoljno obrekovanje overže. — V Pečuhu na Ogerskem je daroval ondotni kanonik Jožef Jonas družbi katoliških rokodelcev 6000 gl. za kupljenje lastnega poslopja; usmiljenim bratom pa 4000 gld. v prid bolnih rokodelcev in druzih. — Parski knez Hohenlohe je s svojim rogoviljenjem zoper cerkveni zbor komaj nekaj pajdašev dobil pri nekterih lahunskih študentih. Sicer so časniki lagali, da 300 škofov se je branilo na vesoljni zbor priti; resnica pa je, da neki 12 škofov se je izgovorilo, ki zavoljo bolezni ali pa zavoljo velike starosti ne morejo priti. — Kakošne nove moči rodi nova era. Župani zamorejo poročevati, posvetni učitelji duhovne nadzirovati, deržavni zastopniki samostane vi-zitirati, minister Giskra duhovne in minihe od škofovskih kazen odvezovati (ako je res, kar „Morgenpost" piše). Kdo si vč, če bode poslednjič sam koga našel, ki bi ga odvezal ? — Delegacije na Dunaju so preštele, da je več generalov in štabnih častnikov v pokoju, kakor
C t v službi. — Zastran nove šolske postave piše „Cech": i se ne moremo nikakor za to odločiti, da bi češko duhovstvo sodelalo pri zverševanji nove (šolske) postave. — Češki tabor „na Kupečku" pri Kraljevem gradcu v čast „ministra Husa" se je pri vsih velikanskih vabilih spodersnil in mu je čisto spodletelo. Pri posvetu v tem taboru so nekteri oženjeni možje zbor popustili, rekši, oni učč svoje otroke po katoliško moliti, da torej ne bodo Hu8u nikakoršne slave napravljali, in k nji ne šli. — Po Laškem je lažnjivi liberalizem marsiktere mnihe izvabil iz samostanov; prepričujejo se pa hitro, da na svetu je brez gnade Božje povsod le sam pelin in pelin, pa nič druzega ne kakor grenki pelin, torej se skesani v samostane nazaj vračaio. — Zdaj že celo judovski časniki naznanujejo, da Barbara Ubiik ni bila zato obno-rela, ker je bila zaperta, temuč da zato se je morala zapreti, ker je bila zmešana; vsak pameten človek namreč vč, da nevarnega norca ni varno med ljudmi pušati. Že preden so jo v klošter sprejele, je bila sem ter tje zmešana, od 1. 1848 pa neprenehoma. Tako tedaj se je strašanski liberaluhovski krič na to izšel, kar je bilo precej v začetku viditi. Menda je dosti znana reč, da tem ljudem ni nič verjeti, zlasti pa takrat ne, kadar zoper cerkev in duhovske zadeve pišejo in govore. Satan je lažnik od začetka kakor sv. pismo pravi, torej tudi njegovi časniški „šribarji" ne morejo biti angelčki resnice.
Is IJubljane. „Verfassungstag" v Olji. Kakor nemško-liberalno Časništvo — sicer prezgodaj — veselja poskakuje, ker se mladočehi po nemških „freiden-kerskih" sanjarijah ločijo od katoliško-narodne strani; tako so slovenski po nemško „pofarbani" prostomišljaki z nekterimi Nemci vred imeli v Celji svoj „verfassung8-tag," da bi se Slovenci, saj mladoslovenci, z njimi ze-dinili, ako bi se dalo. Po svoji n'*m6rni velikoserčnosti so celo pripravljeni Slovencem n 'lovenskem nekoliko malo slovenščinice v kakem kot:. -gimnazije privoliti,
samo da bi se podali ter z njimi vred jeli rojiti zoper konkordat itd. Toda, ako se gospodom „deutsch-libe-ralcem" na Češkem ni pogodilo svojega namena doseči, se smejo tega vspeha na Slovenskem še veliko manj nadjati. In res jim je v Celji tako žalostno spodletelo, da so se morali na zadnje 8 svojim „metingom" iz strahu pred Slovenci celo očitnosti odreči ter jo v „klosterski vert" potegniti. Ondi so lahko lomastili zoper konkordat in to in uno modrovali, kakor „murenčki" v ljuknici, zoper pravične tirjatve slovenskega naroda, ko so so skrili in umaknili pred narodom samim. — Med tem pa „Tagblatt" ne more dosti prežaliti, da tudi slovensko časništvo po „tajčliberalni" šegi 8 pretiranimi pravljicami in lažmi o kloštrih slovenskega naroda ne pase itd. — Čujte, zgubljeni sinovi! Spreobernite se k svoji cerkvi, kteri nasprotujete, in spreobernite se k narodu svojemu, kteremu pravic ne privošite: v tem je sprava, v tem vaš mir, kterega brez tega zastonj išete.
Levičnikov „Mali slovenski pevec," ali dvoglasni šolski napevi v spomin 11. aprila 1869 ali zlate maše Pija IX, kterega smo že undan omenili, je prišel na svitlo. (VeljA pri Gerberji 30 kr.) Želeti je, da bi se lepe pesmice 8 primernimi in pravilnimi napevi med mladino vseskozi razširile, torej naj bodo na vse strani goreče priporočene. Gospod skladatelj je mož pravega duha in serca, vreden, da se mu zaupanje skazuje.
V	bogoslovje in kn. škof. semenišče so za prihodnje šolsko leto sprejeti. V 4. leto: Šlibar Greg. V 3. leto: Avguštin Fr., Eržen Fr. V 2. leto: Dolžan Val., Kljun J4n., Polaj Vin. V 1. leto: BohinecSigm., Erker Jož., Jeglič Ant, Korbič Ant., Marinko Jož., Merjasec Jož., MožinaLuka, Oblak Lor. — V bogoslovje kot zunanjci (eksternisti): Aljančič Jan., Podboj Ant., Resman Ferd., Rihtarič Jan., Weiss Gabr.
Šolsko. Zastran keršanskega nauka pri očitnih preskušnjah je zopet spodnjo-avstrijansko namestništvo v okrožnici naznanilo , da pričakuje od gg. katehetov tako vdeleževanje, kakor dosihmal. Če ne bi ces. vlada v oziru kerš. nauka to zapovedala ali po postavodaji iskala, kar je okolišinam primerno. — Z Gorenskega se nam piše v tem oziru, da gg. učeniki kerš. nauka namerjajo ne priti k preskušnjam, pri kterih bodo svetni gospodje nadzirovali, dokler od prečast. škofijstva pooblaščenega duhovna zraven ne bo; napredek v ker-šanskem nauku samo bodo predložili. Pri posebejni preskušnji iz kerš. nauka bi potem otroke z radovolj-nimi darili razveselili.
Teržaški časnik „La Verita" piše, kaki sad ondi rodi tisti „novi liberalizem", kterega imajo nekteri ravno tako namašene usta, kakor serce polno gadje togote zoper duhovstvo. Človek, kteri zaverže Božje in cerkvene zapovedi, je poln nepokoja, zato poln jeze, in zato vsak dan bolj satanove natore. — V Terstu je nedavno judovska deklica po sv. kerstu prestopila v katoliško cerkev. Enako je storila 261etna izraelka Jo-sepina Avozzo 22. jul. v Neapelnu. —
Duhovahe spremembe.
V	ljubljanski škofli. Fara v Velesovem je podeljena č. g. J ur ju Varl-nu, fajm. v Krašinji, in Kra-šinja je 4. avgusta razpisana.
MMobroini rtarori.
Za sv. Očeta. Neka oseba dve stari desetici, in prosi za gnado stanovitnosti svojim starišem, sebi, bratom in sestram. Druga 1 terdnj. za 2 gl. 50 kr.
Za oropano cerkev na Čatežu. Neka dobrot-nica 80 kr. — Iz Černega verha 2 gl. 60 kr. — Gospa Š—ka 10 gl. — Pri sv. Jakopu nabranih 20 gl. 40 kr.
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik v Ljubljani.