Urbani izziv, letnik 34, št. 2, 2023 15 UDK: 349.414:332.142.6 (560.11) doi:10.5379/urbani-izziv-2023-34-02-02 Prejeto: 27. 3. 2023 Sprejeto: 19. 6. 2023 Seher Demet KAP YÜCEL Večfaktorska analiza občutljivosti območij kot podlaga za prostorsko načrtovanje v Izmirju, Turčija Analiza občutljivosti zagotavlja podatke, ki usmerjajo ukrepe na področju prostorskega načrtovanja, saj se z njo določijo območja, ki bi jih bilo treba zavarovati. Avtorica je proučevala Izmir, turško mesto z bogatimi ekološkimi vrednotami, a s hitro spreminjajočim se prostorom. Dolo- čila je ekološko občutljiva območja v mestu ter analizirala povezavo med njimi in prostorskimi odločitvami. Ob- čutljiva območja je določila z analitičnim hierarhičnim procesom, nato pa jih je primerjala z urbanističnim načr- tom mesta. Ekološke dejavnike in procese je proučila na podlagi devetih glavnih parametrov in 21  podparamet- rov. Vsak parameter je razdelila na več stopenj ekološke občutljivosti. Izsledki analize so pokazali, da je 16,8  % proučevanega območja zelo visoko občutljivega, 18,5  % je visoko občutljivega, 22,7  % območja ima povprečno, 28,5 % nizko, 13,5 % pa zelo nizko stopnjo občutljivosti. Primerjava teh območij z urbanističnim načrtom mesta v merilu 1 : 100.000 je razkrila, da se prostorske odločitve, razvidne iz načrta, ne skladajo z ekološko občutljivost- jo proučevanega območja. Model ugotavljanja ekološke občutljivosti, predstavljen v članku, lahko pomaga izbol- jšati odločevalske procese pri sprejemanju urbanističnih načrtov. Ključne besede: analiza ekološke občutljivosti, postopek analitične hierarhije, GIS, prostorsko načrtovanje, Izmir uiiziv-34-2-2023_02.indd 15 11. 12. 2023 16:44:18 Urbani izziv, letnik 34, št. 2, 2023 16 S. D. KAP YÜCEL 1 Uvod Zaradi izkoriščanja naravnih virov in nenadzorovanih člo- veških dejavnosti se danes ekološko občutljiva območja hitro spreminjajo ali celo izginjajo (IPBES, 2019; Powers in Jetz, 2019; Almond idr., 2020). Z njihovim uničevanjem izginjajo naravni habitati, manjša se biotska raznovrstnost, hkrati izgin- jajo tudi ekosistemi, ki so ključni za človeka (McPhearson idr., 2015; Ritchie in Roser, 2021). Da bi vse to preprečili, je treba v načrtovalskem procesu upoštevati tudi ekološko občutljivost. Razvita so bila že mnoga orodja in metodologije, ki odloče- valske postopke povezujejo z okolju prijaznimi vidiki (Singh idr., 2012; Dizdaroglu in Yiğitcanlar, 2016). Eno izmed teh orodij je analiza ekološke občutljivosti, ki zagotavlja zanesljive ekološke podatke o proučevanem območju in omogoča spreje- manje ustreznih načrtovalskih odločitev (Dai idr., 2012; Liang in Li, 2012; Xie idr., 2015; Leman idr., 2016; Niu idr., 2020). Ekološko občutljiva območja so tista, na katerih so razni eko- sistemi, potrebni za trajnostno upravljanje prsti, vode in drugih naravnih virov ter zlasti za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Med takšna območja spadajo gozdovi, mokrišča, strma pobočja in kmetijska zemljišča (Ndubisi idr., 1995; Steiner idr., 2000). Ekološko občutljiva območja so bila z raznimi pristopi opredel- jena že v številnih študijah (npr. Jennings in Reganold 1991; Steiner idr., 2000, Hong idr., 2017), na splošno pa so opre- deljena kot raven odziva in/ali prilagodljivosti posameznega območja na okoljske spremembe, ki jih povzročajo notranji in zunanji dejavniki (Mingwu idr., 2010; Liang in Li, 2012). Zunanji posegi na naravna območja povzročajo prostorske spremembe, kot so perforacija, razkosanost, razdrobljenost, skrčenje ali odmiranje (Forman, 1995). Eden glavnih vzrokov navedenih sprememb so napačne odločitve glede prostorske rabe (Dai idr., 2012). V zadnjih treh desetletjih so analize eko- loške občutljivosti postale najnaprednejše področje raziskav, zlasti v smislu proučevanja in določanja ekološko občutljivih območij kot podlage za prostorsko načrtovanje (Liang in Li, 2012). Za analizo ekološke občutljivosti se uporabljajo mnogi pristo- pi in metode (Steiner idr., 2000; Xie idr., 2015; Leman idr., 2016). Prvotne raziskave so se osredotočale bolj na okoljska vprašanja, povezana s posamezno živalsko vrsto ali dogodkom (Liang in Li, 2012), poznejše pa na konkretnejša vprašanja, kot so dovzetnost za erozijo, širjenje puščav in zasoljevanje tal (Leman idr., 2016). V zadnjih letih se je področje raziskav še bolj razširilo, pri čemer se tiste, ki proučujejo več dejavnikov hkrati, izvajajo na več prostorskih ravneh. Nekatere se osre- dotočajo na posamezna območja, kot so mokrišča in porečja (Steiner idr., 2000; Mingwu idr., 2010; Butt idr., 2019, Chi idr., 2019), naravni rezervati (Liang in Li, 2012; Düzgüneş in Demirel, 2016) in parki (Deng in Hu, 2012), druge pa se izvajajo na ravni mest (Zhang idr., 2011; Pan idr., 2012; Niu idr., 2020; Yilmaz idr., 2020) in regij (Dai idr., 2012; Xie idr., 2015; Leman idr., 2016; Hong idr., 2017; Tsou idr., 2017). Raziskave, katerih cilj je določiti ekološko občutljiva območja, se po navadi izvajajo z geografskimi informacijskimi sistemi (GIS) in metodami daljinskega zaznavanja. Uporabljajo se integrirane metode, ki jih omogoča GIS (npr. analize, sinte- ze, prostorske poizvedbe, kvantitativne meritve in upravljanje podatkov). Raziskovalci poleg tega uporabljajo postopek anali- tične hierarhije (Huang idr., 2010; Mingwu idr., 2010; Leman idr., 2016), metodo mehke logike (Zhang idr., 2011), metode določanja uteži (Hong idr., 2017; Butt idr., 2019) ali kombi- nacijo naštetih metod (Niu idr.; 2020). Z omenjenimi meto- dami proučujejo občutljivost območij na podlagi parametrov, kot so stanje tal, atmosferske razmere, biotska raznovrstnost in hidrološka zgradba (Xie idr., 2015). Ekološko občutljivost večinoma določajo na štiri- ali petstopenjski lestvici, od izjem- ne občutljivosti do neobčutljivosti (Zhang idr., 2011; Dai idr., 2012; Liang in Li, 2012; Pan idr., 2012; Niu idr., 2020). Številni raziskovalci navajajo, da neprimerne odločitve glede prostorske rabe vplivajo na funkcionalnost ekološko občutl- jivih območij (Su idr., 2011; Dai idr., 2012; Butt idr., 2019; Niu idr., 2020). Sodobno prostorsko načrtovanje bi moralo vključevati nove pristope, kot je analiza ekološke občutljivosti, ki zmanjšujejo uničevalne posledice človeških dejavnosti (Stei- ner idr., 2000; Liang & Li, 2012; Leman idr., 2016). Zaradi neoliberalne politike sta nepremičninski in gradbeni sektor v prvem desetletju 21. stoletja v Turčiji postala ključni področji, ki pospešujeta gospodarsko rast (Balaban, 2012), posledično pa je načrtovalski proces postal eden izmed najpomembnejših orodij, ki javni sektor usmerjajo pri izvajanju omenjenega mo- dela rasti v mestih (Öktem Ünsal, 2023). V tem pogledu bi lahko rekli, da je načrtovalski sistem v Turčiji vzpostavil ravno- vesje med trgom in javnimi interesi (Salata idr., 2022). Opisani model rasti, podprt z načrtovanjem in drugimi dejavniki, kot je nejasna pristojnost pri načrtovanju in revidiranju načrtov, povzroča širjenje mestnih območij in degradacijo okolja ter ne upošteva ekološko občutljivih območij v mestih. Avtorica v članku določi ekološko občutljiva območja in jih primerja z urbanističnim načrtom, na podlagi česar opredeli neskladja med prostorskimi odločitvami, predstavljenimi v načrtu, in ekološko občutljivostjo ter predstavi model analize ekološke občutljivosti, ki lahko olajša odločanje na področju prostorskega načrtovanja. uiiziv-34-2-2023_02.indd 16 11. 12. 2023 16:44:18 Urbani izziv, letnik 34, št. 2, 2023 17Večfaktorska analiza občutljivosti območij kot podlaga za prostorsko načrtovanje v Izmirju, Turčija 2 Gradivo in metode 2.1 Opis proučevanega območja Raziskava se osredotoča na Izmir, tretje največje turško mesto po številu prebivalcev in stopnji urbanizacije (slika  1). Po- membno vlogo pri razporeditvi naravnega in grajenega okolja v njem ima morfološka zgradba mesta, ki se razteza na površini približno 12.012 km2. Na proučevanem območju so številni kopenski in vodni eko- sistemi. V Turčijo se že od petdesetih let 20. stoletja zgrinjajo migracijski valovi in ti vplivajo tudi na Izmir, ki se je v šestde- setih letih 20. stoletja začel hitro širiti, kar je povzročalo čedalje večje pritiske, zlasti na ekosisteme. Ker je za mesto značilna ve- lika ekološka raznovrstnost, so bila v upravnopravnem okviru vzpostavljena varstvena območja različnih statusov (območja zavarovane narave, krajinski parki, naravni spomeniki, območja iz Ramsarske konvencije, posebna varstvena območja in narav- na varovana območja različnih ravni), ki se upoštevajo tudi v prostorskih načrtih. V Turčiji se načrti sprejemajo na različnih ravneh in v različnih merilih. Na najvišji ravni so državni prostorski načrti, tem sle- dijo državni prostorski strateški načrti in urbanistični načrti v merilih 1 : 100.000 in 1 : 25.000, ki jih pripravlja Ministrstvo za podnebne spremembe, okolje in urbanizem. Poleg tega met- ropolitanske občine pripravljajo glavne urbanistične načrte v merilih 1 : 25.000 in 1 : 5.000, upravne enote na ravni okro- žij pa prostorske izvedbene načrte v merilu 1 : 1.000. Pregled načrtov in odločitev, ki so usmerjale prostorski razvoj mesta, kaže, da so bili po začetnem obdobju Turške republike sprejeti številni prostorski načrti, med njimi tudi leta 1973 glavni ur- banistični načrt za izmirsko metropolitansko območje v merilu 1  : 25.000. Načrt je veljal do leta 2002, v tem obdobju pa so bile sprejete tudi mnoge spremembe in dopolnitve v merilih 1 : 5.000 in 1 : 1.000. Leta 2007 je bil sprejet urbanistični načrt v merilu 1  :  100.000, ki je vključeval tudi območja Izmirja, Manise in Kütahye. Pripravila ga je centralna vlada, veljal pa je do leta 2011. Leta 2012 je bilo z zakonom št. 6360 mesto Izmir razglašeno za metropolitansko občino, leta  2014 pa je bila k njej priključena celotna provinca Izmir. Leta 2013 je metropo- litanska občina sprejela urbanistični načrt v merilu 1 : 25.000. Nov urbanistični načrt za območji Izmirja in Manise je bil pripravljen in sprejet leta 2014. Do zdaj je bil že večkrat spre- menjen, a še vedno velja. Javnost je bila do načrta kritična, saj ni bil pripravljen na podlagi najnovejših podatkov o območju, ki ga pokriva, pripombe pa so letele tudi na postopek njegove izdelave (TMMOB, 2020; Salata idr., 2022). Ta načrt je na vrhu načrtovalske hierarhije, ena njegovih največjih pomanj- kljivosti pa je, da ne upošteva ekološke občutljivosti območij. Slika 1: Lokacija proučevanega območja, varovanih območij narave in ključnih območij biotske raznovrstnosti (ilustracija: avtorica) uiiziv-34-2-2023_02.indd 17 11. 12. 2023 16:44:19 Urbani izziv, letnik 34, št. 2, 2023 18 2.2 Metode 2.2.1 Določitev enot za analizo ekološke občutljivosti Raziskava je potekala v petih fazah. V prvi fazi je avtorica proučevano območje razdelila na ekološke enote. V literaturi prevladujeta dve metodi določanja ekoloških enot. Prva temelji na prekrivanju območij v okviru izbranega parametra na podla- gi ocenjevalne lestvice, večinoma pa se uporablja v raziskavah, ki temeljijo na vektorskih podatkih (Mingwu idr., 2010; Zhang idr., 2011; Yilmaz idr., 2020). Pri drugi metodi se območje razdeli na različno velike celice. Večinoma se uporablja v razis- kavah z izključno rastrskimi podatki ali kombinacijo rastrskih in vektorskih podatkov (Dai idr., 2012; Leman idr., 2016; Hong idr., 2017; Butt idr., 2019; Niu idr., 2020). Avtorica je uporabila drugoomenjeno metodo, pri čemer je območje celotnega Izmirja pretvorila v rastrsko mrežo z velikostjo celic 500 × 500 m. Z navedeno metodo je namreč lahko pridobila podatke, ki so združljivi z merilom načrta, s katerim jih je na- meravala primerjati, kar je tudi glavni razlog za to odločitev. 2.2.2 Izbor parametrov za analizo V drugi fazi je avtorica izbrala parametre za analizo ekološke občutljivosti. Za objektivno presojo ekološko občutljivih ob- močij in točnost raziskave je zelo pomembno, da se izberejo primerni parametri in določijo stopnje presoje (Zhang idr., 2011; Leman idr., 2016). Poleg tega mora biti vsak parameter, ki ima pomembno vlogo pri določanju ekološke občutljivosti, določen na podlagi značilnosti proučevanega območja in ob- sega raziskave (Hong idr., 2017). Vsak parameter, ki ga je avtorica določila na podlagi že opravl- jenih raziskav in značilnosti območja, vključuje ekološke dejav- nike in procese (preglednica  1) kot glavni kategoriji presoje. Ekološki dejavniki so značilnosti (topograja, tla, mikroklima itd.), ki določajo občutljivost območij. Na to občutljivost vpli- va tudi oddaljenost od industrijskih območij, zato jo je avtori- ca vključila med proučevane dejavnike. Ekološki procesi, ki se spreminjajo, so opredeljeni kot ekološki cikli, ki potekajo na posameznem območju, nanje pa neposredno vplivajo ekološke značilnosti območja. Na posameznem območju lahko potekajo številni procesi, od inltracije vode v tla in erozije tal do kroženja ogljika, avtorica pa se je v raziskavi osredotočila na inltracijo vode in erozijo tal. Kategoriji ekoloških dejavnikov in ekoloških procesov je analizirala na podlagi devetih parametrov in 21 podparamet- rov, pri čemer je določila pet referenčnih vrednosti: 1 – zelo nizka občutljivost, 2 – nizka, 3 – povprečna, 4 – visoka in 5 – zelo visoka občutljivost. Referenčne vrednosti občutljivosti za vsak parameter je določila na podlagi izsledkov v literaturi (Mingwu idr., 2010; Zhang idr., 2011; Dai idr., 2012; Deng in Hu, 2012; Pan idr., 2012; Düzgüneş in Demirel, 2016; Le- man idr., 2016; Özhancı in Yılmaz, 2018; Alphan in Çoşkun Hepcan, 2019; Karadağ in Şenik, 2019; Niu idr., 2020; Yilmaz idr., 2020) in značilnosti proučevanega območja. Prvi proučevani podparameter je bil naklon. Večji ko je naklon, manj primerno je območje za uspevanje rastlin. Nakloni, ki otežujejo nastajanje prsti, negativno vplivajo na rast rastlin. Drugi proučevani podparameter je bila lega območij, ki prek vpliva na temperaturo in vlago vpliva tudi na občutljivost rast- lin. Severna pobočja, ki so osenčena, imajo gostejše rastlin- stvo ter so zaradi bolj vlažnih tal in večje vsebnosti organskih snovi v tleh manj ekološko občutljiva. Južna pobočja pa so toplejša in bolj suha, zaradi česar rastline tam slabše in manj pogosto rastejo ter so bolj občutljive na notranje in zunanje dejavnike (Sternberg in Shoshany, 2001). Pri podparametru nadmorska višina se stopnja občutljivosti zlasti za rastline viša glede na čedalje višjo nadmorsko višino in posledično čedalje nižjo temperaturo (Odum in Barrett, 2008). Pri parametru pridelovalna sposobnost zemljišč so referenčne vrednosti pri- pisane na podlagi stopenj občutljivosti posameznih razredov zemljišč glede na pridelovalno sposobnost. Prsti razreda I-II so primerne za kmetijstvo in so visoko občutljive, prsti razreda VII-VIII pa so manj občutljive. Pri podparametru skupine prsti so bile proučene značilnosti posameznih vrst prsti in njihova občutljivost na notranje in zunanje dejavnike. Avtorica je ekološko občutljivost mikroklimatskih parametrov določila na podlagi zmerno optimističnih podnebnih scenari- jev (RCP 4.5) za Izmir, predstavljenih v knjigi A Framework for Climate Change Resistant Cities: A Green Oriented Adaptation Guide (Alphan in Çoşkun Hepcan, 2019). Večja ko je spre- memba povprečne količine padavin, večja je občutljivost. Pod- parameter povprečne temperature je bil oblikovan na podlagi scenarija RCP 4.5, ob upoštevanju geografskih značilnosti ob- močij, na katerih se spremembe letne povprečne temperature večajo ali manjšajo. Avtorica je pri podparametru varstvena območja virov pitne vode proučila stopnjo občutljivosti območij z jezovi in rib- niki ter njihovih varstvenih pasov. Zaradi obsega raziskave je podparameter reke proučila samo na območjih rek z najviš- jo stopnjo občutljivosti. Pri podparametru naravni rezervati je analizirala vsa zavarovana naravna območja ter območja v 500- in 1.000-metrskem pasu okoli njih. V okviru podpara- metra indeks NDVI (tj. indeksa normalizirane razlike v ve- getaciji) je gostoto rastlinstva na območju raziskave določila na podlagi satelitskih posnetkov Landsat  2020. Bolj ko se vrednost indeksa približuje  1, večja je ekološka občutljivost. S. D. KAP YÜCEL uiiziv-34-2-2023_02.indd 18 11. 12. 2023 16:44:19 Urbani izziv, letnik 34, št. 2, 2023 19 Preglednica 1: Parametri in podparametri analize ekološke občutljivosti Parameter Podparameter Občutljivost Zelo nizka Nizka Povprečna Visoka Zelo visoka Dejavniki Topografija Naklon (v %) 0–5 5–10 10–20 20–30 > 30 Lega S SV–SZ Z–V JV–JZ J Nadmorska višina (v m) 0–100 100–200 200–500 500–1.000 > 1.000 Tla Razred pridelovalne sposobnosti zemljišč VII-VIII VI IV-V III I-II Skupine prsti – Hidromorfne prsti, regosoli Rjave, kostanjeve, rjave gozdne, rdeče sredozemske, rde- čerjave sredozem- ske in rdečkasto kostanjeve prsti, rendzine in vertisoli Rjave gozdne, koluvialne, rdečkasto rjave in organske prsti Aluvialne prsti Mikroklima Povprečna količina padavin (v mm) – – 50–150 150–200 > 200 Povprečna temperatura (v °C) – – 0,5 in 1 0,5 in −1 −2 in −1 Hidrologija Varstvena območja virov pitne vode – Velika oddalje- nost območja od virov pitne vode Srednja oddaljenost območja od virov pitne vode Majhna oddalje- nost območja od virov pitne vode Prisotnost virov pitne vode in 1. varstveno območje Reke – – – – Prisotne Poplavna območja – – – – Prisotna Habitati Naravni rezervati (m) – – 500–1.000 500 Prisotni Indeks NDVI 0,02 (nizek) 0,02–0,2 0,2–0,3 0,3–0,5 > 0,5 Vrstna različnost – – – – Prisotna Pokritost s krošnjami Zelo majhna Majhna Povprečna Velika Zelo velika Raba zemljišč Pokrovnost tal Mestna in podeželska naselja Njive Makija, vresje Gozd Mokrišča Oddaljenost od mesta (v m) – 5.000 1.000–2.000 500–1.000 500 Oddaljenost od vasi (v m) – – – 500–1.000 500 Ceste – – – – Prisotne Oddaljenost od območij kulturne dediščine in arheoloških najdišč (v m) – – 500–100 500 Območja kulturne dediščine in arheo- loških najdišč Oddaljenost od industrij- skih območij Industrijske cone – – – Manjša industrij- ska in skladiščna območja Urejene industrij- ske cone, predelo- valnice odpadkov, rudniki, bencinske črpalke Vetrne elektrarne – – – – Prisotne Procesi Infiltracija vode Zelo majhna Majhna Povprečna Velika Zelo velika Ohranjenost tal Zelo majhna Majhna Povprečna Velika Zelo velika Večfaktorska analiza občutljivosti območij kot podlaga za prostorsko načrtovanje v Izmirju, Turčija uiiziv-34-2-2023_02.indd 19 11. 12. 2023 16:44:19 Urbani izziv, letnik 34, št. 2, 2023 20 Med proučevanimi merili podparametra habitati je bila tudi vrstna pestrost. Podatki so bili pridobljeni samo za gozdove in ključna območja biotske raznovrstnosti v Izmirju (Eken idr., 2006). Ker podatki o vrstni pestrosti niso bili na voljo za ce- lotno proučevano območje, so bila za območja z zelo visoko ekološko občutljivostjo določena samo območja z naravnimi rezervati. Pri podparametru pokritost z drevesnimi krošnjami je ekološko občutljivost območij izračunala na podlagi deleža pokritosti tal s krošnjami dreves, pri podparametru pokrovnost tal pa na podlagi vrst rabe zemljišč na proučevanem območju. Podparametri oddaljenost od mesta, oddaljenost od vasi in oddaljenost od območja kulturne dediščine ali arheološkega najdišča so bili analizirani z vidika oddaljenosti območij od grajenega okolja. Bližje ko so grajenemu okolju, večja je njihova ekološka občutljivost. Tudi pri podparametru ceste se ekolo- ška občutljivost veča glede na to, ali so na območju ceste, saj te neposredno vplivajo na ekološke tokove. Pri podparametru oddaljenost od industrijskega območja so bila za ekološko ob- čutljiva določena območja z industrijskimi conami in vetrni- mi elektrarnami, ki neposredno vplivajo na okolje. Avtorica je obravnavala tudi inltracijo vode v tla in ohranjenost tal, pri čemer je območja z možno erozijo tal določila za ekološko ob- čutljiva. Nazadnje je občutljivost območij glede na posamezen parameter kartirala v programu ArcGIS 10.4. 2.2.3 Izračun uteži proučevanih parametrov Najpogostejša metoda določanja uteži je analitični hierarhični proces (AHP) (Dai idr., 2012; Liang in Li, 2012; Wang idr., 2014). Z njo odločevalci ali strokovnjaki primerjajo vse pare parametrov in oblikujejo hierarhijo. Utež vsakega parametra se določi na podlagi njegove relativne pomembnosti v primerjavi z drugimi parametri (Saaty, 1990). Primerjava temelji na oceni pomembnosti na lestvici od 1 do 9 (1 – enako pomemben, 9 – najbolj pomemben). Koecient uteži za vsak parameter se izra- čuna na podlagi števila uporabljenih parametrov. Avtorica je zato metodo AHP uporabila za določanje ekološko občutljivih območij in uteži vseh parametrov, ki jih je uporabila v raziskavi. Parno primerjavo parametrov sta opravila strokovnjaka, ki sta sodelovala pri projektu urbanistične preobrazbe Izmirja (Izmir Urban Transformation Roadmap). V nadaljevanju je avtorica uporabila metodo tehtane linearne kombinacije (angl. weighted linear combination, v nadaljevanju: WLC), ki je tudi najpogosteje uporabljena metoda v literaturi. Z njo je seštela tehtana povprečja vseh parametrov. pri čemer je WLC skupna občutljivost, wi je utež parametra i, xi je občutljivost parametra i, n pa je število parametrov. 2.2.4 Določanje združenih ekološko občutljivih območij V četrti fazi raziskave je avtorica na podlagi koecientov uteži, navedenih v preglednici  2, določila stopnje ekološko občutl- jivih območij. 2.2.5 Primerjava ekološko občutljivih območij in urbanističnega načrta v merilu 1 : 100.000 Avtorica je v zadnji fazi raziskave primerjala predhodno do- ločena ekološko občutljiva območja z urbanističnim načrtom v merilu 1 : 100.000. Osnovne prostorske odločitve v načrtu, ki neposredno usmerjajo prostorski razvoj mesta, vključujejo odločitve glede prostorskega umeščanja stanovanjskih naselij, industrijskih območij, urejenih industrijskih con, logističnih središč, javnih ustanov, za katere je potrebnega veliko pros- tora, in turističnih območij. Pridobljene podatke je najprej kvantitativno proučila na ravni province, nato pa še na ravni okrožij. Čeprav se upravne meje ne ujemajo z mejami narav- nih sistemov, je ekološko občutljiva območja v posameznih okrožjih primerjala z urbanističnim načrtom, da bi proučila sprejete prostorske odločitve. Na podlagi podatkov, pridob- ljenih na ravni posameznih okrožij, je določila tri glavna ali fokusna območja, na katerih se je ekološka občutljivost prosto- ra najmanj skladala s sprejetimi prostorskimi odločitvami. Pri določanju navedenih območij je upoštevala lokacijo okrožij, njihove povezave z mestnim središčem in vpliv načrtovalskih odločitev na prostorski razvoj. V skladu s fokusnimi območji je mogoče lažje ugotoviti, ali so prostorske odločitve primerne z vidika ekološke občutljivosti prostora. 3 Rezultati in razprava 3.1 Prostorska porazdelitev ekološko občutljivih območij v Izmirju Avtorica je v raziskavi glavne kategorije analize (tj. ekološke dejavnike in ekološke procese) utežila z uporabo metode AHP. Stopnja konsistentnosti je pri ekoloških dejavnikih znašala 0,10, kar je v še sprejemljivih mejah, ki jih je določil Saaty (1990). Parametre ekoloških procesov je določila na podlagi splošnih značilnosti proučevanega območja in drugih raziskav, predstavljenih v literaturi (Dai idr., 2012; Deng in Hu, 2012; Leman idr., 2016; Mingwu idr., 2010; Niu idr., 2020). Z zgoraj omenjeno metodo je za vsak parameter določila in kartirala območja ekološke občutljivosti (glej sliko 3 in preglednico 3). S. D. KAP YÜCEL uiiziv-34-2-2023_02.indd 20 11. 12. 2023 16:44:19 Urbani izziv, letnik 34, št. 2, 2023 21 Preglednica 2: Koeficienti uteži parametrov, uporabljenih v raziskavi Kategorija, utež Parameter Utež Podparameter Utež Ekološki dejavniki, 0,6 Topografija 0,07 Naklon 0,70 Lega 0,05 Nadmorska višina 0,23 Tla 0,15 Pridelovalna sposobnost 0,33 Skupine prsti 0,66 Mikroklima 0,06 Povprečna količina padavin 0,50 Povprečna temperatura 0,50 Hidrologija 0,26 Varstvena območja virov pitne vode 0,38 Reke 0,44 Poplavna območja 0,16 Habitati 0,35 Naravni rezervati 0,46 Indeks NDVI 0,14 Vrstna različnost 0,31 Pokritost s krošnjami 0,07 Raba zemljišč 0,04 Pokrovnost tal 0,07 Oddaljenost od mesta 0,50 Oddaljenost od vasi 0,19 Ceste 0,50 Oddaljenost od območij kulturne dediščine in arheoloških najdišč 0,07 Oddaljenost od industrij- skih območij 0,01 Industrijske cone 0,50 Vetrne elektrarne 0,50 Ekološki procesi, 0,4 Infiltracija vode 0,50 Ohranjenost tal 0,50 Slika  2: Občutljivost območij glede na ekološke dejavnike in procese: a) topografija, b) tla, c) mikroklima, d) hidrologija, e) habitati, f ) raba zemljišč, g) oddaljenost od industrijskih območij, h) infiltracija vode, i) ohranjenost prsti, j) uteženi ekološki dejavniki, k) uteženi ekološki procesi (ilustracija: avtorica) Večfaktorska analiza občutljivosti območij kot podlaga za prostorsko načrtovanje v Izmirju, Turčija a b c d e f g h i j k Uteženi ekološki dejavniki Uteženi ekološki procesiOddaljenost od industrijskih območij Infiltracija vode Ohranjenost prsti Hidrologija Habitati Raba zemljišč MikroklimaTlaTopografija uiiziv-34-2-2023_02.indd 21 11. 12. 2023 16:44:19 Urbani izziv, letnik 34, št. 2, 2023 22 Avtorica je nato prekrila karti obeh glavnih kategorij analize, na podlagi česar je pridobila skupno karto območij ekološke ob- čutljivosti (slika 3). Deleži območij z različnimi stopnjami eko- loške občutljivosti v provinci Izmir so predstavljeni v pregled- nici  4. Z vidika prostorske porazdelitve ekološko občutljivih območij na ravni okrožij imajo največ območij z zelo visoko ekološko občutljivostjo okrožja Urla (62,2 %), Çiğli (43,6 %) in Bayındır (34,3  %), največ območij z visoko občutljivostjo pa okrožja Karaburun (39,2 %), Karabağlar (31,1 %) in Çiğli (27,9 %). Po velikem deležu zelo visoko in visoko občutljivih območij izstopajo zlasti okrožja Urla (74,6 %), Çiğli (71,5 %) in Karaburun (62,3  %). Nekatera med njimi (Urla, Karabu- run, Karabağlar in Çiğli) vključujejo raznovrstna varovana območja, druga (npr. Bayındır) pa pomembno prispevajo k vodnemu krogu. Območja s povprečno stopnjo ekološke občutljivosti skupaj pokrivajo 268.310  ha ali 22,7  % celotne province. Čeprav so razpršena po vsej provinci, jih je največ v okrožjih Kınık (47,1  %), Balçova (35,9  %) in Menderes (33,3  %). Območja s to stopnjo občutljivosti (npr. industrijska, stanovanjska in turistična območja) imajo povprečne vrednosti analiziranih parametrov, prostorske odločitve na njih pa vplivajo na njih- ovo ekološko občutljivost. Zato je pomembno, da se prihodnje prostorske odločitve na teh območjih osredotočijo na ohran- janje narave in da se pri prostorskem umeščanju posamezne rabe zemljišč upošteva ravnovesje med ohranjanjem narave in prostorsko rabo. Nizko ekološko občutljiva območja so zgoščena v severnem in jugozahodnem Izmirju, natančneje v okrožjih Dikili (47,9 %) in Bergama (38,8 %) na severu in v okrožjih Beydağ (54,7 %) in Kiraz (41,4 %) na jugu. Večina ima zelo nizko občutljivost tal in habitatov ter nizko ali zelo nizko občutljivost ekoloških procesov. To kaže, da bi morale prostorske odločitve na teh območjih bolj upoštevati občutljivost posameznih predelov. Navedena območja bi bilo treba natančneje proučiti na nižjih prostorskih ravneh, prostorske odločitve pa bi morale izboljšati njihove okoljske značilnosti. Največ območij z zelo nizko ekološko občutljivostjo v provinci Izmir je v okrožjih (45,4 %), Narlıdere (44,3 %) in Gaziemir (38,4 %). Zlasti območja, na katerih prevladuje grajeno okol- je, nimajo večje vloge z vidika ekoloških procesov in nimajo varstvenega statusa. Čeprav so območja s to stopnjo ekološke občutljivosti primerna za gradnjo, bi morali biti zunanji posegi bolje urejeni s prostorskimi odločitvami, zaradi obsega raziska- ve, ki jo je opravila avtorica, pa bi bile za ta območja potrebne podrobnejše analize izbranih parametrov. Preglednica 4: Stopnje ekološke občutljivosti v provinci Izmir Stopnja občutljivosti Površina (v ha) Delež (v %) Zelo visoka 197.931 16,8 Visoka 218.365 18,5 Povprečna 268.310 22,7 Nizka 336.810 28,5 Zelo nizka 160.075 13,5 Preglednica 3: Ekološka občutljivost območij glede na parameter Občutljivost Zelo nizka Nizka Povprečna Visoka Zelo visoka Kategorija analize Parameter Površina (v ha) Delež (v %) Površina (v ha) Delež (v %) Površina (v ha) Delež (v %) Površina (v ha) Delež (v %) Površina (v ha) Delež (v %) Ekološki dejavniki Topografija 362.070 30,4 299.400 25,1 199.100 16,7 227.175 19,1 103.550 8,7 Tla 595.350 50,0 180.350 15,1 126.650 10,6 153.500 12,9 135.400 11,4 Mikroklima 642.650 53,9 127.000 10,7 87.725 7,4 193.825 16,3 140.100 11,8 Hidrologija 747.100 62,7 159.250 13,4 171.900 14,4 98.975 8,3 14.075 1,2 Habitati 596.325 50,1 182.200 15,3 245.575 20,6 48.025 4,0 119.175 10,0 Raba zemljišč 136.350 11,4 309.650 26,0 460.525 38,7 216.650 18,2 68.125 5,7 Oddaljenost od industrijskih območij 1.181.050 99,1 – – – – 1.125 0,1 9.125 0,8 Ekološki procesi Infiltracija vode 355.714 29,9 295.073 24,8 140.162 11,8 130.862 11,0 267.806 22,5 Ohranjenost tal 170.706 14,3 150.088 12,6 272.559 22,9 164.309 13,8 433.566 36,4 S. D. KAP YÜCEL uiiziv-34-2-2023_02.indd 22 11. 12. 2023 16:44:19 Urbani izziv, letnik 34, št. 2, 2023 23 3.2 Primerjava z urbanističnim načrtom v merilu 1 : 100.000 Avtorica je v programu ArcGIS  10.4 zemljevid ekološko ob- čutljivih območij prekrila z urbanističnim načrtom v merilu 1 : 100.000 (slika 4), pri čemer je proučila, s katerimi območji na načrtu se prekrivajo zelo visoko in visoko ekološko občutl- jiva območja. Ugotovila je, da je zelo visoko ali visoko občutl- jivih 69,6  % območij javnih ustanov, za katere je potrebnega veliko prostora, 10,3 % stanovanjskih območij, 48,6 % območij logističnih središč, 19,6 % urejenih industrijskih con, 8 % in- dustrijskih območij in 27,8 % turističnih območij (slika 5). Avtorica je nato stanje proučila še na ravni okrožij. Določila je tri fokusna območja, na katerih so se ugotovljene stopnje ekološke občutljivosti najmanj ujemale s sprejetimi prostorski- mi odločitvami. Pri tem je upoštevala lokacijo okrožij, njihove povezave z mestnim središčem in vpliv načrtovalskih odločitev na dinamiko prostorskega razvoja. Opredelila je tri fokusna območja: severni Izmir (okrožji Aliağa in Menemen), osrednji Izmir (okrožje Çiğli) in polotok (okrožja Çeşme, Karaburun in Urla). Na fokusnem območju severni Izmir je največje industrijsko območje v provinci Izmir. Prostorske odločitve glede umestitve industrijskih območij, razvidne iz urbanističnega načrta v me- rilu 1  : 100.000, so bile sprejete na podlagi načrtov manjšega merila (glavnih urbanističnih načrtov in prostorskih izvedbe- nih načrtov). Predvidena je tudi širitev industrijskih območij na okoliške površine. Na tem fokusnem območju se industrij- ske cone umeščajo v prostor brez upoštevanja njegove ekološke občutljivosti, na njem pa je skoraj polovica vseh industrijskih con v Izmirju, ki ležijo na območjih z zelo visoko ali visoko stopnjo ekološke občutljivosti. Avtorica je poleg tega ugotovila, da je 48,6 % logističnih središč v provinci umeščenih na območja z zelo visoko ali visoko stop- njo ekološke občutljivosti, od tega jih je 27,2  % v severnem Izmirju. Ker je navedeno fokusno območje zelo blizu mestnega središča, je na njem načrtovanih veliko stanovanjskih območij in logističnih središč, vendar se te načrtovalske odločitve ne ujemajo z ugotovljenimi stopnjami ekološke občutljivosti. To kaže, da urbanistični načrt temelji na merilih, ki ne upoštevajo ekoloških vidikov. Slika 3: Zemljevid ekološko občutljivih območij v provinci Izmir (ilustracija: avtorica) Večfaktorska analiza občutljivosti območij kot podlaga za prostorsko načrtovanje v Izmirju, Turčija uiiziv-34-2-2023_02.indd 23 11. 12. 2023 16:44:19 Urbani izziv, letnik 34, št. 2, 2023 24 S. D. KAP YÜCEL Slika  4: a) Zemljevid ekološko občutljivih območij, prekrit z urbanističnim načrtom v merilu 1 : 100.000, b) fokusna območja (ilustracija: avtorica) a b uiiziv-34-2-2023_02.indd 24 11. 12. 2023 16:44:20 Urbani izziv, letnik 34, št. 2, 2023 25 Na fokusnem območju osrednji Izmir so načrtovana predv- sem stanovanjska, logistična in industrijska območja, kar je v skladu z načrtovano selitvijo industrijskih in stanovanjskih območij bolj proti severu. To fokusno območje, ki leži severno od središča Izmirja, obsega samo eno okrožje, ki pa vključuje zelo visoko ali visoko ekološko občutljiva območja. Čeprav so na njih pomembni ekosistemi in zavarovani naravni predeli, je pritisk urbanizacije na okoliških območjih zelo velik, ekološke funkcije tamkajšnjih naravnih območij pa so močno ogrožene. Zelo visoko ali visoko ekološko občutljiva območja so v urba- nističnem načrtu opredeljena kot stanovanjska območja, logis- tična središča, urejene industrijske cone in druga industrijska območja. Navedeno kaže, da bi bilo treba tudi nezavarovana visoko ekološko občutljiva območja skrbno načrtovati, hkrati pa se ne bi smel spreminjati varstveni status že zavarovanih območij. Pri prostorskih odločitvah na fokusnem območju polotok izstopajo turistična območja in območja javnih ustanov, za katere je potrebnega veliko prostora. Pereča težava z vidika ekoloških funkcij so lokacije javnih gradbenih projektov, za katere je potrebnega veliko prostora na zelo visoko ali visoko ekološko občutljivih območjih. Celotno fokusno območje je visoko ekološko občutljivo, zlasti na nezavarovanih območjih, ki so pod močnim pritiskom zaradi turizma in gradnje počit- niških domov. To še zlasti velja za nezavarovana območja, ki so na urbanističnem načrtu v merilu 1  : 100.000 opredeljena za gradnjo, dober pokazatelj pritiskov gradbenega sektorja na tem območju pa so tudi spremembe stopenj varovanja naravnih območij, uvedene z zakonom št. 2863. Poleg urbanističnega načrta gradnji na varovanih območjih odpira prosto pot tudi odločba, v skladu s katero je bil del fokusnega območja določen za območje varstva in razvoja kulture in turizma. Za trajnostni razvoj varovanih območij je treba zaščititi visoko ekološko občutljive predele. Poleg tega bi bilo treba gradnjo preusmeriti na manj občutljiva območja. Za pravilne in učin- kovite prostorske odločitve je zato ključno upoštevanje stop- nje občutljivosti območij. Zemljevid ekološke občutljivosti ob pravilni uporabi zagotavlja tudi priložnosti za razvoj. Ekološko občutljiva območja se lahko varujejo s podrobno določitvijo namembnosti območij (npr. turističnih ali stanovanjskih ob- močij) v tekstualnem delu načrtov. Trenutno se lahko z upo- rabo zemljevida ekološke občutljivosti zavarujejo ekološko občutljiva območja, hkrati pa se lahko oblikujejo prostorske odločitve glede na opredeljene stopnje ekološke občutljivosti. Slika 5: Primerjava prostorskih odločitev na urbanističnem načrtu v merilu 1 : 100.000 s stopnjami ekološke občutljivosti (ilustracija: avtorica) Večfaktorska analiza občutljivosti območij kot podlaga za prostorsko načrtovanje v Izmirju, Turčija uiiziv-34-2-2023_02.indd 25 11. 12. 2023 16:44:20 Urbani izziv, letnik 34, št. 2, 2023 26 Za omenjena tri fokusna območja bi bilo zato treba ustrezno spremeniti že sprejete prostorske odločitve. Industrijske cone bi morali v urbanističnem načrtu na primer predvideti na nizko ekološko občutljivih območjih, razvoj turističnih in stanovanj- skih območij pa bi moral potekati v skladu s stopnjo njihove ekološke občutljivosti. Čeprav ima v provinci Izmir trenutno samo 10.95 % območij status varovanega območja, sta deleža zelo visoko (16,8 %) in visoko (18,5  %) ekološko občutljivih območij veliko večja. Med ta spadajo naravna območja z različnimi varstvenimi statusi in območja, ki nimajo varstvenega statusa, a so izjem- nega pomena z vidika ekoloških funkcij. Zaradi velike biotske raznovrstnosti so ključna za ohranjanje ekoloških vrednot in funkcij, zaradi zunanjih posegov, zlasti človeških dejavnosti, in neustreznih prostorskih odločitev pa jim grozi propadanje. Primerjava urbanističnega načrta v merilu 1  :  100.000 z zelo visoko ali visoko ekološko občutljivimi območji je pokazala, da sprejete prostorske odločitve ne upoštevajo ekološke zna- čilnosti posameznih območij. Za oblikovanje primernih pros- torskih odločitev na podlagi ekološke občutljivosti območij je zato treba celostno analizirati različne parametre. Zemljevid ekološko občutljivih območij daje podlago za popravke tre- nutno veljavnega urbanističnega načrta v merilu 1 : 100,000 in metropolitanskega urbanističnega načrta v merilu 1 : 25.000. 4 Sklep Avtorica je v raziskavi na primeru Izmirja proučevala neskladja med prostorskimi odločitvami v urbanističnem načrtu in ob- čutljivimi ekosistemi. Skladnost vsebine načrta z realno ur- bano dinamiko zagotavlja bolj trajnostna življenjska okolja. Po letu  2000 se je zaradi neoliberalne politike v Turčiji začel uveljavljati model gospodarske rasti, ki temelji na krepitvi grad- benega sektorja. Poleg tega veljavni urbanistični načrt, ki vklju- čuje provinco Izmir, ne temelji na metodoloških pristopih, ki bi omogočali ohranjanje okoljskih značilnosti posameznih ob- močij. Edina omejitev, ki jo zagotavlja zakonodaja, je določitev varstvenega statusa, neustrezne prostorske odločitve na nezava- rovanih območjih z visoko stopnjo ekološke občutljivosti pa se lahko odpravijo tudi v okviru urbanističnih načrtov. Določanje stopenj ekološke občutljivosti lahko usmerja prostorski razvoj in razkrije, katera območja bi bilo treba zavarovati. Avtorica je v raziskavi določila stopnje občutljivosti območja, ki ga pokriva urbanistični načrt, in opozorila na pomen spre- jemanja prostorskih odločitev na podlagi teh stopenj. Namesto modelov rasti, ki temeljijo na gradnji, so nujni bolj trajnostni pristopi h gospodarski rasti, kot so na primer modeli zelene rasti. Poleg tega je ključno izvajanje analiz, ki omogočajo celo- vitejše razumevanje ekoloških značilnosti posameznih območij (npr. analiz ekološke občutljivosti). Prostorske odločitve bi bilo treba uskladiti s stopnjami ekološke občutljivosti območij. V tem pogledu raziskava, predstavljena v tem članku, ponuja nov model analize ekološke občutljivosti, ki lahko izboljša odloča- nje na področju prostorskega načrtovanja, zlasti v državah v razvoju in drugje, kjer je to potrebno. Seher Demet Kap Yücel, Univerza za likovno umetnost Mimara Sinana, Fakulteta za arhitekturo, Oddelek za mestno in regionalno prostorsko načrtovanje, Istanbul, Turčija E-naslov: sdemet.yucel@msgsu.edu.tr Zahvala Študija je bila del raziskave ekoloških izgub, nevarnosti in tveganj v okviru projekta urbanistične preobrazbe Izmirja, ki ga je turško mi- nistrstvo za okolje, urbanizacijo in podnebne spremembe izvajalo v sodelovanju s centrom urbane prenove. Viri in literatura Almond, R. E. A., Grooten M., in Petersen, T. (ur.) (2020): Living planet report 2020 – Bending the curve of biodiversity loss. Gland, WWF. Alphan, H., in Çoşkun Hepcan, Ç. (2019): İklim değişikliğine dirençli kentler için bir çerçeve: Yeşil odaklı uyarlama kılavuzu. Izmir, İzmir Büyükşehir Belediyesi. Balaban, O. (2012): The negative effects of construction boom on urban planning and environment in Turkey: Unraveling the role of the public sector. Habitat International, 36(1), 26–35. doi:10.1016/j.habitatint.2011.05.003 Butt, M. A., Nisar, K., Mahmood, S. A., Sami, J., Qureshi, J., in Jaffer, G. (2019): Toward GIS-based approach for identification of ecological sensitivity areas: Multi-criteria evaluation technique for promotion of tourism in Soon Valley, Pakistan. Journal of the Indian Society of Remote Sensing, 47(9), 1527–1536. doi:10.1007/s12524-019-00971-1 Chi, Y., Zhang, Z., Gao, J., Xie, Z., Zhao, M., in Wang, E. (2019): Evaluating landscape ecological sensitivity of an estuarine island based on lan- dscape pattern across temporal and spatial scales. Ecological Indicators, 101, 221–237. doi:10.1016/j.ecolind.2019.01.012 Dai, X., Li, Z., Lin, S., in Xu, W. (2012): Assessment and zoning of eco-en- vironmental sensitivity for a typical developing province in China. Sto- chastic Environmental Research and Risk Assessment, 26(8), 1095–1107. doi:10.1007/s00477-011-0550-0 Deng, Y., in Hu, X. (2012): Eco-sensitivity evaluation and analysis of Hunan Martyr Park based on GIS. 2nd International Conference on Remo- te Sensing, Environment and Transportation Engineering, 1–5. Piscataway, NJ, IEEE. doi:10.1109/RSETE.2012.6260549 Dizdaroglu, D., in Yiğitcanlar, T. (2016): Integrating urban ecosystem sustainability assessment into policy-making: Insights from the Gold Coast City. Journal of Environmental Planning and Management, 59(11), 1982–2006. doi:10.1080/09640568.2015.1103211 Düzgüneş, E., in Demirel, Ö. (2016): Milli parkların koruma yapısının ekolojik duyarlılık analizi ile ortaya konması: Altındere vadisi milli parkı örneği. Kastamonu Üniversitesi Orman Fakültesi Dergisi, 16(1), 135–146. doi:10.17475/kujff.70305 Eken, G., Bozdoğan, M., İsfendiyaroğlu, S., Kılıç, D. T., in Lise, Y. (2006): Türkiye’nin Önemli Doğa Alanları. Ankara, Doğa Derneği. Forman, R. T. T. (1995): Land mosaics: The ecology of landsca- pes and regions. Cambridge, Cambridge University Press. doi:10.1017/9781107050327 S. D. KAP YÜCEL uiiziv-34-2-2023_02.indd 26 11. 12. 2023 16:44:20 Urbani izziv, letnik 34, št. 2, 2023 27 Hong, W., Guo, R., Su, M., Tang, H., Chen, L., in Hu, W. (2017): Sensitivity evaluation and land-use control of urban ecological corridors: A case study of Shenzhen, China. Land Use Policy, 62, 316–325. doi:10.1016/j.landusepol.2017.01.010 Huang, P. H., Tsai, J. S., in Lin, W. T. (2010): Using multiple-criteria decisi- on-making techniques for eco-environmental vulnerability assessment: A case study on the Chi-Jia-Wan Stream watershed, Taiwan. Enviro- nmental Monitoring and Assessment, 168(1), 141–158. doi:10.1007/s10661-009-1098-z IPBES (2019): Global assessment report on biodiversity and ecosystem services of the Intergovernmental Science-Policy Platform on Biodiversity and Ecosystem Services. Bonn, IPBES secretariat. doi:10.5281/zenodo.5657041 Jennings, M. D., in Reganold, J. P. (1991): A theoretical basis for mana- ging environmentally sensitive areas. Environmental Conservation, 18(3), 211–218. doi:10.1017/S0376892900022128 Karadağ, A. A., in Şenik, B. (2019): Landscape sensitivity analysis as an ecological key: The case of Duzce, Turkey. Applied Ecology and Enviro- nmental Research, 17(6), 14277–14296. doi:10.15666/aeer/1706_1427714296 Leman, N., Ramli, M. F., in Khirotdin, R. P. K. (2016): GIS-based integra- ted evaluation of environmentally sensitive areas (ESAs) for land use planning in Langkawi, Malaysia. Ecological Indicators, 61, 293–308. doi:10.1016/j.ecolind.2015.09.029 Liang, C., in Li, X. (2012): The ecological sensitivity evaluation in Yel- low River delta national natural reserve. CLEAN Soil, Air, Water, 40(10), 1197–1207. doi:10.1002/clen.201200051 McPhearson, T., Andersson, E., Elmqvist, T., in Frantzeskaki, N. (2015): Resilience of and through urban ecosystem services. Ecosystem Services, 12, 152–156. doi:10.1016/j.ecoser.2014.07.012 Mingwu, Z., Haijiang, J., Desuo, C, in Chunbo, J. (2010): The comparative study on the ecological sensitivity analysis in Huixian karst wetland, China. Procedia Environmental Sciences, 2, 386–398. doi:10.1016/j.proenv.2010.10.043 Ndubisi, F., DeMeo, T., in Ditto, N. D. (1995): Environmentally sensitive areas: A template for developing greenway corridors. Landscape and Urban Planning, 33(1), 159–177. doi:10.1016/0169-2046(94)02016-9 Niu, Q., Yu, L., Jie, Q., in Li, X. (2020): An urban eco-environmental sensitive areas assessment method based on variable weights combi- nation. Environment, Development and Sustainability, 22(3), 2069–2085. doi:10.1007/s10668-018-0277-x Odum, E. P., in Barrett, G. W. (2008): Ekolojinin temel ilkeleri. Ankara, Palme Yayıncılık. Öktem Ünsal, B. (2023): The regressive planning practice of private sec- tor planners under the pressure of political and market forces in Turkey. European Planning Studies, 31(2), 287–305. doi:10.1080/09654313.2022.2049217 Özhancı, E., in Yılmaz, H. (2018): Sensitivity analysis in landscape ecolo- gical planning; The sample of Bayburt. Bursa Uludağ Üniversitesi Ziraat Fakültesi Dergisi, 32(2), 77–98. Pan, F., Tian, C., Shao, F., Zhou, W., in Chen, F. (2012): Evaluation of eco- logical sensitivity in Karamay, Xinjiang, China. Journal of Geographical Sciences, 22(2), 329–345. doi:10.1007/s11442-012-0930-5 Powers, R. P., in Jetz, W. (2019): Global habitat loss and extinction risk of terrestrial vertebrates under future land-use-change scenarios. Nature Climate Change, 9(4), 4. doi:10.1038/s41558-019-0406-z Ritchie, H., in Roser, M. (2021): Biodiversity. Our World in Data. Dostopno na: https://ourworldindata.org/habitat-loss (sneto 9. 3. 2023). Večfaktorska analiza občutljivosti območij kot podlaga za prostorsko načrtovanje v Izmirju, Turčija Saaty, T. L. (1990): How to make a decision: The analytic hierar- chy process. European Journal of Operational Research, 48(1), 9–26. doi:10.1016/0377-2217(90)90057-I Salata, S., Özkavaf-Şenalp, S., in Velibeyoğlu, K. (2022): Integrating ecosystem vulnerability in the environmental regulation plan of Izmir (Turkey)—What are the limits and potentialities? Urban Science, 6(1), 1. doi:10.3390/urbansci6010019 Singh, R. K., Murty, H. R., Gupta, S. K., in Dikshit, A. K. (2012): An over- view of sustainability assessment methodologies. Ecological Indicators, 15(1), 281–299. doi:10.1016/j.ecolind.2011.01.007 Steiner, F., Blair, J., McSherry, L., Guhathakurta, S., Marruffo, J., in Holm, M. (2000): A watershed at a watershed: The potential for environmen- tally sensitive area protection in the upper San Pedro Drainage Basin (Mexico and USA). Landscape and Urban Planning, 49(3), 129–148. doi:10.1016/S0169-2046(00)00062-1 Sternberg, M., in Shoshany, M. (2001): Influence of slope aspect on Mediterranean woody formations: Comparison of a semiarid and an arid site in Israel. Ecological Research, 16, 335–345. doi:10.1046/j.1440-1703.2001.00393.x Su, S., Li, D., Yu, X., Zhang, Z., Zhang, Q., Xiao, R., idr. (2011): Assessing land ecological security in Shanghai (China) based on catastrophe theory. Stochastic Environmental Research and Risk Assessment, 25(6), 737–746. doi:10.1007/s00477-011-0457-9 TMMOB (2020): 07.07.2020 onay tarihli İzmir-Manisa planlama bölgesi 1/100.000 ölçekli çevre düzeni planı değişikliği değerlendirme raporu. Razi- skovalno poročilo. Izmir, TMMOB Şehir Plancıları Odası İzmir Şubesi. Tsou, J., Gao, Y., Zhang, Y., Genyun, S., Ren, J., in Li, Y. (2017): Evalua- ting urban land carrying capacity based on the ecological sensitivity analysis: A case study in Hangzhou, China. Remote Sensing, 9(6), 6. doi:10.3390/rs9060529 Wang, S., Ma, H., in Zhao, Y. (2014): Exploring the relationship between urbanization and the eco-environment: A case study of Beijing Tianjin Hebei region. Ecological Indicators, 45, 171–183. doi:10.1016/j.ecolind.2014.04.006 Xie, H., Yao, G., in Liu, G. (2015): Spatial evaluation of the ecological importance based on GIS for environmental management: A case study in Xingguo county of China. Ecological Indicators, 51, 3–12. doi:10.1016/j.ecolind.2014.08.042 Yilmaz, F. C., Zengin, M., in Tekin Cure, C. (2020): Determination of eco- logically sensitive areas in Denizli province using geographic informati- on systems (GIS) and analytical hierarchy process (AHP). Environmental Monitoring and Assessment, 192(9), 589. doi:10.1007/s10661-020-08514-9 Zhang, J., Wang, K., Chen, X., in Zhu, W. (2011): Combining a fuzzy matter-element model with a geographic information system in eco- -environmental sensitivity and distribution of land use planning. In- ternational Journal of Environmental Research and Public Health, 8(4), 4. doi:10.3390/ijerph8041206 uiiziv-34-2-2023_02.indd 27 11. 12. 2023 16:44:20