Jože Ramovš
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ
IN KAKOVOSTNA STAROST
Izhajamo iz človeške potrebe po kakovostni
starosti in iskanju vloge socialnega dela pri
skrbi zanjo. Vprašanje je aktualno za dana-
šnje socialno delo zlasti zaradi priprave
stroke na bližnjo prihodnost ob dejstvu, da
se zahodne družbe — slovenska seveda prav
tako — hitro starajo (Olson 1994). Že danes,
ko je na primer pri nas okrog 13% starih
ljudi, je njihov delež najvišji v zgodovini. V
naslednjih petindvajsetih letih se bo število
starih ljudi dvignilo na več kakor petino
prebivalstva, to pa bo eden najtežjih kro-
ničnih in epidemičnih socialnih problemov
doslej.
Socialno delo ima na gerontološkem
področju dva zaostanka. V preteklih deset-
letjih se je izogibalo dela s starimi ljudmi,
tako da se je začelo šele v zadnjem času po-
svečati sistematičnemu razvijanju socialne
gerontologije. Drugi zaostanek je vsebinski:
socialno delo je bilo — podobno kakor
druge antropološke vede — pozorno samo
na nekatere človeške razsežnosti, navadno
na družbeno ali pa na duševno. Za kakovost-
no starost pa je nujna pozornost na celot-
nega človeka. Zato se v tem članku najprej
zaustavljamo ob integralni antropologiji
kot izhodišču za sodobno socialno geronto-
logijo, iz katere med drugim izhaja tudi po-
vezanost vseh treh generacij v eno celoto.
Osrednji del članka govori o konceptu
kakovostne starosti, izhajajoč iz človeških
potreb, v njegovem zadnjem delu pa bomo
okvirno prikazali samopomoč kot primer-
no pot h kakovostni starosti v prihodnje ter
pomembno vlogo socialne stroke, ki naj bi
ponujala ljudem pomoč za samopomoč in
samoorganizacijo pri pripravi na kakovost-
no starost in skrbi zanjo.
INTEGRALNA ANTROPOLOGIJA -
IZHODIŠČE ZA SOCIALNO GERONTOLOGIJO
Temeljno znanstveno spoznanje pokojnega
Antona Trstenjaka je, da je antropologija
temelj vsake znanosti o človeku; vsebujejo
ga vsaTrstenjakova dela, posebej razčlenju-
jejo pa njegove tri sistematične antropolo-
gije (Trstenjak 1968; 1985; 1988). To spo-
znanje je samoumevno, saj je tudi izrečeno
kot tavtologija. Vendar pa je zelo aktualno,
saj so bili v preteklih desetletjih splošno
uveljavljeni redukcionistični pogledi na
človeka ter pristopi pri delu z ljudmi in za-
nje v vseh antropoloških vedah in strokah:
v družboslovnih predvsem sociologizem ali
psihologizem, v medicini pa biologizem.
Specifično človeške razsežnosti so vse vede
in stroke bolj ali manj obšle.
Ob koncu 20. stoletja je splošni trend vse
bolj celostno, holistično in sitemsko gle-
danje na stvarnost. V naravoslovju je že dalj
časa udomačeno, tako da je postalo že del
splošne ekološke zavesti, v družboslovju pa
prihaja do tega pozneje, tako da se celostni
pogled na človeka kristalizira šele zadnje
čase pri vidnejših mislecih. »Zeleni« čut za
skladno upoštevanje vseh človekovih raz-
sežnosti se v gledanju na človeka in na med-
človeške odnose pojavlja šele pri zelo ozave-
ščenih posameznikih, ki pa tudi nimajo na
voljo primerne »tehnologije« za uresniče-
vanje temu ustreznega vedenja v sodobnih
razmerah (Ramovš 1995a). Med znanimi
psihologi je posvečal izrecno pozornost
celostnemu gledanju na človeka Viktor E.
Franki (1905-1997), ki je znan po tridimen-
zionalnem konceptu človeka (Franki 1971),
med našimi znanstveniki pa Anton Trste-
315
JOŽE RAMOVŠ
njak (I9O6-I996), ki je bil že po svoji pro-
fesionalnoti večdisciplinaren (filozof,
teolog, psiholog, psihotrapevt), življenjsko
pa najbolj predan celostni antropologiji.
Gerontologija je bila večinoma biologi-
stično somatizirana, pozorna le na zdravje
v starosti, ali pa ekonomsko sociologizirana,
pozorna samo na materialno preskrbljenost
starih ljudi. Po teh redukcijah se zdi, da pri-
haja v ospredje potreba po antropologi-
zaciji gerontologije, ali z drugimi besedami,
potreba, da na starega človeka gledamo v
luči sistemske celovitosti vseh razsežnosti,
ki so lastne človeku. Gre torej za menjavo
paradigne, kakor jo Franc Pediček razčle-
njuje za pedagoško področje, ki potrebuje
po obdobjih psihologizacije in sociologi-
zacije novo paradigmo antropologizacije
(Pediček 1992; 1994). Socialna geronto-
logija se temu približuje zlasti z interdisci-
plinarnim pristopom, zato so novejša dela
navadno zbirka številnih avtorjev (Red-
burn, McNamara 1998).
Sistemsko celostni ali holistični pogled
na človeka, ki ga razvijamo na temelju Trste-
njakove integralne antropologije v antropo-
higieni (Ramovš 1990, 1996), upoševa:
•	vse človekove razsežnosti, ki se kažejo
v prečnem preseku slehernega trenutka
življenja,
•	vsa obdobja življenja, ki jih prehodi
človek v razvoju od spočetja do smrti in
•	iskanje ravnotežja pri nihanju v te-
meljni, to je količinsko kakovostni človeški
polarnosti.
Oglejmo si vsakega od teh treh vidikov
celostne, sistemske ali holistične podobe
človeka.
ŠESTDIMENZIONALNI MODEL CELOSTNE PODOBE
ČLOVEKA V PREČNEM PRESEKU
Šestdimenzionalni model celostne podobe
človeka smo razvili v antropohigieni za po-
trebe preventivnega in terapevtskega dela.
Izhajali smo iz osnovne tridimenzionalne
podobe človeka v psihoterapiji Viktorja E.
Frankla (1971: 30-35) in jo dopolnili s tremi
sestavljenimi razsežnostmi. Po tem modelu
je torej človek nedeljiva celota, ki jo se-
stavlja šest razsežnosti.
1.	Biofizikalna ali telesna razsežnost je
osnova vseh višjih razsežnosti in skupni
imenovalec človeka z drugo živo in neživo
naravo. V telesno razsežnost sodi organi-
zem z organi in organskimi sistemi, pre-
snova in rast, razmnoževanje, zdravljenje in
celjenje. Dinamični ali energetski potencial
biofizikalne razsežnosti so vse organske
potrebe in fizikalno-kemijske zakonitosti, ki
jim je podvržen človek enako kakor vsa
druga živa in neživa narava.
2.	Psihična ali duševna razsežnost je
komunikacijska izmenjava med človekom
in okoljem na temelju razvitega živčnega
sistema, ki je človeku skupen zlasti z višje
razvitimi sesalci. V duševno razsežnost sodi
zaznavanje okolja in sebe s čutili, intelek-
tualna predelava informacij, čustvena barva
dogajanja v zavesti, spomin, navade, obna-
šanje; vse to na zavedni in nezavedni ravni.
Dinamični ali energetski potencial psihične
razsežnosti so vse človekove duševne po-
trebe.
3.	Noogena ali duhovna razsežnost je
človekovo samoprepoznavanje in njegova
zavestna orientacija v ekološki celoti pro-
storsko-časovne stvarnosti. Njeni glavni last-
nosti sta svoboda odločanja in odgovornost
za svoje odločitve, kar predpostavlja zmo-
žnost prepoznavanja več stvarnih možnosti
in vrednostno orientacijo med njimi. Dina-
mični ali energetski potencial noogene
razsežnosti so človekove duhovne potrebe,
zlasti potreba po svobodi.
4.	Medčloveško-družbena razsežnost. Va-
njo sodijo povezave med ljudmi na ravni
temeljnih odnosov in parcialnih razmerij v
temeljnih človeških skupinah in vsa razmer-
ja v družbi. Dinamični ali energetski poten-
cial medčloveško družbene razsežnosti je
človeška potreba po soljudeh, komunikaciji
in sožitju z drugimi, z vso ambivalentnostjo
privlačevanja in odbojnosti med ljudmi.
5.	Zgodovinsko-kulturna razsežnost ob-
sega človekov individualni ali ontogenetski
razvoj od spočetja do smrti in vrstni ali filo-
genetski razvoj človeštva od hominizacije
naprej. Ker temelji razvoj na človekovi učlji-
vosti in ustvarjalnosti, lahko zgodovinsko
kulturno razsežnost opazujemo na dejanski
človekovi učljivosti in ustvarjalnosti ali pa
na doseženem napredku. V tej razsežnosti
316
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNA STAROST
temelji tudi delitev človeškega življenja na
tri glavna obdobja, mladost, srednja leta in
starost, in družbe na tri generacije, mlado,
srednjo in staro. Človek sprejme v mladost-
nem obdobju iz nakopičenega kulturnega
zaklada vsa glavna spoznanja in izkušnje
dvomilijonske zgodovine človeštva, pride
zlasti v srednjih letih z delom in ustvar-
jalnostjo do novih spoznanj in izkušenj, ki
jih že sproti — dozorele pa v starosti vse do
smrti — predaja soljudem in tako vdela v
kulturni zaklad ter zgodovinski spomin.
Dinamični ali energetski potencial zgodo-
vinsko kulturne razsežnosti je človekova
potreba po razvoju in napredku, po učenju
in ustvarjalnosti.
6. Eksistencialna ali bivanjska razsežnost
pa je človekovo spraševanje, kaj je smisel
posameznega dejanja, trenutka ali situacije
v okviru ekološke ali sistemske celote re-
sničnosti, njegovo iskanje smisla večjih
obdobij svojega življenja in smisla življenja,
zgodovine in celotne stvarnosti. Dinamični
ali energetski potencial eksistencialne
razsežnosti je človekova volja do smisla.
Prvi dve od navedenih razsežnosti sta
človeku skupni s celotno naravo in vsemi
živimi bitji (biofizikalna) ali vsaj najvišje
razvitimi živalmi (psihična), medtem ko so
noogena med osnovnimi tremi in vse tri
sestavljene razsežnosti izvirno človeške,
značilne samo zanj.
Dinamični ali energetski potencial je
osnova značilnih potreb v vsaki razsežnosti.
V vseh šestih razsežnostih motivirajo po-
trebe človeka k iskanju možnosti za njihovo
zadovoljitev. Zadovoljitev človeških potreb
v vseh razsežnostih pa z drugimi besedami
pomeni opravljanje človekovih življenjskih
nalog ali kakovostno človeško življenje.
Vseh šest razseženosti je nedeljivo
vtkanih v sleherno človekovo doživljanje in
ravnanje skozi vse življenje. Seveda delujejo
nekatere zmožnosti že od trenutka člove-
kovega spočetja, druge pa se vključujejo v
razvoj pozneje, zlasti med nosečnostjo ter
v zgodnejših otroških in mladostniških
letih. Dejstvo je, da se človek razvija vse
življenje, prav do smrti. Razvojni psihologi
so večinoma obravnavali razvoj samo do
konca mladostništva, ker so imeli pred očmi
le telesno in duševno razsežnost.
Celostna šestdimenzionalna podoba člo-
veka daje socialni gerontologiji teoretsko
podlago za razumevanje vseh potreb, s tem
pa tudi možnosti in nalog v starosti.
MODEL TREH OBDOBIJ ŽIVLJENJA
V ČLOVEKOVEM VZDOLŽNEM RAVZOJU
Model treh obdobij življenja v človekovem
vzdolžnem razvoju od spočetja do smrti je
drugi bistveni vidik sistemsko celostnega
ali holističnega pogleda na človeka. Z vidika
integralne antropologije prehodi človek v
življenju tri obdobja: mladost, srednja leta
in starost.
1.	Mladost je razvojno obdobje človeka
od spočetja do samostojnosti. V tem obdob-
ju telesno dozori za razmnoževanje, v osno-
vi pa se vključijo v delovanje tudi vse druge
razsežnosti. Glavna naloga mladostnega
obdobja je zdrava rast in temeljno učenje.
Oboje se zraste v zmožnost za samostojno
lastno družino in delo. Danes se mladostno
obdobje čedalje bolj podaljšuje, njegova
povprečna meja je v naših civilizacijskih raz-
merah že prešla petindvajseto leto starosti.
2.	Srednja leta so obdobje, ko ljudje ro-
dijo in odgojijo svoje potomstvo (naslednjo
generacijo) in proizvodno delajo za preži-
vetje sebe, mlade in stare generacije. V naši
civilizaciji sovpada to obdobje s službenimi
leti do redne upokojitve.
3.	Starost pa je obdobje, ko človek prepu-
šča skrb za materialni razvoj naslednji gene-
raciji, sam pa ob nadaljnji aktivnosti člove-
ško dozori do polne samouresničitve. Svoja
zrela življenjska spoznanja in izkušnje zmo-
re predati neposredno soljudem ali posred-
no kulturi. Dejavno kljubuje starostnemu
usihanju in boleznim, če pa to ni mogoče,
oboje sprejema v svoj življenjski svet, vključ-
no s smrtjo, ki je zadnji mejnik življenja.
Za socialno gerontologijo je pomembno,
da razlikujemo tri starosti:
•	kronološko, ki jo pokaže rojstni datum
(tretje življenjsko obdobje se v modernih
družbah začenja z napolnjenim 65. letom
življenja),
•	funkcionalno, ki se kaže v tem, koliko
človek zmore samostojno opravljati temelj-
na življenjska opravila, in
317
JOŽE RAMOVŠ
•	doživljajsko, ki se kaže v tem, kako
človek sprejema in doživlja svojo starost in
vse, kar je povezano z njo.
Vsako od treh obdobij življenja se seveda
deli na več podobdobij. Mladost je zelo
dinamično obdobje in njeni posamezni deli
so med seboj zelo različni. Razvojna psiho-
logija se je posvečala zlasti mladostnemu
razvoju človeka. Različni razvojni psihologi
delijo mladostno obdobje pod določenim
vidikom v različno število podobdobij; Erik
Erikson na primer v šest (Erikson 1966).
Mladostni razvoj je najbolj raziskan in opi-
san, medtem ko se razvoja človeka v sred-
njih letih in v starosti razvojni psihologi
večinoma sploh ne dotaknejo. Med redki-
mi, ki so razvojno shemo raztegnili skozi vse
človekovo življenje, sta že omenjeni Erikson
in Daniel Levinson (1978). Toda tudi Erik-
son, ki ima za integralno antropologijo po-
srečen pristop, se daleč največ posveča mla-
dostnemu obdobju, ki ga deli, kot rečeno,
v šest podobdobij, medtem ko srednjim le-
tom in starosti dodeli po eno samo obdobje.
Zaradi razlik v poteku njihovega trajanja
je treba vsekakor razdeliti na podobdobja
tudi obdobje srednjih let in starosti. Zdi se,
da je za splošne namene ustrezna delitev
vsakega na tri podobdobja glede na krono-
loško in funkcionalno starost.
Srednja leta delimo v:
•	zgodnja srednja leta od 26. do 35. leta;
to je navadno čas priprave in začetkov
lastne družine z majhnimi otroki, odhoda
iz rodne družine in uvajanja v poklicno delo
oziroma službo,
•	osrednja srednja leta od 36. do 50. leta
s šolskimi otroki do njihovega osamosva-
janja in čas poklicno službenega vrhunca,
•	pozna srednja leta od 51. do 65. leta,
za katera je po navadi značilno, da so otroci
že samostojni, čeprav dokaj pogosto živijo
še pri starših; poleg tega je to čas postopne
priprave na upokojitev, v številnih primerih
so ljudje že upokojeni, nekateri že ovdoveli.
Starost pa delimo v:
•	zgodnje starostno obdobje od 66. do
75. leta, ko se človek privaja na upokojensko
svobodno življenje, po navadi je dokaj zdrav
in trden ter živi zelo dejavno,
•	srednje starostno obdobje od 76. do
85. leta, v katerem se privaja na upadanje
svojih moči in zdravja, večinoma mu umre
partner in naglo izgublja vrstnike,
•	pozno starostno obdobje po 86. letu
starosti, ko postaja kot prejemnik pomoči
nemi učitelj zadnjih temeljev človeškega
dostojanstva za mlajši dve generaciji, sam
pa opravlja zadnje naloge v življenju.
Z doživljajskega vidika pa je lahko človek
enako mladostno svež v vseh starostnih ob-
dobjih vse do trenutka smrti, če je seveda
pri polni zavesti in dovolj osebnostno zrel.
Vsak pozna stare ljudi, ki v poznih letih
življenja niso manj mladostni, kakor so bili
v mladosti in v srednjih letih. Doživljajska
starost je pri starem človeku ogledalo do-
življanja sebe, drugih in sveta v prejšnjih
obdobjih življenja, in s tega vidika povsem
drži slovenski pregovor: kakršno življenje,
taka smrt.
V današnji civilizaciji je starost tabui-
zirana, podobno kakor je bil pred tem zače-
tek življenja s spolnostjo. Iz tega izhajajo
štiri vrste množične patologije v stališčih
in ravnanjih glede starosti:
•	med generacijami ni povezanosti,
•	stara generacija ne sprejema svoje sta-
rosti,
•	stari ljudje so marginalizirani v družbi,
•	srednja generacija zanemarja pripravo
na lastno starost.
Ob dejstvu, da bo v prvih dveh deset-
letjih 21. stoletja prišlo do izjemno poveča-
nega deleža starega prebivalstva v družbi
— z manj kakor 8 odstotkov starejših od 65.
let bo v obdobju enega človeškega življenja
prišlo do 20 odstotnega deleža —, je nujna
detabuizacija in s tem povezana spremem-
ba omenjenih patoloških trendov v današ-
nji družbi.
Poznavanje in upoštevanje vseh obdobij
življenja v človekovem vzdolžnem razvoju
od spočetja do smrti daje socialni geronto-
logiji teoretsko podlago za razumevanje sta-
rega človeka iz njegove osebne življenjske
zgodovine, prav tako pa za razumevanje
posebnosti in medsebojne komplementar-
nosti vseh treh generacij, o čemer bomo
posebej govorili, saj je za model medgenera-
cijskih skupin za kakovostno starost, ki ga
razvijamo, značilno prav postmoderno
medgeneracijsko povezovanje.
318
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNA STAROST
ISKANJE RAVNOTEŽJA PRI NIHANJU
V KOLIČINSKO KAKOVOSTNI
ČLOVEŠKI POLARNOSTI
Tretji bistveni vidik sistemsko celostnega ali
holističnega pogleda na človeka je nenehno
iskanje ravnotežja pri nihanju v količinsko
kakovostni človeški polarnosti. Z vidika
integralne antropologije in antropohigiene
je človek bitje, ki nenehno niha med šte-
vilnimi polaritetami v vsaki od šestih razsež-
nosti, na primer med zdravjem in boleznijo,
blaginjo in revščino, veseljem in žalostjo,
navdušenjem in malodušjem, svobodo in
ujetostjo, med osamo in medčloveško po-
vezanostjo, delom in počitkom, ustvarjal-
nostjo in omamnim regresom, uspehi in
porazi, med doživljanjem smisla in občut-
kom praznote... Za kakovost življenja je
pomembna človekova zmožnost, da lahko
v skladu z okoliščinami brez usodnih posle-
dic za svojo osebnost niha daleč proti ene-
mu ali drugemu polu in se pri tem vedno
vrača v osebnostno in medčloveško odnos-
no ravnotežje.
Temeljna človeška polarnost pa je ni-
hanje med količino in kakovostjo in iskanje
ravnotežja pri tem. Kaj to pomeni?
Martin Buber je izhajal iz dejstva, da je
osnovna človekova determinanta odnosna
povezanost, ta pa ima dve temeljni obliki:
neosebno razmerje jaz-ono in osebni odnos
jaz-ti (Buber 1999). Podobno je ugotavljal
Erich Fromm, da sta temeljni usmeritvi člo-
veka »imeti« in »biti« (Fromm 1976). V Trste-
njakovih antropoloških delih je rdeča nit
razločevanje med količinskim ali kvanti-
tativnim vidikom pri človeku, ki mu je v
osnovi skupen z ostalo naravo, in kako-
vostjo ali kvaliteto, po kateri se dviga na
specifično človeško raven.
V tem smislu bi lahko navajali klasične
filozofske ali sodobne odnosne avtorje, ki
s tega ali onega vidika ugotavljajo temeljno
človekovo polarnost med usmerjenostjo v
količinsko merljive in oprijemljive cilje, ki
mu omogočajo vsakdanje preživljanje, in v
kakovost človeškega življenja kot celote, ki
ni količinsko merljiva, temveč osebno
doživljajska kategorija (Ramovš 1990a).
Količinski pol je človekov delavnik, z
njim si zagotavlja materialno osnovo za
življenje, kakovostni pol je človekov praz-
nik, z njim si oblikuje raven svoje samoures-
ničitve, osebne sreče, medčloveških odno-
sov in spoštovanja pri ljudeh.
Količinski pol je porabnim njegovi dose-
žki se dobesedno sproti porabljajo, presnav-
Ijajo in kvarijo, kakovostni pol je presežni,
njegovi dosežki ostajajo neuničljivo shra-
njeni v kašči človekove osebne izkušnje, jav-
nega spomina nanj, zlasti pa v obliki uresni-
čenih nalog na svetu, tudi ko je že mrtev.
Poznavanje in upoštevanje človekovih
nihanj med številnimi polaritetami, zlasti
med količinskim polom delavnika in kako-
vostnim polom praznika, daje socialni gero-
ntologiji teoretsko podlago za razumevanje
dinamičnosti starostnega obdobja življenja,
ko se smisel preveša od količinske skrbi za
imetje k človeški samouresničitvi v osebno-
stni kakovosti.
VSE TRI GENERACIJE
SO ENA SISTEMSKA CELOTA
Razčlenitivi ene same celote človeškega
življenja v tri glavna obdobja odgovarja na
družbeni ravni delitev prebivalstva v tri
generacije, mlado, srednjo in staro. Ustavili
se bomo ob temeljnem antropološkem
spoznanju o sistemski povezanosti vseh
treh generacij v celoto družbe.
V družbi vlada med generacijami dolo-
čena napetost, ki se lahko sprevrže v pravo
družbeno patologijo, na primer geronto-
kracijo, evtanazijo nemočnih starcev, zane-
marjanje otrok ipd. Manjše medgeneracij-
ske napetosti so v družbi normalen pojav,
vsaka večja medgeneracijska patologija pa
najprej škodi eni generaciji, nato pa se
njene škodljive posledice razširijo tudi na
ostali dve.
Temeljno medsebojno razmerje gene-
racij je njihovo komplementarno dopol-
njevanje, ki je osnovno gibalo človeškega
razvoja.
Komplementarno dopolnjevanje gene-
racij izhaja iz njihovih naravnih značilnosti.
Poglejmo to na primeru prve in tretje
generacije.
Temeljni smisel prvega obdobja življenja
je, da otrok odraste v zrelega, samostojnega
319
JOŽE RAMOVŠ
in uravnovešenega odraslega človeka. Da se
to zgodi, potrebuje otrok - tako majhen ka-
kor mladostnik — veliko investicijo vlože-
nega časa, človeških čustev in osebnih živ-
ljenjskih izkušenj od starejših dveh genera-
cij. Kako je z razpoložljivim časom, čustvi
in življenjsko izkušnjo srednje generacije?
Srednja generacija po svojem temeljnem
poslanstvu rojeva potomstvo in dela za
preživetje vseh treh generacij, zato ima zelo
malo časa za otroke in mladino. Prav tako
nima dovolj čustev za potrebe prve gene-
racije. Veliko se jih ji zgubi v neplodnih
intrapsihičnih in odnosnih konfliktih in
zgrešenih čustvenih naložbah. Srednji
generaciji primanjkuje čustev celo za lastne
medsebojne odnose, ki so temeljna vzgojna
determinanta za mlado generacijo.
Življenjska izkušnja pa dozoreva šele po
prestani krizi srednjih let in v starosti.
Navadno se v starosti človekova izkušnja
izčisti do stopnje življenjske modrosti, ki je
potrebna za medgeneracijsko prenašanje
zgodovinskega spomina in kulture.
Srednja generacija, ki je seveda primarna
v starševski vlogi do prve generacije, torej
sama ne more povsem zadostiti njenim raz-
vojnim potrebam. Komplementarno dopol-
nilo starševske generacije pri zadovolje-
vanju razvojnih potreb otrok in mladine je
tretja generacija. V čem?
Stara generacija ima — če seveda spreje-
ma svojo starost in jo živi kolikor toliko
smiselno in kakovostno — svobodno na
razpolago ves svoj čas. Del svojega časa so
babice in dedki od nekdaj posvečali vnu-
kom. Za čustva je značilno, da ostajajo sveža
tudi v starosti — »čustva ne poznajo skle-
roze«. V starosti dozorijo v smeri, kakor se
je človek oblikoval v srednjih letih. Otroci
občutijo pristna in zrela čustva, zato imajo
tako radi svoje dobre babice in dedke. Zlasti
pa dozori v starosti življenjska izkušnja.
Naše izkušnje pri prostovoljskem družab-
ništvu mladostnikov s starimi ljudmi nene-
hno presenečajo s tem, kako pristno se po-
veže mladostnik s starim človekom, ko se
spoznata in ujameta.
Tesen stik stare in mlade generacije je
torej življenjskega pomena za dober razvoj
prve generacije. Nič manj pa ni pomemben
za tretjo generacijo.
Mlada generacija je polna življenja, pre-
šerno razposajena, zvedavo radovedna, s
svojimi pogledi je na čelu razvoja, pred njo
so vse življenjske možnosti. V nasprotju s
tem pa se star človek približuje koncu življe-
nja, njegove možnosti so vse bolj izčrpane,
čedalje bolj je neokreten. Ob tesnem stiku
z mladimi sodoživlja in vpija mladostne
razsežnosti življenja, da lahko svojo starost
živi polno in se bliža svojemu zatonu z upa-
njem v življenje. Šele ob stiku z otroci in
mladino se v starem človeku izkristalizira
temeljno življenjsko stališče: starost je po-
vsem drugačna, kakor sta bili mladost ali
srednja leta, vendar pa je enako smiseln del
življenja.
Podobno bi lahko analizirali tudi kom-
plementarnost srednje in stare generacije.
Stara generacija potrebuje srednjo — če
pomislimo samo na materialne potrebe —,
da z delom proizvaja vse potrebno za vsak-
danjo potrošnjo, da ji z mesečnimi prispev-
ki za pokojninsko zavarovanje omogoča
redno prejemanje pokojnine, da ji v zdravst-
venih, socialnih in drugih ustanovah opra-
vlja usluge, ki jih potrebuje, da kdo bolnega
ali onemoglega starega človeka oskrbuje.
Tudi v drugih razsežnostih so potrebe sta-
rega človeka v marsičem komplementarno
povezane s srednjo generacijo.
Povsem isto velja za srednjo generacijo.
Kolikšna je materialna pomoč upokojenih
staršev v gospodinjstvu in pri varstvu otrok,
občutijo tiste mlade družine, ki nimajo v
bližini nikogar od staršev; težko je rešljiv
že problem, kdo bi zVečer popazil na maj-
hne otroke, ko bi partnerja šla v gledališče...
Človek srednjih let ima nešteto potreb v
vseh razsežnostih, ki terjajo za svojo polno
zadovoljitev sodelovanje s tretjo generacijo.
Odločilna pa je eksistencialna potreba po
doživljanju smisla celote življenja, vključno
z doživljanjem smisla starosti, ki jo je mo-
goče prav zadovoljiti le z osebnim pozna-
njem starih ljudi, ki sprejemajo svojo starost
kot smiselni del življenja. Brez tesnega stika
s starim človekom v njegovem starostniš-
kem šarmu kakor tudi v njegovi predsmrtni
nebogljenosti se človek srednjih let ne
more pripravljati na lastno kakovostno
starost, kakor se otrok brez učitelja ne more
izšolati za poklic.
320
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNA STAROST
ČLOVEŠKE POTREBE - PRIMEREN PRISTOP
H KONCEPTU KAKOVOSTNE STAROSTI
Dober pristop k razumevanju človeka so
njegove potrebe, še zlasti pa je njihovo
poznanje pogoj za kakršno koli smiselno
delo z ljudmi in za ljudi.
Potrebe so temeljni mehanizmi živih
bitij, da se ohranjajo in napredujejo. Vsaka
potreba je informacija, kaj živo bitje tre-
nutno potrebuje za svoj obstoj in napredek,
obenem pa je motivacijska energija za dose-
go ali uresničenje tega. Živo bitje občuti ta
notranji energetski potencial kot napetost,
stisko ali nujo, dokler energija ni porab-
ljena, oziroma potreba zadovoljena.
V vsem živem svetu se odvija pojavljanje
in uresničevanje potreb samodejno in neza-
vedno po instinktih, človek pa se svojih po-
treb bolj ali manj zaveda in mora zavestno
iskati načine, kako jih bo zadovoljil. Vse-
kakor so potrebe tudi pri človeku glavna
motivacijska energija; stiska ob njihovi
nezadovoljenosti poganja osnovni socialni
imunski vzgib pri človeku, to je samopo-
moč (Ramovš 1992). Zadovoljevanje narav-
nih potreb, ki jih ima v vsaki od razsežnosti,
je pogoj za normalen človeški razvoj in
samouresničitev.
Utemeljitelji psihoterapij so večinoma
izhajali iz določene psihične potrebe in
njene frustracije, na primer Sigmund Freud
iz potrebe po užitku in njene zavrtosti ali
Alfred Adler iz potrebe po veljavi in ugledu
in njene blokade. Na potrebi, ki so jo imeli
v žarišču svoje pozornosti, so navadno
zgradili podobo človeka in svoj psihotera-
pevtski pristop.
Kakovost človeškega življenja se meri po
tem, v kolikšni meri in v kakšni medsebojni
skladnosti ima zadovoljene vse potrebe. Še
tako dobro zadovoljevanje nekaterih po-
treb ob zanemarjanju drugih pomembnih
potreb povzroča življenjske motnje, lahko
pa izniči vse zadovoljstvo obstoječe zadovo-
ljitve. Pogosto na primer opažamo pri starih
ljudeh, ki imajo idealno zadovoljene mate-
rialne potrebe, so zdravi in duševno zmo-
žni, da so popolnoma nezadovoljni, ker so
osamljeni in frustrirani na področju med-
človeških odnosov.
Pri velikem številu najrazličnejših člove-
ških potreb se najlažje orientiramo, če ima-
mo pred očmi vse njegove razsežnosti. V
vsaki od šestih razsežnosti, ki smo jih pri-
kazali zgoraj, ima človek specifične potre-
be, kot na primer:
•	v biofizikalni razsežnosti potrebe po
rasti, zdravju, hrani in tekočini, toploti,
gibanju itn.,
•	v psihični potrebe po informacijah,
užitku, varnosti, veljavi ipd.,
•	v noogeni potrebe po svobodi, odgo-
vornosti in življenjski orientaciji,
•	v medčloveško-družbeni razsežnosti
potrebe po temeljnih medčloveških odno-
sih in funkcionalnih razmerjih, po ugledu
v družbi, po smotrni organizaciji družbe in
redu v njej itd.,
•	v zgodovinsko-kulturni razsežnosti po
učenju, razgledanosti in napredovanju, po
ustvarjalnosti in delovni uspešnosti, po
predajanju svojih življenjskih spoznanj in
izkušenj drugim in v petrificiran kulturni
zaklad,
•	v eksistencialni razsežnosti pa ima člo-
vek zelo močno »voljo do smisla« (Franki),
to je, potrebo po doživljanju smisla posame-
znega trenutka ali posamezne situacije, v
kateri živi, posameznih razdobij v svojem
življenju in svojega življenja kot celote, pa
tudi splošneje po doživljanju smisla zgodo-
vine in celotne resničnosti.
Človeku se v slehernem trenutku pojav-
ljajo potrebe po določeni zakonitosti. Pred-
nostno hierarhijo potreb je ugotavljal že
klasik v psihološkem raziskovanju potreb
in utemeljitelj humanistične psihologije,
Abraham Maslow. Potrebe je razvrstil v
osnovne (biološke), njim pa sledijo potreba
po varnosti, potreba po ljubezni in pripad-
nosti, po ugledu in samospoštovanju, po-
vsem na vrhu vrednostne piramide pa je
potreba po samouresničitvi (Maslow 1954).
Višje človeške potrebe se prebudijo v glav-
nem šele potem, ko so nižje zadovoljene.
Značilnost nižjih bioloških potreb je tudi,
da delujejo kot direktna nuja, ki ne trpi
veliko časovnega odlaganja niti vsebinskih
modifikacij v zadovoljitvi; dihanje, uživanje
tekočine in hrane in podobne potrebe
mora človek zadovoljiti bolj ali manj take,
kot so, in takrat, ko se pojavijo. Potrebe v
višjih človeških razsežnostih so bolj gibljive:
321
JOŽE RAMOVŠ
njihovo zadovoljitev je mogoče dalj časa
odlagati, deloma pa tudi nadomeščati z
drugačno. Odlaganje zavodovoljitve potreb
in nadomeščanje direktne zadovoljitve z
bolj smiselno v dani situaciji je pri človeku
do neke mere potrebno za poln razvoj svo-
bode, nesmiselna pretiravanja v tem pa po-
vzročajo psihično bolestne ali nevrotične
motnje.
Naj poudarimo še to, da poteka zado-
voljevanje nekaterih osnovnih bioloških
potreb povsem samodejno po nagonskih
vzgibih; mnoge potrebe zadovoljujemo ru-
tinsko, ker smo se tega navadili z učenjem,
nekatere pa lahko zadovoljujemo le z vsako-
kratno zavestno odločitvijo in ob polni
zavesti.
V	razhčnih obdobjih življenja so pred-
nostno dejavne različne človekove razsež-
nosti, zato se tudi potrebe pojavljajo skoz
življenjski razvoj različno: nekatere skoz vse
življenje enako, druge z različno inten-
zivnostjo v posameznih obdobjih, tretje pa
so značilne samo za določeno obdobje živ-
ljenja. V predporodnem obdobju, V otro-
štvu in mladosti je najmočnejša potreba po
telesnem in duševnem razvoju, v srednjih
letih so v ospredju zlasti noogene potrebe
po svobodi odločanja in odgovornosti in po
plodnem medčloveškem sožitju, ker je od
njihove zadovoljenosti odvisna dejavna in
rodovitna ustvarjalnost zrelega življenj-
skega obdobja.
V	starosti pa so v ospredju precej dru-
gačne potrebe kakor v mladosti ali srednjih
letih.
Tudi v starosti imajo prednost — enako
kakor v mladosti in srednjih letih — temelj-
ne telesne in materialne potrebe, kar je s
kančkom prijetne ironije izrazil že rimski
pregovor, da je treba najprej živeti, potem
pa filozofirati (primum vivere, deindephi-
losophart). Osnovna zadovoljenost nižjih
potreb je izhodišče za normalno zaznavanje
in zadovljevanje višjih potreb. Toda šele
zadovoljitev višjih potreb omogoča specifi-
čno človeško raven življenja, tako da lahko
parafraziramo Bubrovo spoznanje o člove-
kovem porabnem razmerju in osebnem
odnosu, da brez zadovoljitve osnovnih
telesnih in duševnih potreb človek ne more
preživeti, brez zadovoljitve potreb v višjih
štirih razsežnostih pa človek ne živi na člo-
veški, ampak zgolj na živalski ravni (prim.
Buber 1999: 32).
Kakor v vsakem obdobju življenja imajo
torej tudi v starosti prednost telesne po-
trebe po hrani, obleki, toplem stanovanju,
čistoči, zdravljenju bolezni, razvedrilu, kar
največji samostojnosti v gibanju in komuni-
kaciji. V tem okviru so za pozno starost in
terminalno obdobje prav značilni nekateri
poudarki v telesnih in duševnih potrebah.
Tak primer je potreba po telesnem stiku in
kožnem kontaktu. Znano je, kako osamljen
star človek kar steguje roke, da bi mu jih
drugi stisnil, za umirajočega pa je komaj kaj
bolj pomirjujočega, kakor da ga najbližji
ljubeče držijo za roko.
Upoštevajoč povedano pa moramo po-
udariti, da v tretjem življenjskem obdobju
izstopajo predvsem višje tri človeške razsež-
nosti, medčloveško-družbena, zgodovinsko-
kulturna in eksistencialna, s svojimi specifi-
čnimi potrebami:
•	po temeljnem ali osebnem medčlo-
veškem odnosu,
•	po predajanju svojih življenjskih izku-
šenj in spoznanj mladi in srednji generaciji
ter
•	eksistencialna potreba po doživljanju
starosti kot enako smiselnega obdobja živ-
ljenja, kakor so bili mladost in srednja leta.
Seveda so v starosti žive še druge nema-
terialne in višje človeške potrebe, na primer
verske, za katere sistematično skrbijo reli-
gije. Navedene tri so izrazito socialnega zna-
čaja. Socialna stroka se mora sistemsko spra-
ševati o fenomenologiji njihove narave, o
patoloških posledicah, če niso zadovoljene,
in o metodičnih pogojih za njihovo zadovo-
ljevanje v današnjih družbenih razmerah.
Na kratko se bomo ustavili ob vsaki od njih.
POTREBA PO TEMELJNEM ALI OSEBNEM
MEDČLOVEŠKEM ODNOSU
Potreba po tesni medčloveški povezanosti
z nekim »svojim« človekom je najbolj pereča
nematerialna socialna potreba v starosti.
Bogat in zdrav star človek je lahko povsem
na tleh, ker nima nikogar, za katerega bi
občutil, da ga jemlje resno kot človeka, da
322
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNA STAROST
ga sprejema takega, kakršen je, da rad pri-
sluhne njegovi besedi, pa naj je vesela ali
žalostna, da ceni njegove življenjske iz-
kušnje...
Star človek potrebuje reden osebni stik
z nekom, ki ga ima za svojega. Ko rečemo
»svojega«, je to pomenilo v tradicionalni
družbi krvnega družinskega člana in so-
rodnika ali morda soseda, s katerimi je prej
desetletja živel in prijateljeval. Z zatonom
tradicionalne družbe pa krvno sorodstvo
in krajevno sosedstvo v precejšnji meri
izgubljata to vlogo. Nadomešča ju nekrvno
»sorodstvo« in nekrajevno »sosedstvo«, kjer
so ljudje povezani po lastni iniciativi na
prijateljskem principu. Medgeneracijske
skupine za kakovostno starost in individual-
no prostovoljsko družabništvo s starim člo-
vekom, ki jih razvijamo, so taka postmoder-
na oblika rednega osebnega stika starega
človeka z nekom iz prve ali druge gene-
racije, ki drug drugega čutita kot »svojega«.
Lahko je tesno ob starem človeku na
desetine ljudi, toda če nikogar od njih ne
doživlja kot »svojega«, je osamljen. To se
staremu človeku navadno dogaja pri biva-
nju v bolnišnici ali v domu za stare ljudi.
Veliko število specializiranih »tujcev« lahko
staremu človeku odlično zadovoljuje vse
telesne potrebe in nič več — še čustvenih
ne, kaj šele, da bi se jim lahko star človek
odprl s svojimi stiskami ali pa s svojim
bogastvom življenjske izkušnje. Za temeljni
osebni odnos je dovolj eden, ki ga star člo-
vek čuti kot svojega in je gotov v trdnost in
trajnost odnosa z njim. Ta eden je staremu
človeku zadosten most do vseh priložno-
stnih in stalnih stikov z drugimi, »tujimi«
ljudmi, da jim zaupa in njihova storitev pri
njem doseže svoj polni človeški namen.
Osamljenost v starosti je ena najhujših
tegob. Osamljeni stari začno doživljati tudi
vso svojo bogato življenjsko preteklost kot
nekaj praznega in nevrednega; pogosto
rečejo: »Saj se ni nič splačalo!« Duševno se
zaprejo sami vase, gledajo predse v tla ali
srepo v daljavo in začno duševno čedalje
bolj životariti.
Osamljenost je za starega človeka enako
huda kakor telesna podhranjenost. Tudi po-
sledice so podobne: od telesne podhranje-
nosti začene hirati in napadejo ga bolezni,
če ga muči osamljenost, pa izgubi tek in
spanec in prav tako pogosto se ga nato lotijo
tudi razne bolezni; mogoč odziv starega člo-
veka na osamljenost paje tudi, da kar naprej
dremajoče čemi. Po prihodu v dom za stare
se na primer nadpovprečno dvigne smrt-
nost; poleg tega, da v dom pogosto prepe-
ljejo skoraj umirajoče ljudi, se to dogaja tudi
z ljudmi, ki so bili prej še kar zdravi. Po pre-
selitvi iz znanega okolja se star človek po-
čuti osamljenega in malodušnega, zato mu
pade odpornost in oboleva. Isto zakonitost
kažejo tudi podatki v nasprotni smeri: ko
se stanovalci v domu za stare vključijo v
medgeneracijske skupine za kakovostno
starost, niso več osamljeni in občutno upa-
de njihova poraba zdravil in obolevnost.
Če star človek nima zadovoljene potrebe
po temeljnem ali osebnem medčloveškem
odnosu s kom, je osamljen, pa naj je okrog
njega še toliko ljudi. Osamljenost v starosti
je lakota po bližini nekoga od svojih ljudi.
Prav osamljenost pa je ena najbolj razšir-
jenih in najhujših stisk današnih starih ljudi.
POTREBA PO PREDAJANJU
SVOJIH ŽIVLJENJSKIH IZKUŠENJ IN SPOZNANJ
MLADI IN SREDNJI GENERACIJI
Za starega človeka je bistveno, da doživlja
svoje dotedanje življenje kot nekaj vred-
nega in smiselnega. To pa se zgodi, če drugi
— zlasti mlajši od njega — njegove življenjske
izkušnje jemljejo resno. Človekove življenj-
ske izkušnje so njegovo najbolj osebno in
največje bogastvo, so temelj, ki daje vrdnost
vsemu drugemu premoženju. Če si je, na
primer, kdo v življenju pridobil materialno
premoženje, pa se drugi zanimajo le za to,
se star človek čuti v temelju razvredno-
tenega, zato bogati ljudje neredko zapustijo
svoje imetje nekomu ali nečemu (funda-
ciji), ki ceni, upošteva in ohranja njihovo
osebno življenjsko izkušnjo.
Človek je bitje napredka, saj vsaka gene-
racija nadaljuje zgodovinski razvoj tam, kjer
ga je prejšnja končala. Ta proces temelji na
človekovi temeljni potrebi, da v drugem,
zlasti pa v tretjem življenjskem obdobju pre-
da svoje življenjske izkušnje in spoznanja
drugim ljudem in kulturi nasploh.
323
JOŽE RAMOVŠ
Pri tem je treba poudariti dejstvo, da so
bile v preteklosti pomembne zlasti mate-
rialne in porabne izkušnje starih ljudi, to
je, izkušnje o delu in delovnih postopkih
in orodjih. Te so bile odločilne za preživetje
ljudi. Danes paje materialni napredek tako
hiter, da tehnologija in delovne izkušnje
zastarajo že v nekaj letih, zato so tovrstne
izkušnje starih ljudi prvič v zgodovini mlaj-
šima generacija nepotrebne in nekoristne.
Pač pa so čedalje bolj iskane življenjske iz-
kušnje o medčloveškem sožitju in o oseb-
nem spoprijemu z življenjem. Te pa doslej
niso bile v ospredju pozornosti ljudi, zato
se jih slabo zavedajo in o njih navadno ne
znajo govoriti. Za sedanjo srednjo genera-
cijo je ena od odločilnih nalog pri pripravi
na starost tudi večja pozornost na osebno-
stni razvoj in na medčloveške odnose in
komunikacijo. Ta prioriteta se seveda po-
stavlja zlasti zato, da bo srednja generacija
sama živela in so-živela bolj zadovoljivo,
toda pomembno je tudi, da bo potem, ko
ostari, imela kaj zanimivega in smiselnega
iz svojih izkušenj povedati mladi in srednji
generaciji.
Če v starosti človek ne more zadovoljiti
potrebe po predajanju svojih življenjskih
izkušenj in spoznanj prvi in drugi gene-
raciji, doživlja svoje dotedanje življenje kot
nesmiselno, s tem pa je povezana tudi bi-
vanjska praznota in brezciljnost v doživlja-
nju same starosti, kar je pogosta tegoba
današnih starih ljudi.
POTREBA PO DOŽIVLJANJU SMISLA STAROSTI
V starosti je zelo živo vprašanje smiselnosti.
Staremu človeku se ob neuresničenih živ-
ljenjskih zamislih in čedalje manjšem social-
nem pomenu vsiljuje vprašanje, kolikšno
vrednost in kakšen pomen je imelo prizade-
vanje v njegovem življenju. Ob pojemajočih
telesnih in duševnih močeh, boleznih, osa-
mljenosti, zavesti zmot in krivde v življenju,
bližajoči se smrti in drugih starostniških
tegobah se mu čedalje ostreje zarezuje v
zavest vprašanje o smislu vsega tega, o po-
menu in vrednosti sedanjega trenutka, o
smislu življenja v celoti. Če teh vprašanj ne
reši, se ga polašča bivanjska praznota ali
eksistencialni vakuum (Franki 1971:18-21)
— huda noogena motnja, ki usodno vpliva
na celotno njegovo doživljanje in ravnanje.
Viktor Franki je odkril in razčlenil, da je
človekova volja do smisla temeljna človeška
energija, ki omogoča uporabo vseh drugih
številnih človeških sil. Če je volja do smisla
zablokirana, postanejo zaradi tega neučin-
koviti tudi vsi drugi viri človeške energije.
Star človek, ki ne doživlja smisla svoje sta-
rosti, ostane brez energije za opravljanje
številnih nalog, ki bi jih sicer zmogel, in za
klubovanje starostniškim težavam.
Človek doživlja potrebo po smislu kot
brezpogojno možnost, da je življenje smi-
selno v celoti, s slehernim trenutkom ali
situacijo; če obstaja ena sama situacija v živ-
ljenju, ki ne bi vsebovala nikakršne smisel-
ne možnosti za človeka, bi to pomenilo, da
življenje kot celota nima smisla. Če star člo-
vek ne doživlja smisla svoje preteklosti, smi-
sla svojega sedanjega trenutka z vsemi staro-
stniškimi tegobami vred in smisla prihod-
nosti z bližajočo se smrtjo vred, se mu vse
njegovo življenje zdi prazno in brezciljno.
Franki je moral kot Jud preskusiti pristnost
in moč eksistencialne človeške potrebe po
smislu v skrajno okrutni situaciji nacisti-
čnega koncentracijskega taborišča, kjer so
se mu potrdila njegova prejšnja akademska
in klinična spoznanja o možnosti smisel-
nega stališča do tragike, bolečine, krivice,
krivde, zmote in smrti (Franki 1946).
V mladosti in srednjih letih človek od-
kriva in uresničuje smisel zlasti v ustvar-
jalnem delu in v doživljanju narave, kulture,
sebe in drugih ljudi — to je, v ljubezni in
medčloveških odnosih. V starosti pa je pred
njim vse več neizogibne tragike v obliki trp-
ljenja zaradi bolezni, zavesti o zmotah in
krivdi v življenju, ob umiranju bližnjih in
bližajoči se lastni smrti. V nerešljivi tragiki
se lahko človek po Franklovih ugotovitvah
uresničuje le z vztrajnim iskanjem smisel-
nega stališča do svojih hudih izkušenj.
Tudi v starosti sta ustvarjalno delo in do-
življanje bogastva medčloveškega sožitja,
narave in kulturnega bogastva dve poti, ki
imata prednost pri uresničevanju smisla
življenja, vendar pa v tem obdobju življenja
gotovo ne moremo mimo zahtevne naloge
iskanja smiselnega stališča do tragike. Star
324
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNA STAROST
Človek se ji izogne le, če se tako ali drugače
omamlja, kar pa je že v osnovi beg iz člo-
veške zavesti in od samouresničitve.
Predpogoj za osebno iskanje smisla sta-
rosti je torej sprejetje starosti z vsemi nje-
nimi specifičnimi možnostmi in omejit-
vami, ob prepričanju, da je to enako smi-
selno obdobje življenja, kakor sta mladost
in srednja leta. In prav tako upoštevanje
dejstva, da je iskanje smiselnega stališča do
tragike veliko težja naloga, kakor je doživ-
ljanje smisla, ko človek ustvarjalno dela ter
bogato doživlja soljudi, sebe in svet.
Volja do smislu je torej osnovna človeška
potreba in energija. Če ni zadovoljena,
doživlja človek svoje življenje kot prazno;
mladi zasvojenci radi rečejo, da je vse »brez
veze«, stari ljudje pa, da »se tako in tako ni
nič splačalo«. Nezadovoljenost potrebe po
doživljanju smisla starosti se kaže kot brez-
ciljnost in bivanjska praznota starih ljudi.
Ta motnja je čedalje bolj pogosta in povsem
onemogoči kakovostno starost.
Ob koncu razpravljanja o potrebah v sta-
rosti si postavimo še dve vprašanji. Prvo je,
kako so danes zadovoljene različne potrebe
stari ljudi.
Pregled pisanja in govorjenja o starosti
v javnih občilih (v tem je bilo izjemno
plodno zlasti mednarodno leto starih ljudi
1999) pokaže, daje skorajda vse usmerjeno
na področje materialnih potreb starega člo-
veka — v vse tisto, kar se da kupiti z denar-
jem: stanovanje, hrana, zabava, potovanja,
kulturna ponudba, zdravstveno varstvo, so-
cialna nega, fiziterapija, družbeni položaji
in službe... Čim več denarja ima star človek,
tem bolje si lahko poskrbi za zadovoljitev
vseh materialnih potreb in želja.
Poudarili smo že, da so materialne in
telesne potrebe osnova, ki omogoča pojav-
ljanje in zadovoljevanje vseh višjih člove-
ških potreb. Zato bi se bilo nesmiselno
truditi za kakovostno zadovoljevanje višjih
človeških potreb, ki so za starost specifične,
ob zapostavljanju osnovnih.
Vendar pa te nevarnosti dandanes sko-
rajda ni. V razvitih modernih družbah so
materialne potrebe starih ljudi zadovoljene
neprimerno bolje, kakor so bile kdaj koli v
dosedanji človeški zgodovini, hkrati pa so
stari ljudje bolj osamljeni, doživljajo svoje
življenjske izkušnje kot manj plodne, svojo
starost pa kot bolj brezciljno in nesmiselno,
kakor je to bilo v preteklosti. Kakovost živ-
ljenja na stara leta pa je skupna raven urav-
notežene zadovljenosti vseh potreb v vseh
šestih razsežnostih človeškega življenja. Če
gledamo s tega vidika, je treba opraviti veli-
ko nalog, da dosežemo v razvitih modernih
družbah kakovostno življenje na stara leta.
Navedene tri temeljne potrebe v med-
človeški, kulturno-zgodovinski in eksisten-
cialni razsežnosti so specifična pogonska
energija za kakovost življenja v tretjem živ-
ljenjskem obdobju. Raven njihove zadovo-
ljitve je odločilni pokazatelj kakovosti živ-
ljenja v starosti oziroma starostne človeške
samouresničitve.
In še drugo vprašanje o potrebah v staro-
sti. Kdo in kako je zadovoljeval razne po-
trebe starih ljudi v tradicionalni družbi, kdo
in kako jih danes v moderni in prehodni
postmoderni družbi?
V tradicionalni kmečko-obrtniško-sta-
novski družbi je starim ljudem dajala mate-
rialno varnost njihova družina in deloma
krajevna soseska in sorodstvena mreža. V
izjemnih primerih, ko so krvne in krajevne
socialne mreže odpovedale, je blažila stisko
solidarnost v širši skupnosti, zlasti dobro-
delnost verskih skupnosti, na primer z raz-
deljevanjem hrane in z ubožnicami, ki so
jih imeli verski redovi in bratovščine. V tej
mreži so stari ljudje zadovoljevali tudi svoje
nematerialne socialne potrebe. Bili so vtka-
ni v tesno medčloveško povezanost, zlasti
z vnuki, ki so jim s pripovedovanjem pre-
dajali svojo življenjsko izkušnjo. V tradicio-
nalni družbi so torej stari ljudje doživljali
materialno varnost in človeško bližino sa-
mó v krvni družini in krajevnem sosedstvu.
Industrijska družba je materialno var-
nost starih ljudi socializirala. Socialno prav-
ni sistem države zagotavlja mreže pokojnin-
skega, invalidskega in zdravstvenega zava-
rovanja in zavarovanja za nego na starost,
pravice do socialnih prejemkov, domove za
stare ljudi in negovalne bolnice. Dvogene-
racijska nuklearna družina in krajevno so-
sedstvo v medčloveško odtujenih urbanih
naseljih sta v veliki meri izgubila stisk s
starimi ljudmi, zato ne moreta več skrbeti
za zadovoljevanje njihovih nematerialnih
325
JOŽE RAMOVŠ
socialnih potreb. V industrijsko-porabniški
družbi so bile nematerialne potrebe na-
sploh odrinjene napol v pozabo, napol pa
je vladalo prepričanje, da stacionarne in
druge socialne institucije za starostnike
zadovoljijo vse njihove potrebe s svojimi
storitvami.
Toda to prepričanje je iluzija. Uslužbenci
socialnih institucij lahko ponudijo vsakemu
staremu človeku zelo dobro materialno pre-
skrbo, na področju nematerialnih potreb
pa to ni mogoče. Uslužbenci morajo oprav-
ljati storitve za vse, oseben medčloveški
odnos pa se ne da zapovedati ali izsiliti, tem-
več se zgodi spontano, od srca do srca; ne
more ga imeti eden do stotih ljudi, ampak
je omejen na enega ali na peščico ljudi.
Medicinska sestra, ki veliko let zavzeto dela
v domu za stare ljudi, je takole zapisala svojo
izkušnjo o tem, da ustanova ne more zado-
voljiti vseh potreb starega človeka: »Malo
je starostnikov, ki jih odhod v dom za stare
po svoje ne ubija.«
Iluzija, da ustanova zadovoljuje tudi
nematerialne socialne potrebe svojih os-
krbovancev, je podobna iluziji, da lahko
država ali družba človeku zagotovi srečo.
Celo Edvard Kardelj, ki je bil vse življenje
ideolog kolektivistične zamisli srečnega
sožitja v komunistični družbi, je to iluzijo
proti koncu svojega življenja spregledal, ko
je dejal: »Sreče človeku ne more dati niti
država niti sistem niti politična partija«
(Kardelj 1978: 9.)
Pač pa je osnovno merilo kakovosti po-
nudbe sodobne socialne ustanove za stare
ljudi, koliko pozornosti posveča sistemskim
pogojem za osebni medčloveški odnos, za
predajanje življenjskih izkušenj in za uresni-
čevanje smiselnih nalog v starosti. Eno je
skrb ustanove za dobre pogoje in razmere,
v katerih lahko ljudje zadovoljujejo te in
druge nematerialne socialne potrebe, nekaj
povsem drugega pa je iluzija, da te potrebe
zadovoljuje ustanova s svojimi sistemizira-
nimi storitvami. Spet gre za isto zakonitost
kakor pri sodobni socialni državi, ki mora
zagotoviti le ugodne pogoje in razmere, da
v njej ljudje lahko najdejo svojo srečo, ne
pa jim načrtovati in vsiljevati svoje »sreče«.
Industrijska družba je torej naredila ko-
rak naprej na področju materialne varnosti
za stare ljudi in korak nazaj na področju
skrbi za zadovoljevanje njihovih nemate-
rialnih socialnih potreb. Življenje pa v
spremenjenih razmerah vedno najde nove
poti za zadovoljitev vseh temeljnih potreb.
Današnja prehodna postmoderna družba
teži za tem, da ohrani in izpopolni mreže
za zadovoljevanje materialnih potreb v sta-
rosti. Institucije se skušajo odpirati tako, da
se povezujejo s svojci oskrbovancev, s svojo
krajevno okolico, da pritegujejo prostovolj-
ce za osebno družabništvo starim ljudem
in na podobne načine. Zlasti pa se uveljav-
ljajo nove formalne mreže (Hojnik 1999:
104 s\., Program 1997):
•	pomoč in nega na domu,
•	pomoč družini s starim človekom,
•	prilagojena stanovanja za stare ljudi:
od povsem samostojnih prek »stanovanj za
babico«, ki so napol povezana z stanova-
njem mlajših dveh generacij, do stanovanj-
skih stavb s servisi, varovanih in oskrbova-
nih stanovanj,
•	dnevno varstvo za stare ljudi,
•	gerontološki centri,
•	pomoč pri samostojnosti starega člo-
veka s tehničnimi pripomočki za zboljše-
vanje njegovih funkcij, zlasti s telekomu-
nikacijskimi sredstvi, ki mu omogočajo po-
vezanost z družbo, z oddaljenimi svojci ter
povečajo njegovo zdravstveno in osebno
varnost.
Nič manj pomembna novost v post-
moderni družbi niso neformalne socialne
mreže (Hojnik 1999:133 s., Program 1997).
Vanjo sodijo neštete oblike individualnega
in skupinskega povezovanja s starimi lju-
dmi, ki nastajajo spontano na temelju pro-
stovoljstva in solidarnosti. Družino in for-
malne mreže dopolnjujejo pri materialni
oskrbi starih ljudi. Njihov glavni prispevek
je medčloveško zbliževanje in medgene-
racijsko povezovanje. To so sodobne oblike
nakrvnega »sorodstva« in nekrajevnega
»sosedstva«, ki odlično rešujejo problem
osamljenosti na stara leta in na postmo-
derni ravni znova povežejo generacije v
celoto. V celoti se tej nalogi posveča model
skupin starih za samopomoč (Ramovš in
sod. 1992) oziroma mreža medgeneracij-
skih skupin za kakovostno starost (Ramovš
1999).
326
MEDGENERACIJSKA POVEZANOST, SAMOPOMOČ IN KAKOVOSTNA STAROST
Rapravljanje o potrebah starega človeka
povzemamo v tri misli:
•	Potrebe v starosti so smerokaz pri pri-
zadevanjih za kakovostno starost.
•	Materialne potrebe so ena noga kako-
vostne starosti, nemateriale pa so druga.
•	V starosti so medčloveški odnosi enako
pomembni kakor materialna preskrblje-
nost.
V socialani gerontologiji lahko torej ka-
kovostno starost očrtamo z zadovoljenostjo
splošnih in posebnih potreb starega člo-
veka, ki jim odgovarjajo splošne in posebne
možnosti in naloge v starosti.
SAMOPOMOČ IN POMOČ ZA SAMOPOMOČ -
POT DO KAKOVOSTNE STAROSTI
V PRIHODNJE
Med številnimi nihanji človeka je tudi ni-
hanje med socialno blaginjo in socialnimi
problemi. Blaginja je ugodna in zaželena,
človeku omogoča varno življenje in napre-
dek. Probleme pa človek doživlja kot od-
vratno stisko in njihov smisel mu ni jasno
razviden. Podrobnejši antropološki pogled
pa odkrije pomembno vlogo stiske. Človeka
v marsičem ne usmerjajo več avtomatizmi
nagonov in drugih nezavednih zakonitosti,
ampak se mora sam zavestno. Stiska, ki jo
človek doživlja v socialnih težavah, je pri
tem energetski naboj in sprožilec njego-
vega zavestnega ukrepanja za reševanje pro-
blemov, pa tudi za preventivno izogibanje
novim težavam s krepitvijo socialne kleno-
sti. Stiska je torej temeljna energija človeške
zavestne samopomoči. Samopomoč pa je
človekov osnovni socialni imunski vzgib,
podobno kakor je bolečina pri bolezni ali
poškodbi osnovni sprožilec zavestne skrbi
za zdravljenje v človekovi telesni razsež-
nosti. Ta povzetek socialne imunologije, ki
jo razvijamo in obširneje obravnavamo
drugod (Ramovš 1992, 1995: 60-74), nam
tukaj rabi kot orientacija pri iskanju usme-
ritve prizadevanj za kakovostno starost
danes in jutri ter za iskanje vloge socialnega
dela pri tem.
STISKE STARIH LJUDI SO ENERGIJA
ZA DVIGANJE KAKOVOSTI ŽIVLJENJA
NA STARA LETA
Če star človek nima uravnoteženo zadovo-
ljenih glavnih potreb, doživlja stiske. Dana-
šnje stiske zaradi nezadovoljenosti nekate-
rih potreb starih ljudi so glavna motivacija
in energetiski potencial za dviganje kakovo-
sti življenja na stara leta. Ta proces pa se ne
zgodi nujno, zlasti pa ne samodejno.
Energija človekove stiske ima vedno dva
možna izhoda: porabi se za delo, ki rešuje
težavo in dviga kakovost življenja, ali pa
uničuje človeka, ga pohablja in mu pušča
brazgotine. Razdiralna uporaba stiske je
navadno nezavedna, zavita v kopreno bol-
nih osebnostnih in odnosnih obrambnih
mehanizmov (Brajša 1982: 87-108; 1983),
ki jih za Freudom razčlenjujejo številne
smeri psihoterapije. Neredko pa človek
stisko zablokira s katero od neštetih oblik
omamljanja. Ko omenjamo omamo, smo se
dotaknili še drugega razloga, da človek ne
doživlja stiske ob nezadovoljenih ali neurav-
noteženo zadovoljenih potrebah: to so
umetne potrebe, zlasti škodljive, s katerimi
deloma nadomesti zaznavanje in zadovolje-
vanje svojih naravnih potreb v vseh člove-
ških razsežnostih. Najbolj očiten primer
tega so razne oblike zasvojenosti in omam-
nih motenj in razvad pri zadovoljevanju
naravnih potreb. Pa tudi javno mnjenje,
družbeni pritiski, moč reklame in podobni
vplivi zameglijo človekovo osebno zavest,
da ne doživlja stiske ob nezadovoljenosti
naravnih potreb in da ne ukrepa za njihovo
uravnoteženo zadovoljevanje.
Ugotovili smo, da današnji stari ljudje
pogosto nimajo zadovoljenih zlasti višjih
človeških potreb, kar zelo znižuje kakovost
življenja na stara leta, srednji generaciji pa
onemogoča pripravo na lastno starost. Če
je tako, bi morali čutiti množično stisko
med ljudmi. Pa jo izrecno zaradi tega le tu
in tam, bolj ali manj pritajeno. Razlog za to
je današnja tabuizacija starosti, ki v najšir-
šem obsegu blokira zavedanje problema
kakovostne starosti in zastira vpogled v
možnosti njegovega reševanja. Tabu starosti
in konca življenja v današnji družbi deluje
zelo podobno, kakor je deloval v preteklosti
327
JOŽE RAMOVŠ
tabu spolnosti in začetka življenja: veliki
problemi, ki jih je prikriva, se kažejo pre-
oblečeni v druge stiske, na primer v stiske
odrinjenosti starih ljudi zaradi družbene
marginalizacije ali v grozeče slutnje mate-
rialnih problemov v prihodnje zaradi pove-
čanega števila starih ljudi. To dvoje sta resni-
čna problema, toda pot do njune rešitve
pelje prek sprejemanja starosti, njenih spe-
cifičnih potreb in možnosti, kar sprosti
potrebne energetske potenciale za samo-
pomoč in samoorganizacijo ljudi pri skrbi
za kakovostno starost. Naše izkušnje pri
uvajanju skupin starih za samopomoč in pri
medgeneracijskem povezovanju to spozna-
nje povsem potrjujejo. Izkazalo pa se je tudi,
da ima socialna stroka pri tem pomembno
vlogo.
SOCIALNO DELO LAHKO POMAGA
PRI PREBUJANJU IN ORGANIZIRANJU
SAMOPOMOČI ZA KAKOVOSTNO STAROST
DANES IN JUTRI
Omenili smo, da tabuizacija starosti v so-
dobni družbi blokira zavedanje o možno-
stih in nalogah skrbi za kakovostno starost
in s tem energije za samopomoč in samoor-
ganizacijo. Prav tako smo omenili dejstvo,
da bo izjemno povečan delež starega prebi-
valstva v naslednjih desetletjih eden najhuj-
ših socialnih problemov doslej. Naj dodamo
še dejstvo, ki je značilno za postsocialistične
dežele. Politično onemogočanje civilne
samoorganizacije, osebne pobude in ose-
bne odgovornosti in sorazmerno uspešna
socializacija preskrbe človekovih potreb v
socialistični socialni državi, kar je trajalo
dve generaciji, se je v ljudeh internaliziralo
in povzročilo zakrnitev osebne in civilne
pobude in odgovornosti, prav tako pa čuta
in izkušenj za civilno samoorganizacijo pri
zadovoljevanju raznih potreb. V tej situaciji
je bila zelo na mestu prva predvolilna paro-
la prenovljene komunistične stranke: po-
moč za samopomoč.
Ob navedenih dejstvih in prihajajočih
problemih staranja prebivalstva so tri akut-
ne naloge:
1. Srednja generacija se mora takoj ove-
deti lastne nujne naloge, da se pripravi na
kakovostno starost. Priprava na starost je
namreč mogoča samo v srednjih letih, ena-
ko kakor je v mladosti nujna priprava na
poklicno in družinsko življenje za srednja
leta življenja.
2.	Nemudoma je treba detabuizirati sta-
rost in v družbi demarginalizirati stare ljudi,
kajti priprava srednje generacije na lastno
starost je mogoča le v tesni povezanosti
srednje s staro generacijo.
3.	Takoj je treba oblikovati nove socialne
mreže za postmoderno zadovoljevanje ne-
materialnih socialnih potreb v starosti. Ob-
likovanje socialne mreže za zadovoljevanje
posameznih potreb namreč terja obdobje
cele generacije, če je temu posvečena iz-
recna skrb; sedanja stara generacija je na
primer potrebovala petindvajset let, da je
pri nas postavila dobro mrežo domov za
stare ljudi.
V navedeni situaciji je najboljša rešitev
zavestna in organizirana pomoč za samo-
pomoč in samoorganizacijo. To nalogo
imata država s pravno in finačno regulativo
in socialna stroka in druge s svojimi stro-
kovnimi spoznanji in metodičnimi tehni-
kami. Posebej ustrezna metoda za to so
razvojni akcijskoraziskovalni projekti, ki
temeljijo na prostovoljstvu, stroka pa oprav-
lja zlasti razvojno in izobraževalno delo.
Odločilni pomen in velike možnosti social-
ne stroke pri pomoči za samopomoč in
samoorganizacijo na področju socialne
gerontologije so se v zadnjih desetih letih
pokazali pri projektu uvajanja in širjenja
skupin starih za samopomoč in mreže
medgenracijskih skupin za kakovostno sta-
rost. O tem je veliko napisanega, med dru-
gim je projektu posvečena glavnina prvih
dveh letnikov revije Kakovostna starost
(1998 in 1999); tukaj ga le omenjam kot
ponazorilo teze, ki sem jo skušal prikati v
članku in jo povzemam v sklepno spo-
znanje.
Socialna stroka ima ob prihajajočem pro-
blemu povečanega deleža starega prebival-
stva velike možnosti in naloge zlasti pri
strokovni pomoči za samopomoč ljudem
srednje generacije v pripravi na kakovostno
starost in pri samoorganizaciji postmoder-
nih socialnih mrež za zadovoljevanje ne-
materialnih socialnih potreb .
328
medgeneracijska povezanost, samopomoč in kakovostna starost
Literatura
P. Brajša (1982), Človek, spolnost, zakon. Ljubljana: Delavska enotnost.
—	(1983), Freudova psihoanaliza in individualni obrambni mehanizmi. V: J. Rugelj, Uspešna pot.
Ljubljana: Rdeči križ Slovenije (156-166).
M. Buber (1999), Dialoškiprincip. Ljubljana: Dvatisoč.
E. Fromm (1976), Haben oder Sein. Stuttgart: Deutche Verlags-Anstalt.
E. H. Erikson (1966), Identität und Lebenszyklus. Frankfurt am Main: Suhrkamp Verlag.
V. E. Franki. (1993), Kljub vsemu rečem življenju da. Celje: Mohorjeva družba.
—	(1994), Zdravnik in duša. Celje: Mohorjeva družba.
L HojNiK Zupanc (1999), Samostojnost starega človeka v družbeno—prostorskem kontekstu.
Ljubljana: Znanstv^ena knjižnica FDV.
Kakovostna starost: Časopis za socialno gerontologijo in gerontagogiko (1998,1999). Ljubljana:
Inštitut Antona Trstenjaka.
E.	Kardelj (1978), Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Ljubljana:
ČZP Komunist.
D. J. Levinson (1978), The Seasons of a Man's Life. New York: Alfred A. Knopf.
A. H. Maslow (1954^, Motivation and personality. New York: Harper and Row.
L. K. Olson (1994), The Graying of the World. New York etc.: The Haworth Press.
F.	Pediček (1992), Pedagogika danes: Poglavja za antropološko snovanje slovenske pedagogike.
Maribor: Založba Obzorja.
—	(1994), Edukacija danes: Poglavja za pedagoško antropologijo. Maribor: Založba Obzorja.
Program razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega varstva v Sloveniji do leta 2005
(1997). Ljubljana: Ministrstvo RS za delo, družino in socialne zadeve.
J. Ramovš (1990), Sto domačih zdravil za dušo in telo 1 : Antopohigiena. Celje: Mohorjeva družba.
—	(1990a), Doživljanje, temeljno človekovo duhovno dogajanje. Ljubljana: Založništvo slovenske
knjige.
—	(1992), Socialni imunski sistem. Socialno delo XXXI, 1-2: 130-143.
—	(1995), Slovenska sodala med včeraj in jutri. Druga, predelana in dopolnjena izdaja. Ljubljana:
Inštitut Antona Trstenjaka.
—	(1995a), Današnja kriza vzorcev vedenja za medgeneracijsko prenašanje vrednot v družini. V:
Družina: Zbornik predavanj na osrednjih strokovnih prireditvah v Sloveniji v letu družin.
Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka (263-288).
—	(1996), Logotheoretische Grundlagen der Anthropohygiene./owrnß/i/es Viktor-Frankl-Instituts.
An Internationalfournal for Logotherapy and Existential Analysis 4,1 (Spring 1996): 78-96.
—	(1999), Mreža medgeneracijskih skupin za kakovostno starost v domu za stare ljudi. Kakovostna
starost 2,
J. Ramovš, T. Kiadnik, B. Knific in sod. (1992), Skupine starih za samopomoč. Ljubljana: Inštitut za
socialno medicino in socialno varstvo.
D. E. Redburn, R. p. McNamara (1998), Social gerontology. Westport etc.: Auburn House.
A. Trstenjak (1968), Hoja za človekom. Celje: Mohorjeva družba.
—	(1985), Človek bitje prihodnosti. Ljubljana: Slovenska matica.
—	(1988), Človek končno in neskončno bitje. Celje: Mohorjeva družba.
329