Šolstvo In obrtništvo Naši obrtniki prirejajo letos v borbi za svoj obstoj drugi obrtniški teden in to z namenom, da z novim poudarkom opozorijo našo javnost na svoja dela, na svoj obstoj in na samo ob sebi umevno dolžnost nas vseh, da naj kupujemo vedno in povsod domače izdelke. Meščanska šola ima glavni namen dovajati cVbrtništvu zdrav in vsestransko izobražen naraščaj, namen obrtno-nadaljevalnih šol pa je, izobraziti vajence za dobre pomočnike in mojstre. Malo mani kot 15 let sem deloval na eni in isti meščanski šoli sredi naroda, ki pripada skoro izključno obrtniškemu stanu in radi tega pišem pričujoče vrstice iz resnične potrebe in želje pomagati obrtništvu v bofbi za njegov obstoj. V borbi za ,svoj obstanek mora naše obrtništvo in vsi gospod'arski krogi nujno zahtevatr, da se v učni načrt za učiteljske šole vnese narodno gospodarstvo kot poseben predmet v vse letnike. Ko bodo bodoče učiteljske generacije prežete gospodarske vzgoje, potem bodo tudi široke plasti naroda uživale pravo gospodarsko vzgojo, pri kateri bo geslo: Kupuj domače izdelke! prešlo samo od sebe v meso in kri naroda, ki bo pri nakupu svojih potrebščin vedno in povsod prodajalcu zastavil vprašanje, če je izdclek domač in bo odkloriil nakup tuje robe. S prireditvijo obrtniškega tedna hoče obrtništvo opozoriti javnost na svoje izdelke. Razstave na velesejmu, v raznih krajih naše ožje dorriovine, modne revije itd. so nas skoro že prepričale, da izdelki naših bbrt- nikov v nobcnem pogledu ne zaostajajo za izdelki tujih dobaviteljev. Sem reden obiskovalec vseh obrtnih razstav in mi je v resnično zadoščenje, da morem ugotoviti resničnost zgornje trditve. Letos sem na praškem velesejmu do podirobnosti pTegledal razstavo mizarskih izdelkov, ki je obsegala skoro sto opremljenih sob, kuhinj, pisarniških prostorov itd., in na tem mestu pribijam, da se morejo na naših razstavah razstavljeni mizarski izdelki vzporediti v isto vrsto z onimi na praškcm velesejmu. Pri naših razstavah pogrešam le eno, to je da naši razstavljalci ne znajo, bolje rečeno ne morejo radi pomanjkanja šrrokogrudnosti in pa mogoče tudi denarnih sredstev postaviti svojih izdelkov v tako bogato okolje, kakor zmorejo to njihovi praški tovariši. Torej izdelki naših obrtnikov ne zaostajajo za izdelki tujih. Če ipa smo primerjali med seboj tuje in domače izdelke potem moramo primerjati med seboj tudi izobrazbo tujega in našega obrtnika. Ta primerjava pa bo izpadila v prilog tujcev, ki po svoji izobrazbi in gospodar&ki vzgoji našega obrtnika daleč prekašajo. To izvira iz dejstva, da imajo tuji obrtniki za seboj bogate tradicijc, to je da prehaja obrt že več rodov od očeta na sina in da vsak oče poskrbi svojemu sinu za najboljšo strokovno izobrazbo, medtem ko je naš obrtni stan še silno mlad, tako rekoč od včerai in še nima za seboj dolgoletnih tradicij. Od nekdanjih cehov so ostali le pisani pravilniki in pisane pravice, duša in strast do obrti pa sta se porazgubili, poniknili sta v pesku plitke in netradicionalne izobraizbe, ki ni mogla uspevati v ozračju, kjer je oče preklinjal pred sinom svojo obrt, videč v njej le težave in trpljenje. pa je v isto sapo veličeval to alii ono pridabitno ipanogo, največkrat pa kazoč na uradniško službo kot višek zemeljske dobrote. In tako je sin, namesto da bi sledil očetu v obrti ali drugem gospodarstvu, odšel v čisto tujo stroko, kjer ni uspel tako, kakor bi uspel v očetovi obrti. Popolnoma napačen je nazor, da je treba brihtne in nadarjene učence navajati na izrecne uradnišjce karijere, ki lebde večini slovenskih staršev kot višek zemeljske sreče pred skrbi polnimi očmi. Tu imajo prav lepo nalogo ravno naši učitelji, ki naj vedno Tplivajo na starše, ki imajo nadarjene otroke, da jim omajajo to napačno vero. S tem bi se silno koristilo razvoju narodnega goapodarstva, ki bi mu pridobivali talente, ki so poklicani dvigniti gospodarski nivo svojega naroda. Malo dokaza za zgornje trditve. Preprosti usnjarski pomočniik pri veliki tvrdki v Tržiču je dal svojega isinka v šole, v gimnazijo. Od prve do osme šole je bil leto za letom odličen učenec. Vsi so mislili, ta dečko bo šel na višje šole in bo velik gospod, ker je nadarjen. Nihče pa ni ob počitnicah in prostem času hodil za njim in ga opazoval, s kakim navdušenjem spremljajo njegove oči gibe usnjarskih pomočnikov, ki obrezujejo kože, kako se svetlikajo njegove oči, ko je gledal ličenje in gladenje izdelkov, nihče ni videl, kako mu nosnice trepečejo, ko je vdihaval jedke duhove strojil in lužil, nihče mu ni mogel slediti v njegovih mislih in željah postati tudi sam usnjar, stvaritelj gospodarskih dobrin. V njem je dozorel sklep, ki ga je tudi v svoje največje zadovoljstvo izvršil. Po položeni maturi z odliko je vstopil kot usnjarski vajenec v usnjarno, kjer je dolgo let delal njegov oče. Delavci in drugi vajenci so ga gledali postrani in z največjim nczaupanjem, češ, kaj sc bo »frdirban štdent« rnešal med nas. Sc ni minilo 12 tednov, ko si je po zashigi svoje splošne izobrazbe pridobil pri vseh-pomočnikih1 in vajencih neomejeno zaupanje, on jih je učil, zakaj se mora delati s to kemikalijo tako in ne drugače, on jim je dajal navodila za luženje kož, itd. Ko je postal ipomočnik, je odšel v Francijo in v Nemčijo, kjer je vstopil v največje tovairne, da si je izipopolnil svoje strokovno znanje. Danes je ravnatelj največje usnjarne v Tržiču na Gorenjskem. To je svetal zgled, da spadajo v gospodarske stroke le nadarjeni in izobraženi ljudje. Ob rojstvu slovenskega obrtništva je bila naša isplošna izobrazba še na nizki stopnji. Razumljivo je torej, da so vstopali v obrtniške vrste podpovprečniki tedanje izobrazbe. Smrtni greh so zagrešili vsi tisti, ki «c> svojim sinovom izrekali grožnje, da ga bodo dali za »šuštarja« če se ne bo hotel učiti in so te grožnje tudi uresničili, če dečko v šoli ni uspeval tako, kakor bi si bili želeli. S takimi grožnjami in napačnimi nazo'ri so postavili v lcaj čudno luč obrtni stan, odnosno so označili ročno udejstvovanje kot nekaj fnanjvrednega in nadarjenega človeka nedostojnega. Medtem pa nas~je današnji čas prepričal, da je vsak Obrtnik, ki svojo stroko razume, stvaritelj, ki uživa ipovsodi spoštovanje, da je v svojem poklicu absolutno samostojen in da je ta samostojnost vcč vredna kot sto podrejenih uradniških služb in službic. To spoznanje bodi vsem šolnikom p\ri njihovem -vizgojnem delu vodlnik. Ono mu narekuj, da je tre'ba vzgojiti mladino v gospodariskem pogledu tako, da 'bo vedno in povsodi zahtevala domače izdelke, da bo to zahtevo prepesla v domačo hišo mcd svojce in jih bo navajala k izvrševanju tega prvega gospodar- skega vodila. To spoznanje bodi šolnikom pravec, da je treba vzbuditi v mladini veselje in spoštovanje do rocriega dela, da je nujno vliti mladini ljubezen do ustvarjanja v svot>odnih poklicih, kjer niso nadarjeno-1 sti ipostavljene meje ne navzgor in ne navzdol, ne na levo in ne na desno, da je torej tu pravo torišče za resnične talente, katerih pod nobenim pogojem ne smemo vpreči v ozek jarem §§ in zakonov uradniških služb. Spoznanje absolutne vrednosti isvobodnega ustvarjanja v svobodnih poklicih zahteva, da dovedemo tcm poklicem, ki predstavljajo danes eno polno desetino vsega našega naroda, najboli nadarjen in najbolj izobražen naraščaj, ki bo dvignil v poletu obrt in dbrtniški stan v neslutene višine in dvignil s tem naše narodno gospodarstvo na višino, ki jo danes zavidamo tujcem. Tedaj se bo tudi naša javnost končnoveljavno prepričala, da je domače blago boljše od tujega. Letošnji obrtniški teden je dosegel svoj namen, če povzdigncmo svoj glas in zahtevamo: 1. Globoko gospodarsko vzgojo učiteljskega naraščaja v učiteljskih šolah, 2. da se otrokom v šoli prav pri vsaki priliki predočuje vrednost dbmačih izdelkov pred tujimi izdelki, 3. da naj se dvigne splošna in strokovna izobrazba obrtniškega stanu s tem, da mu dovedemo nadarjene in izobražene naraščajnike, 4. da spremenimo napačno miselnost o idcatu uradniških služb in da postavimo na njcno mesto idleal ustvarjanja v svobodnih poklicih, .5. da spada v vrste narodnih gospodarstvenikov najbolj nadarjena mladina, in 6. da skušajmo v tem letu dvigniti do največje mere spoštovanje in vcselje do ročnega dela, ki bo pri vzgoji vedao apravilo svojo posebno nalogo. Lajovic Albin.