302 IZ ZBIRKE OGRLICA Ludvik Mrzel KO STEKLEN OKRASEK Ko steklen okrasek si na prazničnem drevescu: bleščeča, če luč pade nate, krhka sama od sebe. O, ne bom sence metal nate, nikdar ne stopim medte in luč. Še rahlo se te ne dotaknem. Vem, kaj mi ostane v rokah: oster prah. RUTE Skozi okno gledam iz krčme na cesto. O, kako sam, kako sam živim! Štiri žene gredo mimo. V dveh parih, drug za drugim. To se s pogreba vračajo — gredo, govore med seboj. Pokopali so ga. Toliko besed je ostalo za njim — o njem, o vdovi, o nečakih. Gredo, govore med seboj. Vse imajo rute zavezane pod brado. Le kaj so te rute obvezale, kaj tem ženam sije iz obrazov in oči? Kaj ni življenje za njimi? Kaj niso s pokopanim nekaj sebe pokopale? Kaj iz okvira teh rut ne sije razočaranje, odpoved? In tako te žene mimo okna po cesti gredo. S pogreba gredo — tako daleč so, tako same in zapuščene so da jim je pogreb uteha in počitek. Samo od kod meni te rute? Zakaj so meni te rute tako vznemirile srce? In se tebe spomnim, draga. Prav taka ruta — samo, zdi se mi, tisočkrat lepša — obdeva tvoj obraz. V takšnem okviru sem zdavnaj nekoč srečal tvoj pogled, tvoj nasmeh. Zdaj lahko grem skozi življenje. Zmerom bom kje srečal ruto, zavezano pod brado, da me v srcu zapeče spomin. 303 TRIJE VRABCI Stara jablana v vrtu steza gole, krivenčaste veje v sivi, pusti predzimski dan. Zaziblje se vejica v vrhu. Vrabec je sedel nanjo... pa drugi... in tretji. Sedli so, veja se maje pod njimi, sedijo vsaksebi. Ni še tako pozen čas, da bi se stiskali skupaj. Tiho, brez čivka, brez besede med seboj. Domenek je bil vendar med njimi — drug za drugim so prileteli — zdaj brez pogovora čepijo tam. Kaj ničesar ni, vrednega besede? Kaj razmisleka ne zasluži vsaj jutrišnji dan? Vrabci pa nič. Tuja jim je misel, spoznanje jim je neznano. Le slutnja, zrasla v izkušnji davnih rodov, v njihovih srčecih ve: zima je pred durmi, sneg bo in mraz. In samo skrb iz slutnje in strah. A o slutnjah se med spodobnimi ljudmi ne govori. Zato čepe tam vsaksebi in molče. O, kako dolgo, kako na veke bi od groze molčali, če bi jim v drobnih možganih lahko vzniknila misel. Misel, recimo, o atomih, o ljudeh. HUMUS Ko meglice v jutranjem vetru čez grebene vrhov, tako je moje življenje šlo mimo življenja. Humus, neposejan in nepožet. 304 Otroške sanje, lakota in žeja in sla! Kdo mi jih je tešil, kaj se je spolnilo od vsega? Nekoč so se vrata v vedrih upih odpirala pred menoj, zdaj temne zarje visijo nad mojimi večeri. Nič se ni zgodilo z menoj. Ostal sem humus, neposejan in nepožet. POSLEJ SE TI ODREKAM Poslej se ti odrekam, sreča, dekle zgubljeno, ulici naprodaj. O, ko bi vedel prej, kar zdaj vem — nikoli ne bi dal, da sedeš mi v naročje, hotnica brez vesti in brez kosanja! Ko se ti zahoče, vstaneš in brez slovesa greš. Človeka pa le kri v senceh ščemi — in v srcu — trn. Hotnica brez vesti in brez kesanja! Kdo je tako iz uma, da te išče? Sama zmerom čakaš v mraku, prežeče gledaš spod kostanja tja v plinske luči na asfaltnem tlaku Naj se napravim samo, praviš, že pride kdo, ki je v resnici sam. In pride res — ne kod ne kam. Dober večer, gospod. In dver mu odpreš v svoj hram in nedrja odgrneš in ležišče. A ko od tebe gre. 20 Naša sodobnost 305 se sam ne ve, kako mu kdo v trenutku blažene prevare je lahko še več pobral, ko je kdaj premogel sam. O, nisem te iskal. Zmerom si prihajala sama in odhajala. Jaz sem ostajal sam. Ne hodi zdaj več trkat na duri mi srca! A če bi še kdaj prišla, vedi, da nisem več tam. Tablica z napisom visi na durih mojega srca, ki ga poštarji v mednarodnein jeziku pišejo k naslovom neoddanih pisem: PARTI. 306