^r^ OD TEGA SE LAHKO TUDI UMRE Bruc (z Ekonomske fakultete) je ugotovil, da z njegovim zdravjem nekaj ni v redu, pa se je odptavil k zdravniku na pregled. Dobil je re-oept, katerega je moial potrditi Se sklad za socialno zavarovanje štu-dentov. Tu pa se začnc vsa štotija (točen datum: 25.12.1973)! Bruc torej prinese recept v po-trditev skladu za socialno zavaio-vanje študentov, ki ima svoje pros-tore na Univerzi. Lepo priloži potr-dilo, da je socialno zavarovan, za vsak slučaj pa tudi indeks. Tovari-Sca, ki potrjuje recepte, ga debelo pogleda in pojasni, da mu recepta ne more potrditi brez zdravstvene izka-znice. Pove pa mu tudi, da se le-te dpbe na fakulteti, saj so jih tja dostavili že pied enim tednom. Bruc odide na fakulteto in vpraša vratarja za izkaznice, ta pa mu pojasni, da jih še nima, in da naj raje vpraša v tajništvu fakultete. Tu mu povedo, da bo izkaznice tnogoče dobiti šele po novoletnih praznikih, ter da mor-a ona tovarišica, ki potrjuje recepte, njegovega vsekakor potrditi. Bruc se vrne v stavbo Univerze in zopet da recept v potrditev. To-krat je bila pri okencu dniga tovari-šica, ki pa recepta tudi ni hotela potrditi brez zdravstvene izkaznice. Tako je bruc ugotovil, da se bo lah-ko zacel zdraviti šele v letu 1974, za silvestrovo pa bo ležal bolan. Zakljucek: Ta študent -brucje sicer dobil zdravila, vendar ne na območju SFRJ. Lepo se je z očkom odpeljal v tujino in tam sta kupila potrebna zdravila. Toda kaj, če ta student ne bi imel očka, ki ima to-liko denarja? A. Albrcht DELOVANJE AKCIJSKEGA ODBORA PRI10 SŠ LVZ Na skupni seji FO SS FF in AO 15. januarja 1974 je bilo sprejeto stališče o dogajanjih na beograjski FF. V njem je bila izražena zaskr-bljenost, da ,,administrativno-zakon-ski ukrepi dokončno izrinejo aka-demsko- znanstveno razpravo na Univerzi". Podprli so tudi sklepe iziedne skupščine beograjske FF iz 21. decembra 1973. S tem pa niso podprli »grupe profesorjev", ker so se zavedali, da večina članov AO še ne pozna dovolj znanstveno-teoret-skih del teh profesorjev. Naslednji dan so predstavniki Tribune, radia Student in FO SŠ FF odpotoval v Zagreb in Beograd z namenom, da zbero objektivne in-formacije, s katerimi bi naša iavnost dobila jasno sliko o dogodkih v teh univerzitetnih centrih. Med tem časom so člani akcij-skega odbora in FO SS FF imeli pogovor na rektoratu o dogajanjih na beograjski in zabrebški FF. Na sestanku so bili prisotni tudi pted-stavniki UK ZKS in 10 SS LVZ. Na drugi seji akcijskega odbora, na kateri je bilo prisotnih približno šestdeset študentov, so med diugimi sprejeli tudi sklep, da se 30.1.1974 skliče okrogla miza na temo beo-grajskih dogodkov, na katero naj bi se povabilo obe strani, ki ju ti dogodki zadevajo. Po tej seji so se vrstili nespora-zumi! 10 SS LVZ je očital AO (sklep lahko preberete v deveti številki Tribune), da je pri svojem delu na-redil vrsto pomanjkljivosti, ki niso v skladu z merili o ustanovitvi in delu akcijskega odbora Skupnosti študen-tov. Univerzitetni komite ZKS v Ljubljani je na seji 22. in 23. janu-aija ugotovil, da proces konstituira-nja akcijskega odooia ni bil v skladu s postopkom za konstituiranje akcij- skega odboia, ki ga je sprejela skupš-činaSŠ. UK ZKS je zavrnil nesprejemlji-ve metode delovanja akcijskega odbora in sicer: - premajhna javnost delovanja - nespoštovanje zakonskih določil o javnem obveščanju (v primeru širjenja letaka s stališči akcijske-ga odbora) - neodgovomo obveščanje dela članov akcijskega odbora skozi celotno akcijo AO, ki se (obveS-čanje namreč) posebej kaže v sklicevanju ,,okrogle mize", neenotnem nastopanju posamez-nih članov akcijskega odbora in v zavračanju odgovomosti za že izvedene konkretne akcije. Na sestanku AO-ja pri 10 SS LVZ 28. januaija 1974 pa so bile vse nejasnosti in nesporazumi od-pravljeni. Isti dan se je akdjski odbor tudi formalno registriral pri 10 SS LVZ, kajti ta je menil, da ustreza vsem kriterijem za usta-novitev AO v Skupnosti študentov. Na seji 28. januarja so sprejeli tudi dokument, v katerem preklicujejo ,,okrogle mize" zaradi nespora-zumov v AO-ju. Ustanovili so tudi dve skupini: iniciativni odbor, ki zastopa AO navzven, in redakcijski odbor, ki zbira materiale, ki jih bo študirala študijska grupa. Maijan K. NACELA IN PRAVILA 0 DELOVANJU AKCIJSKIH OD-BOROV 1. Akcijski odbori so ena od oblik družbenopolitičnega delovanja študentov. 2. Vsak študent ima pravico do iniciative za ustanovitev novega akcijskega odbora. 3. Vsaka skupina študentov ima pravico ustanoviti nov AO. 4. Delovanje AO je javno. Pravico sodelovanja imajo vsi, ki delu-jejo na univerzi. Sestanki AO se sklicujejo javno, s plakati zno-traj fakultetnih poslopij in z objavami preko Radia Student. 5. Pobuda za osnovanje novih AO je javna. Na plakatih, ki vabijo k prvemu sestanku novega AO, morajo biti s polnim imenom in pnimkom podpisani vsaj trije od miciatorjev. Naveden mora biti tudi olodren predlog, s čim bi se tak akcijski odbor predvidoma ukvarjal. 6. Za ustanovitev AO mora biti nammanj deset članov. 7. Če že obstoječi akcijski odbor ali kak dmg del SS ali oigan fakultete predlaga ustanovitev novega AO, se na vabila k prve-mu sestanku podpiše odbor -predlagatelj. 8. Vsak AO ima svoje ime, ki ga ne sme uporabljati drugi AO ali drugi organi SŠ. Vsako ime AO-ja je registrirano pri 10 SS. 9. Notranja organizacija dela je stvar vsakega AO-ja. 10. Navzven predstavljajo AO trije mnoge države, da iščejo zdravilo za takšno stanje na mednarodnem področju, najprej v obliki raznih pomoči, če pa bo ta pomoč iz katerihkoli vzrokov blokirana, pa z agresivnimi dejanji. Spričo svetovnega, ne pa lokalnega ali regio-nalnega karakterja situacije, bo slednja nujno porajala svetovne napetosti in konflikte, realno možnost vsesplošne konflagracije. V taki situaciji se bodo vse teorije o ,,lokalnih vojnah" kot sočasnih pojavih modernega imperializma pokazale kot zmotne, ker se bo postavilo temeljno vprašanje obstoja celotnega svetovnega prebi-valstva. Če se želimo izogniti takemu svetovnemu konfliktu, bo po-trebno uporabiti zelo radikalne posege, in to v svetovnih merilih. V tem smislu nas demografska ekspanzija uvaja v določeno revo-lucionarno situacijo, kjer preostaja samo še alternativa: planetame uničevalne vojne ali pa revolucionarni posegi, tudi v svetovnem obsegu. (Rudi Supek, Ova jedina Zemlja). V skiciranih okvirih zgornjih razmišljanj je potrebno obravnava-ti tudi ,,našo,,, slovensko populacijsko ,,zadrego". Kajti, sicer nas bo ta zadrega nekje zadrgnUa. Jadran STERLE POKOPAUŠCE Ustanova za pogrebne usluge ,,Čempresi" - Šibenik opravlja dejavnost pogrebov in uslug v zvezi z njimi na področju mesta Sibenika. Mesto ima pet pokopališč. Glede na omejenost pokopa-liščnih lokacij, ki povzročajo motnje v razvoju mesta, se predvideva izgradnja novega pokopališča na vzhodni strani mesta, v četrti Krani. Na tem gospodarskem področju je bU leta 1971 realiziran druž-beni proizvod v vrednosti 12,3 milijona, predvideva pa se, da bo ta proizvod po načrtovani stopnii rasti od letnega povprečja 8,0% narastel na 114 milijonov din vletu 2000. Ocenjuje se, da je bilo leta 1971 na tem področju zaposlenih 585 delavcev, ter da bo ta številka leta 2000 narastla na 1400. Stopnja naraščanja zaposlenosti bi y letnem povprečju znašala 3 %. Ocenjuje se, da je za potrebe te dejavnosti potrebno rezervirati cca 18 ha površine, kjer bi se razvili ustrezni komunalni obiekti. (Iz Koncepcija društveno-ekonomskog razvoja Šibenika do 2000. godine, Šiberiik, septembra 1973) ,,Sporočilo" 2200 strokovnjakov iz 23 dežel, ,,naslovljeno na 3,5 milijarde naših sosedov na planetu Zemlja", opozarja na ,,skupno, do sedaj nepoznano nevarnost", ki preži na človeštvo; to sporočilo so izročili generalnemu sekretarju Združenih raarodov U Thantu ob nekem preprostem ceremonialu v New Yorku 11. maja 1971. Šestim vidnim strokovnjakom, ki so izročili to sporočilo, je generalni sekretar U Thant izjavil: ,,Verjamem, da se bo človeštvo zavedelo dejstva, da je ravno-težje fizikalnih in bioloških pojavov na Zemlji in okoli nje zelo krhko, in to ravnotežje ne sme biti nesmiselno zamajano v medse-bojni tekmi za tehnološki napredek.. . Ta skupna skrb vis-a-vis skupnemu težkemu položaju, ki v sebi nosi zametke uničenja človeškega rodu, bi se lahko dejansko pokazala kot rnoč, ki je sposobna zrušiti človeštvo. V boju za človekovo preživitev (eventualne katastrofe - op. prev.) lahko dobimo le, če se vsi narodi združijo v skupnem priza-devanju, da se ohrani življenje na tem planetu." Potem, ko je bilo v Mentonu (Francija) skicirano ,,Sporočilo", je kot je znano, krožilo med biologi in strokovnjaki za ekologijo v % Evropi, Severni Ameriki, Afriki, Aziji in Latinski Ameriki. '^ Ta sestanek je sklicalo neko novo, prostovoljno, nevladno, '/transnacionalno mirovno gibanje, poznano pod imenom ,,Dai ^Dong". To ime dobesedno pomeni ,,svet velike skupnosti"; ta pojem je nastal v pred-konfucijanski Kitajski pred več kot 2500 leti. Med 2200 podpisniki ,,Sporočila iz Mentona" so tudi štiije Nobelovci (Salvador Luria, Jacques Monod, Albert Szent-Gyorgyi in George Wald) in v svetu zannosti tako poznana imena, kot so Jean Rostand, Sir Julian Huxley, Thor Heyerdahl, Paul Ehrlich, Margaret Mead, Rene Dumont, Lord Ritchie-Calder, Shutaro Yamamoto, Gerardo Dudowski, Enrique Beltran in Moh;amed Zaki Barakat. ,,Čeprav smo geografsko široko oddvojeni, z zelo različnim ]kulturnim. jezikovnim, političnim in religioznim pripadništvom, ' smo v tem času združeni v do sedaj nepoznani skupni nevarnosti. Ta nevarnost, ki tako po svoji naravi kot po svoji raz&ežnosti do sedaj še ni zapretila človeštvu, je vzniknila iz več pojavov. Vsak izmed njih predstavlja za nas probleme, ki jih je gotovo nemogoče rešiti; vsi skupaj pa predstavljajo ne samo možnost velikih kon- fliktov celotnega človeštva v neposredni prihodnosti, temveč tudi možnost izginotja oziroma virtualnega izginevanja človeškega živ- tjenja na Zemlji sploh. Kot biologi in ekološki strokovnjaki ne bomo govorili o načinu reševanja posameznih problemov, ker smo prepričani, da imajo ti problemi globalni karakter in medsebojno povezavo ter da so začetki rešitve možni zgolj v opuščanju naših omejenih in sebičnih interesov, s ciljem realizirati naše skupne potrebe. [PROBLEMI Kvaijenje okolja Kvaliteta našega okolja se kvari z neverjetno naglico. V nekaterih delih sveta je to vidnejše kot v drugih, in v teh področjih je že prišlo do alarmantnega stanja med ljudmi, medtem ko je na drugih področjih to kvarjenje okolja videti kot oddaljen in nepomemben^ojav. Vendar obstaja le eno samo okolje: to kar se dogaja v ©Mifcfcj|^^adeva celo celoto. Primer tega procesa je Idovolj ^^^ zv^^^BfcfcM^mstrupeiriitH^ii^an v krogotok . hraR^^flroločenem sekto^^^^^^feMBfebr^fsvinec, kadmij, druge klorove organske spoPHBKi soJ^Bašli v tkivu ptic iigih živali, ki sicer živijo precej/oddji^^ od izvorov teh ftipenih sestavin. ^^^ Razlivanje nafte, industrijske odpl^^HTraztopine različnih vrst so škodljivo okužile skorajda vse s^^^odovje v svetu. Enako je s kanalizacijo in organskimi odp^^Hn se jih v prevelikih koli-činah odmetuje, in jih narava ne^^^Pponovno absorbirati v nor-malnih procesih recikliranja (po^^^r kroženje). Mesta so prekrita s težkimi oblaki smoga, in te s^^He sestavine, razširjajoč se zlasti zraku, uničujejo drevje^^^H^nosti 300 km od svojih izvorov. e bolj alarmantno je isaš^HBmio in brezobrzirno uvajanje novih tehnoloških procesov ai projeKtov (npr. nadzvočni promet in pla-nirana gradnja aton]|^Qp^ral) brez upoštevanja njihovih dolgo-ročnih vplivov na Izkoriščanje prirodnih resorjev Čeprav je Zemlja omejena in njene zaloge končne in delno že izpraznjene, izkorišča industrijska družba številne neobnovljive zaloge in slabo gospodari s tistimi, ki so sicer potencialno obnovljive. Ta družba izkorišča zaloge drugih dežel, ne glede na pomanjkanje že za današnje prebivalstvo ali pa mimo upoštevanja potreb prihodnjih generacij. Prirodna bogastva Zemlje, ki so za obstoj tehnološke družbe zelo pomembna, že pričenjajo izginjati, istočasno pa se pričenjajo realizacije načrtov o eksploataciji podmorskih rudnikov. Toda takšni posegi ne samo da zahtevajo velike izdatke v denarju in energiji (in naša goriva za proizvodnjo energije so omejena), temveč bi morali takšne posege pričeti šele, ko se osvetli njihov učinek na življenje morskih živali in rastlin, ki so prav tako del naših pri-rodnih bogastev in izvori visokoproteinske hrane. Skoraj vsa zemlja, dobro namočena in plodna, je že obdelana. In kljub temu se vsako leto, v že industrializiranih deželah še po-sebej odvzema na milijone hektarjev obdelovalne površine za in-dustrijske gradnje, ceste, parkirišča, itd. Sečnja gozdov, gradnja rečnih jezov, monokulturno obdelovanje zemlje, nekontrolirano uporabljanje pesticidov in defoliantov, dnevni kopi rud in druga kratkovidna in neproizvodna praksa so bistveno pripomogli k eko-loški neuravnovešenosti, kar je že izzvalo katastrofalne učinke na nekaterih področjih in kar lahko v nekoliko daljši periodi nevarno ogrozi veliko oblast proizvodnje po celem svetu. Celo v najboljštfi pogojih Zemlja ne more dobaviti človeku dovolj prirodnih bogastev, tako da bi vsi narodi lahko živeli na tisti stopnji potrošnje, kot jo uživa večina industrijskih dežel; kontrast med načinom življenja, ki je pogojen s skrajno bedo in tistim, ki počiva na izobilju, bo še naprej izvor konfliktov in revolucij. Prebivalstvo, prenaseljenost in lakota Današnje število ljudi se ocenjuje na 3,5 milijarde; ocene, zasnovane na današnjih programih kontrole števila prebivalstva, predvidevajo okoli 6,5 milijarde v letu 2000. Obstajajo sicer nekatera optimistična mnenja, da bi bili tehnološki in prirodni resorji toliko razviti, da bi lahiko prehranili, oblekli in nudili streho nad glavo še večjemu številu ljudi. Vendar pa neposredno dejstvo govori, da gotovo dve tretjini svetovnega prebivalstva trpi pomanjkanje zadovoljive prehrane, in nevarnost lakote v svetovnih razsežnostih še vedno preti, navkljub določe-nemu napredovanju v prehrani. Onesnaženje in ekološka neuravno-vešenost že vpliva na nekatere izvore hrane in celo prizadevanja povečati prehrambeni standard so pogostokrat izvor ponovnega onesnaženja. Celo več: številke o prebivalstvu so varljive, ker ne upoštevajo faktorjev potrošnje. Ocenjuje se, da porabi otrok, rojen v ZDA, v času svojega življenja 20 krat več kot človek, rojen v Indiji, ter temu primerno petdesetkrat vec onesnažuje okolje. Gle-de človekovega vpliva na okolje imajo industrijaske države naj-gostejše prebivalstvo. Človeške potrebe po prostoru in določeni stopnji samote — čeprav je točno pojmovana definicija težka — je dejanska in opazna. Ne moremo živeti zgolj od kruha. Celo ko bi tehnologija zmogla producirati dovolj sintetične hrane, ima na-rasčajoče število prebivalstva katastrofalne socialne in ekološke posledice. Vojna Skozi celotno človeško zgodovino ni bilo človekove dejavnosti, ki bi bila tako univerzalno obsojena, obenem pa tako univerzalno prakticirana kot vojna; tako se tudi raziskovanja vse bolj uničujočih orožij in načinov vojne nezaustavljivo nadaljujejo. Sedaj ko smo izpopolnili poslednje orožje in spoznali njegovo moč, smo se odmaknili od neposredne uporabe, čeprav nas ta isti strah ni zadržal, da bi izpolnili naše arzenale z zadostnim številom atomskih glav, s količino, s katero bi lahko večkrat zbrisali življe-nje z Zemlje, niti nas ta strah ne svari pred slepimi in brezobzirnimi eksperimenti, tako v laboratorijih kot na bojnih poljih, z biološkim in kemičnim orožjem. Niti nas ni zadržal, da se ne bi spuščali v ,,majhne" vojne in agresivne akcije, ki lahko privedejo do nukle-arnega spopada. Celo če se izognemo poslednji veliki vojni, se v pripravah nanjo izrabljajo isti fizični in človeški resorji, ki bi se jih sicer lahko usmerilo v prehranitev in oskrbo ljudstev, ki trpijo pomanjkanje, ter da se ohrani in izboljša okolje. Jasno je, da ni dovolj pripisati vojno bojeviti naravi človeštva, ko pa je človek dejansko uspel, da v nekaterih omejenih geo-grafskih področjih*ustvari relativno miroljubne združbe. Očitno je, da izhaja sodobna nevarnost globalne vojne iz dveh momentov: - neenakost med industrializiranimi in neindustrializiranimi deli sveta in iz odločenosti milijonov osiromašenih človeških bitij, da izboljšajo svojo usodo; — tekma za moč in ekonomske prednosti med anarhičnimi in narodi - državami, ki niso pripravljene odpovedati se sebičnim interesom in tako pripomoči k ustvarjanju enakopravnejših združb. Po zgornjih prikazih se zdi problem skoraj nerešljiv. Vendar, človeštvo je v preteklosti pokazalo neverjetne izvore prilagodlji- vosti, in morda bo na ta način soočeno s tistimi, kar pomeni zadnjo borbo za samoohranitev, ponovno pregnala naš strah. KAJ SE LAHKO STORI ? To, kar smo zgoraj prikazali, je le majhen del problema, s katerim se srečujemo, in vendar skoraj niti ne poizkušamo opisati njegovih vzrokov. Mi dejansko ne poznamo celotne lestvice teh problemov ter njihovih možnih rešitev. Vendar vemo, da imajo Zemlja in njeni prebivalci težave in da se bodo naši problemi nevar-no razmnožili, če jim ne posvetimo potrebne pozornosti. Leta 1940, ko so se ZDA odločile napraviti atomsko bombo, so temu projektu namenili 200 milijonov dolarjev in pozvale stro-kovnjake iz celega'sveta, da ga realizirajo v dveh letih. Leta 1960 so ZDA, zavzete v tekmi za Mesec, uporabile 20.000 do 40.000 mili-jonov dolarjev, da bi to tekmo dobile, in obe, SZ in ZDA, še naprej trošita na stotine milijonov za vesoljske raziskave. Popolnoma je jasno, da masovna raziskovanja problemov, ki pretijo sploh preživljanju ljudi, zaslužijo večjo prednost od atom-skih ali vesoljskih raziskovanj. Morali bi jih takoj začeti, in to z večjim smislom za njihovo hitrejšo rešitev. To raziskovanje morajo plačati industrijske družbe, ker so finančno daleč najsposobnejše prenesti to težo, in drugič, one same so tudi glavni izkoriščevalci prirodnih bogastev in glavni onesnažitelji okolja. Takšna razisko-vanja bi morali opravljati kvalificirani ljudje iz vseh dežel in raz-ličnih poklicev, in mimo represivnih nacionalističnih politik. Glede na dejstvo, da je kriza postala akutna, opozarjamo, da je nujno potrebo aktivirati naslednje akcije, ne glede na kasnejša raz-iskovanja. Ne podajamo jih kot nekakšen koren lečen, temveč kot neposredne akcije, da se prepreči poslabšanje že itak perečega položaja in to preden bo sploh prepozno: • Moratorij za nepreverjene tehnološke inovacije, ki niso neob-hodno potrebne za preživljanje. To se očitno nanaša na nove siste-me oboroževanja, vendar vsebuje tudi prepoved izdelave super-soničnih letal, novih pesticidov, novih plastičnih materialov, gradnjo velikih - atomskih eentral itd., vsaj dokler se dokončno ne ugotovijo njihovi možni učinki na okolje. To bi se nanašalo tudi na nepreizkušane inženirske projekte - kot so gradnje rečnih jezov, ,,zahteva" po zemlji v džunglah, podmorska rudarstvo itd. • Uporaba že obstoječe tehnologije v kontroli onesnaževanja pri energetskih objektih — v industriji nasploh, recikliranje materiala v velikih obsegih, da bi na ta način zavrli prehitro izkoriščanje prirodnih resorjev, in nemudoma realizirati internacionalne dogovore o kvaliteti okolja. Te dogovore naj bi bilo možno revi-dirati, če zahteva boljše poznavanje ekoloških potreb. • Intenzivnejši programi v vseh delih sveta, z nanienom, da se zmanjša naraščaj prebivalstva, vendar — s polnim spoštovanjem, da se to izvrši na način, ki ne bo prizadel osnovnih človekovih pravic. Tu je nadvse pomembno, da bo te programe spremljalo zmanjše-vanje potrošnje pri privilegiranih razredih ter da se doseže pravič-nejša razporeditev hrane in vseh dobrin med vsemi ljudmi. Ne glede na težave, ki ždijo na poti k takšnemu sporazumu, morajo narodi vsega sveta najti način, da ukinejo vojno, da razgra-dijo nuklearno in uničijo kemijsko in biološko orožje. Posledice globalne vojne bi bile neposredne in nepopravljive, in v tem smislu so tako posamezniki kot skupine zavezani, da zavrnejo vsako ude-ležbo v raziskovanjih ali procesih, ki bi aplicirani lahko privedli do iztrebljanja človeške vrste. Zemljo, ki je bila videti tako velika, ki je sedaj potrebno gledati v njeni majhnosti. Mi vsi živimo v enem zaprtem sistemu, absolutno odvisni od Zemlje in eden od drugega za naša življenja in za živ-ljenja bodočih generacij. Mnoge stvari, ki nas ločujejo, so v tem smislu neskončno manj pomembne od medsebojne odvisnosti in nevarnosti, ki nas združuje. Verjamemo, da je dobesedno resnično možno očuvati Zemljo kot svoj dom le, če gremo prek vseh teh naših drobnih razprtij. Rešitve za današnje probleme onesnaženja, lakote, prenaseljenosti in vojne, bi se lažje našle kot pa formule skupnega napora, s po-močjo katerega bi se iskale te iste rešitve, vendar, moramo začeti delati na tem. Prevedel S.J. Pripomba prevajalca: ,,Sporočilo iz Mentona" je iz odličiie knjige prof. Rudija Supka ,,Ova jedina Zemlja" (Idemo li u katastrofu ili u Treču revolu-ciju? ) Knjiga zajema kar najširši spekter ekološke problematike v njenem historično-socialnem kontekstu; analize izhajajo in se izte-kajo v nekoliko drugačno orientacijo, kot pa jo podajajo in obenem ustvarjajo dnevne informacije t.im. sredstev javnega obveščanja. Mimo te knjige ne moramo, če nočemo zaiti v kratko-vina zdravljenja celotne svetovne situacije. Knjigo je izdala založba Naprijed, Zagreb 1973. Cena knjige je 60 ND. Dobi se jo tudi v naših knjigarnah in jo priporočamo. Urednik Povzetek iz knjige R. Supka ,,Ova jedina zemlja" s podnaslo-vom ,,Idemo u katastrofu ili Treču revoluciju" (Naprijed, 1973) Defstvo, da je avtor knfige sociolog, rtam da shititi, da bo tako aktualna ekološka problematika obravnavana z novih aspektov. Knjiga nam prinaša nekaj zanimivih informacif iz svetovnega eko-hškega gibanja. Tudi nekateri avtorjevi predlogi in razmišijanja so vredni pozornosti. Za tistega pa, ki ni natančneje zasledoval razvoja ekologije kot nove znanosti in ki nima vpogleda v katastrofalne posledice tehnološkega (industrijskega) ,,napredka", bo knjiga predstavljala nepogrešljiv vir informacij. Neposredna vzpodbuda za pisanje knfige je bilo avtorjevo pri-sostvovanje konferenci OZN o okolfu 1972 v Stockholmu, še v večji meri pa simpozif, ki ga je na isto temo in v istem času organi-zirala neodvisna mirovna mednarodna organizacija Dai Dong (sam pojem izvira iz predkonfucijske filozofije in pomeni ,,da ni samo družina nekega človeka nfegova družina, da niso njegovi otroci njegovi edini otroci, ampak da so vsi otroci njegovi"), na katerem je sodeloval tudi avtor knjige. V knjigi so objavtjeni tudi doku-menti, in sicer t.U ,,Sporočilo iz Mentona", kigaje podpisalo 2200 znanstvenikov iz 23 držav, ter Deklaracija Dai Donga o okolju. Tisto, kar oblikuje Supkovo knfigo, je sintetičnost in kom-pleksnost v pofmovanju odnosa človek-okotje. Avtorfevo globoko prepričanje (in s tem se strinfam) je, da ekološke krize ne morejo razrešiti nobeni tehnični postopki, temvečje edino možna socialna rešitev. To pa pomeni radikalno spremembo v človekovem odnosu do proizvodnje, načina življenja, reprodukdje in družbene organi-zacije. Vse te spremembe se morqo izvršiti na planetarnem nivoju. Vendar pa ostane vprašanje, ki zahteva odgovor: kaj pa, če se bodo politične (tehnokratske) elite v eliminaciji ekološke krize zatekle k tehničnim rešitvam (in če jo bodo one reševale, se bo to nujno zgodilo)? AU ni eden možnih odgovorov, da bo vzpostavljen po-polni totalitarizem? Katastrofa je namreč lahko dvojna: popolno uničenje narave ali pa tehnokratski totalitarizem lahko za nekaj časa odvrne izničenje naravnega okolja. Vmimo se k iztočnicam, ki nam jih ponuja Supkova knjiga. ,,Čeprav se največkrat uporabtja beseda ekološka kriza, se kriza nanaša pravzaprav na človeka samega, to fe na njegov način raz-množevanja in način potrošnje, torej na celoto biološke reproduk-cife, zatem na način proizvodnje, povezane z razsipništvom (pri čemer je bistven kapitalistični način akumulacije) in izčrpavanjem naravnih resursov. Šele na tretjem mestu je govor o ,,ekohški krizi", to je o onesnaženju narave, ali kar je še boij bistveno, o uničevanju biosfere, se pravi osnovnih pogojev življenja na zemlji " (str. 15) In dalje: tfNujno je treba razrešiti sedanjo ekobško krizo, in to ne samo tako, da se odstranifo glavni izvori onesnaženja in kvarje-nja človeškega okolja, ampak je potrebno ustvariti nasploh boij zdrav, bolj naraven in humanejši odnos med človekom in naravo. To se nanaša tako na človekovo prehrano, nfegovo stanovanje in gibanje na zemtjL " (str. 18) „ ... Jasno je, da je treba za dosego tega citja ukiniti ne samo kapitalistično proizvodnjo, ki temelji na stalni in brezkončno akumulaciji viška vrednosti in viška dela, temveč tudi vsako obliko tekmovanja med sociattzmom in kapitalizmom, ki vodi do istih posledic, ker socializem v tem tekmovanju prevzema kapitalistični del neskončne akumulacije dobrin." (str. 19) Skratka, postavljeni smo pred dejstvo revohicionanih spre-memb, kijihje izzvala globoka kriza v odnosu človek - okolje. Čeprav je pravzaprav jasno, kaj je treba storiti, fe malo ver-jetno, da se bodo zlasti ,,države v razvoju"ali srednje razvite države odpovedale želji po vse večji proizvodnji potrošnih dobrin, ki se jih bodo v visoko razvitih industrijskih državah kmahi ,,naveličali" (in spoznali njihove negativne posledice). Zelo zaskrblfufoče dejstvo, ki še bolj zaostruje ekobško krizo, je izredno hitro razmnoževanje prebivalstva. Eksponencialna stop-nja porasta prebivalstva je 2,1 % v 33 letih se prebivalstvo dvakrat poveča. Eksponencialna stopnja industrijske rastije 7 %, vendarje treba računati na izčrpanost in omejenost naravnih resursov (npr. kovin in energife). Obsežnejšo študijo o tem fe pripravil Rimski klub (The limit of the Growts). Rast prehrambenih proizvodov ni večji od 1 %, rust prebivalstva pa fe dvakrat večja. Prepad med bogatimi in revnimije vse botjglobok. Naraščajoča industrializacija in urbanizacija sta glavna vzroka onesnaženja okolfa. Eden najhujših onesnaževalcev okolja so avto-mobili, nanje in na motorje z notranjim izgorevanjem odpade 50 % polucije. Duhovna polucija - ustvarjanje vedno novih umetnih potreb je eden od pomembnih pogojev vse večjega onesnaženja okolja. Umetne potrebe zahtevajo vedno večjo produkcijo (tudi najbolj nesmiselnih artiklov), le-taje nujno vezana na eksploatacijo narave in polucijo. Zastrupljenost tal fe vedno večfa zaradi uporabe pestiddov in umetnih gnojil Tehnologija hoče po vsej sili nadomestiti samore-gulativne procese v naravi z umetnimu Posledice so katastrofabte. A TOMSKE CENTRALE Medtem ko pri nas optimistično govorimo o atomskih centra-lah kot novem viru energife in pričenjamo z izgradnjo prve atomske centrale, se je v ZDA začela intenzivna kampanja organizacij za obrambo okolja proti atomskim centralam. Rezultat: 5 atomskih central, ki so v pogonu, so zaprli, zaustavili so izgradnjo 45 atom-skih central Dva nafbolj znana radiologa v ZDA J. W. Goffman in A. R. Tamplin (odkrila sta štiri radioizotope) sta pobiJa vse argu-mente zagovornikov atomskih central Zlasti obstaja nevarnost genetskih deformacij (dolgoročno), radioaktivnega sevanja, pro-blem radioaktivnih odpadkov je nerešljiv. POLITIKAINEKOLOGIJA Večina ekologov se zanima za reformistične in prosvetijenske predloge, ki naj zaustavijo katastrofalen trend, ki ga je povzročila ekološka kriza. Vendarje marsikaj implicitno prisotna ostra kritika kapitalistične družbe. Gotovo pa je, da je med ekološkimi stro-kovnjaki najbolj razširjena ideja decentratizacije družbenega siste-ma. Zato obstajajo trije razbgi: 1. kontrola nad okoljem in obna-šanfem Ijudi (v tej zvezi) je bolj uspešna, čejo izvršujejo skupnosti in ne državni aparat. Dosedanja ekološka gibanja so zrasla na lo-kalni osnovu 2. decentralizacija mora likvidirati moč države in kapitala oz. velikih korporacij in s tem nujno povezane tehno-kratske ideje o ,,stalnem napredku". 3. rehabilitirana je ideja maj-hnih človeških skupnosti ali komun, ki nasproti odprtemu indu-strijskemu sistemu predstavljajo relativno zaprte in avtarktične družbene celice, Navedene ideje je še najbotj premislila skupina angleških znanstvenikov v poslanici ,,Blue-print for Surival". Vtej zvezi se večkrat uporablja naziv ,,stabilna družba" (ki pa je čisto nekaj drugega od družbe reda), ki naj bi bila nasprotje potrošniške družbe. Taka družba naj bi se zoperstavila tendenci po neprestani rasti in populacijski ekspanziji. Po Supkovem mnenju je taka druž-ba možna kot svetovno stabilna družba. KAKO JEEKOLOGIJA LAHKO SUBVERZIVNA ZNANOST Ekologija je tedaj radikalna, ko skuša zajeti na celovit način položaj človeka v svetu, naravi in ne samo dele njegove eksistence. Tu nujno odpade ravnodušnost eksperta. „... Od nedolžnega pri-poročila po postavitvi filtrov na tovarniške dimnike se zelo hitro pride do vprašanja, kaj pravzaprav ti dimniki proizvajajo, čemu služijo proizvodi v tovarnah in kakšni proizvodi bi bolj odgovarjatt Ijudem." (str. 196) P. Shepard in Sears sta utemeJjitelja pojmovanja ekologjje kot subverzivne znanosti (znano je, da so se pri nas uradni ekologi distancirali od takega poimenovanja in seveda tudi pojmovanja ekologije). V newyorškem undergraund časopisu ,,Rat" (vjanuarju 1970) je med drugim rečeno tudi tole: >rAli bomo šli naravnost k social-rdm koreninam današnje ekobške krize ali pa bomo razočarani z epoho totalitarizmcL " (po Supku stran 201) Nobenega dvoma ni, da zahteva ekološka kriza, če iz nje izpeljemo konsekventno vse premise, radikalno spremembo v družbah, ki so zasnovane na tehnološkem optimizmu. V bistvu gre za ,,prevrednotenje vseh vrednot". Na koncu tega površnega prikaza Supkove knjige se mi vendarle dozdeva, da ta knjiga predstavlja enega najboij radikalnih in naj-boljših tekstov o ekologiji, ki so bili napisanipri nas. FrankoADAM I Ko razmišljamo o pomenu in vlogi komunikacijskih sredstev v sodobni družbi, je gotovo nemogoče zaobiti vprašanje o nasilju in agresiji. Kako sicer objasniti dejstvo, da vse češče srečujemo prizore odprtega in grobega nasilja ne samo na straneh popularnih romanov in stripov, temveč tudi na filmskih platnih in TV ekranih? Ali ni to morda v nasprotju s samim bistvom civilizacije, ki potiska nagonskost in odpira pot, kjer naj bi vladala harmonija na osnovi miroljubnega sporazumevanja? Vsaj navadili smo se na tako pojmovanje, kar pa seveda ne izključuje možnosti, da se motimo. Namieč, čemu ne dopustiti tudi nasprotno pojmovanje, ki ne postavlja barbaistva v daljno preteklost, temveč predvideva, da bi lahko šele zares nastopilo? To drugo jpojmovanje se nam seveda zdi mnogo ustreznejše, ko imamo opraviti z nekaterimi sodobnimi pojavi. 11 so v prvi vrsti grožnja nuklearne vojne, ki lahko bliskovito in temeljito opustoši vse, kar je človeštvo ustvarilo in razvilo. Dalje, ne smemo pozabiti na koncentracijska taborišča, kjer prevzema ubijanje milijonov ljudi obliko modernega industrijskega obrata. To so primeri fizičnega uničenja, ki frapiiajo s svojimi obsegom in tehniko izvajanja, medtem ko je kvaliflkativno izpopolnjevanje doseženo prvenstveno na področju tim. duhovnega nasilja. Glede na to lahko o sodobni družbi rečemo, da se razvija skozi konflikte in da dosega velike tehnološke skoke, ki pa niso nujno speljani v človeški napredek. To ni zbolj stvar vojne in vojnih pogojev. Tudi v miru je tako, da v tehnično najpopolnejših in najučinkovitejših družbah ne upada, temveč nasprotno — raste stopnja nasilnih in agresivnih dejanj. Osebna varnost prebivalcev modernega mesta se nenehno manjša navkljub stalnemu izpopolnjevanju policijskega aparata. To se smatra za normalno oziroma logično, ker pospeševanje tehnično-proizvodnega ritma vleče za sabo povečanje tveganosti, kar mora potem v določenih pogojin vplivati tudi na položaj posameznika. Bistvo tega položaja najboljše odražajo in artikulirajo ravno masovne komunikacije, in spričo tega ni niti malo čudno, ker so njihove oddaje zasičene s prizori nasilja in agresije. Celo več, ti prizori so z vidika pospeševanja proizvodnega ritma celo funkcionalni, pa so potem v skladu s tem tudi primerno razporejeni. Čas najgostejlega emitiranja nasilja je na ameriških TVekranih med 19,30 in 21. uro, ko je pred ekrani 26,7 milijonov otrok in mladine, starih od dveh do sedemnajst let (podatki veljajo najkasneje za prvo polovico leta 1971; sedaj so ta iazmerja proporcionalno večja — op.prev.). Zgodaj zvečer se scene nasilja prikazujejo povprečno vsakih 16,3 minute, kasneje, okoli 21. ure, intenzivnost nekoliko popusti na vsakih 35 minut. Zgodaj zvečer se vsakih 35 minut prikaže po en umoi, kasneje intenzivnost popusti.* Prvi odgovor, ki se kot razlaga omenjene situacije postavlja sam od sebe, je trditev o sistemu življenja, kjer je princip profita osnovno gibalo. To pomeni, da ima zasičenost masovne kulture z elementi nasilja prvenstveno kometcialno funkcijo. Centri emitirajo to, kar se zahteva, kar ima masovni sprejem, obenem s tem pa aktivirajo tiste sile, ki prisiljujejo sistem v ekspanzijo. To pojmovanje se naslanja na človeku prirojeno agresivnost, ki so jo potisnili življenjski pogoji, tako da se sedaj izživlja v domišljiji - ob gledanju umetno narejenih kriminalnih prizorov. Vendar, tu se prikazuje neka druga okoliščina, ki usmerja takšno razmišljanje v drugo smer. Stvar je v tem, da analize vsebine kriminalnih romanov in filmov, ki so jih izvedli v Angliji in Združenih državah, kažejo na to, da v teh oddajah trpijo nasilje večinoma miioljubni ljudje. Od tu je potemtakem logično izveden zaključek o drugačni funkciji imaginativnega nasilja, ki je v pasivizaciji, v širjenju apatije in brezpomočnosti, ker takšna je usoda malega človeka v sodobni družbi: da ,,crkne kot podgana v kanalu, ali y zasedi ali od strupa . Ta sadizem domišljije z eksponiranjem okrutnih prizorov nasilia in umorov pomaga prebivalstvu, da postane brezbrižno, da otrdi in tako sprejme eventualno uporabo strupenih plinov v demonstracijah ali pa pokole nezaščitenih in nedolžnih ljudi v vojnem času.* Takšno pojmovanje v enosmerno — manipulativnem karakterju medijev je sicer razvito v utopističnih romanih in projekcijah, kjer postajajo vseobsegajoči TV ekrani peklenska meja človeške svobode. To pojmovanje je zasnovano na predpostavki, da ima TV struktura stabilizacijski karakter, kar pomeni, da njene oddaje ne izzivajo diskusije in nasprotovanja, temveč učvrščujejo obstoječe stanje na način, ki je svojevrsten vsem potrošniškim artiklom. Glede na to, da imamo opravka s takšnim pojmovanjem, ki upošteva samo negativne učinke TV ekrana, tudi končni rezultati ne morejo biti resnični. Mehanizem brezpogojnega sprejemanja vsega tistega, kar se oddaja na osnovi pogojnega refleksa, je možen samo v totalitarnih okoliščinah. Razen tega je potrebno razlikovati med komercialno publicistiko in politično propagando. Nekoga lahko navedemo na to, da kupi določeno zobno kremo, tako, da mu njeno ime tnnogokrat ponovimo, vendar, ne moremo na isti način postopati z nekim temeljni prepričanjem. Spričo tega se nam zdi, da ne moremo kai tako sprejeti pojmovanja o televiziji kot instrumentu, s katerim počenjamo, kai se nam pač zljubi, brez bojazni, da bi se lahko zgodilo to, kar vnaprej nismo predvideli. Če pa bi bilo tako, potem bi bilo zelo težko najti izhod iz manipulativnega kroga, ki je nakazan v številnih pesimističnih vizijah našega časa. Vendar, tako kot drugod, lahko številni nameni in postopki prevzamejo obliko bumeranga. Dober primer nam je nudila ravno ameriška televizija, ki je navkljub namenom tistih, ki jo kontrolirajo, odigrala pomembno vlogo v širjenju in aktiviranju protivojnega gibanja. Čeprav je zelo verjetno, da neposreden TV prenos prizorov brutalnega nasilja iz vietnamske vojne ni zgolj stvar profita, temveč ie delno tudi v funkciji psihološke prilagoditve na uporabo takšnih početij v sodobnem življenju, že zaradi obrambe reda in miiu, je vendar nedvomno res, da imajo te oddaje zelo močne nasprotne učinke. Ne samo, da so stimulirale gverilske akcije črnskega prebivalstva, temveč so odigrale pomembno vlogo v konstituiranju masovne protivojne revolte in gibanja, kar je prisililo piedsednika Johnsona na odstopanja. To pomeni, da teza o totalno represivnem karakterju rmaginativnega nasilja ni nepremostljiva. Še več, da teza lahko preraste v svoje nasprotje, posebej tam in takrat, ko omogoča socialni sistem dovolj prostora za aktiviranje nasprotnih tendenc. S tem se odločno postavi pod vprašaj mehanistična koncepcija o človeških možganih kot pasivnem receptorju, v čigar področje se prodre z lahkoto. Možganska skorja ni entitet, ki ga je moč izdvojiti in ekzaktno opazovati v skladu s principi tehnološkega strukturalizma, temveč je (možg. skorja) sestavni in nerazdvojen del človeške socialne situacije z altemativami, ki jih pa ni mogoče vnapiej racionalno kalkulirati in programirati. To nas nedvomno ne približuje pojmovanju, da masovne komunikacije niso igračke, s katerimi bi razpolagali po mili volji, temveč so predvsem področja nezavestnih percepcijskih priprav, ki so kot predpogoj neobhodne, da bi lahko prišli do temeljitega preobrata na celotnem diužbenem področju. (se nadaljuje) Opombe: 1. Daniels D., Violence and the Struggle for Existence, Little Brown Companv, Boston 1970, p. 226 2. Ruskin J., Unto This last, Lon-don 1962 3. Mumford L., The Culture of the Qty,NewYorkl938 • 0R02JE BRITANSKE VOJSKE z glavobolom nad demon-strante LONDON - Raziskovalci v britanski vojski izdelujejo orožje za dušitev nemirov. Z novim orožjem se bodo iz-ognili prelivanju krvi, vendar bodo nasprotnika popol-noma ohromili. Gre za zelo močan vir ultra zvoka, ki povzroča močne bolečine v glavi in vrtoglavico. Orožje so med nekimi demonstracijami že preskusili in se je izkazalo kot zelo učinkovito. Napravo so dopolnili še z močnim snopom svetlobe, tako da je bila vrtoglavica demonstrantov še hujša. Toda svetlobno draženje je — kot so ugotovili - povzro-čilo pri nekaterih demon-strantih poškodbe na očeh in padavico. KOLEGI! — če imate veselje do inštruiranja voznikov motornih vozil ,,B" kat. — če imate vozniško dovoljenje ,,B" kat. že 3 leta — če ste stari 23 let — če želite dober honorarni zaslužek potem je za vas pravi nadov AKADEMSKO AVTO-MOTO DRUŠTVO ŠOLT, Trg revolucije 1/1, tel.: 24-874