792
Slovenska sodobna poezija v očeh Josipa Vidmarja
Matej Bor
PO TEŽKI NOČI
Po težki noči spet me je veselja naliv opral in spet je svet svetal. Spet se podi po meni burna želja, da pel bi, vasoval, pohajkoval.
Pomešal spet se bom med veseljake, pa bom razdiral take, da bo smeh bučal krog mene in plašil bedake, ki menijo, da je živeti greh.
In znova šel bom po širokem sveti, sanjaril v mraku laških oštarij, pozdravljal sonce, ki nad Louvrom sveti in v naših gmajnah, polnih čarovnij.
In sam bom čaral — pel bom ko pradavni so pevci peli: v senci žlahtnih trt slavil življenja čudež zmagoslavni in tudi tebe, zadnji čudež — smrt.
In tudi tebe. In zato zahtevam, da mi ne godeš več teh mračnih viž, kot si to noč jih — če te jaz opevam, zakaj sovražno vame se režiš?
793
Mate] Bor
V POLETNI TRAVI    Tako boš ležal, kot ležiš, le malo globlje, in z zemljo živel, kot živiš, le malo globlje.
Le malo globlje, a vendar dovolj globoko, da ne dosežeš več teh trav s to svojo roko.
In čas bo hitel. Znova bo stoletje mimo in k tebi leže, kar živi in kar živimo,
ne da bi mislil kdo še kdaj, kaj bo ostalo za nami, in ostalo bo le bore malo.
Sled naših senc in tamkaj spod morda lobanje, ki prst, dokler jih ne zdrobi, bo lezla vanje
in jih razganjala, kot jih je duh nemirni nekoč, ko zrl je iz njih v svet neizmerni.