-----87    -----
Drobtinica narodne ravnopravnosti v cesarskih
kancelijah.
Deželni poglavar štajarski grof Mecserv je menda vsled interpelacije Razlagove v deželnem zboru razposlal c. k. okrajnim gosposkam slovenskega Stajarja 20. dan u. m. sledeči ukaz: Pravilo cesarske vlade je vseskozi to, da vsi narodi avstrijski vživajo enako varstvo. Po tem pravilu je že. c. k. ministerstvo pravosodja 15. sušca 1862 dalo sodniškim uradnijam ukaz, da se slovenskemu jeziku pravica godi, in nanašaje se na omenjeno vladino pravilo zapovedujem tudi c. kr. političnim gosposkam, da tam, kjer razmere jezika to zahtevajo ali ljudje tega želijo, se protokoli (zapisniki) in obravnave pišejo v slovenskemje-ziku in v si o ve nsk e m j ezi k u tudi pisma iz k a lice li j jim pošilj a j o.
To je jedro poglavarjevega ukaza. Drobtinica ravnopravnosti je res, pa tudi ne več kot — drobtinica. Ker državnega ministra grofa Belkredi-a čislamo možd, ki ima resno voljo pravičen biti vsem narodom avstrijskim , tedaj tudi slovenskemu, ne moremo sprevideti, zakaj da še ne veljd brez „wenn" in „wo" pravilo njegovo, ktero je, nastopivši ministerstvo, izrekel v slavni svoji okrožnici, da „vsak uradnik in vsaka uradnija mora z ljudstvom v njegovem jeziku občiti se (govoriti in pisati)/' Tu ne stoji ne besedica: ,,kjer razmere jezika zahtevajo" ali „kadar ljudje želijo." Ravno tisti ukaz od 1862. leta, ki ga navaja gosp. deželni poglavar, je tudi veleval „nach Thunlichkeit", „nach Moglichkeit" — al prašajmo skušnje 4 let, koliko je po tistem ukazu prišlo slovenščine v uradnije? Ce bije bilo kaj prida prišlo, ne bilo bi interpelacij slišati ne na štajarskem ne na kranjskem deželnem zboru. Slovenski jezik je deželni jezik dolnjega Stajarja ravno tako kakor kranjske dežele, — ako se v ogerski, laški, nemški Avstrii ne prašajo še le ljudje, kako naj se zapisniki in pisma jim pišejo, kako, da na Slovenskem isto pravilo ne velja? Naši ljudje, kterim do 1848. leta ni ne ena slovenska besedica prišla slovenski pisana na dom, so tako plahi in pohlevni, da si ne upajo reči: „pišite uam slovenski", in ker si ne upajo, pa se potem kmalu reče, da „ljudstvo tega noče." To je eno. Drugo pa je to, da ukaz: „kjer razmere jezika slovenski jezik zahtevajo" je stvar, ki se dd tako ali tako zasukati. Zato bi želeli, da bi se brez pogojev naravnost reklo, kakor je rekla okrožnica ministrova: vsaka uradnija ima v slovenskih okrajih s slovenskim narodom slovenski v besedi in pismu ravnati. Ne preziramo sicer, da se to pravilo utegne tudi z poglavarjevim ukazom izvršiti;   al  le  ondi se bo zgo-
dilo, kjer so uradniki vemo udani ministrovemu pravilu in kjer bojo ljudje našega naroda sami toliko poguma imeli, da bojo to zahtevali.
Skušnje bojo učile, kako bode. Bog daj, da bi ta drobtinica narasla za celi kos kruha! Največ je zdaj na tem ležeče, da se zdramijo ljudje in zahtevajo zapisnike in pisma v svojem jeziku.