BOG TABO!’, je glasilo Združenin slovenskih protikomunistov • TABOR je lasi in vestnik Zveze D- S. P- B. Tabor »Mnenje Z. D- S. P- B. Tabor pren-■>tavlja..o ie čiank!, ki so rodnisani od glavnega odbora Zveze. • Izdaja ga konzorcij. Predsednik inž. Anton Matičič. ® Urejuje in odgovarja urednišli odb eldesetletnico osvoboditve izpod avstrijskega jarma in tridesetletnico ustanovitve Narodnega odbora za Slovenijo. V tej dolgi dobi se je svet močni spremenil na polju duhovnosti, politike in znanosti. Zanima nas Slovence današnji svetovni položaj in zaskrbljeni se sprašujemo, kakšna bo naša slovenska bodočnost v zdomstvu in doma. Mnenja o sedanjosti in bodočnosti so različna. Nekateri prerokujejo, da je komunizem že v dekadenci in da ni daleč čas, ko bo propadel. Zopet drugi trdijo, da je šele v razvojni fazi in da bo zasegel vso Evropo. Ako sodimo obnašanje zahoda v luči dogodkov iz bližnje preteklosti in sedanjosti, ugotavljamo, da je 'ta le v obrambi, medtem ko je komunizem v ofenzivi. Slovenski mislec Aleš Ušeničnik je pred več kot tridesetimi leti nekje zapisal glede komunizma sledeče misli: „Da je sedanjost težka in trda, to vsi vemo in čutimo. A kakšna bo prihodnost? Kaj bo z nami? Kaj bo z Evropo? Kaj bo sploh s svetom? Ko bi nam kak videc povedal! A ga ni. sami pa moremo sklepati le iz vzrokov." In nadaljuje: „Naj zmaga kdor koli, komunizem je tako silen svetovni pojav, da ni mogoče mimo njega. Ali si zanj ali pa proti njemu!" Tako Ušeničnik. Se zahod zaveda tega silnega svetovnega pojava? Se ga Slovenci v zdomstvu še spominjamo, vsaj iz prakse, če ga že v teoriii premalo poznamo! Edgar Black nam pripoveduje o možu močne volje, globokega znanja politike, celo vojne strategije, ki je v pravem času spoznal nevarnost nacizma kateremu je še osamljen brez zaveznikov napovedal boj na življenje in smrt v letih 1940—41. Nič drugega ni mogel obljubiti svojemu narodu kot potoke znoja, solz in krvi vse tja do zmage nad Hitlerjem Že med samo vojno vihro je Churchill razmišljal o bodoči ureditvi Evrope po vojni. Zato je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi preprečil boljševizacijo Ev repe, a je ni mogel, ker je zadel na nerazumevanje svojega ameriškega Kolega Roosevelta. Posledice Rooseveltove brezbrižnosti smo z vso težo oku sili tudi Slovenc', to tem bolj, ker na Vetrinjskem polju leta 1945 nismo imeli nobenega Churchilla, da bi s svojo iznajdljivostjo nastanil po slovenskih kmetskih koroških domačijah naše domobrance, ki bi nadomestili Korošce, katerih kosti so že počivale v prostrani Rusiji. Sedaj po trideseDh letih, bi imeli v zibelki slovenstva zadosti zavednih Slovencev, ki bi uspešno branili slovenstvo pred načrtno germanizacijo. Namesto, da bi to storili tedaj, ko je bil še čas, sedaji po vež kot četrt stoletja zbiramo podpise ari Slovencih v zdomstvu proseč avstrijske oblasti, naj vendar dajo nekaj osnovnih pravic slovenski manjšini na Koroškem, ker tako zahtevajo mednarodna pravila za narodne manjšine v svetu. Demokracija! Kako lepo se sliši ta beseda, ki pomeni tisto obliko vladanja, v kateri državljani prosto izbirajo svoje oblastnike in le-ti vladajo privoljenjem naroda. Take detnokracije bi želeli tudi Slovenci doma in v zdomstvu, a je žal nimamo, ali pa je nočemo imeti. V emigraciji nam „vlada“ že trideset let Narodni odbor za Slovenijo, katerega je označil tednik Svobodna Slovenija v Buenos Airesu na strani 1 z dne 24. oktobra t. L, da je Narodni odbor za Slovenijo ,,edini najvišji avtentični slovenski politični organ." Ta naj višji politični organ, katerega volja je zakon, diktira črednemu narodu v emigraciji svojo voljo kot edini lastnik resnice in pravice, ne da bi bil kdaj izvoljen na demokratičen način. Vsako leto se Slovenci v zdomstvu spominjamo v mesecu juniju pokola slovenskih domobrancev. Tudi NO za Slovenijo ne izostane tem žalnim komemoracijam, ampak se spoštljivo klanja spominu na žrtve, ki so dale svoja mlada življenja za naš narod tedaj, ko ga je ta najbolj potreboval. Vse to je! od Narodnega odbora za Slovenijo razumljivo in lepo! Ni pa razumljivo in še manj lepo, zakaj NO za Slovenijo nikoli in nikjer ne spregovori besede o ustanovitvi Slovenskega domobranstva in njegovem ustanovitelju, gen. Rupniku. Zamolči ta edinstveni in najbolj časten pojav v zgodovini slovenskega naroda. To je greh, celo smrtni greh. Za Slovence v zdomstvu rojstvo menda nima posebnega pomena. Važna je samo smrt; in ta hiora biti krščanska. Če bi se naš Prešeren obesil zaradi razuzdanosti, bi ga Slovenci v emigraciji označili za ne.nčurja in ga zamolčali naši srednješolski mladini. Poleg že omenjene negacije živega domobranstva in njegovega ustanovitelja je v slovenski zgodovini deležen take negacije tudi naš Primož Trubar, ki je že v 16. stol. prvi med Slovenci začel s književnim jezikom, a kljub zaslugam za jezik ni vreden, da bi zamejski Slovenci poimenovali eno izmed naših šol po njem. Zakaj je ta mož napoti še danes, ko se govori in piše o zedinjenju kristjanov morda že pred letom dvatisoč. Kristus je dejal: „Resnica vas bo osvobodila." Se mi zavedamo njegovih besed? Govorimo in pišemo vedno le resnico? Najbrže ne, ker ta boli. hudo boli. Za nas Slovence v zdomstvu ne sme biti vseeno, kaj in kako bo o nas pisala naša zgodovina doma. Zaenkrat še molči o politični emigraciji. Morda so oblastniki doma pi'obleme emigracije načrtno preštudirali, da bo ta prišla v gmotno-idejno krizo. Po treh desetletjih zdomstva se to že opaža Starejši rod je že močno zredčen, mlajšega pa ni zadosti, da bi nadaljeval z delom, ki ga ni malo in tudi lahko ni. Vse preveč smo se „zabu-bili" v krajevne domove, ki niso bili in ne morejo biti kos težki nalogi družabnega življenja. Ob zamisli teh krajevnih slovenskih domov ni manjkalo med nami ljudi, ki so zaskrbljeno opazovali navdušenje svojih roja- kov jih svarili in spraševali, kako in s kom jih bodo napolnjevali. Sedaj po skoraj dveh desetletjih obstoja krajevnih domov se je izkazalo, da tisti pesimisti, kakor se jim je takrat reklo, vendar niso bili tako v zmoti, le škoda ]e, da jih nismo ubogali! Osrednji slovenski domovi — četudi ne brez težav — zaenki-at še niso v nevarnosti iz vidika gmotne in duhovne krize, ker mladi slovenski rod, ki jih obiskuje, še govori, moli in poje slovensko. Da ho to mogoče nadaljevati mora priti do stikov s slovensko mladino v domovini. Tesna medsebojna povezava bo okrepila in obogatila vse tiste, ki žele to, kar so Slovenci! Za mladi slovenski rod v zdomstvu in doma ni druge poti, kot tesno medsebojno sodelovanje ne glede na preteklost, tudi ne na politično oorfcdeljenost, saj je mogoče hoditi k istemu cilju po različnih poteh. Slovenska mladina potrebuje idealov, brez katerih je smisel življenja posameznikov in naroda nemogoč. A teh ni, ker mladina po zgledu starejših in skupaj z njimi obuja spomine na našo žalostno dobo iz bližnje preteklosti. Dragoceni čas teče z naglico naprej, medtem ko se slovenska mladina po zaslugah demagogov doma in v zdomstvu opaja z materializmom, zapravlja čas in denar na piknikih, posluša gesla starejših in se v najboljšem primeru izgublja v bizantinskih diskusijah, ker nima nikogar, ki bi ji znal pokazati in voditi po poti k edinemu in najvišjemu cilju, ki mora hiti osvobojena domovina. F. Slak Vsa pola vodijo v Ljubljano Sanje vsakega slovenskega otroka pred desetletji so bile, videli Ljubljano. Za nje je bila Ljubljana lonec zlata na koncu slovenske mavrice, ne da bi se zavedali, da tam lonca zlata ni. Ljubljana! Svet se je začel in končal ob tem imenu. Ljubljana, središče slovenskega katolištva, kulture, znanosti, umetnosti, politike, klerikalcev, liberalcev, socialistov, komunistov, kapitalistov (danes socialističnih kapitalistov ali socialistične buržoazije), itd. Ljubljana, centrala vsega dobrega in vsega zla! Ljubljana, ene same grozne sanje, iz katerih smo se prebudili in iščemo vzroke za vso našo grozo; vso našo tragedijo preteklosti, sedanjosti, bodočnosti! Iščemo pota s slovenske Kalvarije, na kateri so križali nedolžnega Kristusa v sredi med levim in desnim razbojnikom. Prvi se je norčeval iz njega, drugi mu je prikimal; bodisi iz želje po rešitvi, bodisi zato, ker je imel hrbtenico brez kosti. S slovenske Kalvarije (Karavank) gledamo nazaj in iščemo pota, ki vodiju k zlu vse naše preteklosti; in vsa pota vodijo v slovenski Jeruzalem — Ljubljano! Ne samo mi, ki smo bili direktno odvisni od Ljubljane. Tudi slovenski ljudje v zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu v stari ali v sedanji Jugoslaviji dobro vedo, da je Ljubljana za nje vedela samo tedaj, kadar so, bili — ali smo — v njeno korist. V obratnem slučaju pa se je in se še vedno premalo zaveda, da so zunaj Jugoslavije tudi Slovenci, ki upravičeno pričakujejo od matične države in naroda, da bi jim pomagali narodno vzdržati v tujem, Slovencem sovražnem okolju. Zopet nastane vprašanje: ali je samo Ljubljana kriva? Ali niso nič manjši krivci tisti, ki ta narod vodijo v imenu tujih ideologij in svojih osebnih koristi; bodisi v zamejstvu ali zdomstvu? Ali nismo sami priče, da se desni razbojniki prilizujejo levim, ker pač imajo tisto „ideologijo“, kateri pravimo: oblast! Zamejski Slovenci, ki so sanjali o združitvi z matičnim narodom, so razočarani; njihovim voditeljem pa se zdi, da so naredili strašno veliko ,“č (isto kot voditleji slovenske politične emigracije, ko pišejo spomenice narodu, seveda z varnih profesorskih stolčkov tujih univerz), če svojim vladam ali ministrom napišejo kako protestno pismo, potem pa se tolčejo po svojih slovenskih kulturnih prsih (doma v družinah pa govorijo v uradnem tujem jeziku), da so po vseh predpisih civiliziranih ljudi mirno sprejeli klofuto. Nazaj menda udarijo samo „primitivci“! Veliko se piše o boju Koroških Slovencev za svoje pravice, o slove n-sko-nemških napisih na Koroškem, itd.; toda prepričan sem, da se prav vsi pisci ognejo stvarnemu pogledu na ta del zamejske Slovenije, njih ljudi in vzrokov. Svoja begunska leta po revoluciji sem preživel med Koroškimi Slovenci in bom v naslednjem opisal nekaj svojih opazovanj. Priznati moram, da so Korošci zelo dobri ljudje. Marsikateri izmed nas je rekel ob odredu čez morje: „Ako bi bila slovenska Koroška priključena Sloveniji brez komunizma, bi se vrnil živet med Korošce..."! Ob koncu Druge svetovne vojne in ob istočasnem koncu revolucije v Sloveniji, se je od tam začela tekma, kdo bo prej pri „zaveznikih“. In kot običajno pri slovenski politični strategiji, so komunisti „nadmodrili“ svoje politične nasprotnike tudi tukaj. Zasedli so — skupno z „zavezniki“ Angleži — Slovensko Koroško in hoteli na Dravi ustaviti slovenske domobrance in jim preprečiti, da bi prišli do Angležev. Tako se je 11. maja 1945 leta vršila zadnja bitka v Evropi v Borovljah (nemško: Ferlach) med slovenskimi domobranci in Titovimi partizani, ki se je končala s popolnim porazom partizanov (ali so na to svetovni zgodovinarji sploh reagirali?). Boj so gledali Angleži in Nemci z raznimi njihovimi tujimi enotami preko dravskega mostu pod Žihpoljami (Maria-Rain). V boju je padlo nad 80 partizanov, če je število točno,. kakor je več kot leto dni pozneje pisal „Slo-venski Vestnik", glasilo komunistične OF za Koroško, ki ga je izdajal dr. Franci Zwitter in je izhajal na Dunaju. Nepodpisani pisec je seveda lagal. s pridom uporabljal vsakdo — ne samo zgodovinar —, ki si pred temi danostmi noče zastreti oči. V Zapiskih nam dr. Tine Debeljak približa poljskega jezikoslovca francoskega rodu in velikega prijatelja Beneških Slovencev Baudouina De Courtenaya, ki je, kakor vidimo iz tega zapiska, še ob njegovi stoletnici tudi politično1 na moč aktualen, št. 3 Meddobja zaključuje partitura občutja Sveti večer na besede Vincencije Breznik, ki ji je avtor naš novi doktor cerkvene glasbe Edo Škulj. Št. 4 stoji v obeležju tridesetletnice domobranske smrti gotovo najboljšega sočasnega (in najbrž še za dolgo časa) pesnika Franceta Balantiča. Že zavoljo tega ima posebno vrednost. V to razpoloženje nas že na samem uvodu upelje urednik France Papež s pesmijo v španščini: Para un poeta. Isti avtor nam takoj nato raztolmači Pesniški jezik Franceta Balantiča, da tako njegovo blagozvočnost še bolj pristno dojemamo. Na Japonskem delujoči jezuit Vladimir Kos, čigar sile vidimo vse bolj v njegovih literarnih in zgodovinskih komentarjih kot v njegovi moderni poeziji, nam v glosi ob Franceta Vodnika knjigi Prevrednotenja (Maribor 1971): O klasičnega primeru slovenske objektivne zgodovine pokaže pesnika Balantiča — resničnega novega Slovenca v smislu, kakor si ga je postavilo za cilj slovensko domobranstvo. Saj na nekem mestu sam, nekoliko pa s citatom Franceta Vodnika pribije: „Balantič je v svojem boju padel, a šel je edino pravo pot, začenši s samim seboj, ker treba je ‘izpremeniti človeka in izpremeniia se bo doba’...“ Prav tako tudi rešitelj Franceta Balantiča — pesnik dr. 1’ine Debeljak v Kroniki ohranja nove doprinose za zgodovino v prispevku: Ob tridesetletnici Balantičeve smrti. — Nadaljno vsebino tega zvezka izpolnjujejo Vladimir Truhlar: šest sestavkov iz slovenskega „Leksikona duhovnosti"; Karel Rakovec s pesmijo: Metamorfoza v vetru; Papežev prevod angleškega izvirnika treh pesniških motivov Teda Kramolca: Obrisi; Alfonz Čuk z zelo sodobnim razmišljanj etn: O odtujitvi modernega človkea; Tine Debeljak s prevodom iz poljščine Zggmunda Krasinskega globoke Molitve med mašo. V Kritikah in presojah Lev Detela vrednoti Moderni literarni svet Franceta Papeža. Kar pa vzbuja posebno pozornost, je v presenetljivi Balantičevi maniri spesnjen sonetni venec Sancti Augustini Confessiones Albina Magistra, ki je pravo odkritje in resnično doživetje za bralca tega zvezka Meddobja. Dodane so mu tudi štiri fotografske reprodukcije novejših stvaritev akademskega kiparja Franceta Goršeta. Tako bo torej zahtevni bralec v obeh številkah našel zadostno mero užitka. Samo K. Zbornik Svobodne Slovenije 1971—72 Izdala in založila Svobodna Slovenija. Opremil akad. slikar Ivan Bukovec. Natisnila tiskarna Vilko S. R. L. — Buenos Aires 1974. Str. 440. šele pod konec minulega leta 1973 so uredniki buenosaireškega tednika ..Svobodna Slovenija" uspeli obelodaniti Zbornik za leti 1971—1972, kar kaže na vedno bolj nepremagljive težave, s katerimi se mora leto za letom boriti založništvo naših publikacij v zdomstvu. Zdi se nam, da bodo predvsem uredniki Svobodne Slovenije morali resno raziskati vse — ne samo gmotne — razloge za to; zakaj bila bi zares škoda, če bi ta naš resnični zdomski letopis, ki je že z letom 1949 začel ohranjati dragoceno gradivo ne samo za našo protikomunistično, temveč tudi splošno slovensko zgodovino-p:sje, moral dokončno utihniti, če bodo uredniki prišli do pravilnih za-k'jUčkov, bo poslej naloga nas vseh — predvsem novega rodu slovenske krvi v tujini —, da ga ohranimo pri življenju. Kljub zapoznelemu izidu je pričujoči Zbornik ohranil reprezentativnost vseh predhodnikov. Pod že uobičajenimi poglavji, ki so jim v tej knjigi uredniki dodali samo še poseben prostor za stoletnico rojstva dr. Antona Korošca, je zbranega toliko gradiva, da bi šlo daleč preko zmogljivosti našega glasila, če bi se hoteli ob vsem zadržati v meri, ki jo zasluži. Dr. Anton Podstenar je že v šestem zapovrstnem nadaljevanju priobčil sedaj deveti del svoje temeljite študije o boju slovenske manjšine v krški škofiji na Koroškem za verski pouk otrok v slovenščini. — O problemih primorskih Slovencev v boju za svoje pravice so prispevali pomembno gradivo Bogdan C. Novak, Janez Roltar in dr. Andrej Bratuž. Vsi, ki jim je naš zamejski živelj pri srcu, se bodo morali ob teh dveh zaglavjih Zbornika resno zadržati. Pod zaglavjem Raz p ra vc-I)ok umen ti-Pri če vanj a stoji na čelu krepek filozofski prispevek dr. Milana Komarja o temi Osebna vez in borba. — V članku Protislovja samoupravljanja dr. Ljubo Sire postavi pod lupo kritičnega presojanja zavoženi gospodarski sistem v matični domovini, kjer odgovorni pač sodijo, „da so v posesti znanja, kako se svet obrača, prav zato, ker so marksisti." — O ameriški demokraciji in dolarju nam pomaga razmišljati dr. Ludovik Puš. — Kako je pri nas nastala komunistična ^osvobodilna fronta", zvemo še nekaj iz pričevanja sedaj že pokojnega socialističnega politika dr. Celestina Jelenca. — Univ. prof. dr. Tine Debeljak je prispeval obširno razpravo pod naslovom: Slovenski narod in simboli njegove narodnosti in državnosti. Ne da bi se spuščali v podrobno analizo njegovih ugotovitev v splošnem, se nam vendarle zdi, da se bo ob priložnosti treba nekoliko posebej ustaviti pri njegovih navedbah, v kolikor se nanašajo na dobo slovenskega domobranstva. — V Ne\v Torku živeči publicist dr. Anton Ambrož je za zaključek tega zaglavja iz gradiva za svojo v angleščini izdano študijo o ozadju so v jetsko-ki tajskega spora posnel kvalitetni prispevek, ki se nanaša na položaj jugoslovanskega režima v sklopu sve- * V’ *7 jr ' •*' ■' . ' , Da bo„TABOR“ lahko zagovornik resnice in klicar k neprestanemu boju do končne svobode našega zasitžnjenega naroda, mora redno izhajati! če .hoče redno; izhajati, ga moramo redno plačevati!, Zavedajte se tega! ,TABOR"- vama mecenov! Poravnajte redno naročnino, nabirajte .novih, pla-(■ujočilj. naročnikov in prispevajte v naš Tiskovni sklad! lovnega komunizma in mu dal že ilustrativni naslov: Trikotnik Moskva-Pek ing-Beograd. Kot v vseh prejšnjih letnikih, je tudi v tem Zborniku poglavje jVaši go-miki — ne samo zaradi krasnih slik — najbolj pestro in v čast ne le knjigi, ampak vsej slovenski družini izven domovine. V poglavju Slovenstvu v čast — narodu v ponos so tokrat prikazani dr. Rudolf Čuješ, dr. Enij Alojzij Fonda, Andrej Majcen SDB in poznani domobranski zdravnik dr. Janez Janež, ki delujejo v velikem svetu. Že večkrat se nam je pri tem stalnem in nedvomno potrebnem zaglavju v Zborniku zazdelo, da bi vsaj tu in tam bilo potrebno tudi vprašati, koliko je ta ali oni v tej galeriji izpostavljeni človek, ki bi bil zaradi svojega položaja v svetu k temu še posebej pozvan, zares storil v korist naroda, iz katerega je izšel. Nepozabni voditelj slovenskega naroda dr. Anton Korošec je za stoletnico rojstva zares več kot zaslužil posebno poglavje v Zborniku; posebej, ker se ga v matični domovini uradno nihče ni spomnil, škoda samo, da je tudi v tem poglavju zbranih 9 člankov za takšno priložnost vse preveč stereotipnih. Tudi Razgledi, ki jim v tem zvezku stoji na čelu že drugod mnogo pu-Clicirana in zadosti komentirana poslanica Narodnega odbora za Slovenijo iz maja 1972, je običajno, pa zato ne manj tehtno poglavje. Prikaže nam aktivnost slovenskih zdomskih skupnosti na vseh svobodnih celinah zemeljske oble in bo zato nekoč dragoceno gradivo za zgodovino našega prisilnega žitja izven domovine. Ob odstavku V spoštljiv spomin, kjer je' v tem zvezku ohranjena hvaležna misel na 18 vidnejših rojakov, ki so že odšli za vselej izmed nas, se bralcu skrči srce v tesnobi. Kako nezadržno pač leta krčijo naše vrste! Po kakovosti umetniških prilog, fotografij in drugih reprodukcij je pričujoči Zbornik mogoče eden izmed najbolj bogatih. Spričo vsega tega storimo samo svojo pošteno dolžnost, če pozovemo Po svetu raztresene svobodne rojake k majhni gmotni žrtvi, ki jih od njih zahteva nakup te naše zares reprezentativne publikacije. Predvsem pa: Ne dopustimo, da je nekoč ne bi bilo več med nas! Dr. S. K. „TABOR“ ni samo šiva vez med združenimi slovenskimi protikomunisti, ampak je tudi v vsej zgodovini tiskane slovenske besede prvi in obe-, nern najcenejši tečaj svobodnega demokratskega sožitja in razpravljanja; yaj še vedno stane manj kot zavojček najcenejših cigaret. -— Prosimo, da se tega zavedate in redno ter pravočasno poravnate naročnino. — Hvala! f Vojtehu v slovo Preti prihodom na zdravljenje v Buenos Aires mi je pokojni Vojteh pisal sledeče pismo: El Bolson, 2. junija 1971. Tabor s petimi številkami prejel. Najlepša Ti hvala! Lepo si opisal vse po pravici leako je, nič olepševanja — taki smo in taki bomo ostali do posle-dnjega diha. (Tabor št. i/7:,. — 70-letnica Budinek Vojteha). Prejel sem danes tudi Tvoje zadnje pismo. Koliko dela imaš z vsem, no, ko pridem, se zopet malo pomeniva o vsem. Zopet bom Tvoj nepovabljen gost za več dni. Moram tudi v italijansko bolnico na pregled. Nisem še dober, ali za pod nož se ne dam. Neki Salamida, trgovec z zelenjavo je bil tudi bolan na mehurju, je bil že lani v italijanski bolnici. Ga niso operirali, dali so mu neki „tratamento'‘ in se je kar pozdravil. Poleti sem bil boljši, a sedaj na zimo sem malo slabši; mislim, da je tudi revma, zato tudi slabo vreme vpliva na telo. Prilagam Ti tudi ,,An“ od Pinocheta, kako ga oni slikajo. Se ve, komunistom se ne sme nihče postaviti v bran. Oni te lahko pobijajo, ti se ne smeš braniti. Silno jih boli, da je tako prišlo v Čilah, ampak sramota, da neka argentinska revija tako trobi komunistom v rog. Mislim, da se pravi Kristusov naslednik piše: Aleksander Solženicin, ki se ni bal smrti, ne preganjanja komunistov — radi pričanja resnice; dal je pravi obraz komunizmu, oziroma tisti prokleti Stalinovi liniji barbarstva. Solženicin je s svojo knjigo napravil silen udarec komunizmu — isto kot Pinochet v Čilah. Torej dve zmagi proti komunizmu letos: Čile in Solženicin! Svobodni svet bo le spoznal laži komunistov. Zakaj se ne najde med Slovenci eden, ki hi izdal tako brošuro o Titu in pobitih domobrancih? In zavetišče, kako gre? Torej na svidenje v kratkem Vojteh. Dne 18. avgusta dopoldne je res nepričakovano klical telefon in oglasil se je Vojteh ter povedal, da je prišel v Buenos Aires na zdravljenje. Vesel je bil, ko je zvedel, da smo vsi doma in nam sporočil, da nas bo čez par ur obiskal. Ob njegovem prihodu smo takoj ugotovili, da njegova bolezen hitro napreduje, ker je bil telesno že precej izčrpan. Po par dneh se je res podal na zdravljenje, ki je trajalo en mesec in pol, toda vsa zdravniška pomoč je bda zaman in prepozna. Svojci so ga en teden pred smrtjo odpeljali z ambulantnim letalom nazaj na njegovo posestvo „Triglav“, kjer je v soboto •5. oktobra 1974 preminul na neozdravljivi bolezni. Tako je odšel naš dober prijatelj in dobrotnik Vojteh Budinek. Naslednji dan so ga pokopali na pokopališču v El Bolsonu in so ga na zadnji poti spremljali številni znanci 'n prijatelji — še celo slovenski rojaki iz Bariloč so ga spremljali in mu v slovo zapeli »Vigred se povrne“. Pokojni Vojteh je imel človeške napake in vrline kakor jih ima vsak izmed nas; vendar je bilo vrlin toliko, da je vredno, da jih poudarimo: Ostal je odločen protikomunist do zadnjih dni; kar je razvidno tudi iz objavljenega pisma. Bil je zastopnik in poverjenik glasila protikomunističnih borcev „Tabor“, med katerimi je imel številne prijatelje. Bil je ponosen, da je izbral ime „Tabor“ za planinsko-počitniško kočo, ki jo je postavil na svojem posestvu. Bil je velik narodnjak, kar je izpričal ob vsaki priliki, a prav posebno, če si ga obiskal na njegovem domu. Imel je socialni čut tako za posameznika kakor tudi skupnost, saj je vedno in povsod poudaril veliko potrebo slovenskega zavetišča. Bil je dober in napreden gospodar, kar si lahko videl ob obisku njegove „thacre“. Bil je družaben in vesele narave. Ljubil je družbo, a najbolj pri src i mu je bila slovenska pesem. Dragi Vojteh: takega, kot smo Te spoznali, bomo ohranili v naših srcih. Veliko si naredil dobrega poedinctm in skupnosti. Bog naj Ti vse poplača! Savo Ko je slovensko domobranstvo sredi ruševin in krvi zahrbtnega naskoka komunistične zarote na naš narod uresničilo vsenarodno revolucijo nove-tia Slovenca, je prižgala plamenico miselnosti, ki poslej sveti svobodnjakom širom zemeljske oble v njihovem boju za Boga — Narod — Domovino! DRUŠTVENE VESTI OBČNI ZBOR ZVEZE TABOR Letošnji 18. redni letni občni zbor Zveze društev slovenskih protikomunističnih borcev Tabor se je vršil 21. septembra 1974. v Hamiltonu — Kanadi. Letos so odpadle volitve glavnega odbora, ker se te vrše vsaki dve leti. Predsednik Zveze ing. Pr. Grum je vodil občni zbor, ugotovil sklepčnost in napovedal dnevni red. Na tem občnem zboru so bila podana organizacijska poročila: pozdrav duhovnega vodje, tajništvo, združeno finančno (glavna blagajna, socialni t-klad, blagajna uprave in pomožne uprave glasila Tabor), predsedniško in poročila krajevnih društev ter poročilo konzorcija gl. Tabor. Najvažnejša točka občnega zbora je bila priprava za 30-letnico Vetri-nja.. Glavni odbor bo pripravil za proslavo 30-letnice Vetrinja: 1. Dodatek Bele knjige (dopolnitev) 2. Plošča originalnih domobranskih pesmi. 3. Osrednja proslava. Ta proslava bo tridnevna 13. — 15. junija 1975 v Clevelandu (Pristavi). Reorganizacija poslovanja glavnega odbora se prilagodi novim razmeram radi lažjega in hitrejšega poslovanja, zato se vse referate poenostavi in združi: 1. Gospodarsko-socialni referat, ki združuje vse blagajne in ga vodi glavni blagajnik s pomočniki. 2. Tiskovno-zgodovinski referat, ki ga vodi referent s pomočniki. 3. Akcijski odbor, ki skrbi za publikacije in prireditve in ga vodi vsakokratni prvi predsednik glavnega odbora, glavni tajnik in tajniki društev. Ob zaključku občnega zbora je bilo ugotovljeno, da med nami še diha pravi domobranski duh. Kljub materialistični miselnosti današnje mladine v Kanadi, Združenih državah in v svetu sploh, moramo ohraniti idejo slovenskega domobranstva in z njo poživljati slovensko narodno zavest med mladina. J. Cerar „VI sto so za vero horili...44 (Nadaljevanje) Preko dneva je bilo še nekako mirno. Proti večeru pa so prišli štirie partizani in nas nagnali vse v neko sobo. Nahrbtnike smo moral, vzeti s seboj. Brez vsega so nas nagnali v prejšnjo sobo. Drugi dan, bilo je to 80. maja, so se pojavili komunistični krvoloki. Popoldan mi je nek domobranec z naše postojanke povedal, da me iščej >. Ni bilo dolgo, ko je v sobo vstopil komunist in vprašal za mene. Ker sem bi! ram, me je seveda dobil. Zasmejal se je in rekel: „Rajši vidim to, kot tisoč Nemcev!" Po nekaj psovkah je rekel: „T.i stoj, drugi pa sedite!" Kmalu nato so prišli po mene in me odgnali v neko malo sobo. Takoj so me začeli mučiti. Eden me je prijel za vrat, me postavil ob steno ter začel z glavo tolči po steni. Z mize je nato vzel čevljarske klešče — te imajo prav male zobce, da z njimi zagrabijo usnje — in me z njimi zagrabil za nos in zavijal, da mi je odrgnilo kožo. V isti sobi je bil tudi poveljnik domobranske postojanke v Lahovčah, Tone Ilija, katerega sem osebno poznal. Ko je videl, kako me mučijo, je prebledel in v strahu rekel: „Vi veste, da sem jaz za vas delal!" Zelo sem se začudil, ko se je tako izrazil. Prisotni partizani pa so mu odgovorili: ,,Za cehe že mi vemo. Tiho bodi!" Pustili so ga popolnoma pri miru. Ne vem, koliko časa bi me še mučili, ko so na hodniku začeli klicati, da eremo takoj naprej. Odgnali so me nazaj v sobo. Kri mi je tekla iz ušes, iz nosu in iz ust; tudi bos sem bil, ker so mi že podnevi vzeli čevlje. Za pečjo sem našel neke stare čevlje, brez vezalk, a sem jih kar natakn.i. Glavno, da nisem bil bos. Takoj so nas nagnali na cesto in nas postavili v sprevod. Zopet so me poiskali in odvedli na čelo sprevoda. Zavili so me v nemško zastavo, za menoj pa so bili oficirji in dva kui-ata. Kurata Borisa Kerča pa nisem več videl. Verjetno so ga že prejšnji večer odpeljali, kajti popoldan sem ga še videl. Spredaj nas je bilo okrog 30. Dali so nam štruco vojaškega komisa z grožnjo, da bo vsak, kdor ga bo poskušal jesti, takoj ustreljen. To se je godilo 31. maja ,na praznik sv. itešnjega Telesa. V časih pred vojno so bile na ta dan procesije in mo molili za božji blagoslov. Ta naša procesija pa je bila obdana s kričanjem in kletvinami, le domobranci smo bili v mislih pri Bogu! Ko smo tako hodili, so nas srečavali nekateri komunisti in spraševali stražarje, kdo sem jaz. Ponosno so odgovarjali ta je... Zanimivo je, da civilistov ni bilo videti. Ko smo prišli na postajo, so nam kruh odvzeli in nas strpali zopet v živinske vagone'. Tu sem vrgel nemško zastavo v kot. K meni je pa pristop 1 kurat in me vprašal, če sem pripravljen na smrt. Odgovoril sem mu, da sem. Ko smo se peljali samo par postaj, se je vlak ustavil in so nas st-gnali na travnik. Morali smo se usesti, da je imela straža boljši pregled. Pomešal sem se med nepoznane domobrance, da bi me kdo ne izdal. Kmalu sem opazil, da partizani domobrance nekaj sprašujejo Vedel sem, da me zopet iščejo. Vedel sem pa tudi, da me tu ne bodo našli. Poleg mene je «edel Janez Cerar, dober znanec iz Ljubljane. Mislil sem, da ga nimajo za kaj ubiti. Naročil sem mu, naj moje doma lepo pozdravi in pove, kar je do sedaj videl. Obljubil mi je, da bo to storil. Toda tega ni mogel storiti. Njega so ubili, jaz sem ostal živ in to opisujem. Vlak, ki nas je pripeljal, se je vrnil v Slovenj gradeč po ostale. Vračilo se je že, ko smo peš v štiristopih in pod močno stražo odšli proti Velenju. Tu, na tej poti smo imeli priliko za beg. Gotovo bi se nas velika večina rešila. Toda kam naj bežimo? Angleži nas bodo zopet vrnili, drugam pa nismo mogli. Bili smo obupani in smo se tolažili, češ, vojne je sedaj konec in nas ne bodo pobili, če bi takrat domobranci vedeli da nas bodo vse pobili, bi nas partizani nikoli ne prignali v Velenje; vsi istočasno bi morali planiti nad stražarje in jih podaviti in na ta način bi bila velika večina rešena in bi mogli pobegniti. Toda — kam? Skupmski beg je vedno lažji, posameznim je le težko pobegniti. Stražili so nas zelo skrbno, a sem vkljub temu pregledaval teren, če bi se mi morda ponudila prilika. Nisem našel nič primernega, ker je bilo na oben straneh ceste samo golo hribovje, kar pač za beg ni primerno. Nekateri so imeli srečo, da so jih stražili Srbi. Ko so ti malo zadremali, je nekaj domobrancev brez strela ušlo. Slovenski partizani so pa zelo skrbno pazili na nas. Ponoči smo prišli v Velenje. Tam so nas segnali na nek travnik in smo se morali zopet usesti na travo. Ko se je zdanilo, so nas gnali na postajo. Kar naenkrat sem zaslišal streljanje spredaj pri vlaku. Pozneje sem zvedel, da je tu nekaj mojih znancev srečno ušlo. Nekaj od teh je bilo p.zneje zopet ujetih in so jih po mučenju pobili. Ko so napolnili vse živinske vagone, je vlak odpeljal proti Celju. Ko bo svobodni svet po zmedi pojmov današnjih dni pravično ocenjal napore narodov in posameznikov za dostojno sožitje človeštva, bo mali slovenski narod stal na častnem prvem mestu ker je po svojem dičnem domobranstvu o pravem času in na pravem mestu pokazal pravo pot: Svobodni sveta, združite se! 32S Že v Celju so nas nagnali piv.l železniško skladišče in postavili v šti-ristope. Zahtevali so, da izstopijo oficirji in podoficirji. Nisem videl nikogar, da bi šel iz vrste. Naslednje povelje je bilo: „Lezi!“ „Poljubite zem-ljo!“ ..Govorite: Mi smo izdajalci slovenskega naroda!" Ko smo še ležali, je prijahal komunist in nagnal konja po nas. Toda konj je bil pametnejši, kot oni na njem in se je človeških teles izogibal. Komunist ga je zato divje obrcal in ga primoral, da je stopal po ležečih. Ko smo vstali, sem videl, kako je nek mlad partizan potegnil iz vrste domobranca močne postave, mu nekaj rekel in ga odgnal s pištolo v roki za živinski vagon in ga tam ustrelil. Nato se je smeje vrnil. Odgnali so nas na cesto. Ko smo hodili mimo hiš, sem videl samo nekaj ljudi, ki so se zelo resno držali, nihče sc nam ni posmehoval. Sicer pa ne vem, kje so ljudje bili, kajti tudi pri oknih nisem opazil nikogar, da bi ven gledal. Sonce je bilo že visoko, ko smo hodili med poljem pri Celju. Tu m tam so nas ustavili in smo morali ritensko hoditi kakih 50 metrov, nato pa zopet naprej. To so mnogokrat ponovili. Poleg mene sem opazil, kako sta dva domobranca pomagala hoditi tretjemu, kateri ni mogel stopiti na nogo .Že sama sta bila strašno izmučena, a sta še vedno pomaga a prijatelju. Pa naprej, pa nazaj, ves čas pa smo morali kričati: ,,Mi smo izda-jnlci slovenskega naroda!" Kadar ni bilo komunista blizu, sem slišal: „Mi nismo izdajalci slovenskega naroda!" Naprej! Nazaj! Naprej! Nazaj! Stoj! Komunist, ki je jahal spredaj, je poklical k sej>i partizana in mu nekaj govoril. Ta je takoj kazal po nas, kakor bi nas štel. Ko je bil že bližje, sem slišal, kako je vsakega vprašal: „Ali si ti — Jože Cerar?" (moje ime). Ta partizan mi je bil tuj in me ni poznal. Ko me je vprašal, sem rekel: „Ne“. Tako je šel do konca vrste, ne da bi me našel. Vrnil se je h komandantu, in mu nekaj povedal, česar zaradi razdalje nisem slišal. Opazil pa sem, da se komandant nekaj jezi in kar skače na konju. Nadaljevali smo pot in prišli v taborišče v Teharje. Počasi smo šli notri. Takoj so nas postavili v štiristopih v obliki kvadrata. Jaz bi moral biti v prvi vrsti, pa sem hitro skočil nazaj v zadnjo med nepoznane domobrance. Ko je prišel komandant v spremstvu še nekaj razbojnikov, je takoj začel spraševati, kje sem jaz. Opazil sem, da sprašuje samo meni znane domobrance, ki pa za mene niso mogli vedeti, ker sem se ves čas zadrževal samo med tujimi, ki me niso poznali. Povedali so, kje je moj brat, ki je stal v prvi vrsti, kakih 10 metrov od mene. Komandant je šel takoj k njemu in ga vprašal za mene. Brat je samo skomizgnil z rameni v znak, da ne ve, čeprav je dobro vedel, kje stojim. Komandant je pogledal v nebo in ves besen zakričal: „Hudič! Je bil neumen, kateri ga je izpustil!" Mislil sem si, da bi bilo* dobro, če bi že mogel pobegniti! Takoj nato so nas začeli razdeljevati in so odločali, kdo je za v bunker v kleti. Tu so me takoj odkrili. Komandant se je ves srečen veselo zasmejal: „Rajši vidim, da imamo tebe, kakor ne vem koga drugega. Ti si tisti hudič, pred katerim sem tolikokrat tekel." Mislil sem si, da je to za njega sramota, ko je pred vsemi priznal, da je bežal, čeprav je bil dobro oborožen. Nadaljeval je: ,,Ti hudič si moja dva najboljša kolega ustrelil, ne ustrelil, poklal si jih! Sam sem to potem videl!" „Ni res" sem odgovoril. „Nihče jih ni poklal. Sama sta si vzela življenje v bunkerju. To ti lahko pove Krim, ki se je takrat živ predal. Mi ujetnikov nismo streljali!" „Da,“ je odgovoril, „to pa zaradi propagande, da je čim več naših pobegnilo. Vi ste se za vero borili! Ali stel kaj molili?" „Da, Smo," je bil naš skupen odgovor. Umolknil je in s tem molče priznal, da je bila naša borba za vero. Od nekod se je pojavil nekdo s fotoaparatom. Postavili so me v sre-d:no četverokota, poleg mene Izidorja Korošca in še enega nepoznanega. Slikali so nas tri skupaj. Druga dva so potem porinili nazaj V vrsto in me obstopili. Komandant je rekel: »Sedaj moraš malo dobiti, kar si si zaslužil!" Takoj nato so me pričeli pretepati. Pod udarci sem obležal na trebuhu na gramozu. Eden mi je stopil za vrat in sem čutil, kako me z nekim trdim predmetom tolčejo po glavi. Po gramozu se je vlila kri. Slišal sem, Ne pozabite, da posamezna številka „Taboraf‘ še vedno stane manj kot zavojček slabih cigaret, da pa poslanstvo, ki ga po skoro 30 letih našega zdomstva vrši. med nami, nima cene! — .,Tabor“ ni nikomur privesek! „Tabor“ nima mecenov! — Mislite mi to in redno plačujte, naročnino tov darujte za zvestobo! i,.. ko je neki meni poznani komunist rekel: „Kar dajmo ga!! (mislil je, da rre kar do smrti pobijejo). „Ne,“ je rekel komandant. „To bi bilo za njega prehitro. Počasi ga je treba, naj pošteno gor plača!" Res so me pustili in odšli. Počasi sem se vsedel. Malo sem bil omo-t'čen in vrtelo se mi je v glavi. Toda zavedal sem se, kaj se godi. Večino ujetnikov so že odgnali v barake. Mene so odvedli v klet pod barako. Tam so bile tri sobe. Vse tri polne ujetnikov. Posedli smo po cementnem podu. Koliko nas je bilo, ne vem točno. Sodim, da, od 100 do 120. Mnogi so z rokami pritiskali na trebuh in želodec, da bi si tako lajša,: s pritiskom bolečine. Ta dan je bil prvi petek v juniju. Zadnjo hrano pa smo dobili 28. maja zjutraj v Vetrinju. Usta smo imeli suha, niti sline ni bilo več. Ustnice so nam že pokale in okrog ust so se nam delale hraste. Če bi imeli kaj vode, bi si z njo zelo olajšali bolečine. Toda niti vode nam niso dali. Nekaj ur ni bilo k nam nobenega partizana. Skozi odprta vrata sem opazil na dvorišču mlado mater in njenega, okrog dve leti starega sina. Ob sebi je imela kovček. Nek mlad partizan je prinesel odejo in jo je razprostrl poleg nje na tla. Kaj je od nje zahteval, ne vem. Toda ona je začela jokati in ni hotela storiti, kar je parti- zan od nje zahteval. Videl sem, kako je zagrabil kovček in ga poleg odeje odprl. Ni pa hotel stvari iz kovčka zmetati na odejo. Nagovoril je otroka, da je ta počasi, komad za komadom, znosil svoje in materine najnujnejše stvari na odejo. Otrok je pač nosil, kakor da bi se igral, saj ni razumel, kaj dela. Ko je bil kovček prazen, je partizan odejo zvil in vse odnesel. Uboga mati pa je ostala brez vsega z otrokom in praznim kovčkom. Partizan je pozneje tudi njo in otroka odvedel v neko barako. Nekako med peto in šesto uro popoldan sta prišla pred našo klet dva mlada krvoloka. S seboj sta prinesla kolobar žice in jo začela sekati n'v približno pol metra dolge konce. Ko sta imela dovolj kosov, sta nas začela vezati z rokami na hrbtu. Ko sta to opravila, sta nas vse segnala v dve sobi, nato je pa eden vzel v roke žično vrv, drugi pa lesen cepec, ki je imel močno, naravno izraščeno glavo. Začela sta tolči po nas in sta vsakega dobro zdelala. Ko se je njima zdelo dovolj, sta vrgla žrtev v prazno sobo. Na vrsto smo prišli vsi. Če se je kdo onesvestil, sta ga prijela za rame in od daleč vrgla na cementni tlak, kakor zaklano živino. Videl sem, kako se je pod udarcem cepca sotrpinu odprla na glavi globoka rana. Revež je seveda bil potem v nezavesti. Enemu kuratu sta z udarcem zlomila roko. Isto sta storila še nekemu drugemu. Ko sta nas vse premlatila, sta Pila vsa premočena od znoja. Pustila sta nas zvezane in srečna in vesela odšla. Še pred mrakom je prišel -v- klet nek partizan v lepi ipodrk uniformi. Videlo se je, da je nekaj več kot navaden partizan. Bil je star okrog tri- deset let. Obstal je med vrati in se oziral po nas in naših krvavih obrazih ter na hrbtu zvezanih rokah. Stopil sem k njemu in ga prosil, naj nas razvežejo, da ne bomo čez noč zvezani in da nas naj malo manj pretepajo, da ne bo tako vse krvavo. Mislil sem si, da tne bo pošteno nahrulil. Zmotil sem se. Malo je še po nas pogledal in rekel: „Bom poskušal." Nato je odšel. Bil sem zelo presenečen, ker sem ugotovil, da vsi do zadnjega le niso slabi. Ni bilo treba dolgo čakati in se je pojavil eden od onih dveh krvo-lokov, ki sta nas prej pretepla. Razvezal je enega domobranca in rekel, da naj se sedaj razvežemo. To je gotovo dosegel oni, ki nas je malo prej pogledat prišel. Polegli smo po tleh in smo bili čim bolj pri miru. Če se je kdo ie dotaknil soseda je ta takoj od bolečin zastokal. Noč smo prestali mirno. Ležal sem naslonjen s čelom na roko le tu je še bila zdrava koža. Lasje so se mi vsi s krvjo zlepili. Preko noči sem se večkrat onesvestil. Lakote nisem občutil le občutek sem imel da piha mrzel veter skozi mene. Spal nisem. Vendar je bilo dobro, da nismo bili več zvezani, kar bi bilo grozno za nas. Le kdor je bil dalj časa trdno zvezan z žico pravilno razume, kako grozno začnejo roke boleti, ko zastaja kri in začnejo roke zatekati. Proti jutru že, ko se je začelo že malo daniti, sem previdno vstal n pazil, da nisem stopil na nobenega ter šel na hodnik. Pri odprtem malem oknu sem opazil znanca Tomaža Žagarja, kako je ostro opazoval okolici. Ko sem se mu približal, me je pogledal. Opazil sem, da je zid pri oknu odrgnjen — znak, da jih je nekaj že pobegnilo. Tomažu sem rekel, naj poskusi, če se le da. Tomaž je opazoval stražarja, kako se je sprehajal okrog barake. Ko je bil stražar za barako, je Tomaž skoči! gori in skozi okno, preko žične ograje in izginil v redkem gozdu. Ko je bil že daleč, je stražar bežečega opazil in oddal par strelov za njim. Tomaž je tu srečno ušel. Tako jih je ušlo tudi nekaj že pred Tomažem. Ne vem pa, kako so se /riali potem skrivati. Meni je bilo žal, da sem zamudil to priložnost. Sedaj se je že danilo in ni bilo mogoče pobegniti. Do približno dveh popoldan so nas pustili pri miru. Tedaj pa so prišli po nas in nas segnali v jedilnico, kjer je vsakdo vzel umazano vojaško porcijo in seli z njo po hrano. Pri okencu so nam neke ženske nalile polno porcijo neke vrele, zelene juhe ali kropa. Kakor hitro je zadnji domobra-nrc dobil svojo „hrano“, so krvoloki začeli tolči po nas. Še polne porcije Kadarkoli in v kakršnihkoli olcolnosti bo zopet zasijala svoboda nad slovensko domovino, vedno bo nosila neizbrisen znak zgleda in žrtve slovenskega domobranstva, ki je o pravem času vsemu svobodoljubnemu človeštvu pokazalo pravo pot: Bog — Narod — Domovina! Trajniki gorenjskega doni