108       Vojeslav Mole: Mrtva pomlad. — Petruška: Oj spavaj, Anica moja!
Matija se je zbudil in skočil pokoncu. Ozrl se je po izbi. Hrvatov ni bilo nikjer. <
„Morda je bilo pa vse le san!" je pomislil starec. Ne, na mizi je stala majolika in pričala o tem, da sta bila Hrvata tukaj.
„Kristus in sveti Peter sta bila pri meni!" je vzkliknil.
„Seveda, seveda!" je dejal. „Zdaj vem, zakaj sta se mi zdela tako znana! V cerkvi sta oba naslikana, kakršna sta v resnici, oba v modrem plašču, pa Kristusov je dragocenejši!"
Prekrižal se je in se ozrl skozi okno. Burja je ponehala, oblaki so se razpodili, solnce je sijalo na les in snežno polje . . .
Pa to je bHo v davnih, davnih časih.
Mrtva pomlad.
edaj se zopet smejejo lesovi
in v cvetju zopet je polje in kot nekdaj bežijo v dalj valovi —
a tožno moje je srce.
In zopet so se zvezde razžarele,
spet drugim klije tisoč nad, a ustnice so tvoje me proklele —
in mrtva moja je pomlad.
Vojeslav Mole.
L
a,-
Oj spavaj, Anica moja!
j spavaj, Anica moja,              Moj Bog, kako sem te ljubil
le spavaj presladko;               v ljubezni srečnih dneh,
naj ti ne moti pokoja             in vendar sem te izgubil
ne zemlja, ne nebo!               v teh žalostnih nočeh.
Nikdar ne zvedi bolesti,         Nič več ne prestopim praga
ki v duši me skeli,                 v svetišče ti svetlo;
in cilja nikdar tej cesti:          le spavaj, Anica draga,
po njej moj pot drži.             le spavaj presladko! —
Petruška.