Zdaj pa že bode Matevžek vojak. ' fifikov Matevžek pa Cifikova Rezika, e — oba sta bila takrat še majhna. Matevžek je znal komaj za silo hlačke obuti; Rezika pa je že v šolo hodila in ni znala brati le črešenj, nego tudi iz mašnih bukvic, kakor bi rozal. Pa prava junaka sta bila čičkova: vedno ata tičala v sobi za mizo ali pečjo, da sta bila le doma. Drugi smo ju dražili, češ, da podpirata peč. In Smukov Šimen jima je celo rekel. da sta mevžasta in da Matev-žek ni za nič, da ga ne bodo marali k vojakom i. dr. Vfiasih je Rezika odgovorila, češ, da bi rada bila na 187 ^^^H prostem, kakor drugi, ko bi smela. Matcvžek ae je pa I kislo obrnil pa molčal. I »Jej, jej, — glejte no! Čičkova vendar smeta je- | denkrat k nam na trato«, zavpije Smukov Šimen tam m izpod lipe, kjcr smo se ravno zbrali k igri. Vai se temu skoro začudimo. In ko jo primahata blizu nas, pa smo videli, kakšna sta! Bleda pa rmena, kakor tista trava, ki raste pod hlodom. Takoj začnemo burke vganjati in se norčevati iz njiju. Smukov Šimen nam povo nekaj na uho, in predno dospeta CiČkova do nas, pa jo za- M krožimo vsak po svoje: I >Na peči sedita fl Čičkova dvii, ¦ Se kislo držita fl Cičkova dva.« W Pa takrat smo jo skupili. Gluba babicaprikrevsa tja. I Misleč, da so naša brljava teta, pa se skrijeva s Šim-B nom. Takrat so pa že javkali drugi. Simen zavpijeH »beži«, pa steče. Po meni je že padalo. Jejmnasta. kako H je ščemelo. Kar pozabiti nisem mogel tiste leskovke. 9 Babioa je vse dobro naklestila. Smukov jo jo pa venclar V le odnesel. In ČiČkova sta tudi zbežala, čeprav jima ni bilo treba. Mislil sem žc domov jo pobrisati. Kar za-gledam Žimna. Čistu k lipi je prilczel na tisto stran, kjer je bila »koza« spravljena. Na drugi strani je pre- M birala gluha babica neko staro knjiffo. Šimen se je vrtil f tam, pa pokukal večkrat po babici. Jaz sem mu pravil s štora, da se nai varuje, pa mi jo dal vodeti z roko, da se ni bati, ker je glulia. In zdaj je začel peti tisto naso pesem: >Fantiček, poliček, Po vrtecu gre, Se gleda pod noge, 'ma čevlje nove itd.« Pa, šmentana kuga! Gluha babica je Že lasala Šimna, kakor bi črešnjo tresel. Šimen je cvilil, jokal, stokal, in ko sta z babico opravila. stekel domov kakor spodeni zajec. Doma je povedal, kako je biio. Mati so se hudo-vali nad babico, 6eš, da ona nima pravice pretepati Šimna. Njegov oče so pa vedeli, da smo Čičkovima že večkrat jezljali, pa so vzeli brezovko in rekli: »Pride 188 kazen, čeprav a kruljevo nogo«, in Šimen je bil spet tepen. — Jaz pa ne čmrknil nisem doma. Predobro sem vedel, kaj bi me dolctelo. Pa nesreča nikdar nc mirujo, pravijo. Pa to je resnica! Doma so že vedeli, da sem jezljal. In leskovka! Jejhata . . . , pa saj menda ni treba še ugibati, kaj se je takrat zgodilo z menoj. No, dvojna leskovka na jedon dan — to me je poboljšalo. Smukov Simon nam je pa nekoč povedal tako-le: »Vesto, čid-kovih ne smemo več dražiti. Naš oče so rekli, da sta revčka, ker imata hudo mačeho, ki jima ne privošdi veselja, kakoršnega vživarao mi, da bi tekala po trati in igrala z nami.o Spogledali smo se takrat, pa sklenili, da bode zanaprej drugače. II. Lep majnikov dan je. Veselo prepevajo drobni ptički v cvetoči prirodi. Cičkov Matevžek in Rezika hitita na bližnji holmec nalrgat cvetlio za šmarnice. Ondi stoji bela kapelica, notri pa krasen kip Matcre božje z detetom Jczuščkom v naročju. »Dovolj bodi za danes ovetlio. Venček lahko iz teh - le spleteva. šopka pa napraviva iz tvojih«, refie Rezika Matevžku, ki trga cvetlice po solnčnatem brdu. »Rezika, ne hodiva Se domov«, zaprosi jo Matevžek nžalosten. Rezika: »Domov še ne greva. Preje pohitiva še v kapelico. Pototna pa natrgava še nekaj cvetlic, da okrasiva ondi Marijo in Jezuščka.« Matevžek: »llvala ti. sestrica. Jej, glej no, tam-le so lepe cvetlioe. Po-nj« grem.« Rezika: »Pojdi! Jaz pa si uredim tč.« Malevžek: »Rezika. ali slišiš! — Ujel sem živalico.« Rezika: »Spusti jo, nifi žalega ji ne stori!« Matevžek: »Ali vedel bi rad za njeno ime.« Rezika: »DriiS li metuljčka?« Matevžek: »Ne, nima takih kril! Z-z-z pravi, kadar leta. Veš, kakor kaka muha — joj, joj — boli, boli, Rezika!« »Kaj ti je, bratec«, izusti Rezika ter steče k njemu. Matevžek joka. Rezika: »Br, želo tiči v dlani; ah, bučelico si držal.« Matevžek: »Pomagaj, pomagaj!« 189 I^^^H Rezika: »Je že izruvano, želo. čakaj, še prati gdri, in več te ne bode bolelo.- Rezika mu dene prsti na dlan in obveže roko z robcem. Potem sede ž njim v senco, ter ga tolaži, kakor zna le dobra sestrica: »Se mičkeno te boli, kaj ne da! Vidiš, ko oni metulj&k do sem prileti, pa te ne bode ved bubalo.n Matevžek še joka. Rezika: »Matevžuk, nekaj lepega sem slišala včeraj v šoli. Povem ti tisto. Ne boš vefi jokal?« Matevžek: »Ne bom! Povej!« Rozika: »Ko bi ti vedel. kako rada nas ima Marija, kako dobra je nam otrokom! Takrat, ko je bila v ne-besa vzeta, postavil jo je Jezušček na prestol in jo kronal. , Pa Marija mu je rekla : ,To je vse lepo, moj Sin! Pa,| vedi, da moram še na zemljo k svojim otročičem, katerej hodem še za angeljčke napraviti." Ali ni to lepo?« I Matevžek vsklikne: »Marija!« In Rezika pristavi:! »Naj bodeva tvoja otroka, predoljra Jlati.'« 1 Potem stečeta v kapelico. Tam ovenfiata Marijo in Jezuščka, molita prisrčno, da jima kar solza lesketa v nedolžnih očesih in nato odideta domov. j Rezika: »Kaj ne, sedaj te ne boli več ?« J Matevžek: »Ne! Z-z-z pravi.« 1 Rezika: »Bu&lica.« I Matevžek: »Bučelica, da! Veš, Rezika, kar tisto 1 dajva zapeti.« I Rezika: »Na hribaku?« I Matevžek: »Da, ,Na hribčku'. Začniva: ^^J Na hribeku slanujeS, "^^^H V nebesih kraljujeJ; ^^^H Le prosi Marija. ^^^B Uj prosi za nas!« "a In ko izpojeta, pa spet od kraja začneta. ¦ »Oj, da bi smela spct ua grič«, reže Matevžek nal domačem vrtu pri kozolcu. I »Ali te še kaj boli?« praša Rezika. »Nič! Ne pozna se pa tudi ni<5. Nikar ne povejva doma, da mo je pičila bučelica, veš!« de spet Matevžek. In ko mu sestrica zatrdi, da ne bode pravila starišem o ntisreči, pa jo popraša: 190 »Ali scm kaj rdod?« Rezika: »Kakor ptruh!« Matevžek: »Da naju sedaj vidi Smukov Šimen, pa bi drugače govoril. Tako sem pa mofiaa in skočen, da bi kar v nebesa skofiil.« Oba se zasmejeta, tam pod kozolcem pa s& Bmeje tretjL Njim oče so. ki so slišjili ta govor. »Pridita, otroka, v ofietovo naročje«, zakličejo. Oba Btečeta k očctu in jih objamcta. »Kam te je pičila bučelica, Matevžek ?« prašajo oče. »Oh, oče!« vsklikneta oba, Matevžek pa pokaže dlan roke. »NiČ se ne bojta. Va|in oče ljubi svoja otroka in želi, da sta vesela«, reko oČe. j Rezika: »Pustite naju tedaj večkrat h kapelici.« I Ode pritrdijo. 1 Matevžek: »Zdaj sem pa spet tako vesel, da aam I ne vem, kako.« I Rezika: »Jaz tudi.« I Vsi gredo v hišo. O&s dajo veakemu kos kruha 1 z medom namazanega in rcčejo: »Da bosta vedela, I kdaj je Matcvžka bučelica pičila.« Oba se veselja sme- m jeta in nazadnje zapojeta pesem »o petelinčku« tako I lepo, da so sami oče rekli, naj zatineta spet od kraja; I in otroka zapojeta spet: m »Pelelineek lepo poje, Peteliu^ek iepo poje, fl 'rna pri sebi picke svoje. 'ma pri sebi piuke svoje. ¦ Petelinčefc razkopuje, Le zapojmo tud' mi radi, V Da se mladim prikupuje; Ker srao vsi veseli, mladi. M Picke svoje prepeljuje, Da b' b'li zdravi m veseli, I Srce moje zveseljujc. Dolgo let na svet' Živeli.< 1 Hm! Kaj mislite, da Bta bila od sedaj naprej či6- I kova ztulnja pri nas otrocih? — Kaj še! Matevžku smo I pustili da je zafiel igro, Če je Ie znal. Roziki smo pa 1 ponudili najlepši zapeček tam pri štoru, zapefiek Smu- \ kovega Šimna. Cidkova sta mislila, da ju imamo xato tako radi, ker sta postala rdeža ko piruh, odkar sta smela biti na prostem in so tudi sobo zračili. Pa, saj veste še menda. kaj nam je šimen povedal! — Rezika je šepetala Matevžku: »Veš, bučelica naju je režila.« — 191 ^^| In ko smo se razšli. pa je pravil Smukov Šimen: »E, 1 zdaj pa že bodo Matevžka vzeli k vojakom.« In — rac- I bicbac! — pa smo bili spet dobre volje. j. s. 1