295
Novičar iz austrijanskih krajev.
Od sv. Marjete pri Pesnici na Štajarskem 7. sept. Letos bo naš preuzvišeni sekavski knezoskof Otokar Maria grof A tem s pervokrat ves slovenski del svoje škofije prehodili in sv. birmo delili. Začeli so v Slivnici in odtod so šli k bv. Trojici in sv. Barbari v Halozah, na Zaverče, k ev. Marjeti pri Dornavi, kjer so tudi povekšano cerkev posvetili, k ev. Trojici v slovenskih Goricah, kjer so zraven birmovanja štiri oltare vnovič žegnali, in odtod so se peljali 27. aug. memo sv. Lenarta in sv. Marjete pri Pesnici, kjer so cerkvi ogledali in sv. blagoslov podelili, v Jarenino, odtod pa 28. aug. domu na Sekavo. Z naj večo svečanostjo, pri kteri srna bili nazoči, je svojega višjega pastirja sprejela jareninska fara, ki se pod vodstvom svojega dušnega oskerbnika, visoko vrednega kanonika in tehanta gosp. Čepe-ja verlo obnaša. Dolga procesija duhovnov in ljudstva, pokanje možnarjev, godba in zvonenje je oznanovalo v pon-deljk večer prihodi višega pastirja in veliki praznik za torek. V torek jutro se je zbralo 56 duhovnov, ki so gosp. škofa spremljali v krasno okinceno cerkvo, kjer so svitli knez po sv. maši v slovenskem jeziku sv. duha molili in ljudstvo nagovarjali, potem pa 965 otrok birmali. Svojega dušnega visega pastirja v domačem jeziku govoriti čuti, je toliko veselja uzrokovalo , da so debele solze igrale po obrazu marsikterega sivčeka, ki še ni pomnil, da bi bil slišal ka-daj kterega domačega škofa tu slovenski govoriti. Bog nam daj več tacih dni dočakati in naše prosto ljudstvo bo za svojo materno besedo živo vneto. Drugikrat bodem „No-vicam" od konecletnih šolskih preskušinj tega kraja kaj povedal; saj so one se malo povedale ali celo nič, kako je v naših ljudskih šolah.                                Juri P. Tonekov.
Iz Laškega (Tujfer) 11. sept. Nemilakolera zapušča polagoma bregovje Save in južno mejo Stajarskega, ter se pomikuje poleg Savine proti Celju. Memogrede obišče kako čuvajnico na železnici, napada v njej čuvaja ali ženo ali otroke njegove; pa naj divja, kakor ji drago, morivka, kamor smo koli v začetku bolehanja došli, oteli smo ji skorej vse bolnike. Zanimivo je pa, kako vse kote in zavetja, visoke gore in nizke doline obhodi ta gerda po-tepuhinja. Tako je došla na prijetno goro blizo laškega terga, kjer lepa cerkvica svete Jeder ti stoji, obilo sadco drevje okolico kinča, pa milo podnebje veje uad zelenim ohribjem. Ob enem podala ee je v podzemeljsko tmino v Govcah, kjer pridni rudarji kopljejo černi premog, pa ločenim od sončnega dneva in govora ljudi se še ne dozdeva, kaj nad njimi se godi, alj da hudo jim žuga neznano (strašilo.                                                                        J. S.
Iz Kočevja 9. sept. Drugi dan tega mesca eo dospeli v naše krajine visoko spoštovani gospod deželni poglavar grof Chorinskv tukajšne bolnike obiskat. Kako verlo so se tuli tukaj obnašali, ni nam treba na dolgo in široko praviti bravcem našim; samo ta modri svet preča-stitega gospoda naj razglasim, ki ga bo pač poterdil vsa-kteri, kteri ve, kje naj huje razsaja kolera; rekel je namreč: „da naj ee revežem že prej pomaga, kot jih nemila a z i j a t i š k a razposajenka napade! — Od Kočevja se le malo od kolere sliši po „Novicah", al danes grozno žalostinko naznanujemo: V naši fari štejemo od 1. augusta dosihmal 130 novih gomil, in zdaj se je še le prav vgnjezdila! Ako bi bili Kočevarji 57. do 60. liet „Novica zastran „kolerea si zapomnili, ne bi bila taka. wKomur ni svetovati ni pomagati" je resničen pregovor Bolj ko dežuje, toliko več ljudi postopa brez obuval, in več ko se o škodljivosti pijanstva prepoveduje, toliko več štejemo žganjopivcov;   to  je   še dobro,   da ga proda-
296
javci v prid svojega žepa z vodo kerste. Hvale vredna je pa vseskozi neutrudljivost visokovr. gg. kaplanov Franceta Švetlin-a, Janeza Kraškovic-a in Šimna Pleničar-ja v njih poklica; perva dva sta včeraj za kolero zbolela, pa nista zlo nevarna.                                                         J. Eržen.
Iz Postojnske okrajne 13. sept.   N. N.   Kolera je bila v okolici naši res hoda in  je še.    Politični   okraj   postojnski šteje kakih 11.400   duš,   in nekteri dan je po 30 merličev.    Na Krasa so pokopališa  vse premajhne,   in ker zemlje obilno ni,    se   trupla   ne   morejo   dosti globoko po-grezniti, tudi eden in isti grob za druzega prebivavca kmalo zopet na versto pride.    Pri tacih okolišinah onemore vsaka lekarska pomoč, in toliko bolj je zastonj, ker postrežbe celo nobene ni, revšina pa   ljudstvo  čez  silo tare.    Od   bolnika bežijo kot od kužnega, ne obljube, ne darila, ne žugaoje in kazni mu strežaja ne pripravijo, če nima znabiti še kakega bližnjega dobrega sorodnika, ki je še zdrav. Pa tudi po več bolnikov leži brez pomoči v eni izbici, starci, mladi in otroci; kdaj celo merlič včasih med njimi.   Bog pomagaj! noben drug ne more o taki občinski nadlogi pomagati; vlada, učenost, dobrotljivost, vse je preslabo in omaga.    V Cerknici je dosti boljši. Zdravniki sicer tje prihajajo, ljudje si pa, kolikor morejo, tudi sami pomagajo, postbno s tem, da eden drugemu zvesto služi in streže;  k bolniku  hitijo sosedje in znanci, ter ga pokrivajo, grejejo in dergajo,   ga smerti branijo po vsi moči,   in resnično jih tam izmed ve-licega števila bolnikov malo umerje.    Tako  so   mi   Cerkni-čani pravili; uredskih izkazkov nisem vidil. „Ajzenponarjia so se večidel poslovili; vem, da jih je komaj deseti del ostalo.