Silvin Sardenko: Jesenski dihi.
679
je pokojnik sem in tje preveč hrvatil, četudi je v obče pisal lepo in gladko slovenščino. Pokojnik se ni vtikal v naša politična vprašanja, vendar jih je opazoval z bistrim očesom. Hodil je po srednji poti, obžaloval domače boje in želel domovini miru. Mislim,
da je umrl lahko, zakaj potresna nesreča je v prvem letu v kraj potisnila strankarske boje. In tako je pač z veseljem zrl doli na belo Ljubljano, ki je vstajala iz razvalin v imenu sprave. Srečen, da ni videl, kaj so nam prinesli poznejši časi!
Jesenski dihi.
(Speval Silvin Sardenko)
Jesenska sapa diha . . . pastirec vabi z rogom s planine svojo čedo: poletni dnevi, z Bogom!
I.
Poletni dnevi, z Bogom, v dolino moram ... moram, a čedo  -  svoje upe ostavljam temn m goram.
Ostavljam temnim goram, v njih vlada sreča tiha; v teh prsih in med svetom jesenska sapa diha . . .
Dragi moji znanci, skoro pride čas, ki pogrne s travo mojo pot do vas.
II.
Ko bi vaša koča stala sredi koč, silila me ne bi vanjo tajna moč.
Ali tam pod hribom, na samotnih tleh misli... sanja ... sniva o veselih dneh,
o večerih naših, ki jih je nebo z blagoslovom svojim spremljalo zvesto . . .
In te lepe sanje, ta nedolžni raj, kdo ve, kje jih zabim, kdaj ga zabim, kdaj ?!
Rajski moj   domek pod hribom, kolikor hiš zapustim, lahko zakličem jim „z Bogom", tebi ga komaj ihtim.
III.
Mili moj domek pod hribom, kajkrat v naročaj so tvoj pesmi privrele iz duše in šepetale s teboj.
Tihi moj domek pod hribom, v svojih nemirnih nočeh pit sem hitel pozabljivost k tebi na radost obeh.
Ljubi moj domek pod hribom, koliko lepih cvetlic, kajkrat na prsih sem srečnih nesel iz tvojih gredic.
Danes, moj domek pod hribom, plava meglica čez vrt, okenca dremljejo tvoja, zlati moj raj je zaprt . . .
Zvezdica živa zlata kresnica snoči na moja sela je lica.
IV.
Plavala dalje
v drznem je plesu
in utonila
v mojem očesu.
Moje oko je solzo rosilo, kot bi nedolžno stvarco kropilo
708
Silvin Sardenko: Jesenski dihi.
že ni do cela zavedal vsega, kar je storil ali zapisal. Zato je pozneje obžaloval, da je pisal ono stvar za tržaški list.
Pokojnik je bil sicer jako finega in navadno mirnega vedenja in značaja, a bil tudi jako razdražljiv. Nezgode z napornim delom vred so udarjale na njegovo telesno zdravje in mu jemale moči. Zadnja leta je mnogo bolehal; zlasti pcslednje šolsko leto je tako oslabel, da je le težko opravljal svoje posle. Lahko ga je kaj razburilo, a ko je ponehala razdraženost, bil je utrujen do smrti. Živci so mu bili potrti. Skrajnje utrujen je končal šolsko leto in prišel s svojo rodbino v Kranj, kjer se je želel okrepiti v dobrem zraku. A tukaj se mu je bolezen še poslabšala in kmalu pokazala, da je neozdravljiva. K živčni bolezni je pritisnila tudi srčna in h koncu še obistna bolezen. Ko se je koncem kimavca preselil v Ljubljano, bili so njegovi dnevi šteti. Bil je večinoma nezavesten. Iz velikega   trpljenja   ga  je   rešila   smrt   dne
je naš list nasproten, ker smo zavrnili njegove nazore o Aristotelu. (L. 1890, str. 125.)
7. listopada. Pokopan je v lastni rakvi na ljubljanskem pokopališču.
Kakor je vedno živel krščansko in ni zanemarjal svojih verskih dolžnostij, tako je tudi umrl krščansko udan v voljo božjo in prejemši po svoji želji opetovano poslednje zakramente.
Pokojnik je bil izredno nadarjen in jako delaven mož. Imel je dober spomin, vendar ni pretehtal vselej vsake stvari, katero je zapisal. Zato mu kritika ni bila vedno ugodna. Priznati in poudarjati pa moramo, da je v svoji srečni dobi mnogo storil za naš narod, kateremu je bil v ljubezni zvest do zadnjega trenutka. V življenju je mnogo deloval, a tudi mnogo trpel, kar mu je skrajšalo življenje.
Ob grobu je pozabljen vsak razpor, tu poneha vsako nesoglasje in se preliva v otožno žalovanje. Veselimo pa se, da je bela Ljubljana, središče Slovenije, dala zadnje počivališče domoljubnemu srcu pokojnega dr. Janka Pajka.
Jesenski dihi.
(Speval Silvin Sardenko.)
Na vrtni veselici zvene živahne strune, z dreves jim veli listi v naročaj plavajo . . .
V.
Še enkrat, predno zemlja zaplete jih v trohljivost, na strunah bi se radi srebrnih zibali.
Na vrtni veselici zvene živahne strune, z dreves jim veli listi v naročaj plavajo . . .
Za časek oživeli trenutki bi jim stari, ko prve so jih rahle objele sapice.
Da bi vedel, da bi pomnil, kdaj sem rajal pod goro: v hrastič sem ime si vdolbel, vi ne veste, prav skrbno.
VI.
Danes v hrastu moje črte rob objema bled-rdeč . . . Ej, nekdaj so črke bile, ali črke niso več!
In tako v drevo življenja svoje bitje črta vsak. Deblo raste . . . prazne črte . . temne kakor — grobni mrak.
749
Jesenski dihi.
(Speval Silvin Sardenko.)
Jvaj je s tabo, kaj, misel jadrna? Vsa vznemirjena ploveš mi nazaj, ploveš iz daljav. Jaz sem te poslal: moji materi sporočit pozdrav.
VIL
Ali ni ji smeh velih lic razgrel; ali si solze pila v nje očeh? Le povej, povej: kaj te žalosti, le nasloni se k skrbni duši tej:
VIII.
Moji lopi listi vsihajo, skozi lopo vetri dihajo.
V kotu križec leskov mi visi, ki napravil tiste sem ga dni,
ko sem videl, koliko velja svetu misel čistega srca . .
IX.
kakor se na list nagne rosen cvet in čez kratek čas dvigne spet se čist Le povej, povej: kaj te žalosti, nagni, nagni se k skrbni duši tej .
Morda veter križ odnese moj; a spoznanje rastlo bo z menoj.
O kolikrat postati pred svetim moram kipom, pred Tvojim kipom, Mati, kraj tiste mirne loke! Iz duše, iz globoke, kipi mi gorka prošnja; na sklenjene Ti roke kot golobica seda . . .
Dobrotnega pogleda nikar mi ne zabrani! Kaj brez pastirja čeda, kaj jaz bi bil brez Tvojih pogledov v dušnih bojih?! Zabredel bi med trnje . . . na večer let bi svojih ne znal domov — k Očetu
B
ozicna i
idil
a.
Zaprt . . . zaprt! Tako doslej
še ni zvenelo v duši tej,
tako nemirno ko nocoj!
Na nebu sije zvezd nebroj,
na zemljo plava njih sijaj . . .
Kako so pravili nekdaj:
da vsaka svojemu žari,
da mu nocoj pokoj rosi?!
O, bolj ko kdaj verjamem jim:
miru želim .... v nebo strmim .
— — — Ah, moja tam utrinja se
Kdo name še spominja se?
Jetnik ob oknu skloni glavo . . . Tam zunaj glasno in glasneje, kot da polnočnico bi pele, šume* na jelkah goste veje . . .
V zagorski koči — v kotu jasli oblite s svitom so rdečim; na jaslih mati osamela visi s pogledom hrepenečim:
O, jasli, ljube jasli ve,
kako mi silite v srce:
Saj on, saj on je zgradil vas
za lanski mi božični čas!
In letos ne bi kril vas prah,
zelen bi vas odeval mah;
pastirci ne bi klanjali,
na ovce se naslanjali;
vaš hlevec bi ne bil potrt:
da ni moj sin — zaprt . . . zaprt!
Silvin Sardenko,