Josip Vandot: Kocljevo maščevanje

Založba Genija

Za založbo: Blanka Jarni

Korigirala: Eva Vivola

Oprema: Dubravko Gecan

Ljubljana, 2016

1. elektronska izdaja

http://www.e-knjiga.si/more_cover.php?recordID=200

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=287752960

ISBN 978-961-280-367-4 (epub)

ISBN 978-961-280-368-1 (pdf)

ISBN 978-961-280-369-8 (mobi)

Josip Vandot

Kocljevo maščevanje

Vsebina:

Prvi del .............................................................................5

Drugi del ........................................................................89





Prvi del

1

Čudno, prav prečudno je bilo tistega dne Jankovemu

Koclju v mladem srcu. Drobni zvonček visoko tam gori

v vaškem zvoniku je pel tako grenko in žalostno, da se je

topilo Jankovemu Koclju srce in mu je bilo tako čudno

v srcu, da je skoraj na glas zajokal. No, Jankovega Koclja

pa je bilo vendarle sram, da bi se jokal. Zato pa je stis-

nil usta in je šinil dvakrat z roko preko lica. Zasopel je

na vso moč in je stopal potem mirno za črno krsto, ki

so jo nesli štirje možje pred njim. V tisti krsti je ležala

njegova stara mati mrtva in štirje možje so jo nesli zdaj

na pokopališče, da jo zagrebejo tam v črno zemljo. Po-

mladno sonce se je smejalo z modrega zagorskega neba;

sem doli iz zelenih gozdov so se oglašali veseli ptiči,

nad brstečim poljem kraj pokopališča pa je prepevalo

sto drobnih škrjančkov. Njih glasno petje je preglašalo

drobne glasove malega mrtvaškega zvončka, ki je bin-

gljal in jokal gori v visokem zvoniku.

Jankov Kocelj je gledal ves žalosten v tla in se je ozrl

samo enkrat okrog sebe. In je videl za sabo le štiri stare

ženice, ki so spremljale njegovo staro mater do črnega

6

groba. Tedaj pa je spoznal svoje veliko uboštvo na tem svetu. Hudo mu je bilo, da ne more preskrbeti svoji ubogi stari materi lepšega pogreba. O, kako naj ga preskrbi,

ko ni v njegovi siromašni bajti niti koščka črnega kruha

več? A kaj bi šele o cekinih govoril in pa o tolarjih, ki jih ni nikoli – nikjer v njegovi bajti! Še župnika ne bo mogel plačati, ki pokopuje njegovo staro mater na zadnji,

bridki poti... Pa bi še mislil in govoril o lepem pogrebu?

Oj, še boga naj hvali, da je našel na vasi štiri usmiljene

pogrebce, da nesejo zdaj njegovo staro mater v grob,

ki je bil že včeraj izkopan. Resnično – Kocelj naj boga

hvali, da je pogreb tak, kakršen je. Čemu bi si domišljal

in sanjal o bogatem in lepem pogrebu, ko pa ni cekina

nikjer in tudi siromašnega tolarja ni nikjer?

Jankov Kocelj je vzdihnil, in v srcu mu je bilo čudno,

tako čudno kakor še nikoli. Še vedno je stiskal usta in je

gledal v tla in je samo globoko sopel. In štirje možje so

se kar ustavili pred njim, in Jankov Kocelj se je tudi usta-

vil. Možje so položili krsto na tla. Župnik je izmolil krat-

ko molitvico; zvonček v visokem zvoniku je zabingljal

in zaklenkal zadnjikrat. Črna krsta se je naglo dvignila,

a je že v naslednjem trenutku izginila v črni jami. Lopate

so zazvenele, zabobnelo je nekaj votlega – in še preden

se je Kocelj prav zavedel, že ni bilo črne krste nikjer več

in že ni bilo živega človeka več na pokopališču. Sam je

stal Jankov Kocelj med mrtvimi grobovi in je strmel ves

začuden na svežo, črno prst, pod katero je zdaj počivala

njegova siromašna stara mati.

7

Zdaj se mu je zganila v srcu pekoča bolečina, da ga je zabolelo na vso moč. – »Stara mati!« je zaklical na ves

glas. »Ali me slišite, stara mati? Sam bom zdaj v bajti in

ne bom imel nikogar, ki bi se pobrigal. Stara mati, kdo

mi bo zdaj kuhal borno kosilce, ko pa jaz prav nič ne

znam kuhati? Stara mati, umrl bom v siromašni bajti od

lakote in tudi mene bodo prinesli semkaj, tudi mene, ker

bom umrl že jutri... Ali me slišite, stara mati?«

No, stara mati ni mogla odgovoriti Koclju, ker je leža-

la mrtva v grobu. Kocelj pa je bil prepričan, da se odpre

zdajle zemlja in da stopi iz nje njegova stara mati, ker jo

kliče Kocelj tako milo in lepo. Zato je sedel na sosedni

grob in je potrpežljivo klical in čakal. A čakal je zaman.

Nič se ni zganilo po širnem pokopališču. Smrtna tihota

je ležala vsepovsod. Le na bližnjem polju so prepevali

veseli škrjančki. Dvigali so se s pomladne zemlje in so

droboleli vedno lepše in glasneje med iskrečimi žarki, ki

so se sipali z modrega neba...

Kocelj je naposled uvidel, da je vse njegovo klicanje

in čakanje zaman. Zato se je dvignil in je stopil še en-

krat k svežemu grobu. – »Oj, stara mati!« je govoril in

je bil ves žalosten in pobit. »Zdaj vidim, da ste resnično

mrtvi. Pa sem že mislil, da vas prikličem, da se dvignete

iz strašnega groba. Pa me ne slišite, nočete me slišati,

stara mati! Zato pa vem, da bom jutri umrl, ker nimam

živega človeka, da bi mi skuhal borno kosilce... Hudo mi

bo zdaj, stara mati, joj, tako hudo!«

8

Koclju je silil iz težkega srca glasen jok. A siloma ga je zadržal in se je naglo okrenil. Zbežal je s pokopališča

in je tekel vso pot, tekel naravnost do siromašne, lesene

bajte, ki je stala tam na koncu vasi. Ves zasopel je stopil

v nizko čumnato, kjer je bilo vse razmetano in v neredu.

Kocelj je sedel na leseno klop kraj ozkega okenca. Z roko

si je podprl glavo in je gledal okrog sebe po čumnati.

– »Kaj bo zdaj, kaj bo zdaj?« je premišljal sam pri sebi.

»Kdo bo pospravil čumnato, ko je vse tako razmetano

po njej? Stare matere ne bo več, in tudi drugega človeka

ne bo k meni, da bi mi pomagal... Hm, najbolje bo, da se

kar sam lotim dela. Pa bomo videli, če sem za kako rabo

na tem svetu. Mogoče pa sem le in nisem tako bedast in

neumen, kakor govore ljudje po vasi... Poizkusi, Kocelj,

hopsasa.«

In Kocelj ni nič odlašal. Slekel si je jopič in je zavihal

rokave svoje srajce. Klobuček je vrgel daleč v kot in se

je lotil nevajenega dela. Delal je naporno, da mu je tekel

znoj z obraza. Delo mu je šlo počasi izpod rok. No, ven-

dar pa je tako napredovalo, da je bil Kocelj prepričan,

da bo do večera gotov in bo čumnata pospravljena tako,

kakor jo je pospravila vsak dan sama stara mati. Bil je

tako zatopljen v svoje delo, da niti zapazil ni človeka, ki

je stopil kar nenadoma v čumnato. Ustavil se je človek

tam sredi; Koclja je gledal in je naposled zakašljal tako

glasno, da se je deček kar prestrašil in se je naglo okre-

nil. In Kocelj se je čudil tako zelo, da niti spregovoriti ni 9

mogel. Strmel je na moža, ki je stal še vedno tam sredi čumnate in je še vedno pokašljeval. Mož je bil velik

in suh. Sključeno se je držal; križaste noge je imel in

križaste oči. Brki so mu bili rdeči in rdeče so bile tudi

kocine, ki so mu gosto pokrivale ves grdi obraz. Mož je

zamahnil z dolgo roko. Z noge na nogo je stopil in je

spregovoril z debelim, votlim glasom: »Kocelj si ti, Jan-

kov Kocelj, ha? No, ali mi ne boš odgovoril, če te prav

prijazno vprašam?«

Kocelj se je zavzel na vso moč in je zateglo odgovoril:

»Kocelj sem, resnično sem Jankov Kocelj – hopsasa... Pa

kdo ste vi, stric, ki ste tako čudni in neznani. Povejte mi,

da bom vedel z vami pošteno govoriti!«

Mož je stopil korak bliže h Koclju. Križem ga je po-

gledal in je prav jezno rekel: »Glejte ga, nepridiprava!

Kako zadirčno hoče govoriti z mano. Pa še ne misli ne,

da sem jaz njegov stric in varuh, da sem Janez Frcavec iz

Podkuž... Semkaj stopi, nepridiprav. In pokažem ti, kako

se pozdravlja strica in varuha! Semkaj stopi, ti rečem še

enkrat!«

Bliskale so se možu krive oči, rdeči brki so se mu

tresli v hudobni jezici. No, Kocelj ni hotel stopiti bli-

že, ampak se je odmaknil tri korake nazaj. Mož pa je

trikrat opletel s svojimi krivimi nogami in že je bil pri

Koclju. Naravnost za rdeča ušesa ga je pograbil in ga je

potresel tako močno, da je Kocelj kriknil od bolečine.

– »Ha, tako pozdravljaš svojega strica?« je vreščal in je

10

bil od jeze ves rdeč po licu. »Ti vrabec pretkani, ti seme prismuknjeno! Pokažem ti, da boš pomnil, kdaj si prvič

videl svojega strica – Janeza Frcavca iz Podkuž... Na tla

poklekni in me takoj prosi odpuščanja!«

»O nikarte!« je vpil Kocelj. »Oj, ljubi striček, pustite

me! Saj vas nisem poznal... Saj bom takoj pokleknil pred

vas in vas prosil, da mi ne zamerite... Glejte, tako vas

prosim, takole – hopsasa...«

In Kocelj je res pokleknil pred srditim stricem in je

dvignil proseče roke. Mož ga je brcnil s krivo nogo in je

odšvedral potem do klopi, kamor je naglo sedel. Migal

je z rdečimi brki in je govoril z jeznim glasom: »Tako

je, ti Jankov Kocelj, takole je... Na občino so me klicali

prejle in so mi rekli, da te moram vzeti na svoj dom, ker

ti je umrla stara mati, zdaj pa sem jaz tvoj varuh. Pa te ne

rabim doma. Kako naj rabim nepridiprava, ki ne spoštu-

je niti svojega strica in varuha? – Povej mi, ti hudobec,

kaj znaš na svetu in česa si se naučil?«

Kocelj se je stisnil k leseni steni, ušesa si je drgnil in v

srcu mu je vstajala silna jezica in se je zbudila velika nje-

gova trma. Izpod čela je pogledal svojega strica in je od-

vrnil: »Česa sem se naučil na svetu, me vprašate? Čemu

bi vam skrival in ne povedal? Piščalke sem se naučil

delati, lepe vrbove in jesenove piščalke, dokler sem imel

pipec. A zdaj nimam pipca, ker mi ga je odnesel pritli-

kavec Brincelj. Zato pa ne morem nič več delati piščalk...

Tako vam povem, stric, da boste vedeli – hopsasa...«

11

No, stric se je hudobno nasmejal in je rekel: »Bedast si in brez pameti, Kocelj! Saj sem slišal na vasi in tudi na

občini so mi rekli da si bedast. Pa zato ti ne zamerim,

da govoriš tako bedasto, kakor da si teliček, a ne pobič v

svojih letih... Povej, ali znaš pasti krave? Pet jih imam v

hlevu in potrebujem pastirja. Ha, ali znaš pasti krave?«

Kocelj je zmigal z glavo in je trmoglavo odvrnil: »Ne

znam pasti krav... In kako naj bi jih tudi mogel pasti, ker

pa sem bolj zabit in bedast kakor krave? Sami ste rekli

tako, stric, sami! In vam moram vendarle verjeti. Ali ni

res?«

Mož se je naglo dvignil in je z velikim srdom po-

gledal na Koclja. »Glej ga, glej!« je dejal. »Pa še muhast

hoče biti, nepridiprav! O, le čakaj! Izženem ti že vse

muhe iz glave. Dobre pesti imam, lep bič in dolgo bre-

zovko doma. Pa bomo videli, če prideš pri meni do tiste

pameti, ki te še ni srečala do sedaj. A pri meni te sreča –

hehe, že prvi dan te sreča... A zdaj ti povem, da še danes

prodam tvojo raztrgano bajto. Pa najsi tudi za samih pet

desetic. Jutri pridem pote in te odvedem s sabo že nav-

sezgodaj. Kar hitro zdajle poveži culico, ako ti je ostala

v skrinji še umazana cunja. Kar hitro, ti rečem, pobič!«

Koclju je zastalo v prvem hipu srce v prsih. Toda

naglo je premagal svoj strah. Skrčil je pest že ob sami

misli, da bi šel na dom tega krivogledega in grdega stri-

ca, ki bo ravnal grdo z njim in ga bo nemara pretepal

od jutra do večera. Zato pa je cepetnil nevšečno z nogo

in je zavpil skoraj na ves glas. »Ne boste, ne boste, vam

12

rečem – hopsasa! Ne pojdem z vami, nak – še zanalašč ne pojdem! Ta bi bila lepa, da bi se dal od vas pretepa-ti... Nikamor ne pojdem, vam rečem! Zato ne pojdem,

ker ste hudobni in grdi, da se pred vami lahko pokriža

celo sama teta Anjara Panjara... Le recite in napravite,

kar hočete! Ne grem z vami... ne grem... ne grem, vam

rečem!«

»Kaj?« je zarjul krivogledi stric Frcavec. Strahotno

je opletnil s križastimi nogami in je skočil naprej, da

bi pograbil Koclja in ga pošteno zmikastil. A Kocelj se

je bliskoma odmaknil; stric je zagrabil za prazen zrak;

omahnil je in je telebnil z vso silo na trda tla.

»Hopsasa!« je zavpil Kocelj in se je zasmejal. Urno je

šinil k durim, čez prag je skočil in je zdrvel preko ceste.

– »Ne bo me, ne, ne bo me!« je govoril in je tekel na vso

sapo preko polja. Tam pa se je potuhnil za širok plot in

je gledal skozi ozko špranjo in čakal, kdaj se prikaže kri-

vonogi stric Frcavec. Pa ni čakal dolgo časa, zakaj hipo-

ma je stopil iz bajte sam stric Frcavec in je naglo opletal

po cesti z dolgimi, suhimi nogami. Urno je šel po cesti

in je kar nenadoma izginil za prvim vogalom. – Kocelj

se je oddahnil, ko ni videl strica nikjer več. »Nasukal

sem ga, pošteno nasukal!« je veselo pomislil. »Zdaj beži

lepi stric; naravnost v Podkuže hiti in ga ne bo nikoli več

v Kocljevo bajto...«

Toda Jankovemu Koclju je šinila v glavo težka misel,

da se je deček kar za glavo pograbil. – »Kaj, če stric ne

13

gre domov?« si je dejal v strahu. »Kaj, če dirja zdaj naravnost na občino? Pa se povrne z županom in biričem.

In me pograbijo in zvežejo kot razbojnika in me siloma

odvedejo od tod... Poskoči, Kocelj – hopsasa, poskoči, če

ti je življenje količkaj ljubo! In beži, Kocelj, in skrij se!«

Pa se Kocelj resnično ni prav nič obotavljal. Zdrvel

je preko polja nazaj do ceste. A ni se ustavil tam, ampak

je stekel do bajte. Urno je zaloputnil duri, jih zaklenil

in vtaknil ključ v žep. Že se je okrenil, da bi bežal dalje

preko travnika in še dalje v prostrani gozd, ki se je širil

in vzpenjal ob visoki gori. A tedaj je zavpil nekdo za

njim in je poklical njegovo ime. Prestrašil se je Kocelj

in je mislil, da se je krivonogi stric povrnil. Zato se je

naglo obrnil in se je ustavil. A ni ga klical stric, klical ga je samo vaški pismonoša, ki je stal tam na cesti in mu

je kazal bel list. Jankov Kocelj se je začudil in se skoraj

ni upal stopiti tja na cesto. Pismonoša pa mu je migal

neprestano z roko. »Sem stopi, Kocelj!« mu je zavpil še

enkrat. »Pismo imam zate, čedno pismo. Iz mesta je pri-

šlo davi, naravnost iz mesta... Ali slišiš? Sem stopi in ne

zijaj tako bedasto!«

»Oj, hopsasa!« se je čudil Kocelj na vso moč. »Pismo

sem dobil, pa še celo iz samega mesta sem ga dobil...

Prebita reč! Pa kdo naj mi piše iz mesta? Saj me nihče ne

pozna v mestu in tudi jaz nikogar ne poznam... Če je le

res? Če se niso nemara na pošti malo zmotili? Pismo –

Jankov Kocelj, pa pismo! Prebita reč in stokrat na glavo

postavljena – hopsasa, ti rečem!«

14

2

In Kocelj je res stekel na cesto. Pograbil je drobno

pismo. A ga ni niti pogledal, ampak ga je kar potisnil v

žep. Pa se mu je tudi mudilo, zaradi krivogledega stri-

ca se mu je strašno mudilo. Kakor veter je bežal preko

širnega pašnika in se ni ustavil prej, dokler ni stopil v

zeleno, gosto trto. Tam na parobju se je vrgel na maho-

vito trato, ker mu je bila sapa popolnoma pošla. No, ko

se je do dobrega nasopel, si je obrisal z rokavom znoj z

rdečega lica. Potem pa je prežal pozorno skozi goščavo.

Lepo se je videlo od tod na belo cesto in na črno Koclje-

vo bajto. Pa tudi na polje se je videlo in na zagorsko vas,

ki se je belila in šopirila med bogatimi pomladnimi

žarki. A Koclju ni bilo treba dolgo prežati, zakaj hipo-

ma je tlesknil z rokami in se je glasno in škodoželjno

posmejal.

»Hehe – hopsasa!« se je posmejal Kocelj v svojem

skrivališču. »Pa se je res povrnil tisti moj krivogledi

stric. O, glejte! Pa tudi župan je z njim in birič s svojo

krivo sabljo... Joj, kako razbijajo po durih – hopsasa. Pa

naj razbijajo in če hočejo, naj tudi duri polomijo! Koclja

15

pač nikoli ne najdejo. Ni Kocelj nazadnje tako neumen in bedast, kakor govore ljudje na vasi. O, glejte! Zdajle

je pošteno potegnil za nos krivogledega strica. Pa tudi

župana je prekanil in še celo biriča, ki je tako strašen s

svojo krivo sabljo... To bodo robantili zdajle – hopsasa,

to bodo robantili!«

Jankov Kocelj se je smejal na ves glas in je v svojem

veselju strgal debel korenček. Trije možje tam doli ob

bajti pa ga niso mogli slišati ker je bil predaleč. Videli

so, da jim je Kocelj pobegnil in se skril kdo ve kam.

Zato pa so pošteno robantili in krivogledi stric Frcavec

iz Podkuž je stiskal pesti in je grozil z njimi na vse štiri

vetrove. Počasi, počasi so se obrnili možje in so odšli po

cesti proti vasi... Ko je Jankov Kocelj videl vse to, se je

trikrat zasukal na petah in se je potem v svojem veselju

postavil naravnost na glavo. – »Hopsasa!« je zavpil. »Le

pojdite, le pojdite! Z velikim nosom greste domov s tis-

tim velikim nosom, ki vas je zanj potegnil sam Kocelj...

O, ne najdete me pač nikoli, pa če me tudi sto let iščete!

Skrival se bom, da me ne najde niti miška, ki je lani

naši Jelici iz mesta najlepši zobek vzela. Skrival se bom

zdaj, pa četudi grem v samo Črno lopo in moram stricu

Vitrancu služiti namesto prismuknjenega pritlikavca

Brinclja... Ne dobiš me v svoje pesti, ti krivogledi stric iz Podkuž! O, za to bom že poskrbel. Saj mi ni pamet tako

prazna, kakor pravijo ljudje na vasi. Kocelj bo pošteno

razrešil uganko, vam rečem – hopsasa!«

16

In resnično je bil Kocelj vesel, da je tako lepo ubežal veliki nevarnosti in hudim pestem strašnega strica iz

Podkuž. Toda veselje ga je kmalu minilo, ko je pričel

premišljevati, kam bi se obrnil. Dobro je vedel, da ne

sme nič več v bajto, ker je bil trdno prepričan, da ga

takoj pograbi birič in ga nemilo odvede v Podkuže k

strašnemu stricu. Zato pa je bil zdaj Kocelj v veliki za-

dregi, da se je kar praskal za desnim ušesom... »Kaj naj

storim, kaj naj storim?« je razmišljal ves v skrbeh. »Kam

naj se obrnem, ko pa nimam živega človeka na svetu, da

bi mi pomagal? Ali naj grem k stricu Vitrancu služit in

naj izpodrinem pritlikavca Brinclja, ki ima tak nosek, da

je vse smrekove storže sram po gozdu? Ali pa naj grem

k teti Anjari Panjari, da bom pri njej strigel vevericam

siromašne repke? – Ovbe, da je tako!«

Kocelj se je kar sesedel in se je prijel z obema rokama

za glavo. A tedaj se je domislil drobnega pisma, ki mu

je tičalo pozabljeno v žepu. Pa je tlesknil z rokami in

je naglo izvlekel iz žepa pisemce. Gledal ga je od vseh

strani in se je zatopil potem v naslov. Težko je šlo Koclju

čitanje. Pa saj ni čudno. Pet let je hodil v vaško šolo – in

glejte! Jankov Kocelj ni mogel v vseh petih letih preko-

račiti praga drugega razreda in je sedel vseh pet let v

zadnji klopi prvega razreda. Zaradi tega pa mu ni šlo

čitanje izpod rok. Zato pa je zdaj dolgo dolgo zrl na na-

slov in je razreševal črke. No, naposled se mu je vendar

posrečilo in je videl, da je pismo resnično naslovljeno

17

nanj. Začuden je pretrgal ovitek in je poizkušal, če bi mogel tudi pismo prečitati. In je šlo, strašno počasi je

šlo. Nočilo se je že, ko je srečno prečital zadnjo besedi-

co v pismu. Tedaj pa je Kocelj skoraj zajokal v svojem

veselju. Pisemce pa mu je bila pisala Jelica iz mesta.

Lepo mu je pisala Jelica; stokrat ga je pozdravljala in ga

je spraševala, če se še kaj spominja na lansko leto in na

čarovnico Anjo Panjo, ki sta jo tako lepo nasukala tam v

strašnem gozdu. Počaka naj Kocelj do poletja. Poleti pa

pride Jelica zopet k teti Mini, pa se dogovorita in se do

dobrega nasmejeta čarovnici Anji Panji...

Tako je pisala mala Jelica iz mesta samemu Jankove-

mu Koclju. No, Kocelj pa zdaj ni vedel, ali bi se smejal ali

jokal od samega veselja. V srcu mu je bilo tako mehko,

da se je samo čudil. Zleknil se je po zelenem mahu, z

roko si je podprl glavo in je pričel premišljevati. Pre-

mišljal je pa takole: »Hm, glejte, glejte – hopsasa! Naša

Jelica mi je pisala iz mesta in me stokrat pozdravlja. O,

dobra je naša Jelica saj sem že lani rekel, da je dobra. In

kaj bi že sedaj govoril o tem, ko pa ni treba? – V mestu

so vsi ljudje dobri. Če je naša Jelica dobra, zato pa vem,

da so tudi drugi ljudje dobri... Kaj, ko bi se napotil zdaj

naravnost v mesto? Hopsasa, hopsasa! K Jelici pojdem

in ostanem v mestu. Če nisem za nič drugega, bom pa

kuril ogenj v pečeh ali pa krmil živino, ki je imajo vse

polno v mestu... Resnično – kar v mesto pojdem, in

ljudje me bodo imeli radi, ker so vsi dobri. A ljudje na

18

vasi so tako strašno hudobni in me ne morejo videti. Saj me še celo grdi stric gleda tako krivo s svojimi čudnimi očmi. Nikogar nimam več na svetu, ko mi je umrla

sirota stara mati. Zato pa pojdem naravnost v mesto, in

dobro mi bo tam – hopsasa, tako dobro!«

Jankov Kocelj se je domislil vsega tega in te lepe misli

so ga razveselile tako, da je urno poskočil na noge. Za-

smejal se je v velikem veselju; pogledal je dol na vas, ki

se je bila že zagrnila v sivi večerni mrak, in je zažugal s

pestjo. – »Ne boš me, hudi birič, ki nosiš krivo sabljo!«

je rekel na glas. »O, pa tudi ti me ne boš, ti, krivogledi

stric iz Podkuž! Še nocoj izginem iz hudobne vasi; jutri

pa me iščite, če me boste mogli najti v moji bajti... Jutri

bom že v daljnem mestu na varnem in se bom smejal

biriču in krivogledemu stricu. Oj, jutri – oj!«

Kocelj je sedel nazaj na mah in je premišljal dalje.

Hm, v mesto je pač daleč in sam bog ve, koliko ur bi pač

rabil, da pridem v mesto? No, najbolje bo, če sedem na

vlak, ki me naglo potegne do mesta. Kocelj ima doma še

tolar, ki mu je ostal od lanskega leta in ki mu ga je bila

morala odšteti sama čarovnica Anja Panja. Tolar bo pač

zadostoval, da plača drago vožnjo do mesta... »Oj, res-

nično – hopsasa!« si je mel Kocelj roke. »Kar na postajo

pojdem, vlak počakam in skočim vanj. Čez nekaj uric pa

bom že v mestu in čez nekaj uric že lahko stržem koren-

ček biričem in krivogledim stricem... A kaj – hopsasa!«

se je prestrašil hipoma. »Kaj, če me birič in krivonogi

19

stric čakata na postaji? Pograbila me bosta, in potem mi bo gorje!«

Kocelj je bil zopet v veliki zadregi in v velikih skrbeh.

Videl je, da ga obdaja nevarnost na vseh krajih in mu

bo težko, da pobegne krivogledemu, hudobnemu stricu.

Zato pa je kar z rokami stisnil glavo, da ga je zabolelo,

pa je zopet obupno premišljal... No, naposled se mu je

vendarle posvetila v trdi glavi prava misel in je rekel:

»Tako storim – hopsasa, tako. Preko gore se izmuznem

v Rateče in stopim tam na vlak. Tu pa naj me le čakajo!

Pred nosom se jim izmuznem v mesto – pred samim

nosom...«

In Kocelj je bil zopet vesel in si je zadovoljno mel

roke. No, to je pač uvidel, da nocoj ne more nikamor,

ker je noč temna in je pot čez goro težka, zaradi tega

bi lahko zašel v črni goščavi. – »Kam naj se skrijem čez

noč?« je ugibal. »Tu na mahu ne morem ostati. Noč bo

strupeno mrzla in lahko zmrznem... Hm, najbolje bo, če

se splazim v svojo bajto. Duri zaklenem in se potuhnem

v čumnati pod klopjo. Ponoči me ne bo birič iskal, in

tudi krivonogi stric ne pride nocoj pome. Saj mi je rekel,

da pride zjutraj navsezgodaj. Pa bo gledal, ko pride, in

bo strašno sukal križaste oči... Pa naj gleda – hehe!«

Koclja se je polotila dobra volja in še mar mu ni bilo

črne noči, ki se je bila razgrnila nad zagorskim svetom.

Vse je molčalo okrog v gluhi tišini. Doli na vasi so žarela

nizka okenca v rdečih lučkah in na nebu so gorele velike

20

zvezde. Mrzel veter je zavel skozi zagorsko dolinico, da je Koclja na vso moč zazeblo. Spoznal je, da mora biti

že pozno. Zato se je splazil iz goščave in je odšel preko

temnega pašnika. Prišel je na cesto in je šel počasi in

previdno proti bajti. Stokrat se je ustavil in je poslušal.

A ker se ni nič zganilo okrog bajte, je stekel naglo s ces-

te. Urno je odprl duri in je smuknil v vežo. Zaklenil je

duri in jih je močno zapahnil. Potem se je pa splazil v

čumnato. Tipal je po polici kraj duri, da bi našel vžigali-

ce. No, naposled jih je vendar našel in je prižgal debelo,

neokretno lojevko. Postavil jo je na črvivo mizo, sam pa

je sedel na trdo klop. Gledal je okrog po borni čumnati,

in v srcu mu je postalo zopet tako čudno kakor davi pri

pogrebu stare matere.

»Hopsasa!« je vzdihnil Kocelj, in bridkost se mu je

razlila po vsem srcu. »Čemu ste umrli, stara mati? Glej-

te, zdaj pa moram biti sam in biriči in krivogledi strici

me preganjajo in me hočejo nabiti... Oj, stara mati, stara

mati! Čemu ste morali umreti? Tako hudo mi je – tako

hudo mi je! Stara mati, oj, stara mati! Ali me slišite?«

Kocelj si je zakril obraz z rokami in debele solze so

se mu potočile po njih. Jokal je bridko, da se je kar tre-

sel. Toda brž se je premagal in je dvignil glavo. Trikrat

je šinil z rokavom preko oči in je rekel ves nevoljen:

»Čemu se cmerim in kremžim? Rajši naj gledam, da

povežem svojo culico in da ubežim biričem in nemar-

nim stricem. Zato pa glej, Kocelj, glej – hopsasa! Zdaj

21

se pošteno obrni, če hočeš biti jutri v mestu in če nočeš, da te pograbijo kremplji krivogledega strica. Obrni se,

Kocelj, in ne javkaj!«

In je poskočil na noge in se je dolgo sukal po si-

romašni čumnati. Vse svoje borne stvari je povezal v

culico, ki jo je zadrgnil z močno vrvjo. Vrgel jo je na

mizo in se je globoko oddahnil. Tam v mizici je staknil

kos črnega kruha in se je domislil, da že ves dan ni bil

ničesar jedel. Posmejal se je in je pričel gristi kruh z

močnimi zobmi.

Potem pa je ugasnil lojevko. Pretegnil se je trikrat in

je zamrmral: »Ne boš me, birič s krivo sabljo! Ne boš

me, stric s krivimi očmi in krivimi nogami! Hehe, vama

rečem še enkrat, ne bosta me!«

In se je splazil pod klop in se je zleknil. Pa še preden

so minili trije trenutki, je Kocelj že trdno spal...

22

3

»Krh-krh-vrsk!« je na ves glas zaječalo v nizkem

stropu siromašne Jankove bajte. Kocelj se je napol pred-

ramil in se je prevalil na drugo stran. Pa je zopet zaspal

in je spal dolgo, dolgo... »Krh-krh-vrsk!« je še huje zaje-

čalo in zaškripalo na stropu, da se je slišalo prav čudno

in strašno. Zdaj pa se je Kocelj resnično prebudil in se je

splazil izpod klopi. Mel si je zaspane oči in je godrnjal:

»Čudno, čudno škrebeta. Skoraj sem mislil, da rožlja

divji birič s sabljo ali pa opleta krivooki stric Frcavec

s svojimi krivimi nogami po bajti. Hoj, pa ni nikogar v

čumnati. Sam sem.«

»Krh-krh-vrsk!« je zaškrebetalo tisti trenutek tako

grozno, da je skočil Kocelj na noge. Od strahu so se mu

naježili lasje na glavi in strahoma je strmel v črno temo,

ki je ležala po čumnati... »Kdo je tu?« je govoril ves pre-

padel. »Ali si ti, strašni birič? Ali pa si nemara ti, ljubi

striček s krivimi nogami? – Oj, povej, povej!«

»Krh-krh-vrsk!« je zdaj zaškripalo s tako močjo, da

je bil Kocelj trdno prepričan: zdaj pa zdaj se podre nanj

ves strop. Stisnil se je v kot, oči je pokril z rokami in je

23

čakal... »Kaj pomeni vse to?« se je spraševal. Toda nenadoma ga je spreletel po vseh udih čuden mraz, da se

je Kocelj stresel na vso moč. – »Stara mati je, joj, mrtva

stara mati je,« se je domislil in ga je bilo strah. »Iz groba je vstala in je prišla pome, da me reši iz krempljev stra-

šnega biriča in še strašnejšega strica iz Podkuž... Joj, res-

nično je tako. Če škrebetne še enkrat, pa bom za gotovo

vedel, da je prišla rajnka stara mati pome.«

In Kocelj je čakal in poslušal in ga je bilo strah. A

nič več ni škrebetnilo, in zato si je Kocelj oddahnil. Že

se je hotel splaziti nazaj pod klop; toda tedaj se je ozrl

skozi okence. Videl je, da ni noč zunaj nič več tako črna

kakor prej. Zato je stopil naglo k okencu in je pogledal

ven. Na visoko nebo je pogledal in je videl, da so zvezde

že pobledele. Rdečkast pas se je vil tam na vzhodu nad

gorami, veter je pihljal z zamolklim piskanjem okrog.

»Ovbe,« se je prestrašil Kocelj. »Glejte! Že se je pričelo

daniti, a jaz sem še vedno v bajti, namesto da bi bil že

visoko v gori... Čez pol urice pa bosta že tu krivonogi

stric in strašni birič s svojo sabljo. Na, pa še odlašam

in hočem še spati. Da me birič in stric zalotita v spanju

kakor polha v gozdu! Tako lepo bi se mi lahko smejala!

Pa se ne bosta! Zato bo že poskrbel Kocelj sam. Hvala

bogu, da je strop tako lepo zaškrebetal. Pa sem že mislil,

da me hoče strah ali pa še celo uboga rajnka stara mati.

Pa je rogovilil samo strop, ki je ves črviv in se bo podrl

danes ali jutri. Zato pa bajta niti pet grošev ni vredna.

24

A vseeno se je hoče krivogledi stric polastiti in jo hoče prodati za pet grošev. A ne boš je! – Bajta je moja in jaz

lahko napravim z njo, kar hočem. Pa če jo tudi sam po-

derem, kaj tebi mar! Ali če jo tudi zažgem...«

Kocelj se je udaril z roko po čelu in se je zakrohot-

al na ves glas. »Zažgem bajto – zažgem jo!« je govoril.

»Ne privoščim je krivogledemu stricu, pa tudi če jo

proda samo za pet grošev, ne privoščim mu je! – Meni

ne bo nič koristila siromašna bajta. In čemu naj mi bo?

V mestu se mi bo godilo dobro in nikoli več se ne po-

vrnem v te kraje. In čemu naj mi bo potem bajta? Čez

teden dni se bo gotovo sama od sebe podrla. Zato pa je

že bolje, da jo zažgem. Zažgem pa jo zato, da bo krivog-

ledi stric iz Podkuž strašno škripal z zobmi. In birič se

bo usajal in skakal od strahu in togote...«

Jankov Kocelj se je sam pri sebi škodoželjno smejal.

Naglo je vrgel sredi čumnate dve slamnati plevnici. Sve-

čo je prižgal in jo je vtaknil v suho slamo. Culico je vrgel

preko rame in je stopil k vratom. Tam pa je počakal tri

trenutke in je gledal na gorečo svečo. Plamenček je brlel

in se je nagibal zdaj na levo, zdaj na desno. Glejte! Pa

je obliznil drobno slamico; slamica se je skrivila in je

vzplapolala. Z njo pa so vzplapolale še druge slamice

– in v trenutku je bila vsa plevnica v ognju. Črn, gost

dim je napolnil vso čumnato, da je pričel Kocelj nehote

kašljati. Naglo je odprl duri in se je ustavil še za trenu-

tek tam na pragu in se je ozrl nazaj. Oj, obe plevnici sta

25

že goreli v silnem plamenu, ki se je spenjal kvišku in je poželjivo lizal leseni, prepereli strop.

»Hehe!« se je posmejal Kocelj. »Zdaj pa imaš mojo

bajto! O, le prodaj jo za pet grošev, če moreš! Pa tudi

pome pridi in me išči na pogorišču! Dobro te je nama-

zal Jankov Kocelj. Pa si še nekaj gobezdal in govoril, da

sem bedast in neumen. Zdaj boš pač drugače govoril. Pa

ti je prav – hopsasa! Zakaj si pa tako grd in hudoben?«

Še enkrat se je Jankov Kocelj posmejal, potem pa

je zdrvel iz bajte. Na vso sapo je bežal preko travnika

proti gozdu in se ni niti ozrl nazaj. Jutranji mrak je še

pokrival zagorsko dolino in petelini so glasno peli na

vasi. A nebo tam na vzhodu je bilo že vse rdeče. Visoki

snežniki so se že srebrno svetili v vstajajoči zarji ranega

pomladnega jutra... Kocelj je že pritekel do goščave in

šele zdaj se je obrnil in je pogledal na rodno bajto, ki jo

je komaj razločeval v sivem mraku. Mislil je, da je ogenj

že pogledal skozi streho. Toda motil se je – bajta je bila

vsa črna in niti najmanjšega plamenčka ni bilo nikjer.

Kocelj se je začudil in zavzel: »To pa je resnično

čudno. Nemara pa se ogenj ni prijel in sta zgoreli samo

siromašni plevnici. Na, pa sem se veselil prezgodaj, in

krivogledi stric nazadnje vendarle še proda bajto za pet

grošev. Da nisem mogel bolje podkuriti!« Toda Kocelj

je kar umolknil, zakaj tisti trenutek se je zasvetilo sredi

sivega jutranjega mraka in Kocelj je razločno videl rdeč

plamen, ki je siknil iz bajte in se je vzpel visoko nad

26

streho... »Aha – hopsasa!« je dejal Kocelj in si je mel roke. »Ogenjček bo pa le malo ponagajal krivogledemu

stričku in tudi strašnemu biriču bo napravil sive lase. Pa

sem že mislil, da je bil ves moj trud zaman... Koceljček,

zdaj pa le beži v goro, kolikor te noge neso! Lahko se

zgodi, da se stric in strašni birič zapodita za tabo in te

ujameta. Pa bo birič zavihtel nad tabo sabljo, ker si zaž-

gal bajto. In tvoja glava ti bo odletela in se skotalila po

klancu...«

Kocelj je poslušal samega sebe in se je zaprašil v

goščavo. Kmalu je dospel do steze, ki se je vila po visoki

gori navkreber. Temno je še bilo pod košatimi, širokimi

smrekami, a vendar je Kocelj dobro in natanko razloče-

val strmo, z gosto travo poraslo stezo in se ni niti enkrat

spotaknil. Visoko je že bil v gori in je dospel na pros-

torno goličavo, od koder se je lepo videlo v dolino in na

zagorsko vas, ki je stala sredi dolinice. Zdanilo se je že

in sonce je že prihajalo izza strmih gor , pokritih z belim

snegom. Na goličavi se je Kocelj ustavil, da si malo od-

dahne. Ozrl se je dol na vas, na rodno bajto se je ozrl in

je videl velik ogenj, ki je objemal vso bajto. Prav dobro

je razločeval ljudi, ki so se gnetli okrog bajte in so po-

izkušali pogasiti ogenj, seveda brez uspeha. Jankovemu

Koclju je to vse tako ugajalo, da je ploskal z rokami in se

je neprestano smejal... »O, le gasite!« je govoril. »Saj vam

vse skupaj nič ne pomaga. Dobro je zakuril Kocelj, do-

bro, vam rečem – hopsasa! Nemara gasi tudi krivonogi

27

striček iz Podkuž in piha od strašne jezice, da bi pogasil ogenj. Pa tudi divji birič maha s krivo sabljo, da bi posekal ogenj. O, le naj! Dobro vaju je nakuril Jankov Kocelj,

da se ga bosta vedno spominjala. Posebno pa ti, striček s

križastimi očmi! Pod nosom se obriši! Le vtakni si v žep

pet belih grošev, ki si jih hotel izkupiti za mojo bajto, le, če moreš! Groši so se ti spremenili v črno oglje...«

Sonce je pogledalo izza belih gor , in tedaj je ugasnil

ogenj. Koča se je sesula, sesula v prah in črno oglje – in

Jankov Kocelj je bil brez doma... A ni mu bilo žal tega,

o, Jankov Kocelj je bil tako zadovoljen, da je zažvižgal,

ko je videl, da se je bajta sesula. Obrnil se je in je pričel stopati navkreber po ozki stezi in si je žvižgal na ves

glas. Prav nič ga ni težila culica na hrbtu, tudi v srcu ga

ni prav nič težilo. Saj je dobro vedel in je bil prepričan,

da je zdaj konec težkih dni siromašnemu njegovemu

življenju. Goro bo prekoračil, v Ratečah bo počakal na

vlak in se popeljal v mesto. Tam pa so sami dobri ljudje,

dobri, kakor je naša Jelica. Lepo ga sprejmejo in ga po-

gost‚. In dobro se mu bo godilo, kakor se nikdar ne godi

kraljeviču iz devete dežele Kolovozije...

Jankov Kocelj je dospel že iz smrekovega gozda in je

zašel med nizko, krivenčasto rušje. Steze tu ni bilo nikjer

več in Kocelj si je moral delati sam pot med goščavo.

A ni se upehal in tudi utrudil se ni. Le tu pa tam se je

ustavil za nekaj trenutkov, da se malo odsope. Toda tudi

rušje se je redčilo vedno bolj, in Kocelj je zagledal ne

28

visoko nad sabo golo, sivo skalovje, ki je strmelo nemo in grozeče proti modremu nebu. Skalovje je bilo polno

širokih razpok, ki pa so bile do vrha napolnjene z belim,

zamrzlim snegom.

»Aha, že sem vštric Črne lope,« si je dejal Jankov

Kocelj. Obstal je in gledal na strašno skalovje. »Lani

me je tu gori kakor divjega razbojnika zaprl v ječo sam

sodnik Vitranec. No, pa mi ni bilo nič hudega. Prislužil

sem si vsaj pošteno obleko, ki mi jo je sešil krojač Tu-

renček in ki jo nosim še danes. Tam je tudi pritlikavec

Brinceljček, ki ima tako lep nosek, da se mu v gozdu

posmehujejo vsi smrekovi storži... Skoraj bi rad stopil v

Črno lopo, da pogledam, kako in kaj je tam. Brinceljčka

bi potipal po lepem nosku, da bi pritlikavec vriskal in

vreščal in skakal – hopsasa!«

A Kocelj je zmajal z glavo, ker je vedel, da se mu

mudi. Zato pa je šel naprej ob širokem, debelo zamrz-

njenem sneženem plazu. Strmo se je spenjala tu gora

do samega skalnatega vrha. Koclju je začel liti znoj z

obraza in sapa mu je že skoraj pohajala, ko se je plazil po

malone navpičnem obronku. A omagal ni, ker je vedel,

da bo skoraj na vrhu gore. Porival se je z vsemi močmi

naprej in se ni zmenil za znoj, ki mu je kapljal s čela.

Širokega plazu še vedno ni bilo konca. Peščena tla so

postajala vedno bolj kamnita; naposled so pa kar pre-

nehala. In pred Kocljem so se dvignile visoke, navpične

skale in so mu zaprle zložno pot.

29

»Glejte, pa sem že tik pod vrhom,« se je razveselil Kocelj. »O, ne ustrašijo me te skalice. Lepo jih preple-zam. Saj znam plezati kot divja koza ali pa še bolj. Samo

da pridem na vrh, navzdol pa pojde kakor blisk. In čez

dobro urico bom že v Ratečah in na vlaku... Koceljček,

hajdi na skale in ne daj se zaradi plezanja osramotiti od

divjih koz...«

30

4

In Kocelj se res ni obotavljal, ampak je pričel plezati

po navpičnem skalovju. Seveda je bilo to plezanje zelo

težavno in nevarno. A Kocelj se še zmenil ni za težave

in nevarnosti. Spretno se je dvigal s police na polico; od

škrbe do škrbe se je popenjal in obvisel tu pa tam nad

globočino in se je držal samo z rokami za oster rob. Pa

se je tedaj pognal z vso močjo navzgor in glejte! Že je

stal na varni polici in si je globoko oddahnil. Tako se je

plazil dobre pol ure po strmih pečinah. Čez pol ure pa

je dospel srečno na vrh gore, ki je bil ploščat in pokrit z

nizko, redko travo. Ves vesel je sedel Kocelj na kamen,

da si obriše znoj z obraza in da pride zopet do sape in

se malo odpočije. Vratolomno plezanje po skalovju ga je

vendarle pošteno upehalo.

Ko se je nekoliko odpočil, je pričel gledati v dolino, ki

je ležala globoko pod njim. Komaj je še videl zagorsko

vas, toda hiš ni mogel več razločevati. Sonce je razlivalo

vso svojo krasoto po tej dolinici; razlivalo jo je pa tudi

po divjih, razkosanih snežnikih, ki so kipeli nad doli-

nico in so se dotikali z ostrimi vrhovi menda samega

31

neba. Silna krasota se je smejala nad tem svetom, da se je pričelo Koclju tajati srce. In Kocelj je vzdihnil, z roko

je šinil preko obraza in je govoril: »Oh, kako lep si ti,

zagorski svet! A kakor si lep ti, tako hudobni so ljudje

tam doli na vasi. Čemu trpiš v sebi te ljudi, ko pa so tako

hudobni in grdi kot nihče na vsem svetu? Če bi bil jaz

ti, bi navalil skale na vas, bi plazove nagnal na tistole vas in bi pogazil vse ljudi. Saj zaslužijo, ker so tako hudobni

in nemarni... A ti ne vidiš tega, ker si prelep. A jaz vidim

vse to in vem vse to.«

Kocelj se je strašno jezil na hudobne ljudi, a hipoma

je utihnil, ker se mu je zazdelo, da so se oglasili nedaleč

nekje čudni, skoraj vekajoči glasovi. Posluhnil je in se je

začudil. »Kaj je to?« se je vprašal. »Ali nemara zdihuje tu

nekje umirajoči jastreb? Ali pa nemara veka mlada divja

koza, ki je izgubila svojo mater?«

Še je poslušal, a tisto vekanje je bilo že utihnilo.

Kocelj je že menil, da se je bil samo zmotil. Že je vstal,

da bi šel naprej, a glej! Tisto vekanje se je zopet oglasilo

in je bilo tako milo, da je šlo naravnost do srca. Kocelj

je obstal. – »Prebita reč!« si je rekel. »To pa je res čudno.

Kako ti milo zavija, da bi se jaz sam kar razjokal, če bi ne

bil Jankov Kocelj... Kar za glasom pojdem in pogledam,

če veka hudobec ali pa božja stvar. To ni kar tako, da bi

pustil vnemar.«

In je šel res za glasom preko goličave in se je pribli-

žal gostemu rušju, ki je raslo onkraj goličave. Vekanje je

32

postajalo vedno razločnejše in glasnejše in še preden je stopil Kocelj trikrat med rušjem, je obstal ves začuden.

Tam med rušjem je čepela majhna postavica in je tišča-

la glavo med kolena. Kocelj ni mogel razločiti ničesar

razen ogromne, črne kučme, ki je tičala na tisti glavi. A

Kocelj se ni ustrašil, ampak je vprašal glasno in rezko:

»Kdo si, ki zavijaš tako čudno in nemarno, da se plaši-

jo pošteni ljudje in divje koze po skalovju? Odgovori

– hopsasa!«

Vekanje je utihnilo, ogromna, črna kučma se je dvig-

nila in postavica je pokazala svoj obraz. In prikazala so

se velika, zeleno obrobljena očala, prikazal se je dolg,

šilast nos in gladka lica so se prikazala. Kocelj je ostrmel, da je stopil dva koraka nazaj. »Brinceljček, pritlikavec

Brinceljček hopsasa!« je zavpil. »Ali si res ti? O, seveda

si ti. Saj sem te spoznal po tvojem krasnem nosku... Pa

kaj delaš tu? Čemu se cmeriš in javkaš?«

Pritlikavec Brincelj ga je pogledal skozi ogromna

očala in je bil ves preplašen. »Pa kdo si ti, jojmene, ki

vpiješ tako strašno na mene, siromaka? Povej mi, da se

mi ne bo treba bati brez potrebe.«

»Kaj me ne poznaš – hopsasa?« je odvrnil Kocelj.

»Poglej me, prav dobro me poglej! Štiri oči imaš, pa me

boš lahko spoznal.«

Pritlikavec Brincelj ga je debelo gledal, da se mu je

dolgi, šilasti nos globoko povesil. A kar nenadoma je

poskočil na noge, do Koclja je skočil in se ga je oklenil.

33

»Ti si, Koceljček?« je zavrisnil na ves glas. »Ojojmene, ti si, ljubi Koceljček?«

»Seveda sem jaz!« je odgovarjal Kocelj. »Pa kdo naj

bi bil drug, če ne jaz? – Pa kaj delaš tukaj, Brincelj? In

čemu se cmeriš kakor otrok v zibelki?«

»Ojojmene!« je odvrnil pritlikavec Brincelj. »Le

izprašuj me! A rečem ti, da mi ni treba odgovarjati.

Samo moj lepi nosek poglej! In ta ti bo povedal strašno

zgodbo!«

Pa je Kocelj pogledal pritlikavčev nos in se je zavzel,

da je kar roke sklenil. »Oj, Brinceljček!« je rekel v začu-

denju. »Resnično je strašno videti tvoj lepi nosek. Ves

je obdrgnjen in zatekel. Hopsasa, pa rdeč je kakor nos

Godčevega purana, kadar ga popadeta huda jezica in

huda kri... Pa kaj si delal s svojim lepim noskom?«

Brincelj je zatarnal in tri debele solze so se mu poce-

dile po gladkem licu. In je odgovarjal: »Ničesar nisem

napravil svojemu nosku, prav ničesar. Pa kaj mu naj tudi

napravim, ko ga imam pa tako rad, da bi dal življenje

zanj? Ojojmene! Vitranec mi ga je zmikastil in ni se mu

smilil, pomisli, ljubi Koceljček!«

»Hm, tvoj lepi nosek – hopsasa!« je menil Kocelj.

»Saj nič ne rečem, Brincelj, samo pravim, da bi mi bil

ljubši marsikateri smrekov storž kakor pa tvoj nosek. A

vprašam te, zakaj te je zmikastil tvoj gospodar in zakaj

se mu ni smilil tvoj lepi nosek?«

Pritlikavec Brincelj si je otrl z rokavom solze z lica

in je pripovedoval z žalostnim, jokavim glasom: »Saj

34

veš – tista čarovnica je kriva vsega, tista čarovnica, ki ji je Anja Panja ime in ki sem se pri njej lani učil, kako se

strižejo vevericam košati repki. Zaradi tebe jo je obsodil

moj gospodar Vitranec na več let težke ječe. Pa je bila

zaprta pri nas v Črni lopi, a jaz sem jo moral čuvati. Pa

sem jo tudi pošteno čuval do sinoči. Ojojmene! A sinoči

je Anja Panja ponorela, kakor si bil ti ponorel takrat, ko

si bil zaprt pri nas. Za vrat me je, ojojmene – tudi za lepi

nosek me je in mi ga je hotela odtrgati. Na tla me je vrgla

in je pobegnila iz ječe. Naravnost v Vitrančevo izbo je

letela, a Vitranca ni bilo doma. Iz omare je vzela svojo

čarovniško paličico, ki ima na koncu zlat rogljiček. In je

vrtela tisto paličico in je čarala. Ojojmene, pa je izginila

iz Črne lope, kakor da bi se pogreznila v zemljo... In sem

jokal in tulil in vpil. Pa je prišel Vitranec domov. In ko je zvedel vse, je bilo joj meni! Pograbil me je, da še nihče

tako. In sem ga prosil, naj me ubije; samo nosek naj mi

pusti v miru. A kako ga je pustil v miru, sam lahko vidiš,

Koceljček... Pa me je zapodil od sebe in mi je rekel, da

naj se ne vrnem nikoli več k njemu. Samo če mu še pri-

vedem Anjo Panjo nazaj, lahko zopet pridem k njemu,

ker bo vse pozabil, kar je bilo... Pa kako naj privedem

nazaj čarovnico, jaz siromak? Zato pa moram v svet, a

sam bog vedi, kam naj grem?«

In je zopet zajavkal na ves glas. Koclju se je smilil in

zato ga je pričel tolažiti: »Le nikar tako ne javkaj! Saj Vi-

tranec gotovo ulovi čarovnico. Kar v njeno kočo pojde

in jo pograbi, če je že ni pograbil sinoči ali pa davi.«

35

A pritlikavec je žalostno zmajal z glavo in je odvrnil:

»Ne pograbi je več. Saj je bil Vitranec že sinoči v koči

Anje Panje. A koča je bila razrušena. Podrla jo je čarov-

nica in je pobegnila čez hribe in doline. Pa jo išči zdaj,

če veš kod in kje! Ojojmene, da je tako! Kam naj grem

zdaj siromak in kam naj se obrnem, da ne umrem od

hudega gladu?«

»Hm,« je rekel Kocelj, a ničesar drugega. Saj je vedel,

da govori Brincelj prav, in zato se mu je pritlikavec do

srca smilil. Pa je premišljal, kako bi mu mogel poma-

gati. Toda premišljal je zaman. Ničesar pametnega mu

ni šinilo v trdo glavo, zato se je razjezil tako zelo, da je

cepetnil z nogo in da se je siromašni pritlikavec na vso

moč prestrašil... »Ojoj, huda kri!« je zavpil Brincelj. »Ali

ti še vedno nagaja huda kri? Potlači jo, Koceljček, ker se

je jaz strašno bojim!«

A Kocelj je zamahnil z roko in je odgovoril: »Ni huda

kri, Brinceljček, samo jezica je. Jezica pa zato, ker imam

jaz tako zabito glavo, da se ne morem domisliti ničesar,

s čimer bi ti pomagal... Ne preostaja nič drugega, kakor

da greš z mano v mesto, kjer živ‚ samo dobri ljudje in se

nama bo godilo bolje nego kraljeviču iz devete dežele

Kolovozije... Ali hočeš z mano?«

»O, seveda hočem s tabo!« se je razveselil pritlikavec.

»Tudi na konec sveta bi šel s tabo, samo da se bo dobro

godilo meni in mojemu lepemu, ubogemu nosku. Le

povedi me v mesto!«

36

»Pa kar pojdiva!« se je odločil Kocelj. »Hvala bogu!

Našel sem vsaj družbo, da mi ne bo dolgčas. Pa kar poj-

diva v Rateče, da sedeva na vlak... Ali imaš kaj denarja s

seboj? Veš, vožnja na vlaku stane. Zato pa moraš imeti

denar, ker se sicer ne moreš voziti z vlakom.«

Brincelj je povesil glavo in je rekel ves žalosten: »Ni-

mam denarja, prav nič ga nimam. o, imel sem prgišče

prisluženih cekinov. A Vitranec mi jih je odvzel, ko me

je zapodil... Pa kaj zdaj, Koceljček, ko nimam denarcev?«

»Hm – hopsasa!« je pomislil Kocelj. »Prebita reč, da

nimaš denarcev! Pa bo težko zame in zate... No, pa nikar

ne povešaj glave! Tolar imam v žepu, bel tolar. Tolar pa

bo zadostoval za naju. Kar pojdiva, Brincelj!«

»Ojojmene – juhu!« je zavrisnil pritlikavec Brincelj

in se je oklenil Kocljeve roke. »Saj sem že rekel, da ni

boljšega človeka na svetu, kakor si ti, Koceljček! V mesto

pojdiva, v mesto! In tam bo varen moj lepi nosek. Povej

mi, Koceljček, zakaj pa moraš v mesto, ko imaš doma

lepo in čedno bajto...«

A Kocelj je zmignil z glavo in ni hotel ničesar pove-

dati. »Tiho, tiho!« je rekel tako čudno, da je pritlikavec

že menil, da je Koclja že zopet pograbila huda kri. Zato

ga je potegnil za suknjič in je prosil: »Nikar, Koceljček,

nikar! Saj nočem ničesar vprašati... Kar pojdiva, da bova

prej v mestu!«

In sta se napotila skozi gosto rušje. Pritlikavec Brin-

celj je bil ves vesel in je pozabil na svoj lepi, zatekli in

37

razdrapani nosek. Kocelj je molčal in je le tu pa tam pogledal na smešnega pritlikavca. Pa se je vsakokrat veselo

namuznil... »Oj, hopsasa!« si je rekel naposled. »To bo

veselje v mestu in to se bodo smejali dobri ljudje, ko jim

bom kazal Brinceljčka! Cekini mi bodo padali v nastav-

ljeni klobuček. Potem pa si sezidam hišo ravno tam, kjer

mi je stala bajta. Krivogledi stric bo robantil in robantil

bo divji birič. Jaz se bom pa smejal.«

38

5

Ploščati vrh gore Vitranca, kjer sta se srečala Jankov

Kocelj in pritlikavec Brincelj, je prehajal na drugi strani

v navpično strmino, ki je segala prav do doline Planice.

V začetku je bila strmina pokrita z divjim, ostro štrle-

čim skalovjem, ki je bilo še polno snega, ker se je razpro-

stiralo na senčni strani.

Kocelj in Brincelj sta pač videla pod sabo tisto ska-

lovje in zmrzli sneg. Toda vsega tega se nista prestrašila,

ker sta bila vajena plezanja. Sonce se je bilo vzpelo že

davno na sredo neba, ki se je razgrinjalo nad njima v

svoji najlepši modrini in je bilo brez najmanjše megli-

ce... Pritlikavec Brincelj je bridko vzdihnil, ko se je ozrl

zadnjikrat na sonce. Zakaj spomnil se je, da že od včeraj

ni ničesar jedel. Trikrat se je že ozrl na Kocljevo culico

s prav poželjivimi očmi. Ko pa se je ozrl četrtič, se ni

mogel več premagati, da ne bi vprašal: »Culico nosiš,

Koceljček, težko culico? O, v culici pa imaš gotovo hleb-

ček kruha. Ali ni res, Koceljček? Strašno sem lačen. Od

včeraj že nisem videl kruhka!«

39

Kocelj ga je pogledal od strani in je zmignil z rameni.

»Kaj govoriš, Brincelj?« je rekel. »Od včeraj že nisi jedel

ničesar, praviš? Jaz ti pa povem, da se ne spominjam več,

kdaj sem zadnjikrat jedel. Samo to vem, da od smrti raj-

nke stare matere še nisem imel gorkega grižljaja v ustih.

A to je že davno... Nimam kruhka v culici. Saj bi ti ga

dal, če bi ga imel. Tudi jaz sam bi pošteno ugriznil vanj...

Potrpi, Brinceljček! Kmalu bova v dolini in tam si bova

kupila hlebec kruha in debelo klobaso. Saj imam v žepu

tolar. Zato pa ne javkaj, Brinceljček!«

Pritlikavec Brincelj je vzdihnil tako bridko, da se mu

je povesil dolgi, šilasti nos. A vendar ni rekel besedice,

ampak se je plazil molč‚ za Kocljem po skalovju. Pa tudi

Kocelj ni nič več govoril, in tako sta dolgo molčala. Že

sta preplezala dobršen del strmih pečin in sta dospela

do širnega snežišča, ki se je raztezalo globoko tja dol,

kjer se je pričenjalo gosto in nizko rušje. Ustavila sta se

tamkaj in sta premišljala, kako bi prišla najlaže po tem

ogromnem snegu. »Hm,« je menil Kocelj. »Da imam

palico, bi se kar podrsal navzdol. Kakor blisk naglo bi

prišel do rušja. Od rušja pa ni več daleč do doline...

Počakaj me tu, Brincelj! Grem malo tja za skalovje po-

gledat, če bi mogoče iztaknil tam dve palici. In lepo se

bova drsala – hopsasa!«

In Kocelj se je res splazil za skalovje. Kmalu se je

povrnil in je prinesel s sabo dve krivenčasti prekli.

»Našel sem dve palici in sem imel srečo,« je rekel ves

40

zadovoljen. »Sicer sta palici nekaj nerodni in krivi, kakor so krive noge mojega strička iz Podkuž. A vseeno sta

boljši kot nič... Kar za mano, Brinceljček!«

Kocelj je stopil na zmrzli sneg, zastavil je preklo in

je zavpil: »Hopsasa!« Toda že v naslednjem trenutku

je zdrknil navzdol. Skoraj sapo mu je zaprlo in skoraj

mu je odneslo klobuček, ki je imel za njim zataknjeno

pisano šojino pero. Hreščalo je pod njegovimi močno

nakovanimi čevlji, in sneg se je kar pršil okrog njega. A

še preden je mogel prav pomisliti, je bil že doli kraj niz-

kega rušja. Sunkoma se je ustavil, zavihtel je klobuček in

je pogledal navzgor, da bi videl, kaj počenja pritlikavec

Brincelj. No, pritlikavec je stal še vedno visoko tam gori

nad snežiščem in se menda ni upal na trdi sneg.

»Hoj, Brinceljček!« je zavpil Kocelj »Stopi že vendar

na sneg in se podrsaj hopsasa! Ničesar se ti ne pripeti,

ti rečem. Saj se tudi meni ni. Ali slišiš? Pridi že vendar

dol, da pojdeva naprej! Podrsaj se, hopsasa! Saj te ne bo

zgrabil hudobni škrat za nos...«

Pritlikavec Brincelj se je še vedno obotavljal in se kar

ni upal na strmo snežišče. A ker je Kocelj že postal resni-

čno jezen in je vpil vedno huje, se je pa naposled odločil

in je stopil na sneg. Zastavil je palico in se je boječe pog-

nal naprej. Zdrknil je po snegu, tako naglo je zdrknil, da

je kar zijal in lovil sapo. Hotel je zavrisniti na ves glas,

pa ni mogel, ker ga je na vso moč dušilo. Že je pridrvel

do sredine snežišča in že je mislil, da pojde vse lepo po

41

sreči. A tedaj se mu je zvinila kriva prekla. Pritlikavec je omahnil, na levo stran ga je vrglo in je telebnil na trdi

sneg. Krilil je z rokami, da bi se zadržal, a krilil je zaman in je zaman praskal po trdem snegu. Valil se je naprej po

strmini brez prestanka in kakor blisk. Pritrkljal se je do

rušja in se je šele tam ustavil. Obležal je med grmovjem

kakor mrtev in se ni ganil in tudi oči ni odprl.

Kocelj je stopil k njemu in se je nagnil nad njega. »Ali

si še živ?« je zaklical. »Ali pa si nemara celo mrtev, ker

niti pogledaš ne? Povej, povej, Brinceljček! Veš, da bom

vedel in me ne bo potem nič več skrbelo...«

Počasi je odpiral Brincelj oči. Milo je trikrat zastokal

in je lovil sapo kakor ribica, če jo vržeš na kopno. Usta

je odprl in je zajavkal z bridkim glasom: »Ojojmene,

Koceljček! Poglej in mi povej, če mi tiči na obrazu še

moj lepi nosek! Rad umrjem, oj, rad samo če vem, da je

še živ...«

Kocelj je zamahnil z roko in je odgovoril: »O, Brin-

celjček, poslušaj me! Povem ti, da ni tako lahko smrekov

storž razbiti. Zato pa tudi ni lahko, da si razbiješ svoj

nos, ki je pač še trši in grši kot smrekov storž... Le primi

se zanj! Pa boš videl, da je še vedno cel... Če pa se nočeš

prijeti zanj, pa ga potipljem jaz, da bo joj hopsasa!«

Pritlikavec Brincelj se je res potipal za nos. Ko je vi-

del in spoznal, da je nos še cel, se je zadovoljno posme-

jal in je nadaljeval: »Ojojmene, cel je in ničesar se mu

ni dogodilo pri hudem štrbunkanju... Koceljček, ljubi

42

Koceljček! Daj, poglej, če še tič‚ na mojem lepem nosku lepa očala! Poglej in povej, če so še cela!«

No, Jankovemu Koclju je že pohajala potrpežljivost.

Zato pa je odgovoril, prav jezno odgovoril: »Rečem ti,

Brinceljček, da zelena žaba visoko in daleč poskoči. Pa si

niti nog ne obdrgne – tako poskoči zelena žaba hopsa-

sa... A tvoja očala so kakor zelena žaba, kadar se na vso

moč napihne. Zato pa so ostala pri štrbunkanju cela in

še vedno tič‚ na storžu, ki ga ti imenuješ nosek... A zdaj

mi je že zadosti javkanja. Vstani, da greva naprej! Saj se

nisi prav nič pobil.«

Pritlikavec Brincelj je tarnal; vstajal je, vstajal in je

govoril z jokavim glasom: »Kroti hudo krvco, Kocelj-

ček! Lepo te prosim! Ojojmene, kako me vse boli! Če si

nisem polomil nog, pa sem si gotovo polomil roke. Ali

pa brihtno glavico, da mi je ostal zdaj samo lepi nosek

z očali.«

No, navsezadnje se je Brincelj vendarle skobacal na

noge. Trikrat se je pretegnil in je še trikrat prav milo

zajavkal. Potem pa je šel počasi za Kocljem, ki je bil že

daleč in se je prerival skozi rušje. Rušje je kmalu prene-

halo, in Kocelj se je bližal zelenemu jelovemu gozdu, ki

se je širil po strmini navzdol in je prenehal šele v dolini

Planici. Kocelj se je oddahnil, ko je dospel do gozda.

Poiskal je stezo, ki je držala skozi gozd in je bila ozka in

slabo shojena. Sedel je na trato in se je zleknil, ker je bil od dolge hoje resnično že utrujen. Culico je vzel s hrbta

43

in jo je podložil pod glavo. Seveda, najrajši bi bil zaspal; toda misel na mesto mu ni dala miru – tista lepa misel,

da bo zdaj kmalu v mestu, kjer živ‚ samo dobri ljudje,

kjer bo kazal pritlikavca Brinclja kakor Bošnjak med-

veda Marka in bo v klobuček pobiral same zlate cekine.

Hišo si zgradi v zagorski vasi; zanalašč jo zgradi, da

bodo hudobni ljudje pihali od jeze in zavisti. Krivogledi

stric iz Podkuž pa bo od togote tako obračal oči, da se

mu popolnoma obrnejo in bodo gledale nazaj, namesto

naprej.

Kocelj je mislil, lepe misli je mislil in se je veselil v

svojem srcu. A iz teh misli ga je predramil sam pritli-

kavec. Prisopel je k njemu in se je vrgel ves upehan kraj

njega na trato. – »Oj, Koceljček!« je govoril Brincelj.

»Kako lepo počivaš! Saj je prav, da počivaš. Tudi jaz se

malo zleknem, da si popravim polomljene ude in da

malo pobožam svoj lepi nosek. Siromak, dosti strahu in

bolečin je moral prebiti od sinoči do zdajle. Čudo, da je

še živ. Kateri drugi bi bil že davno mrtev. A moj je tudi

hraber, da se ne ustraši niti Godčevega purančka, kadar

ga pograbi najhujša krvca... Saj pravim – moj ljubi, lepi

nosek! Kdo se more meriti s tabo?«

Tako je govoril pritlikavec Brincelj in je mehko gladil

svoj dolgi, šilasti nos. Kocelj se je smejal in je obenem v

mislih prešteval rumene cekine, ki jih bo v mestu prislu-

žil s storžem, ki ga je Brincelj imenoval nosek. Pa se je

zaradi tega kar smejal sam pri sebi in niti odgovarjal ni

44

pritlikavcu. Ko se je tega naveličal, se je zagledal v divje snežnike, ki obkrožajo ozko, samotno dolino Planico.

Tam zadaj je stal strašni Jalovec; strm je bil, visok in ves

posut s srebrnim snegom, ki se je lepo lesketal v sončnih

žarkih. Kraj njega je samevala na levi strani navpična

Mojstrovka, a na desni strani je bil vrh pri vrhu vse tja

do ponosne, veličastne Ponce. A tam pod Ponco se je

pričenjal samoten gozd, ki je segal prav do doline in

zelenega polja. Sredi polja se je pa svetila vasica; bele

hišice so se svetile v soncu in so prijazno vabile k sebi.

»Oj, hopsasa!« je kar nenadoma spregovoril Kocelj.

»Tam doli so Rateče, in tam bova sedla na vlak, ki naju

potegne naravnost v mesto. Ali vidiš vas? Brincelj, ali

vidiš Rateče?«

»Vidim, vidim,« je odgovoril pritlikavec Brincelj.

»Saj nimava daleč do tja... Ojojmene, to mora biti lepo

na vlaku! Še nikoli se nisem vozil z vlakom. A vendar

vem, da mora biti krasno. Juhu, in v mestu bo lepo! Saj

si rekel, da so v mestu samo dobri ljudje. To bodo gledali

moj lepi nosek! In radi me bodo imeli, Koceljček! Zara-

di mojega lepega noska me bodo imeli radi...«

»Seveda, zaradi tvojega storža te bodo imeli radi,« se

je namuznil Kocelj sam pri sebi. »Zaradi tvojega noska

bom jaz sezidal krasno hišo, da bo strmel sam divji birič

in bo od jeze prelomil krivo sabljo... Seveda, zaradi tvo-

jega noska!« Posmejal se je na glas in je rekel pritlikav-

cu: »Ne boj se, Brinceljček! Tam onkraj v naši hudobni

45

vasi pripovedujejo, da sem jaz bedast in kratke pameti.

Pa naj govore, kar hočejo! Pokazal sem jim že davi, da

moja pamet ni kar tako od muh. Zato ti pa rečem, da si

bova v mestu prislužila cekine in si bova sezidala v vasi

krasno hišo. Živela bova potem kakor dva kralja iz de-

vete dežele Kolovozije. Do smrti bova živela, ti rečem!«

»Ojojmene, Koceljček!« je zavrisnil pritlikavec Brin-

celj od veselja. »Lepo govoriš, strašno lepo. Pa ti verja-

mem, ker si ti, Koceljček! Hišo bova imela, svojo lepo hi-

šico. In se bova smejala vsem – tudi Vitrancu, ki je tako

hudo razžalil moj lepi nosek... Ali ni res, Koceljček?«

»Dvakrat sem ti že rekel – hopsasa!« je odvrnil Kocelj.

»Pa če bi ti rekel samo enkrat, bi bilo že zadosti, da mi

moraš verjeti... No, nazadnje pa midva preveč klepečeva

in lenuhariva. Kar vstaniva in pojdiva dalje, da prideva

čim prej do vlaka. Slišal sem praviti, da vlak noče niko-

gar čakati.«

Pa sta res vstala in sta se napotila po ozki stezi v gluhi

svet. Kocelj je šel naprej, a za njim je stopical pritlikavec in je bil ves vesel. Pozabil je na lakoto in je samo še mislil na krasoto mesta in na veliko hišo, ki jo bosta sezidala s

Kocljem za cekine, ki si jih prislužita v daljnem mestu.

Potihoma je požvižgaval in žal mu je bilo, da mu je

sodnik Vitranec odvzel piščalko. O, tako lepo bi si zdaj

zasviral nanjo, da bi Kocelj kar poskakoval!

46

6

Globoko sta že dospela v prostrani gozd. Steza je

bila vedno širša in je bila vedno bolj izhojena. Nič se ni

ganilo po gozdu, še drobna sinica ni nikjer zaščebetala.

Mirno so stale jelke okrog in okrog in so bile vse po-

rasle s sivkastim lišajem. Po tleh pa je bilo posutih vse

polno pisanih pomladnih rož, ki so dehtele s čudovitim,

prijetnim vonjem. Tih, komaj čuten vetrc je pihljal med

visokimi, košatimi vejami, da so se polahko tresli dolgi,

tenki lišaji, viseči z močnih vej... Kocelj in Brincelj pa sta molčala in spela neutrudno naprej. Komaj sta čakala, da

prideta iz tega tihega gozda. Toda bila sta prepričana, da

bosta kmalu v dolini in sta zato potrpela.

Kar nenadoma pa sta zagledala pred sabo goličavo.

Sredi goličave je stala prostorna, lesena hišica, ki pa je

bila ograjena okrog in okrog z visokim plotom. Kocelj

in Brincelj sta se začudila, da sta kar obstala kraj goli-

čave. »Kaj je to?« je vprašal Brincelj. »Lepa hišica stoji

pred nama, a v hišici so gotovo ljudje. Kruhka mi dajo,

dobrega kruhka, da ne bo moj želodček nič več sitnaril...

Kar v hišico pojdiva!«

47

»Pst hopsasa!« ga je zavrnil Kocelj. »Tiho bodi! Čemu ti je treba gobezdati, ko pa te nisem prav nič vprašal? Ali

misliš, da so dobri ljudje v onile hišici? O, treba je poprej pozvedeti... Ne rečem, da bi se tudi jaz ne branil skor-jice kruha. A vendar mi je moja glava ljubša kot hlebec

kruha. Nemara stanujejo razbojniki v onile hišici. In kaj

potem?«

Pritlikavec Brincelj se je stresnil, je položil prst na

usta in je molčal. No, Kocelj pa je nadaljeval prav mirno:

»Tja do ograje se splaziva. Skozi špranjo pogledava, kako

in kaj je z ono hišico in kdo prebiva v njej. Pa če bova

zagledala kaj hudega, pokaževa pete in pobegneva.«

Oprezno sta se splazila do lesene ograje. Tam pa sta

počenila na tla in sta oprezovala skozi široko špranjo. In

sta videla vso hišico; lepo je bila sezidana iz macesnove-

ga lesa. Nizka, svetla okenca so gledala prijazno v svet;

sončni žarki so se odbijali od blestečega stekla in mir je

vladal krog in krog; slišati in videti ni bilo žive stvari. Le tam na visokem pragu se je sončila velika, debela mačka

in je predla tako glasno, da sta jo Kocelj in Brincelj prav

dobro slišala.

»Čudno, čudno!« je šepnil Kocelj. »To je res lepa,

krasna hišica. T ko si sezidava midva za cekine, ki si jih

zaradi tvojega storža prisluživa v mestu... Pa človeka ni

nikjer. O, razbojniki ne stanujejo v tako lepih hišah, še

manj pa drvarji. Pa kdo neki stanuje tu?«

Tedaj se je pritlikavec Brincelj polglasno posmejal.

S prstom je pokazal skozi špranjo in je rekel: »O, glej!

48

Kako lepa mucika leži tam na pragu! Ali jo slišiš, kako gode in prede? Mucika, ti zlata mucika!«

»Pst – hopsasa!« je vzrojil Kocelj in je pritisnil dlan

na pritlikavčeva usta. »Ali ti nisem rekel, da bodi tiho?

Ali mi boš tiho, ti rečem še enkrat!«

A Kocljev opomin je bil že prepozen. Velika in debe-

la mačka tam na pragu je že dvignila črno glavo, ker je

bila prav dobro slišala pritlikavčevo prikrito hihitanje.

– »Mijav mijavkc!« je zamijavkala. Dvignila se je in je

gledala z žarečimi očmi na špranjo, ki sta za njo opre-

zovala Kocelj in Brincelj. Svoj dolgi, košati rep je priv-

zdignila, za trenutek se ji je nasršila črna dlaka. . »Mijav-

mijavkc!« je še enkrat zamijavkala. Potem pa je skočila z

enim skokom z visokega praga. S privzdignjenim repom

je šla preko trate in se je naglo bližala visokemu plotu.

Obstala je pred špranjo in je strmela z žarečimi očmi

skozi njo na Koclja in Brinclja, ki sta jo gledala vsa za-

čudena. »Mijav-mijavkc!« je tretjič zamijavkala, a njene

velike, rumene oči so zažarele še bolj.

»Hihi,« se je posmejal pritlikavec Brincelj, z roko je

segel skozi špranjo, da bi pobožal mačko. »Mucika, oj, ti

moja lepa mucika!«

A glejte! Mačka je povesila rep, je nasršila črno dlako

in je pokazala bele, ostre zobe. Naglo je okrenila glavo

in je šavsnila z gobčkom, da bi prav pošteno ugrizni-

la pritlikavca. No, Brincelj je še pravočasno potegnil

roko iz špranje in je v strahu zavrisnil skoraj na glas.

49

»Ojojmene, da je lepa mucika tako hudobna!« je rekel.

»Kdo bi si mislil!«

»Mijav-mijavkc!« je zamijavkala debela, črna mačka

in je povohala špranjo. Toda naglo se je obrnila in je

na vso moč stekla preko trate. Na prag je skočila in je

izginila v hišo.

»Kaj napraviva zdaj, Koceljček?« je nestrpno vprašal

pritlikavec. »Ali stopiva v hišo in poprosiva za kruhek,

da si potolaživa glad? Hm, morda nama podarijo celo

mlekca in rumenih žgančkov. To bi bilo za naju, ki nisva

jedla kdo ve od kdaj... Ali naj greva? Daj, povej in usmili

se mojega želodčka!«

»Hm – hopsasa!« je menil Kocelj in se je praskal za

desnim ušesom. »Stokrat prebita reč! Saj ne rečem, da ne

bi rad žgančkov in tudi tega ne rečem, da nisem lačen. A

mačka, mačka! Kako grdo te je gledala! In kako je tekla

preko trate! To ni navadna mačka, ti rečem, Brincelj! To

mora biti nekaj hujšega... Zato se pa kar izmuzniva iz

tega strašnega kraja, da ne bo nesreče...«

In Kocelj se je naglo prekrižal in se je dvignil. Toda

obstal kakor prikovan in je zrl s široko odprtimi očmi

na žensko, ki je tekla izza vogla. Debela je bila tista žen-

ska, debela, majhna in okrogla. Pisano obleko je nosila,

na glavi ji je pa tičal ogromen, zelen slamnik. Ko jo je

Kocelj zagledal tako blizu, se je stresel od strahu. Zakaj

spoznal je žensko bila je čarovnica Anja Panja... »Ovbe!«

ga je spreletelo. »Zdaj mi bo pa gorje, kakor mi ni bilo

50

še nikoli... Jezna je name teta Anjara Panjara, ker sem jo lani nasukal tako pošteno in je bila zaradi mene zaprta

v Črni lopi pri sodniku Vitrancu... Kaj bo zdaj – kaj bo?«

Toda Kocelj se je hitro zavedel. Naglo je pograbil pri-

tlikavca Brinclja in ga je dvignil s tal. – »Beži!« je zavpil in je zdrvel preko goličave. Ob grmovju se je za trenutek

ustavil in je pogledal nazaj, da vidi, če teče pritlikavec

za njim. Toda pritlikavca Brinclja je že mikastila Anja

Panja. Ko je Kocelj to videl, je vedel, da ne more Brinclju

nič več pomagati. – »Beži, Kocelj!« je velel zato sam sebi.

»Beži, da se rešiš vsaj ti!«

Pa je Kocelj res poslušal samega sebe. Na vso sapo je

zdrvel po ozki stezi navzdol proti dolini, ki je ležala še

globoko pod njim...

Pritlikavec Brincelj se je sesedel na trato, ko je zagle-

dal tako nenadoma Anjo Panjo pred sabo. Niti besedice

ni mogel ziniti in se je tresel po vsem životu kakor tre-

petlika. Anja Panja pa ga je na vso moč pograbila in ga

je pričela prav pošteno mikastiti. In je vpila s piskajočim

glasom: »Ha, tu si, ti potvara nemarna? Prišel si vohat

za mano, da me zalotiš in poveš Vitrancu za moje skri-

vališče. Pa si se zmotil, in nič ti ne bo pomagal tvoj lepi

nosek. Še nocoj ti ga odrežem, še nocoj, ti rečem... O, glej

ga, glej! Za mano ti pride iztikat, da bi me Vitranec zo-

pet vrgel v ječo! O, pa ti pokažem, da ti bo resnično joj!«

In ga je mikastila še huje, da so pritlikavcu kar pokale

drobne kosti. A tedaj je prišel Brincelj vendarle do sape

51

in do glasu. Zavrisnil je in zavreščal: »Anja Panja, ti si?

Ojojmene, kdo bi si bil mislil, da te bom videl že danes?

A pusti me, Anja Panja! Saj nisem prišel stikat za tabo.

S Koceljčkom greva v mesto, da si zaradi mojega lepega

noska prisluživa rumenih cekinov... Zato me pa pusti,

ljuba Anja Panja, in me nikar ne mikasti! Saj me je že

Vitranec zadosti zmikastil, ker si mi sinoči ušla iz ječe...

Lepo te prosim, Anja Panja, imej usmiljenje!«

Anja Panja pa ni imela usmiljenja. Za roko je pogra-

bila pritlikavca in ga je vlekla do ozke lese. Kar po tleh

ga je vlekla in ga je brcnila tu pa tam z nogo. Brincelj

se je drl na vse grlo in je moledoval: »Nikar, nikar, Anja

Panja! Saj ti nisem storil ničesar žalega... Usmili se me

in me umori ali pa zadavi! Samo mojega lepega noska

se usmili in mu ne prizadeni hudega! Prav lepo te pro-

sim samo nanj pazi in ne zadajaj mu novih ran! Saj je

siromak že tako ves razklan, ker je Vitranec delal prav

grdo z njim...«

Anja Panja pa ga ni poslušala, ampak je samo piskala

srdite psovke. Vlekla je pritlikavca preko praga; v vežo

ga je privlekla, od tam pa po strmih stopnicah v črno

klet. Odprla je kamnita vrata, je pograbila pritlikavca

okrog pasa in ga je vrgla čez prag. Brincelj je frčal nekaj

časa po zraku; potem pa je telebnil na vso moč na mo-

kra tla... »Ojojmene!« je zavrisnil in se je naglo pobral.

»Anja Panja, v črno ječo si me vrgla, v kakršni si sedela ti

leto dni. A jaz sem skrbel zate in sem ti prinašal kruhka

52

in vodice. Zato pa tudi ti skrbi zame! Če že zame nočeš, pa skrbi vsaj za moj lepi nosek in za moj želodček, ki

že ni videl kruhka, sam Bog vedi od kdaj... Ali me slišiš,

Anja Panja?«

Anja Panja je zaloputnila težke duri in jih je zapah-

nila. Odšla je naglo po stopnicah navzgor in je stopila

v prostorno izbo. Odprla je skrinjo in je vzela iz nje

paličico, ki je imela na koncu zlat rogljiček. Trikrat je

zamahnila s paličico, na sredo sobe je stopila in se je

trikrat v krogu zavrtela. Debela, črna mačka je skočila

izpod klopi na mizo. Hrbet je skrivila, dlaka se ji je nas-

ršila, oči so ji zažarele v čudnem ognju; bele, ostre zobe

je pokazala in je pričela pihati in gosti, da bi se je človek prav resnično prestrašil in zbežal.

Anja Panja se je ustavila. Trikrat je plosknila z debe-

limi rokami in je trikrat prav naglo in visoko poskočila.

Potem pa je sklenila roke nad glavo in je pogledala s

strupenimi očmi v strop. Pa je govorila, govorila tako,

kakor da poje v njenih ustih dolga, razglašena piščalka:

»Čira – čara –

mačka stara;

Anja Panja

dva preganja:

prvi v kleti,

drugi v sveti;

prvi joče

53

kruha hoče;

drugi umreti

mora v sveti.

Anja Panja

se priklanja:

glavo – sek,

glavo – sek!«

Strahotno je zapihala črna mačka, ko je izpregovorila

Anja Panja zadnjo besedo. Še huje so ji zažarele rumene

oči, še huje so se ji zasvetili ostri zobje. Rep ji je udarjal ob mizo, kakor da bi hotel iz nje izkresati tisoč gorečih

isker... Anja Panja je zopet pričela vrteti paličico z zlatim rogljičkom. Čudno je skakala sredi izbe in je mrmrala

nerazločne besede. Toda naglo je prenehala. Znoj si je

obrisala z obraza, paličico z zlatim rogljičkom je položila

nazaj v pisano skrinjo. Potem pa je stopila tja v kot, kjer

je predel velik, križast pajek debelo mrežo. Zgrabila je

pajka in ga je postavila na svojo ploščato dlan. Mrmrala

je čudne, nerazumljive besede in je polagoma pihala v

pajka. Pajek pa se je izprehajal mirno po njeni dlani sem

in tja, tja in sem, gor in dol. Anja Panja ga je gledala, in

obraz se ji je režal od veselja in od zadovoljnosti. Posta-

vila je pajka nazaj na njegovo mrežo in je stopila k mizi.

Mačka se je bila že pomirila. Rep je držala pokonci in je

glasno in zadovoljno predla.

»Mucika, ti moja lepa mucika!« ji je govorila Anja

Panja. »Povprašala sem pajka, če bom ulovila danes

54

tistega paglavca, ki mi je prizadejal toliko gorja. Pa mi je rekel pajek, da ga gotovo ujamem. In začarala sem prej

svoje noge in zdaj bom letela, letela kakor veter. Čez uri-

co pa bo Kocelj že moj in privlečem ga semkaj, da mu

ti izpraskaš hudobne oči... Mucika, ti moja lepa mucika!

Na prag sedi in skrbno čuvaj mojo hišico, dokler se ne

vrnem in ne privlečem paglavca. Ali si slišala?«

»Mijav-mijavkc!« je odgovorila črna mačka. Z mize

je poskočila, iz izbe je zdrvela in legla na prag. Pa tudi

Anja Panja je zdrvela iz izbe, čez trato je hitela in je iz-

ginila v gluhem gozdu...

55

7

Jankov Kocelj je bil že ves zasopel in utrujen zaradi

naglega dira. Že več kot pol ure je prestrašen tekel skozi

prostran gozd. Krenil je bil s steze, da sam ni vedel kdaj.

In je bežal kar slepo naprej in še vedel ni, kam prav-

zaprav beži. Gozd se je redčil vedno bolj, nikjer več že

ni bilo visokih jelk. Samo košate, redke bukve so rasle

okrog in okrog in tla so postajala vedno bolj kamnita.

Tu in tam se je že dvignila visoka, s sivim mahom redko

obrasla skala in je zaprla Koclju pot. Trudoma se je mo-

ral Kocelj splaziti mimo nje, če je hotel naprej. To ga je

pa tako upehalo in utrudilo, da ni mogel nikamor več.

Kar na trato se je zgrudil in je samo sopel. Ko je prišel

nekoliko do sape, je začel premišljati. Premišljal je pa ta-

kole: »Kaj sem storil, da sem moral ravno danes srečati

nesrečno Anjaro Panjaro? Saj nisem storil nič hudega.

Ali je bilo to hudo, da sem davi zažgal svojo bajto in

sem pokazal krivogledemu stricu figo? To je bilo dobro

delo... Nesrečna Anjara Panjara in nesrečna tista mačka,

ki me je zavohala in ki je najbrž sam bognasvaruj, ki slu-

ži Anjari Panjari. . Glejte, glejte! Siromašnega Brinclja je

56

pograbila in ga je zadavila. Ali pa ga je začarala v smre-

čico. Storž že tako nosi v obrazu, pa je kakor zanalašč

ustvarjen za smrečico... Tako lepo sem mislil, da bom

služil v mestu cekine zaradi tistega storža. Na, pa ne bo

nič in tudi z lepo hišo ne bo nič... Še tega se mi manjka,

da pridrvi zdajle Anjara Panjara za menoj. Pa je vse mo-

goče, ker je Anjara Panjara velika čarovnica. Cigu-migu

napravi in že se je izpremenila v ptiča. Ptič pa zleti preko

gozda, name plane in mi izkljuje oči... Oj, boj se, Kocelj,

čarovnice se boj in glej, kmalu v dolino med ljudi!«

A Kocelj se je vendar še obotavljal, ker je bil preveč

utrujen. Ugodno mu je bilo tu na mehki trati in naj-

rajši bi bil počival še vso uro. A tedaj je zašumelo nad

njim med zelenim listjem široke bukve, prav strašno je

vzplahutalo in vzfrfotalo. Prestrašen je pogledal Kocelj

tja gori in mrzla zona ga je obšla. Tam med vejevjem

je zagledal veliko, sivo ptico, ki je bila sedla na srednjo

vejo... Kocelj jo je gledal, gledal, in srce se mu je krčilo

od čudnega strahu. »Jastreb je, divji jastreb je,« ga je

spreletelo. »A to ni pravi jastreb.«

Čarovnica Anjara Panjara je, ki se je izpremenila v

divjega jastreba.

»Zasačila me je in mi izkljuje oči, ker je grozno huda

name... Pa kaj bo zdaj s tvojimi očmi, Kocelj?« A Koclja

je kmalu minila vsa otrplost. Naglo se je pobral in je po-

hitel naprej. A tudi jastreb se je dvignil z drevesa; vzpla-

hutal je glasno in se je dvignil nad Kocljem v zrak. Ves

57

čas je krožil nad Kocljem. Koclja pa je bilo tako strah, da mu je stopil mrzel znoj na čelo. – »Kaj nisem rekel, da je

ta jastreb sama čarovnica?« je sopel. »Resnično je Anja-

ra Panjara, ki se spusti zdajle na zemljo, da mi izkljuje

oči... Oj, Kocelj! Izmoli molitvico, zadnjo molitvico iz-

moli! Smrt je prišla pote – strašna smrt...«

A vendar je še bežal na vso sapo naprej. Gozda že

ni bilo več, samo samoten, pokvečen borovec se je še

dvigal tu pa tam kraj ogromne, od dežja in nalivov vse

razprane skale. Pred Kocljem pa se je vzpenjal peščen

obronek, ki se je širil daleč naokrog in visoko tja gori,

kjer se je svetilo belo skalovje orjaškega snežnika. Širo-

ka poč je zevala ravno pred Kocljem in poč je bila vsa

zasuta s trdim, zmrzlim snegom.

»Ovbe!« se je prestrašil Kocelj. »Zdaj pa sem prišel v

zagato, da še nikoli tako. Kam naj bežim zdaj, ko mi je

pot zaprta? Ali naj se obrnem na levo? Ali na desno? –

Da sem mogel zaiti, tako neumno zaiti! Najbolje je, če

se obrnem na desno. Staknil bom nekje stezo, da pridem

po njej v varno dolino...«

Ozrl se je v nebo in je zagledal jastreba, ki je še vedno

krožil visoko nad njim. Koclja je razjezilo, da je stisnil

pest in je z njo zažugal jastrebu. – »Čakaj me, hudoba!«

je zavpil. »Le pridi dol in poizkusi, če mi moreš izklju-

vati oči! Za kljun te primem, za vrat te primem in te

zadavim, pa četudi si stokrat Anjara Panjara! Prav nič

se te ne bojim...«

58

Obrnil se je in je hotel kreniti kraj peščevja na desno.

A tedaj se je nehote ozrl na obronek bukovega gozda.

In Kocelj ni stopil niti korak naprej, ampak je stal ne-

premično kraj peska in je strmel prestrašen na gozdni

parobek. Zakaj tam gori je zagledal samo Anjo Panjo.

Drvela je kakor veter po strmini in je bila že zelo blizu.

»Hopsasa!« je dejal Kocelj. »Zdaj pa imaš, kar si

iskal! Anjara Panjara je tu – čez deset hipov pa me bo

že mikastila, kakor je bila prej mikastila siromašnega

Brinclja... Kocelj, Koceljček! Zdaj pa pokaži, kar znaš! Še

je čas, da se domisliš poštene stvari, ki z njeno pomočjo

pobegneš Anjari Panjari... Pa zaman boš premišljal, ker

imaš tako trdo glavo. Butaj z glavo ob skalo hopsasa,

butaj! Nemara je skala mehkejša nego tvoja zabita glava.

Anjara Panjara pa ti vendarle izkljuje oči...«

In je Kocelj obupno pogledal na strmo, navpično

skalovje nad sabo, nenadoma pa se je kar na glas za-

smejal. Saj mu je šinila v trdo glavo prav lepa misel:

»Začarala je pač čarovnica svoje noge, da lahko teče kot

veter. A samo teče lahko, za plezanje pa jih ni začarala.

Zato pa v skalovje, Kocelj! Plezaj, plezaj, da te ne pograbi

Anjara Panjara! Saj znaš plezati in v plezanju prekosiš še

celo divjo kozo...«

Kocelj se je zaprašil po peščevju in je bil pod ska-

lovjem, še preden je sam mislil. Urno kakor mačka je

pričel plezati po navpični steni in se je dvigal više, vedno

više. Pa je bil tudi že zadnji čas. Zakaj Anja Panja je že

59

prisopihala do skalovja in se je tam ustavila. Ozrla se je kvišku in je videla, da Koclja ne more več pograbiti,

ker je bil Kocelj priplezal že previsoko. Poizkušala je, da

bi splezala za njim, a je bila pretežka in so ji bile roke

preokorne. Zato pa je srdito zapihala in je zavpila: »Po-

čakaj, pobič, in pridi dol! Nič hudega ti ne storim. Samo

dol pridi, da se pogovoriva, zakaj si se priplazil k moji

hišici... Ali slišiš, pobič? Pridi, pridi k meni! Rečem ti,

da ti bo dobro, ako me poslušaš. Če me pa nočeš slušati,

pojdem za teboj in gorje ti bo!«

Sredi navpične stene se je Kocelj ustavil in je po-

gledal na Anjo Panjo, ki je bila globoko pod njim. In

Kocelj je vedel, da čarovnica resnično ne more za njim,

in se je zaradi tega zasmejal in je odgovoril: »O, seveda!

Teta Anjara Panjara, nemara ste slišali od ljudi iz naše

hudobne vasi, da sem jaz bedast in neumne pameti. Saj

ne rečem, da bi nemara ne bilo res. A toliko pameti je

vendarle še v moji glavi, da vem, kaj vi zdajle mislite...

O, k vam naj pridem, k vam hopsasa! Ali mislite, da sem

res na glavo padel? Ne boste me mikastili, kakor ste

zmikastili siromašnega Brinclja, še manj mi boste pa oči

izkljuvali. No, če me ravno hočete imeti, pa pridite sem

gor! Rad bi videl, kako znate plezati po skalah, in rad bi

videl, kako znate napraviti štrbunk!«

»Ti prebiti pobič!« se je jezila Anja Panja tam doli.

»Čakaj me, samo malo me še počakaj! Prej sem ti misli-

la samo ušesa porezati. Zdaj ti pa hočem tudi strupeni

jezik... Sem dol pojdi, ti rečem še enkrat!«

60

»Kajpak – hopsasa!« se je smejal Kocelj na višini.

»Saj niste moja mati, da bi vas moral poslušati. No, teta

Anjara Panjara, rečem vam, da bi skoraj rad videl, da ste

moja mati. Lepo bi me učili tisti cigu-migu, ki z njim

čarate po svetu. Pa bi tudi mene naučili čarati. In ko bi

znal čarati, bi krivogledega strica iz Podkuž začaral v

križastega pajka; divjega biriča v jazbeca, a hudobne,

jezikave ljudi naše vasi v mravlje rusice, da bi opikali in

zgrizli drug drugega hopsasa... Pa niste moja mati, teta

Anjara Panjara! Zato pa nočem k vam in vas tudi nočem

slušati... Ali ste slišali?«

Anja Panja ni ničesar odgovorila. V svoji togoti je

pričela počasi in nerodno plezati po gladki skali. Toda

opešala je takoj in je vedela, da ne more nikamor. To pa

jo je razjezilo še bolj. Kakor mačka je zapihala in je za-

grozila z debelimi pestmi. A Jankov Kocelj se ji je smejal

z višine in jo je dražil: »No, dajte, teta Anjara Panjara!

Čemu ne pridete k meni, da mi odrežete ušesa in jezik,

kakor ste mi bili obljubili prej? Saj vas čakam, pa nočete

priti. Saj vem, zakaj nočete priti. Zato, ker ne morete...

Ne boste me nikoli ulovili, ker jaz znam plezati po ska-

lah tako, da je divjo kozo sram pred mano. Le glejte, teta

Anjara Panjara, le dobro me glejte! Pa se boste nemara

tudi vi naučili, kako se mora plezati po skalah.«

Kakor mačka se je pričel Kocelj vzpenjati ob gladki,

navpični steni. Dvigal se je više in više in je bil skoraj že pod vrhom strašne pečine. Tam pa je obtičal in ni mogel

61

naprej. Zakaj skala je bila tam gladka kakor steklo in ni bilo niti najmanjše razpokice in škrbinice nikjer, da bi

se mogel Kocelj zanjo oprijeti. Koclju je bilo to nepri-

jetno, zakaj mislil je priti vrh stene in se potem nevidno

izmuzniti Anji Panji izpred oči. A zdaj je videl, da ne

more nikamor več naprej, ampak samo nazaj tja dol,

kjer je čakala Anja Panja. In Kocelj se je pričel praskati

za desnim ušesom, pa ni vedel, kaj bi storil. »Pa sem ne-

mara resnično zdajle zaigral svoja ušesa in svoj jezik,«

si je pričel govoriti »Anjara Panjara me vendarle dobi v

svoje kremplje, ker ne morem nikamor naprej. Tam doli

bo sedela in čakala, da pridem prav skesano k njej. – Ti

prebita reč, stokrat predrta! Kaj bi napravil, da se rešim

iz zagate?«

In je gledal okrog sebe po gladki pečini in je zagle-

dal na levi strani tik pod sabo široko polico, ki se je

raztezala precej daleč in je vodila za steno. Kocelj se je

razveselil, ko jo je zagledal. »Hopsasa!« je zavpil in se je

spustil navzdol. Tri trenutke je drsel ob gladki skali nad

črnim prepadom, med nebom in zemljo. Že je mislil,

da je zgrešil polico in da drči naravnost v prapad in

se tam razbije na tisoč koščkov. Toda hipoma je obstal

na varni polici in se je krčevito oprijel z rokami mrzle

skale... »No, zdaj sem pa resnično rešen,« si je dejal in

se je globoko oddahnil. »Pa sam že mislil, da bom sfrčal

naravnost v globočino... Neprijetno bi bilo to, strašno

neprijetno zame...«

62

A ni dolgo odlašal, ampak je šel previdno po polici na levo stran. Zavil je okrog stene in ni Anje Panje nič

več videl. Pa mu je bilo to tako všeč, da je pričel glasno

žvižgati. Toda kmalu je utihnil, zakaj hipoma je pre-

nehala polica, in Kocelj ni mogel naprej. Pred njim je

strmela stena, navpična in gladka stena. Nikjer škrbice,

nikjer stopinjice, nikjer roba, da bi se mogel človek

vsaj malo oprijeti zanj... »Ovbe – hopsasa!« je zatarnal

Kocelj. »Zdaj sem pa lepo naletel in sem prišel z dežja

pod kap. No, nič ne de – grem pa nazaj na desno in si

najdem tam varnega sestopa s te preklicane police.«

63

8

Pa se je splazil nazaj okrog stene in je zopet zagle-

dal Anjo Panjo, ki je stala še vedno na prejšnjem mestu

in mu je žugala z debelo pestjo. Toda – ojoj! Tudi tu je

prenehala polica in tudi tu je strmela vanj gladka stena,

kakor da je z obličem zoblana. Kocelj je gledal v strahu

navzgor, gledal je navzdol – a nikjer škrbice, nikjer sto-

pinjice, nikjer ozkega roba, da bi se ga oprijel in se dvig-

nil kvišku pa bi se spustil navzdol... Koclju so se naježili

lasje na glavi in mravljinci so mu zagomazeli po hrbtu.

S tresočo roko se je pokrižal in je rekel: »Zaskočil sem se

– in zdaj ni več rešitve zame. Tu na polici me bo dohitela

žalostna smrt. A jaz nisem zaslužil take smrti...«

Zopet se je pokrižal in mravljinci na njegovem hrbtu

so se zgostili še bolj. Obrnil se je in se je plazil nazaj. Na vse strani se je oziral, da bi našel mesto, kjer bi mogel

varno stopiti s police. Toda iskal je zaman in tudi trudil

se je zaman. Obupal je in je vedel, da ne pride drugače

s te police, kakor da se strmoglavi naravnost v prepad

in se tam ubije... Zopet se je vrnil. Na polico je sedel in

je zaklical Anji Panji, ki je še vedno stala globoko tam

64

doli: »Teta Anjara Panjara! Rečem vam zdaj, da se lahko veselite in ste lahko zadovoljni. Ni vam več treba, da mi

odrežete ušesa in jezik. Za to bo že poskrbela siromašna

smrt... Vedite, teta Anjara Panjara zaskočil sem se, pa ne

morem nikamor z nesrečne police. Če ste dobra ženska,

izmolite očenaš za mojo ubogo dušo, ki bo že jutri v

nebesih...«

Anja Panja je gledala kvišku in je merila z očmi po-

lico, ki je na njej sedel siromašni Kocelj. Plosknila je z

debelimi rokami in se je na ves glas zasmejala: »Hoho,

pobič! Glej, glej – kako lepo si se ujel v svojo lastno

past! O, zdaj pa le tarnaj in se cmeri! Nihče ti ne pride

na pomoč. Žalostne smrti boš umrl. Pa ti je prav. Zakaj

si pa tak nepridiprav? Jutri zjutraj pridem pogledat in

te vprašat, kako ti je kaj. Hehe, seveda, če boš mogel še

govoriti...«

Anja Panja se je še enkrat hudobno posmejala in je

počasi in nerodno splezala s skale. Stopila je na peščevje

in se je lahkotno drsala navzdol. Kocelj pa jo je gledal

in tesno mu je bilo pri srcu. Pa je zavpil, da ga je Anja

Panja prav dobro slišala: »Teta Anjara Panjara, slišite!

Ne bodite tako hudobni – lepo vas prosim! Čarovnica

ste, da je pod soncem ni lepše. Dajte, napravite tisti svoj

cigumigu in začarajte tako, da bom jaz lahko prišel s

te preklicane police. Za plačilo pa vam dam svoje levo

uho, saj mi desno zadostuje. Lahko mi ga takoj odrežete,

če hočete! Ne bodite taki, teta Anjara Panjara! Saj vam

ponujam uho, obe ušesi vam ponujam, če jih hočete!«

65

Anja Panja se je zakrohotala tako, da je jekalo od strmih pečin. Samo z roko je zamahnila, a okrenila se

ni več in tudi Koclja ni pogledala več. Ko se je pridrsala

na konec peščevja, je krenila naravnost proti bukovemu

gozdu. Tam je hipoma izginila. Kocelj je ni več videl.

Kocelj je zdihoval na polici: »Le beži, hudoba, in pripo-

veduj doma svoji nemarni mački, kako si Koclja danes

nagnala v past. O, le beži in se nikdar več ne vrni! Jaz

vem, da te ne vidim nikoli več. Zakaj nocoj bom umrl.

Pet očenašev bom zmolil, potem bom pa umrl...«

In Jankov Kocelj je povesil glavo na prsi in v srcu mu

je bilo tako nekam čudno, da so mu silile vroče solze

v oči. Saj je vedel, da je izgubljen in da ni zanj nobene

rešitve več. Kmalu kmalu pride noč; zvezde pridejo, z

zvezdami pa strupeni mraz. Ledeni veter zaveje z bli-

žnjih snežišč, naravnost v obraz zaveje Koclju. Kocelj

pa sedi na samotni polici in se stiska k mrzli skali. In

zaspi in zasanja kdo ve kaj. In otrpne v silnem mrazu, in

roka izpusti skalo, ki se zanjo krčevito oprijema. Kocelj

omahne in zdrkne navzdol. Mogoče še krikne v svoji

otrplosti; toda že v naslednjem trenutku leži v črnem

prepadu, leži razbit...

»Ovbe!« je Kocelj bridko vzdihnil. »Zakaj mora biti

tako? Glejte, pa sem se napotil v mesto, kjer živ‚ samo

dobri ljudje, ker mi je pisala naša Jelica. In spotoma sem

se že veselil, ker sem naletel na pritlikavca Brinclja. Oj,

tako lepo bi kazal po mestu ljudem pritlikavčev nos in

66

tako lepo bi si bil prislužil poln klobuk rumenih cekinov! Pa moram zdaj zaradi Anjare Panjare sedeti tukaj

in čakati, kdaj me pograbi smrt... Anjara Panjara! Če

bom danes utekel smrti, potem ti obljubljam, da ti bo

gorje na svetu! Tvojo nemarno mačko oderem na meh,

tebe pa zaprem naravnost v sršenovo gnezdo.«

Kocljeva žalost je naglo prešla v silno jezico. Kar pest

je skrčil in je tolkel z njo po trdi skali. Potem pa se je

dvignil in se je plazil po polici iz kraja v kraj. Še enkrat

je pozorno pregledal vso steno, toda našel ni ničesar, kar

bi ga moglo rešiti. Zato pa je zopet sedel na polico in je

strmel brezmiselno v divji zagorski svet, ki se je razgri-

njal vse okrog njega. Daleč doli nekje je videl beli prod,

ki je po njem tekla Sava, izvirajoča tam v bližini iz viso-

ke skale. Sneg je videl vsepovsod po nasprotnih gorah,

a ta sneg ni bil bel, ampak škrlatnordeč, ker so ga božali

zadnji žarki zahajajočega sonca. Smrtna tihota je spala

nad vsem zagorskim svetom in ta tihota je bila tako ve-

lika, da je Kocelj razločno slišal utripanje lastnega srca...

Nenadoma je glasno in presunljivo zavreščalo nad

Kocljem. Kocelj je pogledal kvišku in je videl jastreba, ki

je krožil nizko nad njim. Neprijetno in hripavo je vreščal,

da je šlo Koclju skozi ušesa. Zato pa se je Kocelj razjezil

in je pričel žvižgati na prste, da bi pregnal nevšečnega

jastreba. No, jastreb se je res prestrašil rezkega žvižga.

Dvignil se je više in je v naglem poletu odplaval preko

dolinice in je izginil med nemim skalovjem.

67

»Hm, nemara me boš ti jutri pojedel za zajtrk,« si je mislil Kocelj. »Jutri, ko bom ležal ubit tam doli v prepadu... Pa naj bo, če že mora biti tako! Saj nihče ne bo

jokal za mano. Krivogledi stric iz Podkuž se bo nemara

še celo smejal in mi bo privoščil. Samo naši Jelici bo

hudo, ko pride poleti iz mesta in zve, da sem jaz umrl

tako žalostno.«

Kocelj je sklonil glavo in je prekrižal roke na prsih.

In čuj! Tedaj se je kar nenadoma oglasilo pritajeno

zvončkljanje. Kdo ve, od kod je prihajalo in se je vedno

bolj bližalo... Kocelj je dvignil glavo in je poslušal. Kar

sapo je zadrževal in se niti dihati ni upal. Zvončkljanje

je postajalo vedno razločnejše in se je slišalo tako, kakor

da bi nekje padal cekin na cekin... Kocelj je strmel in je

vedel, da prihaja tisto zvončkljanje od desne strani. Zato

je gledal tja in se niti ganil ni v začudenju.

In glej! Kar nenadoma se je prikazalo izza ovinka ne-

kaj velikega, sivega in je obstalo na polici tik pred strme-

čim Kocljem. Zvončkljanje je utihnilo, kakor bi trenil...

In Kocelj je strmel na tisto veliko, sivo, ki ga je gledalo

s čudnimi, svetlimi očmi. To je videl takoj, da stoji pred

njim divja koza. In čudno – rdeč trak je imela privezan

okrog vratu, na traku je pa visel droben, svetel zvonček,

ki je zacingljal, kadar se je divja koza le malce premak-

nila. Čudno se je Koclju vse to zdelo. Kdo je pač ulovil

divjo kozo in ji privezal zvonček na vrat? Divjo kozo,

ki je ne ulovi niti hitri veter? – In Kocelj se je domislil

68

povesti, ki mu jo je pravil na vasi Bobek. Bobek je bil pa lovec – divji ali pravi, tega Kocelj ni vedel prav. Pa je Bobek lepo pripovedoval, kako je na strmem skalovju kar

z rokami ujel divjo kozo. Trak ji je zavezal okrog vrata,

rdeč trak in na trak je privezal tudi zvonček. Potem pa

je izpustil divjo kozo. In je zbežala divja koza v skalovje

in je zvončkljala tam, tako lepo je zvončkljala, da se je

Bobek od srca smejal... Tako je pripovedoval Bobek;

Kocelj pa mu ni hotel verjeti. Zaradi tega ga je pa Bobek

pošteno prijel za ušesa in je strašno zavpil nad njim...

No, zdaj pa Kocelj vidi, da je Bobek govoril resnico.

Zakaj pred njim stoji tista divja koza, ki jo je bil ulovil

Bobek. Rdeč trak ima privezan okrog vratu, na traku pa

zvonček, ki cinglja, cinglja tako lepo, da se mora človeku

srce smejati.

»Hej, hej!« je zavpil Kocelj polglasno, ko se je domis-

lil vsega tega. A bliskoma se je divja koza zasukala in

je kakor veter zbežala po polici, od koder je bila prišla.

Kocelj je naglo vstal in je hitel za divjo kozo. Prišel je

ravno do ovinka in je videl divjo kozo, ki je pribežala

do konca police. Za trenutek je tam obstala in je gledala

okrog sebe. Potem pa se je pognala navzgor in je naglo

izginila za visokim, skalnatim robom. Samo še dvakrat,

trikrat je zacingljal zvonček – potem pa je bilo zopet vse

tiho...

Kocelj se je priplazil do konca police. »No,« si je re-

kel. »Divja koza je lahko prišla s te pribite police. Anjari

69

Panjari sem se nekaj hvalil, da mora biti zaradi plezanja divje koze sram pred mano. Pa bo nemara tudi res in se

nisem lagal... Zato pa poglej, Kocelj, kako je mogla priti

divja koza s police. Nemara pridem tudi jaz tako s tega

nesrečnega kraja, Anjara Panjara pa se bo morala zaradi

moje smrti obrisati pod nosom...«

In Kocelj je pozorno gledal tja gor, kamor se je bila

pognala divja koza. In resnično – tam je zapazil ozko

škrbo, ki se je komaj, komaj razločevala na polici, nad

škrbo pa tri male stopinjice. Kocelj je na glas zavriskal,

ko je videl vse to. Z roko se je udaril po čelu, da ga je za-

bolelo, in si je rekel: »Pa da prej nisem videl tiste škrbice!

Pa bi ne bilo treba javkanja in tarnanja. Da sem bil tako

neumen in kratkoviden!«

Pa se ni prav nič pomišljal. Z vso silo se je pognal ob

steni navzgor in je zgrabil z obema rokama za ostro škr-

bo. Za tri trenutke je obvisel nad globokim prepadom.

A Kocelj se ni bal. Z vso močjo se je dvignil kvišku in je

pokleknil na škrbo. Desno nogo je okrenil in že je stal z

njo na varni stopinji. Potegnil je še levo nogo za sabo in

glej! Bil je rešen, zakaj tu gori je lahko stal in se mu ni

bilo treba nič bati. Gledal je okrog sebe in je zapazil nad

sabo široko polico, ki je držala ravno v tisto smer, kjer je

pričel plezati v skalovje, ko je pobegnil pred Anjo Panjo.

Urno se je pognal na tisto polico. Skoraj tekel je po njej

in je bil ves razigrane volje. Polica je polagoma držala

navzdol in je prenehala ob široki, s snegom napolnjeni

70

poči, ki je segala prav doli do peščevja. Kocelj je skočil na trdi, zmrzli sneg. Kar sedel je in se je podrsal kakor

blisk navzdol. Pač se je prevrgel dvakrat ali trikrat in si

je obdrgnil komolce in kolena. A ni se zmenil prav nič

za to in se je samo smejal. Na varnem peščevju pa se

je pobral s tal. Pogladil si je kolena in komolce in se je

nekaj nacmeril. Toda že naslednji trenutek je zavihtel

klobuček, da je skoraj šojino pero odletelo, in je zavri-

skal: »Juhu hopsasa!«

71

9

Jankov Kocelj je videl, da je resnično ubežal hudi

smrti, ki je bila že prežala nanj in bi bila strašna, joj,

tako strašna! Zato pa je bil ves vesel, da bi se kar tri dni

vrtel po peščevju in bi samo vriskal. Toda naposled je

uvidel, da mu vrtenje in vriskanje prav nič ne pomagata.

Zato je sedel na ploščat kamen in je pričel premišljati,

kaj bi ukrenil. – »Lepo sem se izmuznil hudi smrti, da

nihče tako!« je mislil sam pri sebi. »Pa tudi Anjaro Pa-

njaro sem nasukal, da bo kar pihala, ko me jutri zjutraj

ne najde razbitega v prepadu... Nihče drugi me ni rešil

kot divja koza, ki ima privezan zvonček okrog vrata. O

Bobkov stric, sam bog vam je rekel, da ste privezali divji

kozi zvonček okrog vratu. Če si prislužim v mestu deset

cekinov pet vam jih odštejem takoj, ker ste ujeli divjo

kozo in ste ji privezali zvonček okrog vratu... Oj, Bobkov

stric, nikoli vas ne pozabim, četudi bi živel sto let!«

In Kocelj si je drgnil roke in se je zopet pričel sme-

jati. Toda nehot‚ so mu obvisele oči na strmih, razdrtih

snežnikih. S snežnikov pa je že izginjala večerna zarja.

Srebrno so se že svetili zasneženi, skalnati vrhovi; v tiho,

72

ozko dolinico je že stopal mrak... »Noč prihaja – in kam naj grem ponoči?« se je prestrašil Kocelj. »V dolino ne

morem, ker ne vem za pot. Še podnevi težko najdem

tisto pot v dolino, a kaj šele ponoči! Tukaj nočem spati,

ker je premrzlo. Zaspal in prespal bi jutro, in Anjara

Panjara me lahko zasači in me pošteno prime za lase.

Oh, Anjara Panjara! Obljubil sem bil tam na tisti polici,

da bom zaprl Anjaro Panjaro v sršenovo gnezdo, njeno

nemarno mačko pa odrl na meh. Obljubil sem tako in

greh bi imel, če bi ne izpolnil dane obljube. Saj me je

nemara bog rešil samo zaradi tega, ker sem napravil

tako pošteno in lepo obljubo. Zato pa moram gledati, da

jo pošteno izpolnim, da se ne pregrešim... Še vedno je

toliko pameti v moji trdi glavi, da lahko zaprem Anjaro

Panjaro v sršenovo gnezdo in oderem njeno nemarno

mačko na meh...«

In Kocelj je zdrvel naglo po peščevju navzdol. Po

isti poti je šel, po kateri je bežal pred Anjo Panjo. Skozi

redek bukov gozd je šel in je bil brez skrbi, ker je dobro

vedel, da je Anja Panja zdaj doma in misli, da Kocelj še

vedno sedi na samotni polici sredi strašne in grozne ste-

ne. Mračilo se je vedno bolj. Tri zvezdice so se prižigale

na visokem nebu; večerni vetrc je že vel med svežimi,

rosnimi bukovimi listi. Tišina je dihala vse okrog. Sredi

te tišine se je čulo samo votlo bobnenje Save, ki je izvira-

la v daljavi sredi visoke skale in je padala v silnem slapu

v ozko dolinico... Ko je prišel Kocelj do jelovega gozda,

73

je bila že noč. Noč pa je bila jasna. Tisoč velikih, nemir-nih zvezd je plapolalo nad zagorskim svetom. Kocelj je

pričel stopati s počasnejšimi koraki, ker je moral paziti,

da se ne spotakne ob debele korenine, ki jih je bila polna

ozka steza. A ni se ničesar in nikogar bal. Previdno je šel

naprej in se ni niti enkrat ustavil.

Dolgo je že hodil, dolgo, dolgo – in Koclju se je zde-

lo, da hodi že več kot debelo uro. Toda nenadoma je

prenehal gozd, in pred Kocljem se je zasvetilo rdeče in

silno. Kocelj je obstal med grmovjem in je oprezoval v

tisto svetlobo. In je spoznal, da kuri nekdo pred njim na

goličavi velik ogenj. Svetloba je bila tako velika, da se

je videlo vse okrog po goličavi. In razločno se je videla

tudi lesena hišica, ki je stala tam za visokim plotom. In

Kocelj je spoznal tisto hišico bilo je domovanje same

Anje Panje.

»Nisem zašel na nočni poti in sem prišel tja, kamor

sem hotel,« si je dejal Kocelj. »Tu je tista hišica, ki v njej gospodari Anja Panja. Čemu gori na trati tisti veliki

ogenj? Pa ne, da bi na njem cvrla Anja Panja siromaš-

nega pritlikavca Brinclja in njegov lepi nosek? Ne bilo

bi čudno, ker je pri Anjari Panjari vse mogoče... Kar

pogledat bi šel tja k ograji in bi pokukal skozi špranjo,

če bi me ne bilo strah. Gotovo zopet stoji na straži tista

nemarna mačka, ki jo bom jutri odrl na meh. Pa me

lahko ovoha in nažene Anjaro Panjaro za mano. Na, pa

bi bil zopet lov na žive in mrtve!«

74

Kocelj je premagal za trenutek svojo radovednost in se je potuhnil za grmovje. Čepel je tam in se ni upal niti

premakniti, ker se je bal črne mačke. Bilo mu je dolgčas,

ker je moral tako tiho ždeti v goščavi. Zopet se ga je

polotila radovednost. Zato se je pa dvignil in je gledal

v rdečo svetlobo, ki se je v njej svetila samotna hišica

Anje Panje. »Hm, hopsasa!« je premišljeval nestrpno.

»Če se splazim tja do ograje, lahko vidim, kaj počenja

Anjara Panjara na trati, in lahko vidim, če resnično cvre

pritlikavca Brinclja in njegov nosek... Lahko bi šel po-

gledat. Do ograje se splazim in samo enkrat pokukam

skozi špranjo. Potem pa zbežim nazaj, da me ne zapazi

nemarna mačka...«

Pa je Kocelj res šel, ker je bila njegova radovednost

prevelika. Počasi, previdno, neslišno se je plazil preko

goličave in se je vedno bolj bližal visoki ograji. Že je bil

tam in nihče ga ni zapazil in zalotil. Stisnil se je tesno

k ograji, da je bil popolnoma v senci. Pokukal je skozi

špranjo in potem je gledal na trato in se čudil. Pa je

videl tam na trati velik plapolajoč ogenj. Kraj ognja pa

je čepela Anja Panja. Dolg raženj je vrtela in je pražila

velik kos mesa. Kraj nje pa je sedela črna debela mačka.

V ogenj je gledala in si je oblizovala gobček... Kocelj je

zavohal duh praženega mesa, in v želodcu ga je kar stis-

nilo. Sedaj šele se je domislil, da od bridke smrti rajnke

stare matere še ni bil ničesar jedel. Zato pa mu je postalo

pred očmi kar črno, ko je videl, kako peče Anja Panja

75

meso ob ognju. Kolena so se mu pošibila od lakote in moral je sesti, ker bi bil sicer omahnil... »O, da bi imel

vsaj košček tistega mesa!« je vzdihnil. »Prilegel bi se mi!

In lakote bi ne bilo nikjer več... O, teta Anjara Panjara!

Če mi daste košček lepe pečenke, pa mi lahko odrežete

levo uho ali pa desno... ali pa obe.«

In je še enkrat vzdihnil in je obenem pritisnil dlan na

usta, ker se je bal, da bi ne zavpil na glas, ker je bil tako silno lačen. Poželjivo je gledal na tisti kos mesa, ki ga je

vrtela Anja Panja na ražnju, in je poželjivo vsrkaval vase

prijetni vonj, ki ga je širilo krog in krog pečeno meso. Si-

loma se je moral premagovati, da ni splezal preko visoke

ograje in skočil pred Anjo Panjo in jo poprosil za košček

mesa. Še mar mu ni bilo več črne mačke in še na misel

mu ni prišlo, da ga mačka lahko zavoha in izda Anji Pa-

nji... »Oj, hopsasa, hopsasa!« je sopel lačni Kocelj. »Teta

Anjara Panjara, oglejte se malo in imejte usmiljenje!

Lačen sem, da že kar omedlevam. Če mi ne daste koščka

mesa, pa umrjem nocoj od lakote, in vi boste imeli mojo

smrt na vesti. Ali vas ni prav nič strah greha?«

Anja Panja je vzela meso od ognja in ga je položila na

ogromen krožnik. Velik nož je prijela in je pričela razre-

zovati meso. Tri koščke je vrgla črni mački, ki je trgala z

vso slastjo pečeno meso. Tudi Anja Panja je jedla naglo

in poželjivo. Jankovemu Koclju pa je bilo vedno huje

v srcu in še huje v praznem želodcu, ko je videl, kako

jesta Anja Panja in nemarna mačka. Kar zobe je stiskal

76

in je tolkel z nogami ob zemljo... »Oh, kje je pravica?«

je tarnal sam pri sebi. »Jaz sem že ves mršav in lačen, da

se lahko vidi skozi mene. Pa nimam niti koščka kruha...

Anjara Panjara pa je debela kakor vinski sodček in je

sita od jutra do večera. Pa se masti zdaj z lepo pečenko,

jaz pa bi bil zadovoljen s koščkom kruha... Saj pravim

kje je zdaj, kje je na svetu pravica?«

Anja Panja se je že do sitega najedla, pa tudi črna

mačka je bila menda že sita, zakaj zleknila se je kraj

ognja in je stisnila debelo glavo med prednje šape. Anja

Panja je pustila ogromni, leseni krožnik kraj ognja in se

je dvignila. Počasi je odšla v hišico. Toda dolgo se ni tam

mudila. Kmalu se je povrnila in v roki je nosila paličico,

katere zlati rogljiček se je lesketal v svitu velikega ognja.

Anja Panja se je ustavila. Trikrat je zavihtela paličico in

je zaklicala trikrat: »Mucika, lepa moja mucika! Vstani!«

– Ko je zaklicala tretjič, je skočila debela mačka na noge,

košati rep je dvignila in je nasršila črno dlako. Kocelj je

razločno videl, kako so se ji svetile oči, ravno tako, kakor

da se krešejo žive iskre iz njih. Anja Panja se je zasukala

in je stekla naglo okrog ognja, mačka pa z vso silo za

njo. A kakor bi trenil, se je Anja Panja ustavila. Strašno

je vihtela paličico nad glavo; oči so se ji široko odprle in

je godrnjala nerazločne besede.

»Mijav-mijavkc!« je zamijavkala debela mačka in se

je postavila na zadnje noge. S prednjimi nogami pa je

tako naglo in lepo migala, da je bilo čudno. Gledala je

77

naravnost na Anjo Panjo in je pihala in je kazala bele, ostre zobe in je mijavkala glasno in zaporedoma: »Mijav

– mijavkc...«

»O, glejte!« se je čudil Kocelj za ograjo in je že po-

zabil na lakoto. »Anjara Panjara čara... Še nikoli nisem

videl, kako čarajo čarovnice. Zdaj pa vidim in si bom

tudi vse zapomnil. Nemara mi pride nekoč prav. Kdo

ve? Nemara postanem tudi jaz nekoč čarovnik... Jankov

Kocelj s svojo trdo pametjo pa čarovnik! Hehe.«

Ob tej misli se je Kocelj skoraj na glas zasmejal. A za-

tisnil si je usta s pestjo in je radovedno gledal, kaj poče-

nja Anja Panja. Anja Panja je pričela zopet divjati okrog

ognja; strašno je vihtela paličico in se je skoraj zaganjala

v ogenj. Črna mačka se je podila na vso moč za njo in

je mijavkala tako strašno, da je bilo Koclja skoraj strah.

Že je mislil pobegniti v varno goščavo; toda tedaj se je

Anja Panja ustavila. Visoko je dvignila paličico z zlatim

rogljičkom in je govorila s svojim piskajočim glasom

tako glasno, da se jo je slišalo daleč v prostrani gozd:

Anja Panja

noč preganja;

čire – čare –

tri omare,

skrinja zlata,

zlata vrata,

vse zlato!

78

Punčka v vasi

spi počasi,

v snu se smeje,

zvezde šteje –

Anja Panja

jo naganja –

punčka – hop!

79

10

Anja Panja je utihnila. Povesila je paličico in se je

z njo dotaknila plapolajočega ognja. Mačka je tako

poskočila, da je preskočila paličico. Telebnila je na tla,

a se je hitro pobrala. Okrenila se je k Anji Panji in je

pihala in mahala s košatim repom. Anja Panja se je

sklonila k njej in jo je pobožala po hrbtu. Pa ji je govo-

rila, da jo je Kocelj prav dobro slišal: »Ti lepa mucika!

Dobro si vse napravila in dobro sva čarali. Začarala sem

si noge, da bodo hitrejše kot veter, ki piha nad snežnim

Jalovcem in preganja siromašne meglice. Na vas grem

zdajle in privedem s sabo lepo punčko. Punčka se bo

pa igrala ves dan s tabo, da ti ne bo dolgčas. Punčko pa

naučim tako dobro čarati, da bo nekoč še večja čarov-

nica kot Anja Panja... V hišo se splazim, do posteljice

se splazim, punčko pograbim in pribežim z njo semkaj

kakor veter...«

»Mijav – mijavkc!« je zamijavkala debela mačka in

se je drgnila ob roko Anje Panje. A Anja Panja jo je od-

rinila nalahko od sebe. Naglo je šla preko trate in je kar

izginila v hiši. Toda čez nekoliko trenutkov se je vrnila.

80

Oblečena je bila v dolg, črn plašč in glavo je imela zavito v črno ruto. Stopila je do mačke, ki se je grela in dremala

ob ognju, in ji je rekla: »Zdaj grem v vas po lepo punčko.

Čez uro se pa gotovo vrnem. Pa boš gledala lepo punč-

ko, ki se bo sicer nekaj dni cmerila. Pa se bo že privadila

mene in tebe in bo vesela in se bo smejala in igrala s

teboj, mucika! No, le lepo pridna bodi in lepo straži, da

se zver ali pa človek ne prikrade v mojo hišico. Če se kaj

zgodi, zamijavkaj trikrat – in slišala te bom in prihitim

kakor veter semkaj...«

»Mijav – mijavkc!« je zamijavkala črna mačka. Anja

Panja jo je pobožala in je naglo odšla preko trate do

ozke lese. Kocelj se je stisnil še tesneje k ograji in se niti dihati ni upal. »O, da me zdajle zasači hopsasa!« je pomislil in zazeblo ga je. »To bi mi jih naštela, da jih še šteti ne bi utegnil... A glejte! Že je zaprla in zaklenila leso. Že gre preko goličave in se niti ne ozre nazaj.

Anja Panja je resnično izginila v temi in črni goščavi,

in Kocelj se je globoko oddahnil. Obrnil se je in je kukal

skozi špranjo. Ogenj tam na trati je še vedno plapolal;

ogromni krožnik z ostanki praženega mesa je še vedno

stal kraj ognja. A tudi črna, debela mačka je še sedela

kraj ognja in je prežala, kakor da čaka, kdaj se prikaže

iz luknjice neoprezna miška. Njene oči so se svetile tako

čudno, da se je Koclja polastila skrivna bojazen. »Ne,

to ni navadna mačka,« si je mislil. »Tako je nemarna

in grda in čudna... Pa če to ni sam bognasvaruj, ki se je

81

izpremenil v mačko in služi zdaj Anjari Panjari, ker je Anjara Panjara huda čarovnica? Kar z repom bo zače-la zdaj mačka tolči ob kamen, in iskre se bodo usipale

okrog nje, da bo strašno in bo sto škratov zaplesalo

okrog nje... Kocelj, beži od tod, da te ne pograbijo zle

moči – beži!«

Kocelj se je trikrat pokrižal. Obrnil se je in se pričel

počasi in previdno plaziti preko goličave. Potuhnil se

je tam v goščavi in je premišljal, kaj bi ukrenil. Začelo

ga je zebsti, ker je bila pomladna noč zelo mrzla, in pri

pogledu na ogenj, ki je gorel tam ob hišici Anje Panje,

ga je stresal mraz še huje. Zato se je stisnil v dve gubi in

se je trdo naslonil ob debelo jelko. Toda obenem se je

pričela oglašati silna lakota, ki jo je bil potlačil prej za

nekaj trenutkov. Spomnil se je koščkov praženega mesa,

ki še vedno leže tam na trati, in bilo mu je hudo. »O, da

ni tiste nemarne mačke!« je sopel. »Kaj pa če bi bila to

resnična mačka, a ne sam bognasvaruj, ki se je čarovnici

na ljubo izpremenil v mačko! O, kar skočil bi čez ograjo!

Mačko bi pograbil in jo vrgel v ogenj ali bi jo pa na meh

odrl, kakor sem bil obljubil. Krožnik bi pograbil in bi

pojedel vse meso. Pa bi bil sit in nič več bi me ne grizlo

tako hudo v siromašnem želodcu... A kako naj pridem

do mesa, ko ga pa straži sam črni bognasvaruj?«

Kocelj je pričel polglasno ječati, ker ga je resnično

strašno grizlo v želodcu. Od mraza se je tresel kakor

šiba na vodi; oči so mu bile trudne, a zaradi lakote in

82

mraza ni mogel zaspati. Prepričan je bil, da nocoj gotovo umrje in ne dočaka več belega dneva. Zato pa je

sklonil glavo na prsi in je samo še bridko ječal...

»Klop-klop-klop!« se je oglasilo v grmu tik pred

njim. Zašumelo je listje; oglasilo se je še enkrat: »Klo-

p-klop-klop!« – Zacvililo je presunljivo, prestrašeno in

za trenutek je bilo zopet vse tiho. Toda zopet je prav kraj

Koclja zašumelo listje in še naprej je obupno in tenko

cvililo. Kocelj je začuden dvignil glavo in je pogledal

okrog sebe. V nerazločni svetlobi ognja je zapazil kraj

sebe ježa. V gobčku je držal nebogljeno miš, ki je ne-

mirno brcala okrog sebe. – »No, no!« si je mislil Kocelj.

»Glej ga no – ježka! Tudi on je prišel do pečenke, ka-

kor je prišla Anjara Panjara! Samo jaz moram stradati.

Zame ni niti žive koreninice, a kaj šele pražene pečenke!

Čakaj, ježek! Tudi ti ne boš hrustal pečenke. Če je ni-

mam jaz, pa je tudi ti ne imej!«

Naglo je iztegnil desnico in je pograbil ježa za vrat.

Jež je ostrmel in se je naglo zvil v klopčič. Kocelj se je

prav pošteno zbodel ob ostre bodice in je zato izpustil

ježa. Pograbila ga je jezica in je zato še manj privoščil

ježu pečenko. Zgrabil je miško in je brcnil ježa z nogo,

da je živalca prestrašena popustila plen in se je stisnila

še bolj v klopčič, da so bodice kar štrlele od nje. Kocelj

pa je trdno držal miško v roki. Miška je brcala nemirno

okrog sebe in je cvilila in je poizkušala na vso moč, da

bi pobegnila... »Mir, mir!« ji je govoril Kocelj. »Čemu

83

rogoviliš, ko pa ti ni treba? Saj ti nočem ničesar hudega.

Smrti sem te rešil, zato mi pa bodi hvaležna in nikar ne

rogovili tako! Izpustim te, miška, resnično te izpustim,

ker jaz sam vem, kako je hudo, če te drži smrt za vrat.

Dvakrat sem že danes poizkusil to. Prvič tam gori na

tisti preklicani polici, a drugič poizkušam zdaj, ko me

hoče smrt z lakoto pokončati. No, tebe pa izpustim zdaj,

da boš zopet vesela. Oh, ko bi ti mogla meni pomagati

se iztrgati iz krempljev hude smrti, kakor sem ti zdaj

jaz! Pomogla mi boš, resnično mi boš pomogla! A čakaj

malo, da se domislim. Trde pameti sem in dosti časa

je treba, da mi pride pametna misel v zabito glavo...

Počakaj!«

Pa se je vendarle zasvetilo Koclju v glavi. In se je

razveselil tako, da je od veselja miško močneje stisnil.

Miška je zacvilila od bolečine in je ugriznila Koclja v

prst. No, Kocelj se pa v svojem veselju ni zmenil za to.

Urno je odpel pas in ga je zadrgnil miški okrog tenkega

života. Stopil je iz grmovja in se je splazil po vseh štirih

preko goličave do visoke ograje. Miško pa je vlekel za

sabo na pasu. Previdno je pokukal skozi špranjo. Ogenj

je še vedno gorel sredi trate, in tudi črna, debela mačka

je še vedno sedela kraj ognja.

»Čakaj me, nemarnost!« je zagodrnjal Kocelj, ko je

zagledal mačko. »Zdaj bomo videli, če si ti res sam bog-

nasvaruj, ki se je preoblekel v tvojo kožo. Če si resnična

mačka, mi pojdeš na limanice; če pa nisi, no, potem pa

84

nič. Ti ljuba miška! Iz ježevih krempljev sem te rešil.

Zdaj mi pa bodi hvaležna in me reši iz krempljev strašne

lakote! Ali slišiš, miška? Lepo pridna bodi in se nikar

ne ustraši črne hudobe, ki sedi tam ob ognju. Saj te ne

bo, prav nič te ne bo. Pod mojim varstvom si zdaj in iz

mojega varstva te ne ugrabi niti sam bognasvaruj, pa naj

bo še tako grd in črn! Miška, izkaži se zdaj, kakor sem se

bil jaz prej tebi izkazal!«

Kocelj je nategnil pas, ki je bila nanj navezana ne-

bogljena miška. Miška je stekla po trati, kolikor ji je do-

puščal napeti Kocljev pas. Nemirno je tekala sem in tja

in je tu in tam prav glasno zacvilila... Črna mačka tam

ob ognju je počenila; oči so se ji zasvetile in je gledala

naravnost na begajočo miško. Pripravljala se je na skok

in je migala neutrudno s košatim repom... »Aha!« je

pomislil Kocelj. »To ni bognasvaruj, to je prava mačka.

Bognasvaruj ne bo prežal za mišmi, bognasvaruj ima

pač že kaj boljšega, da preži nanje... Glej, glej – zdaj se

bo vrgla na ubogo miško; zdaj bo tu – in oderem jo res-

nično na meh, kakor sem bil obljubil...«

Mačka se je pognala naprej in je bila v dveh skokih

pri miški. S šapami je zamahnila in je hotela s kremplji

zgrabiti miško. A bliskoma je potegnil Kocelj za pas in je

izvlekel miško skozi špranjo. Mačka je skočila k ograji;

potisnila se je v špranjo in je tam obtičala. Z vso silo se

je rinila naprej, da bi se izrinila iz ozke špranje. A tedaj

je Kocelj razvezal pas. Miška je poskočila vsa vesela in

85

je zbežala preko goličave... »Zbogom, miška!« ji je rekel Kocelj. »Dobro se imej, pa ne pozabi name, ki sem te

rešil hude smrti!«

Kocelj se je urno obrnil k špranji. Kakor bi trenil, je

pograbil debelo mačko za vrat in jo je siloma izvlekel

iz špranje... »Ha, ali te imam?« se je zasmejal. »Na lep

način sem te ulovil, da te na lepši ne bi mogel... O, hu-

doba! Zdaj je odbila tvoja zadnja urica; nocoj si z Anjaro

Panjaro delala poslednjikrat cigu-migu... Na meh te

oderem, kakor sem ti obljubil takrat, ko me je Anjara

Panjara nagnala na prebito polico. Smilila bi se mi, če

bi ne bila tako nemarna in hudobna. Zato se mi pa prav

nič ne smiliš in zato te resnično oderem na meh. Saj

drugega ne zaslužiš!«

»Mijav – mijavkc!« se je zadrla mačka na vso moč in

se je zvijala, da bi ušla iz trde pesti. A Kocelj je iztrgal

iz ograje močno desko, jo nastavil mački za vrat in jo

je pritisnil k tlom. »Ali boš tiho?« je vzrojil. »Ali misliš, da ne vem, da hočeš poklicati Anjaro Panjaro? Seveda –

trikrat moraš zamijavkati, da pride Anjara Panjara hitro

kakor veter semkaj. Pa ne bo, za to bo že poskrbela ta

močna deščica, za to bo že poskrbel Kocelj, ki te bo odrl

na meh.«

In Kocelj je še huje z desko pritisnil mačko k tlom.

Mačka je nekaj časa obupno brcala z nogami. Toda na-

posled je onemogla in se ni nič več ganila. Kocelj se je

nevšečno namrdnil in je zagodrnjal: »Saj se mi smili

86

žival – skoraj bi rekel, da se mi smili. Jaz pač nisem za to ustvarjen, da bi ubijal. No, ne rečem, da bi se bal

požigati. Saj sem davi še celo rodno bajto zažgal. A za

ubijanje nisem. Smili se mi žival in zato je nočem odreti

na meh. Obljubil sem pač, pa bom kar eno oko zatisnil

pa nemarne mačke ne oderem na meh... A kaj hočem?

Moralo je biti tako. Mačka je zdaj mrtva in nihče ne

straži domovanja Anjare Panjare. Pa se kar čez ograjo

splazim, da pridem do sladke pečenke...«

Kocelj je res splezal na visoko ograjo in je skočil z nje

na trato. Urno je stekel do ognja in je pokleknil kraj kro-

žnika. Hlastno je pobiral kos za kosom še tople pečenke

in jih je metal v globoke žepe. Ko so bili žepi polni, je

zdrvel naglo nazaj do ograje. Preplezal jo je, kakor bi

trenil, in je bil zopet onkraj na goličavi. Desko je pritrdil nazaj k ograji, potem pa je pograbil mrtvo mačko za rep.

Zdirjal je preko goličave in je vlekel mačko za sabo. –

»Hopsasa, oj, hopsasa!« je ponavljal ves vesel. »Zdaj pa

je konec moji kruti lakoti – zdaj pa je konec moji hudi

smrti... Oj, Koceljček, srečo pa imaš, da nihče tako na

svetu...«

Kocelj je dospel do goščave in se je zaril vanjo, kjer

je bila najbolj gosta. Mrtvo mačko je vrgel v grm, sam

je pa sedel na mahovito trato. Iz žepa je potegnil kos

praženega mesa in ga je jedel hlastno in poželjivo. Pri

tem se mu pa ni ljubilo niti misliti, a kaj še govoriti. In je jedel in jedel, da so ga že čeljusti bolele. A vendar še ni

87

odnehal, dokler ni pojedel zadnjega kosa. Zdaj pa je bil Kocelj sit. Zato pa se je zleknil po mahu, in usta so se mu

kar raztegnila v vesel, zadovoljen posmeh... »No, glejte!«

si je rekel. »Čemu je bilo treba

prej, da sem tako javkal in se cmeril? Saj ni bilo vred-

no. Zdaj sem sit, kakor da bi ravno prihajal s pojedine, ki

jo je napravil kralj v deželi Kolovoziji. Pa tudi zebe me

nič več, ker sem se tako pošteno najedel... O, Kocelj, da

bi se mogel ti v svoji zabiti glavi izmisliti kaj takega! Saj res – zdi se mi, da mi je vendarle že enkrat začela pamet

cveteti v glavi. Vedem se prav pošteno in pretkano, da

mi ni kaj reči.«

In Kocelj se je smejal in je bil razigrane in radostne

volje. Po kolenih se je tolkel in se je smejal, samo smejal

s prikritim smehom...

88





Drugi del

1

Zvezde so brlele po prostranem nebu. Bile so vedno

svetlejše in so se vedno bolj gostile. Najlepša pa je bila

rimska cesta. Kakor belo mleko se je razlivala od gore

do gore in se kakor bela cesta spenjala od snežnika do

snežnika.

Jankov Kocelj ni spal in tudi sanjal ni. Zleknjen je le-

žal na mahoviti trati in je gledal skozi goščavo na svetlo

nebo, kjer se je belila širna rimska cesta. »Saj se nemara

res vozijo po tisti cesti sami angeli,« je premišljal. »Saj

če bi se ne vozili, bi pač ne bilo tiste lepe ceste na nebu.

Čemu pa je cesta, če ne za to, da se vozimo po njej?

Bog ve, če je gor tudi moja siromašna rajnka stara

mati? O, gotovo je! Na zlatem vozu sedi in gleda skoraj

gotovo name. In ji je mogoče še celo hudo zaradi mene.

Nemara se pa jezi name, ker sem zažgal našo bajto?

Skoraj gotovo pravi, da sem naredil prav, ker sem zažgal

bajto. Se je vsaj krivogledi in krivonogi stric iz Podkuž

enkrat prav pošteno raztogotil. In divji birič je nemara

iz same jeze prelomil krivo sabljo na dvoje. Pa me zdaj

90

vsepovsod iščejo, da bi me pograbili. Pa ne vedo, da le-

žim, v Planici na trati in da sem sit najslajše pečenke...«

Kocelj se je posmejal, a takoj se je zresnil, ker se je

domislil Anje Panje. Nevšečno se je namrdnil in je ce-

petnil z nogo. »Oh, Anjara Panjara!« je zagodrnjal. »Ta

se repenči nad mano in se bo nocoj še bolj repenčila, ko

pride domov, a ne bo nikjer več našla svoje lepe mucike.

Nad Brincljem se bo znesla in nad njegovim noskom.

Saj mora imeti siromašnega Brinclja nekje zaprtega.

Umorila ga ni in tudi lepega noska mu ni odrezala. Kam

neki je šla Anjara Panjara? Dejala je, da gre na vas in pri-

nese s sabo punčko, da se bo imela njena nemarna mač-

ka s kom igrati. No, mačke ni več tam v grmu leži. Na

meh je že nočem odreti, ker je prenemarna. Naj jo požre

jastreb, če hoče! – A radoveden sem, kakšno punčko bo

privedla Anjara Panjara na svoje domovanje? Ali je ti-

sta punčka samo za igračo? Pa če je mislila res na živo

deklico? Ojoj, po živo deklico je šla. Na vasi jo ukrade in

jo privede semkaj. Saj je rekla, da jo bo učila čaranja in

bo čez nekaj let še hujša čarovnica, kot je ona.«

Jankov Kocelj je skočil na noge, ko se je domislil vse-

ga tega. Prestrašil se je, da so se mu lasje naježili. Stisnil je pest, in silna jezica mu je vstajala v srcu. »Zdaj je pri-

šla Anjara Panjara v vas,« je preudarjal. »Psi strahovito

lajajo, ker se boje čarovnice. Za vogal se stiskajo, repke

povešajo med noge in cvilijo, ker je prišla čarovnica na

vas. Anja Panja pa se ne zmeni za pse in tudi za mačke

91

ne, ki skačejo in mijavkajo po strehah. Anja Panja stopi naravnost v hišo; v izbo stopi in k posteljici, kjer spi

majhna, sirotna deklica. Anja Panja pograbi deklico

in izgine kot blisk iz hiše. Iz vasi beži, psi lajajo za njo, mačke mijavkajo za njo. Anja Panja pa je že v gozdu

blizu svojega domovanja. Sirotno deklico nosi na rokah,

sirotna deklica pa joče in joče, da bi se je trdi kamen

usmilil. A Anjari Panjari se ne smili sirotna deklica.

Strašni so tvoji grehi, Anja Panja! Čas je že, da te pošte-

no zaprem v sršenovo gnezdo, kakor sem ti bil obljubil

na tisti polici. Nad nemarno mačko sem se že znesel. A

zdaj si ti na vrsti! Samo še do jutra počakaj!«

Kocelj je bil resnično jezen, da je nazadnje pričel kar

z zobmi škripati. Nemirno je stopical z noge na nogo

in je godel in sopel, da se je nazadnje skoraj samega

sebe bal. Začelo ga je zebsti, kar ga je še bolj razhudilo.

Pihal je v dlani, si drgnil roke, si zapenjal suknjič – a

vendar ni mogel pregnati hudega mraza. Stisnil se je k

jelki, ker je mislil, da ga bo drevo ogrelo. A jelka je bila

mrzla. »Nocoj me pa hoče mraz resnično ugonobiti,« je

zlovoljen zagodrnjal. »Kar dalje se splazim v goščavo in

si v varnem kotičku zakurim ogenj, da ne zmrznem do

jutra. Hvala bogu, da sem vzel vžigalice s sabo, preden

sem pobegnil iz goreče bajte...«

»Uhu... uhu,« se je oglasilo nad njim pod vrhom vi-

soke jelke. Strahotno se je oglasilo, a Kocelj se ni prestra-

šil. Z roko je zamahnil in je dejal: »Le deri se, nevšečna

sova! Ali misliš, da se te bojim?«

92

»Uhu... uhu,« je skovikala sova na visokem drevesu.

Daleč po gluhem gozdu se je razlegal njen glas. Kocelj

se pa ni zmenil za to strahotno skovikanje, ampak se je

obrnil in se je že prišel plaziti skozi goščavo. A naglo se

je ustavil in je prisluhnil. Sova je bila utihnila in je vzpla-hutala nekam daleč v črno noč. Koclju se je zazdelo, da

je zaslišal otroški jok, ki je prihajal nekje sem od desne

strani. In je poslušal in poslušal pa je zopet zaslišal tisti otroški jok. Kocelj se je zganil in bliskoma mu je šinila

v glavo misel: »Anjara Panjara prihaja z malo deklico,

ki jo je bila ugrabila na vasi. Kaj naj storim, da bo prav

zame in za sirotno deklico?«

Kocelj se ni obotavljal, ampak se je rinil naglo skozi

grmovje. Dospel je do golišave in se je tam potuhnil.

Ogenj za ograjo je že pojemal, a vendar je bil še tako

svetel, da je medlo razsvetljeval bližnjo okolico. In v tej

svetlobi je Kocelj zagledal Anjo Panjo. Hitro je šla preko

golišave; na rokah je nosila nekaj težkega, ki je jokalo

in tarnalo na ves glas. Že je prišla Anja Panja do lese;

odprla jo je in je kar izginila za ograjo. Kocelj je slišal

še enkrat obupni otroški jok potem pa je bilo vse tiho...

Kocelj je zasopel in je glasno vzkliknil: »Oj, hudoba

je resnično ugrabila siromašnega otroka... O, da bi jo

že imel v sršenovem gnezdu! S kolom bi drezal v tisto

gnezdo, da bi bili sršeni divji in bi pikali hudobo.«

Kocelj je utihnil, zakaj zaslišal je Anjo Panjo, ki je

stopila na trato in je zaklicala na ves glas v samotno

93

noč: »Mucika, oj, mucika!« – Kocelj se je posmejal, ko je slišal, kako Anja Panja kliče svojo mačko. – »O, le kliči

jo!« je govoril. »Do sodnega dne jo lahko kličeš in čakaš,

kdaj se ti bo oglasila. Spravljena je tvoja mačka, lepo je

spravljena, da nobena nemarna mačka ne tako...«

Anja Panja je stopila skozi leso na goličavo in je vpila

na ves glas: »Mucika, oj! Kam si se skrila, kam si pobeg-

nila? Ali ti nisem rekla, da lepo straži moje domovanje?

Ali mi greš hitro domov?«

»Saj je že doma!« je zašepetal Kocelj. »V peklu je

že, kjer je njen pravi dom. Tja jo pojdi iskat, Anjara

Panjara!«

»Mucika, oj, mucika!« je vpila Anja Panja, da je kar

piskalo skozi gluhi gozd. A ker ni bilo mačke od niko-

der, je pričela tarnati in jadikovati, da jo je Kocelj prav

dobro slišal: »Ti grda mucika! Ali sem te tako učila?

Nemarnica, samo še pridi domov! Z roko te bom, s kla-

divom te bom, z metlico te bom, da boš imela zadosti!«

In je še nekaj časa vpila in klicala. Ko pa mačke le ni

bilo od nikoder, se je obrnila in je odšla vsa nevoljna v

hišico. Kocelj je počakal še nekaj časa in se je potiho-

ma smejal v pest. – »Dobro sem te nocoj nasukal!« je

govoril. »Pa še na misel ji ne pride, da je samo Kocelj

izmaknil mačko in jo poslal tja, kamor spada. Še tega ni

zapazila, da sem ji vzel pet kosov pečenke. Pa še pravijo,

da je Anjara Panjara velika čarovnica. O, še večji čarov-

nik sem pa jaz, ki sem tako lepo prekanil čarovnico...«

94

Smejal se je sam sebi in se je tolkel po kolenih. Ogenj onkraj ograje je ugasnil, črna tema se je razgrnila krog

in krog. »Br,« je streslo Koclja in ga je zazeblo prav do

pet . »Zdaj pa je že čas, da grem in si zakurim svoj ogenj.

Ves sem že premražen. Anjara Panjara je šla spat; zdaj

sem lahko vso noč brez skrbi...«

Res se je napotil v goščavo. Prišel je na ozko trato in

je zagledal tam v nerazločnem svitu brlečih zvezd viso-

ko skalo, ki je stala tik za trato. Kocelj se je razveselil, ko jo je zagledal. V gozdu si je nabral suhljadi, ki jo je ležalo tam na kupe. Nametal jo je za skalo in je napravil velik

ogenj. Sedel je kraj njega in se je grel. Prijetna gorkota

se mu je razlila po otrplih udih. Žvižgal si je polglasno

in je dajal vedno in vedno novega dračja na plapolajoči

ogenj. Naslonil se je na skalo, ki je bila vsa z mahom

porasla, gledal je v visoki plamen in je pričel premišljati.

Vsi čudni in hudi dogodki prejšnjega dne so mu stopili

pred oči. Kocelj se je čudil in skoraj ni mogel verjeti, da

je resnično doživel vse to. Zmajeval je z glavo in je str-

mel v plapolajoči ogenj. Pozno je že moralo biti, zakaj

zvezde so se že nagibale v polnoč in so bile že precej

nizko. Koclja se je loteval zaspanec. Nič več ni mogel

razločno misliti; misli so se mu mešale in glava mu je

že trikrat zdrknila na prsi. Velik šop dračja je še vrgel na

ogenj. Tesneje si je zapel suknjič, potem pa je prislonil

glavo k skali in zaspal...

Sredi najlepšega spanja in sredi najlepših sanj ga je

pričelo zebsti, da je šklepetnil z zobmi in se je mahoma

95

prebudil. Začuden se je ozrl okrog sebe in v prvih tre-nutkih niti vedel ni, kje je pravzaprav. In je gledal in

strmel. Prižigal se je ravno prvi dnevni svit nad širnim

zagorskim svetom. Tam na zahodu, ravno nad snežno

Ponco so se svetile v medlem svitu še tri zakasnele

zvezde; a vse drugo nebo je bilo prazno in je strmelo s

svojo temno sivo barvo na divji zagorski svet... Kocelj je

poskočil na noge in se je tresel od silnega mraza, ki je vel

strupeno vseokrog. Drgnil si je zaspane oči, da bi preg-

nal iz njih težki zaspanec in bi se popolnoma zavedel.

No, naposled je počenil k ugaslemu ognju in je razgre-

bel pepel, da bi videl, če je ostalo še kaj žerjavice. Na

dnu pepela je resnično še tlelo in Kocelj se je razveselil.

Naglo je nametal dračja na žerjavico in jo razpihal, da je

kmalu šinil visok plamen skozi dračje. Kocelj je kar legel

kraj ognja in mu pokazal hrbet. Ko si je segrel hrbet, se

je okrenil z licem proti ognju in tedaj se je popolnoma

zavedel... »Hej!« je dejal. »Prav pošteno sem prespal vso

noč, da bi je bolje ne bil mogel. Sam bog ve, kaj se mi

je sanjalo? Ničesar ne vem in sem sproti pozabil, ker

sem tako lepo spal... Dan se dela; zato pa moram malo

premisliti, kaj naj ukrenem danes. Včeraj sem bil Anjari

Panjari obljubil, da jo zaprem v sršenovo gnezdo. Če ne

izpolnim obljube, ne bom mož beseda. Zato pa moram

zapreti Anjaro Panjaro v sršenovo gnezdo; če v sršenovo

ne, pa vsaj v osje... Premisli malo, kako boš napravil vse

to, Kocelj!«

96

In Kocelj je res premišljal ob gorkem ognju in je napel na vso moč svojo pamet: »Anjara Panjara bo zgodaj

vstala. Saj mi je bila včeraj obljubila, da pride gledat v

tisti strašni prepad, nad katerim sem bil jaz včeraj zajet.

Mene pride gledat, kako ležim razbit v prepadu in mi

jastrebi vrešč‚ smrtno pesem... Pa pojde Anjara Panjara

resnično v prepad, jaz pa pojdem v njeno hišico, kjer ni

več nevarnosti, odkar nemarne mačke ni tam. Gledala

bo Anjara Panjara in me bo iskala v prepadu. Jaz bom

pa gledal po njeni hišici in bom iskal siromašnega Brin-

celjčka. Pa sem radoveden, ali bo Anjara Panjara prej

našla mene ali pa bom jaz prej našel Brinceljčka.«

Kocelj se je smejal in si je drgnil roke. Prav lepo se je

bil že ves ogrel in je bil zato dobre volje. A vedel je, da

mora takoj na prežo, da ne zamudi pravega trenutka. Še

enkrat si je pogrel roke ob plapolajočem ognju, nato pa

se je splazil v goščavo. Previdno in oprezno je šel naprej

in se je ustavil šele ob goličavi. Ozrl se je na samotno

hišico, ki je počivala mirno v jutranjem mraku.

97

2

»Prezgodaj sem prišel,« je zagodrnjal Kocelj in se

je potuhnil v gost grm. »Pa saj je prav, da sem prišel

prezgodaj. Vsaj ničesar nisem zamudil. Anjara Panjara

gotovo še spi pa tudi tisti otrok še spi, ki ga je bila sinoči Anjara Panjara prinesla s sabo iz vasi. Samo Brincelj-

ček ne spi; lepi nosek poveša nekje – seveda, če mu ga

Anjara Panjara že ni odrezala – hopsasa! Treba mu bo

poiskati v gozdu smrekov storž, da mu ga pritisnem na-

mesto njega v obraz... Škoda bi bilo tistega noska. Saj kaj

naj zdaj kažem, v mestu in s čim naj si služim rumene

cekine, če pa ga Brinceljček nima več? – Ne daj, ljubi

bog, da je Brinceljček prišel ob nosek!«

Vedno bolj se je svetlikal dan po zagorskem svetu.

Zapihal je od nekod s strmih snežišč leden veter. Drevje

in grmovje se je pričelo gibati in mrzla rosa se je usipala

s tihim žuborenjem z zelenih, svežih listov. Tam v ozad-

ju se je že zasvetil silni Jalovčev vrh v modrikasti luči; ki pa je hitro izginila in na njeno mesto se je razlila čudo-vita, živa svetloba, podobna ogromnemu rdečemu pla-

menu, ki je lizal naglo okrog sebe, dokler niso vseokrog

98

goreli vsi zasneženi vrhovi kakor velikanske plamenice.

Tisti ogenj se je širil vedno bolj ob skalah navzdol; do

polovice snežnikov je prišel in je tedaj ugasnil. Tisti tre-

nutek pa je pogledalo izza škrbastih gor sonce in se je

zasmejalo zagorski dolini...

Tedaj je pa tudi zaškripala lesa tam ob visoki ogra-

ji. Kocelj se je zdrznil in je iztegnil vrat. Pa je zagledal

Anjo Panjo, ki je bila ravno stopila na goličavo. Na vse

strani se je ozrla in je potem zaklicala na glas: »Mucika,

oj, mucika! Kje si? Povej mi vendar, kje si? Že vso noč

se potepaš za miškami po gozdu. Ali ti ni prav nič mar

tvoj dom? Čakaj me, ti hudobna mucika! Trnjev motvoz

te že čaka doma, kladivo te že čaka doma in še marsikaj

drugega... Ali me slišiš?«

Jankov Kocelj je momljal kakor medved v grmu.

Govoril je pa takole: »O, le kliči nemarno mačko! Lah-

ko jo bičaš s trnjem, z nožem jo lahko tepeš in jo lahko

navežeš na žareč konopec. Nemarna mačka te pač ne bo

nikoli več slišala. Predobro se ji zdaj godi; saj lovi in žre same pečene miši in podgane v peklu.«

In je Anja Panja še nekaj javkala, česar pa Kocelj ni

razumel. Počasi se je okrenila in je šla preko goličave.

Potem pa je izginila doli v gluhem gozdu. In še dolgo jo

je Kocelj slišal, ko je vpila po gozdu. Pri vsakem desetem

koraku se je Anja Panja ustavila in je zaklicala, da se je

razlegalo daleč v prostrani gozd: »Mucika, oj, mucika!«

No, nazadnje je utihnilo tudi njeno vpitje nekje v daljavi

– in tišina se je zopet razprostrla krog in krog...

99

Jankov Kocelj se je v grmu vzravnal. Še enkrat se je pazno ozrl okrog sebe in se je posmejal. »Zdaj je čas,

pravi čas! Zdaj bomo videli, če je nazadnje vendarle za-

res zacvetela moja pamet, kakor sem se bil včeraj nekaj

hvalisal... Bomo videli – hehe, bomo videli... Zato pa le

poskoči, Kocelj, ker se strašno mudi! Ne odlašaj in samo

misli, da se ti je po letih čakanja naposled le oglasila pa-

met... Poskoči, Kocelj, poskoči!«

Kocelj je zares skočil iz grma in je drvel na vso sapo

preko goličave. Ustavil se je šele pri ograji in je splezal

nanjo kakor mačka. Z ograje pa je skočil na trato in je

stekel do hišice. Zgrabil je za kljuko in je hotel odpreti

hišne duri. Toda duri so bile trdno zaprte... »Zaklenila

jih je hudoba,« je Kocelj nevšečno zasopel. »O, ker ne

stoji nemarna mačka na straži, je pa zaklenila duri;

čarovnica jih je zaklenila zanalašč zato, da ne morem

noter... Mudi se, mudi! Pa kako naj napravim, da pridem

v hišico? Kako naj napravim – ovbe!«

Obupano je gledal Kocelj po durih in je že mislil, da

ne bo mogel nikoli odpreti vrat. Tedaj pa mu je pogled

obvisel na močnem železnem zapahu, ki je bil visoko

tam gori na durih. Kocelj se ni pomišljal; pognal se je

kvišku in je napel vse svoje moči, da je odrinil zapah

v stran. Potem je pritisnil na kljuko in glej – duri so se

odprle in niso niti malce zaškripale... Kocelj se je razve-

selil, da je kar poskočil. Naglo je smuknil v svetlo vežo

in se je oziral okrog sebe. Na levi je zagledal črna vrata;

100

Kocelj se jim je približal in jih je odprl. Stopil je v prostorno izbo in tam ni videl nič drugega nego razmetano

posteljo, visoko mizo in ogromno skrinjo, ki je stala tik

ob steni.

»Aha, to je izba, kjer spi Anjara Panjara,« si je mislil

Kocelj. »Hm – nič poštenega ni tukaj. Pa sem že dom-

neval, da se tu blesti samo zlato, ker je Anjara Panjara

čarovnica in si lahko pričara zlata, kolikor si ga le hoče.

Pa nič in nič... A tu ni Brinclja in tudi siromašne deklice

ni nikjer. Kam ju je skrila Anjara Panjara, kam? O, glej –

tam so druga vrata. Za temi vratmi pa sta najbrž zaprta

Brincelj in siromašna deklica iz vasi. Poglejmo!«

Kocelj je stopil k vratom in jih je poizkušal odpreti.

A vrata so bila močno zaklenjena, in Kocelj se je zaman

trudil, da bi jih odprl. In Kocelj je tudi uvidel, da jih ne

odpre, pa četudi bi se trudil sto dolgih let. To ga je pa

razjezilo tako, da je že hotel s hrbtom butniti ob vrata.

Toda premislil se je in je potlačil jezico. Pričel je klicati, najprej tiho, potem pa vedno glasneje: »Brincelj – Brincelj! Ali me slišiš? Ali me slišiš? – Brincelj!«

A nihče mu ni odgovoril in nič se ni zganilo za zakle-

njenimi durmi. Kocelj je zmigal z rameni in si je rekel:

»Nikogar ni tu notri. Saj če bi bil Brincelj notri, bi se

mi takoj oglasil. Pa ga ni... Sam bog ve, kam ga je zaprla

Anjara Panjara? Ne rekel bi dvakrat, da ga ni zaprla v

samo črno klet... Pa grem pogledat tja dol in ga rešim,

ker se mi smili. A še bolj se mi smili njegov lepi nosek, s

101

katerim si bom služil v mestu cekinov na peharje... Zato pa ga moram rešiti.«

In je odšel nazaj v vežo in je stopil po strmih stopni-

cah v klet. Tema je bila tam doli, da se ni videlo ničesar.

Kocelj je tipal ob zidu, in ko se mu je zdelo, da je sredi

kleti, je glasno zavpil: »Brincelj, Brincelj! Ali me slišiš?«

Od nekod se je oglasilo prikrito javkanje in prasnilo

je nekje ob zid, kakor da hoče nekdo siloma razpraskati

kamnito steno... Kocelj je poslušal in je stopil tri korake

naprej. – »Ali si ti, Brincelj?« je vprašal. »Daj, oglasi se

mi, da bom vedel!«

Pa se je pritlikavec Brincelj res oglasil od nekod z

jokavim, komaj slišnim glasom: »Jaz sem, jaz... Pa kdo

me kliče jojmene, kdo me kliče?«

A Kocelj ni odgovoril, ampak je vžgal vžigalico in je

svetil okrog sebe. Tik pred sabo je zagledal kamnita vra-

ta, ki so bila močno zapahnjena z debelim zapahom. In

Kocelj se je domislil, da je nemara Brincelj zaprt za temi

durmi. Z vso močjo se je uprl v zapah in ga je odrinil.

Nato pa je z vso silo odprl vrata in je stopil čez prag. Vž-

gal je drugo vžigalico in je pogledal okrog, da bi zagledal

pritlikavca Brinclja. Pa ga je tudi resnično zagledal.

Pritlikavec Brincelj je čepel tam v kotu na mokri

zemlji in se je tresel po vsem životu od mrazu in strahu.

Kocelj je stopil tik do njega in mu je velel: »Brincelj,

vstani! Mudi se, strašno mudi... Zato ti pa rečem, da

vstani takoj, če hočeš varno zbežati iz ječe.« Pritlikavec

102

Brincelj je spoznal Koclja po glasu. Naglo je šinil na noge in se je oprijel Koclja okrog vrata. – »Reši me, ljubi

Koceljček! Ojojmene, iz grozne ječe me reši! In košček

kruhka mi daj, da se potolaži moj želodček... Sam bog

ve, kdaj sem zadnjikrat jedel... Usmili se, Koceljček! Če

se že mene nočeš usmiliti, pa se usmili vsaj mojega le-

pega noska! Siromak – povesil se je že, hudo povesil...«

Kocelj mu ni hotel ničesar odgovoriti, ker je dobro

vedel, da ne sme zamujati časa. Pograbil je Brinclja za

roko in ga je vlekel iz kleti. Zaprl je duri za sabo, vžiga-

lico je vžgal in je porinil zapah nazaj. Nato pa je prijel

Brinclja zopet za roko in ga je vodil naglo po stopnicah

navzgor. Pritlikavec ni zinil nobene besedice več, am-

pak je ječal, samo ječal in povešal svoj dolgi, šilasti nos.

Prišla sta v vežo, in Kocelj je skočil v izbo. Na mizi tam

je ležal velik hleb rženega kruha, in Kocelj je odrezal de-

bel kos od njega. Šel je nazaj v vežo in je dal pritlikavcu

kruh pa ga je spet pograbil za roko. – »Hitro, hitro!« je

rekel. »Anjara Panjara se vrne vsak trenutek... Zato pa

hitro!«

In bežala sta iz hišice, preko trate sta bežala in sta

prišla do ograje. Kocelj je potisnil Brinclja vrh ograje in

je tudi sam splezal tja gor. Ker se Brincelj ni upal skočiti

na trato, ga je prijel Kocelj za ovratnik in ga je spustil

navzdol. Pritlikavec Brincelj je telebnil na trato; toda

urno se je pobral in je tekel na vso sapo preko goličave

proti gozdu. »Hej, Brinceljček!« je zaklical Kocelj za

103

njim. »Teci, teci naravnost v goščavo! Tam gori lep ogenj in tam se lahko lepo ogreješ. Pa me tamkaj počakaj! Ali

si slišal?«

Pritlikavec Brincelj je bežal proti goščavi. Ničesar ni

odgovoril in je samo mahal z velikim kosom kruha in

skakal, samo skakal...

104

3

»No, hopsasa!« – si je mislil Kocelj, ko se je vračal

preko trate do hišice. »Pa sem ga le rešil iz ječe. In prav

sem storil. Saj je tudi on mene lani rešil iz Vitrančeve

ječe. Pa tudi že zaradi njegovega noska sem ga moral

rešiti, ker si bom v mestu z noskom služil polne klobuke

cekinov... Seveda, najbolje bi bilo, da bi tudi jaz pobegnil

za njim. Pa nočem. Že zaradi tiste siromašne deklice no-

čem, ki jo je bila Anjara Panjara sinoči ukradla. Pa tudi

zaradi svoje obljube moram ostati. Ali nisem obljubil, da

bom Anjaro Panjaro zaprl v sršenovo gnezdo? Zato pa

moram počakati nanjo v njeni hišici. Saj se je ne bojim,

ako ne vihti svoje čarovniške paličice. Skril se bom in

potuhnil v njeni hišici in počakal, kako in kaj bo.«

Kocelj se je glasno posmejal in je stopil v hišico. Šel je

naravnost v izbo in je poslušal ob vratih sosedne izbice.

A nič se ni ganilo. Kocelj se je čudil: »Saj vem, da je tista deklica zaprta tu notri. Pa se ne gane in niti ne sliši, če

jo pokličem. Nemara tako trdno spi, da ne čuje mojega

glasu... No, pa počakam in se prej dogovorim z Anjaro

Panjaro in jo zaprem v sršenovo gnezdo... Glejte, glejte

tistole skrinjo! Človek bi kar pogledal vanjo...«

105

Stopil je k skrinji in je dvignil pokrov. Ostrmel je, da je kar roke sklenil. Skrinja je bila polna perila in

obleke; vrhu perila pa je ležala tista paličica, ki je imela

zlat rogljiček in je z njo Anja Panja čarala... Kocelj se je

zavzel še bolj in je segel po paličici. Vzel jo je iz skrinje in jo je ogledoval od vseh strani. – »Paličica, paličica!« je govoril. »Pa te imam, resnično te imam. Že dvakrat sem

te držal, a zdaj te držim tretjič. A zdaj te gotovo vzamem.

Paličica, ti moja paličica! Zdaj si moja, in Anjara Panjara

ne bo nič več čarala s tabo.«

Še je gledal paličico in se ji čudil. A tedaj je naglo od-

skočil in se je prestrašil, zakaj zaslišal je glas Anje Panje, ki je klicala tam zunaj: »Mucika, hoho, mucika! Ali se

še vedno nisi najedla mišk v gozdu? – Čakaj me, čakaj!

Ko se priklatiš domov, te pograbim in te za rep obesim

na prvo drevo ali pa ti porežem vse krempeljčke in ti

izrujem vse zobke.«

Glas Anje Panje je bil srdit, da je kar piskal in žvižgal.

Kocelj se je prestrašil tistega glasu. Urno je potisnil pa-

ličico z zlatim rogljičkom pod jopič. Skrinjo je zaprl in

je oprezno odhitel po veži do stopnic, ki so držale v klet.

A komaj je bil tam doli, že je odprla Anja Panja hišne

duri. Na pragu je obstala in se je na glas čudila, da jo je

Kocelj prav dobro slišal. Govorila je takole: »O, glejte,

kako sem pametna! Hišne duri sem pozabila zapreti. Pa

vse to samo iz skrbi zaradi nesrečne mačke. O, da mi le

kmalu pride domov! Pa bo že čez uro brez krempeljčkov

in brez zobkov.«

106

Godrnjaje je šla Anja Panja skozi vežo in je stopila v izbo. Kocelj pa se je stiskal pod stopnicami ob zid in tesno mu je bilo v srcu. – »Oj, hopsasa!« je mislil. »Če zdaj

odpre skrinjo in pogreši paličico, bo groza v tej hišici...«

je mislil. »Saj je že tako strašno razdražena, ker me je

zaman iskala v prepadu. Kocelj, Kocelj! Sam si prilezel

v past. Zdaj pa glej, da se varno izmuzneš iz pasti, ker

Anjara Panjara te zadavi, če te zasači tukaj...«

Kocelj je že hotel šiniti po stopnicah navzgor in zbe-

žati iz hišice. A tedaj je zaslišal stopinje Anje Panje, ki

je prišla iz izbe. Po veži je šla in se je bližala naravnost

stopnicam. In Kocelj je razločno slišal, kako je govorila:

»Hm, nesrečen dan je danes zame. Ali je nemara petek?

Oh, glejte! Nesreča za nesrečo! Najprej mi pobegne

mucika in se noče vrniti. Potem se že razveselim, da

zagledam v prepadu mrtvega in razbitega tistega nepri-

diprava, ki mu je Jankov Kocelj ime. Pa ga ni nikjer.

Jastrebi ga niso požrli, pa tudi noč ga ni vzela. Pobegnil

je nepridiprav – pa ga išči zdaj, če veš, kam se je skril...

Svojo jezo moram stresti vsaj nad bedastim pritlikav-

cem. Nos mu odrežem danes, jutri roke, pojutrišnjem

pa mu odsekam glavo...«

Anja Panja je pričela stopati po stopnicah navzdol.

Ko jo je Kocelj zaslišal, se je naglo zaprašil po kleti in se ni ustavil prej, dokler ni prišel do zida, ki mu je zastavil

pot. Počenil je in se je stisnil v kot.

Tam je čepel in je čakal, kdaj se prikaže Anja Panja.

Tesno je stiskal k sebi paličico z zlatim rogljičkom in je

107

govoril sem sebi: »Paličica, ljuba paličica! Nič več te ne bo vihtela Anjara Panjara v svojih grdih rokah. Nič več

ne bo s tabo nemarno čarala in delala grehov. Moja si,

paličica in moja ostaneš! Saj jaz ne bom čaral s tabo, ker

me je strah in se bojim hudobca, ki pride nekoč pome,

če bom kaj preveč čaral... Anjara Panjara gre zdaj k

Brinclju, da mu odreže lepi nosek. Pa ga ne bo! In Anja-

ra Panjara bo zarjula, ko bo zagledala ječo prazno...«

Anja Panja je že dospela v klet. Na zadnji stopnici

se je ustavila in je prižgala debelo lojevko. Potem pa je

stopala počasi po mokri zemlji in se je vedno bolj bli-

žala durim, za katerimi je bil zaprt pritlikavec Brincelj.

Razločno jo je Kocelj videl, kako je šla s trdimi koraki

skozi klet. Bila je debela in okrogla kakor vinski sodček.

Njeni lasje so bili vsi razkuštrani in mokri od jutranje

rose. Brez slamnika je bila in oblečena v pisano obleko. –

Kocelj je gledal za njo in se niti dihati ni upal. – »Glej jo!

Kako srdito hodi,« si je mislil. »Kocelj, zdaj pa samo glej,

da ji ne prideš pred oči! Dvakrat si včeraj ubežal smrti.

Danes pa ne ubežiš, če te pograbi Anjara Panjara... Zato

pa glej, da ji ubežiš! A kako naj ubežim? Skoraj bi rekel,

da je vsak beg nemogoč. V past sem zalezel in iz te pasti

se bom težko rešil... Kako naj ubežim?«

Anja Panja se je že bližala durim. Kocelj pa je na-

penjal pamet, da mu je znoj lil s čela. Anja Panja je že

odrinila zapah in je že prijela za železno kljuko. Še se je

obotavljala tri trenutke na pragu. Toda nenadoma je pri-

tisnila kljuko, stopila čez prag in je zaprla duri za sabo...

108

Tedaj pa je skočil Kocelj na noge. Z roko se je udaril po čelu in je zdrvel naprej. – »Hopsasa!« je zavrisnil in je bil že pri durih. Kakor bi trenil, je porinil zapah nazaj – in

Anja Panja je bila zaprta...

»Ti glavica moja, ti brihtna glavica moja!« se je

smejal Kocelj sam pri sebi. Zaradi moje bistre glavice

je Anjara Panjara zdaj zaprta tu v črni kleti. Pa naj le

pride iz nje, če more! Pa mi recite še kaj – in pogovorili

se bomo zaradi moje pameti vse drugače, kakor smo

včeraj govorili!«

Še enkrat se je Kocelj posmejal v pest, potem pa je

pritisnil uho k durim. Zaslišal je, da je pričela Anja Pa-

nja vreščati v kleti. Radoveden je bil, kaj vse bo govorila,

ko pritlikavca Brinclja nič več ne najde v kleti. Pa je po-

slušal in je slišal vse besede, ki jih je govorila Anja Panja.

– »Križ božji!« se je čudila in vreščala Anja Panja v kleti.

»Kam je izginil nesrečni pritlikavec? Ali se je pogreznil

v zemljo? Ali se je zanalašč zakopal v prst, ker ga je

strah... Hej, Brincelj, Brinceljček! Nikar se me ne boj!

Kruhka in vodice sem ti prinesla... Pridi, Brinceljček!

Ničesar ti ne storim.«

Nekaj časa je bilo vse tiho. Samo Kocelj se je hihital

pred durmi in je sam pri sebi odgovarjal Anji Panji:

»Čemu iščete Brinceljčka, ko pa vam ni treba? Tudi

vašega kruhka Brinceljček ne potrebuje. Sedaj se vam

smeje zato, ker vam je tako lepo ubežal, teta Anjara

Panjara!«

109

»Brincelj, hoj, Brinceljček!« je vpila za durmi Anja Panja in je menda iskala pod prstjo, da bi našla pritlikavca. Seveda, ves njen trud je bil zaman – pritlikavec

je bil izginil, kakor da ga je vzela sama črna noč. Anja

Panja se je raztogotila, da je s petami tolkla ob zemljo...

»Nesreča, jojmene, že tretja nesreča danes! O, jezica, ti

moja strašna jezica! Nad kom se hočeš danes znositi,

nad kom, te vprašam? Samo še tista punčka je ostala v

moji hiši, tista punčka, ki sem jo sinoči prinesla s sabo.

In nad tisto punčko se znosiš zdaj, ti strašna jezica, ker

ni nikogar drugega pri rokah. Potem pa bomo čarali,

tako dolgo čarali, da zavohamo muciko in nepridiprava

in pritlikavca. Pa pojdimo za njimi, da jih ulovimo. In

gorje jim bo! Najprej pa pojdiva k punčki, ti moja stra-

šna jezica!«

Anja Panja je stopila k durim. Prijela je za kljuko in

je hotela odpreti duri. A zaman. »No, kaj pa je to?« je

zapiskala v silni togoti. »Zakaj se nočejo duri odpreti?

Ali se je nemara kljuka zaskočila? Pa se ni – saj se da

prav lepo odpirati in zapirati... Pa kaj je vendar danes

tem durim?«

Z vso togoto in silo se je upirala Anja Panja, da ji je

znoj curkoma tekel po obrazu. A ves njen trud je bil

zaman – duri vendarle ni mogla odpreti. In je pihala od

togote in je piskala, da je bilo joj! Kocelj jo je pa poslu-

šal in se je neprestano muzal. – »I, le pihaj in piskaj in

butaj!« je govoril. »Lepo sem te ulovil v past, da te lepše

110

ne bi mogel nihče. Tu notri boš zdaj delala pokoro za svoje hude grehe, če se Kocelj ne premisli. Izpustim te

pa gotovo ne, ker vem, da ne bom nikoli več varen pred

tabo... Zato pa le butaj in pihaj! Ko ti povem, kdo te je

kakor miško ulovil v past, boš pa še bolj butala in piska-

la... Čakaj, pa ti povem takoj, da boš bolj zadovoljna!«

Pa je Kocelj na ves glas zavpil, da je votlo odmevalo

po kleti: »Teta Anjara Panjara, ne butajte tako – lahko si

zlomite križ! Saj vam vse butanje prav nič ne pomaga.

Zaprti ste zdaj v kleti, kakor je bil zaprt prej siromašni

Brincelj... Ulovili ste se v past.«

Anja Panja je umolknila in je bila vsa prestrašena.

Dolgo je Kocelj čakal, preden mu je Anja Panja odgo-

vorila. Naposled pa je zavreščala s tako silnim glasom,

da se je Kocelj preplašil. – »Kdo govori zunaj – he, kdo

govori?« je vpila Anja Panja. »Kdo si ti, ki si se drznil vti-hotapiti v moje domovanje? Odpri mi, ti rečem, takoj mi

odpri! Zakaj gorje ti bo, stokrat gorje, če mi ne odpreš

takoj!« Kocelj se je posmejal in je odgovoril prav mirno:

»Teta Anjara Panjara, vi me vprašate, kdo sem jaz. No,

vam pa povem, da boste še bolj veseli. Kocelj sem, Jan-

kov Kocelj – hopsasa! Se spominjate. No, glejte! Saj ste

me še danes iz same ljubezni iskali tam v prepadu, ker

ste mislili, da sem se do smrti pobil. Pa mi recite, da to

ni res!«

111

4

Anja Panja je dolgo časa molčala. Najbrž je premiš-

ljala o Kocljevih besedah. Zopet se je oglasila. Rekla je

s hudim glasom: »Ti si, nepridiprav, ravno ti? O, dobro,

da si pod mojo streho; vsaj meni ni treba, da te iščem po

svetu. Pograbim te danes in te zares umorim. Moja mu-

cika pride, paličico z zlatim rogljičkom prinese in skoči

semkaj k meni. In začaram te, pobič, v strašno zver te

začaram, a zvečer te ubijem, da te bodo pojedli jastrebi.«

»O, le čarajte!« se je smejal Kocelj zunaj pred durmi.

»A rečem vam, teta Anjara Panjara, da pač ne boste

nikoli več v svojem življenju čarali... Do smrti lahko ča-

kate na mačko. A po smrti jo boste gotovo videli. Zakaj

vaša mačka lovi zdaj pečene miši in podgane pri samem

hudobcu. Zadavil sem jo sinoči, ker sem bil obljubil,

da jo oderem na meh. Pa je nisem odrl na meh, ker je

pregrda in prenemarna...«

»Ovbe, ovbe!« je zatarnala Anja Panja. »Ti moja lepa

mucika! Ubili so te, zadavili so te, na meh so te odrli!

Tako strašno ti bo gorje, pobič, kakor še ni bilo človeku

na svetu! Čarala bom, takoj pričnem čarati...«

112

»Le dajte, teta Anjara Panjara, če morete!« je odgovarjal Kocelj. »Na vasi govor‚, da sem zabite in kratke

pameti. Saj je bilo nemara to res. Od včeraj pa je druga-

če. Zato sem pa napravil vse tako pretkano in sem vas

ujel v past. Da boste pa še bolj veseli, vam povem, da

je paličica z zlatim rogljičkom zdaj moja. V vaši skrinji

sem jo našel in bom zdaj čaral z njo namesto vas!«

Kocelj je potegnil izza jopiča paličico in je potrkal

z zlatim rogljičkom ob duri, da je zacingljalo... »Ovbe,

ovbe!« je zavrisnila Anja Panja v silnem strahu. »Mojo

paličico ima! Ali mi jo daš hitro nazaj – ha, ali mi jo daš?

Tat, nepridiprav!«

»Počasi, počasi!« je dejal Kocelj. »Teta Anjara Panja-

ra, saj sem že rekel, da ne vidite nikoli več svoje paličice.

Moja bo zdaj, ker hočem postati velik čarovnik. Mene

ni treba šele učiti čarati, kakor ste hoteli učiti siromašno

punčko, ki ste jo prinesli sinoči iz vasi. O, jaz znam že

dobro čarati; sinoči sem se naučil od vas. Zdaj pa grem,

da povedem siromašno punčko nazaj domov, vi pa lepo

zdravi ostanite in mislite na Koclja!«

Kocelj se je že obrnil, da bi odšel iz kleti. Anja Panja

pa je menda uvidela, da je resnično izgubljena. Zato je

pa izpremenila glas in je pričela govoriti lepo in sladko.

»Koceljček, ti prebiti Koceljček! Saj vem, da se samo

šališ in se po svoji navadi norca delaš iz mene. Zato pa

ne bodi tak in mi odpri duri! Ničesar ti ne storim, ker

nisem prav nič huda nate. O, pogostim te tako lepo,

113

kakor da si kraljevič iz devete dežele Kolovozije, ker te imam resnično rada. Veš, samo dražila sem te vedno,

ker te imam rada... Odpri mi duri – in kupim ti novo

obleko, nove čevlje in še celo nov klobuček, ki bo imel

pravo orlovo pero za trakom. Deset cekinov ti dam, de-

set rumenih cekinčkov, da boš bogat, joj, tako bogat! Ali

si me slišal, Koceljček?«

Sladko je govorila Anja Panja, da bi gotovo prema-

mila vsakega vaškega paglavca. A Kocelj se je samo po-

smejal in je zamahnil z roko. – »Teta Anjara Panjara,«

je rekel. »Čemu govorite toliko? Saj vas ne poslušam

in tudi premamite me ne, pa če mi ponujate tudi tisoč

rumenih cekinčkov. Le sami jih imejte, ker jih jaz ne po-

trebujem. Si jih bom že sam prislužil, ko bom v mestu

dobrim ljudem kazal lepi nosek pritlikavca Brinclja...

Zato pa kar tiho bodite in zdravi ostanite!«

Kocelj je zataknil paličico z zlatim rogljičkom za suk-

njič. Vžigalico je prižgal in je odšel naglo iz kleti in se

še zmenil ni več za Anjo Panjo, ki je pričela na ves glas

vreščati in butati ob težke duri. Stekel je po stopnicah

navzgor in se je globoko oddahnil, ko je prišel v svetlo

vežo. Tam se ni prav nič mudil, ampak je odšel takoj iz

hiše. Zunaj na trati se je šele ustavil, je dvignil klobuček

in ga je zavihtel, da je frfotalo lepo šojino pero. – »Juhu-

hu!« je zavriskal, da se je razlegalo daleč po zagorskem

svetu in je odmevalo od snežnika do snežnika. Potem

pa je zdrvel skozi odprto leso, ki jo je bila jezna Anja

114

Panja pozabila zapreti. Preko trate je letel in se je rinil skozi grmovje. In kar nenadoma je stal ves zasopel poleg

Brinclja, ki je ležal na trati in se je zadovoljen grel ob

plapolajočem ognju. In Brincelj se je napol dvignil in je

obsedel na trati. Skozi ogromna očala je hudo gledal na

Koclja in ga je karal: »Čemu rjoveš tako, da sem se ne-

znansko prestrašil? Ali ne veš, da je Anja Panja blizu? Pa

rjoveš in jo kličeš... Neumen si, Kocelj, in strašno vihrav!

Da imam zdaj pri rokah pipec, ki si mi ga bil lani poda-

ril, kar zavihtel bi ga nad tabo in ti puščal hudo krvco, da

te končno mine vsa vihravost... Kar strah me je!«

A Kocelj se mu je smejal in mu je odgovarjal: »O

kakšnem strahu govoriš? Če misliš, da je Anjara Panjara

strah, se motiš. Ali moreš ti zgrabiti straha in ga zapreti

v ječo?«

»Ojojmene, strah, neznanski strah!« je odvrnil prit-

likavec. »Kako ga naj pograbim, ko je pa na sredi votel

in ga okrog krajev prav nič ni? Zato ga pa tudi v ječo

ne morem zapreti in se ga moram samo bati – huj!

Koceljček, ne govori o strahu, ker lahko pride in naju

pograbi...«

»Seveda!« je dejal Kocelj. »Ne rečem, da bi se ne

bal strahov in drugih pošasti. Toda Anjare Panjare se

prav nič ne bojim, pa najsi je še tako velika čarovnica.

Danes sem jo dobro nasukal. V ječo sem jo zaprl, da ne

more nikamor iz nje. In namesto nje sem postal velik

in hud čarovnik. Če hočeš, Brinceljček, pa ti začaram

115

tvoj piškavi nosek v smrekov storž. Boš videl, kako boš potem lep. Vsi se ti bodo čudili.«

Kocelj je potegnil izza jopiča paličico, da se je zlati

rogljiček zasvetil in zalesketal. Od strahu je pritlikavec

Brincelj zavrisnil in je poskočil na noge. Z rokami si je

zakril dolgi, šilasti nos in je že hotel pobegniti v gošča-

vo. Toda premislil si je in se je okrenil h Koclju. »Ljubi

Koceljček!« je prosil z milim glasom. »Ne čaraj, ker je

čaranje velik greh. Posebno pa še mojega lepega noska

ne čaraj! Usmili se ga, Koceljček!«

Kocelj se je smejal in ga je tolažil: »Ne boj se, Brin-

celjček! Ničesar ti ne storim – ne tebi ne tvojemu piška-

vemu nosku. Samo poslušaj me, da ti povem, kako sem

ugnal Anjaro Panjaro v kozji rog. Pa boš strmel in se

veselil z mano. Poslušaj me!«

In Kocelj je pripovedoval vse po vrsti, kar se je bilo

z njim zgodilo od včerajšnjega dne. Brincelj ga je pa

zvesto poslušal in je tako strmel, da se mu je dolgi nos

vidoma privzdignil. Z rokami je sklepal, po kolenih se je

tolkel in se je smejal in jokal obenem.

Kocelj je končal. Hudomušno je pogledal Brinclja

in je rekel: »No, Brincelj! Ali bi se upal ti napraviti kaj

takega? I, menda ne! Ali bi ti zaprl čarovnico v klet in ji

ukradel čarodejno palico?«

Pritlikavec ni ničesar odgovoril. Svojo visoko kuč-

mo je vrgel ob tla, na glavo se je postavil in je migal

z nogami po zraku. Prevrgel se je trikrat po trati in je

116

samo vpil: »Ojojmene, ti lepi moj nosek! Kako krasno bo zdaj!«

Brincljevo veselje je bilo utemeljeno, saj je moral

njegov dolgi, šilasti nos že dosti pretrpeti zaradi Anje

Panje. Še danes je bil ves otekel in rdeč, ker je bil sodnik

Vitranec pošteno potegnil zanj. In to vse zaradi Anje Pa-

nje, ki je pobegnila iz ječe in se je skrila semkaj v varno

Planico. No, pa jo je Kocelj zdaj pretkano nasukal in jo je

zaprl v klet, da ne more nikamor več... »Hm,« si je mislil

pritlikavec Brincelj, ko se je plazil za Kocljem iz gošča-

ve. »Zdaj sem pa na varnem. Lepo se mi odpočije lepi

nosek in se popolnoma pozdravi, da ga lahko pokažem

vsem poštenim ljudem in tudi samemu Vitrancu, ki je

tako hud name... Zdaj se lahko povrnem v Črno lopo k

Vitrancu. Kaj mi ni rekel, da se lahko povrnem, če uja-

mem Anjo Panjo in jo privedem nazaj k njemu? – Zdaj

imamo Anjo Panjo zaprto jo imamo v kleti, in Vitranec

lahko že kar zdajle pride ponjo in jo na vrvi zvleče nazaj

v Črno lopo.«

Brincelj je veselo poskočil sredi grma, a tako nero-

dno, da je omahnil in ga je ostra vejica oprasnila po

nosu. Pač se je Brincelj naglo zgrabil za nos, toda ni se

zmenil za bolečino, ampak je rekel Koclju: »Koceljček,

domislil sem se nečesa lepega! Ti pojdeš sam v me-

sto. Saj ni treba, da bi šel jaz s tabo, ker si ti sam dovolj pogumen... Jaz se vrnem k Vitrancu in mu bom zopet

dober služabnik. Saj mi ni bilo nič hudega pri njem. Pa

117

navajen sem ga tako, da ne morem živeti brez njega.

Tudi Vitrancu mora biti že hudo po meni in po mojem

lepem nosku. Zato pa se vrnem k njemu. Pa se tudi lah-

ko vrnem, ker si ti ujel Anjo Panjo in jo zaprl v klet.«

»Joj,« se je zavzel Kocelj. »Kaj mi govoriš, Brincelj?

Nazaj hočeš k Vitrancu in nočeš z mano v mesto? Pa

kaj bom jaz v mestu brez tebe in brez tvojega lepega

noska? Kaj naj kažem po mestu in s čim naj služim ru-

mene cekine, če pa nimam tvojega noska? Iz te moke ne

bo kruha. Zato ti pa rečem, da pojdeš z mano v mesto.

Tako si mi obljubil in obljubo moraš držati. Če pa ne boš

hotel iti, ti odrežem piškavi nos in ga vzamem s sabo v

mesto. Ali si razumel?«

No, Brincelj je dobro razumel. Zato pa je povesil

dolgi nos in glavo in je samo bridko vzdihnil. Vso pot je

molče stopal za Kocljem in je skoraj tekel, da ga je do-

hajal. Že sta prišla do samotne hišice in sta že stopila na

visoki prag. Tedaj pa se je Brincelj odločno ustavil in ni

hotel naprej, rekoč: »Ne grem s tabo v domovanje Anje

Panje, ker se bojim. Ali se nisi dogovoril z Anjo Panjo,

da me ulovita, ker se je vama zahotelo mojega lepega

noska? Pa si mi zanalašč rekel, da si zaprl Anjo Panjo v

klet. Pa je nisi! Samo lagal si se. Samo za nosek je vama,

samo za moj lepi nosek. Odrezati mi ga hočeta. Zato pa

ne grem nikamor. Tu na pragu počakam in pobegnem,

če zagledam nevarnost.«

Kocelj se je posmejal in je pograbil pritlikavca za

rame. »Prismuka prismuknjena!« je rekel. »Briga se

118

kdo za tvoj piškavi nos! Mi je pa že vsak smrekov storž ljubši kot tvoje skrpucano šilo v obrazu. Z mano pojdeš,

ker nočem, da mi delaš neumnosti. Če mi pa nočeš dati

miru, te zaprem v klet k Anjari Panjari!«

»Ojojmene!« se je prestrašil pritlikavec. Urno je šinil

v vežo in je tekel kar naprej. Kocelj je odšel v izbo in je

stopil k durim, ki so držale v sosedno izbico. Poslušal je

pozorno, a ni ničesar slišal... »Čudno, da se siromašna

deklica ne gane,« je premišljal. »Edini tolar, ki ga imam

v žepu, bi stavil, da je deklica tu notri... Pa zakaj se ne

gane in niti enkrat ne zajoče? Hoj, nemara je pa umrla

od samega strahu!«

Kocelj se je prestrašil te misli, da je kar odskočil. Pre-

strašen je gledal na zaklenjene duri in je ugibal, kako in

kaj bi storil. A bilo ni pametne misli, zato je skoraj obu-

pal. Z vso močjo je pričel s pestjo udrihati po vratih in

klicati: »Hoj, deklica iz vasi, ali ne slišiš! Zbudi se, zbudi, ker je že visok dan! Poldne bo že kmalu!«

Kocelj je umolknil in je poslušal. Zazdelo se mu je,

da se je oglasil v izbici rahel šum, ki pa je takoj utihnil.

Toda že naslednji trenutek je zaslišal glasen otroški jok.

Kocelj se je oddahnil. »Aha, še je živa in ni umrla od

strahu. Zdaj jo pa lahko rešim, kakor sem bil davi rešil

Brinclja... Samo to je hudo, ker ne morem v izbico. Pre-

teto težko so zaklenjene duri. Vlomiti jih bo treba. Daj,

Brincelj, skoči v kuhinjo, skoči v shrambo, pa mi prinesi

sekiro!«

119

»Ojojmene!« se je prestrašil pritlikavec in si z dlanmi pokril nos. »S sekiro me hočeš, Koceljček? S sekiro mi

hočeš odsekati lepi nosek? Koceljček, imej usmiljenje!«

Brincelj je zbežal v kot in se je tam potuhnil. Nos je

tiščal k zidu in se je tresel po vsem životu. – »Budalo

budalasto!« je vzrojil Kocelj nad njim. »Kdo ti pa kaj

hoče in kdo kaj hoče tvojemu piškavemu nosu? Po se-

kiro pojdi!«

A Brincelj je tarnal: »Ne grem po strašno sekiro... Za

ves svet ne grem... Ljubši mi je moj lepi nosek kakor pa

ves svet...«

Nevoljno je Kocelj zarobantil in je vedel, da mora

iti sam po sekiro, če hoče kaj opraviti. Pa je šel v nizko

kuhinjo in je kmalu iztaknil za ognjiščem sekiro. Vzel

jo je in je šel nazaj v izbo. Pritlikavec Brincelj je zagledal sekiro. Na kolena je padel in je proseče dvignil roke. »Ne

ubijaj, Koceljček – jojmene, ne ubijaj!« je moledoval s

solznimi očmi. »Pa če že hočeš ubijati, ubij mene! Samo

nosku prizanesi!«

A Kocelj se še zmenil ni zanj in za njegovo jadiko-

vanje. Stopil je naravnost k durim. Sekiro je zavihtel in

loputnil z njo po ključavnici. A duri se niso vdale. Kocelj

je zamahnil še dvakrat, trikrat, petkrat – in šele pri dese-

tem udarcu so se zganile duri in so se z ropotom odprle.

Kocelj je vrgel sekiro na tla in je stopil naglo v izbico.

»Ojojmene!« je zavrisnil pritlikavec in je skočil iz

kota. Zagledal je sekiro na tleh in se ji je bližal počasi

120

in plaho. Sklonil se je nad njo in jo je sovražno gledal skozi ogromna očala. – »Pošast, ti strašanska pošast!« je

rekel sekiri. »Ti si mi hotela odsekati moj lepi nosek? Le

moj mili glas je potlačil Kocljevo hudo kri, da se ga je

usmilil in je rajši razbil vrata. Skozi okno te vržem, da se

razbiješ in skrhaš ob kamnu!«

Previdno je prijel Brincelj sekiro za ročaj. Oprezno

jo je dvignil in jo ponesel k oknu. Odprl je okno in je

zagnal sekiro na trato.

121

5

Kocelj je stopil v izbico. Temno je bilo v njej, ker je

bilo edino okence zagrnjeno s črno zaveso. Kocelj se ni

obotavljal, ampak je šel naravnost do okenca. Odgrnil

je zaveso; svetloba se je razlila po vsej izbici. Kocelj se je okrenil in se je ogledal po izbici. Nikakega pohištva ni

bilo nikjer; samo tam v kotu je stala borna postelja; na

postelji je pa čepela majhna majhna deklica. Obraz je

zakrivala z rokami in je bridko in obupno jokala.

In Kocelj je stopil k postelji in je obstal. – »Ne joči,

deklica!« je rekel sočutno. »Glej, saj ni treba, da jočeš.

Vem, da te je sinoči ugrabila Anja Panja in te je privedla

semkaj, da te nauči čaranja.« Deklica je razkrila obrazek

in ga je pogledala z milimi očmi, ki pa so bile vse zalite

s solzami. »Reši me, reši in me povedi nazaj k mamici!«

je rekla z ihtečim glasom. »Nočem biti pri grdi ženski...

strah me je, joj, tako strah...«

»Saj te bom rešil,« je odvrnil Kocelj. »Ničesar se ne

boj, ker boš še danes doma pri mamici. Samo zato sem

vdrl v to izbico, da te rešim, ker se mi smiliš, sirotica!

Samo to mi povej, čigava si, da te vem povesti domov.«

122

»Rezika sem, Juvanova Rezika,« je odvrnila deklica in ni več jokala. »Tam doli v Ratečah je naša hiša... Ali

veš, kje je pri Juvanu?«

Kocelj je zamahnil z roko in dejal: »Kaj bi ne vedel!

Saj sem bil že pri vas. Lansko leto sem se bil nekaj po-

tepal po Ratečah, zato sem se potepal, ker me je bila

rajnka stara mati pošteno nabila. Pa sem bil hudo lačen

in sem prišel k vam. Vašo mater sem poprosil za košček

kruha. Pa mi je dala strašansko velik kos in še celo lat-

vico kislega mleka. O, to sem se najedel, da se še danes

spominjam. Bog povrni dobri materi, ker jaz ji pač ne

morem... A veš, kdo sem jaz? No, saj pa ti povem, da boš

vedela. Jaz sem Kocelj, Jankov Kocelj!«

Deklica je skočila s postelje, ker je bila ležala vso noč

kar oblečena. Za roko je prijela Koclja in ga je vnovič

prosila: »Reši me, ljubi Kocelj! Glej, mamica joče doma

za mano, ker me je ugrabila grda ženska.«

Kocelj jo je gledal in je videl, da je deklica majhna,

niti šest let stara. Slabotna je bila in nežna kot bela mar-

jetica na pomladanski trati. Lasje so ji bili temni in so

padali v dveh debelih kitah po hrbtu. Modre, velike oči

so ji bile še vedno polne solz, in te solze so tekle tudi po

rdečih, zdravih licih. Deklica je bila oblečena v pisano

krilce in pisano šlabankico. Na nogah pa so ji tičale

mehke, iz domače volne izdelane copatke. – Kocelj jo je

gledal in smilila se mu je do dna srca. Za roko jo je prijel

in ji prijazno rekel: »Saj sem ti že dvakrat rekel, da se me

123

nikar ne boj! Jankov Kocelj sem, in nihče ne more reči, da je Jankov Kocelj že kdaj prizadel komu kaj hudega.

Samo to sem v svojem življenju storil hudo, da sem lani

naši Jelici iz mesta nagajal zaradi zobka, ki ga ji je bila

ukradla hudobna miška. No, pa so me paglavci tudi

hudo nabunkali zaradi tega... Vedi, Rezika, da si popol-

noma na varnem. Hudobna ženska, ki te je bila ugrabila

sinoči, je že v ječi. Da ne pobegne od tam, za to bom pa

že jaz poskrbel!«

Rezika si je obrisala z rokavom solzni obrazek. Pa se

je že zasmejala in je rekla: »Kocelj, kar zdajle me povedi

domov! O, saj bi šla sama. Pa ne vem za pot in tudi tega

ne vem, kje sem prav za prav... Zato me pa povedi kar

zdajle domov, da ne bo mamica prehudo jokala... Lepo,

lepo te prosim!«

»Hm,« je odvrnil Kocelj. »Saj bi te, če bi te mogel.

A v kleti imam zaprto Anjaro Panjaro in moram paziti

nanjo, da mi ne pobegne... Če bi tega ne bilo, bi kar šel.

Saj sem tako že namenjen v Rateče... A čakaj lepega

tovariša imam s sabo. Tam v izbi me pričakuje. Kar

pojdiva v izbo! Vsi trije se dogovorimo, da bo prav...

Rezika, nikar se ne ustraši mojega tovariša! Saj ni hud

vsaka mušica in vsak komar ga uženeta v kozji rog. Oči

ima take kakor tisti kačji pastirji, ki se spreletavajo nad

Korenskim jezerom. Nos pa mu je tak kakor najlepši in

največji storž najvišje smreke, ki raste na Mucni gori.

Pojdi, Rezika, da ti ga pokažem! Vem, da te bo imel takoj

124

rad in ti bo takoj začel pripovedovati strašne zgodbe o svojem nosku. Pojdi!«

Prijel je deklico za roko in jo je povedel v izbo. Tam

na sredi je stal pritlikavec Brincelj. Srepo je gledal skozi

ogromna, zeleno obrobljena očala, šilasti nos se mu je

povesil kakor Godčevemu purančku, če mu pokažeš

zakrivljen prst. Zakaj pritlikavec Brincelj je še vedno

mislil, da se Koclju ni polegla huda krvca in je prišel

zdaj nazaj, da pograbi sekiro in udrihne po siromašnem

pritlikavcu. Deklica je zagledala Brinclja, plaho se je sti-

snila h Koclju in se je oklenila njegove roke. Tudi Brin-

celj je zagledal deklico. Nos se mu je privzdignil, oči niso

več gledale srepo skozi očala. – »Ojojmene!« je dejal

Brincelj in se je veselo posmejal. »Deklica, hehe – prav

majčkena deklica! Zato si tako butal s strašansko sekiro

po durih, da si rešil majčkeno deklico! Pa sem mislil, da

hočeš krotiti samo svojo hudo jezico. Pa sem mislil, da

hočeš posekati mene in moj lepi nosek...«

Pritlikavec je sklepal z rokami in se je vedno bolj

bližal. A Rezika se ga je bala in je skočila za Koclja. Kar

obraz si je zakrivala in se ni upala pogledati pritlikavca.

»Pusti jo!« je rekel Kocelj Brinclju. »Ali ne vidiš, da se

te boji? Pa kako bi se te otrok ne bal, ko imaš take oči,

da je človeka kar strah? In nos, tvoj nos! Tak je kakor

strašilo!«

»Kaj? Kaj si rekel, Koceljček?« se je razkoračil Brin-

celj. »Ti praviš, da je moj nosek strašilo? Koceljček, bog

125

te bo kaznoval za te besede! Ti ljubi moj nosek! Kako te žali ta nepridiprav! Strašilo, strašilo si, ko si pa vendar

tako lep!«

In Brincelj je zopet povesil svoj dolgi nos. Z desnico

ga je prav ljubeznivo pobožal in se je umaknil ves raz-

žaljen do mize. Tam je sedel na klop in se je stisnil v kot.

Rezika ga je vsa začudena gledala in zdaj se ga skoraj ni

več bala, ker je videla, da čudni in na prvi pogled straš-

ni pritlikavec ni prav nič hudoben. – »A kdo je to?« je

vprašala Koclja potihoma.

»Oh, to je pritlikavec Brincelj,« je odgovoril Kocelj.

»Prav dober možiček je in ne stori žalega niti mušici.

Pri sodniku Vitrancu je služil do včeraj. A včeraj ga je

Vitranec nabil in ga zapodil po svetu. Zdaj pa pojde z

menoj v mesto, da si tamkaj prisluživa cekinov na pe-

harje. Hišo si zgradiva potem, veliko hišo, da je po vsej

dolini ne bo lepše.«

Rezika se je ozrla po izbi in je vprašala: »A kje je hu-

dobna ženska, ki me je siloma odvedla z doma? Kaj, če

stopi zdajle v izbo?«

A Kocelj jo je povedel do mize in jo posadil na klop.

– »Oh, tista ženska!« je menil malomarno in je zamah-

nil z roko. »Nikoli več se te ne dotakne, Rezika! Zato pa

ni treba, da se je bojiš. Veš, tista ženska ni nihče drug kot čarovnica Anjara Panjara. Ker je strašno hudobna, sem

ji obljubil, da jo zaprem v samo sršenovo gnezdo. No, za

zdaj jo imam zaprto samo v kleti. A sršenovo gnezdo še

126

pride na vrsto. Le nikar se ne boj, Rezika! Jankov Kocelj pač ni tak, da ne bi držal svoje obljube.«

Pritlikavec Brincelj je pogledal Koclja in je prosil s

sklenjenimi rokami: »Kroti hudo krvco, Koceljček! Us-

liši me, poslušaj me, ljubi Koceljček!«

»He, kdo ti pa kaj hoče?« se je obregnil Kocelj, a se

je hitro pomiril in se obrnil k Reziki z vprašanjem: »Pa

kako te je mogla Anjara Panjara ukrasti iz same hiše?

Čudno, da tvoja mati tega ni zapazila.«

Rezika se je bila že popolnoma potolažila. Nič več je

ni skrbelo, pa tudi v srčecu ji ni bilo nič več hudo in ža-

lostno. Saj je vedela, da je rešena in bo kmalu kmalu zo-

pet doma. Pa je pripovedovala: »Hm, spat sem šla sinoči

in sem legla v posteljico. Mamica me je še prekrižala pa

sem zaspala. In sem se prebudila, ko me je nekdo hudo

pograbil. Jokati sem hotela, a tisti nekdo mi je z roko

zatisnil usta. In je skočil z mano skozi okno in je letel z

mano skozi vas. Dolgo je tekel. Pa se je ustavil, na tla me

je položil in sem jokala in hotela pobegniti. A pograbil

me je in mi je oblekel krilce in šlabankico, ker me je

strašno zeblo. Copatke mi je obul in me je zopet dvignil

na roke. In je hitel in hitel, a jaz sem jokala na vso moč

in sem klicala mamico... Pa sva prišla v to hišico in tu

me je vrgel tisti nekdo na posteljo. Svečo je prižgal in

sem videla, da je tisti nekdo grda, črna ženska. Ustrašila

sem se še bolj in sem še bolj jokala. A huda ženska me

ni pogledala. S svečo je odšla in je zaklenila duri. Pa sem

127

jokala v temi in sem se bala. Oj, jokala sem tako dolgo, dokler nisem zaspala. Prebudil me je ropot, in tedaj si

prišel ti, Kocelj, da me rešiš.«

Rezika je vzdihnila in je povesila glavico. Koclju in

Brinclju se je močno smilila. Brincelj se je bliže primak-

nil in je dejal: »Strah te je bilo, strašno strah? O, saj jaz sam vem, kaj je strah. Glej, tudi jaz sem že pretrpel dosti

strahu zaradi svojega noska, ki je tako lep, da je vsak dan

v nevarnosti. Zato pa vem, kaj je strah!«

Rezika se je zasmejala pritlikavčevim besedam. No,

Kocelj pa je zopet zavrnil Brinclja in je rekel: »Brincelj,

ne šalobardi! Tu sedimo zdaj pri mizi, Anjara Panjara

pa rogovili v črni kleti. Zato pa razmislimo malo, kaj naj

ukrenemo! Do sodnega dne menda vendar bomo čepeli

v tej začarani koči!«

Pritlikavec Brincelj je obe roki položil na trebušček

in je dejal: »O, jaz znam dobro svetovati. Sodniku Vi-

trancu sem svetoval že dolga leta. Zato pa znam, da nih-

če tako na svetu. Toda zdaj ne morem prav nič svetovati,

ker moj želodček ne dovoljuje tega. Moj želodček je hud,

ker je strašno lačen! Pa je tudi lahko lačen, ker niti ne

vem, kdaj sem zadnjikrat jedel.«

Tudi Kocelj je čutil, da je lačen. Saj je vedel, da je že

davno minilo poldne. – »Prav praviš,« je rekel. »Tudi jaz

sem nekaj lačen, pa tudi Rezika bo lačna. Pa grem po-

gledat v kuhinjo. Morda najdem tam kaj poštenega, ki

se nam bo prileglo...«

128

Kocelj je res odšel iz izbe. Pritlikavec Brincelj se je splazil izza mize in se je moško postavil pred Reziko. Na

prsi se je potrkal s pestjo in je rekel: »Ali me vidiš, dekli-ca? O, seveda me vidiš! Pa poglej tudi moj nosek! Pa mi

reci, če ni lep, tako lep, da ga ne dobiš lepšega na svetu!«

»Oh, ne – oh, ne!« je odgovorila Rezika in se je sme-

jala iz vsega srca. Pritlikavec Brincelj jo je hvaležno po-

gledal, potem pa je tlesknil z rokami, se zavrtel po izbi

in se samo smejal.

129

6

Kocelj je iztikal po mračni kuhinji in je iskal vsepov-

sod, da bi dobil prigrizek za tri lačne želodčke. Dolgo

časa je iskal in je naposled našel v omarici kos prekajene

svinjine in hlebec ovčjega sira. Izmaknil je s police lesen

krožnik in dolg kuhinjski nož. Zadovoljno se je namu-

znil. – »Bo, bo – hopsasa!« si je rekel. »Ne bo nam treba

danes stradati, kakor strada teta Anjara Panjara v kleti.

Jutri pa nas ne bo več tukaj. Jutri bova z Brinceljčkom že

v mestu in bova pobirala v moj klobuk rumene cekine,

ki bodo zaradi Brinceljčkovega noska kar frčali vanj.

Danes ne moremo nikamor več, ker je že pozno. Preveč

sva se zamudila z Brinceljčkom. Pa bom ta čas iskal

sršenovo gnezdo. Ko ga dobim, vržem Anjaro Panjaro

vanj, da bo kar sikalo in hrumelo. Saj kaj naj napravim

drugega z Anjaro Panjaro? Če jo pustim v kleti, pogine

od lakote. A jaz nočem imeti na vesti greha, da je kdo

umrl od lakote zaradi mene. Če jo izpustim, me pograbi

in mi odvzame čarodejno palico. Pa me nemara začara

v nemarnega mačka, da bom moral delati z njo strašni

Cigu-migu! Ne preostane mi prav nič drugega, kakor

130

da jo vržem v sršenovo gnezdo, kakor sem ji bil včeraj obljubil. Seveda, strašna bo ta smrt, a kaj se hoče! Anjara

Panjara je zaslužila hudo smrt, ker je tako hudobna. O,

saj bi tudi ona mene vrgla v sršenovo gnezdo, če bi mog-

la. Zato pa ne zasluži, da bi se oziral nanjo... Smili se mi

vendar, ker sršeni strašno pikajo. Saj nisem človek, ki bi

ne imel srca. Naposled se mi je nemarna mačka smilila,

a moral sem jo zadaviti, ker drugače nisem mogel rešiti

Brinclja in sirotne Rezike. Pa se mi je mačka vendarle

smilila, zato je nisem odrl na meh. Še zakopal jo bom, da

je ne požro jastrebi. Zdaj se mi pa smili Anjara Panjara.

In skoraj bi rekel, da je ne bom vrgel v sršenovo gnezdo,

ker je to grozna smrt... Hm, pa jo lepo povprašam, če ni

morda zadovoljna, da umre drugačne smrti.«

Kocelj je odšel iz kuhinje in se je napotil naravnost

v izbo. Postavil je svinjino in sir na mizo in odrezal od

hleba, ki je ležal na mizi, tri velike kose. Pritlikavec Brincelj je pograbil nož in je rezal in jedel. Obraz mu je kar

žarel od zadovoljnosti in dolgi nos se mu je visoko priv-

zdignil. »Ojojmene!« je govoril in goltal. »Koceljček, ti

si pa res pobič, da ga pridnejšega in lepšega ni na svetu.

Samo to je škoda, da nimaš tako lepega noska, kakor ga

imam jaz.«

»Molči, budalo!« ga je zavrnil Kocelj. »Nehaj že kon-

čno klepetati o svojem storžu, ki je tak, da ne premoti

niti najbolj lačne veverice in miši. Rajši se pomenimo,

kaj naj napravimo, da pridemo od tod. Meni se mudi v

131

mesto, ker bi že rad videl v klobuku tiste cekine, ki jih bova prislužila s tvojim noskom... Brinceljček, rekel si

mi, da znaš dobro svetovati. Zato mi pa svetuj, kaj naj

napravimo z Anjaro Panjaro! Jaz jo mislim zapreti na-

ravnost v sršenovo gnezdo, da bo mir. Hm, pa se mi je

pričela nekaj smiliti. Zato pa ne vem, kaj bi storil z njo...«

Pritlikavec je potlačil v grlo kos svinjine in je pričel

na vso moč kašljati. »Kaj?« je rekel in se je silil, da bi

mogel govoriti. »V sršenovo gnezdo, praviš, Koceljček?

Krh krh v sršenovo gnezdo? O, Koceljček – krh – krh...

Povem ti, da to ni nič – krh krh. . Anja Panja je hudobna

– krh – krh... sam hudobec se je boji krh – krh... Pa bi se

je sršeni ne bali? O, rečem ti, Koceljček – krh – krh... Re-

čem ti, Koceljček, da pobegnejo vsi sršeni, ko zagledajo

Anjo Panjo in Anja Panja se bo smejala tebi in vsem

sršenom... svet ti dam, Koceljček-krh-krh... Dober svet

ti dam.«

»Ne davi se!« je rekel Kocelj. »Pogoltni že vendar, da

bo mir! Pa mi povej hitro, kar misliš! Ali meniš, da bom

do večera čakal na tvoj svet? Nazadnje bo pa tvoj svet

ravno tako piškav, kakor je piškav tvoj nemarni nos.«

»Huda krvca – krh – krh... Potlači hudo krvco – krh

krh!« je odgovarjal pritlikavec Brincelj in je goltal, gol-

tal... No, naposled se mu je vendar posrečilo, da je po-

goltnil prevelik kos. Globoko je zasopel in rekel: »Ojoj-

mene skoraj bi bil umrl, skoro bi bil ostal moj lepi nosek

brez mene. Svinjine se ne dotaknem več. Rajši bom jedel

132

sirček. Kar velik kos si ga odrežem. Ne rogovili, Kocelj-

ček, saj ti povem tisti lepi svet. Kar poslušaj!«

Brincelj si je odrezal kos sira in ga je potlačil v usta. A

pričel ni prej govoriti, dokler ni sir srečno dospel skozi

ozko grlo. Pa je rekel: »No, zdaj me pa poslušaj, Kocelj-

ček! Moj lepi nasvet poslušaj! Ne meči Anje Panje v sr-

šenovo gnezdo, ko ni treba! Anja Panja je ušla Vitrancu

iz ječe, kjer se je pokorila. Zato je pa Anja Panja samo

Vitrančeva in zato je ne smemo metati v sršenovo gnez-

do. Vitrancu moramo sporočiti, da smo ujeli Anjo Pa-

njo. Vitranec pa naj pride in naj stori z Anjo Panjo, kar

hoče. O, božal je gotovo ne bo, ker je Vitranec strašno

jezen nanjo. Še mene je nabil in je hotel umoriti mene

in moj lepi nosek!«

Kocelj se je začudil in dejal: »Brinceljček, pošteno in

lepo si mi svetoval. Kdo bi si mislil, da je za čelom nad

tvojim piškavim noskom še toliko pameti in modrosti?

Prav praviš – Vitrancu izročimo Anjo Panjo, Vitranec

naj jo zapre ali pa naj jo obsodi na smrt. Vsaj meni ne bo

treba skrbeti in iskati sršenovega gnezda in tudi moriti

mi ne bo treba, ker jaz pač nisem za to.«

»Ha, kaj nisem rekel?« se je namuznil pritlikavec

Brincelj ves vesel. »Moja glavica, moja umna glavica!

Zaman nima tako lepega noska in zaman nisem služil

leta in leta pri samem sodniku Vitrancu, ki je moder,

da ga ni modrejšega na vsem svetu... Zdaj, ko smo ujeli

Anjo Panjo in jo izročimo Vitrancu, se pa jaz lahko

133

vrnem v Črno lopo. Res mi je že dolgčas po Vitrancu in Črni lopi in piščalki, ki že dva dni nisem sviral nanjo...

O, pa se kar povrnem, ker se mi Vitranec smili. Kaj bo

počel brez mene?«

»Oha, oha, počasi!« mu je ugovarjal Kocelj. »Nisva se

tako zmenila, Brinceljček! Ne boš hodil nazaj k Vitrancu

– z mano pojdeš v mesto, kakor sva se domenila! Ta bi

bila lepa, da bi jaz sam šel v mesto! S čim naj si služim

tam rumene cekine, če ni tebe in tvojega noska z mano?

Ha, te vprašam, Brinceljček? – Zato pa pojdeš z mano pa

je konec besedi! – A zdaj mi samo še to povej, kdo naj

gre v Črno lopo in pove Vitrancu, da smo zajeli Anjaro

Panjaro? Ali greš ti?«

Pritlikavec Brincelj se je prijel za glavo. »Ojojmene,

Koceljček, kaj pa misliš?« je dejal ves prestrašen. »Jaz naj

grem k Vitrancu, jaz? Premisli samo malo, Koceljček,

samo tole premisli: kako naj stopim pred Vitranca, ko

me je pa včeraj tako namlatil, da je še danes moj ubogi

nosek ves bolan? Ali misliš, da mi bo Vitranec verjel?

O, dejal bo, da ga imam za norca; pa me zopet pograbi,

in še boga bom hvalil, če se vrnem s celim noskom... Ti

pojdi, Koceljček, ti! Prijatelja sta si z Vitrancem in tebi

bo vse verjel.«

»Hm,« je menil Kocelj. »Saj bo res najbolj prav, če

grem kar sam. Pa opravim vse najbolje. A danes ne mo-

rem nikamor več prepozno je že... Rezika, tudi ti boš

morala ostati še čez noč v tej samotni hišici. Jutri v jutru

134

pa odidemo v dolino in te povedemo domov. Saj ne boš žalostna, Rezika? Veš, do večera se malo poigramo zunaj

na trati pa ti ne bo dolg čas!«

No, mala Rezika je sama uvidela, da danes ne more

nikamor. Zato pa ni bila prav nič žalostna. Nasmehnila

se je Koclju in Brinclju in je odgovorila: »O, nič mi ni

hudo! Raj ostanem tu, kakor pa da bi hodila po temi.

Hudo je v temi in strašno. In jaz se bojim, tako zelo bo-

jim. Saj pravijo, da hodi sama Pehta po temi.«

Dobro so se bili najedli vsi trije in so bili zadovoljni.

Koclja ni zdržalo v izbi, ampak je hotel pod milo nebo.

Rezika je bila takoj pripravljena, da gre z njim. Samo

Brincelj se je obotavljal in ni hotel nikamor. – »Jojme-

ne!« je rekel. »Najedel sem se pošteno. Zdaj pa sem za-

span. Vso noč nisem prav nič spal. In kako naj spim na

mokri zemlji? Sedaj naj malo zadremljem.«

Pritlikavec se je zleknilpo trdi klopi in je zaspal, ka-

kor bi trenil. Kocelj in Rezika sta se pa napotila iz hišice.

Na trato sta šla, skozi leso sta šla in sta se ustavila na

širni goličavi. Legla sta na mehko travo in sta gledala za

soncem, ki je stalo že za dobro ped od škrbastega vrha

divje Ponce. Razdrto skalovje se je svetilo v drhtečih

žarkih, a temni gozdovi pod snežniki so bili zaviti v

mirno senco, ki se je razpredala po vsej ozki zagorski

dolinici. Tišina se je razprostirala okrog in okrog. Sredi

te tišine se je zaslišal presunljiv zategel krik jastreba, ki je plaval visoko nad nepristopnim skalovjem...

135

»Glej, Rezika!« je dejal Kocelj in je pokazal z roko na desno stran. »Tam spodaj nekje so Rateče in tam

spodaj nekje stoji vaša hiša. A ne vidi se je, ker so vmes

veliki gozdovi. No, nič ne de, če je zdajle ne vidiš. Jo boš

pa jutri videla, ko boš doma. Samo da smo te rešili iz

krempljev Anje Panje, pa je vse dobro. Zato pa sem ji

malo postrigel hudobne kremplje, da ne bo praskala

nikogar več.«

Rezika ga je gledala in se mu čudila. – »Oj, Kocelj!

Ti si pogumen kakor tisti kraljevič, ki je posekal stru-

penega zmaja. To te bo imela naša mamica rada, ko me

privedeš domov! Pa tudi atek. Pri nas ostaneš in nikoli

več ne pojdeš od nas... Samo če te bo tvoja mamica pu-

stila. Kaj praviš, Kocelj? Ali te bo pustila?«

Kocelj jo je gledal in je namršil obrvi. Oči so mu

postale vse rosne, a v srcu ga je zapeklo nekaj bridkega

in hudega. Zamahnil je z roko in je odgovoril: »Oh, kaj

mamica! Jaz nimam mamice – nikoli je nisem poznal.

Pravijo, da je umrla takrat, ko so mene ulovili teta Katra

tam doli v Savi in so me prinesli v našo siromašno bajto.

Samo staro mater sem imel, pa smo jo zakopali predvče-

rajšnjim... Zdaj nimam nikogar več – niti bajte nimam

več; zgorela je. Samo krivogledega strica še imam; a kri-

vogledi stric bi me prodal za pet grošev, če bi mogel in

če bi me kdo kupil. Pa me noče nihče, ker vsak pravi, da

sem bedast, da nihče tako... In kdo me ima rad na svetu?

Nihče, ti rečem, Rezika, prav nihče... zato pa pojdem v

mesto. Dobri ljudje so tam in tam mi bo dobro!«

136

Rezika je postala vsa žalostna, ko je slišala Kocljeve besede. Pa se ji je smilil in mu je govorila: »Oj, ne bodi

žalosten! Saj boš ostal pri nas in pri nas boš vesel, kot

nikjer na svetu...«

A Kocelj se je zasmejal in je z veselim smehom preg-

nal vso žalost in bridkost iz svojega srca. »Saj nisem ža-

losten!« je rekel. »Ali ne vidiš, Rezika, da se smejem? No,

če bi bil žalosten, pa bi se ne mogel smejati... Pojdiva,

Rezika, tja v goščavo! Tam leži mrtva, nemarna mačka.

Jaz sem jo zadavil in sem jo hotel celo na meh odreti. Pa

je nisem, ker se mi je smilila. Še zdaj se mi smili, ker sem

jo zadavil. A moral sem jo, da sem rešil tebe...«

Pa sta šla v goščavo in sta poiskala v grmovju mrtvo

mačko. Z debelim kolcem je izkopal Kocelj jamo in je

vrgel vanjo mačko. Naglo jo je pokril s prstjo in odšla

sta potem nazaj na goličavo. Sonce se je bilo ravno

pogreznilo za belo Ponco, in v nebo kipeči snežniki so

goreli vsepovsod nad zagorsko dolinico v živem, rdečem

plamenu... Kocelj pa je pripovedoval mali Reziki o črni,

debeli mački, ki je znala tako lepo Anji Panji pomagati

pri čaranju. In kar mahoma se je domislil paličice z zla-

tim rogljičkom in jo je potegnil izpod suknjiča. Pokazal

jo je deklici in je rekel: »Ali jo vidiš? Zlat rogljiček ima

in v tem rogljičku je vsa moč čaranja... Sinoči sem videl

Anjaro Panjaro, kako je čarala. Pa sem si zapomnil vse,

in stavim svoj poslednji tolar, da bi tudi jaz znal čarati,

če bi hotel... Hm, pa kaj, če bi enkrat poizkusil? Kar tako

137

za šalo bi poizkusil, da vidim, če znam... Pa bom res poizkusil! Lepi nosek pritlikavca Brinclja bom začaral v

najlepši smrekov storž. Resnično ga bom.«

138

7

Kocelj se je na ves glas smejal in je drvel v hišico. Na-

ravnost v izbo je tekel, a ni tam dobil pritlikavca Brin-

clja; tudi v sosedni izbici ne. Pa se je Kocelj začudil in ga je šel iskat v kuhinjo; toda tudi tam ga ni bilo. – »Kaj, če

je odšel v klet, da ošteje Anjaro Panjaro?« je pomislil in

se je napotil naravnost v klet. Tam je dobil pritlikavca.

Stal je ob težkih durih, ki je bila za njimi zaprta Anja

Panja; svečo je držal v roki in je imel uho prislonjeno

h ključavnici. Poslušal je, kaj mu je pravila Anja Panja.

Kocelj se je približal neslišno in se je stisnil tri korake

pred Brincljem ob steno. Pa je slišal razločno vse, kar je

govorila Anja Panja. Anja Panja pa je govorila s sladkim

glasom: »Brinceljček! Saj sem ti že rekla, da nisem prav

nič huda nate. O, samo zaradi tega sem te zaprla v klet,

ker sem mislila, da te je poslal Vitranec. Vitranec je pa

hudobec. Saj je tudi tebe namlatil in ti je hotel odreza-

ti tvoj lepi nosek, ki je več vreden kakor pa sonce na

nebu...«

»Oh, moj nosek, moj lepi nosek!« je vzdihnil pritlika-

vec Brincelj. »Anja Panja, ti si prva, ki si spoznala lepoto

mojega noska. Zato ti bom pa hvaležen vse življenje...«

139

»Hudobni so ljudje na svetu in nevoščljivi, Brincelj-

ček!« je nadaljevala Anja Panja prav sladko. »Zato ti

pa zavidajo lepi nosek... A rečem ti, Brinceljček, danes

zjutraj bi te bila izpustila iz ječe. Povedal bi mi bil, da te je Vitranec nabil in zapodil. Pri meni bi ostal in bi živel

kakor kraljevič iz devete dežele Kolovozije. Cekine bi

štel pri meni, pogačo bi jedel in medene potičice in pil

bi cekinasto vince. V baržunasto obleko bi bil oblečen in

bi negoval svoj lepi nosek, ki je stokrat lepši kot sonce

na nebu...«

»Oh, moj nosek, moj lepi nosek!« je vzdihnil pritlika-

vec vnovič in tri solze so se mu strkljale izpod ogromnih

naočnikov. »Zakaj nisem poslušal tebe, Anja Panja?

Ojojmene, zakaj sem rajši poslušal nepridiprava, ki mu

je Kocelj ime? – Oh, tako lepo bi mi bilo pri tebi! Nosek

bi mi cvetel in bi bil lepši, vsak dan stokrat lepši...«

»Ne žalosti se, Brinceljček!« je govorila Anja Panja s

še slajšim glasom. »Saj ni še vse izgubljeno. Veš, kar lepo

odrini zapah, jaz bom sama odprla duri. Iz kleti pridem

in zapodim tistega Koclja iz teh krajev. Midva pa bova

tukaj v samoti lepo živela, da nihče tako... Brinceljček,

ljubi Brinceljček, ali me slišiš? Samo na lepi nosek po-

misli, ki bo že čez tri dni lepši kakor sonce na nebu.

Potisni zapah nazaj!«

»Oh, moj nosek, moj lepi nosek!« je vzdihnil Brincelj

tretjič, in solze so mu tekle curkoma izpod ogromnih

očal. Svečo je postavil na tla in se je že pognal kvišku, da

bi dosegel zapah. Tedaj pa je bliskoma priskočil Kocelj

140

in ga je zgrabil za vrat. – »Ti potvara nemarna!« je zavpil Kocelj ves srdit nad njim. »Ti mi boš iz ječe izpuščal

Anjaro Panjaro, ki sem jo ulovil z največjo težavo? O,

glejte prismuko! Kaj mi hoče napraviti!«

Ves prestrašen se je pobral pritlikavec Brincelj s tal.

Proseče je sklenil roke in se je tresel po vsem životu in

je moledoval: »Koceljček! Usmili se me in ne ubijaj! Saj

si ravno prej rekel, da nisi ustvarjen za ubijanje. Ukroti

hudo krvco in ne daj, da dobi hudobno oblast čez tebe...

Usmili se, Koceljček! Anja Panja me je premotila, s čaro-

dejnimi, sladkimi besedami me je premotila. O, strašno

sem jo hotel ošteti zato, ker me je bila sinoči zaprla v

ječo. Pa me ni poslušala, ampak me je začarala in me

s sladkimi besedami premotila. Pa sem ji ravno hotel

odpreti duri... usmili se, Koceljček. Če pa tvoja huda

krvca že noče drugače in moraš ubijati, pa ubij samo

mene! Samo nosek pusti v miru!«

Kocelj ni rekel besedice. Pobral je svečo s tal in je

siloma dvignil pritlikavca. Tiral ga je prav nemilo iz

kleti. Naravnost v izbo ga je pritiral in ga je sunil v kot

za mizo. Kocelj je bil res jezen, da je kar sopel. Z nogo

je cepetnil ob pod in je dejal: »Tako. Ti si hotel izpustiti

Anjaro Panjaro iz ječe, da bi naju oba zadavila, kakor

sem jaz sinoči zadavil nemarno mačko? O, strašno ve-

lika je pamet v tvoji glavi! Anjari Panjari verjameš, ki je

hudoba nad hudobami! Za kazen ti pa že moram odse-

kati piškavi nos!«

141

»Usmili se, Koceljček, mojega lepega noska se usmili!« je jokal in moledoval Brincelj v silnem strahu. »Kaj

naj siromak počnem brez njega? Premisli malo, Kocelj-

ček, in imej usmiljenje!«

No, Koclju se je že razkadila jezica. Trikrat je zamah-

nil s paličico z zlatim rogljičkom in je rekel: »Naj bo,

Brinceljček, ker si ravno ti! A glej, da se ne splaziš nikoli več v klet! Za kazen pa mi boš zdaj malo pomagal. Videti hočem, če znam čarati; ti mi pa moraš pomagati. Sem

sredi izbe stopi, lepo miren bodi in se ne premakni!

Ničesar se ti ne zgodi; le meni verjemi, da se ti ne

zgodi ničesar. Semkaj stopi!« Nekaj časa se je Brincelj

obotavljal. Naposled je pa le stopil na sredo izbe. Obstal

je tam in povesil glavo. Z glavo se mu je povesil tudi dol-

gi nos. Jankov Kocelj pa je trikrat zavihtel paličico nad

njim; potem pa je dirjal kakor nor okrog njega, enkrat,

dvakrat, petkrat... desetkrat in je neprenehoma mahal s

paličico, kakor je bil videl oni večer, da dela Anja Panja.

No, naposled se je ustavil in se je trikrat dotaknil s pa-

ličico pritlikavčevega nosu, da se je siromašni Brincelj

kar stresel od groze. In Kocelj je govoril in je mahal s

paličico:

»Veverica

briše lica;

miška plete,

gre v posete;

142

čira – čara...

Čira – čara,

nos se stara;

storž se greje,

storž se smeje:

hopsa – hop!«

Še enkrat je Kocelj zavihtel paličico in se je prav ne-

milo dotaknil z zlatim rogljičkom pritlikavčevega nosu.

Brincelj je zavpil in je pobegnil v kot, da bi se tamkaj

skril. A Kocelj ga ni pustil v miru, ampak mu je velel:

»Sem poglej! – Čemu se kremžiš; ko pa ti nisem storil

nič žalega?«

Pokorno se je Brincelj okrenil in je stopil tri korake

bliže. Kocelj ga je pogledal in se je zasmejal tako glasno,

da se je moral prijeti za boke. Oj, hopsasa! Pritlikavec

Brincelj ni imel več dolgega, šilastega nosa, ampak na-

mesto nosa je tičal pod ogromnimi očali resničen, pravi

smrekov storž. Bil je tako čuden in smešen, da se Kocelj

ni mogel zdržati smeha. Tolkel se je po kolenih in je

ponavljal in ponavljal: »Čarati znam – resnično znam

čarati...«

Pritlikavec Brincelj ga je debelo gledal skozi očala

in je mislil, da je Kocelj res znorel. Že je hotel stopiti k

njemu in ga zgrabiti za rame. Tedaj pa je prišla v izbo

Rezika. Pogledala je pritlikavca in je kar sedla na klop.

143

Roke je sklenila in se je pričela tako prisrčno smejati, da se je Brincelj še bolj zavzel v svojem čudenju. – »Kaj

je? Kaj je?« je izpraševal, a Kocelj in Rezika sta se samo

smejala. No, naposled se je Kocelj vendarle malo po-

miril. Gledal je okrog sebe in je zagledal tam na steni

majhno ogledalce. Snel ga je z zida in ga je držal pred

Brincljevim obrazom.

Brincelj je gledal v zrcalce, gledal in gledal, a nenado-

ma se je stresel kakor šiba na vodi. Z rokami je zakrilil

in je telebnil na tla, kakor je bil dolg in širok. In je vreš-

čal in vpil in jokal: »O, moj nosek, moj lepi nosek! Kje

si – jojmene! kje si? Ukradli so te, umorili so te; v črno

zemljo so te zakopali... Storž so mi pričarali v obraz,

smrekov storž... O, moj nosek, moj lepi nosek! Tudi jaz

bom umrl, ker brez tebe ne morem živeti... Nosek, nosek

– moj lepi nosek!«

»Tiho bodi!« mu je rekel Kocelj. »Ne rjovi tako, ko ti

pa ni treba! Saj ti povem po pravici. Jaz sem začaral tvoj

nos, samo jaz. Začaral sem ga pa zato, da te kaznujem,

ker si hotel izpustiti Anjaro Panjaro. Zdaj pa imaš, kar

si iskal! Zaslužil si še kaj hujšega. Zaslužil si, da ti nos

odrežem, da bi brez nosa hodil po svetu. Pa sem se te us-

milil in sem ti pričaral smrekov storž v obraz. No, pa saj

tudi s storžem nisi grd. Skoraj bi rekel, da si zdaj lepši, ko imaš storž, kakor pa si bil takrat, ko si hodil s strašnim

in neznanskim šilom med poštenimi ljudmi. Brincelj, le

meni verjemi!«

144

A pritlikavec Brincelj se je valjal ves obupan po tleh.

Tulil je na vso moč, ječal, se jokal in vpil, vpil tako silno, da je šlo skozi ušesa: »O, moj nosek! O, moj lepi nosek!«

145

8

Noč je legala na zagorski svet. Snežniki so se skrili v

temo; skrile so se visoke in košate jelke. Videlo se ni nič

drugega kakor brleče zvezde, ki so se vžigale druga za

drugo.

Kocelj in Rezika sta sedela pri okencu in sta gledala v

samotno noč. Debela lojevka je gorela na mizi, a po tleh

se je še vedno valjal pritlikavec Brincelj in je bridko je-

čal... Rezika ni bila prav nic zaspana in je radovedno zrla

na božje zvezde, ki jih je bilo na tisoče na nočnem nebu.

»Glej, Rezika, kako se valja Brincelj po tleh in hoče

umreti, ker je izgubil svoj lepi nosek,« je dejal Kocelj.

»Saj ne rečem, da se mi ne smili. A vendar mu ne mo-

rem pomagati. Nepridiprav je že hotel izpustiti Anjaro

Panjaro iz ječe, da ga nisem zalotil o pravem času. Zato

pa je zaslužil najhujšo kazen. Nosek sem mu začaral, in

zdaj naj nosi nekaj časa smrekov storž namesto njega.

Pa bo vedel, kdaj je bil tako neumen, da je hotel izpustiti

hudobno čarovnico, ki je ugrabila tebe in me je že dva-

krat hotela umoriti...«

Kocelj je stopil na sredo izbe, roke si je uprl ob boke

in je gledal Brinclja, ki se je zvijal neprestano po tleh

146

in je ječal in stokal. – »He, Brinceljček!« je rekel Kocelj.

»Nehaj že vendar! Dve uri se že valjaš po tleh. Toliko

solz si že pretočil, da mesec dni ne bo treba umivati

poda. Pa zakaj vse to? Zaradi piškavega nosa! Saj imaš

zdaj drugega, ki je stokrat lepši, kakor je bil prejšnji.

Samo to ti rečem, Brinceljček, da nikar ne legaj v gozd

na trato! Zakaj lahko se zgodi, da pride mimo tebe ve-

verica ali pa miška, ti pograbi nosek in zbeži z njim.«

Pritlikavec se je na pol dvignil in je gledal Koclja.

Prenehal je ječati in je dvignil tresoče se roke. Pa je pro-

sil z milim glasom: »Koceljček, še nikoli ti nisem storil

nič žalega. Zato se me pa usmili! Moj lepi nosek mi daj

nazaj! Brez njega ne morem živeti. Zato pa pomisli,

Koceljček! Smrt mojega noska imaš že na vesti. Zdaj

boš pa imel na vesti tudi mojo smrt... Ali se nič ne bojiš?

Glej, lahko se zgodi in zgodilo se bo gotovo, da te pride

vsako noč strašit moj nosek in tudi jaz te bom hodil

strašit, ko bom umrl.«

Pritlikavcu so lile solze po licu in bil je tako obupan,

da se je smilil Koclju na vso moč. Zato pa je Kocelj rekel:

»Tiho bodi! Saj nisem taka hudoba, kakor si misliš. Ne

bom ti storil nič hudega. Samo tiho moraš biti, jokati in

tuliti ne smeš nič več. Pa se potem dogovoriva.«

Brincelj je skozi ogromna očala nezaupljivo pogledal

Koclja in je zajecljal: »Koceljček, tiho bom kakor miška

v luknjici, kadar preži nanjo mačka. Samo povej mi, kaj

naj ukrenem, da dobim svoj nosek nazaj. Vse storim, kar

mi ukažeš...«

147

»No, pa naj bo!« je odvrnil Kocelj. »Poslušaj me dobro, Brinceljček, in si zapomni moje besede! Pošteno

sem te kaznoval, ker si hotel, da nas Anjara Panjara za-

davi. Zaslužil si, da bi nosil vse življenje storž v obrazu.

A ker sem dober človek, ti odpuščam. Rano se napotim

čez goro in privedem semkaj sodnika Vitranca. Do ta-

krat boš pa ti čuval Anjaro Panjaro in njeno domova-

nje. A glej, da mi ne pojdeš v klet! Prebrisana je Anjara

Panjara in zna tako sladko govoriti, da premami še

koga drugega, a ne samo tebe. Čakaj, da se povrnem z

Vitrancem! Če bo takrat Anjara Panjara še zaprta v kleti,

pa začaram tvoj nosek nazaj, da ga bova lahko kazala po

mestu ljudem in si služila rumene cekine...«

Brinclju se je razjasnil obraz. Skočil je h Koclju in ga

zgrabil za roko. – »Jojmene!« je zavrisnil. »Lepo besedo

si ravnokar izpregovoril, Koceljček! Ojojmene – jojme-

ne! Priden bom, Koceljček, tako priden, da nihče tako!

O, hude kleti niti ne pogledam in tudi grde čarovnice

ne pogledam, pa naj še tako rogovili po ječi in naj me še

tako sladko kliče.«

»Tako je prav, Brinceljček!« je dejal Kocelj. »Mislim,

da boš držal besedo. A zdaj bo čas, da gremo spat. Mo-

ram se pošteno odpočiti, ker sem sinoči spal skoraj na

eno samo oko. Kar v posteljo Anjare Panjare se zavalim,

pa bo...«

Tudi Rezika je pričela zehati. Odšla je v izbico in je

kar oblečena legla na posteljo. Brincelj je hodil še nekaj

časa molče po izbi in si je drgnil obraz. Samo nosa se ni

148

upal dotakniti. Naposled se je naveličal romanja. Splazil se je za mizo, legel na klop, se zleknil in pričel glasno

smrčati.

Kocelj je upihnil lojevko in se je vrgel na posteljo. A

dolgo ni mogel zaspati. Gledal je skozi okence narav-

nost na rimsko cesto, ki se je belila in svetila visoko na

jasnem nebu. In je ugibal, če se zdajle vozi rajnka stara

mati na zlatem vozičku po tisti ravni cesti. In če gleda

na zemljo in vidi Koclja na postelji Anje Panje. In če se

kaj jezi in če je kaj huda, ker je zažgal domačo bajto in je

začaral nesrečnemu pritlikavcu dolgi in šilasti nos. – »O,

skoraj bi rekel, da se jezi!« je mislil Kocelj. »Stara mati

je bila tiha ženska in se je rada jezila name, ker sem bil

vedno tako kratke in neumne pameti... Pa skoraj bi tudi

rekel, da se ne jezi, ker nemara ve, da mi je predvčerajš-

njim začela v trdi glavi pamet cvesti. Pa naj bo, kakor

hoče! Glavno je, da sem zaprl Anjaro Panjaro in ji uk-

radel paličico z zlatim rogljičkom. Pa tudi čarati znam.

Ali morda nisem začaral Brinclju piškavega nosu? O,

zato pa vem, da znam čarati. Kaj, ko bi stopil jutri v

našo domačo vas? S paličico bi zamahnil – in bi začaral

krivogledega strica iz Podkuž v križastega pajka, divjega

biriča v rumenega sršena, hudobne in jezikave vaščane

pa v mravlje – rusice. Pa se bodo pikali in grizli, da bodo

zgrizli sami sebe. Jaz se bom pa smejal.«

Tako je mislil Kocelj in trdno je sklenil, da se bo

maščeval nad hudobnimi vaščani, ki so ga zasmehovali

149

vse življenje. S pestjo je Kocelj žugal sam pri sebi in se je škodoželjno smejal. Pa je že videl vaščane, kako lazijo

po zemlji, izpremenjeni v nevšečne mravlje in se grizejo

in padajo po tleh. No, ko pa mravelj ne bo več, pridejo iz

mesta samo dobri ljudje in se nastanijo po prazni vasi.

In lepo bo potem v vasi. V krasnem kraju bivajo krasni

in dobri ljudje.

»Resnično bom storil tako, kakor sem zdajle sklenil.

Pa bodo videli, da Jankov Kocelj ni tako zabit in kratke

pameti, kakor so me zmerjali vsak dan. Samo do jutri še

počakajte!« – Še enkrat je Kocelj zažugal s pestjo, potem

se je pa obrnil v steno. Tihota je ležala po vsej izbi; le tu in tam je Brincelj zaječal v težkih sanjah in le tu pa tam

se je oglasil sredi teme zamolkel, pridušen krik. Kocelj je

vedel, da razgraja v kleti Anja Panja in vpije v strašni jezi in togoti. A Kocelj se ni zmenil zanjo in za njeno jezo.

Kar močno je zaprl oči in je zaspal...

Dan je pričel kukati skozi razgrnjena okenca. Sa-

moten ptič se je oglasil zunaj v goščavi in je zažvižgal z

rezkim glasom. Kocelj se je prebudil in skočil s poste-

lje. Potipal je pod suknjič, če je še tam paličica z zlatim

rogljičkom. Ko jo je otipal, se je zadovoljno namuznil

in skočil s postelje. S klopi je pobral klobuček in ga po-

veznil na glavo. Potem pa je stopil k mizi in je dregnil

pritlikavca v suha bedra. – »Brinceljček, vstani!« je zak-

lical. »Dan je že svetel in čas je, da vstaneš. Jaz grem na

pot in povedati ti moram, kako čuvaj Anjaro Panjaro in

njeno domovanje.«

150

Težko je vstal pritlikavec, ker so ga zaradi trdega lež-

išča bolele vse kosti. A vendar je poslušal in se skobacal

izza mize. Stopical je z noge na nogo, se pretezal in sto-

kal. »Pa mi povej, Koceljček, kar povej mi!« je govoril.

»Vse si bom zapomnil. Zvesto in hrabro bom stražil

Anjo Panjo in njeno lepo hišico. Vse miške zapodim, če

bodo hotele v klet, da osvobode grdo čarovnico. In tudi

veverice in podgane in lisice in volkove... Le zanesi se

name, Koceljček, samo da mi danes povrneš moj lepi

nosek!«

»Prav, prav!« je dejal Kocelj. »Le dobro in pametno

se vedi! Ko se vrnem z Vitrancem, pa boš zopet lahko

božal svoj piškavi nos.«

Kocelj si je urezal kos kruha in kos svinjine in je obo-

je potisnil v žep. V kotu je iztaknil dolgo, na spodnjem

kraju močno okovano gorsko palico. Vzel jo je s sabo

in je odšel iz samotne hišice. Brincelj ga je spremljal

do lese, in tam je Kocelj še enkrat naročil pritlikavcu,

naj zvesto čuva. Potem pa je krenil preko goličave, a ni

prišel niti do srede, pa je pritekla za njim Rezika in je

bila vsa zasopla. – »Kocelj, ali greš?« je rekla. »Jaz pa naj ostanem sama tu s tem čudnim možičkom? O, pa me

bo strah... Nemara bo Brincelj izpustil iz ječe hudobno

čarovnico. Saj jo je tudi včeraj hotel izpustiti.«

A Kocelj jo je potolažil in ji je dejal: »Ne boj se, Rezi-

ka! Brincelj ni hudoben. Lepo ti bo pripovedoval zgod-

be o svojem nosku, da se boš ves dan smejala. No, Anjare

151

Panjare pa ne bo izpustil, ker se boji, da ga ne premami.

Bodi brez skrbi, Rezika!«

»No, le pridi kmalu!« je rekla Rezika in je gledala za

Kocljem, ki je čvrsto stopal preko goličave. Tam gori

ob gozdu se je ustavil, klobuček je zavihtel in je zavri-

skal, da je jeknilo širom okrog. »Juhuhu – hopsasa!«

je vriskal Kocelj in mahal s klobučkom, da je frfotalo

pisano šojino pero. Potem se je pa obrnil in je stopil v

gozd. Rosa je kapala z vej; veter je šelestel skozi hladno

zagorsko jutro, a ptice ni bilo širom nikjer, da bi zapela

v to lepo, srebrno jutro... No, ker ni bilo ptice nikjer, je

pa Jankov Kocelj žvižgal najlepše pesmi, ki jih je znal.

Dobro je stopal navzgor in se je opiral na dolgo palico.

In še sam ni vedel, kako hitro je dospel iz gozda. Zakaj

mahoma je prenehal gozd in Kocelj je zagledal nad sabo

gosto, krivenčasto rušje, ki je raslo na strmem pobočju

in je nehalo pod navpičnimi, razdrtimi skalami in pod

širnim snežiščem.

»O, glej!« se je zavzel Kocelj. »Pa sem že skoraj pod

snežiščem, kjer se je bil prekotalil onile dan pritlikavec

Brincelj. Pa bom le kmalu na vrhu. Od tam pa ni več

daleč do Črne lope in do sodnika Vitranca. Če bog da,

pa bova z Vitrancem že okrog poldneva pri koči Anjare

Panjare.«

In je stopal še čvrsteje in hitreje navkreber. Plazil

se je med nizkim rušjem in skalami. Kmalu je dospel

do širnega, strmega snežišča in se je ustavil ter iskal

152

prehoda. Ker pa ga ni našel nikjer, je šel kar kraj sneži-

šča po ostrem peščevju in gramozu. Seveda se je včasih

snežišče stisnilo med dvema gladkima, navpičnima ska-

lama tako, da ni mogel naprej. Pa se Kocelj ni prav nič

premišljal, ampak je stopil na zmrznjeno snežišče in se

je plazil po vseh štirih naprej, dokler se ni snežišče zopet

razširilo in se na njegovih robih pokazalo peščevje. To

plezanje Koclja sicer ni utrudilo, a vendar mu je tekel

znoj curkoma s čela. Pa se ni hotel ustaviti prej, dokler

ni bil na vrhu snežišča. Tam pa je sedel na skalo, da se

odsope in pokrepča s svinjino in kruhom. Ko se je naje-

del, je stopil čvrsto med skalovje. In tam je plezal kvišku

od skale do skale, od pečine do pečine – celo debelo uro

se je plazil tam, da so ga prsti in kolena že pričeli skeleti.

A Kocelj ni zajavkal niti enkrat in niti z očmi ni trenil,

še manj pa se ustavil. Že je bil na vrhu gore, že je videl

rodno vas tam v zeleni dolinici. In Kocelj se je oddahnil.

Z zadnje skale je plezal, že je bil skoraj nad goličavo, ki

jo je rušje le redko pokrivalo. Pa ni gledal podse, ampak

se je kar pognal in je skočil s skale. Skočil pa je ravno za

grm in je telebnil na trda tla. Hotel se je naglo pobrati;

toda še preden se je mogel prav zavesti, že so ga držale

za vrat silne pesti in nekdo ga je pričel prav neusmiljeno

mikastiti.

»Ovbe!« je zavpil Kocelj ves zavzet. »Pa kdo me drži

za vrat? Pa kdo me mikasti? Izpusti me, ti rečem! Kaj

sem ti storil? Izpusti me izpusti!«

153

In zakrohotal se je nekdo in je rekel: »Ha, ne zvijaj se kot kača, pobič nemarni! Zdaj se nam ne izmuzneš nič

več... Uklenemo te, v vas te zvlečemo in te zapremo v

strašno ječo. Požigalec, nemarni požigalec!«

Kocelj se je stresel. Zakaj spoznal je glas, ki je govoril

nad njim, in je vedel, da ga mikasti sam krivogledi in

krivonogi stric iz Podkuž. Pa se ga je polastila silna jezi-

ca. Pričel je mahati in brcati okrog sebe in se zvijati, da

bi se izmuznil iz trdih pesti. Že se mu je skoraj posrečilo,

a tedaj je zavpil krivogledi stric: »Hej, Šimen! Na pomoč

mi pridi, ker se nepridiprav zvija kakor kača.«

Kocelj je pogledal v stran in je videl, kako se je izza

grma dvignila majhna, okrogla postava. In ga je spoznal

takoj – bil je divji birič iz vasi, ki je nosil krivo sabljo

okrog pasa in je tako grdo gledal, da so bežali pred njim

paglavci bolj kot pred parkljem.

Pritekel je strašni birič bliže; v roki je vihtel dolgo vrv

in je vpil s strašnim glasom: »Mir, ti rečem, nepridiprav

in razbojnik! Sem z rokami, da te zvežemo in te pov-

lečemo v dolino in te zapremo kakor razbojnika med

razbojnike. Sem z rokami, pobič!«

Kocelj je sopel in se je upiral na vso moč. A vse upi-

ranje mu ni prav nič pomagalo. Krepko so ga stiskale

štiri moške pesti, da je kar pokalo po njem. A še preden

se je zavedel, že so mu bile povezane roke, že ga je birič

vrgel na trato in ga je privezal z dolgo vrvjo k bližnjemu

borovcu. – »No, pobič!« je rekel birič in se je smejal.

154

»Ali smo te lepo zalotili? Hehe, pa nisi mislil, da smo ti za petami? O, veš, ti razbojnik, da je požigalcem vedno

gosposka za petami? Zato pa smo šli lepo za tabo. Sam

Vitranec te je videl, kako si bežal preko gore v Planico,

pa je nam povedal v vasi, da te je videl... Zdaj te pa ima-

mo, da te vržemo v ječo. In obsodili te bodo, da boš sedel

do smrti v ječi, če te ne bodo celo na smrt obsodili... Pa

ti je prav, nepridiprav! Požigat gre – svojo lastno bajto,

svoj lastni dom gre požigat nemarnež!«

In tudi krivonogi stric iz Podkuž je stopil pred njega:

»O, ti nemarnost hudobna! Mislili smo, da je paglavec

samo neumen. Zdaj pa vidimo, da je bolj hudoben kot

neumen. Lepo bajtico gre požigat in svojega lastne-

ga, dobrega strica gre pretepavat. Na vislice še pride,

nemarnost in bo v sramoto svojim poštenim sorod-

nikom... Kako sem se upehal, ko sem lezel po gori z

biričem, da te ujameva in te izročiva pravični gosposki!«

»Počasi, striček!« ga je prekinil Kocelj. »Kaj govorite

o vislicah? Kaj govorite o ječi? Nič hudega nisem storil,

pa mi zato ni treba vislic in ječe. Kaj zato, če sem zažgal

črvivo bajto? Saj je bila moja in ne vaša. Pa lahko nare-

dim z bajto, kar hočem...«

Stric iz Podkuž je Koclja zgrabil za ušesa z levico,

z desnico pa ga je bunkal, da je kar bobnelo. In je vpil

hude psovke, pa tudi divji birič mu je pomagal. Kocelj

ni slišal ničesar, ker ga je stric tako neusmiljeno vlekel

za ušesa. No, naposled sta se pa stric in birič vendarle

155

naveličala. Še enkrat sta mu zagrozila s pestmi, potem pa sta šla za grm, kjer sta sedla na trato in sta jedla in

pila iz trebušaste čutare.

156

9

Jankov Kocelj je bil privezan z vrvjo k borovcu.

Prepričan je bil, da se ne bo mogel nikoli izmuzniti iz

trdih vezi. Zato pa ga je popadala taka jezica, da je kar

z nogami cepetal, toda naposled je izprevidel, da mu

vsa silna jezica prav nič ne pomaga. Huda krvca se mu

je pričela polagoma pomirjati. Poslušal je, kaj se pogo-

varjata stric in birič tam za rušjem. Govorila sta samo o

Koclju in njegovi hudobiji. Pa se jima je res zdelo straš-

no, da je Kocelj požgal svojo lastno domačijo in pobeg-

nil kot razbojnik in požigalec preko gore. Zato Kocelj

zasluži kazen, da jo bo pomnil vse življenje. V ječo naj

ga zapro do smrti ali pa naj ga obesijo. Pošteni stric Fr-

cavec iz Podkuž ne bo nikoli več pogledal nepridiprava,

ki je že v mladih letih tak razbojnik in požigalec! Ali naj

potepuha vzame na svoj dom, da mladi razbojnik zažge

tudi njegovo lepo hišo?

Stric je govoril in strašno mahal z dolgimi rokami.

Birič pa je žvenkljal s krivo sabljo in mu pritrjeval. Jan-

kov Kocelj pa je poslušal. V glavi mu je šumelo zaradi

hudih udarcev ki jih je bil prej dobil od strica in biriča.

157

A Kocelj vendarle ni nehal misliti na to, kako bi prerezal vrv in pobegnil. Vedel je, da ga je Vitranec izdal. Kaj

je pač storil Kocelj Vitrancu, da je naščuval ljudi proti

njemu? Nič hudega mu ni storil; dobroto mu je izkazal,

ko je ujel Anjo Panjo in jo zaprl v klet. Vitranec bi mu

moral biti hvaležen.

»Seveda hvaležen!« se je posmejal Kocelj porogljivo

sam pri sebi. »Pa vem, da bom moral v ječo, kamor me

uklenjenega kakor razbojnika povedeta stric in birič.

Kaj mi pomaga, da nosim pod jopičem paličico z zlatim

rogljičkom? Nič! V ječo pridem ali pa celo na vislice!

Privezan sem k drevesu, da se še ganiti ne morem.«

Kocelj se je razžalostil in je skoraj obupal. Vlekel je

na vso moč za vrv in poizkušal, da bi jo pretrgal in si

osvobodil roke. A ves njegov trud je bil zaman, ker je

bila vrv premočna. Zato pa je opustil to brezuspešno

delo in je premišljal: »Hm, kaj pa, če bi zavpil nad ded-

cema in bi jima povedal, da moram zdaj k Vitrancu?

Anjaro Panjaro sem zalotil in zaprl. Zato pa moram k

Vitrancu, da mu to povem, sicer bo jezen na strica in

biriča.«

Že je odprl usta, da bi zavpil. Toda premislil se je,

zakaj šinilo mu je v glavo, da ne sme stricu in biriču ni-

česar povedati o Anji Panji, ker bi jo gotovo izpustila,

da bi pograbila Koclja in ga nemara še celo zadavila.

Premišljal je dalje. Pobegne lahko samo, če prereže vrv

in iz nje izmota svoje roke... »A kako naj napravim vse

158

to?« je preudarjal, da mu je po glavi še bolj šumelo. »Da je tukaj pritlikavec Brincelj s pipcem, bi lahko prerezal

vrv. A ni pritlikavca in ne pipca. Z zobmi tudi ne morem

pregristi vrvi.«

Kocelj je skoraj na glas zavpil in je trikrat poskočil,

ker se je bil domislil pravega. Pogledal je čez rušje, a

videti ni mogel strica in biriča, ki sta ležala na trati in

se še vedno pogovarjala o hudobnem požigalcu. Kocelj

je šinil k skali, ki je ležala samotna kraj borovca. Skala

je imela na sprednji strani tri ostre robove. Prav nič se

ni Kocelj pomišljal, ampak je pričel drgniti vrv ob ostri

rob. Drgnil je naglo in z vsemi močmi – in kar mahoma

je vrv popustila in se pretrgala na dvoje.

Kocelj se je pretegnil dvakrat, trikrat. Smejal se je

sam pri sebi, ker je bil rešen. Naglo se je hotel zapoditi

skozi rušje mimo strica in biriča in pobegniti v gorsko

divjino. Toda premislil se je in je potegnil naglo izpod

jopiča paličico z zlatim rogljičkom. »Zdajle bosta po-

šteno zaplesala – Kocelj bo vama godel, a vidva bosta

plesala,« je dejal. »Premikastila sta me in mi skoraj ušesa

potrgala. Zato pa le poizkusita, kako je človeku prijetno,

če padajo nanj bunke od vseh strani!«

Visoko nad glavo je vihtel paličico z zlatim rogljič-

kom in je godrnjal in mrmral nerazločne besede, kakor

se je bil naučil od Anje Panje. Potem pa se je ustavil in

je zamahoval s paličico proti rušju, ki sta za njim sedela

stric in birič. Govoril je polglasno:

159

»Čira – čara –

dedca stara,

sablja živa,

noga kriva,

vroče dlani,

hajd po strani!

Pa ne zabi:

zgrabi, zgrabi –

hopa – hop,

hopsa – lop!«

Še trikrat je zavihtel paličico in je urno kot blisk

skočil v grmovje. Od zadaj je udaril strica in biriča z

rogljičkom po glavi. Nato pa se je skril in se potuhnil v

rušje. Videl je, kako je skočil birič na noge in pograbil z

vso močjo strica za vrat. – »He, kaj ti boš mene nabijal

po glavi?« je zavpil. »Krivogledec, krivonožec! Ali ne

veš, kdo sem jaz? Pa boš mene bil?«

Stric iz Podkuž je zgrabil biriča za debeli vrat in ga

je pričel mikastiti. Zraven je pa vpil, da je čudno jekalo:

»Ti boš mene pretepal po glavi in me davil kakor krv-

nik? Ti žaba debela, trikrat preklana! Oj, mene, ki sem

poštenjak nad poštenjaki in sem stric Frcavec iz Pod-

kuž? – Čakaj, čakaj!«

Začela sta se mikastiti, da je kar pokalo. Vpila sta in

rjula in se nista izpustila. Kocelj ju je gledal iz gostega

160

rušja in se od smeha tolkel po kolenih. – »O, le mikastita se!« je govoril. »Le mikastita se, kakor sta bila prej mene

mikastila! Pa zdaj lepo vidita, kako je to prijetno... Prav

sem napravil, da sem vaju začaral v divja pretepača, ki

bosta do dobrega zmikastila drug drugega. Pa ne bosta

odnehala prej, dokler vaju zopet ne začaram in vama ne

ukažem, da odnehajta... O, privoščim vama vse to, ker

sta oba hudobca in zaslužita, da se pošteno zmikastita...

O, le dajta se! Vse življenje se bosta spominjala, kdaj sta

ujela Jankovega Koclja in ga uklenila kakor najhujšega

razbojnika... Le dajta se!«

Kocelj se je še enkrat zasmejal in se splazil iz rušja.

Šel je mimo strica in biriča, pa ga niti videla nista, ker sta se na vso moč pretepavala. Kocelj je šel počasi navzdol

med gostim rušjem. Daleč doli do Krivega plazu je že

prišel, tam pa je obstal in pogledal na višino. Pa je še

vedno videl, kako sta se stric in birič neutrudno prete-

pala in sta vpila, da se je moralo slišati v samo zagorsko

vas. Kocelj je stopil na Krivi plaz in se je pričel po snegu

in pesku drsati navzdol. Skoraj sam ni vedel, kdaj je pri-

šel vštric pečin, ki je sredi njih čepela Vitrančeva Črna

lopa.

Ustavil se je in sedel na ploščat kamen. Gledal je na

Črno lopo, glavo si je podprl z roko in se je zamislil. Ve-

del je, da je zdaj dospel na kraj pota. Treba mu je kreniti

samo na desno in se preriti skozi rušje, pa bo v Črni lopi.

Tam pa stopi pred Vitranca in mu pove, kako in kaj je z

Anjo Panjo.

161

»Hm, teta Anjara Panjara,« je mislil Kocelj. »Zaslu-

žila je črno ječo, kakor sta zaslužila stric in birič, da se

zdaj neusmiljeno pretepavata... A Vitranc ni zaslužil, da

mu pride Anjara Panjara na tako lep način v roke. Saj

je mene izdal hudobnim ljudem in je nahujskal strica

in biriča, da sta šla nadme kot nad krvoločnega razboj-

nika. Zato pa ne zasluži, da mu izdam Anjaro Panjaro...

Kar mimo Črne lope pojdem in se niti ne zmenim za

Vitranca. Saj mi ne bo hvaležen, ampak me nemara še

celo nabije, ker sem zažgal bajto in sem kriv, da se stric

in birič tako pošteno mikastita... Kocelj, Kocelj, nikar ne

hodi k Vitrancu! Svojo pot hodi – in tista pot drži samo

v mesto.«

Razveselil se je Kocelj te misli in v prvem trenutku

je bil prepričan, da je ta misel edino prava. A domislil se

je tudi, da mora v mesto samo zaradi hudobnih, brez-

srčnih vaščanov, in ta misel ga je odvrnila od prvega

sklepa. Pa se je udaril po kolenu in je rekel: »Skoraj bi

pozabil, kar sem bil sklenil takrat, ko sem Anjari Panjari

vzel čarodejno paličico. Ali nisem takrat obljubil, da

pojdem v vas in začaram tam hudobne, jezikave vaščane

v mravlje rusice, ki se zgrizejo med sabo in poginejo, da

zagorski vasi ne bo več treba imeti takih ljudi po hišah...

Tako sem obljubil in obljubo moram izpolniti. Narav-

nost v vas pojdem. Ko začaram vse vaščane v mravlje,

se pa povrnem k teti Anjari Panjari in jo začaram v črno

mačko, da bo stražila samotno hišico v Planici. Potem

162

pa povedem sirotno Reziko domov. S pritlikavcem Brincljem pa odidem v mesto, da si pošteno prisluživa z

njegovim noskom klobuk cekinov. Paličico zlomim na

sto koščkov, a zlati rogljiček vržem v Korensko jezero,

da ne bo več hudobnega čaranja v naših krajih. Potem

bo mir za vse čase.«

Kocelj se je ozrl na zagorsko vas, ki je počivala v do-

linici med zelenjem in sončnimi žarki. »Čakajte, ljudje!«

je zagrozil zagorski vasi. » Še danes boste mravlje rusice

in boste grizli drug drugega. Še danes pride k vam neu-

mni in bedasti Kocelj, ki ste ga preganjali in zasmehova-

li, ker je bil siromak. A vi ste tako bogati! Pa naj vam zdaj pomaga bogastvo, zdaj, ko pride siromak Kocelj in vas

spremeni v mravlje!« Trikrat je Kocelj zažugal zagorski

vasi s pestjo. Potem pa je pričel stopati ob rušju navzdol.

Že je bil mimo Črne lope in se je že bližal bukovemu

gozdu, ki se je širil strmo ob gori navzdol. A tedaj je

obstal kakor prikovan in je ostrmel, zakaj nenadoma je

stopil pred njega sam Vitranec, kakor da je vstal iz od-

prte zemlje. Hudo je gledal dečka in se je držal za dolgo,

belo brado. Molčal je.

»Stric Vitranec!« je dejal Kocelj v zadregi. »Pa vas po

dolgem letu zopet vidim... Oj, stric Vitranec!...«

Vitranec je dvignil naposled roko in je rekel s presu-

nljivim glasom: »Pobič, vprašam te, kam greš zdajle? Ali

si na pošteni ali nepošteni poti?«

Kocelj je odvrnil prostodušno: »Še nikoli nisem ho-

dil po nepošteni poti. Saj niti ne poznam tiste poti in je

163

tudi nočem poznati... V vas grem, ker imam tam opra-vila. Z ljudmi se hočem pošteno dogovoriti!«

»Pobič, govoriš precej samozavestno« je dejal Vitra-

nec. »V vas greš, praviš? Ali pa tudi veš, kaj te tam čaka?

Biriči prež‚ nate, da te pograbijo in vržejo v ječo. Zažgal

si bajto in pobegnil. Pa si požigalec in si zaslužil ječo.

Zdaj te vsepovsod iščejo. Stric iz Podkuž in birič Šimen

sta že šla za tabo. Ali ju nisi nikjer srečal in videl?«

»O, birič in stric iz Podkuž!« je odgovarjal Kocelj.

»Videl sem ju ravno prej. Strašno se mikastita in prete-

pata tam v rušju. Vpijeta pa tako, da se sliši njuno vpitje

prav do sem.«

Vitranec je resnično slišal tisto vpitje in se je začudil.

– »Hm, pa res strašno vpijeta,« je menil. »Kaj se jima je

pač dogodilo, da sta se sporekla? Pojdem pogledat, da ju

pomirim... Ti si ju videl, pobič? Čudno, da te nista po-

grabila, če sta te videla...«

»Pobegnil sem jima,« se je posmejal Kocelj. »Dobro

sta me zmikastila, zato sem jima pa pobegnil. Pa sta se

nemara zaradi tega sporekla in pograbila.«

Vitranec je mislil in mislil. Naposled je pograbil

Koclja za roko in mu velel: »Hodi z mano, pobič! V

Črno lopo te povedem in tam se dogovoriva o vsem,

kar je treba!«

Kocelj se je začudil in se popraskal za ušesom. »Stric

Vitranec!« je rekel. »Pa ne, da me hočete zopet zapreti v

tisto hudo ječo? O, nikar, stric Vitranec, saj nisem storil

nič hudega...«

164

»Tiho pobič!« ga je zavrnil Vitranec in je pričel naglo stopati po stezi, ki se je vila med rušjem proti Črni lopi.

Kocelj je stopal za njim in je premišljal, čemu ga vleče

Vitranec ravno v Črno lopo. Bal se je in je bil prepričan,

da ga bo Vitranec zaprl v črno ječo. In Koclja je pošte-

no zazeblo ob tej misli. »Glej, glej, kam sem prišel!« si je

dejal. »Zdaj pa beži, Kocelj, če moreš! Smejali se ti bodo

ljudje na vasi in se še bolj norčevali iz tebe. Pa si jih mislil ti začarati v mravlje, a si se sam pričaral naravnost v

hudo Vitrančevo ječo... Samo še tega se manjka, da te

Vitranec malo pretiplje in ti odvzame paličico z zlatim

rogljičkom. Potem pa čaraj, če moreš s čim! Najbolje bo,

da povem Vitrancu resnico«

Kocelj je že odprl usta, da bi govoril. A tedaj se je Vi-

tranec ustavil in je vprašal s strogim glasom: »Povej mi,

pobič, po resnici, zakaj si zažgal bajto?«

»Pošteno me vprašujete, stric Vitranec!« je odvrnil

Kocelj. »Zato pa naj vam pošteno odgovorim. Saj je res,

da sem zažgal bajto. A zažgal sem jo samo zaradi strica.

Hudo me je pestil in mi grozil s strašnimi rečmi. Pa še to

mi je rekel, da bo prodal mojo bajto in denar potisnil v

svoj žep... Pa me je pograbila jezica, da sem zažgal bajto.

Saj je bila bajta moja, zato pač lahko storim z njo, kar

hočem.«

»Hm – hm,« je dejal Vitranec, a drugega nič. Stopal

je naglo naprej in je molčal. Kocelj se je pa popraskal za

ušesom in si je mislil: »O, resnico sem mu povedal. Pa

165

nemara ne bo vse to prav nič pomagalo. V ječo me pa vendarle zapre... Treba mu bo povedati o Anjari Panjari.

Mogoče bo pa to kaj pomagalo?« In Kocelj je potegnil

Vitranca za roko in dejal: »Stric Vitranec, postojte! Za-

radi siromašne bajte mi kar nočete verjeti, četudi sem

vam povedal samo resnico. Zato pa vam hočem poveda-

ti nekaj drugega. Mogoče me boste poslušali in mi pri-

trdili... Saj poznate teto Anjaro Panjaro? Iz ječe vam je

ušla in se skrila v Planici. Pa sem jo zasačil jaz, nemarno

mačko sem ji zadavil, a na meh je nisem odrl, kakor sem

ji bil obljubil. Anjaro Panjaro sem pa le zaprl v klet. Zdaj

pa premišljam, ali bi jo vrgel v sršenovo gnezdo ali pa bi

jo začaral v črno mačko? Pa vas vprašam, stric Vitranec,

kaj bi bilo bolje?«

Kakor bi trenil, se je ustavil Vitranec, je pograbil

Koclja z obema rokama in ga vprašal: »Ali govoriš res-

nico, pobič? Povej mi naglo, ali govoriš resnico?«

»Resnico!« je potrdil Kocelj. »Vse je resnično o Anja-

ri Panjari, kakor je vse resnično, kar sem povedal o pož-

gani bajti. Glejte, stric Vitranec, v Planico se je Anjara

Panjara skrila pred vami. Lepo hišico ima tam; a v tisti

hišici gospodari vaš pritlikavec Brincelj. Anjara Panjara

pa rohni v črni kleti.«

»Hoj-he, hoj-he!« je zavpil Vitranec in je zgrabil z vso

močjo Koclja za roko. »Hoj-he!« je dejal še enkrat in je

Koclja vlekel skozi rušje proti Črni lopi...

166

10

Vitranec je neprestano vlekel Koclja za sabo, a Kocelj

se mu ni upiral. Nenadoma ga je prijel Vitranec okrog

pasa, ga dvignil in potisnil skozi odprtino v steni. Kocelj

je skoraj telebnil na tla. Toda urno se je pobral in se je

ozrl okrog sebe. Videl je, da je ravno v isti izbi, kjer ga je bila Anja Panja zatožila in ga je Vitranec obsodil na ječo.

Ko je stopil tudi Vitranec v izbo, je sedel za mizo in po-

kazal na stol, ki je stal njemu nasproti. Kocelj je ubogal

in je sedel. »Govori, pobič!« mu je velel Vitranec. »Povej

po pravici, kar veš o Anji Panji!«

Kocelj je pričel pripovedovati. Pravil je o Brinclju, o

mački, o Anji Panji, ki jo je prekanil. Pa tudi o paličici z

zlatim rogljičkom je pravil in o svojem čaranju. In še o

sirotni Reziki je pravil in o pameti, ki mu je te dni pri-

čela tako lepo cvesti.

Ko je Kocelj končal, je Vitranec naglo vstal in je sto-

pil k njemu. »Pokaži mi paličico z zlatim rogljičkom!« je

rekel. »Če imaš res paličico pri sebi, pa ti moram verjeti

vse.«

Kocelj se ni obotavljal, ampak je potegnil izpod jo-

piča paličico, da se je na njej zalesketal zlati rogljiček.

167

Vitranec jo je prijel in jo ogledoval od vseh strani. Kocelj se je pa zbal in je mislil, da mu Vitranec odvzame čarodejno paličico. Zato je iztegnil roko po njej in je dejal:

»Stric Vitranec, pa ne, da mi hočete vzeti paličico? Moja

je in pridobil sem jo s težkim trudom. Samo enkrat še

moram čarati z njo, ker sem bil tako obljubil. Čakajo

me še hudobne mravlje rusice. Zato mi pa morate dati

paličico nazaj!«

»Prava je paličica in tudi zlati rogljiček je pravi,« je

rekel Vitranec in je dal Koclju paličico nazaj. »Nočem ti

vzeti paličice, ker si jo res prislužil z velikim trudom. Se-

veda, to ti pa rečem, da bi bilo zate bolje, če bi ne imel te paličice. Čaranje ti ne prinese sreče, kakor je ni prineslo

Anji Panji. Zato se pa čuvaj. Čuvaj sebe in svojo dušo!«

»O, ne bojte se!« je odvrnil Kocelj. »Nočem postati

čarodej. Saj sem že prej sklenil, da razbijem paličico,

a zlati rogljiček vržem v Korensko jezero, da bo konec

čaranju v naši dolini. Samo nevšečne mravlje rusice mi

še rojijo po glavi.«

»A kaj so ti storile mravlje rusice?« ga je vprašal

Vitranec.

»Saj veste, stric Vitranec,« je odvrnil Kocelj. »Tisti

ljudje iz naše vasi... Hudobni so, ujedavi so, jezikavi so

in ošabni. Preganjajo me in se mi posmehujejo, ker sem

siromak. Ker drugega ne vedo, so si izmislili, da sem

bedaste in neumne pameti. Mene pa je sram, ker prebi-

vajo v tem lepem kraju tako hudobni, ujedavi in piškavi

168

ljudje. Zato pa pojdem zdaj v vas, zamahnem s paličico in vsi ljudje se izpremene v mravlje rusice.«

»Zdajle ti moram reči in potrditi,« je povzel Vitranec,

»da nisi bedaste glave, ampak si pameten in prebrisan.

Bodi zadovoljen s svojo pametjo in pusti v miru ljudi, ki

so hudobni, strupeni, jezikavi, piškavi in trdosrčni. Pusti

jim veselje, da jim je piškava petica vse na svetu! Ti imaš

to veselje, da se jim lahko smejiš in krohotaš z zagorske

višine, kakor se jim smejem in krohotam tudi jaz. Ne

izplača se, da bi čaral zaradi njih!«

Kocelj je izprevidel, da govori Vitranec prav. Pokimal

je z glavo in je rekel: »No, stric Vitranec, ker vi pravite

tako, pa pustim mravlje rusice v miru.«

»Tako je prav, pobič!« ga je pohvalil Vitranec. »Zdaj

ti pa tudi ne bom več zameril, da si zažgal rodno bajto.

Prijatelja si bova in skupaj pojdeva, da vidiva, kaj dela

Anja Panja v svoji kleti.«

Potem sta odšla iz Črne lope. Plazila sta se po hribu

navzgor in sta že od daleč slišala vpitje krivogledega

strica iz Podkuž in divjega biriča. Ko sta se jima pribli-

žala, sta videla, kako se stric in birič še vedno strahovito

pretepata in mikastita. Še zmenila se nista za Vitranca in

Koclja, ki sta se ustavila tik pred njima, ampak sta se su-

vala in obdelavala neutrudno s pestmi in sta vpila, da je

šlo skozi ušesa. Vitranec se je posmejal in rekel Koclju:

»Daj, pobič, dotakni se ju z zlatim rogljičkom, da ne bo-

sta več rogovilila!«

169

Kocelj se je res dotaknil s paličico strica in biriča.

Kakor bi trenil, sta izpustila stric in birič drug drugega.

Čudno sta se spogledala in sta na vso moč zasopla. Toda

zagledala sta Koclja in sta planila proti njemu. »Ha, tu

si, razbojnik in požigalec!« je zavpil krivogledi stric iz

Podkuž. »Pa kdo te je odvezal od vrvi? Pobegniti si hotel

glej, birič! Razbojnik je hotel pobegniti! Primiva ga, da

ga zopet zveževa in odvedeva v ječo!«

Že sta hotela pograbiti Koclja, a tedaj je stopil pred

nju Vitranec. Roko je dvignil in je rekel: »Mir! Kocelj

je pod mojim varstvom in vidva nimata nobene pra-

vice do njega. Poberita se v vas in povejta ljudem, da

je Kocelj poštenejši in pametnejši kot ste vi vsi skupaj!

Poberita se vama rečem še enkrat!«

Stric in birič sta se okrenila in izginila brez besed

onkraj rušja. Vitranec in Kocelj pa sta nadaljevala svojo

strmo pot. Prišla sta na planotico vrh gore in sta zagle-

dala pod sabo globoko in zeleno Planico. Na goličavi je

ležal pritlikavec Brincelj in je trdno spal. Obraz mu je

bil obrnjen proti nebu in lepo se je svetil njegov storž v

soncu. Iz gozda pa je stopila mala Rezika. Na trati si je

bila nabrala šop pomladnih rožic. Šla je preko goličave

in se je ustavila kraj Brinclja, ki se je bil prebudil. V tem trenutku je od gozdnega parobja zazvenel vesel in glasen vrisk. Rezika se je ozrla tja in je plosknila z ročicami.

»Kocelj prihaja!« je vzkliknila. »Poglej, Brinceljček!«

Tudi Brincelj se je dvignil in je pogledal na paro-

bje. Pa je zavpil in zdrvel preko goličave. Prihajala sta

170

Vitranec in Kocelj. Brincelj je obstal ves zasopel pred njima. Ko ga je Vitranec zagledal, se je na ves glas zakrohotal. »Pa kakšen si, Brincelj, s storžem v obrazu?«

Brincelj je žalostno pomigal s storžem in je samo

vzdihnil, a Kocelj ga je prav trdo vprašal: »Brincelj, po-

vej, če je Anjara Panjara še zaprta v kleti.«

Pritlikavec Brincelj je zamahnil z roko in je odgo-

voril: »Še je hudoba v kleti. O, niti blizu nje nisem šel.

Odkar si ti odšel, sem sedel ves čas na trati in sem jokal

in zdihoval za svojim noskom. In še mislil nisem na

Anjo Panjo.«

Kocelj ga je potrepljal po rami in je rekel: »Prav,

Brinceljček! Dobro si se držal, zato ti hočem še danes

vrniti tvoj prejšnji nos.«

Brincelj je zavrisnil. Prevrnil je tri kozolce in se je

petkrat postavil na glavo. Kocelj pa je šel z Vitrancem

naravnost v hišico. Rezika se ni upala blizu, ker se je bala

velikega moža, ki je imel tako dolgo brado. Vitranec in

Kocelj sta šla naravnost v klet. Kocelj je prižgal lojevko

in tako sta prišla do kamnitih vrat. Vitranec je odmak-

nil zapah in je odprl duri. Stopil je v črno klet, Kocelj je

smuknil za njim. Videla sta Anjo Panjo, ki je čepela v

kotu na vlažnih tleh in si je zatiskala obraz z rokami. Pa

niti slišala ni, ko sta vstopila Vitranec in Kocelj. Vitranec je stopil bliže in je dvignil svečo nad njo. »Anja Panja,

vstani!« je rekel z votlim in strašnim glasom. »Vstani, da

gremo iz kleti na svetlo in te obsodimo, kakor je prav in

kakor si zaslužila.«

171

Anja Panja je razkrila obraz in je gledala strahoma Vitranca. Besedice ni rekla, ampak je počasi vstala. Mo-lče je zrla v tla. Vitranec jo je prijel za roko in jo je vodil iz kleti. Kocelj je stopal spredaj in je svetil z lojevko. In tako so šli skozi vežo in so prišli v izbo. Vitranec je izpregovoril s hudim glasom: »Anja Panja, drugič že stojiš

pred mojo sodbo. Obsodil sem te bil lani v ječo, ki pa si

mi iz nje pobegnila in se skrila semkaj v varno samoto.

A nisi samo pobegnila, ampak si hotela celo umoriti

siromašnega Koclja in mojega pritlikavca. Anja Panja,

velika hudoba si in zato ne zaslužiš usmiljenja. Povedem

te nazaj v ječo in te zaprem in te do smrti ne izpustim iz

nje... Anja Panja, govori, če hočeš kaj pripomniti!«

No, Anja Panja ni odgovorila besedice. Samo usta je

grizla v silni togoti in je le tu pa tam kratko, sunkoma

zasopla. Kocelj je stopil k mizi. – »Stric Vitranec, po-

slušajte me,« je rekel. »Saj ne trdim, da ni teta Anjara

Panjara velika hudoba. A vendar se mi smili. Zato vas

prosim, bodite usmiljeni z njo! Zaprite jo samo za leto

dni, potem jo pa izpustite! Saj ne bo mogla nič več čara-

ti, ker nima nič več paličice z zlatim rogljičkom.«

Anja Panja ga je prav strupeno pogledala od strani.

Vitranec je pa sedel in se je zamislil. Po dolgem času je

rekel: »Naj bo, pobič, ker prosiš tako lepo! Za leto dni

zaprem Anjo Panjo v ječo, potem jo pa zapodim v svet.

Ker se Anja Panja v svojem življenju ni drugega priučila

kot samega čaranja, bo morala beračiti po svetu. Bera-

čenje je pa še hujše kot ječa...«

172

Tisti trenutek se je pripodil v izbo Brincelj. Oklenil se je Koclja in ga je milo prosil: »Daj, Koceljček, daj moj

lepi nosek nazaj!«

No, Koclju se je Brincelj resnično smilil. Zato pa je

kar nagnil zlati rogljiček in se je z njim dotaknil ne-

srečnega storža. Brincelj je zaječal, ker ga je zabolelo.

Toda urno je stekel v kot in je pogledal v ogledalce, ki

je viselo tam na steni. In Brincelj je tlesknil z rokami in

se je zasmejal na ves glas. Zakaj nič več ni imel v obrazu

rjavega storža, ampak tam se je zopet svetil njegov dolgi,

šilasti nos.

Vitranec se je dvignil izza mize. »Anja Panja, čas je,

da greva,« je dejal. »Podvizati se morava, da prideva

pred nočjo do Črne lope. Gnal te bom vso pot. Hodi

pred mano!«

Vitranec je zasukal Anjo Panjo in jo je tiral do vrat.

A tedaj se je pobral pritlikavec Brincelj s tal in je skočil

k Vitrancu. »Ojojmene, Vitranec!« je zavpil prestra-

šen. »Ali me nočeš vzeti s seboj? Ali hočeš biti brez

služabnika?«

»Pa pojdi z mano!« je velel Vitranec. Brincelj se je

zasukal in je že hotel zbežati skozi vrata. A tedaj ga

je pograbil Kocelj in ga je potegnil nazaj. – »Kam pa,

kam?« je zavpil nad njim. »Kaj si nemara že pozabil, kaj

sva se bila domenila? Ali nič več ne veš, da si mi pošte-

no obljubil, da pojdeva v mesto, kjer si s tvojim lepim

noskom prisluživa klobuk cekinov?«

173

»Ojojmene!« je zavrisnil Brincelj in je bil ves prestra-

šen. Zvijal se je na vso moč, da bi se izmuznil iz Koclje-

vih trdih rok in je vpil in vreščal. No, nazadnje se mu je

posrečilo, da se je izmuznil. Prasnil je v vežo, čez prag je

skočil, skozi odprto leso je bežal in je drvel na vso sapo

preko goličave. Ustavil se je šele v goščavi in je počakal

tam na Vitranca in Anjo Panjo, ki sta prišla kmalu za

njim. Tedaj pa se je Brincelj oddahnil in je videl, da ni

nobene nevarnosti nikjer več. Pa je zgrabil svojo črno

kučmo, jo zavihtel in je zavriskal na ves glas. Kocelj je

slišal njegov tanki, zategli vrisk in se je posmejal. – »Le

beži!« je govoril na glas. »Saj vidim zdaj, da je bolje, če

nisi pri meni. Kaj bi pač počel s tako prismuko v mestu?

Kaj bi porekli ljudje, če bi te zagledali? Sam pojdem v

mesto in sam si bom služil pošteno svoje cekine.«

Kocelj se je okrenil in je šel nazaj v izbo. S klopi je

vzel svojo culico in jo je vrgel preko rame. Pograbil je

dolgo gorsko palico in je stopil iz hišice. Zapahnil je

duri in je šel skozi leso. Tam za ograjo se je še vedno

skrivala Rezika in se je še vedno bala hudega moža in

hude ženske. No, ko je zagledala Koclja, jo je minil ves

strah. Zasmejala se je in se je oklenila njegove roke. Pa

sta šla potem lepo in varno po gozdu navzdol v dolino,

ki je zelenela za širnim gozdom. Z ozke steze sta pri-

šla na široko kolovozno pot, ki je držala naravnost do

samotne vasi. Bila sta vesela in sta vso pot prepevala

najlepše pesmi. Pa še sama nista vedela, kdaj sta prišla

174

v dolino. Mahoma sta zagledala pred sabo belo vasico in tihi, samotni Juvanov dom. Rezika je tlesknila z rokami, ko je zagledala rodno hišico, a Kocelj je zamahnil

s klobučkom, da je lepo vihralo pisano šojino pero za

trakom, in je zavriskal na ves glas...

O, kako so se ju razveselili na Juvanovem domu! Pa

saj je bila tudi velika žalost tam, ker je bila izginila edina njihova hčerka tako čudno sredi gluhe noči. No, zato so

se pa danes tem bolj veselili. In pripovedovala je mala

Rezika in pripovedoval je Jankov Kocelj in veselja ni

bilo ne konca ne kraja. A čez dobro urico je vstal Kocelj

izza mize. Culico je pograbil in rekel: »Zdaj pa pojdem!

Reziko sem vam privedel zdravo nazaj. Pa nočem, da

bi se še dalje mudil... V mesto se popeljem z vlakom. V

mestu pa najdem dobre ljudi.«

Pa je že stopil k durim, da bi jih odprl. Juvanovi pa ga

niso pustili. In kako tudi? Glejte – rešil je Kocelj njihovo

edino hčerko iz rok hude čarovnice Anje Panje, pa bi ga

pustili v mesto? Ne! Zato je oče pograbil Koclja, culico

mu je vzel in ga je potisnil nazaj na klop, rekoč: »Kaj pa

misliš? Nikamor ne pojdeš, ti rečem! Tu pri nas ostaneš

in boš, kakor da si resnično naš... Bog mi ni dal sina zato

boš pa ti naš. Ali si slišal?«

Kocelj ga je gledal in je bil ves osupnjen. Toda nazad-

nje je vendarle spoznal, kaj hoče Juvan s svojimi beseda-

mi. Zato pa se je posmejal in je odvrnil: »No, pa naj bo!

Pa naj obvelja vaša, oče Juvanov!«

175

Večerilo se je, ko se je splazil Kocelj do bližnjega Korenskega jezera. Ob bregu se je ustavil in je poiskal

debel kamen. Izpod suknjiča je potegnil paličico z zla-

tim rogljičkom, na kamen jo je položil in je z drugim

kamnom tolkel po njej tako dolgo, dokler ni bila razbita

na sto koščkov. Potem pa je zgrabil zlati rogljiček in ga

je vrgel daleč daleč na sredo jezera. Voda je zapljuskala,

zavrtela se je v kolobarčkih in se je strnila ravno nad

čarodejnim rogljičkom...





Document Outline


Prvi del

Drugi del