Za poduk in kratek čas. Potovanje v Otizo. (Spisal F. E.) (Dalje.) Do sedaj govoril sem o takih šolarjih, ki niao v poletnem čaau šole oproščeni. Le-ti izoatali so tedaj le v časi silnega dela doma, recimo enkrat do dvakrat na teden, pa vendar so tako popačeni. Sedaj pa ai predstavljajmo šolarja, ki je v poletnem čaau šole oproščen in ki opravlja vsak dan težaška dela ne le doma, ampak tudi drugje. Tu ne pači se tak šolar s samo grdimi pogovori in še z gršimi vzgledi, ampak tudi z uno atrupeno pijačo — žganjem, — katera ga stori proti večeru že živinčetu podobnega, tako da je, sicer najmanjši in najslabejši, vendar pa pri razdiranji plotov najailnejši. Stariši, kakoršnji ao aemtertje dan danes, ga seveda zategadelj niti ne avarijo, kamo še le, da bi ga kaznovali. Pobvalijo ga pač rekoč: ,,Iz tega še nekdaj nekaj bo!" Tak glavač seveda ne gre več med šolarje, dokler ga po zimi zopet postava ne sili, pač pa vstopi kot novinec med ponočnjake, ki kradejo dandanes vae, kar se le ukrasti da, ter si pripravljajo maatne večerje, nekaj pa poprodajo, kajti pijače še jim manjka. Kaj pa porek6 starai takim sinom? Nič, aaj storijo vse le iz šale! Mogoee je aicer, da se s početka rea šalijo ti fantalini, pa pozneje, ko mora mati od daleč gledati svojega sinka, kako jej trga zadnje kose mesa iz tunje, da je povžije a svojimi tovariši ,,iz šale" kje v odatranjenej šumi, domači pa si potem pri težkem delu po krompirji zobe trebijo, takrat — menim — to ni več šala! Po tej razpravi pa ai lahko vsakdo misli, kakšen mora biti tak učenec, kateremu se je v poletnem času v takej družbi tako dobro godilo, če pride na zimo zopet v šolo, in kakšna garjava ovca je ou za avoje mlajše součence. Sedaj pa puatimo šolo, pogledimo še v domafn bišo, to je, zasledujmo še domačo odgojo nase mladeži. Okrajna glavaratva ao ukazala v teku lanakega leta vsem občinakim predstojnikom, da naj strogo na to pazijo, da šolaka mladež ne bo zabajala na plesišča. Čemu neki ta ukaz, je-H opravioen? Je, opravičen je. Šolska mladež res zahaja na pleaišča in sicer s svojimi starejšimi brati ali aeatrami, ne pa s atariši, kajti atariši dandanes nimajo navadno denar jev za plesišče. Vzemimo, sestra zaslužila si je skozi teden nekaj grošev. Za te hoče si kupiti v nedeljo veaelja. Sama pa ne upa v krčmo, ker ae mati za njo bojijo. Vzeme tedaj seatro ali pa brata — šolarja -— aeboj. SedaJ bodo in tudi so atarši brez vseb akrbi za najatarejšo bčerko, ker ima aeboj čuvarja. Kar ta čuvar na plesišč-i in drugod vse ališi in vidi, tega ne bom tukaj navajal. Da pa gre pozno v noči, v časih pa še drugi dan ves popačen domov, to je lahko umevno. Pa to nič ne dc, saj atariši tega ne vedo, da so si le svesti, da se starejši bčerki ni nič pripetilo. Ali ne aatno na plesiščib, tudi doma služijo naši šolarji svojim starejšim aeatram in bratcem za čuvarje. 0 tem pa nečem podrobneje goyoriti, povem še samo, da mi je nedavno ena učenka na moje vprašanje, zakaj da poprejšnji teden ni bila v šoli, tako odgovorila, da aem tudi do kurjib očea na nogah zardel. (Dalje prih.) Smešnica 18 ,,Dobro", pobvali gost krčmarja, ,,dobro, da ae pri vas tako bitro poatreže goatu. Škoda je samo to, da je vse premalo, kar se prinese". ,,0j", odvrne mu krčmar, noj, gospod, ali ne veste, da kdor hitro da, za dvoje da?"