KRŠČANSKI VOJAK

Pouk slovenskim mladeničem, ki
so poklicani v vojaško službo.

Priredil

VALENTIN ROZMAN,

c. in kr. vojaški kurat.

V MARIBORU, 1911.

Tiskala in založila tiskarna sv. Cirila v Mariboru.


Nr. 4067.

Nihil obstat!

Dr. J. Jančič,

censor.

Imprimatur!

Pr.-Ep. Lav. Ordinariatus Marburgi, in festo Nativitatis
B. M. V., die 8. Septembris 1911.

Imprimatur!

Caes. et. reg. Vicariatus Apostolicus Castrensis
Vindobonae, die 20. Septembris 1911.

E. Bjelik m. p.,

Caes. et. reg. Vic. Castr.

Mihael m. p.,
Princeps-Episcopus.


Nr. 5112.

VSEBINA

Vojaški poklic .

Prisega.

Pomen zastave .
Ljubezen do domovine.
Svetost kraljeve krone
Pokorščina .
Izpolnjevanje dolžnosti
Tovarištvo .
Bratovsko opominjanje

Vera.

Molitev
Pijančevanje .
Pohotnost

Samomor ....

Vojaški poklic.

„Vsi sinovi mojega naroda bodo
taborili po trumah, znamenjih in
zastavah. 11  (4. Moj. 2, 2.)

Vojaki!

a zapoved našega presvetlega cesarja in kralja
ste prišli te dni pod zastavo, da tu vršite
vojaško službo. Radi tega je nastala v vašem
poklicu velika sprememba, ki se ne izraža samo v
spremembi obleke in v opasanju orožja, ampak v
spremembi vsega vašega življenja.

Eden je pustil plug na polju, drugi je ostavil
sekiro v gozdu ali kladivo, tretji je vrgel pero vstran,
četrti je zopet zapustil parni stroj, i. t. d. vsi pa ste
zamenili orodje mirnega dela s puško in sabljo, svojo
navadno suknjo s cesarsko suknjo. Gotovo doprina-
šate s tem narodu in državi veliko žrtev, toda ta
žrtev je neizogibna in žrtvovati se v korist narodu in
državi je dolžnost vsakega državljana. Vsaka država,
ki hoče varovati svoje svete pravice in svetinje do¬
movine, rabi vojsko. Zato vas je poklical naš najvišji
poveljnik, vi pa ste kot zvesti in vdani državljani
prihiteli pod orožje. Vojska je bila vedno na svetu
in ostane tudi, dokler bodo živeli ljudje. Vzrok vojsk
je izvirni greh, ki je s kruto silo vcepil strup požel-

1

2

jivosti človeški naravi. Vsled tega greha seje zasvetil
ognjeni meč v roki angelja, ki je zapodil Adama in
Evo iz raja. Počenši že od Abrahama, kateri je s
380 izurjenimi hlapci pri Hobi premagal svoje silovite
sovražnike, ni bilo še naroda, ki ne bi bil obiskan
od vojske. Da, ko bi dosegli vsi oni vrhunec nravne
popolnosti, katerega nam je označil Vstanovitelj naše
svete vere, bi seveda ne potrebovali orožja in ne¬
potreben bi bil vojaški stan, ne vzdignil bi se narod
zoper narod in ne bila bi več potrebna šola vojsko¬
vanja. Toda naše življenje je vedno trajajoči boj,
kakor je stalen prepir v naravi, ki je prokletstvo
greha. Večno trajni mir, o katerem se dandanes piše
in govori, je le pobožna želja, so le sanje.

Ko je sv. Janez predhodnik Gospodov v pu¬
ščavi pridigoval pokoro, so prihajali k njemu Judje
od vseh strani, da bi ga videli in poslušali njegov
govor. Kakor nam sveto pismo pripoveduje, so prišli
tudi vojaki k temu od Boga poslanemu možu ter
vprašali: »Kaj naj storimo«? 1  Sv. Janez jim ni od¬
govoril: »Vaš stan je poklic hudodelcev, roparjev
in klatežev, če hočete priti v nebeško kraljestvo,
potem vrzite morilno orožje od sebe, odložite svojo
monturo in pokorite se«. Ne, tako se niso glasile
njegove besede, ampak od Boga razsvetljeni mož
je navdušil vojake z besedami: »Bodite zadovoljni
s svojo plačo, to se pravi, bodite zvesti svojemu po¬
klicu in izpolnujte natančno dolžnosti svojega stanu«.

Da, celo naš Zveličar, ki se prosljavlja kot
kralj miru, je rekel svojim učencem: »Ko bodete

slišali o vojski in o vojaških sodih, ne vznemirjajte

1  Luk. III. 14.

-k 3 >3-

se, ker to se mora zgoditi '), 1  in potem nadaljuje:
»Ne mislite, da sem prišel, da bi prinesel mir na
zemljo, prinesel sem meč «. 2  Njegovi božji poslanci,
kateri so oznanjevali pri njegovem rojstvu v Betle¬
hemu mir, niso opustili omeniti pogoja, pod katerim
je mir mogoč ....  namreč dobra ali sveta volja . 3
Dokler so pa ljudje brez svete volje, dokler so celi
narodi, ki pretijo razvoju in blagostanju sosednje
države, tako dolgo mora tudi vsaka država imeti
vojake, da lahko zavrne sovražne napade o vsakem
času, oziroma da prepreči v obče sovražni napad in
na ta način vzdržuje mir. Braniti ta mir, je glavni
namen armade. Armada je ščit in moč monarhije
proti zunanjim sovražnikom ter trdna zaslomba pre¬
stola in porok postavnega reda v državi. Bedak bi
bil oni vojak, kateri bi mislil, da njega kot posa¬
meznika ne brigajo te splošne stvari. Kajti vojak, ki
brani cesarja, domovino in sveto vero, brani tudi
svojo čast, svojo premoženje, svoje blagostanje, svoje
življenje in ščiti sebe, svoje domače in vse svoje
sodržavljane.

Ko stoji hrabri vojak na straži, bodisi ob
meji, bodisi ob kakih važnih vojaških postojankah
v notrnjem, med tem morejo bratje mirno obdelo¬
vati očetovsko njivo, med tem lahko vijejo njegove
sestre vence k veseli poroki, brez strahu mirno daruje
duhovnik na oltarju nekrvavo daritev svete maše in
opravlja svoje molitve, spremlja trgovec brez ne¬
varnosti blago na svoj dom in popotnik nevstrašeno
nadaljuje svojo pot, tolažeč se z dejstvom, da vojak
brani mejo, cesto in pota pred sovražniki.

1  Mat. 24, 6. — » Mat. 10, 34. — 3  Luk, 2, 14.

1 *

-K 4 > 5 -

Sveta, častna dolžnost pa je posvetiti domovini
svoje najboljše moči mladosti. Vi niste prvi, ki spol-
nujete to sveto dolžnost. Milijoni so jo izpolnjevali
pred vami, ne godrnjaje ampak z veseljem, da celo
življenje so žrtvovali, zavedajoč se svoje svete dol¬
žnosti. Da nadomestite druge tovariše, ki so častno
služili ter se po dovršeni službi vrnili nazaj k do¬
mačemu ognjišču, za to ste prišli vi.

Vojaki! Ponosni bodite, da pripadate naši slavni
vojski in samozavestni, da so vas vvrstili med vojake,
to je v oni stan žrtvovanja, ki ga sveta cerkev ime¬
nuje službo božjo. Lepo pravi bavarski knez Maks
v svojem navdušenem govoru pred osvojitvijo Bel-
grada: »Karkoli more duh človeški vzvišenega iz¬
misliti in ustne človeške velikega izgovoriti, je že
zapopadeno v besedi »vojak«, zato izvršujte svoje
dolžnosti svesti si svojega vzvišenega poklica«. Za¬
kaj bi torej ne bili zadovoljni s svojim stanom, ka¬
terega vzvišenost in krasota je tako velika, zakaj
bi ne bili navdušeni in goreči, da pripadate takemu
stanu, čegar cilj, naloga in vzori so tako veličastni?
Kdor misli, da v vseh drugih stanovih samo rožice
cveto, le v njegovem ni drugega kot osat in trnje,
tisti se moti in slepi samega sebe. Vsak si naj za¬
pomni znani stari izrek: »Vsak stan ima svoje ve¬

selje in vsak stan tudi svoje težave, vživaj, kar ti je
Bog naklonil, pogrešaj, česar nimaš«. Naravno je, da
vojaški stan ni vedno prijeten, posebno v začetku
ne, dokler se vojak ne privadi. S častjo vojaškega
stanu so sicer združene različne težave, vendar tako
huda le ni vojaška služba, kakor jo morda opisujejo
mlačni in nezadovoljni vojaki. Da je lepše doma, to
je umevno. Vojašnica ni mesto za zabave in razvese-

-K 5 H-

ljevanje, temveč celo zdravišče za mnoge svojeglavne
in neredne mladeniče. Vojašnica je šola vtrjevanja,
kjer se duh in telo morata pripraviti za slučaj vojske.
Niste poklicani, da bi par let prav ugodno živeli,
ampak poklicani ste, da izvršujete svojo dolžnost
brez ozira na to, ali vam je prijetno ali zoprno,
lahko ali težko.

Naš službeni predpis pravi: »Vojak naj prenaša
pomanjkanje in težave vsake vrste z moško vztraj¬
nostjo, naj ve, da so neprilike v življenju vojaka
večkrat neizogibne «. 1  Prepričali se boste, da so
napori službe v mirnem času v primeri z napori ob
času vojske le senca. Pomislite samo, kakšno trpljenje
in kake napore so prestali naši dedje in očetje. Pomi¬
slite na zmage Evgena Savojskega, nadvojvode Karla,
Radeckega in drugih slavnih bojevnikov. Solnčna
Italija, bojna polja Češke, Bosne in Hercogovine;
vse je namočeno z junaško krvjo naših očetov.

Znano vam je morda, da so si vladarji in naj¬
višji poveljniki armad zbirali svoja gesla, svoje po¬
sebne besede, ki so jih rabili zlasti takrat, kadar je
pretila velika nevarnost skupni domovini. Tako be¬
remo v zgodovini, da je imel rimski cesar Sept. Se-
verus geslo: »Delajmo!« Klavdij: »Maščujmo se!«
Cesar Pertinaks: »Bojujmo se!« V križarskih vojskah
se je glasilo geslo: »Bog hoče!« Naš presvetli cesar
in kralj pa si je izbral za splošno geslo, rekel bi
skoraj, za bodrilno in krepilno sredstvo besede: »Z
združenimi močmi!«

Vi pa si zapišite to geslo v svoja srca in nikoli
ga ne pozabite, temveč naj sveti pred vami kot

1  Voj. prav. A—10, a. § 1, 10.

bliščeča zvezda za časa službovanja pri vojski. V
knjigi kraljev stoji zapisano to geslo in umirajoči
David ga je dal svojemu sinu Salamonu, veliki voj¬
skovodja Mojzes je pričel z njim svoje zadnje po¬
velje na ljudstvo . 1  Ecehiel je bodril ž njim svoje
čete 2 , to geslo doni in se razlega po svetih knjigah
stare in nove zaveze, kjer koli je govor o bojnih
četah in se glasi: »Bodi srčen in trden, ne boj se
in ne plaši se«.

Vojaki! Bodite možje od nog do glave. Ne
ozirajte se nazaj, ampak nevstrašeno in pogumno
naprej; že takoj danes pogumno na delo, da pre¬
magate prve skušnjave.

Vojskovodji kralju Filipu makedonskemu sta
morala vsakojutro dva vojaka zaklicati: »Filip, spomni
se, da si mož!« Zvečer pa sta ga morala vprašati:
»Filip, ali nisi pozabil, da si mož?«

Vojaki! tako si morate zaklicati tudi vi in bo¬
driti se zjutraj in zvečer ob času službe in počitka
vselej in povsod: »Spomni se, da si mož!«

Vojaki, da bode naša armada stalno čislana in
neomadeževana, hočemo paziti, kamorkoli scobrnemo,
zlasti na to, da si pridobimo čast pravih mož in
slavo bogoljubnih kristjanov. Bojujmo se z Bogom
za prestol in domovino! Bojujmo se po besedah
božjega Zveličarja, kateri je učil svoje izvoljeno
ljudstvo: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu,
kar je božjega .« 3

Mojz. 31, 7. ^ p ara i. 32>  7. a Mat. 22, 21.

■a 7  H-

Prisega.

»Gospod, kdo bo prebival v Tvojem
šotoru, ali kdo bo počival na sveti
gori? Kdor prisega ter ne vara!«

(Psalm 14).

jlojaki! Ko je pri Atencih mladenič po Solono¬
vih predpisih dovršil predpisani pouk in bi
moral biti vvrščen med vojake, so ga peljali
voditelji njegovega rodu najprej v tempel narodnega
boga, kjer je moral slovesno priseči. Oborožen s
ščitom in sulico je daroval v navzočnosti starešin
bogu, na kar je prisegel: da ne bo orožja, ki mu ga
je zaupala domovina, nikdar onečastil s sramoto in
da ne bode nikdar zapustil prostora, na katerega
bode službeno postavljen, da varuje svoj narod,
da bode sveta mesta svojih bogov, pravice svoje
domovine, premoženje in življenje svojih sodržav¬
ljanov hrabro branil, da bode nasvete in ukaze svo¬
jih predstojnikov častil in jim sledil, da bode po¬
stave domovine izpolnjeval in da ne bode dopustil,
da bi jih kdo nekaznovano prestopil ali pa zanemarjal.

Tudi vi bodete v navzočnosti svojih predstojnikov
slovesno prisegli to, kar se od bistva prisege Atencev
le malo razlikuje, tudi vi hočete slovesno obljubiti,
da boste, ako bo treba, svoj meč uporabljali v obrambo
pravic naše vzvišene vladarske hiše, v varstvo vere
v obrambo drage domovine.

Mož, ki je prisegel, je v svetem pismu zapisano,
ne bo nikdar omahoval ’. Prisega je najvišja potrditev
moške besede, največje zagotovilo in radi tega ne-
goljufivo poroštvo za neomahljivo zvestobo do smrti.

1  Psalm. 111, 6.

Trdnejšega zagotovila ni na svetu, kakor je prisega.
Ona je veliko več vredna kakor vsako podajanje rok,
kakor vsaka častna beseda; beseda prisege je vzvišena
nad vsako kavcijo in presega tudi notarsko potrjen za¬
pisek. Prisega se postavi na nespremenljivo podlago
božjo in prisegajoči pri tem zastavi svoje večno
življenje. Po vsej pravici torej velja prisega kot neo¬
majna ter izključi vsako nezaupnost; kar se s pri¬
sego potrdi, to se smatra kot neoporečno, pred pri¬
sego se mora umakniti vsak dih človeške omahljivosti
in nezaupnosti. Tako prisego more zahtevati od vas
le vaš cesar, kateri izroča v varstvo najsvetejše
svetinje človeštva, namreč — obrambo prestola, vere
in domovine proti notranjim in zunanjim sovražnikom
in ohranitev reda in varnosti v državi. To, kar naj¬
višji vojskovodja od vas zahteva, je prisegel tudi sam,
namreč: »da bo branil domovino, da ostane neraz-
rušna zgradba kljubujoča viharjem časov, prostoren
dom narodom raznih jezikov, združenim v bratski
zvezi pod žezlom Njegovih dedov že od stoletij, da
hoče z vso odločnostjo ohraniti neskaljen svit krone
in neskrčen obseg države.« Stalno trdna vojaška zve¬
stoba je pa le tedaj mogoča, ako ne sloni samo na
časti in čutu dolžnosti, ampak tudi na trdni podlagi
svete prisege, katera se tem trdneje ukorenini v vo¬
jakovem srcu, ker sega v večnost. Sv. Pavel piše v
listu doKološanov: »Vse, kar storite, storite iz srca,
ne radi ljudi, ampak radi Boga« h Ta opomin sv.
Pavla velja tudi vam, ki stojite pred Bogom vsevednim
in vsemogočnim, da prisežete ter pokličete Boga za
pričo svojega odkritosrčnega mišljenja, zato storite
to iz srca, ne radi ljudi, ampak radi Boga.

1  Kol. 3, 23.

■ti 9 s-

Ali se še spominjate, kako ste poslušali v šoli,
ko so vam vaši učitelji govorili o svetosti prisege,
kako ste se vstrašili, ko ste slišali, da je hudodelec
krivo prisegel in bil radi tega strašno od Boga kaz¬
novan? Vsa svetost prisege in vse veličanstvo prisege
vam je bilo globoko zapisano v srcu. Tega poglavja
iz katekizma niste še in tudi ne boste nikdar po¬
zabili.

Že v starodavnih časih, še predno je Kristus s
svojim križem svet odrešil in posvetil, so že Rimljani,
najboljši vojaki starega veka imenovali prisego »sa-
cramentum militum« — skrivnost — svetino vojakov*
Tem bolj sveta mora biti prisega vsakemu krščan¬
skemu vojaku, da, vsakemu kristjanu. Pri molitvi
sklepamo roke, da si ponižno izprosimo dar, pri pri¬
segi pa kličemo za pričo Vsevednega samega. Pri¬
sega, s katero vojak prisega Bogu se glasi:

»Prisegamo Bogu vsemogočnemu z očitno pri¬
sego, da bomo Njegovemu Apostolskemu Veličan¬
stvu, našemu presvetlemu gospodarju in gospodu
Frančišku Jožefu prvemu!

po božji milosti cesarju avstrijskemu, kralju češkemu
i. t. d. in apostolskemu kralju ogerskemu, zvesti in
pokorni, da bomo tudi presvetlega cesarja, generale
in sploh vse svoje višje poslušali, jih častili in bra¬
nili, njih poveljem in vsakteri službi pokorščino ska-
zovali, da se bomo zoper vsakega sovražnika, ka¬
teregakoli in kjerkoli Njegovega cesarskega Veličan¬
stva volja ukaže, na vodi in na suhem, po dnevi in
v boju, pri naskokih in vsakeršnem početju, z eno
besedo povsod, vsak čas in o vsaki priliki junaško
in možato bojevali, da ne bomo nikoli svojih krdel,
svojih zastav in topov nikakor in nikdar zapustili, da

■H  10 i+

se ne bomo nikoli vdajali ne v najmanjšo zmeno
s sovražnikom, ampak da se bomo vedli tako,,
kakor vojne postave govore in kakor se spodobi
pravim vojakom, ter da hočemo tako častno živeti
in umreti. Tako nam Bog pomagaj, Amen!« ...

»Prisegam pri Bogu vsemogočnem,« tako kli¬
čejo usta vdanega vojaka Boga za pričo njegove
odkritosrčne obljube. Ljudje morejo obljubo le slišati
in morajo potem verovati, božje oko pa pregleda
vso notranjost ter presoja najskrivnejše kote vašega
srca ter se prepriča, ali se v resnici strinja beseda
ust z voljo in srcem. Njegovo božje oko vas bode
opazovalo v 1. 2. in 3. službenem letu, opazovalo
bode vaša dejanja in vaša opravila na vseh vaših
potih, in sicer tudi tam, kamor človeški pogled ne:
sega: po noči in pri meglenem vremenu, na straži
in v dimu smodnikovem, ko bodo deževale krogle. Ne
goljufajte samega sebe, češ da nihče ne vidi in ne:
ve tega, kar mislim in kar je skrito v mojem srcu,
da tega ne bo nikdar nihče zvedel in me nihče ne
more naznaniti. O slepota človeška! le. bedak se to¬
laži in sam pri sebi govori, kakor je pisano v knjigi
modrega Siraha 1 :

»Kdo me vidi? Tema me obdaja in stene me
zakrivajo in nihče ne gleda za menoj, koga bi se
bal? Pa ne pomisli da Njegovo oko vse vidi in da
so Gospodove oči mnogo svetlejše od solnca, da
ogledujejo vsa človeška pota in globoka brezdna in
da gledajo v najkrivnejše kote človeškega srca.«.

Ce je mogoče človeka varati, Boga nikdar ne
moreš. Kdo bi se upal Njega sramotiti? Vsak, kdor

’ Sir. 23, 26.

■H  11  > 4 -

prisega, ne zastavi le svoje časti, ne zastavi le posvet¬
nega imetja, hiše, dvora, to bi bilo premalo — pre¬
skromno — negotovo — in siromak neposedujoč
imetja, bi tega niti ne mogel storiti. Prisegajoči za¬
stavi božjo pomoč, večno, srečno večno življenje. O
kako važna je ta zastava! Znano vam je, da brez
božje pomoči dobrotljivega Boga, milostljivega očeta
ne zmoremo ničesar; vsak zdihljaj naš je v njegovi
moči, še manj pa se moremo zveličati. Da, ko pri¬
segate, igrate za večno srečo — telo in življenje. Ali
ni to velika in dragocena svota?

Vojaki! Mi smo rojeni in vzgojeni kristjani,
vendar se lahko marsičesa naučimo pri starih poga¬
nih. Zlasti tega, kako sveta jim je bila prisega.
Zgodovina nam pripoveduje zelo lep in posnemanja
vreden vzgled. Poslušajte! V prvi punski vojski so
prodrli Rimljani v Afriko. Vojno je vodil konzul
Regul. Rimljani so bili premagani in njih vojskovodja
celo vjet in vržen v ječo. Šest let je prebil v ječi.
Ko so si Rimljani pozneje zopet opomogli, so si
Kartaginci že želeli miru in zato so poslali jetnika
vojskovodjo Regula v Rim, da bi pregovoril Rimljane,
naj sklenejo mir. Toda predno je odpotoval, se je
moral s slovesno obljubo — prisego — zavezati, da
se v slučaju, ako bi se njegovo posredovanje izjalo¬
vilo, povrne nazaj v Kartagino. Ko pa je Regulus
prišel v Rim, se ni pogajal za mir v prid Kartagin-
cem, ampak je ne oziraje se na sebe, odločno sve¬
toval Rimljanom, naj nadaljujejo vojno, vedoč, da se
Kartagincem rane zadnih bojev še niso zacelile. In
rojaki so ubogali svojega bivšega konzula. Ko je
Regul dosegel svoj namen, se je odpravil nazaj v
Kartagino. Rimljani so se na vso moč prizadevali,

-K 12 »

da bi ga pregovorili, da vendar ostane v Rimu —
pa vse zaman. »Vem« je, dejal »kake muke me ča¬
kajo v Kartagini, vendar se ne bojim toliko naj¬
grozovitejših muk kakor slabega dejanja, ki bi mi
sledilo in me spremljevalo do groba, ako bi prelo¬
mil dano besedo.« Vse mesto je plakalo in žalovalo,
ko je Regul stopil na ladjo, da odjadra v kraj suž-
nosti in gotove smrti. Kartaginci so Regula, ko se
je vrnil, mučili in križali. Ali umrl je kot junak, kot
vesten mož, ki je častno držal besedo ter žrtvoval
svetosti prisege vse, kar človek ceni in čisla: pro¬
stost, — družino — srečo, domovino, da, celo svoje
življenje. Vojaki! Nekateri dnevi našega življenja se
med vsemi odlikujejo. Ti dnevi so tako rekoč mej¬
niki na poti našega življenja, našega potovanja v tej
solzni dolini ter nam kažejo smer, v kateri moramo
hoditi. Poglejmo dan prvega sv. obhajila, dan sv.
birme, kako važna in kako vzvišena in sveta sta ta
dva dneva in kako se blestita v dobi naše mladosti
in pošiljata svoje oživljajoče žarke v daljno prihodnost.
Ne varamo se, ako te izredne dneve primerjamo
s prisego. Da, po vsej pravici lahko trdimo, da je
tudi dan slovesne vojaške prisege svet dan, katerega
ne smete nikdar pozabiti, resen trenotek, določujoč
vašo časno in — večno srečo.

Z nekim strahom pričakuje mladenič osodepolni
čas, ko bo moral zapustiti ljubljeno očetovo hišo ter
bivati v tuji garniziji in nositi vojaško-cesarsko obleko.
S skrbjo v srcu se poslovijo stariši od svojega sina,
dajo mu na pot srčne opomine, nauke in svarila ter
vsak dan goreče prosijo Boga, da bi ga zvesti angelj
varuh spremljal na vseh potih svojega novega živ¬
ljenja. Ali se bo sin povrnil zdrav na duši in telesu

-k 13  >5-

zopet domov? Ali ga ne bodo spridili malopridni, za¬
nikrni tovariši ter ga morda zapeljali na pogubo-
nosna kriva pota. To so bridke skrbi, ki dobre stariše
vznemirjajo in jim pretresajo dušo. Kdo naj jih tolaži
in pomiri?

Glejte, tu se pokaže prisega v svojej prevzvišeni
krasoti. Ako vojak-novinec popolnoma razume vse¬
bino prisege in jo tudi vestno izpolnuje, potem stariši
in on sam lahko mirno zre v prihodnost, potem bo
prisega kakor čarobno lesketajoča se zvezda vodnica
na potu vojaškega življenja. Prisegel sem! zato sem
dolžan izpolnovati Tvoje zapovedi, tako si je često
zaklical mladi David v najhujši skušnji. Tako govo¬
rite tudi vi v težki vojaški službi. Prisegel sem! Ta
opomin naj vas spremlja na vseh potih, naj vam po¬
maga v raznih težavah, naj vam lajša trud in napor
težavne službe, vam bodi opora, zaslomba in pomoč
v težkih dneh ob britkih urah, mogočen ščit v bliža¬
jočih se skušnjavah. Čim bolj besnijo moči tmin ter
skušajo vničiti prestol in altar, čim bolj se zapeljivci
ljudstva prizadevajo, da izrujejo iz mladih src lju¬
bezen do Boga in domovine, tem krasneje naj se
blesti vaša prisega. Tisoč in tisoč mladih mož pri¬
sega danes Bogu vsevednemu in vsemogočnemu.

Blagor onemu, kateremu besede prisege privro
iz globočine srca ter so mu poroštvo, da se nikdar
ne bo dal pridobiti za nakane sovražnika obstoječega
reda in prijateljev preobrata. Ta slovesna obljuba bo
vodila mladega vojaka ter mu bode trdna in živa
obramba proti vsem zapeljivcem. Krepko in možato
bo zavračal prestolu in altarju sovražne sile ter se
ne bode nikdar izneveril in bratil s sovražniki druž¬
benega reda. Vojaki! Nad vse slovesen in važen je

14  »

-današnji dan prisege! Med tem ko sovražniki države
izpodkopavajo ugled države in cerkve, slovesno
prisegate vi, da boste junaško in možato branili
krono, žezlo in pravice cesarjeve povsod, vsak čas
in ob vsaki priliki na suhem in na vodi.

Redovnik mora po poskušnjem letu priseči svo¬
jemu predstojniku, namestniku božjemu, da bode živel
v pokornosti, revščini in čistosti. Predstojnik pa mu
na to odgovori: »Ako boš to izpolnjeval, kar si ob¬
ljubil, ti jaz na mesto Boga obljubim večno živ¬
ljenje«

Vojaki! tudi vam se obeta ne le posvetna čast
in slava, temveč tudi plačilo onstran groba.

Sveto pismo je polno dragocenih biserov, s ka¬
terimi večni sodnik slovesno obeta prisegajočemu
plačilo: »On bode prejel blagoslov od Gospoda in
usmiljenje zadobil pri Bogu svojem Izveličarju . 1  Hval¬
jeni bodo vsi ki pri njem prisegajo; Oni smejo bi¬
vati v mojem šotoru in na moji sveti gori.«

Povejte mi, ali dobite lepše plačilo, krasnejše
odlikovanje za zvestobo, kakor je tisto, katero je Naj¬
višji v nebesih prihranil svojim izvoljencem?

Oh kako strašno gorje pa čaka nezvestega vo¬
jaka! »Rajši izgubiti imetje in kri,« pravijo naši očetje,
»nego storiti krivo prisego«. Kriva prisega je, kakor
ste se učili v šoli, največje zločinstvo, strašna hudo¬
bija, ker zasmehuje vsevednost in pravičnost božjo,
ki mu kliče v maščevanje strašno sodbo. Ali še niste
nikdar slišali prestrašne sodbe krivoprisežnikov.
»Prokletstvo naj pride v hišo tistega, ki v mojem
imenu krivo prisega, ostane naj v njem, naj ga po-

* Psal. 23, 4.

4< 15 h

konča z lesovjem in kamenjem .« 1  V knjigi Amosa
čitamo: Če se skrijejo taki, ki pozabijo na prisego,
dano obljubo tudi v osrčje zemlje, od tam jih dvigne
moja roka, če se vzpno tudi v višave nebes, od tam
bi jih doli potegnil, ko bi se poskrili tudi na vrhuncu
karmelskih gora, zasledil bi jih in pozval, ko bi se
poskrili v globočino morja, istotako bi zapovedal
kači, naj jih piči, ko bi zabredli tudi v suženske spone
sovražnih čet, ukazal bi meču, naj jih umori, ker
moje oči jih zasledujejo k nesreči in ne v srečo . 2
A pri Ecehielu stoji zapisano: Kakor resnično živim,
prisego, katero je prelomil, in sklenjeno zavezo, ki
jo je kršil, hočem od njega zahtevati ter mu oprtati
na glavo in ga hočem soditi .« 3  »Ali ne veste, da bode
krivoprisežnik deležen uničenja, z ognjem in žveplom
bode vsmrčen. In zopet pravi Gospod: Ti si prisego
prelomil, ki si jo storil, zavezo si razrušil, katero si za¬
obljubil. Glej, pazi! ali bo srečo in zveličanje zadobil,
kdor je kaj takega storil? Ali bode vbežal, kdor je
kaj takega zakrivil? Nesrečo na nesrečo bom vsipal
na take zlobneže, vse puščice mojega srda bom na
nje spuščal, vsled lakote naj poginejo, naj postanejo
plen divjih zverin in kačja zalega naj jih črti . 4

Ananija in Satira, ki sta Boga ogoljufala, sta
se mrtva zgrudila na tla. Kaj ste nekdaj mislili o
izdajskem Judežu, kateremu kakor sploh slehernemu
krivoprisežniku velja pretilni Gospodov izrek: »Bolje
bi bilo, ko bi rojen ne bil.« V najglobokejši pre¬
pad peklenskega brezna obsoja znameniti italijanski
pesnik v svoji »divina comedia« vse krivoprisežnike.
»Prekleti in pogubljeni sami«, pravi, »se jih ogibljejo

• Zah. 5, 4.
raz. 21. 8.

s Ez. 17. 19. — 4  Skr.

2  Am. 9, 2.

4 < 16  > 5 -

in jim se studijo, sramujejo se jih, pode jih s
kraja v kraj v najglobokejši peklenski brezen.« Voj¬
voda Rudolf Švabski je prelomil prisego, s katero
se je cesarju Henriku zaobljubil. Kmalu potem je
prišlo do porazne bitke v Merdburgu, v kateri je Ru¬
dolf zgubil desno roko. Pokaže jo vojakom rekoč:
»To je roka, s katero sem prisegel zvestobo svojemu
cesarju. Tukaj lahko vidite, ali sem prav storil, da
sem od njega odpadel.« Vojaki! Dobro si zapom¬
nite, da ni večjega zločina, kakor če kdo prelomi
prisego. Z grdo mržnjo se dandanes odvrača vsak
učenec od izdajalskega Efijalta, kadar mu učitelj pri¬
poveduje, da je ta človek v bitki pri Termopilah,
leta 480. po Kr., prisego prelomil, domovino izdal
ter okoli 300 tovarišev smrti izročil. Če tudi sicer
dostikrat pregledamo hibe in napake mladeniča iz¬
virajoče iz mladeniške dobe, tukaj pa ni olajšave.
Mnogi grehi izvirajo več ali manj iz človeške slabosti
in nevednosti, greh bogokletstva pa izvira iz lastne
hudobije in čim večja je užaljena oseba, tem večja
je tudi tozadevna krivda, zato pa tudi ni večjega
greha, kakor je kriva prisega, ker ni večjega gospoda
od Boga, ki ga žali krivoprisežnik. Strašne kazni so
posledice krive prisege ; kriva prisega prinese britkost
in bedo v marsikatero hišo; bratje, sestre, sorodniki
se sramujejo, stara mati plaka in se zgrudi vsled
bridkosti v prerani grob, stari oče, ki je sina zaman
rotil in opominjal, opeša in umre.

Tu se spominjam arabske matere, katera je
preklela svojega sina izdajalca. Zadnji žarki arabske
slave so bili utonili v burnih valovih atlantskega
morja, padel je bil na bojnem polju junak Ebul-Gazan
z ostankom arabskih vitezov, otemnel je bil polu-

M  17  >+

mesec nad pirenejskem polotokom in poslednji sla¬
botni kalif Sagir je bil izdal Špancem slavno Gra¬
nado. Silno je s tem užalil svoje matere srce.
Tužni vzdihljaji so se ji vzdigali iz bolnih prsi in
solze so padale kakor dež po bledem licu tužne in
užaljene starke. In stopila je pred sina in spregovorila
mu tele besede: »Izvržek,ki nisi vreden, da se zoveš
ud slavnega arabskega naroda, katerega sem rodila
v škodo in nesrečo rodu in domovini, sramujem se
celo pred črno zemljo, da si mi ti sin. Pač sreča bi
bila, da sem rodila kamen namesto tebe! Prokleti
sin! Kaj si storil s sveto sabljo, ki si jo podedoval
po slavnih dedih? Idi ter preživi v siromaščini na
najpodlejši način ostanek svojega sramotnega življenja,
ali nikdar ne misli, da se rešiš samo s to sramoto.
Ne samo na tem svetu, nego tudi še v hladnem
grobu ne bodeš imel miru in pokoja in na spomeniku
ti zapišejo s črnimi črkami: Tu počiva mož, ki je z
nogami teptal ponos svoje matere, ki je mučil svoje
podanike s trinoštvom, ki je prodal slavno Granado
sovražnikom v roke, tu počiva veličanstvo izdajalca
in najpodlejše stvari po imenu Ebu Abdulaha-es-Sa-
gira. Večno mu prekletstvo! Bedni sin, te besede ti
še v grobu pretresejo razpadlo telo.«

Koga ne pretrese ta uničevalni govor, to pre¬
kletstvo plemenite matere?

Begunec, ki je zapustil prapor, se klati okoli po
svetu in nikjer ne najde miru in pokoja. Slaba vest
ga peče, Kajnovo znamenje begunstva, s katerim je
zaznamovan, ga spremlja v daljne dežele. Zato ima¬
mo mnogo slučajev, da begunec sprevidi zločin ter
se zopet povrne pod zastavo in se vkloni zazluženi
kazni edino zato, da zadobi zopet notranji mir. In

2

4< 18 iš¬

če tudi niso vsi izdajalci kot Judež brzo padli v
satanove zanjke in obupnost in če tudi ni vseh kri-
voprisežnikov zasačila nagla smrt, kakor Ananijo in
Satiro, vendar naj si zapomnijo, da zasluženi kazni
ne bodo ušli in da je strašno pasti v roke živega
Boga.

Krivoprisežnik škoduje soljudem in državi. Člo¬
veška družba brezdvombeno ne more trajati in ob¬
stati, če si udje niso mož beseda, ker na zvestobi
slone pravice in dolžnosti višjih oblasti in pod¬
ložnikov. Kdor tedaj izpodkupuje zvestobo v človeški
družbi, ta posreduje in snuje pogubo države. Kratko
rečeno: Povejte mi, ali je sploh mogoče, da bi obstala
država, ako se tisti, ki so poklicani, da ji branijo in
varujejo meje, da ščitijo vladarja in oblastnije, ka¬
tere so od Boga postavljene, poklicu izneverijo ter
cesarju in domovini s prisego zajamčeno zvestobo
s krivo prisego razdero? Ali se ne pravi to, razdirati
temelje človeškega reda?

In krivoprisežnik ob smrtni uri 1 Če bi bilo
krivoprisežniku mogoče v hrušču in trušču življenja
brzdati in hladiti pekočo, očitajočo vest, tedaj je to
nemogoče ob koncu, ko se vest močnejše in silnejše
oglaša, ko tako rekoč vpije v dolgih nočeh bolezni
in zapuščenih dneh težkih bolečin, ko se bliža smrtna
ura. Takrat naenkrat odpadejo vse krinke, vsa ma¬
mila in slepila, vse zatajevanje in domišljije. Slečena
je vojaška oprava, ves kinč in lišp je odstranjen,
ostane edino še to, kar je kdo dobrega storil v živ¬
ljenju. Tovariši mu več ne morejo pomagati, edino
Bog mu še lahko pomaga, mu še lahko podeli pravo
tolažbo. Oh strašen prizor! Celo brezbožnež vzdihuje,
vpije in kriči: »Gospod pomagaj mi!« Kako mu bode

19  *

Bog pomagal, če v njega ni veroval, če zvestobe in
prisege ni držal. Potrt in zapuščen se vije v smrtnem
boju: »O jaz nesrečnik, postal sem mož — brez
brambe — brez pomoči — osamljen — zapuščen —
skoro mrtvim prištet. Postal sem kakor meč sovraž¬
nikov, ne spominjaš se me več, ker tvoj srd me je
ranil!

Hrabri vojaki! Ako vam je kaj do večnega iz-
veličanja, po katerem vsi hrepenijo in katerega vsi
upajo, naj nihče ne stori krive prisege, da ne zaigra
svoje časne in večne sreče.

Pa dovolj naj bo besed! Povrnimo se k dejst¬
vu, k velevažnemu činu, dvignite desnico! Pazite,
idite in storite svojo dolžnost, kakor vas uče.
Kadar moč pojema, pogum upada, vzdignite zopet
zvesto desnico k nebu in molite, poglejte na razpelo,
ki je na oltarju, na Njega, ki se je sam v smrt
daroval za domovino. Nedosegljiva predpodoba, ne-
vsahljiva moč vojakov, da ostanete zvesti sveti pri¬
segi, — trdni v vsaki sili do smrti; tedaj vdani Bogu
za cesarja in domovino naprej!

2 »

M  20  '#■

Pomen zastave.

»Prisegamo, da ne bodemo
nikoli . . . svojih zastav in topov
nikakor in nikoli zapustili.«

(Voj. prisega.)

zastavo navadno priseže vojak, zato se ta
prisega imenuje prisega na zastavo. Že v staro¬
davnih časih so imele vojaške čete svoje
prapore ali kako drugo znamenje edinosti in celo-
skupnosti. To navado najdemo že pri Izraelcih, pri
Egipčanih, Perzijancih, posebno pa pri Rimljanih.
Ta navada obstoji še dandanes.

Kakšen pomen pa ima zastava ? Prapor, znamenje
vojske, navdušuje bojevnike k hrabrosti in srčnosti
za cesarja in domovino. Zato ga zasadijo na bojišču
v znamenje srčnosti in vztrajnosti. Na bojnem polju
plapola zastava, da združuje bojevite čete ter jih
osrčuje, bori in navdušuje za čast domovine. Kakor
roj čebel sledi matici, tako sledijo bojne čete praporu
in se zbirajo okoli njega. Zastava mora biti vojaku
sveta stvar, katere vojak ne sme zapustiti nikdar,
ampak jo braniti z žrtvo lastnega življenja. Njej je
vojak zvest do konca, z njo se bojuje kakor lev, da
zastava, sveto znamenje boja, postane znak zmage.
In po dobljeni bitki veselo zasadijo zmagovalci po¬
nosno v domača tla to znamenje zmage, pred ka¬
terim se je moral sovražnik umakniti.

Neka stara odredba se glasi: Ako je vojaku
odstreljena desna roka, naj prime prapor z levo in
ako mu odsekajo tudi to, potem naj ga k sebi pri¬
tisne z ostanki roke ter se naj vanj zavije in žrtvuje
zanj kri in življenje.

-K 21 > 4 -

Dobesedno se je to zgodilo leta 1870. v nemško-
francoski vojski. Nemci so osvojili okolo 170 so¬
vražnih zastav, sami pa so zgubili samo eno in še
te si niso priborili sovražniki. Bilo je 23. I. 1871., v
Dijonu. Francoski delavci, ki so čistili bojno polje,
so našli pod mrtvim truplom nemškega vojaka za¬
stavo, vso raztrgano in prestreljeno, s krvjo oblito
in brez droga. O slovenskem junaku pa sem bral
sledeče: Dne 17./3. 1911 je umrl vpokojeni cestni
mojster, Martin Kušlan v 90. letu starosti. Umrli
rojen v Gorenji Planini v Postojni je bil leta 1841
asentiran 17. pešpolku; leta 1843. je postal pod¬
desetnik, dve leti pozneje korporal, čez leto dni
četovodja in končno v letu 1849 narednik. Kot vo¬
jak je služil 9 let, 4 mesece in 6 dni ter se udeležil
v letih 1848 in 1849 bojev v Italiji in na Ogrskem.
Pri trdnjavi Komorn je bil njegov polk razbit in
preganjan od sovražnika, tudi polkovna zastava
sama je bila v naj večji nevarnosti. Takrat pa je bil
Kušlan, ki se mu je posrečilo s svojo hrabrostjo,
prisotnostjo duha in krepko vztrajnostjo rešiti zastavo.
Snel jo je z droga ter jo je ovil pod obleko okoli
telesa, skril se v močvirju v nekem jarku, med tem
ko so sovražne čete naokolo preganjale njegove
bežeče tovariše. Dva dni je bil v tem nevarnem po¬
ložaju, šele tretji dan se mu je posrečilo dospeti do
avstrijskih čet, z rešeno zastavo. Za ta čin je bil
odlikovan z veliko svetinjo za hrabrost.

Da, prapor je vojaku svet! Sicer ne častimo in
ne spoštujemo zastave kot take, temveč hrabrost,
neustrašenost in čast domovine, katero nam pred¬
stavlja zastava. Vsaka stvar ima nekaj pomenljivega
ter se izraža v tajinstvenih podobah. Na primer,

4< 22 H-

ako motrimo delo stvarjenja, je to delo naravnost
čudežno, povsod vidimo veličanstvo božje, Boga
samega pa ne vidimo. Stvarjenje je zagrinjalo, za
katerim se skriva večna dobrota.

Isto velja tudi o zastavi. Zastava je le podoba,
a med njenimi gubami vidite domovino, požrtvovalnost,,
neodvisnost, srčnost, samozatajevanje, slavo in zmago.

Vojaki! kako globok vtis mora napraviti na vas,
ki v cesarski obleki in oboroženi prvikrat stojite pod
zastavo, prestreljeno od sovražnih krogelj, okrašeno
z znaki bitk, v katerih je zmagonosno plapolala.
Ali si ne mislite, ko gledate ta bojni znak: »Tisoči
in tisoči so se pod njo borili, za njo krvaveli, žrtvo¬
vali svoje mlado cvetoče življenje na polju časti in
slave?« Veselo in ponosno lahko zrete na njo, kajti
danes ste postali tudi vi sobojevniki. Do sedaj si
sicer niste še nikakih zaslug pridobili, zato pa hočete
od zdaj naprej napeti vse sile, da postanete vredni
slave vaših očetov, povsod v miru in boju se bodete
trudili da ostane čast prapora nedotaknjena in ne-
omadeževana. V vaših mladih prsih naj zorijo trdni
in neomahljivi sklepi, da se ob času nevarnosti in
skušnjav ne vdaste sovražniku, temveč da ostanete
zvesti in stanovitni do smrti. . .

Pešec prisega na prapor, topničar pa na top
(kanon). On je njegov ponos, njegovo veselje, njegov
ljubljenec, najdražja stvar. Kakor pešec brani svoj
prapor, tako varuje in brani tudi topničar svoj top
in je pripravljen žrtvovati zanj tudi življenje. Top je
njegovo orodje, s katerim dela, njegov voz, s katerim
drvi čez drn in strn. Sramota bi bila, ako bi ga pre¬
pustil sovražniku velika čast pa, ako osvoji sovraž¬
nikovega.

23

“K

H-

Znameniti laški pisatelj De Amicis nam pripo¬
veduje sledeči dogodek, kateri seje dogodil za časa
avstrijsko-laške vojske. Hrabri avstrijski vojaki so
obkrožili oddelek naše vojske, zato smo bili v naj¬
večji nevarnosti in smo se bali, da nas bo sovražnik
razgnal in popolnoma uničil, vendar nismo klonili
duhom. Morali bi bili bežati, toda kako ? Imeli smo
še en top. Konje so nam že pobile sovražne kroglje.
Ne, topa ne pustimo sovražniku, to bi bilo presra-
motno. 30 najmočnejših vojakov je prijelo top ter ga
porivalo proti vrhuncu. Niso še dospeli na vrhunec,
ko pade sovražna kroglja v našo bližino in zadene
enega vojaka v nogo, a to ga ni oviralo, nič se ni
zmenil za bolečine, naduševal je celo svoje tovariše
rekoč: »Bratje, le naprej, še malo in rešili bodemo
top. Ko dospemo na ravnino, pade druga kroglja ter
zadene ravno istega vojaka. Zgrudil se je na tla po¬
navljajoč besede: »Bratje hrabro in veselo naprej.«
Čez nekoliko trenotkov je izdihnil svojo dušo, top,
njegov ljubljenec pa je bil rešen 1 .

Topničar, ko prisega na top, slovesno obeta,
da bo to orodje svojega truda in dela varoval, da
ga bo čuval kakor narodno svetinjo, cenil kakor svoj
imetek, za katerega prelije tudi kri. Prisega na top,
na to zlonosno orožje polno pogube in smrti, ima
važen pomen. Top grmi in bruha ogenj, kakor hitro
se prikaže na bojnem polju; kakor ob hudi nevihti
grom neba tako v bitki top pretresa zrak, da se zemlja
trese, črni oblaki vzdigujejo in ognjene kroglje pa¬
dajo kakor toča v sovražne vrste, mesta in vasi.
Res pravi zaveznik pogubonosnega pekla je top
velikan.

1  Vita militare: De Amicis.

-K 24 >f

Stari pogani so prisegali pri bogovih spodnjega
sveta. Ta prisega jim je bila sveta. Klicali so osode-
polne oblasti teme na pričo resnice in na maščevanje
nezvestobe. Ko vzdigne topničar roko k prisegi, naj
ve, da je zapisan oblastem teme smrti in pekla, ako
prelomi in pogazi prisego.

Vojaki! Pomislite to in ne pozabite tega nikdar.
Ta resni opomin si vtisnite globoko v svoja srca,
naj vas vedno spominja, kadarkoli vas bo klicala
sveta dolžnost braniti domovino.

Kjer ni topa ne zastave, tam prisega vojak na
golo sabljo. Meč je znak obrambe in časti. Ko v boju
ali v službi potegne zapovedajoči sabljo, je to znak,
da se je služba začela. V vojski se sablja sveti vojakom
in jim kaže smer napada in naskoka. Ako vojno so¬
dišče obsodi častnika, da se mu vzame ali celo zlomi
sablja, tedaj je častnik ob čast in obrambo. Kdor
je prisiljen vdati se, mora sabljo zmagovalcu izročiti.
Pozdravljajoči častnik povesi sabljo, jo prezentira,
kadar izkazuje svoje spoštovanje. Vojak se loči od
sablje le tedaj, kadar stopi ves ponižen k mizi Gos¬
podovi. V izkaz zadnje časti se položi sablja umrlemu
vojaku na rakev.

Meč je znak pravice in sodbe, kakor pravi sv.
Pavel 1 .

Vojaki! Vse eno je, ali prisežete na zastavo,
na meč ali na top, vi vsi kličete pri tem Boga za
pričo in ga postavljate za sodnika, zastavljate svojo
dušo in telo v poroštvo zvestobe. V prvi vrsti ste
odgovorni Bogu in njegovi sodbi, potem šele vojaškim
predstojnikom. Ako si količkaj predočite resnice sv.

1  Rim. 13, 5.

-K 25

vere, potem ne bodete lahkomišljeno vzdignili rok k
prisegi, ne bodete dane prisege prelomili in pogazili.
Ako bi šlo za vaše telesno zdravje, vaše imetje, kako
bi pač pazili in skrbeli, da bi obljube ne kršili. Tu
pa gre za vaše najdražje svetinje, za večno življenje.
Kako morate torej paziti in sicer noč in dan, da se
ne pregrešite proti Bogu; če se izneverite obljubi,
■zgubite večno življenje.

Prisegel sem, te besede naj vam bode vedno
Pred očmi. Spomin na prisego naj vas spremlja po
vseh vaših potih, ter naj vam pomaga v vseh težavah
in skušnjavah. In s to mislijo v srcu bodemo vedno
radostno šli v bcj za vero, dom, cesarja.

®§?lovek je družabno bitje, ki se čuti v samoti
■|0|sj nesrečnega. Dokaz so nam kaznjenci-zločinci.

Imajo sicer na pol svetlo, čisto celico, do¬
bivajo zadostno hrano, se smejo sprehajati ob dolo¬
čenih urah, dovoljeno jim je obiskovati kapelico, ne
smejo pa z nikomur občevati in govoriti razun z
duhovnikom, zdravnikom in s paznikom. Ta samota
vpliva na nje tako duhomorno, da po enem letu
zapora najbesnejši značaji plakajo kakor otroci ter

Ljubezen do domovine.

»Uči majka rdd si ljubi,
Naj za Bogom narod ljubi
In da reši domovino
Naša sloga le jedino.«

v

-K 26 > 3 -

smatrajo samoto za najbolj mučno sredstvo, kar jasno
priča, da je človek res družabno bitje, — bitje
vstvarjeno za družbo.

Bog je rekel že v raju: »Ni dobro človeku sa¬
memu biti«, zato se je vstanovila že takrat prva zveza,
iz katere je izšla prva družina.

A tudi družina ne more sama ob sebi obstati,,
zato so se združevale že v starodavnih časih družine
v rodove, v katerih se je govoril isti jezik, se častili
isti bogovi. Kakor hitro so se rodovi kje naselili, so
takoj pričeli graditi vasi, trge in mesta. Vsem tem
skupinam je vedno načeloval mož, poglavar, katerega
so navadno imenovali: oče, vladar, knez, vojvoda,,
kralj, ali cesar. Poglavar je imel pravico dajati po¬
stave in ukaze, in tudi Kristus Bog sam je učil:
»Dajte cesarju, kar je cesarjevega k«

S tem pa dober in veren podložnik še ni spolnil
prave svoje dolžnosti. Le tisti, ki da deželnemu vla¬
darju, kar mu je dolžan, in ljubi tudi svojo domovino,
je pravi domoljub in sme biti ponosen na to ime.

Kaj pa je pravzaprav domovina? Kakšen čar ven¬
dar odseva iz tega imena? Zakaj nas omami ta sladki
glas, zakaj nam hitreje polje kri po žilah, ko slišimo
besedo domovina ? Zakaj se leskeče navdušenja oko,
zakaj radosti trepeče srce, ko slišimo domače glasove?
Ljudje, ki se niso nikdar poprej videli, katerih srca
preje niso nikdar skupno bila, so v tujem kraju, ko
slišijo milo svojo govorico, bratje, in tisti, ki so si bili
kedaj morda sovražniki, si na tujih tleh prijazno
stiskajo roke. Zakaj vse to? Kaj je domovina? Ali
je peščica peska, na katerem stojimo? Veter ga raz-

1  Mat. 22, 21.

-K 27 *

Prši. Alije rodovitna plodonosna zemlja, kjer bivamo?
Povodenj jo odnese. Mar grobovi naših očetov? Časa
sile jih zdrobe v prah. Mesta li, morda so trgi in
v asi? Potres poruši vasi in mesta, ki more razdejati
c elo nam tako ljube in drage gore. Ali so morda
doline s šumljajočimi potoki in deročimi rekami?
Vse teko v tuje morje. Val, v katerem si se danes
kopal, drvi dalje in pljuska jutri že ob tuje obrežje.
Oblaki se dalje pomikajo, iste zvezdo so nad Uralom,
kakor nad Alpami. — Ali so morda ljudje tvojih po¬
krajin ? Rastejo, starajo se, padejo v grob, rod za rodom.
Ne, vse to ni domovina, marveč to lepo ime gre v
prvi vrsti deželi naših očetov, deželi, kjer so naši
Pradedje živeli in umirali, deželi, katero so s solzami
namakali, z žulji svojih rok plodno naredili, z ljubeznijo
posvetili, deželi, kjer vse o njih veri in slavi govori,
deželi, kjer je tekla naša zibelka, deželi, ki je videla
naše prve dni, deželi, kjer nas je oče prvikrat poljubil,
kjer se nam je mati prvikrat sladko nasmehljala,
deželi domačega ognjišča; to je oni kos zemlje, kjer
smo vžili največ veselja z brati in sestrami, tista sveta
gruda, katero so naši očetje s potom in s solzami
namakali.

Vse to pa še ni domovina, ampak so le odlomki,
ali če hočemo — posamezni deli. — Domovine ne
razložiš, če je ne občutiš. — Domovina je ona vzvišena
misel, ki vzbuja v nas ljubezen, veselje ponos in nav¬
dušenje. Domovina je nekaj, kar nas sili in mora, da
povsod delamo za njo, da vse žrtvujemo za njo, da
se zmeraj trudimo za njeno rast in njen procvit. Do¬
movina ima v sebi toliko čarobnosti in toliko neodo-
Ijive sile, da pravi domoljub žrtvuje vse za njo —
tudi življenje. — —

-K 28 *

Mnogi žalibog občutijo sladkost domovinske
ljubezni, spoznajo neizmerno vrednost domovine šele,
kadar so jo — izgubili, — izgubili morda po lastni
krivdi in nevednosti, ko jim je tuja sila iztrgala naj¬
dražje na svetu, sveto zemljo domačo. Kako opravi¬
čeno torej vsklika največji poljski pesnik Mickiewicz:
»Domovina, ti si kakor zdravje«, zdravje, ki je pod¬
laga vse sreče na zemlji, ki pa je prav cenimo šele,
ko smo je izgubili. Torej čuvajmo svojo domovino
kakor lastno zdravje!

To torej, da je domovina? Ne, to še ni domo¬
vina Še eden je, ki ga žal mnogi le premalo pri
domovinskem vprašanju vpoštevajo, — to je Bog.
Bog je tisti temelj, na katerem sloni domovina in kdor
hoče zidati domovinsko svetišče brez Boga, ta se
zaman trudi, ker zida na pesek. Kjer ni Boga, tam
tudi prave domovinske ljubezni ni. Ta stavek je sicer
preprost a tako jasen, da ga mora priznati vsak, kdor
le količkaj premisli človeško naravo. Glejte, človek
je vstvarjen od Boga in za Boga. Bog nas je vstvaril
iz nič, torej smo vse, kar smo, po njem in ž njim.
Tako je z vsakim poedincem, tako je tudi z manj¬
šimi in večjimi skupinami, torej slone na njem tudi
narodi in države, potem takem je le Bog pravi in
sigurni temelj, na katerem varno počiva tudi to, kar
imenujemo domovino. Kdor pa želi, da varno stoji
njegova draga domovina, tisti mora tudi priznati
Boga in ga ljubiti, ker le on daje življenje moč in
rast njegovemu narodu, njegovi domovini. Kakor pa
je on gospodar in stvarnik vseh ljudi in kakor mora
njega sleherno bitje pripoznati za svojega Boga —
Začetnika, tako je tudi on gospodar in stvarnik vseh
človeških skupin in naj se te imenujejo družina, ali

29

"K

država; vse te družbe, več ljudi skupaj morajo pri-
Poznati Boga za svojega stvarnika in ohranitelja.
Stvarnik sam je določil, naj se človeški rod druži
v  raznih družinah, narodih in državah in kakor je
vsakemu položil v srce čut ljubezni do družine, enako
J e  tudi položil vsakemu v srce čut ljubezni in nav¬
dušenja do skupne domovine, do one zemlje, kjer je
slehernemu izmed nas tekla zibka. Kdor ljubi bistveni
P°goj našega bivanja v tej solzni dolini, to je, kdor
ljubi Boga, ljubi tudi domovino. Ljubezen do domo-
hne se torej ne da ločiti od ljubezni božje. »Obe
st e, pravi Leo XIII. v svoji prekrasni encikliki od dne
10-januarja 1891, v bistvu sestri dvojčici« imajoč
e nega in istega očeta, namreč Boga samega.

Edino le versko prepričanje oplemeni vsak.
narod ter ga povzdigne na višjo stopnjo izobrazbe,,
edino versko prepričanje more vzbuditi v vsakem
človeku ono vzvišeno ljubezen, ki prinaša na žrt-
venik domovine tudi največje žrtve in prelije tudi
kri za njeno blaginjo, če je treba. Slavni laški pesnik
»Silvio Pellico« piše: »Ako človek zaničuje altarje,
spodobnost, poštenje in vpije domovina, domovina!
ne verjemite mu. Tak človek je hinavski rodoljub in
slab državljan. Dober domoljub je le kreposten
ftiož, ki se zaveda svojih dolžnosti, jih ljubi ter spol¬
njuje«.

Čim bolj je živa naša vera, tem močnejše gori
plamen domovinske ljubezni, tem bolj se vnema
naše srce za grudo, do tal, kjer smo čuli prve gla¬
sove najdražjega bitja na svetu, sladke besede ljube
niatere. Koliko je pač pesnikov, ki prosljavljajo drago
ntater, koliko je pač pevcev, ki navdušeno slave
domovino, mater nas vseh, kakor poje naš pesnik

-K 30

»Oj mati moja domovina,

Ljubezen moja ti edina,«

in pristavlja poln ljubezni in hvaležnosti najblažje
voščilo:

»Bog čuvaj dobrotljivi te!«

(Gregorčič — »domovina«).

Kulturni narodi starega veka niso imeli prave
žive vere, pa tudi ne prave domovinske ljubezni,
ljubezni v našem smislu besede. Pač nahajamo pri
njih lepe domoljubne izreke. Res se Rimljani po¬
našajo s svojim rimskim državljanstvom (-cives ro-
manus sum-) in njihovi pesniki proslavljajo smrt za
domovino kot sladko in častno, (-dulce et decorum
est pro patria mori-) toda ali je to pravo domoljubje,
da znameniti rimski govornik, brezdvomno eden naj¬
večjih Rimljanov, javno uči: »Kjer se mu dobro godi,
tam je njegova domovina«. In tudi znameniti grški
modrijan Sokrates vsklika: »Moja domovina je veliki
svet«. Slavni rimski vodja Scipijo pa s srdom v srcu
nasproti domovini umrje in to sovraštvo nese s se-
boj v grob ter si ukaže napraviti nagrobno ploščo z
napisom: »Nesrečna domovina, niti mojih kosti ne
boš imela«.

Oglejmo pa si domoljubje krščanskega vernika !
Razen Boga on ne ljubi nikake reči tako iskreno,
kakor domovino, razen Boga mu ni nič ljubšega,
kakor domača tla. Stari očaki so bili vsi izborni
domoljubi. Očak Jakob ne more pozabiti niti v E-
giptu svoje domovine Kanaan. »Ce sem našel milost
pred teboj«, tako je govoril svojemu sinu Jožefu,
položi svojo roko pod moje ledje in storil mi boš
usmiljenje in zvestobo, da me ne pokoplješ v Egiptu,

-K 31 >f

temveč, da počivam s svojimi očeti in da me odneseš
iz te dežele in me pokoplješ na pokopališču mojih
očetov.« k Kako ganljiva je žalostinka židovskega
ljudstva v babilonski sužnosti. »Ob rekah Babi¬
lonskih smo sedeli ter plakali spominjajoč se Sijona.
Na vrbah, ki so sredi njega, smo obesili svoje citre.
Zakaj oni so zahtevali od nas, kateri so nas odvedli
v sužnost, da naj bi peli. Kako bi peli pesem gos¬
podovo v tuji deželi? Jezik naj mi obtiči na nebu,
uko se ne bom spominjal tebe« \ Daniel se je s
solzami spominjal ljubljenega Jeruzalema. Iz palače
tli zrl na mogočno mesto z 100 vratmi in z 2 mil-
Jonoma prebivalcev, ni gledal na svetišče Belovo,
niti ni občudoval visečih vrtov Nabuhodonozarjevih,
a mpak vsa njegova pozornost je bila obrnjena edino
le na glavno mesto domovine — Jeruzalem. —

Ako odpremo knjige nove zaveze, vidimo v
božjem Zveličarju vzor rodoljuba. Posvetil je sploh
v sem ljudem posebno pa domovini svojo zgovornost —■
svojo modrost in svoje življenje. Nevtrudljivo je delo¬
val v domovini. Ostal je v domačem kraju ves čas
svojega zemeljskega bivanja, izvzemši dobo, ko je
dete bežal v Egipt. Pridigoval je svojemu ljudstvu,
nko ravno mu je bilo to do skrajnosti nehvaležno.
Ko je razposlal svoje učence jim je dejal: »Ne ho¬
dite k paganom ali v mesta Samaritanov, temveč
Pojdite k izgubljenim ovcam Izraela« 3 . Jezus modrost
sama, ne išče atenskih šol, niti rimskih trgov, da bi
Vsem narodom prižgal luč svete vere ter jih razsvetlil,
temveč ostane v mali zaničevani judovski deželi.

Tu je hodil od kraja do kraja, deleč milosti
izvoljenemu ljudstvu. Kako ginljiv, vzpodbuden, do
1  L Moz. 47, 30. — 2  Psal. 136. — 3  Mat. 10, 6.

-K 32 *

srca segajoč je njegov govor o bližajoči se nesreči,
ki bo zadela glavno mesto domovine: »Jeruzalem,
Jeruzalem, ki preroke moriš in kamnaš, ki so k tebi
poslani, kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke,
kakor zbira koklja svoja piščeta, pa nisi hotel» 1  Ali
ni tudi v prvi vrsti umrl za svojo domovino ? Kakor
je dejal veliki duhovnik: »Dobro je, da eden človek
za domovino umre« 2 .

Učenika je posnemal učenec S#. Pavel. Njegovo
srce je obširno, kakor svetovno morje, ki obdaja zemelj¬
sko oblo. On hoče vsa ljudstva pripeljati v Cerkev
k pravi sveti veri, pod križ zveličanja. Vse je pretrpel:
ječo, vezi, okove, pregnanstva, da bi zadostil svoji
nalogi, kot apostol paganov. A glej, pri tej obsežni
svetovni ljubezni ga je vezala nerazrušljiva vez na
Palestino, deželo ceder in palm, na narod, iz katerega
je izšel, med katerim je preživel srečne dneve po¬
božnega detinstva, goreče dneve mladosti, kjer je
tavajoč v zmotah sanjal o sijajni bodočnosti židov¬
skega naroda, dokler se ni spreobrnil. Nehvaležnost
in preganjanje ga je čakalo v domovini. A nič ni
moglo premagati njegove velike ljubezni do domo¬
vine. »Želel sem biti ločen od Kristusa za svoje brate «. 5

Tudi cerkveni očetje učijo, da je ljubezen do
domovine dolžnost vsakega kristjana. Sv. Ambrož
piše: »Prva dolžnost kristjana je ljubiti Boga, druga
domovino, tretja družino in četrta celo človeštvo«,
in potem nadaljuje: »Vi iščete sreče, poguma, časti;
dobro, ne poznam višje časti, kakor, da kdo pozabi
nase in na družino ter se žrtvuje za domovino.« In
sv. Tomaž Akv. pravi: »Med vsemi čini zvestobe ne

1  Mat. 23. 37. — 2  Jan. 18. 14. — 3  Rim. 9, 3.

M  33

poznam boljšega, kakor je ljubezen do domovine..
Boga moramo ljubiti, ker nam je dal življenje,
ljubiti pa moramo tudi domovino, ker če bi je ne
bilo, da bi nas branila, bi mi prenehali biti to, kar
srno«.

O svetem Frančišku se pripoveduje, da je u-
kazal, ko je slutil bližajočo se smrt, naj ga poneso
v dolino k njegovi ljubi kapelici porcijunkulu, tam
kjer se zdaj ponosno vzdigujejo cerkve »sv. Maria
degli angeli«, med potjo ukaže nosilcem da obstanejo,
se dvigne kvišku, pogleda ljubljeno rojstno mesto
in je blagoslovi. Tako mogočna ljubezen je plamtela
v njegovem srcu.

Vojaki, ali sedaj razumite pomen domovine,
ali poznate najsvetejšo dolžnost in zapoved, ki ve¬
leva domovino ljubiti, za njo delati, jo braniti in za
njo če je treba tudi življenje žrtvovati? Rimski cesar
Justinjan pravi: »Tistih ime ki so padli v boju za
domovino, bo vekomaj slovelo«.

Vojaki, mi smo lahko ponosni na našo domo¬
vino, mogočno Avstrijo,  katero je Bog s tako vzor¬
nimi krasotami obdaroval ter s tako velikim bogast¬
vom in s takimi naravnimi zakladi opremil, da z lepa
ne najdemo dežele, ki bi se mogla meriti z našo
slavno domovino. In kakor je lepa ta dežela naša
častna domovina, tako bogata in slavna je tudi njena
sto in sto letna zgodovina.

V naši Avstriji sicer prebivajo različni narodi,,
ki ne govore enega in istega jezika. Premodri sklep
božje previdnosti pa je določil naše dežele raznim
plemenom za skupno delovanje, zato morajo vsi
narodi združiti svoje misli, stremljenje in vse svoje
moči k skupnemu cilju. Vsi za enega, eden za vse!

3

-K 34 >4-

Če bo močna celota, bo srečen slehern narod naše
slavne domovine.

Blaginja naše domovine pa obstoji v notrajnem
miru in v zunanji moči. Zato morajo vsi delati, vsi
se žrtvovati: vladar na sijajnem prestolu, minister,
uradnik, meščan, državljan, delavec, vojak, duhovnik,
kmet in učenjak, vsak mora v svojem delokrogu v
svojem poklicu svojo dolžnost zvesto izvrševati, po¬
sebno velja to vojaku. Zapustili ste rojstno hišo, do¬
mači dvor, očeta, mater, srečo domačega ognjišča
ste zamenjali z jeklenim orožjem, navadno opravo, o-
rodje meščanskih poklicov, ste zamenili z mečem, da
bi služili izključno le domovini. Od tistega dneva,
ko ste prisegli, je posvečena vsa vaša moč in vse
vaše življenje edino le domovini. Borite se torej v
korist domovine, ker se s tem tudi trudite za srečo
in blagostanje svojih sobratov. Zvestoba in ljubezen,
pa naj vam bode najboljše brambeno orožje.

Živ vzgled vsepožrtvovalne domovinske ljubezni
in zvestobe naj vam bo junaški nikolaj Zrinski!

V letu 1566 je napadlo čez sto tisoč Turkov s
svojim cesarjem Sulejmanom mesto Siget in od tod
hotelo prodirati na Ogersko. Med tem, ko so Turki
napadli mesto, je sporočil Sulejman Zrinskemu, naj
se uda. Ponujal mu je veliko plačilo, obljubil mu je,
da ga postavi za kralja Ilirije in Bosne, ako se iz¬
neveri cesarju Maksimiljanu ter mu izda mesto brez
krvi. V nasprotnem slučaju pa, ako tega ne stori, bo
dal obglaviti njegovega lastnega sina bivajočega v
turški sužnosti. Ali hrabri poveljnik se ni dal pre¬
motiti. Njemu ni niti za srebro, niti za zlato, niti za
kraljevo krono ; brez obotavljanja odbije vse laskave
ponudbe. Turki so pričeli sekati staro in mlado, a

-K 35

Zrinski se je junaško branil tako dolgo, dokler niso
Vničili vseh zidov in tudi stolpa, v katerem se je bil
zavaroval. Ko pa se je Turek tudi teh začel polas¬
kati, se obleče Nikolaj v najlepše oblačilo, si dene
najlepšo perjanico za kapo, opasa meč svojega očeta
in s klicem imena Jezusovega skoči, ko so odprli
grajska vrata, prvi med najgostejšo gnečo besnih
sovražnikov. Junaško se je branil s svojimi vojaki
m naposled tudi z vsemi junaško poginil. Umrl je
zadet od turške kroglje v svoje ponosno čelo. Hotel
Je raje poginiti kakor lev, nego da bi živel sramotno
življenje. Zrinskega slavi ves svet kot vzornega viteza
l n hrabrega junaka. Nikolaj si je zaslužil nevenljiv
venec nesmrtne slave.

Vojaki! stojmo trdno, bodimo edini in zvesti!
Pred očmi sovražnika, v srcu Boga, cesarja in domo¬
vino. Z dušo polno vere so nekdaj hodili naši pra¬
dedje v krvavi boj. Množice sovražnikov se niso
strašili, strahu pred smrtjo niso poznali, njih življenje
ni bilo več njih, posvetili so ga bili Bogu in domo¬
vini. Ne strašimo se torej tudi mi, njihovi sinovi
viharnih časov, ne bojmo se preteče vojske, če se
lam na obzorju pokažejo srdito preteči oblaki vihar¬
jev. Kdor nas varje in vodi nas vodi k zmagam v
ntrenu Tistega, ki nam je podelil moč, da odločno
odvrnemo vselej in vsakega klevetnika domovine, da
nam nikdar ne bo škodoval. Naše junaško geslo bodo
2 daj in zmiraj pesnikove besede: »Naprej zastava slave
na boj junaška kri, za blagor očetnjave naj puška
govori«!


3 -

-K 36 H-

Svetost kraljeve krone.

»Po meni vladajo kralji in
določujejo pravico.« (Sal.)

starih Egipčanih se pripoveduje, da so, ko se
je narodi! kralj opazovali zvezde; ako so ta
dan jasneje svetile so po teh zvezdah pre¬
rokovali boljšo prihodnost. V slučaju, da so opazili,
kar so želeli so se veselili in kraljevi rojstni dan
imenovali novo leto dobrega boga. Z blagoslovom f
katerega je dobri bog na ta praznik podelil so pri¬
čeli res novo leto. Tako so verovali in čutili stari
Egipčani in morda še kako drugo pogansko ljudstvo.
Mi ne moremo tajiti, da bi bilo njihovo naziranje
nečastno. Odstranimo pogansko zaveso in dobili bo¬
demo pristno krščansko resnico: Namreč, da je z
milostjo in z blagoslovom obdani cesar res milost
božja in blagoslov za vse ljudstvo.

Njegova služba je premnogokrat izvanredno
težka, njegova krona velikokrat trnjeva krona. Kajti
vse ljudstvo pričakuje od vladarja, da mu bode skrben
oče, nevstrašen zaščitnik domovine, trden branik v
vseh okolnostih in v vseh slučajih na suhem in na
morju, za časa vojne in v mirnem času. To zahteva
in pričakuje ljudstvo od svojega cesarja. Mar ne
zahteva nasprotno tudi pravičnost in ljubezen, da
tudi ljudstvo podpira svojega poglavarja povsod in
v vsakem slučaju, na suhem in na morju v mirnem
in v vojnem času? Prav gotovo! Ako mora cesar
vedno gledati, da pospešuje korist in blagostanje
svojega ljudstva in da odvrne od ljudstva vsako
škodo, nesreče in preteče nevarnosti, potem je pač
umevno in opravičeno da tudi ljudstvo obljubi svo-

* 37  *

J emu vladarju, da ga bo podpiralo, mu pospeševalo
blagostanje in odvračalo od njega vsako škodo. Ena
ljubezen je vredna druge.

Od kod pa izvira kraljeva moč in svetost vla¬
darjeve krone?

Razne prekucije zadnjih stolet nas učijo, da
ftinogi ne vidijo v vladarju namestnika božjega, ne
Priznavajo, daje cesar — cesar po volji božji, ampak
°d ljudstva izvoljen in na prestol postavljen ter raz¬
dajo svoj pogubni nauk tako le:

Ko so se pojavile besede »moje in tvoje« ter
Je bil posameznik prisiljen braniti svojo lastnino proti
roparjem, še le potem so izvolili oblast-sodnika ker
ga niso mogli več pogrešati, in tako je nastala vrhovna
postavodavna oblast, torej edino le zaradi nelepega,
nesrečnega dejstva, ker se ljudje med seboj niso
sporazumeli. Tako je bilo vedno in je še dandanes.
Zapeljivci ljudstva izvajajo iz tega nauka priprost
zaključek. Če je vladar izvoljen le od ljudi, potem
ga zamorejo vsak čas odstaviti.

Vojaki! Ta nauk je popolnoma plitev in ne na¬
sprotuje le zgodovini, temveč tudi sv. pismu. Poglejmo
J e dino pravo zgodovino, katero je Bog sam narekoval
m jo zabeležil v neminljive liste sv. pisma. Iz nje
izvemo, da je bila prva vrhovna oblast v rokah prvega
družinskega poglavarja, v rokah Adama. Njemu je
bila podrejena Eva in otroci. »Pod oblastjo moža boš«,
tako je dejal Bog Evi, »in on bo čez tebe gospodoval.«
■^a podoben način je Bog vsadil to resnico v srca
■°trok in njihovih potomcev. Akoravno niso krasili
Udarna škrlat in kraljevi znaki, je vendar nevidno
Vj sela na njim krona oblasti, katero mu je dala roka
božja. In četudi je gospodaril prvotno le kot oče, je

-K 38

vendar rastla ta oblast, čim bolj so se množile družine.
To je naravni tok zgodovine; tako je pridobivala
kraljeva krona na svetu svoj vpliv.

Bog je v svoji modrosti hotel, da bodi kraljeva
krona v korist in blagoslov človeškemo rodu in da
ista izviraj iz človeške družine, da bi imela v vrejenem
družabnem življenju vedno krasno predpodobo. Blagor
ljudstvu, katero zna ceniti svojega poglavarja in ga
tako častiti in ljubiti, kakor ljubijo otroci svojega
očeta. Ali so si časi poznejši vstvorili drug red?
Ali je Bog prenaredil temeljne nauke in prepustil
človeku, da išče svoja pota in si po svoje prikraja
družabni in državni red? — Nikakor ne! Temeljni
nauki človeške družbe so božji in radi tega nes¬
premenljivi. »Poslušajte kralji«, tako se glasi v knjigi
modrosti, ki je bila spisana, več stoletij po stvarjenju
sveta, »čujte, vi kralji in uvažujte : — »Od Gospoda
vam je dana oblast in moč od Najvišjega.« Tu imamo
torej merodavni in veljavni odlok večne modrosti in
previdnosti božje, katerega človek ne sme kršiti, tem¬
več se mu s spoštovanjem vkloniti. To je moral pri¬
znati sam kralj Salamon, ki je nosil krono in žezlo
po navodilu in navdihnenju sv. Duha. On je uvrstil
med svojo izreke tudi to besedo kot biser zakono-
dajstva za vladarje »Per me reges regnant.« Po meni
vladajo kralji in določujejo pravico ter vladajo knezi,
izvršujoč mogočno pravičnost.« To je občutil tudi
prerok Danijel, ko je govoril poganskem kralju rekoč:
»Bog nebes ti je dal kraljestvo, moč, oblast in veličan¬
stvo.« Torej če je kralj tudi pogan, kljub temu izvira
njegova kronu od Boga. Seve če pomislimo, kako
so poganski kralji velikokrat na grozen način zlora¬
bljali svojo oblast, bi morali dvomiti o tem. Kedaj

39  *

n. pr. je kak knez bolj zlorabljal svojo oblast kakor
Pilat, ki je dal gospoda življenja in smrti v roke
sovražnikom. In kljub temu mu je rekel Gospod:
»Ti bi ne imel do mene oblasti, ako bi ti ne bila
dana od zgoraj.« Čudovito, da je morala biti ta za
človeški rod velevažna resnica potrjena s krvjo Zve¬
ličarja. Sedaj razumemo, zakaj je sv. Pavel to resnico
tako goreče branil. »Vsak človek pravi on, je oblasti
podvržen in ni je oblasti razen od Boga.« Kdor se
torej oblasti protivi, nasprotuje božjim naredbam ter
kljubuje Bogu. »Bodite torej podložni ne le radi
kazni, temveč radi vesti.« Dobro si zapomnite, radi
'Vesti! Obveznosti vesti ne more drugače nobena
Posvetna moč in oblast naložiti. Človek zamore sicer
koga siliti k pokorščini ter ga s silo in žuganjem
podjarmiti, toda njegove vesti, misli in želja si ne
more osvojiti ne s silo ne žuganjem.

Zato imenuje papež Leo XIII. kralja ■— podobo
božje avktoritete — iz katere izvira vsa očetovska oblast
v  nebesih in na zemlji. Da, ako vse to premislimo,
potem moramo priznati, da nadkriluje sijaj kraljeve
krone vse druge. Čeravno je častno zapovedovati
deželam in milijonom ljudij in slavno ter znamenito,
^ko knez izhaja iz družine, katera se je stoletja in
stoletja odlikovala s pogumnostjo in čednostjo, veliko
3-ko so osebne lastnosti tako plemenite da očarajo
'n pridobijo srca podložnih, vendar vse to ni nič,
v primeri z neizrekljivo častjo, katera izvira od Boga.
To je ono visoko plemstvo vzvišeno nad vsa zemaljska,
plemstva, katero more razumeti le tisti, kateri živi v
Polnem solčnem svitu sv. vere. V tem smislu govori
Sv - Avguštin o kraljih in knezih, ki pravi v svojih pre¬
mišljevanju »Ako sijaj nebeške luči podeljuje knezom

-K 40 H-

blišč, potem ne smemo tega pripisovati veličanstvu
prestola, niti škrlatu, niti zlatu, niti moči orožja, tem¬
več je to vtisk božji, oni so namestniki božji. Oni
so očetje in pastirji človeških družin, da smelo trdim
še več, ako služijo namenu večnega Boga, se mi
zdijo celo poslanci božji«.

V sedanjem času je neobhodno potrebno večkrat
opozoriti na take idejale, katere nam predočujejo sv.
pismo in sv. cerkveni očetje, da se ne zadušijo v iz-
pridenem svetu.

Slovenski narod goji v svojem srcu kot v kaki
sveti skrinji vse častne vrline in čednosti, ki so temelj
državnega reda: »Zavest dolžnosti do poglavarjev,
veselje do pokorščine, katero nas uči sam božji Zve¬
ličar, spoštovanje, katero pristoji kralju kot namest¬
niku božjemu v posvetnih stvareh, molitve, v katerih
se verniki in sv. cerkev spominjajo vsak dan svojega
vladarja. Mi Slovenci smo sicer majhen narod, toda
velik v ljubezni in zvestobi do Boga, cesarja in domo¬
vine. V tej ljubežni in zvestobi ga ne prekaša nebeden
avstrijski narod. Od pamtiveka biva na svoji rodni
zemlji, katero je skozi stoletja čuval kot svojo drago
očetnjavo. Na jugu države je z brati Hrvati vedno
trdno stal na straži proti turškim navalom in je tudi
pozneje branil habsburške dežele v raznih bojih
proti vnanjim sovražnikom. — Vse te čednosti, ki
krasijo slovenski narod, so že pred tisoč leti vsadili
poslanci svete vere v srca naših pradedov, njihovi
potomci pa so te svetinje ohranili neomadeževane.
Ali naj bo zdaj drugače? Ali naj zavržemo ta čudo-
tvorni delež tisočletne preteklosti? Ne! Naj zapeljivci
ljudstva še tako besnijo in rogovilijo, nas naj to ne
plaši in ne straši. Branimo in varujmo neustrašeno

-K 41 >f

temelj, katerega je Bog sam postavil in na katerem
stoji čast vladarja in moč narodov.

Vojaki! Naš presvetli cesar in kralj čigar 62 let
je bilo posvečenih in žrtvovanih občemu blagostanju,
blagru podložnikov, je zaščitnik in branitelj večnih
temeljev, na katerih stoji časna in večna sreča. Sama
božja previdnost je hotela, da sedi v najvažnejšem
času na prestolu mož tako tople in plemenite duše,
tako hrabrega duha, take pravicoljubnosti in modrosti,
tako redkih vladarskih čednostij. Bodimo mu zvesti
in vdani! Bojujmo se za našega vladarja, ki je po¬
stavljen od Boga kot oče vsem avstrijskim narodom !
Ta sklep je za nas vse časten v viharnih bojih,
časten in radosten za našega presvetlega vladarja
Franca Jožefa I. katerega naj Bog blagoslovi in mu
podaljša dragoceno življenje do najskrajnejše meje v
srečo in blagor tako celokupni državi kakor narodu
našemu.

Pokorščina.

»Vsakdo naj bode pokoren višji oblasti,
ker ni oblasti razen od Boga«.

(Sv. P. do. Rim. 13, 2.)

ojaki! Mogočna poslopja, mimo katerih ste
ravno sedaj korakali, niso od danes, stoje že
leta in leta, da stoletja, kakor nam spričuje njih
zidovje. Kdo bi preštel rodove in imena tistih, katerih
zvesta in patrijotična srca so nekoč v teh hišah bila.
Že davno jih krije lahka zemlja; te hiše pa stoje še se¬
daj kakor nekdaj ter oznanujejo kakor neme priče

-k 42

srečne in bridke dneve domovine. Vprašam vas, po¬
vejte mi, kaj je vzrok, da niso ta poslopja že davno
razpadla? Zidana so na trdni podlagi! Vsaka hiša
mora imeti svoj temelj. Kdorkoli zida brez temelja,
je podoben možu, ki zida svojo hišo na pesek. Pri-
hruli so viharji, deževje in raznovrstno neurje ter so
hišo porušili. Drugače je postopal previdni mož, ki
je zidal svojo hišo na skalnata tla. Viharji in nezgode
je niso podrle.

Tudi vojska, ako hoče imeti obstanek, mora
imeti trden in nerazrušljiv temelj. Ta temelj je po¬
korščina. Brez točne pokorščine je vojska kakor ladja,
ki jo vihar premetava sem in tja po morju ter se
konečno razbije, in vojaški stan, ako ga ne vodi in
krepi pokorščina polagoma razpade. Pokorščina je
za vojsko »življenje, pogum vžigajoče solnce«. Po¬
korščina je žrtvenik-altar, kamor polaga ljubezen do.
domovine svoje žrtve. Pokorščina je vojakom neob-
hodno potrebna ter obstoji v točnem izpolnjevanju
volje predstojnikov ter v točnem vršenju postav, u-
kazov in predpisov. Vsako vstvarjeno bitje se mora
pokoriti najvišji stvarnikovi volji. Zvezde se pre¬
mikajo po odrejeni poti, rastline, drevesa, vode, z eno
besedo vsa narava se udano pokori stvarnikovem
načrtu. Vse je Gospod previdel in vredil po stal¬
nih postavah, vse je ubogljivo. Žival uboga ter sledi
nagonu, ptiček zida gnezdo, bučela izdeluje vosek,,
lisica koplje duplino po pravilih, začrtanih od višje
modrosti. Tudi človek, krona stvarstva, se mora poko¬
riti postavam, katere je Bog zapisal v njegovo dušo.
Ako mora že vsak človek ubogati, potem mora biti
vojak sestavljen tako rekoč iz same pokorščine. Vo¬
jak se mora pokoravati brezpogojno, brez ugovora

43  *

in z veseljem. Pokorščina najstrožjega samostana je
igrača v primeri z vojaško pokorščino. Lastna volja
preneha, kakor hitro oblečeš vojaško obleko, tu velja
pregovor: »Ali se vpogniti, ali se vničiti.« Korenito
je treba iztrebiti vse muhe pomanjklive vzgoje. Za
mnoge mladeniče je celo velika dobrota, da se jim
izbije iz glave trmoglavost in da se priuče redu in
pokorščini. Red in pokorščina, na katera se je mla¬
denič pri vojakih privadil, ga spremljata kakor blago¬
slov skozi vse življenje, Mnogi so celo hvaležni, da
so prestali to strogo poškušnjo reda. Vojaki! Vi pač
sami sprevidite, da je pokorščina z vojaškim po¬
klicem v najtesnejši zvezi in da je neobhodno po¬
trebna. Neredno oborožena tolpa, vojska brez pod¬
rejenosti, nima prav nobene vrednosti,: moč, edinost,
podrejenost in zmaga je popolnoma nemogoča. »Le
vrejena vojna vrsta je strašna sovražniku« ’. Nihče
ne sme biti v vojnih vrstah nepokoren. Le ena volja
mora vladati in prešinjati celoto, ki je podobna reki,
katera je akoravno razdeljena v več tokov, vendar
le ona napaja in oživlja vso deželo. Kakor voda
nikdar ne mora na vkreber teči, tako ne sme vo¬
jaški podložnik nikdar po svoji volji delati, ne da
bi se oziral na predpise in ukaze poveljnika. Sin
rimskega poveljnika Torkvata, je proti volji svojega
očeta napadel in premagal sovražnike, vendar ga je
sam oče obsodil zavoljo nepokorščine — na smrt. —
Rajši je pozabil, da je oče, kakor pa bi zanemaril
poveljniške dolžnosti. Tako pokorščino so zahtevali
že poganski poveljniki.

»Jaz ubogam kralja, vi pa ubogate mene« ; Te
kratke in jedrnate besede generala Seidlitza, s ka-

1  Vis. pesem, 6, 3.

-K 44 *

terim je nagovoril v bitki pri Rosbachu svoje čast¬
nike, nam kažejo veliko važnost in celotno bistvo
podrejenosti. Vsak vojak od prostaka do polkovnika,
mora biti na svojem mestu in točno po ukazu o-
pravljati službo. Ako bi le eden vojak v važnih tre¬
nutkih zanemaril službo ali hotel delati po svoji
glavi, bi mogla biti ta nepokornost osodepolna za
vso vojsko.

Kolikokrat občudujemo junaško hrabrost in po¬
nižno pokornost bojevitih Rimljanov in Grkov. Leta 79.
po Kristusu je začel ognjenik Vezuv na mesto Pom¬
peji bljuvati. Od ure do ure se je širil in množil
vroči tok lave. Vse je prestrašeno bežalo iz mesta,
da bi rešilo življenje, 'le 38 vojakov, ki so stali tisti
dan na straži, je vstrajalo na svojem mestu. Ko so leta
'1799. mesto Pompeji odkopali, so naleteli na kame-
nite vojake, ki so z mečem v roki stali na straži.
Junaški vojaki niso zapustili svoje službe kljub sploš¬
nemu begu in gotovi smrti. Tako sveta jim je
bila pokornost! Rajši so se dali pokopati pod žareči
ogenj, kakor da bi bili zapustili stražo brez povelja.

Ko je leta 480. pred Kristusom perzijski kralj
Kserks vdrl na Grško, se mu je postavil nasproti
junaški špartanski Leonida s četo hrabrih vojakov v
termopilski soteski. Kserks pošlje poslanca v Termo¬
pile ter sporoči Leonidi, da ga bo postavil za kralja
vse dežele, če se mu vda. Toda vse zastonj! Nato
je perzijski kralj ostro zahteval, da naj mu Grki
izročijo orožje, ali Leonida je poslancu odgovoril:
»Pridi si sam po nje.« Tedaj je ukazal mogočni kralj
svojim vojakom, naj napadejo grški tabor. Od strme
gore do morja, so Grki v gosti vrsti stali mož pri
možu, v levi roki so držali ščit, s katerim so se bra-

-K 45 »

nili, v desni pa dolgo kopje, s katerim so junaško
odbijali napade sovražnikov. Četa Perzov za četo se
je zgrudila na tla. Grki pa so nepremagljivo stali
kakor skala. Tako je minul prvi dan. Drugi dan se
je boj znova začel. In Leonida se je s svojo vojsko
vspešno branil. Gotovo bi bili Grki Perzijance po¬
polnoma premagali, da se ni našel grd izdajalec, ki
je sovražnikom pokazal pot čez goro. Leonida je
sicer to zvedel, a vendar ni zapustil bojišča. Sklenil
je z tri sto Špartancev vstrajati do konca in v kr¬
vavem boju junaško umreti. Vnel se je strašen boj.
Četo za četo so hrabri Grki podirali na tla, ki so
bila vsa namočena s krvjo padlih sovražnikov. Ne-
vtrudljivi so bili grški sinovi, dokler se jim niso zlo¬
mile dolge sulice. Nazadnje pa so tudi oni začeli
padati mož za možem. Ko se je po junaškem boju
zgrudil slavni Leonida, so živi Spartanci obstopili
mrtvo truplo ljubljenega poveljnika ter ga ko divji
levi branili, dokler niso padli do zadnjega. V termo-
pilski soteski, na onem mestu, kjer seje Leonida kot
lev boril za rešitev domovine, so še dolgo časa spo¬
minjale mimoidoče na padle junake v marmorovo
ploščo vsekane besede:

»Popotnik, povej Lacedemoncem, da tu mrtvi
ležimo, ker smo pokorni ukazom domovine spolnili
svojo dolžnost«. —

Vojaki! Gotovo ste prepričani, da je pokorščina
potrebna — da je potreben vojaški red in odločno
povelje. In ker se red in pokorščina ne more pri
tako različnih značajih doseči vselej le z besedami,
željami in prošnjami, zato je potrebno, da poveljnik
prav odločno postopa po pregovoru: Vpogniti se ali
zlomiti se!

4< 46 >f

Vojak mora ven v viharne bitke, zato se ne
sme bati in plašiti napora in težav, če je treba mora
žrtvovati celo življenje, torej bi bilo prav neumestno,
ko bi vojak ne mogel prenesti ostrih besed in strogega
postopanja. Bodi mož, mož pokorščine! Tako veleva
in zahteva tvoja prisega. »Poslušajte nauk in bodite
modri ter nikar ga ne zametujte, da ne poginete na
potu«.

Pridi k nam duh pokorščine, ti prava kraljeva
čednost, ohrabri srca naših vojakov. Ti si njih ponos
in dika, čast in slava, ti daješ moč in blesk njihovem
orožju, pretresi in prešini njihovo meso in kri ter
jih spremljaj še tudi pozneje, ko ne bodo več nosili
vojaške suknje da bo vzor bližnjemu!

Ko je hrabri polski kralj Jan Sobijeski na Kalen-
bergu razbil ogromno turško vojsko, je rekel z sol¬
zami v očeh svojim vojakom: »Ne jaz, ampak vi ste
zmagali, bili ste pokorni in Bog je poplačal vašo
pokorščino z zmago«.

Podobno je tudi slavni Napoleon govoril svojim
■zvestim vojakom dne 20./4. 1814., ko je moral za¬
pustiti ljubljeno Francijo, za katero je neumorno
deloval in kateri je posvetil vse svoje moči: »Ne ve¬
selje do življenja me sili, da še dalje živim, temveč,
da opišem vsemu svetu vašo udanost, zvestobo in
ljubezen, katero ste mi izkazovali, vašo hrabrost in
pokorščino, ki je izvojevala toliko zmag, katere po
pravici občuduje ves svet«.

Vojaki! Ozrite se na našega Izveličarja. Svete
knjige nam slikajo le s štirimi besedami njegovo
mladostno in možko dobo na zemlji. »Bil jim je po¬
koren« 3 , namreč starišem — svoji nebeški materi in

1  Luk. 2, 42.

47  > 3 -

svojemu redniku. S tem je vse povedano. Mogočno
doni ta pridiga božjega Sina iz mirne hišice v Naza¬
retu, tje v hrupno vojašnico. Angelji mu služijo, vi¬
harji ga ubogajo, bolečine in smrt bežijo pred tistim,
ki uboga.

»Sramuj se ošabni prah«, je skliknil sv. Bernard,
»Bog se ponižuje in ti se povišuješ«. »Jaz nisem pri¬
šel, da bi mi služili, ampak da služim« k Pokoraval
se je nepravičnim ukazom poganske oblasti in je
celo žrtvoval svoje življenje. Ponižal se je in je bil
pokoren do smrti, do smrti na križu 2 . In ko je u-
miral na vrhuncu pokorščine, prelivajoč svojo kri,
so prišli vojaki pokoreč se ukazu predstojnikov h
križu in njihovo orožje in njihove roke so bile o-
krvavljene z Zveličarjevo krvjo. Tu je bila blago¬
slovljena vojaška pokorščina, z očmi so morali videti,
z rokami prijeti višek pokorščine ter pretreseni in
ginjeni naznaniti svojim tovarišem, vseh časov od ust
do ust: »Naš Gospod in Bog je bil pokoren do smrti
na križu, mi pa smo bili priča« !

Vojaki! Ako ste pokorni, potem se vadite v
čednosti, ki jo vidimo popolno samo v življenju Jezu¬
sovem. Da, ako se vadite v tej čednosti, potem daste
vsemu vojaškemu življenju smer, ki ne bo le domo¬
vini v korist in blagoslov, ampak tudi posameznemu
vojaku, ki se točno pokorava odredbam svojih pred¬
stojnikov. Pokorščina, katera izvira iz vere je zbirka
zakladov, kinaredeiz pokornega vojaka častivrednega
zmagovalca nebeške domovine, dočim je vsako pla¬
čilo predstojnikov minljivo, je nebeško plačilo večno
m neminljivo.

1  Mark. 10, 45. — 2  Pavl. do Fil. 2, 8.

4 < 48  ■»

Vojaki! Ali nočete biti pokorni in podložni
cesarju in domovini? O da, mi hočemo, zaradi vere
in Boga, nikdar nočeno poslušati oznanjevalca na¬
puha in nepokorščine, temveč hočemo živeti, kakor
se spodobi krščanskemu vojaku. Sicer nam ni treba
sedaj žrtvovati na žrtveniku domovine na bojnem
polju prečutih od sovražnika nadlegovanih noči, niti
neprijetnosti, težav in nadlog vojne, niti nam ni treba
položiti življenja na altar domovine, kar pa nudimo
sedaj kot posvečen dar in žrtev, to je žrtev po¬
korščine. Ti pa o najvišji kralj, Gospod in Bog lju¬
bezni, daj nam vstrajnost in moč v tem žrtvovanju
in enkrat tudi obljubljeno plačilo tam gori v svojem
kraljestvu, v naši nebeški domovini. —


Izpolnjevanje dolžnosti.

»Na tem smo spoznali ljubezen
božjo, da je dal svoje življenje
za brate, da živijo.«

(1. Jan. 3, 16.)

lizu španskega obrežja je vrglo silno razbur¬
kano morje angleško ladjo ob skalo. Vsled
prevelike poškodbe se je začela ladja po-
potapljati. Ker so imeli premalo rešilnih čolnov so
so rešili le žene in otroci, mornarji in možje pa so
ostali na potapljajoči se ladji in pričakovali neizprosno
smrt. Ko so se rešenci že nekoliko oddaljili, zaslišijo
kar neenkrat navdušeno petje. Prvi trenotek niso
vedeli odkot prihajajo ti vbrani glasovi, potem opa¬
zijo, da mornarji na potapljajoči se ladji pojejo pesem:

Jj

‘h

49 H-

'>Bog ohrani kraljico«. Tako so se potopili ti hrabri
možje, ne v divjem obupu in prekli nje vanju, ampak
veselo in hrabro, kakor možje, katerim smrt ne more
škodovati. Ljudje v čolnih so kar strmeli in občudo¬
vali neprispodobljivo hrabrost in nevstrašenost. Ta
prizor jih je pretresel in ganil do dna duše. To
smrtno petje jim je ostalo v spominu vse življenje.
In ako so pozneje kaj storili, kar ni bilo lepo in ple¬
menito, tedaj so si pač mislili ali ni bila boljša smrt
mornarjev, nego je sedaj naše življenje. Zakaj se
nismo tudi mi pogreznili z umirajočo posadko v glo¬
bočino morja.

Vojaki! Povejte mi kaj moramo najbolj občudo¬
vati pri tem poginu. Gotovo to, da niso smrti po¬
svečeni možje poznali strahu pred smrtjo in da so
žrtvovali svoje življenje za svojega bližnjega. Torej
so zmagali oni, ne pa razburkano bučeče morje.

Da, občudovati moramo može, ki so nam za¬
pustili tako ginljiv in lep vzgled. Nikakor pa ni treba,
da, ako jih hočemo posnemati podati se na morje,
da žrtvujemo v razjarjenem elementu svoje življenje.
Podati se na morje ali odlikovati se na bojnem polju
m vsakemu mogoče, sploh pa tudi potrebno ni. Pač
Pa posvetiti se popolnoma službi v korist domovini
l n vedno točno in zvesto spolnjevati dolžnosti svo¬
jega poklica, to lahko vsakdo stori. In to je ravno
toliko vredno in zaslužno, kakor požrtvovalnost mor¬
narjev.

Služba pod praporom povzročuje mnogo težav
5 n zahteva mnogo žrtev, prve voljno prenašati in
druge z junaškim srcem premagati, to se pravi mo-
2 ato delati in to je ravno k čemur nas spodbuja
Vz gled mornarjev, ki sem vam ga navedel.

4

Jj

50  *

Dolžnost čez vse! Ne ozirati se na lastne ugod¬
nosti in prijetnosti ne premišljevati, kaj bi bilo boljše
in ugodnejše ne oziraje se na sorodne in prijateljske
vezi, to je znak in dika vojaške dolžnosti. Značajen
mož je sam sebi zadnji in najde ponos le v vestnem
spolnjevanju svoje dolžnosti. Vojak, ki se da zape¬
ljati k kljubovanju in trmoglavosti, ter se ne po¬
korava brezpogojno svojim predstojnikom, ta ni pravi
vojak.

Ko je Sin božji iz Nazareta dovršil trideseto leto,
je začel svojo triletno službo v prid in zveličanje
človeškega rodu. Od tega časa naprej mu je bila
dolžnost, katero mu je narekovala naj višja volja ne¬
beškega očeta edino merodajna v izvrševanju svojega
poklica. Ni ga omajalo ne zaničevanje ne nehvaležnost
niti preganjanje, da, celo ebziri na lastno mater so
se morali umakniti tej sveti dolžnosti, »Žena«, ji je
rekel, ko-ga je hotela prositi pri ženitvovanju v Kani
Galileji za revne svate, »žena kaj je tebi mar, moja
ura še ni prišla.« S temi besedami je jasno povedal,
da je v službi Najvišjega, kateri se morajo umakniti
ne le krvne zveze, temveč tudi materne pravice. Ne¬
beški oče ga je poslal in po njegovi najsvetejši volji
se je moral ravnati. Ni ga mogla pregovoriti ljubezen
do matere, niti njena mila prošnja niti zadrega revnih
svatov, katerim je zmanjkalo vina. Gotovo gaje  bolelo
srce, ker ni mogel uslišati materine prošnje. Tan v
sobi razveseljevanja in splošne zabave, pri tako
slovesni in izvanredni priložnosti, bi vendar lahko
Sin božji nekaj spregledal ter si dovolil malenkostno
izjemo. Ne, tudi pri veselju in razvedrilu ne pozabi
na svojo čast. Dolžnost čez vse! V tem nam je Božji
Sin trajni vzor.

51  »

Odmor v službi je vsakemu potreben, torej do¬
voljen tudi vojaku. Naš Zveličar ni zabranjeval od¬
mora niti ni hotel, da bi oni, ki za njim nosijo težki
križ kazali potrti obraz. In sv. Pavel piše: »Veselite
se .z veselim.« Toda odmor naj bo primeren, naj se ga
vporabi pametno, da bo res dosegel svoj namen,
tiamreč okrepčal trudne moči za nadaljevanje službe,
Odmor naj se vživa kot zdravilo ne pa kot jed. Naj¬
boljše zdravilo, ako se vživa nezmerno, je smrtnonosno.
Pošten naj bo odmor, ne pa tak, da bi se moral bati
Solnca in se skrivati v temni noči, kajti sicer odmor
ni več odmor in počitek, ampak utrujenost in one¬
moglost. Pri vseh zabavah in pri vsakem razveselje¬
vanju ostani vedno mož, ki se ne spozabi niti za
Irenotek, ki vedno pazi, da sebe in svoje stanovske
časti ne omadežuje, svest si tudi v najveselejših urah
svoje dolžnosti in časti. Tako trden je bil Jezus takoj
v začetku svojega delovanja in vstrajal je nevpogljiv
do konca. Nekoč, ko je govoril množici so mu učenci
tiaznanili, da ga čakajo mati in sorodniki. Čudeč se, da
ga motijo pri izvrševanju svojega poklica jim odgovori:
»Kdo je moja mati in kdo so moji sorodniki,« in
Položivši roke čez množico vsklikne: »Glejte to je
moja mati, to so moji sorodniki, ker kdor izvršuje
Voljo mojega očeta, ta je moj brat, sestra, mati.« In
v  zadnjem trenotku, ko je Zveličar sveta umiral na
križu in ko je izročil svojo mater v varstvo najljub-
semu učencu Janezu, je ni imenoval »mati« temveč
*žena«.

Dolžnost čez vse! Vsak naj ostane na svojem
mestu. Človeško telo ostane le tedaj čilo in zdravo,
^ko vsi udje izvršujejo točno svojo dolžnost. Če pa
Q dpove le eden izmed njih službo, oslabi celo telo.

4 »

52  > 5 -

Ce si raniš na nogi le mali prst, že te ta ovira pri
hoji. Vsaka služba, bodisi še tako malenkostna je za
celotni organizem enako važna. Pogrešek pri naj¬
manjšem vijaku onemogoči in ustavi stroj, ki prevaža
z lahkoto stotine ton. Ravno tako je za vojaka vsaka
zapoved in vsak ukaz predstojnikov enako važna
služba. Bodisi, da imaš povelje hladnokrvno boriti
se na bojnem polju, obdan od sovražnih čet, bo¬
disi, da rešiš svojega predstojnika preteče smrti in
sužnosti, bodisi, da varuješ in snažiš izročenega ti
konja ali stojiš na straži ob najhujšem vremenu in
varuješ državno imetje, bodisi, da čistiš in pometaš
sobo, vsa ta dela na bojišču, na straži, pri vajah
a li pa v vojašnici, naj bodo sijajna ali pa malenkostna,
vsa ta dela so ednovrstni člani ene verige, ki se ime¬
nujejo »najvišja služba«. Ravno vestnost v malem
odlikuje najbolj vojaka. Pregovor pravi: »Iz malega
raste veliko.« Zvesto spolnjevanje dolžnosti v mirnem
času je podlaga spolnjevanja in izvrševanja službe
ob času vojne.

Dolžnost čez vse! Svojo dolžnost moramo točno
izvrševati, tudi takrat, ako nas nihče ne vidi in ako
nimamo pričakovati nobenega plačila, pohvale ali
odlikovanja. Sicer pa vestno spolnjevanje dolžnosti
ne ostane neopaženo. Eden je, ki nas vedno vidi in
opazuje, ki šteje naš trud, tehta naše žrtve, to je
Oni, katerega ste klicali za pričo pri slovesni prisegi-
On bo vaše plačilo!

Toda kaj pravite, smejo li nevarnosti in težave
vplivati na spolnjevanje dolžnosti svojega poklica?
Gotovo ne! Čednost moža se pokaže in skuša le
ob času nevarnosti. Pravi mož reši tuje življenje iz
goreče hiše ali iz deročih valov, ne oziraje se.

53

na nevarnost. Zdravnik, duhovnik gre k postelji
okuženega bolnika in se ne briga in ne pomisli,
da se tudi njega lahko loti ista nalezljiva bolezen.
Svoje zdravje in svoje življenje zastavi, ker to zahteva
dolžnost njegovega poklica. Kadar nas kliče dolžnost,
nas kliče Bog. Ker je že določeno človeku umreti,
je iz nravnega stališča gotovo boljše in častnejše,
da umre med izvrševanjem dolžnosti svojega poklica.
Krasna smrt mornarja so morski valovi, pobožni
menih naj umre v svoji celici, duhovnih pri oltarju
ali v spovednici, in najlepša smrtna postelj vojaka pa
je bojno polje. Čeravno v najlepši dobi, v prvem
cvetju življenja je smrt vojaka na bojnem polju vedno
lepa in zavidljiva. Njemu veljajo besede sv. pisma:
»Njihova smrt je bila sijajna, umrli so pred obličjem
božjem, zaspali so v Gospodu,«

Vojak, ki je sveto prisegel, da bo vedno spolnje¬
val dolžnosti svojega poklica, se torej ne sme bati
nevarnosti. Ali ni isti Bog, katerega je vojak klical
v  slovesni uri prisege na pomoč, in ki šteje lase
naše glave in brez katerega svete volje se ne more
nikomur ničesar žalega zgoditi.

Na zapoved Gospodovo so se morali prepeljati
učenci enkrat pozno zvečer čez galilejsko jezero. Na
sredi jezera, v temni noči se pripodi naenkrat grozen
vihar. Ognjeni bliski so švigali po zraku in za tre-
notek razsvetljevali preteči jim grob. Peneči valovi
so se igrali s slabim čolnom in mu zlomili vesla, ga
vzdigovali v zrak in ga vrgli zopet nazaj v razbur¬
kano morje. Učenci so se začeli bati in celo pogum¬
nemu Petru je vpadlo srce. Niso bili bojazljivi, kajti
bojazljiv je le tisti, kateri bi se mogel v nevarnosti rešiti
Pa nima poguma. Ne, učenci so bili pogumni, storili

-K 54 m-

so vse, kar jim je narekovala mornarska umetnost. Toda
proti razdivjanemu elemetu so bili brez moči. V strahu
so zbudili svojega mirno spečega učitelja. On pa jih
ojstro pokara radi njihove bojazljivosti. »Zakaj se
bojite, vi maloverni.« S tem je hotel reči, neveste li
da ste v službi, da spolnujete le svojo dolžnost in
da se v spolnjevanju dolžnosti ne smete niti največje
nevarnosti ustrašiti ali celo obupati? Kadar je ne¬
varnost največja, je moja pomoč najbližja. Vojaki!
Nevstrašeno in zvesto in vedno z Bogom naprej po
poti dolžnosti. Na rešilni hiši za potopljence v Bremenu
sem bral sledeči napis: Navigare necesse est, vivere
non. Podati se na morje, to je dolžnost, ne pa živeti.
Vprašajmo pridne in vestne mornarje, ki ne oziraje
se na nevarnost skočijo v rjoveče morje, da rešijo
potapljajočo se ladjo. Vprašajmo jih kakšne misli
jih navdajajo pri spolnjevanju dolžnosti — svoje
službe, in odgovorili nam bodo: »To je naša sveta
dolžnost.« Zvesti vojaki se zavedajo svoje dolžnosti
ter imajo vedno pred očmi besede svetega pisma, da
bomo mi vsi enkrat stali pred stolom božjim in
sprejeli plačilo zato, kar smo dobrega ali slabega
storili v življenju.

»Življenje ni največje dobro, višje ko življenje
je dolžnost«, pravi sloveči nemški pesnik. Žrtvovati
svoje življenje, svojo kri v poklicu in v dolžnosti,
to je višek zvestobe. To je pa je tudi najlepši kinč,
največja čast vojaškega stanu, to stori slavno njegovo
obleko, častno njegovo zastavo in ime vojak pa
vzvišeno.

Vojak se pregreši proti prisegi, ako začne v
službi obupavati, ali če se pritožuje in mrmra radi
naporne službe ter se boji in beži pred sovražnim

4< 55 >f

sabljam in kroglam. Pri starih Rimljanih niso nobe¬
nega vojaka slovesno pokopali, katerega so našli na
bojnem polju brez orožja ali kdor je bil ranjen od
zadej. Mati je zatajila svojega sina, žena svojega moža
in sestra svojega brata, ako je vbežal iz bojišča.

Občudovati moramo zvesto spolnjevanje dolžno¬
sti junakov, ki se niso vstrašili smrti. Navedel bi
vam lahko sto in sto vzgledov hrabrosti in ljubezni
do dolžnosti, toda zakaj? Odkar se je žrtvoval božji
Sin ter umrl na križu, da odreši človeški rod, od te¬
daj sploh ni bolj vzvišenega in popolnejšega v krš¬
čanskem svetu, kar bi bilo podobno Učitelju, ki je
žrtvoval kri in življenje v zveličanje človeškega rodu.
»Večje ljubezni nima nobeden«, tako govori Izveličar
sam, »kakor da da svoje življenje za svoje prijatelje.«
In učenci pa so oznanjevali odrešenemu svetu: »Na
tem smo spoznali ljubezen božjo, da je dal svoje živ¬
ljenje za brate, da živijo.« Zato je smrt na bojnem
polju tu na zemlji slavna, onstran groba pa zaslužna.
Kri, katera teče iz ran v boju padlega vojaka in curlja
po njegovem telesu krasi umirajočega, kakor zaslužni
redovi in križci ter mu pridobi častno mesto v nebesih.
Bolečine vojaka imenuje sveta cerkev mučeniške
bolečine in smrt njegovo pa krst ki odjemlje grehe.

Vojaki, dovolj besed! Zdaj pa hitro na delo
na izvrševanje dolžnosti. Čut in zavest dolžnosti naj
živo klije v naših prsih in rodi stoteren sad v pravi
vojaški zvestobi. Pogum naj nas navdušuje, strahu
naj ne pozna naše srce, nevarnosti se ne bojmo, ne
umaknimo se niti za en korak nazaj, le ta kdor bo
vstrajal hrabro in zvesto do konca, bo deležen večne
krone, slave in veselja v nebesih.


56 >f

Tovarištvo.

»Drug drugega breme nosite
in tako ste izpolnili postavo Kri¬
stusovo. (Gal. 6, 2.)

ojaki! Do zdaj nismo poznali drug drugega,
bili smo si tuji. Ni nas družila, ne osebna
naklonjenost in ne dobičkaželjnost. Takih
prijateljskih vezi bi morali drugod iskati. Sveta stvar
naše domovine naš je spojila, zvestoba do cesarja,
ljubezen do domovine nas je družila, vez zastave nas
je zvezala, kakor štola navoporočenca. Zunaj so nas
ločili hribi in doline, različen je bil naš poklic, služba
in delo, naše misli in težnje. Zdaj pa smo edini in
složni služimo skupni domovini! En duh nas navdu¬
šuje, eno hrepenenje nas napolnuje, ena zavest nas
razvnema, da služimo vsi v bran prestola in države.
In ravno to je podlaga in korenina vojaške tovarišije.
Ako bodemo vsi istega mišljenja, potem se bode po¬
rodila v naših srcih ljubezen, in vsak bo čutil, da
spadamo skupaj. Zunaj omrzuje duh domoljubja in
gine navdušenost za geslo: »Vse za vero dom ce¬
sarja.« Zato pa naj gori v naših srcih kakor kresni
plamen navdušenost za domovino.«

Več možtva skupaj imenujemo kor korps zbor, -
telo. Vsak vojak je torej član tega telesa. V členih
enega telesa utriplje isto življenje, isti duh bije, isto
srce in čut. Ena in ista duša jih oživlja. Vsi členi
enega telesa spadajo skupaj, vsi morajo biti spojeni,
da tvorijo celoto. Eden sam, ako ni združen z dru¬
gimi ne more živeti. In k temu pridružimo še zunanje
znake in prikazni: ednaka obleka, dan za dnevom
iste skrbi in težave, skupno bivanje pod eno in isto

* 57  *

streho. Te vezi morajo torej močnejše biti, kakor pa
vezi krvi. Pod zastavo pa se ne poraja le tovarištvo,
ampak tudi prijateljstvo. V krimski vojni je rekel
neki višji francoski častnik: »V naši vojski imamo
mnogo tovarišev, pa malo prijateljev«. Gotovo ža¬
lostno priznanje! To pa naj velja le o francoski voj¬
ski, nikakor pa ne o naši zgodovinsko slavni armadi.
Naša tesna zveza, naše prijateljstvo se je začelo na
dan naše prisege na zastavo in bo trajalo do pozne
starosti, do groba. Tam pri mrzlem grobu se še le
poslovi zastava — pozdravljajoč tovariša in prijatelja
in ga spremlja k zmagoslavni vojski onstran groba.
Kako se veselijo stari možje, ki so hodili skupaj v
šolo, kadar se po dolgem času zopet srečajo! Sta¬
novska razlika ne moti njihovega prijateljstva. Ven¬
dar veliko lepše je, ko se možje, ki so skupaj slu¬
žili pod isto zastavo po tolikih letih zopet vidijo. To
si ti! Da, midva sva služila pri istem polku in pri
isti kompaniji! Nova moč ogreje otrple ude starih
■veteranov, zopet se pomlade in stari spomini se pre¬
bude v njihovi duši. O da bi vsi težili za tem, da bi
"Vestno spolnjevali važne dolžnosti vojaškega poklica
in da bi vsi brez kazni doslužili vojaška leta, tako da bi
se lahko reklo: »Bil je priden in navdušen vojak.«

Nele tovariše in prijatelje, temveč brate tvori
zastava, sinovi ene domovine morajo tvoriti eno dru¬
žino, katera naj nadomestuje rojstni kraj in vam sladi
težko vojaško življenje. Mi smo udje enega telesa in
ker spadamo skupaj, moramo drug drugemu poma-
gatiti. Ako noga stopi na trn, občuti to vse telo. Bole¬
čine noge so bolečine telesa. »Če trpi le en ud, trpi
■vse telo« ] . Vsi udje se podpirajo. Oko išče trn in

• Kor. 12, 12 ,

58 M-

roka ga izdere. Tako je tudi med četami! Mi stojimo
skupaj v slabih i dobrih dneh. »Drug drugega bre¬
mena nosite in tako ste izpolnili postavo Kristusovo« h

Zadnji košček in zadnjo kapljo vode deli brat
z bratom. V potrebi, v boju in v nevarnosti ne sme
zapustiti prijatelj prijatelja, brat brata, temveč mu
mora pomagati, kalikor le more. Čast enega je čast
vseh, in v časti celote vidi vsak svojo čast. En ka¬
men sam nima nobene vrednosti. Več skupaj jih tvori
zid, katerega ne omaja vihar in ne raztvori deževje.
Zato pravi sv. Janez Zlat. »Živo zidovje domovine je
podobno močnemu sestavu zida«.

Vojaki! Stojmo trdno skupaj, nič nas naj ne
omaja in ne razruši naših prijateljskih vezi. Le v
skupnem delovanju moremo veliko koristnega in dob¬
rega storiti. Ohranjajoča vez je medsebojna ljubezen.
Ona nam ne olajša le skupnega življenja v garniziji,
temveč nas napravi nepremagljive proti vsakemu sovraž¬
niku. »Ljubite se kakor bratje« h Te apostolove be¬
sede zapišite na vrata in na stene vojašnice, te be¬
sede naj odmevajo po hodnikih in po stopnicah va¬
šega stanovanja. »Z bratovsko ljubeznijo drug drugega
srčno ljubite, s častjo drug drugega premagujte«.

Ne le lastna, temveč tudi čast prijatelja brata
mora biti vojaku sveta. Vojak ne sme vojaka niti z
besedo, niti z dejanjem ražaliti. Kdor na zloben na¬
čin oskruni čast svojega tovariša, ta ne zna tudi
svoje lastne časti varovati. »Prenašajte se potrpež¬
ljivo med seboj in mir božji naj vlada v srcih vaših« 3 .
Res, da je včasih težko skupaj živeti, posebno ker
ste zbrani iz raznih krajev in dežel in ker ne govo-

1  Gal. 6, 2. —*• 3  I. Pet. 2, 17. — 3  Kol. 3, 13.

59

rite vsi istega jezika in imate različne običaje, navade
in lastnosti. Vzlic temu, morate kot možje vse pre¬
magati. Potrudite se imeti potrpežljivost v prenašanju
napak in pomanjkljivosti drugega, ker tudi ti imaš
mnogo na sebi, kar morajo drugi prenašati. »Ako
nisi sam, kakor bi moral biti in kakor bi rad bil,,
kako moreš potem zahtevati, da bi se drugi vedno
le po tebi ravnali. Čudno je, da to, kar moramo pre¬
našati od drugih, vedno takoj občutimo in preteh¬
tamo, kar pa morajo drugi od nas trpeti in pretrpeti,
tega pa niti ne opazimo ne »Razumnost moža se
opazi na potrpežljivosti in njegova čast je iti mimo.
krivice« 2 .

Ko je sveti in slavni očak Jožef poslal svoje
brate iz Egipta na dom svojega očeta, jim je dal ta¬
le opomin: »Ne kregajte se med seboj.« To velja
tudi vam. Nikar se ne kregajte drug z drugim, ho¬
dite krotko, mirno in prijazno z brati — tovariši..
Ohranite mir! Nič tako ne vkroti slona, kakor če
zagleda jagnje in nič tako lahko ne prepreči sile in
moči topov, kakor volna. Res je, da se je včasih tre¬
ba vstavljati zlobnim tovarišen, zavračati njih ne¬
spodobne opazke, toda krotko in mirno. Poplačaj,
hudo s dobrim, ker, ako to storiš, »zbiral boš žer¬
javico na glavo sovražniku« J to se pravi, ti ga na
ta način bolj osramotiš in mu večje bolečine pov¬
zročiš, kakor pa če bi se maščeval nad njim. Boljše je,
pravi sv. Auguštin v pismu do Futura, prepovedati
prihod tudi pravični in opravičeni jezi, naj si bo še
tako majhna, kakor pa dovoliti, da vstopi, zakaj če
smo jo sprejeli, jo je težko odpraviti. Če more le

1  Tom. Komp. 1, 16. — 2  Preg. 19, 11. — 3  Rim. 12, 20.

-K 60

enkrat prenočiti in je solnce zašlo čez našo jezo, se
spremeni v jezo in ni ga skoro pripomočka več, s
katerim bi jo pregnali, zakaj redi jo tisočero lažnji-
vih prepričanj, ker nikoli ni nobeden jezen človek
mislil, da se jezi po krivici. In sv. Auguštin je sveto¬
val mlademu škofu Avksiliju, rekoč: »Stori to, kar
je človek storiti dolžan, ako se ti pripeti kaj takega,
kar pravi mož božji v psalmu: »Oko mi je zatem¬
njeno v jezi«,« obrni se k Bogu in kliči: »Usmili se
me« ! Ako opazite, da ste se razjezili, popravite na¬
pako s tem, da kar takoj pokažete krotkost do iste
osebe, nad katero ste se razjezili. Zakaj, kakor je
najboljši pripomoček zoper laž, da jo takoj pre¬
kličemo kakor hitro zapazimo, da smo jo izgovorili,
tako je dobro zdravilo zoper jezo to, če jo hitro po¬
pravimo z nasprotnim dejanjem krotkosti, ker, kakor
pravi pregovor, nove rane se ložje zacelijo kakor za¬
starele.

»Prenašajte se med seboj in si odpuščajte, če
ima kdo tožbo do koga; kakor je Kristus odpus¬
til vam, tako tudi vi odpustite tovarišu ’. Najlep¬
ša dušna zmaga je odpuščanje, pravi pesnik. —
Zdaj pa pojdi, ti globoko vžaljeni, z menoj na
goro »kalvarijo«. »Zasmehuje me vsakdo, ki me
vidi; usta odpirajo in majejo z glavo. Črv sem in
ne človek, zasramovanje ljudi in izvržek ljudstva« 2 .
Poglej, kje visim, na križu sramote, obdan od dveh
razbojnikov, preboden na rokah in nogah. Umira¬
jočega so še zasramovali, in se mi posmehovali.
Povej, ali je tvoj brat tako s teboj ravnal, in vidiš,
jaz sem odpustil. In zdaj ti pa prav na tiho povem,

Ek. 28, 2. 2  Psal. 21, 7.

-K 61 >f

tisti, ki je z menoj tako grdo ravnal, me zasramoval,
mi v obraz pljuval, mi mesto vina ali vode dal
kisa, tisti, ki me je pribil na križ, prebodel mojo-
desno stran, to si bil ti — vojak — in jaz sem ti
odpustil.

Tovariš, ali imaš še kaj verskega čuta v sebi,
ali ti je res vse eno? Poganski vojaki, stoječi pod
križem in zroči Kristusa na križu, so bili globoko
ginjeni, premagani od tega, kar so slišali in so glas¬
no priznali; »Res, ta je bil sin božji«. »Imejte mir
med seboj« 1 ! Tako opominja Gospod svoje učence.
»Blagor miroljubnim, ker oni bodo otroci božji ime¬
novani« 2 . Skrbno si prizadevajte ohraniti edinost
duha.« »Opominjam vas, da spodobno živite po
poklicu, h kateremu ste poklicani z vso poniž¬
nostjo in kratkostjo, s potrpežljivostjo prenašajte
drug drugega v ljubezni in skrbno si prizadevajte
ohraniti edinost duha v zavezi miru« 3 .

Vojak naj živi v miru in edinosti s svojimi to¬
variši ne glede na to, kateri vrsti oborožene sile
pripada. Nič naj vas ne loči, nobene pregraje naj
ne bo med vami, vse eno je, ali ste konjeniki, ali
pešci, ali nosite dolgo sabljo ali bajonet, ali sivo ali
rdečo obleko, vsi služite enemu in istemu gospo¬
darju — cesarju — vsi imate eno in isto nalogo, isti
cilj in smoter, namreč pripravljati se in vaditi v
orožju, da boste branili v času nevarnosti prestol in
domovino.

Leta 498. pred Kristusom se je kmečki stan
Uprl rimskim plemenitašem ter ni hotel prijeti za o-
rožje, ko je sovražnik pritiskal na Rim. Tedaj je

' Mark. 10, 50. — 2  Mat. 5, 9. — 3  Efez. 4, 3.

-K 62 »

rimsko starešinstvo sklenilo poslati k plebejcem, ki
•so se bili vtaborili na sveti gori odličnega moža, ka¬
terega so vse stranke zelo spoštovale, naj kmete
i(plebejce) pregovori, da bi se zopet pomirili. Prišedši
v tabor je Agripa plebejcem povedal tole priliko:
»V starodavnih časih, ko so vsi udje človeškega te¬
lesa še imeli svojo voljo in svoj jezik, uprli so se
nekega dne vsi zoper samopašni želodec, ki vedno
mirno počiva in baje nič ne dela. Roke niso hotele
nositi hrane v usta, usta niso hotela sprejemati jedi,
ki so se jim ponujala, a zobje niso hoteli ničesar
več grizti. Želodec je začel slabeti, ali tudi ostali
•udje so obnemogli. Zdaj so se prepričali, da želodec
vendar le nekaj dela ter krepi celo telo. On namreč
prebavlja jedi ter razpošilja kri po vseh žilah našega
telesa, da moremo živeti in se razvijati. Plebejci so
takoj razumeli, da je Agriga hotel s to priliko po¬
vedati, da se morajo vsi stanovi med seboj podpirati
če hočejo živeti.

Človeško telo potrebuje ušes, oči, nog in
ravno tako so mu potrebne tudi roke. Vsi udje
tvorijo telo ter mu dajejo zmožnost in sposobnost.
Drug je odvisen od drugega. Tako je tudi v vojaš¬
kem koru — telesu. — Ena vrsta oborožene moči
more le v zvezi z drugo — tretjo — i. t. d. vspešno
napredovati. Edino oni vojaki so najboljši, kateri
točno spolnujejo dolžnosti, ne glede na to kateri
vrsti služijo.

Vojaki! Bodite edini! Kjer je edinost, tam je
mir, kjer je mir, tam je ljubezen, kjer je ljubezen,
tam je življenje. Vaš prapor vam oznanuje edinost
■in ne trpi nobenega, ki bi jo hotel motiti. Ako bo¬
mo edini, potem bo slavna naša vojska in mi

* 63

V.v

r>

bomo stali kakor močno, nerazrušljivo zidovje proti
Vsakemu sovražniku.

Bratovsko opominjanje.

»Opominjam vas, bratje, svarite
nevedne, prigovarjajte malodušnim«.
1. P. do T. 5, 14.

in bistvena točka vojaškega prijateljstva
oji v tem, da podpirajo dalj služeči vo-
svoje mlajše tovariše. Vesten vojak si bo
štel to v čast in dolžnost. »Sprejemljite svoje mlade
Prijatelje«, tako nas spominja sv. Pavel: »Sprejemljite
drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel nas«.
Vsak se mora prizadevati za dušni in telesni blagor
svojih prijateljev ter skrbeti, da se v vseh strokah
dobro izobrazijo in izučijo, da se bodo znali vedno
m povsod tako obnašati, kakor se spodobi možem.
Novinci so še v vseh rečeh, ne poznajo še vojaškega
življenja. Ne obtežite in ne grenite jim torej, temveč
olajšajte jim začetek. Vi sami veste iz lastne skušnje,
kako težko se privadi novinec na novo življenje in
kako vesel je, če dobi prijatelja — tovariša, ki mu
v edno in povsod rad pomaga. Poglejte nazaj v pre¬
teklost, ko ste bili še tudi vi novinci. Ali ste poza¬
bili, kako hvaležni ste bili, ko vas je eden ali drug
starejših letnikov opozoril na to in ono in kako vas
J e  bolelo, ako vas je kdo preziral, preganjal ali celo
mučil? Ali ne sprevidite, da ravno novinci zaslužijo
Največ ljubezni? Res je, da imate vi kot starejši večje
Pravice in da vam morajo biti mlajši velikokrat na

-K 64 >f

vslugo; take razmere sicer najdete na vsem svetu,
toda bahati se, da služite že dve — tri ali več let,
vaš tovariš pa še le komaj par tednov ter ga radi
tega prezirati in zaničevati, to ne bi bilo ne možko,
ne častno.

»Opominjana vas, bratje, svarite nevedne, pri¬
govarjajte malodušnim, skrbite za slabotne« 1  ! Pre¬
govor pa pravi: »Dobra beseda najde lepo mesto«.
Ne stane te nič dobra in mila beseda, a tvoj pri¬
jatelj jo bo hvaležno sprejel in ti bo hvaležen. Ze
poganski govornik Ciceron pravi, da je opominjati
in pustiti se opominjati znak pravega in iskrene¬
ga prijateljstva. Mnogo poskusi vojak v dveh ali
treh letih, posebno v službenem oziru. Po zmotah
in težavah se je marsikaj naučil. Dobro pozna svo¬
je predstojnike, njihove dobre in slabe lastnosti,
dobro ve kaj zahtevajo od svojih podložnih, pozna
življenje v vojašnici i. t. d. Govori torej, pouči svo¬
jega prijatelja — tovariša. Vsak je dolžan sodelovati
po svojih močeh, da more prospevati celota.

Tudi izven službe si marsikaj skusil in doživel ter
velikokrat drago plačal svojo objestnost. Zabredel si
v marsikatero lužo, iz katere si se le težko rešil.
Poglej tu svojega prijatelja — tovariša. Prišel je z
dežele, ne pozna še mesta, mestnega življenja in ne¬
varnosti., ki pretijo duši in telesu. K zunanjim vab¬
ljivostim se navadno pridruži še notranja skušnjava:
Nikdo me tu ne pozna, nikdo se za me ne briga,
ne oče in mati, ne sorodniki ne bodo ničesar zve¬
deli i. t. d. in to vpliva kakor strup na nevednega
mladeniča. Reci mu torej le eno besedo o pravem

1  1. P. do Tes. 5, 14.

65

c asu in morda si ga rešil za vse življenje. Kot sta¬
rši nimaš le pravice, temveč si dolžan to storiti,
^ato ti je dal Bog dar jezika. Pokaži mu globoke
prepade, v katere se je že marsikdo pogreznil. Ne
Ogovarjaj se, da se tudi tebi ni boljše godilo in da
s ° tudi s teboj drugi tako grdo ravnali, zakaj bi po¬
tem ti drugače postopal z novinci. Ali moreš biti
re s tako neplemenit in se maščevati radi prestanih
težav nad ubogim novincem? Tako malenkosten in
s teupen vendar ne smeš biti. Gospod pravi: »Vse
kar hočete, da ljudje vam storijo, storite njim tudi
v b kajti to zahteva postava.« Vojaki! Ne dajte se
Preslepiti z izgovorom: »Kaj je meni mar, vsak naj
2 a se skrbi, kakor ve in zna« to je prazen izgovor.
Ali

nismo vsi otroci enega očeta? Ali nismo vsi od¬
kupljeni in odrešeni s krvjo božjega sina ? Ali nima-
teo vsi istega namena? Ali ne služimo vsi enemu in
ls temu gospodarju? Vsi nosimo enako obleko in bi-
v umo pod isto streho in vsi tvorimo eno telo. Ako
e u ud zboli, občutijo to vsi udje. Besede, ali sem
Jaz varih mojega brata, katere je izgovoril brato-
teorec Kajn, so nečloveške in nekrščanske. In ven¬
dar je bil varih, ker drugače bi ga Bog ne bil v-
Prašal: »Kje je Abel tvoj brat?« Sv. Zlatoust pravi:
s Bog ne bo zahteval odgovora le za naše zveličanje,
temveč tudi za zveličanje bližnjega.«

Res, veliko dobrega stori lahko starejši svojemu
telajšemu prijatelju. Ni mu treba deliti z njim svo-
J e  suknje, kakor je to storil naš patron sv. Martin.
^ eno besedo, izgovorjeno o pravem času mu lahko
ftoriš velikokrat največjo uslugo. Reci mu torej, pri-
Jatelj pazi, da ne zagaziš in zabredeš v pogubo ; glej na
tem mestu so že mnogi mladeniči izgubili svoje zdravje,

5

66  >*-

svojo čast, denar in večno srečo. Ne hodi tja, veruj
mi, da ti hočem in želim dobro. Opominjaj ga, ka¬
kor opominja oče svojega sima, brat svojega brata.
Ni treba, da bi se šele po škodi spametoval. Ako
vidiš, da je tvoj prijatelj v nevarnosti pomisli, da
ima vsak iz med nas doma skrbno mater, ljubega
očeta in da jim grehi otrok povzročajo velike skrbi
in srčne bolečine. Najlepši biser v kroni prijateljstva je
bratovsko opominjanje. Ne izgovarjaj se, rekoč, saj sem
mu že povedal in ga opominjal pa ne posluša, naj
torej zadene ob kamen, potem se bo že streznil, itd.
Dober pastir gre tako dolgo za svojo izgubljeno
ovco, da jo najde. In ko bi bil res ves trud zaman,
ti ostane saj tolažba in zavest, da si storil svojo
dolžnost in Bog ti bo vse poplačal. Kjer se greh ne
svari, tam se predrzno greši in greh postane navada,
smrt pa brez pokore, pravi sv. Auguštin. Ne mislite,
da si le tisti nakoplje sodbo božjo, ki zapelje svo¬
jega bližnjega v greh, temveč tudi tisti, ki svojega
bližnega ne odvrača od greha. Kakor se namreč
pregreši tisti, ki hudo dela, tako se pregreši tudi
oni, kateri bi mogel bližnjega obvarovati greha, pa
tega ne stori. Zato je že kralj David prosil Boga, da
bi ga obvaroval tujih grehov: »Očisti me mojih skriv¬
nih grehov in zavoljo tujih prizanesi svojemu hlap¬
cu«. In sv. Pavel je svaril svojega tovariša ter ga
opominjal, da naj skrbi za se in za vse sebi izro¬
čene. Sv. Zlatoust pa piše: »Kakor posvetna oblast
kaznuje tiste, ki kradejo in ki pomagajo krasti, tako
bo tudi Bog kaznoval one, ki grešijo, in ki se gre¬
ha vdeležijo«.

Spodbujaj in bodri malodušne, grajaj umazane
in nesramne pogovore, pokaži javno, da zaničuješ

-K 67 > 3 -

in ne odobravaš njihovega nesramega početja. Tvoj
lepi vzgled bode obrodil neprecenljiv blagoslov.
Besede ganejo, vzgledi vlečejo! Velika, da skoro ne¬
premagljiva je moč v človeškem srcu druge posne¬
mati. Francoski pisatelj pravi: »Dobra dejanja po¬
snemamo s plemenitim tekmovanjem, slaba pa z
zlobo naše narave, katero v začetku prevladuje sra¬
mežljivost, pozneje pa se je popolnoma otrese. 1  Po¬
sebno občutljiva je mladina za vse zunanje vtiske.
2 nekako pravico, z neko notranjo tolažbo in opra¬
vičeno vestjo posnemajo mladi stare. To opazimo že
v šoli. Dijaki višjih razredov vplivajo na mlajše in
ti jih posnemajo in poslušajo. Ako se na primer vti¬
hotapi med dijake višje šole lenoba in nered, takoj
deluje to nalezljivo tudi na mlajše. Kaj pa šele v vojaš¬
nici, kjer živite skupaj noč in dan, kako važno je
toraj, da starejši dajo mlajšim dober vzgled.

General de Sonis je pisal svojemu prijatelju:
»Vi zamorete storiti veliko dobrega z lepim vzgledom.
Ne prepirajmo se z besedami, živimo lepo in luč lepega
vzgleda naj razsvetli vsakega in ne žali nikogar.«
Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli
Vaša dobra dela.« Vsak ima kolikor toliko vpliva,
vsak ima prijatelje in tovariše poleg sebe, na katere
tahko dobro ali pa slabo vpliva. Naš strah božji je
°bramba vere za naše prijatelje, naše hvalevredno
obnašanje jih pa varuje hudobije. Ali mora res
Vedno zmagati hudobija in vničiti vse dobro ? Ni
zadosti, da le kričimo in zabavljamo čez hudobne¬
že, s tem ni prav nič pomagano. Tovariši! Sejajte
hobro seme z lepim vzgledom in odkritosrčno besedo

1  La Rochefoucauld C. II.

5 *

-f< 68 >f

in sicer vsak v svojem delokrogu, potem bo kmalu
dobila celota lepši obraz in rodila stoteren sad.

Gorje pa tistemu, ki daje vedoma ali nevedoma
pohujšanje. Bolje bi mu bilo, da se mu obesi mlinski
kamen na vrat in da se pogrezne v globočino morja.
Kdor pa seje pravičnost, temu ne izostane plačilo.
In ako ponudiš le kupico vode svojemu bližnjemu,
ne boš izgubil plačila, kaj šele, ako mu koristiš
na duši.

Kadar pa ne stojiš več poleg tovariša, ampak
nad njim, potem si njegov predstojnik. Zdaj šele prav
premisli, da nimaš pred seboj sovražnika, temveč
prijatelja.

Vojaška služba je stroga in naporna. Veliko
vas je poklicala domovina v svoje obrambo in vsak
izmed vas ima svoje dobre in slabe lastnosti. Ako-
ravno je resna vaša naloga in velika vaša odgovornost,
vendar mora povsod vladati srca ljubezen. Spoji
vedno ljubezen s strogostjo, ona blaži in lajša težko
službo in pri razlagi predpisov in postav nam vedno
kaže na blagohotnost. Strog v stvari in blag v
načinu — po tem pravilu so se ravnali naši pradedje.

Bodi potrpežljiv! Ali veš, katera moč je največa
na svetu? Elektrika, kaj ne da? Da, ako gledamo
kako žene obložene vspenjače, gorske železnice, kako
premika tisoč koles in šviga po noči na nebu, da se
tresejo otroci v postelji in drgetajo odrasli, bi pač
mislili, da je elektrika največja moč.

Kaj misliš kdo je močnejše: ti, ki se daš vjeti
in zvezati ali tisti, ki te vjame in zveže? Gotovo tisti
ki te vjame in zveže. Ali ni isto pri elektriki ? Človek
jo je vjel in zvezal. On je torej močnejši. Kakšna
moč pa je v njem? Ali razumnost? Razumnost se

M  69  ;*■

velikokrat vtrudi in nazadnje opeša in oslabi. Toraj
mora biti poleg razumnosti še druga moč ki spodbuja
in naganja. Nji mora biti razumnost pokorna. Naprej,
naprej, ne pa nazaj, tako ji veli. Kako pa pravimo
tej sili? Ta moč se imenuje — potrpežljivost — Ve¬
likih težkih del dodelamo z dobro voljo, toda pri naj¬
težjih pa in najmučnejših moramo poklicati na pomoč
potrpežljivost. Ko bi znal slikati, vam bi naslikal
potrpežljivost tako le: Tam sedi ponižna prikazen z
bledim obrazom, s prebedelimi očmi in suhimi in
tankimi prsti. In s tem oslabelim in vitkim telesom
je zidala piramide v Egiptu, velikanske cerkve, krasne
umotvore, ki se nam zdijo, kakor da bi bili kar čez
noč vstvarjeni. In vendar so stali toliko truda in
poskuševanja. Da, potrpežljivost jih je zgradila in
vstvarila, kajti brez nje bi bili umetniki in stavbeniki
že davno vrgli dleto iz rok. Potrpežljivosti se moramo
zahvaliti za vsa odkritja in znajdbe. Kolumbovi
mornarji so čez tri tedne že mrmrali rekoč: »Zdaj
Urtamo že zadosti, mi hočemo nazaj.« Kolumb pa je
bil potrpežljiv in je vdano prenašal napade, dokler
se ni pokazalo modro obrežje. Potrpežljivost je od¬
krila Ameriko, razkošnost in bogatsvo bi ne bili tega
nikdar storili.

Vidite torej, da ni prav, ako se pri besedi »po¬
trpežljivost« takoj domislite potrpežljive ovce, s ka¬
tero storite lahko kar hočete. Pri ovci to ni potrpež¬
ljivost, temveč neumnost in slabost, ker drugače ne
bi za vsako malenkost meketala. Prava potrpežljivost
Je največja sila, katera nikdar ne vgasne, ona je
zvezdna svetloba in vsi drugi umotvori so le rakete v
primeri z njo. Ako je torej pri vsaki stvari potrpežlji¬
vost neobhodno potrebna, je gotovo tudi pri vzgoji kajti

-H 70 >5-

ona uvažuje osebno znanje ter se ozira na prirojeno
nerodnost, ne sumniči takoj slabe volje in nagaji¬
vosti. Ljubezen ohrani oblast nad seboj in se ne da
zapeljati od strasti. Z mirnim in resnim obnašanjem
si mora pridobiti spoštovanje in zaupanje svojih pod¬
ložnikov. Lepo pravi sveti mož: »Vladarji razveselijo
svoje podložnike, ako jih obiščejo v mirnem času,
ako pa pripeljejo s seboj vojne čete, dasi v korist
in blagor podložnikov, vendar jim ni njihov prihod mil.
Ravno tako ljubi vsakdo razum in odobrava, ako
graja in kaznuje, ako pa opominanje in kazen sprem¬
ljata jeza in strast, ki so tako rekoč vojne čete, potem
se jih pač vsak boji.« Sv. Tomaž patrijarh Alex. je
takole govoril nekemu predstojniku: »Dragi moj! Ne
bodi hud in potolaži se. Bog nam ni dal podložnikov
zato, da bi z njimi grdo ravnali. Tvoji podložniki so
vstvarjeni po božji podobi kakor ti, zato jih moreš
spoštovati. Ali imaš ti kot gospodar na svojem telesu
eno roko ali eno nogo, eno uho, eno dušo več, kakor
tvoj podložnik? Pomisli kaj pravi sv. Pavel: »Kateri¬
koli ste v Kristusu krščeni, ste oblekli Kristusa.
Tukaj ni razlike med Židom in Grkom, med sužnjem in
slobodnim. Ako pa smo eno v Kristusu, moramo tudi
med seboj eno biti. Kristus je vzel na se podobo
hlapca in nas s tem učil, da naj se ne povzdigujemo.
Kajti on je Gospod vseh in stanuje v nebesih ter
se ozira tudi na nizke. Nebo in zemlja, solnce in
morje in kar je, ni vstvarjeno le zavoljo tebe, temveč
tudi zaradi tvojega podložnika.«

Kjer predstojniki s svojimi podložni milo ravnajo,
tam se vzbudi v srcih ljubezen in vsakdo jih rad
posluša in uboga. V času nevarnosti pa se poraja
vdanost in navdušenje. Podložnik gre v ogenj za

* 71  *

s v °jega predstojnika, rad pretrpi tudi največje bole¬
čine in sicer ne iz strahu, temveč iz ljubezni in
vdanosti do svojega predstojnika. Goljufate se, ako
mislite, da vojaški stan zahteva že sam ob sebi od¬
urno ravnanje in postopanje. Skušnja nas uči, da
čim manj je človek izobraženi, tem manj opraviš pri
njem z grdim ravnanjem. Sv. Frančišek pravi, da
celo divje zverine rade sledijo milemu glasu piščalke.

Motite se, ako mislite, da si škodujete s prijaznim
občevanjem in da si spodkopavate ugled in veljavo
ter da pri tem trpi red. Ne ravno nasprotno! Oče
Radecki ni prav nič zgubil na svojem ugledu, ko se
vsedel med proste vojake in jih spraševal o družin¬
skih razmerah, bral njihova pisma in kadil v njihovi
družbi. Nič toliko ne škoduje ugledu in veljavi, ka¬
kor ravno odurna strast in nepremišljenost. Res, da
lahko prisilimo koga k pokorščini, toda ne pozabimo,
da se potem porodi v srcu jeza, ki prej ali slej prodre
na površje in ne škoduje le pojedincu, temveč celoti.
Taki predstojniki bi mogli izkusiti besede svetega pisma:
»Gorje človeku, ki stoji sam, ker ako pade, nima
nikogar, ki bi ga vzdignil'.« Pokorščina brez ljubezni
ne traje dolgo, in ne sega globoko, velikokrat pa se
spremeni v jezo in sovraštvo. Ne ravnajte se po be¬
sedah ošabnega Rimljana : 5  »Naj me le sovražijo, samo
da se me bojijo«, temveč uvažujte besede Ignacija:
»Hrepeni pred vsem za ljubeznijo svojih podložnih,
ker, ako te ne ljubijo, potem se te bojijo, in ako se
te bojijo, potem si že goljufan.«

»Glej, kako dobro in prijetno je, če bratje sku¬
paj živijo!«

1  Ekl. 4, 9. — 2  Kaligula : oderint, dum metnant.

-K 72 *

Vera.

Bodite trdni v veri.«

(I. Kor. 16, 13.)

ojaki! Zgodovina nam pripoveduje, da je bila
vera pri vseh narodih v tesni zvezi z vojsko.
Pri vseh opazujemo, da je služba božja bila
združena z vojaško službo. Ali niso nosili Rimljani
na čelu svojih čet podob bogov? In predno so šli v
krvavi boj, so padli na kolena pred zlatim orlom,
katerega so imenovali »boga vojsk« ter častili in se
mu priporočevali. Po bitki pa so se zopet zahvalili
za dobljeno zmago. Toda pustimo pogane, oglejmo
si narode, kateri so verovali v pravega Boga. Zakaj
so se morali Izrajelci vedno vtaboriti z zastavami
in bojnimi znaki okolo šotora? Zakaj so imeli vedno
seboj v vsaki vojski skrinjo zaveze? Zakaj je Kon¬
stantin Veliki dal postaviti križ v sredi svoje vojske,
potem ko je premagal s tem znamenjem svoje so¬
vražnike? Zakaj so krščanski knezi izvolili in določili
križ za plačilen in odlikovalen znak hrabrosti? Zakaj
so določili naši kralji v svoji modrosti in pravičnosti,
da se vojaku da ne le zemeljska, temveč tudi dušna
plača? Zato, ker je vera vsakemu človeku, torej tudi
vojaku, ako noče biti igrača strastij, neobhodno po¬
trebna. Vojakova dolžnost je, da brani mejo domovine,
da kroti upor in ustajo; ako torej hoče vojak upornike
krotiti, ne sme sam z ozirom na Boga biti upornik, ali
z drugim besedami: »vojak mora biti veren.« Ako je
vojak v tesni zvezi z Bogom, potem ne bo nikdar
omahoval v zvestobi, katero je prisegel svojemu
cesarju. Vojak brez vere je šibek trst, kateri se pre-
giblje kakor ravno veter piha, vojak brez vere je

J J

73

telo brez duše, je stroj brez življenja, lokomotiva
brez hlapa, mlin brez vode. Ali niso od zastave ubegli
v ojaki že davno prej zapustili prapora Kristusovega ?
Ali ste našli kedaj med druhaljo upornikov in izda¬
jalcev vero? Vgasnili so najprej v svojem srcu luč
s vete vere, postali so slepi in niso več vedeli, kaj
delajo in kod hodijo in odtod njihove blodnje. Ako
^ z gubi vojak najdražji zaklad, najlepšo svetinjo —
sveto vero — potem je izgubil oporo, ki mu pomaga
izvrševati težke dolžnosti vojaškega poklica. Vera
kaže vojaku pravo pot, po kateri mora hoditi, da do¬
seže od Boga določen namen. V luči svete vere smatra
v ojak smrt za angelja miru, kateri pelje otroke božje
iz doline solz v domovino veselja, on smatra grob
za njivo, v kateri zrno nekoliko časa gnije, da vzraste
Potem iz njega neminljiva in nezvenljiva nebeška
' Cv etlica. Pot v večnost pelje skozi peščeno puščavo,
kjer pripeka vroče solnce in žge na potnika, kjer
•Prežijo na njega vsakovrstni sovražniki. Ni mogoče,
da bi človek sam prehodil divjo puščavo. Vera mu
Podaje roko in ga krepča z božjo močjo. Človeško
življenje je polno težav, naša noga mora mnogokrat
stopati po trnju. Vera uči vojaka, da tudi med trnjem
'n kamenjem rastejo čudovite rože. Kot tolažeči angelj
Se  mu bliža vera v zapuščenosti in revščini ter ga
Spominja na Tistega, ki ga imenujejo nebesa kralja
te ki ni imel na svojem zemeljskem potovanju mesta,
kamor bi glavo položil. Kot tolažeči angelj se mu
bliža vera na vseh težavnih potih in vajah ter ga
zagotavlja, da se bo vsaka kaplja znoja, ki pade po
Njegovem obrazu, svetila v večni kroni kakor biser,
^era se bliža vojaku v bolezni in bolečinah in mu
‘°beta plačilo v kraljevstvu Očeta, ako bo vse potr-

74  *

pežljivo prenašal. Kot tolažeči angelj ne zapusti vera
grešnika, ona mu pripoveduje, ako se loti obupnost
njegove duše o neskončnem usmiljenju božjem. Ta
tolažeči angelj se bliža umirajočemu na bojišču slave
in zmage in mu kaže nad oblaki in zvezdami pravo
domovino in svetli venec blaženosti. Vojak, ki ostane
zvest Bogu ter spolnuje, kar je pri prisegi obljubil)
je neomahljiv do smrti. Kdor je Bogu zvest, ta je
zvest tudi cesarju. Bogaboječnost je podlaga zvestobi-
Kako lepo je nekdaj govoril sveti Sebastjan cesarju
Dioklecianu: »Veličanstvo! Ako hočeš imeti može
pri svoji telesni straži, ki bodo pripravljeni žrtvovati
zadnjo kapljo krvi, potem pojdi v ječe in oslobodi
kristjane, razveži njihove vezi, spone in okove, pojdi
na sodišča, po od natezalnice pohabljene spozno-
valce Kristusove vere, zberi v gledališčih od divjih
zveri razmesarjene ude človeških teles, daj jim toli¬
ko človeške moči, kolikor je še mogoče, oboroži jih
in potem postavi okolo sebe in bodi prepričan, da
te bodo ti razmesarjeni in pohabljeni zvestejše bra¬
nili, kakor vse dacijske in panonske čete. Ti si jim
vzel kri, oni pa bodo pripravljeni za te žrtvovati še
zadnje kaplje. Kdor Bogu ne ostane zvest, kako naj
bo potem zvest zemeljskemu gospodarju.«

Katera prisega pa je brezbožnežu sveta? Edino
strah božji bi mogel vplivati na krivoprisežnika, da
ne izda svojih tovarišev. Na zvestobo brezbožneža
je rekel kralj gotski, se ne morem zanesti. Resje, da
more biti tudi brezbožnež kreposten in zvest v spol-
njevanju svoje dolžnosti. Tudi v njegovem srcu se
dobe čednosti: kakor poštenje, častihlepnost, pridnost
v službi, ljubezen do reda, točnost, vdanost in lju¬
bezen do svojih predstojnikov, ali do svojih podložnih

M  75  »

^ v omin pa, da bi ostali zvesti, če bi služba zahtevala
Zrt ev-, žrtev življenja in krvi, ako bi le količkaj mo¬
goče bilo izogniti se poklicu brez kazni. Poganski
Ce sar Konstancij Klor je hotel poskusiti značajnost
s vojih vojakov. Prebral jim je star ukaz cesarja Dio¬
klecijana, glasom katerega bi morali vsi kristjani pod
Sr nrtno kaznijo in izgubo svoje službe počastiti po¬
ganske bogove. »Veliko izmed vas«, tako jim je go¬
voril, »jih je zavrglo vero naših očetov in sprejelo
n °vo, našim bogovom in običajem nasprotno vero;
z daj veste kaj morate storiti.« Večji del vojakov je
°stal stanoviten, nekateri pa so vendar le iz strahu
lri  drugih posvetnih obzirov odpadli od Kristusove
Vere in darovali poganskim bogovom. Potem je ce-
Sa r šele pokazal, kaj je prav za prav nameraval.
Strahopetnežem in odpadnikom je takole govoril:
*Kako bodete ohranili cesarju neoskrunjeno zvestobo,,
ker ste se izneverili pravemu Bogu? Človek, ki ni
Zv est Bogu ne bo ostal zvest svojemu vladarju.
p roč z vami, ne maram vas dalje trpeti v službi pre¬
stola in domovine. Stanovitne vojake pa je pohvalil
re koč: »Vsi ste možje jeklenega značaja, ostali ste
Zy esti Bogu, bodite zvesti tudi cesarju.«

Vera torej ne odtuji vojaka poklicu, vojak šele
v v eri in po veri postane to, kar mora biti. Od vojaka
Se  sicer ne zahteva, da bi živel, kakor živijo redovniki
v  samostanu, ampak da ostane vojak »krščanski«, da
Se  boji Boga in da je pokoren svojim predpostav¬
ljenim, da je pravičen, plemenit in ljubeznjiv proti
Sv qjemu bližnjemu. Evangelij ni navodilo k mehkuž-
^osti, temveč nas uči, da se moramo zatajevati.

V senci prapora se vzgajajo misli, se porajajo
Navade in običaji, ki so podobni onim, kateri se

76  *

razvijajo v senci svetega križa. Kaj je življenje dru¬
gega, kakor red v najvišjem pomenu besede, red z
ozirom na Boga, ki je naš začetek in naš cilj. Brez-
božnost in nenravnost v življenju pojedinca motijo
red in ravno proti neredu, ako se pokaže v družbi
življenja, se mora vojak boriti. Vera ni za nobenega
sramota, toraj tudi za vojaka ne. Ali naj to, kar s o
najznamenitnejši možje smatrali za največjo čast in
diko, imenujemo sramotno? Ravno prša vojaka mora
prešinjati spoštovanje in sveti strah pred Bogom! In
res so žarela v železnem oklopu srca vojakov v svetem
strahu božjem in znameniti junaki naše preslavne
vojske so nam zapustili najlepši vzgled bogaboječnosti
in pobožnosti.

Sobijeski, princ Evgen, nadvojvoda Karl Albreht
so bili izvrstni zmagovalci, pa tudi dobri in zvesti
kristijani. »Bog nam je podelil zmago« tako se je
glasilo naznanilo hrabrega nadvojvode Karla po
slavni bitki pri Aspernu.« Kako ginljiv je ta prizor
iskrene pobožnosti nasproti vsemogočnemu vodniku
vojske. Ali nas ne spominja na hvaležnega poveljnika
Izrajelcev — Davida, kateri kliče k Bogu: »Ne
meni — o Gospod ne nam, ampak Tvojemu imenu
daj čast.«

V zadnji vojski, tako nam pripoveduje vojaški
duhovnik, so prinesli v bolnico mladega čvrstega
vojaka. Sovražna krogla ga je zadela in težko ranila.
Mladenič je prav potrpežljivo prenašal bolečine.
Kako hvaležno se je oziral na duhovnika, ki ga je
obiskal vsak dan, smatral ga je za svojega očetov¬
skega prijatelja, kateremu je razodel vse svoje misli
in želje. Gospod, je začel nekoč s slabim glasom.:
»Kako lepo bi bilo življenje, še eno leto! In jaz bi

-K 77 H-

b>l dokončal vse svoje šole. O kaj vse mi je obetala
Prihodnost! Toda domovina je bila v nevarnosti; ona
je klicala in podal sem se nemudoma pod za¬
bavo. Borili smo se kakor levi. Marsikdo mojih pri¬
jateljev je padel in obležal na bojišču, nazadnje je
tudi mene zadela sovražna krogla. Gospod, vem, da
bom umrl, a umrem rad, svoje življenje položim na
altar domovine, za katero se nisem zastonj bojeval.,
^amo moja mati, — vdova —, ali bo ona preživela
te bolesti? Prosim vas, izročite ji moje pozdrave in
sporočite ji, da nisem pozabil njenih naukov, katere,
ttti je dala na pot: »Moj sin«, tako mi je dejala, ko
Sv a se ločila, »bodi vrl in pošten vojak in ostani
2v est zastavi in domovini, ohrani vero in ljubezen do
&oga.« Po teh besedah so mladenču zaigrale solze
v  očeh in položil je svojo trudno glavo na prša duhov¬
nika. Po kratkem premolku je nadaljeval: »V dokaz
da sem ostal zvest zastavi, so moja prestreljena prša,
'n da sem ostal zvest Bogu, o tem ste se vi prepri¬
čali. Umirajoč se je zahvalil svoji materi za njeno
krščansko vzgojo Bog plačaj vso njeno ljubezen,
njene žrtve in skrbi, njene nauke in molitve. Veselim
s e zmage naše vojske in veselim se slave onstran
&roba, kjer se bodemo enkrat zopet videli.« Vojaki!
Vprašam vas, kaj je olajšalo umirajočemu vojaku
Prezgodno smrt in kaj je tolažilo nesrečno mater —
v dovo. — Ali ne vera?

Vojaki! Skrivnost naše moči je v luči svete vere,
J n v dostojnosti našega obnašanja. To je nebeška do¬
bre ta, da ne moremo biti veliki, ako nismo krepostni,
da ne moremo biti krepostni, ako nismo verni, da
Ue moremo zapovedovati zemlji, ako nemarno pomoči
°d zgoraj, da si ne moremo osvojiti spoštovanja ljudij,

-K 78 *

ako re spoštujemo in ne ljubimo Boga. Ako ga
ljubimo, in spoštujemo, potem obiskujemo šolo, kjer
se učimo najbolj potrebnih dolžnostij. Tu dovršimo
svoje nauke!

Obiskujmo in ljubimo to šolo! Kaj koristi čed¬
nost brez vere ? Kar stori človek dobrega brez mi¬
losti, nema nobene nadnaravne vrednosti. Tako delo
je podobno cvetlici, ki je vzrastla na dobri zemlji,
pa nema solnca, da bi vspevala in se razvila, zato
mora umreti. Ubogi vojak, koliko si se trudil, ko¬
liko noči prebdil i. t. d. toda manjkala ti je vera —
hčerka božja. — Podoben si zmagovalnemu Rim-
ljanju, ki sije osvojil zemljo, toda nebes sini mogel
pridobiti.

Vojaki! Spoštujte čes vse vero, bodite trdni v
veri, v kateri vas je podučevala vaša dobra mati in
vaš skrbljivi oče. Marsikatero nevarnost bodete mo¬
rali premagati, ker sovražnika svete vere bodete
povsod srečali na vseh svojih potih. Kakor se zlato
v ognju poskusi, tako bodete tudi vi morali prestati
izkušnjo. Zdaj pokažiti kaj znate, pokažite sad svoje
vzgoje in delajte čast svojemu rojstnemu kraju in
šoli. Doma seve pod varstvom matere je bilo lahko,
pa to je čednost brez zasluge. V vojski se pokaže
vojak in si nabira odlikovanja in zaslužne križce.
»Za radost vam bodi, bratje moji, ako ste padli v
mnogotere izkušnjave.«

Blagor možu, kateri prebije skušnjavo, ker iz¬
kušen zadobi venec življenja, katerega je obljubil Go¬
spod njim, ki ga ljubijo. Da kdor prestane izkušnjo, ta
je zidal svojo hišo, na skalnata tla, njo ne bodo po¬
rušili, ne viharji ne deževje in nezgode, zidana je na
trdni podlagi.

•k 79 h-

Ti pa, Gospod vojskinih trum, poglej milostljivo
na vojake, podeli jim duha bogaboječnosti in vstraj-
nosti. Ohrani jih vdane in zveste naj višjemu povelj¬
niku naše hrabre in slavne vojske, dodeli jim milost,
da ostanejo vedno pokorni in zvesti svojim predstoj¬
nikom in da ne pogazijo nikdar Tebi dane prisege
in zvestobe. Odvrni od njih vse zlo na duši in te¬
lesu, da bodo v vojni in v miru vedno nepremag¬
ljivi steber prestola in altarja in da dosežejo enkrat
krono večne zmage po Jezusu Kristusu.

(g__

Molitev.

»Hočem torej, da možje molijo v
vsakem kraji, roke svete dvigajoč
brez jeze in pregovarjanja.«

(I. Timot. II. 8.)

sak čut v človeških srcih nepremagljivo teži
za tem, da bi prišel na površje: Veselje in
žalost spoštovanje, ljubezen, hvaležnost in naj¬
svetejše čustvo duše — bogaboječnost. Kdo naj ta
plemenita nagnjenja vduši? Kakor je naravno, da
raste drevo in raztega svoje močne veje po zraku,
da cvete in rodi, tako je tudi naravno, da izraža
bogaboječi človek svoje srčne občutke v priznavanju
svete vere.

Bog je ustvaril človeka, da ga spozna in časti,
da ga ljubi, da mu služi in tako pride v nebesa.

S temi kratkimi besedami je označen namen
našega življenja; v njih imamo tako rekoč kazalo ki
nam kaže pot po časnem življenju v večnost. Kdor
se bolj vglobi v te besede ta spozna, da se pri tem

4 < 80  > 5 -

premišljevanju vzdiguje od najvišjega k najvišjemu,,
da se veže eden obroč z drugim in da niti eden ne
sme manjkati, sicer človek zablodi na krivo pot. Naj¬
prej je treba da spoznamo Boga, kajti kdor njega
pozna, ta Ga tudi časti. »Nebo in zemlja pričata slavo
božjo in podnebje oznanja delo njegovih rok.« 1  Kdor
njega časti, ta Ga tudi ljubi, ker vidi, da je On ne¬
izmerna ljubezen, da je krona vsake ljubezni. Če je
tako, mu se mora človek nehote klanjati s svetim
strahom in mu bo naj večja tolažba, če more poka¬
zati to češčenje in ljubezen tudi na zunaj in sicer
s tem, da mu služi. Ako človek na zunaj ne kaže
vere in se v njej ne vadi je tudi v svoji duši nema.
Kakor izkazuje vojak z vojaškim pozdravom svojim
predstojnikom spoštovanje, tako časti tudi vernik
svojega Boga z besedami in znamenji. Pozdrav, čast,
češčenje in slavo daje in izkazuje kristjan kralju
kraljev gospodu vojskinih trum v —- molitvi. —

Človek, ki ne moli, prezira Boga, živi brez Boga
je v resnici brezbožen. Sam Gospod nas je učil in
nam zapovedal moliti. Gotovo je velika čast in od¬
likovanje za revnega človeka, da sme z Bogom ka¬
kor dete s svojim očetom govoriti.

Kaj pa je molitev? Molitev je povzdigovanje
našega srca k Bogu, odkritosrčno občevanje naše
duše z ljubim očetom. Molitev je življenje duše. —
Kakor je dihanje potrebno telesu, solnce travnikom
in polju, korenina in list drevesu, tako je potrebna
molitev duši. Kakor solnce, naj pripeka še tako moč¬
no, nikdar ne more prodreti s svojimi žarki v nepri¬
stopno zaprto globino, tako tudi ne more očetova

1  Ps. 18.

81  *

ljubezen in blagovoljnost napolniti naše duše, ako
ta ne hrepeni za Bogom v iskreni molitvi. V molitvi
se odtrgamo od sveta in njegovega minljivega raz¬
veseljevanja, v molitvi razprostremo krila svojega
duha in se povzdignemo nad zemljo do nebes.

Vojaki! Mi smo v božjih rokah in potrebujemo
gotovo pomoči od Boga za svoj dušni in telesni
blagor. Čuteč svojo neomoglost, moramo priznati s
sv. Pavlom, ki piše do Rimljanov: »Dobro hoteti, to
zamoremo, ali do konca dognati tega ne moremo«
Molitev spremeni našo onemoglost v božjo vsega-
mogočnost. Ako bodete molili, vam je vaše zveličan¬
je zagotovljeno, če pa prenehate moliti, pa je ravno
tako gotovo vaše pogubljenje 2 .

Naravnost nespametno je, ako kdo misli, da
je molitev le za ženske, da je nekaj nepotrebnega
in zoprnega, ali ako kdo misli, da bo že sam na¬
pravil račun z Bogom. Srečen človek, kogar je sila
učila moliti, srečen, če se je saj spokorno v zad¬
njem času poprijel molitve, ki jo je v dneh razpo¬
sajenosti in objestnosti zaničeval. »Najlepše in naj¬
boljše« pravi poganski modrijan Plato, »kar človek
zamore storiti in kar pospešuje njegovo srečo je,
da z molitvijo in češčenjem ostanemo vedno v zve¬
zi z nebesi. Vsak, kdor hoče premišljeno delati, naj,
predno začne kakšno delo, Boga na pomoč pokliče«.
In vaša mati pa vas je učila: »Z Bogom začni
vsako delo, da bo dober tek imelo«.

Vojaki, ne smete misliti, da se molitev ne strinja
z vašim poklicem, da vam ne pristoja in da je mo¬
litev znamenje bojazljivosti, marveč, da morate, ako

1  Rim. 7, 18 — * Alfons Lig.,

6

-H 82

hočete veljati za hrabre in srčne, krepko preklinjati
in sicer od jutra do večera O kakšna nespametnost
je to! Ali ne potrebujete Boga in njegove pomoči
kakor vsak drug človek? Znameniti poveljniki so
bili vedno tudi možje molitve, njih geslo je bilo:
»Zmaga od Boga«. In naši tovariši v zmagovalnih
bitkah so tudi molili in ravno odkritosrčna molitev
neustrašenih poveljnikov in pridnih vojakov je pri¬
pomogla, da si je naša hrabra vojska pridobila ne¬
umrljivo slavo.

K molitvi! To povelje zaslišite na straži trikrat
na dan. To je vojaška navada in sicer tako stara
kakor vojaški poklic sam. Ta običaj so že imeli po¬
gani. Nikdar se niso podali na orožne vaje brez mo¬
litve, svesti si, da brez božjega blagoslova ne mo¬
rejo ničesar doseči. Ta trikratni poklic je dejansko
spolnjevanje vojaškega gesla: »Z Bogom za cesarja
in domovino.« To geslo oboroženega bojevnika kri¬
je v sebi krasen pomen:

»Vsegamogočni večni Bog, Ti vodnik vojskinih
trum, na Tvoji pomoči je vse ležeče. Ti si naš naj¬
boljši zaveznik. Ako Ti ne varuješ naše domo¬
vine, zastonj bdijo čuvaji . 1  In kralja ne reši velika
vojska in orjaka ne njegova moč, goljufiva je pomoč
konj in v obilni svoji moči se ne more rešiti . 2  Ako
si Ti z nami, kdo bo proti nam ? 3  Večni Oče blago¬
slovi nas in naše zastave in daj, da vedno upamo na
tvojo pomoč.

Za časa rimskega cesarja Marka Avrelija je
bila v vojski legija krščanskih vojakov kroginkrog
zajeta od sovražnikov. Bili so v silni stiski, posebno

1  Psal. 126, 1. — 2  32, 16. - 2  Rimlj. 8, 31.

-fc. 83

še tudi zato, ker niso imeli vode in jih je mučila
silna žeja. Tedaj se pa obrnejo krščanski vojaki v
skupni molitvi do Boga in glejte, Gospod je bil pri
njih, čez nekoliko trenutkov se je nebo pooblačilo,
silna ploha se je vlila, pogasila žejo in okrepčala
utrujeno vojsko.

Bilo je v zadnjem boju Korzijancev. Korzijanci
so se bojevali za svojo narodnost. V tem boju sta
se odlikovala poveljnika Klemens in Paskval. Paoli
Klemens je zapovedal svojim vojakom, da naj, pred-
no se začne krvavi boj, pokleknejo in molijo. Videč
klečeče vojake, so se navzoči Angleži posmehovali.
Poveljnik Klemens opazivši to, se obrne k posme-
hovalcem in pravi: »Le pustite vojake moliti, vojak,
ki moli, nikdar ne beži pred sovražnikom.« In tako
se je tudi zgodilo. Po dokončani molitvi so vojaki
vstali in šli kakor levi v ljuti boj ter se niso niti za
korak umaknili sovražniku. To so dokazi, da molitev
vojaku pomaga, da mu ne vzame niti ne zmanjša
hrabrosti, temveč jo šele pomnoži. In če ima vojak
v vojskinem času dovolj časa za molitev, potem ga
bo imel gotovo tudi v mirnem času. Vojaki! Ne čas¬
tite in ne slavite najvišjega poveljnika vojskinih trum
le na povelje, le takrat, kadar vam doni glas na
ušesa: »K molitvi«, temveč tudi izven službe. Koliko
si Bogu dolžan in česar vsega ne potrebuješ? »Ti
torej otrok moj krepčaj se v milosti, ki je v Kri¬
stusu Jezusu .« 1

Vživaj vsak dan redno in nadnaravno nebeško
hrano, ona te bo krepčala, bodrila in spodbujala
tvojo vtrujeno dušo. O kako lahka ti bo potem vo-

' Tim. 2, 1.

6 ~

-K 84 >§■

jaška služba, kako navdušenega in veselega se boš
potem čutil. Kako žalostno je, če vojak ne moli. On
ne more več pošteno živeti. Koliko jih je, ki ne mo¬
lijo tedne in tedne, brez molitve vstajajo, začenjajo
svoje vsakdanje opravilo, brez molitve gredo k po¬
čitku kakor brezumna žival. Zakaj peša vera, zakaj
se vedno bolj in bolj množijo pregrehe? Različni so
vzroki, toda glavni vzrok je, da ljudje postajajo vedno
bolj mlačni v molitvi. Molitev stori kristjana moč¬
nega v boju proti sovražniku našega odrešenika, iz
molitve izhaja milost, da zamoremo spolnjevati dolž¬
nosti svojega poklica. Če pa ne molimo, je vse iz¬
gubljeno, strast nas prevlada, mi pademo — in pe¬
kel — se veseli!

Vojaki, čujte in molite! Ne sramujte se moliti!
Ako se oče vojakov, naš nevmrljivi vojskovodja Ra-
decki ni sramoval nositi in moliti rožnega venca,
potem se pač ni treba nobenemu vojaku sramovati
opravljati svoje molitve.

Slavni princ Evgen ni bil le strogo krščans¬
kega prepričanja, ampak je bil tudi izvanredno po¬
božen. Sovražil je nesramno življenje in strogo pazil,
da se med moštvom ne vtihotapi nesramnost in da
vsi vojaki vršijo svoje verske dolžnosti. Ko je prišel
v rjavi suknji pred Rab, so se mu nekateri vojaki
posmehovali rekoč: »Mali rujavi kapucinček pač ne
bo Turkom preveč las izruval.« Toda kmalu se je
pokazalo, da je bil mali kapucin Turkom osodepoln.
Plemeniti vitez je do cela razkuštral in razcepal lase
krvoločnemu Turku. 11. septembra leta 1697. je po¬
polnoma razbil turško vojsko. Turkov je padlo okoli
50.000 in mnogi so našli svoj grob v valovih Tise.
Od tedaj se nikdo ni upal zasmehovati slavnega moža,

85 >?-

ki je molil rožni venec in bil v osodepolnih časih
rešilni meč Avstrije.

Vojak nima časa moliti! To je prazen izgovor,
tega ne verujete niti sami, niti vam bo kdo dru¬
gi veroval. Ali se zahtevajo mar od vas iste duhovne
vaje, kakor od redovnikov, ki so se odrekli svetu
in se posvetili edino le Bogu? Predobro poznam
vojaški poklic in vam povem, da ima od generala
pa do zadnjega vojaka vsak toliko časa, da lahko
opravi molitve, ki se navadno zahtevajo od vsakega
kristjana.

Cesar Karol V. je poklical pred smrtjo k sebi
nekdanjega zaveznika in prijatelja Frančiška Borgija,
vojvodo gandijskega. Karol V. je bil jeden najmogoč¬
nejših vladarjev vseh časov in dežel, ker v njego¬
vem kraljestvu ni nikdar zašlo solnce. 25. okt. 1556
se je odpovedal prestolu in izročil kraljestvo svojemu
sinu Filipu. Ganile so ga namreč besede, s katerim
seje  poslavljal neki star zaslužen polkovnik: »Veli¬
čanstvo«, je rekel v službi osiveli starček: »Zapuš¬
čam vojaško službo, ker čas med svetom in smrtjo,
moram še tudi zase vporabiti. Karol V. se je podal
v samostan Sv. Justa v Španiji. Frančišek Borgija
pa je bil izvanredno nadarjen. Na vrhuncu slave in
sreče v najlepši dobi svojega življenja je začel resno
premišljevati nečimernost sveta. Vstopil je v družbo
Jezusovo. Na željo imenovanega kralja se je podal
tihi brat Frančišek k svojemu nekdanjemu prijatelju.
Kralj je občudoval njegovo strogost in zatajevanje
ter je obžaloval, da tudi njemu ni mogoče tako spo¬
korno živeti. Frančišek pa mu je odgovoril: »Veli¬
čanstvo, sicer ne morete spati v spokorni obleki,
ker ste toliko noči prebdeli v oklepu. Zahvalimo

-K 86 H-

Boga, da ste pod orožjem bolje služili nebeškemu
očetu, kakor marsikateri redovnik, ki nosi dan in noč
spokorno obleko.

Vojaki, v besedah svetega moža imate zlato
navodilo za življenje, po katerem je vojaška služba
božja služba, vaše orožne vaje molitvene vaje.

Bog je ob stvarjenju ukazal rastlinam, naj vsaka
rodi sad po svojem plemenu, enako je zapovedal kristja¬
nom, ki so žive rastline njegove sv. cerkve, naj vsak po
svojih lastnostih in po svojem poklicu prinaša sad po¬
božnosti: drugače redovnik in duhovnik, drugače urad¬
nik, obrtnik, kmet, hlapec i. t. d., drugače vojak, torej
vsak po svojem poklicu. Posvetite Bogu takoj prve
trenotke dneva, zberite svoje misli in žrtvujte mu
svoje mladeniško srce. Iz globočine svojega srca
počastite Boga, da vas je ohranil preteklo noč, da
vam je zopet za en dan podaljšal življenje, da vam
je dal čas, da si morete pridobiti novih zaslug za
večnost ter trdno sklenite, da hočete iz tega namena
prav porabiti ves dan. En dan more prinesti veliko, veli¬
ko hudega: Nevarnosti duše in telesa, nesreče, trpljenje
bolezen in britkosti, priporočite Bogu vse svoje de¬
janje in nehanje. Ne zanemarite nikdar jutranje
molitve. Jutranjo molitev opustiti, se pravi dan slabo
začeti.

Nekoč je prišel general nadzorovati polk. Da
se prepriča o točnosti v izvrševanju službe vpraša
enega vojaka: »Tovariš, povej kako začenjaš ti dan?«
»Gospod general«, mu odgovori vojak, »javim po¬
korno, da začenjam dan z molitvijo.« Generalu, če¬
prav je pričakoval popolnoma drug odgovor, so bile
te besede tako po volji, da je pohvalil vojaka ter
ga prav toplo priporočil predstojniku.

4 < 87  »

Tudi med dnevom, bodisi, da ste v vojašnici,
na straži ali na vajah in pohodih ne pozabite Očeta
v nebesih. Ako vam je delo težavno, tedaj vzdihnite
s kraljevim pesnikom: Bog ozri se mi na pomoč,.
Gospod hiti mi pomagat 1 .« Ali recite, kakor je imel
navado sv. Ignacij: »Vse v večjo čast božjo.« Ako
vas čaka kakšna neprijetnost ali trpljenje, potem
molite z Gospodom: »Oče moj, če je mogoče, naj
gre ta kelih trpljenja mimo mene, pa ne kakor jaz,,
ampak kakor ti hočeš 2 .« In v bolečinah kličite z
Zveličarjem: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapu¬
stil ?« 3  Ako se vam bliža skušnjavec, poglejte na
Marijo našo dobro mater! Ko se približa večer, ura
počitka, spomnite se zopet svojega stvarnika in za¬
hvalite ga, da vas je ohranil pretekli dan. Ako ste
storili kaj dobrega, zahvalite Boga za to, ako ste pa
obratno storili kaj slabega v mislih, besedah ali de¬
janju, prosite odpuščanja božje veličanstvo s trdnim
sklepom, da se bodete poboljšali. Potem priporočite
božji previdnosti svoje telo in svojo dušo ter pojdite
z božjim blagoslovom k počitku, ki ga vam je Bog
blagohotno naklonil. Kadar pa ste na težavnih vajah
in pohodih, tedaj poglejte, ako res ni veliko časa in
priložnosti, vsaj med odmorom nekoliko trenotkov
proti nebu, gori, kjer nad zvezdami stanuje naš Oče,
naše prihodnje plačilo.

Bilo je za časa vojske med Avstrijo in Napo¬
leonom. Po grozni bitki se je podal Napoleon z
svojimi častniki, da si ogleda bojno polje, na katerem
je na stotine vojakov žrtvovalo življenje. Tu opazi
Napoleon klečečega vojaka in pristopivši k njemu ga

1  Psal. 69, 17.- 2  Mat. 26, 39. — 3  Mat. 27, 46.

-K 88 >4-

vpraša: »Dragi tovariš, kaj pa delaš ti tukaj?« »Ve¬
ličanstvo« mu odgovori vojak, po včerajšnem hudem
boju imamo danes odmor, zato hočem danes za
svoje padle prijatelje moliti.« Na to se obrne Napo¬
leon k častnikom ter jim reče: »To je pravi vojak,
ki ostane tudi pod orožjem dober kristjan.«

Vojaki, ako bodete pridno opravljali molitve,
potem se vam ni treba ničesar bati, če vas tudi po¬
kliče Gospod vojskinih trum k veliki vojski, ki se
zbira onstran groba. Z zaupanjem bodo potem vaša
bleda usta poljubovala križanega Zveličarja in z
mirno vestjo bodete stopili pred sodni stol, da sprej¬
mete plačilo za ves svoj trud in napor.

Pijančevanje.

Ne vpijanite se z vinom,
v katerem je razuzdanost.

(Ef. 5, 18.)

va močna sovražnika napadata vojaka za časa
njegovega službovanja v vojski. Oba imata s
seboj pomagače, da z združenimi močmi u-
ničujeta in pogubljata neizkušenega mladeniča. Ta
dva sovražnika sta: pijančevanje — in — nečistost.
Prvi sovražnik in ob enem vir vseh strasti je pijan¬
čevanje. Temu krutemu tiranu je brezpogojno osuž-
njenih mnogo ljudi na svetu. On si ni osvojil samo
grl, ampak tudi glave ter jih omračil s pogubonos-
nimi presodki, ki prevladujejo v družabnem življenju
naše dobe. On je popačil pojem časti, razdira in za¬
struplja družinsko in družabno življenje. Koliko kr-

4 < 89  >*

vavo zasluženega denarja, delavnih moči, koliko či-
losti, svežosti in navdušenosti je uničilo pijančevanje.

V globočini morja živijo tako imenovani polipi,
ki svoje lovke raztezajo na vse strani in kar zgra¬
bijo, ne izpuste več, ampak potegnejo k sebi in po¬
goltnejo. Tak polip je nezmerno vživanje opojne
pijače, ki zahteva dan za dnevom novih žrtev.

Kaj pa je pijančevanje? Pijančevanje je nezmer¬
no vživanje opojnih pijač. Človeku ste po stvarni¬
kovi naredbi jed in pijača potrebni, da si ohrani
zdravje in življenje, da si krepi svoje moči, da more
spolnjevati svoje stanovske dolžnosti. Bog daje tudi
rastju potrebni živež, kakor pravi psalmist: »Travo
daješ živini v rast in zelišča ljudem v službo, kruh
pripraviš in vino, da oveseliš srce človekovo« 3 .
Zmerno vživanje opojne pijače nikakor ni proti krščan-
st\ u. Jezus sam je spremenil na ženitvanju v Kani vodo
v vino in sv. Pavel je svetoval svojemu učencu Timo¬
teju: »Vživaj po malo vina zaradi želodca svojega
in po gostih slabostih svojih« . Toda kdor poželi več
kakor potrebuje, tistega poželjenje je pregrešno.

Ko je bil sv. Fidelis Sigmaringa še otrok,
se je nekega dne sprehajal s svojim očetom. Med
potjo sta videla ležati pijanca v jarku. »Fidel, kako
ti je všeč ta človek, ga vpraša oče. Fidel pogleda
očeta in ne ve kaj bi odgovoril. Slednjič vendar le
vpraša: »Oče zakaj se temu možu tako blede?« »Glej
ta mož je preveč pil, zato se mu blede in ne more
ne hoditi, ne stati, ne govoriti; taki so vsi ki preveč
pijejo. Vidiš, ljubo dete, kako zelo se pregreši pi¬
janec : on zapravlja po nepotrebnem denar in se po-

> Psal. 10, 3, 15. — * Timot. 5, 23.

-K 90 >r

niža pod brezumno žival, škoduje si na telesu in na
duši. Fidel varuj se tega greha bolj kakor kače.« In
deček je obljubil, da se ne bo nikdar opijanil.

In res pijanec izgubi vso čast in vse spošto¬
vanje. Kolikokrat se dogaja, da je ta ali on splošno
spoštovan, vsak rad občuje z njim. Kar naenkrat pa
se ga začne vse ogibati ter ga zaničevati. Ako vpra¬
šamo po vzroku, se nam bode odgovorilo: »Mož je
pijanec!« Zato torej je izgubil svojo čast in svoj u-
gled. Če je bil prej še tako spoštovan, zmožen in
moder, vendar je izgubil, odkar se je vdal pijači, vse
spoštovanje.

Sv. Janez Zlat. piše: »Pijanec ne ve kdaj bi
govoril in kdaj bi molčal. Njegova usta so vedno
odprta ter nimajo niti zapaha niti vrat. Pijanost je
prostovoljna besnost, izdajstvo lastnih skrivnostij,
bolezen, kateri se vsak posmehuje, je hujši kakor
steklina. Ali hočeš vedeti, da je res pijanec bolj re¬
ven kakor obsedenec? Glej obsedeni človek se smili
vsakemu, pijanca pa vsi sovražimo in zaničujemo.
Kajti bolezen obsedenega je nesreča, bolezen pijanca
pa je kazni vredna lahkomiselnost. Kdo se prepira,,
kdo pade v jamo, kdo ima rane brez vzroka, kdo
kalne oči? Ali ne oni, ki pri vinu sede in pridno
praznijo kozarce. Pijanec ne pozna nobene časti v
svojem obnašanju, nobene zvestobe v svojem srcu
in nobenega premisleka v svoji glavi«.

Že stari narodi, katerim še ni svetila luč svete
vere in kateri niso poznali božjih postav, so zaniče¬
vali pijanega človeka in se borili proti opojni pijači,,
zakletemu sovražniku vsakega napredka. V Atenah
— domovini umetnosti in lepote — so stari Grki
obsodili nekega javnega uradnika na smrt, ker seje

-K 91

H-

napil. Strogi Spartanci pa so šli še dalje. Ti so po¬
polnoma prepovedali pitje opojnih pijač in strogi
Likurg je ukazal, da naj se vinska trta zatre. Če pa
je kdo v pijanosti storil zločin, se pijanost ni smat¬
rala kot olajševalno okoliščino pri kazni, temveč se
je zločinca še ostrejše in brezobzirno obsodilo. Zgo¬
dovina priča, da je Pittakos, eden izmed sedmerih
grških modrijanov v Mytileni izdal naredbo, da se
mora vsakogar, ki je v pijanosti zagrešil kak zločin,
dvakrat strožje kaznovati, kakor onega, ki je isti čin
izvršil v treznem stanju. Modrijan Aristotel piše:
»Prva čaša vina, katero si pil, ti je v zdravje, druga
v razvedrilo in dobro voljo, tretja v kes in četrta v
sramoto«. Pitagora je vino svojim učencem popol¬
noma prepovedal, češ, ker je sovražnik modrosti in
privede pogostoma do blaznosti. Hoteč vtisniti v meh¬
ko otročjo dušo gnus in mržnjo pred opojnimi pi¬
jačami, so špartanski vzgojevalci jim predstavljali
pijanca. Otroci so dobili pred usmiljenja vrednim
pijancem tak gnus in mržnjo, da so se potem varo¬
vali pijančevanja vse življenje. Rimljani niso marali
nobenega pijanca v svojem zboru, odpovedali so mu
vsako službo in mu odrekli vsako čast. Rekli so, da
pijanec ni sposoben in vreden, da bi sodil druge in
jim zapovedoval.

Vsak človek je dolžan skrbeti, da ostane čast
neomadeževana in da ga spoštujejo vsi, še bolj pa
je dolžan skrbeti za svoj ugled vojak, ki pripada
častnemu in tako važnemu stanu, mož ki čuva do¬
movino in nje čast. Kako mučno pa je videti vinje¬
nega vojaka, ki se po cesti opoteka, razgraja in nad¬
leguje velikokrat mimogredoče; vse se ga izogiblje
in vsi se z nevoljo obračajo od njega. Ako na ulici

-k 92 H-

«e ni dovolj razgrajal, začne znova, ko prilomasti v
vojašnico. Tu nadaljuje svoje umazane kletve, dokler
:ga ne potisnejo v zapor, kjer lahko premišljuje, ko
se strežne svojo lužno osodo. Večina prestopkov v
vojaški službi se lahko zapiše na račun pijančevanja:
Na primer izgredi, pretepi v gostilni ali na ulici, kreg,
prepir, trmoglavost, nepokorščina, nemarno spolnje-
vanje službe i. t. d., to so same posledice pijanče¬
vanja. Polkovnik Hlty, vojaški sodnik švicarske ar¬
made pravi, da ima vsaka obsodba svoj začetek v
alkoholu. Ko bi se posrečilo popolnoma odpraviti
alkohol iz vojašnice, potem bi ne potrebovali vojaš¬
kih sodnikov.

Naši predpisi pravijo: Značaj in vedenje voja¬
kovo mora biti brez napake, vojak naj bo odkrito¬
srčen, pošten in zvest, naj se zdrži vsakega prestopka
in hudodelstva, vojak naj se varuje pijančevanja in
naj se ne peča s slabo družbo .« 1

Kaj koristijo domovini pijani in mehkužni vojaki?
Kartaginci so se le tako dolgo vspešno vojskovali
proti Rimljanom, dokler so bili trezni, kakor hitro
pa so se vdali pijančevanju, so zgubili bitko za bitko
in naposled svojo rodno zemljo.

Vojak je prisegel in slovesno obljubil, da se
bode vedno tako obnašal, kakor zahtevajo vojaški
predpisi in kakor se spodobi pravim vojakom. Vojak
pijanec pa zaničuje in tepta Bogu dano prisego, oma¬
dežuje častno cesarsko suknjo, blati čast vojaškega
stanu in čast svojih sobojevnikov, čast svojega imena,
pohujšuje s slabim vzgledom svoje tovariše ter za¬
pravlja po nepotrebnem težko zasluženi denar in si
spodkupuje zdravje.

1  Vojašk predpis. I. del §. 3 toč. 16.

93  »

Slučajno sem dobil v roke dopisnico, ki jo je
pisala mati svojemu sinu vojaku. Glasila se je takole :
»Dragi sin! Poslala sem ti po poštni nekaznici 6 kron.
Zbrala sem jih pri sorodnikih. Več ti za sedaj ne
morem poslati. Ostani zdrav in od vsih pozdravljen!«

Ko je vojak dobil denar je še isti dan, prosil
stotnika, da mu dovoli, da sme izostati zvečer čez
deveto uro. Stotnik mu je to dovolil. Vojak je takoj
zvečer ves denar zapil. Posledice tega so se kmalu
pokazale. Že tretji dan je s povešeno glavo korakal
v bolnišnico. Zdravnik ga je preiskal in mu dolo¬
čil sobo v posebnem oddelku. Tako ni ta vojak za¬
pravil le težko zasluženega materinega denarja, ampak
si nakopal še bolezen ki se stakne v pijančevanju in
v nečistem življenju, ki je posledica alkohola.

Kralj Cir je kot majhen dečko bival na dvoru
svojega starega očeta kralja Astijaga. Cir je moral
vedno sedeti poleg kralja in se je čudil velikemu
številu raznovrstnih jedil. Nekega dne se oglasi in
pravi: »Dedek ti imaš mnogo opraviti predno se
naješ, če moraš od vsake jedi nekaj okusiti.« Smeh¬
ljaje se mu odvrne Astijag: »Mar misliš, da ta obed
ni bolji, nego so vaše perzijske pojedine?« »Tega
nevem«, pravi Cir, »ali mi se mnogo prej in lože
nasitimo, nego vi, kajti nam zadostuje malo kruha
in malo mesa, pa imamo zadosti.« Na dovoljenje de¬
dovo razdeli potem Cir jedi med služabnike le kralje¬
vemu nalivalcu ne da ničasar. »Zakaj pa temu ne
daš nič, ki ga imam tako rad«, vpraša ga kralj. »Zakaj
ga imaš rad?« mu reče dečko. »Ali ne vidiš kako lepo
nataka vino, ga okusi in ga potem ponudi?« »To
znam jaz še bolje, kajti jaz ti ne bom pol kozarca
izpil kakor on. To rekši vzame Cir kozarec ga na-

-K 94 H-

toči in ponudi kralju. Ta mu reče: »Ti moraš vino
najprej pokusiti«. »Tega pa že ne«, mu odgovori
Cir. »kajti v njem je — strup —, videl sem zadnjič
kako ste bili vsi brez uma, ko ste ga pili. Spo¬
minjam se kako ste razsajali in se smejali. Pevci so
hripavo kričali, vi pa ste vpili »izvrstno«. Dokler
ste sedeli, ste se ustili kako ste močni, ko pa ste
začeli plesati, ste popadali na tla. Nihče ni poznal
več samega sebe. Ti nisi vedel, da si kralj, ostali pa
so pozabili, da so tvoji podložniki.«

Tu nam je označil prostodušen dečko težke in
daljnosežne posledice opojne pijače.

Vsak pameten človek si želi podaljšati življenje
do najskrajnejše dobe in zato vporablja vsakovrstne
pripomočke, ki mu jih nudi zdravniška umetnost.
Nobena reč pa ne škoduje in krajša življenja tako
kakor nezmernost v jedi in v pijači. Ravno požreš¬
nosti sledijo najnevarnejše bolezni in mnogokrat
prezgodna smrt.

Perzijski kralj je pisal ruski carici Katarini
pismo, v katerem so posebno znameniti sledeči
stavki: »Najljubša sestra! Upam da te Bog varuje
prevelike ljubezni do opojnih pijač. Moje oči so po¬
dobne rubinom in moj nos ognjencu, lice pa se mi
žari kakor oglje, vdan sem namreč nesrečni strasti
— pijančevanju. — Primoran sem ležati v postelji
noč in dan. Grešil sem proti »prerokovi« zapovedi
in zdaj se ta pregreha grozovito maščuje nad menoj.
Obžaluj me najljubša sestra in pošlji mi tvojega
zdravnika, kajti moj zdravnik ni prav nič boljši od
mene!«

Več jih pokonča pijančevanje kakor meč, več
jih vtone v kozarcu, kakor v morju, pijančevanje na-

95 *

polnuje bolnice z bolniki, ječe s hudodelci, blaznice
z umobolnimi in pokopališča z mrtvimi.

Znameniti zdravnik Hufeland piše: »Vidim okolo
sebe ljudi, kateri so se zarotili proti sebi samim.
Tu zapravlja mladenič v pohotnosti svojo zdravje in
ga vničuje v blatu nečistosti, tam razdira pijanec
svoje živce, tu zopet mori divji ples od razbrzdanosti
in vina pijano mladež. Ti vsi spadajo v vrsto samo¬
morilcev, akoravno nočejo biti samorilci in se tako
imenovati.

Kolikokrat se sliši govoriti: »Naši očetje so
prenesli marsikake polne vrče in dosta so pili in
pogostoma.« Pri tem se pa pozablja, da danes ljudje
niso več tako trdni in močni in da živimo v zelo
napornih časih. Vzroki, ki razburjajo naše živce so
mnogo močnejši, kakor nekdaj. Naši živci so oslabeli
in'postali bolj občutljivi, zato deluje vsaka kaplja
tem pogubnejše. Mi vsi smo bolni na živcih, zato
potrebujemo pomirjevalnih, nikakor pa ne razburja¬
jočih sredstev.

Res je, da se počuti človek po zavžitju opojnih
pijač nekam prijetneje in da zamore v tem stanju
marsikatero težavno delo izvršiti, toda to stanje traje
le nekoliko časa. Alkohol je podoben biču, ki goni
utrujenega konja, dokler se žival ne zruši na tla. Skuš¬
nja nas uči, da lože prenašamo mraz brez opojne
pijače. Na potu iz Švedske v Gladiš je pod vodst¬
vom Karla XII zmrznilo 3000 do 4000 vojakov, ker
so med potjo vživali alkohol. Ruskim vojakom je na
pohodih pozimi prepovedano piti žganje, zato pa se
jim priporoča čaj.

Častnik Weyprecht je vzel s seboj na svoje
preiskovalno potovanje dalmatinske mornarje. Ti

-K 96 h-

možje, kateri niso bili vajeni mraza, so prenašali lože
težave in napore potovanja, kakor pa tako imenovani
ledeni možje (Eskini). Vzrok temu je bil, da so se
Dalmatinci zdržali popolnoma opojnih pijač, dočin
so možje severa pridno pili, ker so mislili, da bodo
stem razgreli svoje otrpnjene ude.

Skušnja nas uči, da si z opojnimi pijačami ne
moremo ohladiti žeje. Kdor hoče v vročih krajih
ostati zdrav, ne sme vživati opojnih pijač. Nadalje
nam zatrjujejo kolesarji, hribolazci in lovci, da alko¬
hol znatno zmanjša moč, točnost in sigurnost, zato
se ga vzdržujejo vsi tisti, ki hočejo med seboj tek¬
movati. Isto lahko opazimo pri vojaku. Vojak, ki je
vdan alkoholu, ne bo nikdar dober strelec.

Vojaki, pijančevanje pa ne škoduje človeku le
na časti, premoženju ampak tudi na duši. Zato nas
svari sveto pismo: Ako ima kdo trmastega sina,'ki
ne posluša povelja svojega očeta ali svoje matere
in ko ga strahujeta noče biti pokoren, naj ga pri¬
meta in peljeta k starešinam tistega mesta in k vra¬
tom sodbe in naj jim rečeta: »Ta najin sin je neu¬
krotljiv in trmast, noče poslušati najinega opominje-
vanja, udal se je požrešnosti, razuzdanosti in neči¬
stosti; ljudstvo mesta naj ga s kamenjem posuje in
naj umre, da spravite hudo izmed sebe in ves Izrajel
sliši in se boji 1 !« In kako pretresljivo nas opominja
naš Zveličar: »Varujte se, da vam ne otežajo srca
s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega sveta
in vam ne pride ta dan iznenada‘‘« — namreč dan,
ko bo prišel večni sodnik sodit žive in mrtve. —
Sv. Peter nam kliče: »Bodite trezni in čujte 3 !« in sv.

> I. Mojz. 21, 18—22. - 2  Luk. 21, 34. — 3  I. Peter 5, 8.

97  *

Pavel pa piše: »Pijanci ne bodo posedli božjega
kraljestva; 1  »padli bodo brez časti in v sramoti bodo
med mrtvimi vekomaj .« 2

Vojaki, naš najvišji poveljnik in domovina vas
je poklicala, da žrtvujete vse svoje noči v korist in
blagostanje domovine, in da ste močen steber pre¬
stolu; ne smete torej tratiti svojih moči z nezmernim
življenjem. Vsem naj veljajo besede sv. Pavla: »Ka¬
kor po dnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in
pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kregu
in nevošljivosti . 8

Pohotnost.

Možje, svet naj bo vaš šotor, in nič
nesvetega naj se ne zgodi v njem.

(Deut. 23, 14.)

rugi nič manj nevaren sovražnik, ki ne nad¬
leguje le vojaka, temveč spodkopava tla vse¬
mu človeškemu rodu, je pohotnost — ne¬
čistost. Vojaki, bodite možje in hrabro se bojujte
proti tej strasti, potem bo zmaga čez druge nele
lahka, temveč tudi trajnejša. Zalibog upade veliko¬
krat tudi možu pogum v tem notranjem boju. Marsi¬
kateri stoji zunanje nevpogljiv kot stoletni hrast,
znotraj v srcu, v duši pa je majhen in niti enkrat
še ni zmagal in premagal svojega srca. Posledica
tega je poraz za porazom, izguba za izgubo, sramota

1  I. Kor. 6, 10. - 2  Kodr. 4, 19. — » Rimlj. 13, 13.

7

-K 98 *

beda, poniževanje, podlost in konečno izguba člo¬
veške časti. Kakor Samson ponosno korakajo z glavo
pokoncu, toda kakor hitro zagledajo kako Dalilo, ki
se jim le malo nasmehne, že izgubijo pamet in po¬
stanejo neznansko slabi.

»Slabost, tvoje ime je žena«, tako pravi slavni
pesnik. Kolikokrat pa moremo reči, slabost tvoje
ime je »mož« !

Orjaškega Samsona je pregrešna ljubezen osle¬
pila in naposled pahnila v največjo nesrečo.

Vojaki, imejte ta vzgled vedno pred očmi. Za
najslajšimi besedami, ki zatrjujejo ljubezen in zve¬
stobo, se pogostoma skriva grda laž, dobičkaželjnost
in uničujoč strup. Slepi Samson, največji izraelski
junak, je bridko obžaloval svojo strast in pregreho,
sedeč pri mlinskem kamenu v zasmeh Filistejcem,
toda bilo je prepozno.

Grozovito je razdejanje, katero povzroči ta
ostudna pregreha, grozne so posledice tega sovraž¬
nika, ko se enkrat vtihotapi v človeško telo in ko
začne v njem po svoje gospodariti. Vsa zemlja je bila
enkrat potopljena zaradi nečistosti, mesta in kraljestva
razrušena, cele vojske vničene in tisoči in tisoči pah¬
njeni v nesrečo. Naj omenim samo dve mesti, o ka¬
terih ste že slišali v šoli. Ljudje v Sodomi in Gomori
so bili grozno hudobni in so počenjali vsakovrstne
hudobije, zato pa je rekel Gospod: »Vpitje Sodome
in Gomore je čimdalje večje in hudobija čimdalje
groznejša;« in zato je Bog na strašen način kazno¬
val mesti. Goreče žveplo se je vsipalo z neba na
mesti in na poprej tako lepo okolico. Vse je pokon¬
čal ogenj. Kakšna groza se je polastila ljudij, ko so
zjutraj vstali in gledali na grozno plameneče nebo,

-k 99 *

ko so slišali obupno padanje ognjeno-žveplenih ko¬
sov, ko so duhali strašni smrad in slišali obupno
kričanje, stokanje in zdihovanje ljudij, katere je za¬
del žvepleni plamen. Izpod gorečih in kadečih se
streh so begali pod milo nebo, a tudi tu jih je za¬
dela usoda gorečega žvepla. Zares strašno je pasti v
roke živega Boga!

Noben drug greh ne vtisne tako nesramnega
znamenja na čelo kakor — nečistost. — Zaprav¬
ljene moči, zastrupljena kri, razdejano telo, vničeno
zdravje, prezgodnja starost, to so posledice razuz¬
danega življenja. Nobena nalezljiva bolezen ne ško¬
duje mladeniču toliko, kakor nečistost. Vniči mu telo,
oškoduje ga na spominu in pameti in konečno pre¬
zgodaj pretrga nit življenja.

Znameniti zdravnik Tissot pravi, da vniči ta pre¬
greha več ljudi, kakor kuga in vojska.

Pojdite v bolnice večjih mest in videli bodete
velike dvorane, kjer trpijo ti ubogi sužnji telesa, na
katerih tako rekoč po malem razpade njih grešno
meso, dokler se jih ne usmili bleda smrt in jih ne
pokrije črna zemlja.

Oni pač čutijo na sebi besede svetega pisma:
»Nič ni zdravega na mojem telesu, mojim kostem ni
miru zaradi mojih grehov, — gnijejo in usmradile
so se moje rane zaradi moje nespametnosti.«

Ako se slučajno posreči zdravniški umetnosti,
spraviti še enkrat bolnika na noge, vendar ostanejo
v njegovih kosteh stare pregrehe njegove mladosti,
in z njimi pade v grob.

Vprašajte mrtve, kaj jih je spravilo v prezgod¬
nji grob, in odgovorili vam bodo: »Grde strasti!«

to bi bili še danes cvetoči mladeniči, čvrsti mož-

100  *

je, oziroma častiti starčki, ako bi se ne bili udali raz¬
uzdanemu življenju. Nadalje pravi sveto pismo: »Kdor
se druži z nesramnimi, je hudoben, gnjiloba in črvi
ga bodo podedovali in v veliko svarilo bo postav¬
ljen in njegova duša se ne bo več štela«. Nekdaj
so živeli orjaki -— velikani in so se znali vojskovati,
toda ker niso poznali samozatajevanja, zato so po¬
ginili.

Pohotnost pa škoduje tudi telesnim močem.
Duševne moči so: Spomin, pamet, volja. Spomin
oslabi, postane len in nezanesljiv. Ravno tako oslabi
um in pamet. Sv. Pavel pravi: »Telesni človek ne
razume kar je božjega 1 « in sicer zato, kakor nam
spričuje sv. Duh, ker modrost ne gre v hudobno
dušo in ne stanuje v telesu, ki je grehu vdano. In
v knjigi Mojzesovi beremo: »Moj duh ne bo ostal
v človeku vekomaj, ker je meso 2 .«

Koliko dobrih značajev podivja pod pritiskom
te grozovite strasti. Volja oslabi in z njo zginja tudi
moralična moč. »Pohotni vojak«, pravi slavni vosko-
vodja Moltke, »izgubi popolnoma čut hrabrosti in
nravnosti.« »In človek ki je bil prej v časti..., se je
poživinil in postal ednak neumni živini.«

Nesramno življenje nakoplje mladeniču zaniče¬
vanje in sramoto, kajti kdor sebe samega ne spoštuje
in se valja po blatu, tega ne bodo in ne morejo
drugi ceniti in spoštovati.

Vničenje telesnih in duševnih zmožnosti, to so
le naravne posledice pohotnosti. Kaj pa, ko bo Bog
začel z nami govoriti? Ta pregreha je namreč na¬
ravnost upor proti Bogu, proti postavi Vsegamogoč-
•-‘- 0 -

1  I. Kor. 2, 14. — 2  I. Mojz. 6, 3.

nega. Ko tiči človek enkrat v tej gnjilobi, potem ne
pozna več strahu božjega. Molitev mu postane dolgo¬
časna in zoprna, začenja jo opuščati in nazadnje jo
celo zaničuje; — svetih zakramentov se ali izogiblje
ali jih pa zlorablja; beseda božja mu je zoprna, po¬
smehuje se postu in drugim dobrim delom, in bivanje
na svetem kraju mu je neznosno. Sv. Avguštin pravi,
da vera začne pešati, čim se človek vda poželjivosti.
Meseno poželjenje in pa Bog ne moreta prebivati v
enem in istem srcu in zato se porodi želja: »Ko bi
le ne bilo Boga, večnosti in pekla!« Ta želja se
spremeni v 'dvom in iz dvoma, ki ga žalibog gojijo
pohotni brezbožneži in veri nasprotujoči spisi, se po¬
rodi nevera —. To je ona gladka pot, po kateri
jih toliko in toliko hodi, in katera naravnost pelje do
izgube vere. Ne razum, ampak pokvarjeno meso je ono
močvirje, iz katerega raste strupena rastlina — nevera.
— Povejte mi, v kateri dobi zgubi navadno človek
vero? Ali v letih svoje nedolžnosti? Gotovo ne! kajti
v otroški dobi se čuti človek srečnega in blaženega
v veri. Ali morebiti v krepki možki dobi? Tudi ne!
Resni mož navadno uvidi svoje zmote ter se povrne
nazaj v naročje svete vere. Ali naj starec izgubi
vero? Ne! Osiveli starček najde tolažbo in oporo
edine le v veri. Človek zgubi vero, ko ga nagovarjajo
srce in strasti: Oslobodi se tega mučnega jarma in
vstvari si vero, ki te ne bo vodila po trudapolnem
potu zatajevanja. Da, v letih polnih skušnjav in
strastij se pogrezne človek v brezdno nevere. Vera,
katera opominja človeka na red, poštenost in čistost,
postane mladeniču neprijetna. Glasu opominjajoče
vesti ne posluša več, začne ga prezirati. Posledica
tega je zaničevanje vsega, kar je božjega.

* 102

Kaj pa naj bo z vojaškim poklicem, kteremu
mora vsak vojak služiti z vsemi močni in z vso lju¬
beznijo? Duh in srce pohotnežev sta popolnoma
drugod. Kako more torej razuzdani vojak spolnje¬
vati vsak dan točno in z veseljem težke dolžnosti
svojega poklica! »Nikdo ne more dvema gospodoma
služiti!«

Kje ostane prisega na zastavo pri razuzdanem
vojaku? Vojak je tudi prisegel, da posveti vse svoje
moči in svoje sile domovini, zdaj pa jih trati v službi
pohotnosti.

Kaj pa ima domovina od takih vojakov? Edino
le škodo in izgubo, kajti drugi morajo služiti mesto
teh izgubljencev. Odgovorite mi sami, ali ni to kršitev
prisege, ali ni to "beg od zastave?

Brez nravnosti je sploh vsaka vzgoja in vsaka
služba nemogoča, ker le nravnost je glavno poroštvo
in edina opora spolnjevanja dolžnosti, zvestobe in
zanesljivosti.

Nekoliko mesecev pred francosko-nemško vojno
je pisal francoski general de Sonis prav otožno o
stanju svojih čet. »Naša kri je slaba, mi smo vsled
mehkužnosti in vživanja skoro popolnoma vničeni,
bojim se zelo, da bo to imelo za nas slabe posledice.«
Da je imel prav, potrjuje izrek nemškega zdravnika,
ki je po vojni rekel: »Najboljši zaveznik naših zma¬
govalnih čet na francoski strani je bila tista bolezen,
katera se stakne v nečistem življenju.«

Vojaki, bodite srčni in trdni, ne bojte se in ne
plašite se. Vrzite od sebe sramotno kopje poželjivosti,
oborožite se s ščitom zatajevanja, potegnite meč
vere ter hitite sovražniku nasproti, ki preti vaši duši
in telesu. Zasledujte ga, ne povrnite se prej, dokler

* 103  *

ga ne pokončate. Nravnost je čast in dika vojaka.
Boj se Boga ter pomisli, da njegove oko vse vidi.
Njegove oči so svetlejše od solnca, ogledujejo pota
in globoka brezdna ter gledajo v najskrivnejše kote
človeških src.

Pomislite, da nikjer in nikoli niste sami. Blagor
vojaku, kateri se varuje greha in ohrani svojo čast.
Nadalje pomislite, da ne živite samo do jutri in da
imate pred seboj še mnogo, mnogo let, dolgo pri¬
hodnost, razne službe, katere vam bo nalagal vaš
prihodnji poklic. Bilo bi nespametno, vse svoje te¬
lesne in duševne moči, sile in zmožnosti kar čez noč
uničiti. Obvarujte svoja mlada leta bridke zavesti,
da ste zapravili svojo mladost, svojo srečo, da ste
grenili in spodkopavali življenje svoji ljubi materi in
skrbnemu očetu.

Kolikokrat se sliši, mladenič mora najprej živeti,
to se pravi, on mora, ako hoče pozneje postati trezen
in dober gospodar, skrben oče, zvest mož in nav¬
dušen državljan, vse slasti življenja pokusiti in vžiti,
z eno besedo, ako hoče postati pošten človek, naj se
brezpogojno vda vsem strastem in pregreham. O nes¬
pametnost!

Ali je potrebno, da smo najprej tepeni, da po¬
tem šele zmagamo? Se li mora otroku najprej zlo¬
miti noga, in ga potem še le učimo hoditi? Mar
moramo najprej v blaznico, da šele potem postanemo
modri in pametni? Mlad je moral biti golob in jag¬
nje, katera sta se darovala Bogu v dar.

Kakor zahteva zemeljski kralj, tako tudi naš
nebeški kralj, da mu posvetite svoja mlada leta, ne
pa telesa izsesanega od razuzdanosti, vpognjenega od
grehov, razdjanega od gnoječih se ran. Gospod je

-k

104  >*

nekdaj govoril vojakom : »Možje, svet naj bo vaš šotor,
ker jaz sem med vami in vas hočem rešiti pred so¬
vražnikom in ga vam izročiti. Nič nesvetega naj se
ne zgodi v njem, da vas ne zapustim in pokončam.«

Vojaki, pokvarjenost bodisi v besedi ali v dejanju,
naj bo vaš največji sovražnik, poštenost pa vaš angelj
varuh, ki naj vas vodi in nikdar ne zapusti. »Po¬
kvarjene ljudi dobimo povsod, ako bi se hoteli iz¬
ogniti, bi morali zapustiti svet« piše sv. Pavel.

Plevel raste med pšenico. Oboje raste skupaj do
žetve, vendar le mnogokrat plevel zaduši pšenico.
Vi bodete našli med tovariši plevel, to je take, ki
so že zaznamovani z znamenjem sramote, okuženi
na duši in na telesu, ki se še celo šopirijo in široko-
ustijo zaradi svoje hudobije. Po sadu jih bodete spoz¬
nali. Ne vrzite takoj orožja proč, ne družite se z
njimi in ne posnemajte jih, sicer vas plevel zaduši.
Kaj bi bilo v vojni, ako bi se vojak zavezal s so¬
vražnikom? Nikdar ne bo sovražnik vaš prijatelj, saj
po srcu in mislih ne! »Društvo hudobnežev je čistilo
dobrih«, pravi sv. Grogor. Bog ljubi izkušeno čed¬
nost.

Tudi zunaj vojašnice ni tako mirno in tiho, ka¬
kor v vaši domači vasi. Tu vas obdaja in moti hrup
veliko-mestnega življenja s svojimi skušnjavami in
nevarnostmi. Zvečer po dovršenem delu nimate več
ljubeče matere, ki bi vas vprašala: »Moj sin, kam pa
greš?« O kolikokrat se spominjajo domačini v tuji
daljavi bivajočega sina: Kje je danes, kaj dela, kako
se mu godi? Bog ve, ali je še tako dober, nepo¬
kvarjen in nedolžen, kakor je bil doma; to so navadni
vzdihljaji skrbnih starišev. In kolikokrat sklepa dobra,
skrbna mati roke v molitvi: »Večni Oče, ohrani mi

+! 105 >f

sina zdravega na duši in na telesu, daj, da se po¬
vrne po vojaški službi pošten in veren nazaj v moje
naročje«. Vojaki, ako bodete vse to večkrat premišlje¬
vali, gotovo ne bodete zabredli v sramoto in hudobijo.

Poslušajte, kaj vam govori Gospod: »Moj sin,
ne pozabi postave, varuj jo kakor zenico očesa, ne
pečaj se s slabimi ženskami, od katerih prihaja po¬
guba.

Vojaki, spolnujte zvesto te besede. Pomislite,
ako se jih je že na ledu na istem mestu udrlo de¬
vet in devedeset, ali moraš biti ti stoteri? Ako jih
vidiš dvanajst v breznu ubitih, ali hočeš tudi ti vanj
strmoglaviti? Gospod v nebesih! Ti si nam dal oči,
ali naj jih vedoma zatisnemo? Vojaki, bodite možje!
Možje se ne dajo prekaniti. Vojak, ki premaguje so¬
vražnike, ne sme podleči strasti.

Res, da se moramo boriti proti najhujšemu so¬
vražniku. Sv. Janez piše: »Bojevati se moramo proti
najbolj spretnemu sovražniku, ki se ne bori pošteno
in javno, temveč zahrbtno.« In sv. Lavrencij piše:
»Težavno in mučno je premagati objestno meso . .
. . . žre okoli sebe kakor rak, razsaja kakor ogenj,
ropa kakor lev, vspenja se kakor kača, zasleduje
kakor ropar, valja se v blatu, nima nikdar dovolj,
kakor pekel, draži poželjivost, vzbuja nasladnost,
odganja razum in sovraži čistost.« Toda vojaki, ne
bojmo se! Tisto oblast, katero je Bog dal aposto¬
lom, imamo tudi mi. »Dal sem vsem oblast sto¬
pati na kače in škorpijone in vso silo sovražnika in
nič vam ne bo škodovalo.«

Vporabimo to moč in ne prenehajmo se boriti
proti temu zagrizenemu sovražniku. Bog je z nami, in
ako je Bog z nami, kdo bo potem proti nam?

-K 106 *

Vojaki, še eno besedo! Dokler ste v vojaški
službi, ne začenjajte nobenega znanja. Ohranite si
zlato slobodo. Marsikateri je že bridko obžaloval
svojo lahkomiselnost. Po dovršenem delu kesati se
je prepozno. Marsikdo je že skusil znani pregovor:
»V pijanosti je grešil, trezen se pokoril«.

Vojaki, spolnujte postavo božjo, potem vas
bo spremljevala čast, spoštovanje in ljubezen vseh
ljudi. Neumrljive bodo vaše zasluge, neizrečeno ve¬
liko vaše plačilo v večni domovini.

Samomor.

»Ne stori si nič žalega.«

Dej. ap. 16, 28.

B ko bi se dogodil v velikem mestu samo en slučaj
samomora, bi se pač ne izplačalo govoriti in pi-

1  sati o samomoru. Toda ko vidimo iz uradnih
zapiskov, da se samomori vedno bolj množijo, posebno
v večjih mestih, in da se ti žalostni slučaji pojavljajo
tudi med vojaki, zato hočem spregovoriti tudi o sa¬
momoru nekoliko besedi. Že stari narodi so se zgra¬
žali nad samomorom. Grki so prepovedali častiti
grobove samomorilcev in so jih zasramovali na razne
načine. V starem Rimu so imeli enake postave. Po¬
ganski pisatelj Vergil je obsodil samomorilce v Ork * 1 ,
kjer so se morali pokoriti za svoje črno dejanje. Tudi
slavni rimski govornik in pisatelj Cicero je govoril in
pisal proti samomoru. Ko je začelo razpadati rimsko

1  Ork so smatrali za kraj, kjer so umrli trpeli največje

muke.

cesarstvo, in ko so bile vse strasti razbrzdane in
podivjane, tedaj se je število samomorov grozno
množilo. Sele ko se je začelo širiti krščanstvo in je
prodrlo v vse sloje človeške družbe, so se samomori
zdatno znanjšali. V sedanjem času pa, ko se ljudje
zopet hočejo otresti krščanstva, se samomori znova
silno množijo.

Kaj pa je samomor? Samomor je prostovoljno-
in premišljeno vničenje lastnega življenja. Človek, ki
na zločinski način vniči svoje življenje, se smrtno
pregreši:

1. proti Bogu, 2. proti naravi, 3. proti samemu
sebi, 4. proti svojemu bližnjemu.

Samomorilec se pregreši proti Bogu.

»Nevem od kod ta moč in požrtvovalnost«, je
govorila makabejska mati, ko je videla, kako njeni
sinovi potrpežljivo prenašajo grozovite muke in umi¬
rajo za postavo božjo; »nisem vam namreč dala ne
duha in duše in tudi udov nisem nobenemu stegnila,
marveč Stvarnik sveta, ki upodablja človeka ob spo¬
četju in ki daje začetek vsem stvarem.«

S temi besedami je hrabra makabejska mati
hotela izraziti prepričanje vernih, da imamo vsi živ¬
ljenje od Boga. Kakor je Bog v začetku pri stvar¬
jenju izdelal človeka iz ilnate zemlje, mu vdihnil v
njegovo obličje duha življenja in je človek postal
živa stvar, ravno tako je Bog za vse čase do več¬
nosti gospodar življenja in smrti. »Spoznajte torej, da
sem samo jaz, in da ni drugega razven mene. Jaz
usmrtim in oživim, udarim in ozdravim in ni ga, ki
bi se mogel rešiti iz moje roke.« Zato nam razlaga
sv. Pavel govoreč: »Nikdo sam sebi ne živi in nikdo
sebi ne umira; če živimo, Gospodu živimo, če mrjemo

* 108

'Gospodu rurjerao, če torej živimo ali če mrjemo, smo
Gospodovi.« Iz tega razvidimo, da je Bog vrhovni
in neomejeni gospodar in lastnik našega življenja
in naše smrti. Mi smo le oskrbniki vsega, kar smo
in kar imamo. In zato bodemo morali dati enkrat
strog odgovor o svojem gospodarstvu. Ako torej
naše življenje ni v naši oblasti, potem tudi ne moremo
in ne smemo z njim razpolagati, kakor bi se nam
zljubilo, ga skrajšati ali vničiti na silovit način. Kdor
samega sebe vniči, se pregreši proti pravici božji ter
odpove Bogu dolžno pokorščino.

Življenje je sicer dar, toda obenem zaveznost
in pogodba. Bog je človeka vstvaril za prav določen
namen, namreč, da bi ga častil tu na zemlji in da
bi tako dosegel zveličanje svoje duše. Ako pa človek
na objesten in premišljen način vniči življenje, kako
more potem izpolniti svojo nalogo. Vojak, kateremu
je predstojnik zapovedal, da naj gre na stražo, se
mora ukazu pokoriti ter ne sme zanemarjati ali
ostavki službe, dokler ga predstojnik ne odpokliče.
Ravno tako tudi človek ne sme samolastno vničiti
svojega življenja, temveč čakati, dokler ga Bog sam
ne pokliče.

Samomorilec se pregreši proti naravi. Vsako
bitje teži in išče, dasi ohrani življenje. Kamen se brani
ako ga razkosaš. Roža stisne zvečer svoja peresa,
da jo ponočni mraz ne vniči, in zjutraj pa, ko se po¬
kaže blagodejno solnce, jih zopet razpne. Cvetlica,
ki tiči predaleč v grmovju, išče solnca in obrača
proti luči svoja peresa. Poglejte solnčnico in druge
ccvetlie, kako vse teži in išče oživljajočega solnca, da
si ohrani življenje. Poglejte živali, kako si prizadevajo
obvarovati si življenje. Lastovka in druge selivke

4? 109 >f

se na jesen preselijo v toplejše kraje, ker bi jih pri
nas vničila zima. Druge živali pa ali prespijo zimo,
ali pa si po leti naberejo toliko hrane, da se morejo
preživeti čez zimo. In kako se branijo, ako bi jih
hotel umoriti. Celo najmanjša živalica — črv se zvija,
ako stopiš nanj. To je naravni zakon, da vse hoče
živeti in si ohraniti življenje. Kdor si torej vniči živ¬
ljenje, se pregreši proti naravi.

Samomorilec se pregreši proti samemu sebi.
Vsak človek je dolžan samega sebe ljubiti in braniti..
Ta nagon samoljubja je vdolbel Stvarnik sam v naša
srca. Samomorilec pa zanemarja to dolžnost samo¬
ljubja in samoobrane, greši proti sebi samemu ter
si prizadene naj večjo škodo, namreč izgubo večnega
življenja. Kristjanu mora biti zemeljsko življenje edino
le priprava za večnost, in zato se mora tudi potruditi,
da bode vreden večnega plačila. Zalibog, da se ravno
ti najbolj važni življenski nazori v sedanjem času
preveč zanemarjajo. Vsak hoče le živeti in vživati
vsakovrstna razveseljevanja, ne glede na to, ali sme
in more ali ne. Kadar pa ni več sredstev, da bi na¬
sitil svoje poželjenje, tedaj si ednostavno konča živ¬
ljenje. Po besedah božjega Zveličarja moramo delati,
dokler je dan, dokler nam Bog ohrani življenje. Nik¬
dar si ne moremo nabrati zadosti zakladov, to je
dobrih del. Noč, ko ne bo mogel nikdo več delati, pride
itak za vsakega še prehitro, in lahko trdimo, da je
večina ljudij za prihod smrti in za odgovor premalo
pripravljena. Kaj pa samomorilec? Z lastno roko
vgasne luč življenja in stopi v večno noč, ker ne mara
več delat, ter tako zakoplje in vniči od Boga zaupani
dar; predno pride Gospod tirjat račun, se mu samo¬
morilec sam vrže nasproti, da sprejme svojo obsodbo.

■H  110  *

Samomorilec se pregreši tudi proti svojemu
bližnjemu. Vsak človek je ud človeške družbe ter ima
napram nji tudi dolžnosti. Prvo škodo stori samomo¬
rilec družbi s tem, da ji da slab vzgled. Pregovor
pravi: »Dobro spodbuja, zlo razdira.« Gorje svetu
zavoljo pohujšanja. Pohujšanje sicer mora priti, ali
gorje tistemu človeku, po katerem pohujšanje pride.«
Vsak izmed nas je dolžan prispevati k blagostanju
človeštva. Tej dolžnosti se pa odtegne tisti, kateri
si objestno in premišljeno vzame življenje. Kršenje
te dolžnosti se pa še posebno opazi pri vojaku,
kateri se hoče s samomorom izogniti vojaški službi.
Kajti mesto njega mora takoj drugi vstopiti, da ga
nadomesti. Vsak izmed nas pa ni samo član velike
človeške družbe, države in naroda, napram katerim
ima gotove obveznosti, temveč je tudi član družine,
s katero ga vežejo vezi krvi in ljubezni. Kako ne-
hveležno ravna samomorilec proti svoji družini. Ne
samo, da se odtegne sveti dolžnosti, podpirati jo,
nakopava ji celo sramoto, žalost in bedo. Sicer je
krivično, nespametno in neljubeznjivo kopičiti sramoto
samomorilca na stariše in sorodnike, toda kdo za-
more zatreti te presodke v človeških srcih? Koliko¬
krat morajo poslušati ubogi stariši očitanja, da so
svojega sina slabo vzgojili. Kaj vse storijo in žrtvu¬
jejo stariši za svojega sina, da bi ga vzgojili
sebi v radost, človeški družbi pa v korist! In ko bi
imel pokazati plod truda in vzgoje ter postati opora
in veselje starišem, zgrabi, za morilno orožje ter
vzame starišem toliko ljubo in drago življenje. Kakšna
nehvaležnost! Kolikokrat spravi samomorilec svo¬
jega očeta na beraško palico, mater pa v prez¬
godni grob.

111  *

Ako vse to premišljujemo, kdo bo potem še pove¬
ličeval samomor ? Samomor je smrten greh in grozen
zločin pred Bogom. Največji zločin pa obstoji v tem,
da stopi samomorilec s smrtnim grehom, brez kesa
in pokore za samomor pred sodni stol, pred večnega
sodnika. Kaj more pač drugega pričakovati od Boga,
kakor večno pogubljenje. Katoliška cerkev mora
grajati, zlasti tak zločin, kakor je samomor. Cerkev
samomorilcu ne dovoli cerkvenega pogreba, niti da
bi počival v blagoslovljeni zemlji, ter ne opravlja za
njega javnih molitev. To mora cerkev storiti že radi
vernega ljudstva, da bi ne mislilo, da cerkev smatra
samomor za malenkost. To je dolžna tudi svoji časti
in svetosti, kajti ona se ne sme družiti z ljudmi,
kateri umirajoč same strmoglavijo v pekel. Nasprotno
pa moramo zopet občudovati ljubezen in dobroto
cerkve. Ako zdravniki izrečejo in dokažejo, da se je
nesrečnik usmrtil vsled omračenja duha, izkaže mu vse
milosti in časti, katere se spodobijo vernikom po smrti.

Že zdrava pamet označuje samomor za neumnost
in bojazljivost. Zakaj si konča samomorilec življenje?
Nesrečnež bi rad vbežal nadlogi, izgubi, bolečinam
in sramoti. Namesto da bi zaupal v Gospoda in se
vdal v njegovo sveto voljo, ki kaznuje človeka le
zato, da bi spoznal svoje zmote in se poboljšal, beži
pred rešitvijo v gotovo pogubo. Saj pravi sveto
pismo: »Blagor človeku, katerega Bog strahuje, stra¬
hovanja božjega torej ne zavrzi, zakaj Bog rani in
ozdravi, udari in njegove roke zacelijo. V šestih
stiskah te bo rešil in v sedmi te ne bo zadelo zlo.
V lakoti te bo otel smrti in v vojski iz rok meča.
Skril se boš biču jezika in ne boš se bal nezgode,
kadar pride.«

Vojak, kateri beži pred sovražnikom, je bojaz¬
ljivec in strahopetnež. Na zemlji je človeško živ¬
ljenje vojskovanje. Obdajajo nas vsakovrstni sovraž¬
niki, podvrženi smo raznim nadlogam, skušnjavam
in strastem, katere moramo s krščansko pogumnostjo
in potrpežljivostjo premagati. Da bi se pa vojak
izognil vsaki nevolji in britkosti, vzdigne roko proti
sebi. Boji se kazni, katero si je nakopal, morebiti
zaslužil, plaši se bolezni, katero si staknil v nered¬
nem in razuzdanem življenjem, trepeta pred bedo, rev¬
ščino in sramoto, v katero je lahkomišelno zabredel, in
da uteče vsem tem nezgodam, se umori. Ne glede
na to, da ne doseže svojega cilja, dokaže s svojim
mišljenjem ravno le, da je strahopetnež.

Moderni svet pravi, da je znamenje poguma, da
je treba mnogo junaštva, vmoriti samega sebe. Mislim,
da morilec krone hrabrosti nikakor ne zasluži. Kot
vojak pa še celo ne, saj je strahopetno zapustil svo¬
jo postojanko in pobegnil. Kaj bi rekli, ko bi jaz tr¬
dil, da se junaki ne nahajo v dimu smodnika, med
točo krogel ter v bojnem vrvenju, ampak zadej za
vojskinimi vrstami, tam kjer so strahopetneži in iz¬
dajalci domovine. To bi bila gotovo smešna trditev.
Ravno tako je smešno, ako bi zatrjeval, da je samo¬
mor znak poguma in junaštva. Ne, samomor je zna¬
menje plašljivosti. Usmrtiti se zato, da se človek od¬
tegne kazni, se pravi zapustiti bojišče. Vojaki, ne
bodite strahopetneži! Ako ste kaj zagrešili in se
bojite kazni, pokažite, da ste možje, ne pa bojazljivci.
Sprejmite kazen, katero ste zaslužili v duhu pokore
ter jo obrnite v prid poboljšanja. Vojak samomori¬
lec je in ostane begun, izdajalec domovine. Ko ste
prišli pod zastavo, ste slovesno prisegli, da bodete,

-K 113 *

zvesto služili cesarju in domovini, da se bodete hrab¬
ro in pogumno bojevali za prestol in vero, da bodete,
če bo treba, žrtvovali tudi življenje. Prisegli ste da se
bodete vedno in povsod obnašali tako, kakor se spo¬
dobi poštenemu krščanskemu vojaku. Vojak samo¬
morilec pa pogazi sveto prisego in onečasti vojaško
ime, onesnaži s svojo lastno krvjo cesarsko obleko.

Veliki vojskovodja Napoleon je hladnokrvno
gledal, kako miljoni in miljoni vojakov žrtvujejo svoje
življenje, ni pa mogel videti samomorilca. Zato je v
svojem dnevnem povelju odločno grajal samomor ter
imenoval samomorilce — begunce — in strahopet-
neže, kateri beže od svojih čet.

Od kod ta žalostna prikazen samomora? Kako
to, da medtem, ko želi in teži vsa narava za življen¬
jem, se hoče človek, krona stvarstva, oropati živ¬
ljenja. Kje je oni motni studenec, iz katerega iz¬
virajo ti krivi nazori in dejanja. Glavna in pogla¬
vitna vzroka sta vedno bolj razširjajoča se nevera
in pa neredno in nenravno vživanje. Marsikateremu
samomorilcu je ravno nevera potisnila v roke mo-
rilno orožje. Dvatisoč let se je vera izkazovala kot
največja dobrotnica človeškega rodu. Imela je sicer
vedno dovolj sovražnikov, v sedanjem času pa se
njeni sovražniki vedno bolj množijo. Kako naj si to
razlagamo ? Prav lahko. Veri in verskemu življenju
sovražni nazori se razširjajo v lepi in prikupljivi ob¬
liki med ljudstvom. Veri sovražni časopisi jih hvalijo
in priporočajo kot vodilno zvezdo za življenje. Ti
nazori prešinjajo in osvajajo duh in srce ter vplivajo
na besede in dejanja. In ker vsled dnevnega napora
ljudstvo nima časa, da bi preiskovalo resnico, se no¬
vim ukom brezpogojno vda in po njih živi. Tok se-

8

danjega časa je naprjen le na dobiček, zaslužek in
na pridobivanje posvetnega blaga, to pa odvrača člo¬
veka od duševnega in večnega strmljenja. Vedno bolj
razširjajoče se telesno vživanje duši in tlači vse du¬
ševno in versko življenje. Najbolj nevaren pa je na¬
čin, kako se razširjajo ti krivi nazori. Po kapljicah
bi rekel, jih vlivajo razni osrečevalci ljudstvu v dušo
in srce, da potem kakor počasi vendar učinkujoči
strupi telo, prepoje vse bitje človekovo. Prilizujejo in
dobrikajo se človeškemu napuhu, počutnosti in du¬
ševni lenobi ter oblačijo na zunaj obliko resnice.
Sicer ne tajijo bivanja božjega izvzemši malo število.
Od teh pa pravi sveto pismo: »Neumnež je rekel v
v svojem srcu:« »Ni Boga«. Ne zahtevajo, da se ne
sme verovati v Boga, vendar hočejo, da si vsak sam
stvari zapopadek božanstva kakor mu prija. Ne za¬
nikujejo vere, tajijo pa, da bi človek moral priznati
neomahljivost verskih resnic. Ne terjajo, da bi človek
ne smel častiti Boga, toda zahtevajo pravico, da si
vsak lahko sam izbere in določi način, kako bo Bo¬
ga častil in slavil. Molitev, posvečevanje nedelj in
praznikov imenujejo pobožnjanstvo, ki ne pristoji
olikanemu človeku. Vera v večno življenje in večno
kazen se odpravi jednostavnoz zaničljivim posmehom:
»Kdo ve.« In tako živijo dokler ne pride najresnejši
trenotek življenja — zadnja ura. — Omika nado¬
mesti vsako vero, in ker se dandanes večina že šteje
med olikane, mislijo mnogi, da jim olika popolnoma
zadostuje, vera naj bo le za priprosto neizobraženo
ljudstvo. Zasmehujejo vero v Boga in božje razodetje,
tajijo čudeže in božanstvo Kristusovo ter imenujejo
krščansko življenje prenapetost. Vsa ta navodila ozna-
nujejo sovražniki svete vere po časopisih, po povestih,

-K 115 M*

romanih in gledališčih. Da, ako Bog ne bo pomagal,
zadušili bodo vsako delovanje vere. Kdor ne veruje
v Boga, v večnost in neumerjočnost duše, zgubi kmalu
vsako moralično oporo, in ni čuda, da se mu ne do-
pade več na svetu in da zgrabi za bodalo, puško,
strup ali vrv.

Drugi vzrok samomora je meseno vživanje.
Mnogi so zapisali na svojo zastavo besede: »Kratek
in sitnosti poln je čas našega življenja, in ni ga
zdravila ob človekovem koncu. Za nikogar se ne ve,
da bi se bil vrnil iz groba. Pridite torej, vživajmo
pričujoče dobrote in rabimo stvari, dokler smo še
mladi. Opijajmo se z dragocenim vinom in z di¬
šavami ter ne zamudimo cvetja svojega časa. Z rožami
se venčajmo, preden zvenejo, nobenega travnika naj
ne bo, da bi ga ne spoznala naša slast. Nihče izmed
nas naj ne bo nedeležen naših sladosti. Povsod puš¬
čajmo za seboj sledove našega veselja, ker to je naš
delež in naša usoda«. O ko bi bili zadovoljni le z
dovoljenim, toda poželjenje mesa in poželjenje oči in
napuh življenja obkrožuje vedno bliže modernega
človeka.

Človek hoče vžiti vse počutne slasti, pa se pri
tem pogrezne in poniža do brezumne živali. Ker nima
toliko moralične moči, da bi prenašal potrpežljivo in
vdano žalostne posledice, mučne bolezni, bedo, rev¬
ščino in zasramovanje, v katero je zabredel vsled raz¬
uzdanega življenja, zato naperi orožje proti sebi. Drugi
se zopet končajo radi nesrečne ljubezni. Neredna, nes¬
pametna, mnogokrat pohotna in grešna ljubezen je že
marsikaterega gnala v prezgodno smrt.

Ko se je vračala francoska vojska iz Italije, se
je usmrtil vojak, ki je vrnivši se v domovino, dobil

8 »

M  116 >f

svojo zaročenko omoženo z drugim. Na to je objavil
poveljnik sledeči ukaz: »Sc. Cloud 22. floreal, deve¬
tega leta republike:« »Grenadir Gerdan se je vsled
nesrečne ljubezni usmrtil.« To je že drugi slučaj v
tem mescu. Prvi konzul je zapovedal, da se objavi
sledeče v dnevnem povelju: »Vojak mora premagati
bolečine in žalost, kajti za premagovanje dušne bo¬
lesti je treba ravno toliko poguma, kakor za boj na
bojnem polju. Vdati se žalosti brez odpora, umoriti
se in izogniti se bolečini, se pravi, bojišče zapustiti,
predno smo premagani.« — Bonaparte: Bessie-

res. —

To povelje je tako silno vplivalo na vojake, da
se od tedaj nobeden več ni usmrtil zaradi nesrečne
ljubezni.

Poželenje oči spoznamo na modernem lahkoživem,
ki hrepeni le po bogastvu in išče v njem edino srečo*
to je pot do vživanja. Ako pa ima premoženje, ga
lahkomiselno zapravi, kakor izgubljeni sin svoj imetek,
ko pa mu zmanjka sredstev ter zre pred seboj bledi
obraz revščine in bede, potrosi še zadnje vinarje, da
si kupi morilno orožje in konča življenje. Ako pa
nima sredstev, potem se zadolži na račun svojih pri¬
jateljev ter vživa in vživa, dokler ne pridejo na dan
njegove umazane stvari, potem pravijo, da obračuna
s seboj s tem, da vrže od sebe svoje življenje. Če
je tak račun možat in hraber, potem ne vem, kaj bi
bila čast, možatost in hrabrost.

Isto poželenje naganja marsikaterega k igri. Pri¬
igrati hoče, pa zaigra zadnje vinarje, včasih celo tudi
njemu v varstvo izročen denar. Tedaj se ga poloti ob¬
up, boji se kazni, poniževanja in sramote, zato si
požene krogljo v glavo. Le prevelikokrat se izpolnijo

-K 117 *

apostolove besede: »Kdor seje v meso, bo žel od !
mesa pogubo .« 1

Kako naj odpravimo to zlo, katero uniči toliko
mož v najlepši dobi ? Kakšna sredstva naj vporabljamo
proti tej pregrehi? Nazaj h krščanstvu, nazaj k veri!
To je najboljša in najzanesljivejša podlaga srečnega
življenja, brez katere človeštvo drvi v prepad in
pogubo.

Pravičnik živi v svoji veri. Kdor ne veruje božji
besedi, ta ni na pravi poti, temveč pride v pogubo.
Pravičnik veruje v božjo besedo, veruje v Boga in
božje razodetje in v tej veri si ohranja življenje, in.
nikdar ne bo stegnil rok, da bi vničil svoje življenje.

Plemenitemu kralju Ludviku XVI., katerega je
krivična prekucija obsodila na smrt, so po razglašenju
smrtne obsodbe vzeli celo nož in vilice, s katerimi
je jedel, in jih izročili njegovemu služabniku, da je
v pričo dveh uradnikov kralju zrezal kruh in meso,
nato jih pa zopet oddal uradnikom. »Nesrečneži«
je vskliknil Ludvik XVI., »kakšno mnenje imajo ti
ljudje o meni. Mislijo, da sem tak strahopetnež, da
bi se usmrtil? Ali ne vedo, da mi to zabranjuje
vera? Pravega kristjana ne bo nobena sovražna sila
omanila ali prisilila, da bi zgrabil za morilno orožje.
Verske resnice so navodilo njegovemu mišljenju, be¬
sedam in dejanju.«

Vojaki, nazaj h krščanstvu, nazaj k veri! More¬
biti bo kdo rekel: »Zakaj toliko govoriti o samomoru,
meni še nikdar ni padlo v glavo, da bi le mislil na
kaj takega. Toda pomisli, kaj pravi sv. apostol Pavel:
»Kdor misli, da stoji, naj gleda, da ne pade.« In sv..

' Gal. 6, 8.

4 < 118  *

Jeronim pa piše: »Videl sem može stati kakor cedre
na Libanonu, in ti možje so padli, in njihov padec
je bil grozen.« Marsikdo se je poslovil kot samomo¬
rilec od tega sveta, ki prej niti on niti drugi niso
mislili, da bi se moglo kaj takega zgoditi. Zato mo¬
ramo biti oprezni. Dokler smo na svetu, nismo varni
pred nobeno skušnjavo in pred nobenim grehom.
Bodimo torej pripravljeni, da se zoperstavimo.

Ako te skušnjava napada, potem se spomni, da si
v službi božji, in da je Gospod tvoj zapovednik in
njemu se zameriti, je največja nesreča. Ako te mami
kako prepovedano vživanje, primerjaj kratko veselje
z brezkončno večnostjo. Ako se ti bliža hudobni svet,
hoteč te preslepiti, reci s sv. Pavlom: »Poznam in
vem, da mine tvoja podoba.« In ako vre v tebi kri
in strast ter razsaja in besni v tebi poželjenje, tedaj
pomisli: »Bog me vidi, njegovo čisto oko me opazuje,
rajši umrem, kakor da bi storil kaj nesramnega.« Ako
navalijo na te križi in težave, poglej na križ, na naj-
večjega trpina vseh časov. Ako učitelj trpi, zakaj bi
tudi učenec ne trpel. Ako te zadene kakšna nesreča,
si misli kot pobožni kristjan: »Dve stvari ste gotove:
Bog ve, kaj se godi, On me ljubi, ker sem delo nje¬
gove ljubezni, On bi mogel pomagati in odvzeti to,
kar me tlači, On tega ne stori, toraj mora biti to
v mojo korist. Naj se zgodi njegova sveta volja. Če
ljubim Boga, se mi bo vse steklo k dobremu. Ako
se ti zdi pokorščina težka, tedaj imej pred očmi
besede svetega pisma: »Ni oblasti razun od Boga,
in te oblasti, katere so postavljene, so postavljene od
Boga.«

»Ne stori si nič žalega«, tako je zaklical sv. Pavel
stražniku ječe, ki se je hotel usmrtiti. Ko sta namreč

119  »

Pavel in Sila oznanjevala sveto vero v Filipih v
Macedoniji, je vstalo ljudstvo zoper nju in poglavarji
so jima raztrgali oblačila in so zapovedali šibati ju.
In ko so ju pretepli, so ju vrgli v ječo naročivši
stražniku, naj ju skrbno varuje. In prejemši, takšno
zapoved, ju vrže v najnotranjo ječo in jima dene
noge v klado. A, polnoči sta Pavel in Sila molila
in hvalila Boga in jetniki soju poslušali. Kar nastane
velik potres tako, da se je temelj ječe zganil, in pri
tej priči so se odprla vrata, in vsem je odpadlo že-
lezje. Ko se je stražar prebudil in videl vrata ječe
odprta, je izdrl meč in se hotel usmrtiti, misleč, da
sojetniki pobegnili. Pavel pa zakliče z močnim glasom
govoreč: »Ne stori si nič žalega, saj smo vsi tu.«

Vojaki! Te besede svetega Pavla si zapišite
globoko v srce. »Ne stori si nič žalega«, ne boj se
ter zaupaj v Gospoda. On je naše upanje in naše
plačilo. Naš Bog je pribežališče in moč, krepak po¬
močnik v stiskah, ki so nas obšle, zato pa se ne
bojimo, če se trese zemlja in se gore pogrezajo v
sredo morja. Če šumijo in divjajo njega vode in če
se tresejo gore, ob njegovi moči. Gospod vojskinih
trum je z nami, naša bramba je Bog.«

Vera v življenje onstran groba, v božje bivanje
in dobroto, vera v božjo previdnost in sodbo naj
se vkorenini v naših srcih. Ona naj bo naše sidro
v viharju življenja. Naj dežuje ali sneži, naj divja
vihar ali naj se bliska in grmi, Bog ve za nas, Bog
nas ljubi. Vstrajajmo in trpimo! Ako bodemo s Kri¬
stusom trpeli, bodemo z njim poveličani.




.



.