155
Članki in prispevki
UDK 821.124+821.14:378(436Graz)(091)’’1904/1918’’
1.01 Izvirni znanstveni članek
Prejeto:12. 5. 2021
Matej Hriberšek*
Slovenski doktorji klasične filologije na 
graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Slovenian doctoral graduates in classical philology at Graz 
university between 1904 and 1918
Izvleček
Na Univerzi Karla in Franca v Gradcu je s pod-
ročja klasične filologije med letoma 1904 in 
1918 doktoriralo sedem slovenskih študentov 
klasične filologije. Prvih pet doktorjev kla-
sične filologije, ki so doktorirali med letoma 
1876 in 1904 (Jakob Purgaj, Ivan Tertnik, Josip 
Šorn, Valentin Korun in Josip Tominšek), je v 
zgodovini slovenske klasične filologije in kla-
sičnega šolstva, pa tudi na področju prosvete, 
prosvetne politike in znanstvenega dela pustilo 
velik pečat. Med sedmerico, ki jim je sledila do 
leta 1918, so bolj znani trije: Karel Verstovšek, 
ki ga bolj kot po filoloških dosežkih poznamo 
zaradi njegovega političnega udejstvovanja 
in po prizadevanjih na področju šolstva; Josip 
Puntar, ki se je uveljavil kot raziskovalec lite-
rature (literarni teoretik in kritik), posebej kot 
prešernoslovec, in Franc Mišič, ki je bil zelo 
dejaven med koroškimi Slovenci. Preostali štir-
je: Heinrich Lončar, Eduard Dolinšek, Franc 
Rostacher in Mihael Pinter, so malo znani. V 
prispevku, ki je tematsko nadaljevanje članka, 
objavljenega v prejšnji številki Šolske kronike, v 
katerem je predstavljenih prvih šest slovenskih 
doktorjev klasične filologije z graške univerze, 
so orisani predvsem njihov študij in doktora-
ti, zgolj okvirno pa njihovo poznejše učiteljsko 
delo in delovanje na drugih področjih.
* Doc. dr. Matej Hriberšek, Oddelek za klasično filologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 
e-pošta: matej.hribersek@ff.uni-lj.si; matej.hribersek@guest.arnes.si.
Abstract
Between 1904 and 1918, seven Slovenian stu-
dents in classical philology obtained their PhD 
at the University of Graz. The first five classical 
philology students who obtained their doctor-
ates between 1876 and 1904 (Jakob Purgaj, 
Ivan Tertnik, Josip Šorn, Valentin Korun and 
Josip Tominšek), left a big mark in the history 
of Slovenian classical philology and classical 
schooling, as well as in education, education 
policy and academic work. Among the further 
seven students up to 1918, three are well known: 
Karel Verstovšek, who is more renowned for his 
political activities and strivings in the field of 
education rather than his philological achieve-
ments; Josip Puntar, who established himself as 
a literary researcher (literary theoretician and 
critic), particularly into France Prešeren; and 
Franc Mišič, who was very active among Slo-
venians in Carinthia. The other four: Heinrich 
Lončar, Eduard Dolinšek, Franc Rostacher and 
Mihael Pinter are less known. This article con-
tinues the theme of the article published in the 
previous issue of Šolska kronika, in which the 
first six doctors of Slovenian classical philolo-
gy at Graz university are described, focusing 
particularly on their studies and theses, while 
there is also an outline of their later teaching 
work and activities in other areas.
156 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Ključne besede: zgodovina univerzitetnega študija, avstrijske univerze, 
klasični filologi, doktorji, disertacije
Key words: history of university study, Austrian universities, classical phi-
lologists, doctors, dissertations
Uvod
Pričujoči prispevek je tematsko nadaljevanje prispevka, objavljenega v 
prejšnji številki Šolske kronike,1 v katerem je bilo predstavljenih šest od skupaj 
trinajstih slovenskih doktorjev klasične filologije, ki so na Univerzi Karla in Fran-
ca v Gradcu doktorirali v obdobju med letoma 1872 in 1904. V tem prispevku je 
predstavljena sedmerica, ki so na isti univerzi doktorirali med letoma 1904 in 
1915 (letnica 1918 je postavljena zato, ker so zadnji med njimi učiteljske izpite 
opravili v tem letu): Karel Verstovšek, Henrik Lončar, Franc Mišič, Edvard Do-
linšek, Franc Rostacher, Josip Puntar in Mihael Pinter. Predstavitve omenjenih 
niso zaokroženi biografski orisi njihovega življenja in dela, ampak so osredinjene 
predvsem na njihov študij na graški univerzi in na njegovo vsebino. Temeljijo na 
zbiranju in obravnavi študijske dokumentacije v univerzitetnem arhivu graške 
univerze, namen raziskovanja, ki je bilo sestavni del projekta Zgodovina doktor-
skih disertacij slovenskih kandidatov v Avstro-ogrski monarhiji (1872–1918),2 pa 
je bil predvsem poskus ugotoviti, ali sta študij in nato doktorski študij slovenskih 
doktorjev klasične filologije vsebinsko vplivala na njihovo poznejše delo. Zato so 
v predstavitev vključeni tudi opisi njihovih predmetnikov (brez prepisov njihovih 
vpisnic (Nationale), ki bodo lahko v pomoč tudi drugim raziskovalcem njihovega 
življenja in dela, ko bodo obravnavali njihovo delo tudi na drugih področjih zunaj 
klasične filologije, obenem pa so tudi dragoceno dopolnilo k obstoječim biograf-
skim opisom posameznikov, v katerih je študij le redko natančneje predstavljen. 
Njihovo poznejše delo na področju prosvete, ko so delovali kot učitelji in prosvet-
ni delavci, na področju drugih strok (zlasti slavistike) in politike (npr. Verstovšek 
in Mišič), je predstavljeno le sumarno in ostaja uporabno izhodišče za nadaljnje 
raziskovalno delo.
Karel Verstovšek (Karl Verstovšek) 
Rodil se je 26. julija 1871 v Velenju (Wöllau), kjer je obiskoval ljudsko šolo, 
nato pa se je vpisal na državno gimnazijo v Celju, ki jo je obiskoval med šolskima 
1 Matej Hriberšek, Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze, Šolska kronika 29, 
2020, str. 23–80.
2 Projekt je financirala ARRS (evidenčna številka J7-7276), vodil pa ga je prof. dr. Tone Smolej.
157Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
letoma 1885/1886 in 1892/1893; tu je 
19. julija 1893 maturiral.3
Jeseni 1893 se je vpisal na Filozof-
sko fakulteto Univerze Karla in Franca 
v Gradcu, kjer je osem semestrov, od 
zimskega semestra 1893/1894 do 
letnega semestra 1897, poslušal preda-
vanja iz klasične filologije in slovanske 
filologije, arheologije, zgodovine in 
filozofije. S področja klasične filolo-
gije, antične zgodovine, arheologije 
in umetnostne zgodovine je pri Maxu 
Theodorju von Karajanu poslušal 
predavanja o Sofoklovi dramatiki, o 
zgodovini grške književnosti (lirika, 
epika, dramatika), o zgodovini Ho-
merjevih pesnitev, o zgodovini grške 
znanstvene literature (po Aristotelu), 
o grški metriki in o grški skladnji, obi-
skoval je vaje iz grške metrike (posebej 
analizo Sofoklovih zborskih spevov), 
na seminarjih in proseminarjih pa 
so obravnavali homerske himne (Hi-
mna Demetri), Boj med žabami in mišmi (Batrachomyomachie), grške elegične 
in jambske pesnike (izbor), Ajshila (Agamemnon), Sofokla (Trahinke), Evripida 
(Medeja), Aristofana (Oblačice), Platona (Simpozij), Tukidida, Demostena (Proti 
Leptinu), Vergilija (Ekloge) in Tacita (Pogovor o govornikih). Pri Aloisu Gold-
bacherju je obiskoval predavanja o zgodovini rimske književnosti in o latinski 
skladnji, pri njem pa so obravnavali Herodota, Platona (Harmid, Lizis), Terencija 
(Formion), Cicerona (O naravi bogov, Pisma Atiku), Vergilija (Georgike), Hora-
cija (Satire, Ode), Tibula, Ovidija (Žalostinke) in Livija. Pri Heinrichu Schenklu 
je poslušal predavanja o zgodovini grške in rimske filozofije, o zgodovini rim-
ske književnosti, o grških državnih starožitnostih in grški komediji, udeleževal 
se je vaj iz grške in latinske stilistike, pri njem pa so obravnavali izbor iz grške 
komedije, Platona (izbrani dialogi), Demostena (državni govori), Katula in Ho-
racija (Pisma). Pri Wilhelmu Gurlittu je poslušal predavanja o grški mitologiji v 
3 UAG, Rigorosenakten 499, Karl Verstovšek; UAG, Doktoratsakten, Karl Verstovšek, Curriculum 
vitae; Gregor Antoličič, Verstovšek Karel (Karol, Karl), Österreichisches Biographisches Lexikon 
1815–1950, 15, 2017, Lfg. 68, str. 243–244; Franc Rozman, Verstovšek, Karel (1871–1923), Slovenska 
biografija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 
2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi776856/#slovenski-biografski-leksikon (pri-
dobljeno 15. aprila 2021).
Karel Verstovšek  
(Ilustrirani Slovenec, 1918).
158 Šolska kronika • 2–3 • 2021
umetnosti (trojanski in tebanski mitološki ciklus) ter obiskoval arheološke vaje; 
pri Adolfu Bauerju je obiskoval predavanja o zgodovini antike (grška in rimska 
zgodovina) ter o Aristotelovem nauku o državi in njegovih predhodnikih.
S področja slovanske filologije je pri Gregorju Kreku poslušal predavanja 
iz starocerkvenoslovanščine (oblikoslovje, glasoslovje), o zgodovini slovanske 
filologije (posebej o Josefu Dobrowskem in o Jerneju Kopitarju), o začetkih slo-
vanske umetne poezije, o sorodnosti med slovanskimi besedami, o primerjalni 
slovnici južnoslovanskih jezikov, o vplivu krščanstva na slovanski jezik in mito-
logijo, o slovanski ljudski epiki, o historični slovnici (razvoj in funkcija glagola 
in zgodovinski razvoj slovanskih jezikov), obiskoval je njegov seminar za slovan-
sko filologijo in vaje, kjer so obravnavali različna besedila (Brižinski spomeniki 
(Monumenta Frisingensia), Cločev glagolit (Glagolita Clozianus), Slovo o polku 
Igorevě idr.). Pri Vatroslavu Oblaku je obiskoval predavanja o starocerkveno-
slovanski slovnici, o slovenski slovnici, o romantiki v slovenski književnosti, o 
zgodovini južnoslovanske književnosti (do konca 14. stoletja) in o slovanskih je-
zikih (pregled) ter se udeleževal vaj z obravnavo besedil. Pri Karlu Štreklju je 
poslušal predavanja o slovenski slovnici.
Antonio Ive je bil njegov učitelj italijanščine, pri Antonu Schönbachu je pos-
lušal predavanja o novovisokonemški stilistiki, pri Eduardu Martinaku o osnovah 
pedagogike, pri Alexiusu Meinongu o teoriji kompleksnosti in relativnosti (Com-
plexions- und Relativtheorie), pri Hugu Spitzerju pa o zgodovini filozofije.4
Verstovšek se je 10. julija 1897 prijavil k učiteljskemu izpitu; 12. junija 1898 
mu je po opravljenih zahtevanih obveznostih komisija izdala dovoljenje, da sme 
na gimnazijah poučevati klasično filologijo kot glavni predmet in slovenski je-
zik kot stranski predmet ob uporabi nemškega in slovenskega učnega jezika. Od 
septembra 1897 do septembra 1898 je poučeval na državni gimnaziji v Celju kot 
suplent, od septembra 1898 pa na državni gimnaziji v Mariboru, do septembra 
1900 še kot suplent, od septembra naprej (do 1911) pa kot pravi gimnazijski učitelj. 
V času, ko je pripravljal disertacijo in doktoriral, je bil redno zaposlen v Mariboru.5
Devetega junija 1903 se je Verstovšek prijavil k rigorozoma in ob prijavi je 
oddal disertacijo z dolgim naslovom Quellenstudien ueber die in Plutarchs Schrift 
'de genio Socratis' und in den Dissertationen des Maximus Tyrius τὶ τὸ δαιμόνιον 
Σωκράτους und ἒτι περὶ Σωκράτους δαιμονίου vorhandenen Ansichten über das 
Daemonium des Sokrates und Daemonen überhaupt (Študije virov o pogledih, ki jih 
najdemo v Plutarhovem spisu O Sokratovem dajmonu in v razpravah Maksima 
iz Tira Kaj je Sokratov dajmonij in Še o Sokratovem dajmoniju, o Sokratovem 
dajmoniju in o demonih nasploh). Disertacija, ki obsega 130 strani, je ohranjena 
(hrani jo graška univerzitetna knjižnica);6 10. junija 1903 je bila dana v presojo 
Maxu Theodorju von Karajanu in Heinrichu Schenklu, njena posebnost pa je, da 
4 UAG, Philosophische Fakultät, Nationale, Karl Verstovšek, WS 1893/1894–SS 1897.
5 UAG, Doktoratsakten, Karl Verstovšek, Curriculum vitae.
6 UBG, Hauptbibliothek, Sondersammlungen – Historische Dissertationen II 250231.
159Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
kot edina med ohranjenimi filološkimi disertacijami ni napisana na roko, ampak 
je natipkana. Verstovšek je v obsežnem uvodu (str. 1–50) predstavil raziskave o 
tem vprašanju od antike naprej, relevantno literaturo in samo tematiko. V drugem 
poglavju je najprej naredil zelo kratek uvod v dajmonologijo (Die Daemonologie; 
str. 50– 51), v nadaljevanju pa je najprej predstavil tematiko pri Plutarhu (str. 51–
95; 1. Der Daemon ist der Νοῦς (str. 60–69), 2. Seelen werden als Sterne dargestellt 
(str. 69–72), 3. Das Verhältnis der Seele zum Körper (str. 72–75), 4. Der Zustand 
der Seelen nach dem Tode ( str. 75–95)) in pri Maksimu iz Tira (96–118), v zadnjem 
poglavju (str. 118–126) njune skupne značilnosti, v dodatku (str. 126–130) pa je 
pisal o poznejšem odmevu nauka obeh.
Izbrana ocenjevalca Heinrich Schenkl in Max Theodor von Karajan sta raz-
pravo ocenila zelo kritično. Kandidatu sta očitala vrsto slabosti: da disertaciji 
manjka ustrezna vsebinska razdelitev; da se eni in isti podatki pogosto ponavljajo; 
da so navedbe mestoma kontradiktorne; da je v disertaciji kar nekaj nedoslednos-
ti; da osrednje tematike, tj. Sokratovega dajmonija (δαιμόνιον), ne predstavi takoj 
na začetku; da večkrat posega zunaj meja zastavljene tematike, ki ji mestoma ni 
kos; da je končni rezultat njegovega dela bolj trdno zastavljena dispozicija kot 
disertacija. Poočitala sta mu tudi nenatančno izražanje in pomanjkljiv nemški 
slog. Priznala pa sta mu izjemno marljivost, vestnost in samostojno presojo; po-
hvalila sta njegovo temeljito poznavanje tako novejše kot tudi starejše strokovne 
literature, samostojno dojemanje tematike in nekatere odlične sodbe. Sta pa pred 
morebitno objavo disertacije zahtevala njeno temeljito revizijo. Po njunem mne-
nju je disertacija kljub pomanjkljivostim zadoščala za pripustitev k rigorozoma.7
Glavni rigoroz iz klasične filologije in zgodovine antike je Verstovšek opravil 
12. decembra 1903; ocena vseh treh ocenjevalcev (Schenkl, Karajan in Bauer) je 
bila soglasna: »zadostno« (genügend). Stranski rigoroz iz filozofije je opravljal 20. 
aprila 1904; en ocenjevalec (Meinong) je njegovo znanje ocenil kot nezadostno (un-
genügend), preostala dva (Martinak in Bauer) pa kot zadostno (genügend), zato je 
bil aprobiran z večino glasov (per vota maiora). Promoviran je bil 23. aprila 1904.8
Po končanem študiju je Verstovšek učil na mariborski gimnaziji do l. 1911. 
Politično je bil dejaven že od konca svojega študija kot član klerikalne stranke, l. 
1911 pa je opustil učiteljsko službo in se povsem posvetil politiki: bil je poslanec 
štajerskega deželnega zbora (1909), avstrijskega državnega zbora (1910) in član 
štajerskega deželnega odbora (1913), pozneje tudi predsednik Narodnega sveta za 
Štajersko. Med vojno je bil zelo projugoslovansko dejaven, veliko pa je pripomo-
7 UAG, Doktoratsakten, Karl Verstovšek, Gutachten über die Doktordissertation des Gymn. Prof. 
Herrn Karl Verstovšek (von Karajan, 26. Juni 1903); Gutachten über die Dissertation des Cand. 
phil. K. Verstovšek (Schenkl, 29. Juni 1903).
8 UAG, Rigorosenakten 499, Karl Verstovšek; Promotions-Protokoll Nr. 418.
160 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Karel Verstovšek, von Karajanova ocena disertacije (UAG).
161Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Karel Verstovšek, naslovna stran disertacije (UBG).
162 Šolska kronika • 2–3 • 2021
gel k reorganizaciji šolstva, k ustanavljanju šol in Univerze v Ljubljani.9 Leta 1921 
se je umaknil iz politike in se znova zaposlil kot učitelj na mariborski gimnaziji, 
kjer je poučeval do smrti.
Občasno je v časopisju in revijalnem tisku objavljal razne političnozgo-
dovinske prispevke. Po doktoratu se na področju klasične filologije strokovno 
skorajda ni več udejstvoval. Edini odmevnejši prispevek, ki ga je objavil, je bila 
razprava o jambski pesnitvi grškega pesnika Simonida z naslovom O ženskah 
(Περὶ γυναικῶν), ki jo je objavil v izvestju mariborske gimnazije za leto 1905,10 v 
kateri je na osnovi obstoječe strokovne literature predstavil njeno vsebino, na-
men, ozadje nastanka ter jezikovne, metrične in vsebinske posebnosti, dodal pa 
je tudi izvirnik in prevod v izvirnem jambskem metrumu. Razprava je izšla tudi v 
ponatisu kot samostojna publikacija; z njo je med strokovno javnostjo zbudil kar 
nekaj pozornosti in si prislužil pohvalne ocene.11
Umrl je 27. marca 1923 v Mariboru.
Henrik Lončar 
Rojen je bil 21. decembra 1878 v Ljubljani. Ljudsko šolo je obiskoval v Litiji in 
v Deutsch-Landsbergu na Zgornjem Štajerskem. Prva dva razreda gimnazije je v 
šolskih letih 1891/1892 ter 1892/1893 končal v Ljubljani,12 v obdobju od 1893/1894 
do 1898/1899 pa je obiskoval knezoškofijsko deško semenišče in gimnazijo v 
Gradcu; zrelostni izpit je opravil julija 1899.13
Po maturi se je vpisal na Teološko fakulteto Univerze Karla in Franca v Grad-
cu, kjer je študiral štiri semestre, od zimskega semestra 1899/1900 do letnega 
semestra 1900/1901. Tu je pri Johannu Weissu poslušal predavanja iz biblične 
arheologije, iz splošnega uvoda v teologijo, iz cerkvene in svetopisemske zgo-
dovine, o zgodovinskih knjigah Stare zaveze, razlago prerokov Izaija in Zaharija 
ter imel tečaje hebrejščine, aramejščine in arabščine. Pri Antonu Michelitschu 
9 Za natančnejši oris Verstovškovega življenja in dela na področju politike in šolstva gl. Aleksan-
dra Gačič, Gregor Jenuš, Znameniti Velenjčan Karel Verstovšek (1871–1923), zaslužni slovenski 
politik. Politična biografija: ob 145. letnici rojstva. Velenje: Ustanova Velenjska knjižna fundaci-
ja, 2016.
10 Karel Verstovšek, Simonidovi jambi „Περὶ γυναικῶν“. Spisal Dr. Karl Verstovšek, Jahresbericht 
des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg a/D., veröffentlicht von der Direktion am Schlusse des 
Studienjahres 1905, Marburg: Verlag des k. k. Staats-Gymnasiums (L. Kralik), 1905, str. 3–35.
11 n. n., Dr. Karl Verstovšek: Simonidovi jambi, Slovan 3, 1905, št. 12, str. 380; Josip Tominšek, 
Simonidovi jambi »o ženskah«, Ljubljanski zvon 25, 1905, št. 11, str. 628–629.
12 UAG, Rigorosenakten 544, Heinrich Lončar. V dokumentu sta napačno napisani letnici 
(1901/1902 in 1902/1903). Gl. tudi Jahresbericht des k. k. Staats-Obergymnasiums zu Laibach am 
Schlusse des Schuljahres 1891/92, Laibach 1892, str. 63; Jahresbericht des k. k. Staats-Obergym-
nasiums zu Laibach am Schlusse des Schuljahres 1892/93, Laibach 1893, str. 97.
13 UAG, Rigorosenakten 544, Heinrich Lončar; UAG, Doktoratsakten, Heinrich Lončar, Curri-
culum vitae des cand. philos. Heinrich Lončar.
163Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
je obiskoval predavanja iz spoznavoslovja (Erkenntnislehre), apologetike, Kan-
ta (Kritik der reinen Vernunft), naravne filozofije in darvinizma ter filozofske 
in teološke vaje. Pri Franzu Stanoniku se je seznanjal z dogmatično teologijo, z 
Janezovim evangelijem, s pismom Efežanom in z novozaveznimi knjigami, pri 
njem pa obiskoval tudi vaje iz eksegeze. Pri Franzu Gutjahru je poslušal preda-
vanja o pismu Tesaloničanom, o Lukovem evangeliju in iz uvoda v novozavezne 
knjige ter obiskoval vaje iz eksegeze. Poleg tega je obiskoval tudi predavanja Frie-
dricha Krausa iz specialne patologije, terapije in zdravljenja notranjih obolenj, 
Rudolfa Klemensiewicza iz splošne patologije in terapije, Wilhelma Pausnika o 
higieni, Leopolda Pfaundlerja o eksperimentalni fiziki, Antonia Iveja iz uvoda v 
italijanščino in R. J. Moricha iz uvoda v angleščino.14
Leta 1901 je opustil študij teologije in se vpisal na Filozofsko fakulteto du-
najske univerze, kjer je študiral dva semestra, v zimskem semestru 1901/1902 in 
letnem semestru 1902. Tu je pri Michaelu Gitlbauerju obiskoval predavanja o zgo-
dovini atiškega govorništva in metrične vaje iz Sofoklovih zborskih spevov; pri 
Edmundu Haulerju je poslušal predavanja o zgodovini rimske književnosti, brali 
in interpretirali pa so Teokrita (Idile) in Plavta (Ujetniki); pri Hansu von Arnimu 
so razlagali Evripida (Bakhe); pri Emilu Reischu je poslušal predavanja o antič-
nih umetninah trojanskega epskega ciklusa, obravnavali so delo Flavija Filostrata 
Starejšega Slike oz. Opisi slik (Bildbeschreibungen, Eikónes, Imagines) ter razlage 
izbranih grških in rimskih umetniških del.15
Jeseni 1902 se je vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze Karla in Franca v 
Gradcu, kjer je študiral štiri semestre, od zimskega semestra 1902/1903 do letne-
ga semestra 1904. Tu je s področja klasične filologije in antične zgodovine pri 
Maxu Theodorju von Karajanu poslušal predavanja o zgodovini grške književno-
sti (epika, lirika, dramatika), o zgodovini Homerjevih pesnitev in o grški skladnji, 
hodil je na vaje iz grške metrike (metrična analiza Sofoklovih zborskih spevov), 
na seminarjih in proseminarjih pa so obravnavali Boj med žabami in mišmi (Ba-
trachomyomachie), Salustija (Jugurtinska vojna), Vergilija (Ekloge) in Tacita 
(Pogovor o govornikih, Agrikola); pri Heinrichu Schenklu je hodil na predavanja 
iz zgodovine rimske književnosti in grških starožitnosti ter na vaje iz grške in 
rimske stilistike, brali pa so tudi Aristotela (Poetika), Lizija (izbrani govori) in 
Perzija; pri Aloisu Golbacherju so obravnavali Cicerona (Pisma Atiku) in Ovidija 
(Žalostinke); pri Adolfu Bauerju je poslušal predavanja o splošni zgodovini antike 
in obiskoval historični seminar, kjer so obravnavali Aristotelov spis Ustava Aten-
cev in grške napise; pri Ottu Cuntzu je poslušal predavanja o javnem in zasebnem 
življenju Rimljanov ter hodil na vaje iz epigrafike.
 S področja nemške filologije je pri Antonu Schönbachu obiskoval preda-
vanja o nemškem besedotvorju, o nemški historični slovnici, o nemški skladnji, 
o nemških ljudskih pesmih in o zgodovini nemške književnosti od 13. do 15. sto-
14 UAG, Theologische Fakultät, Nationale, Heinrich Lončar, WS 1899/1900–SS 1900/1901.
15 UAW Philosophische Fakultät, Nationale, Heinrich Lončar, WS 1901/1902–SS 1902.
164 Šolska kronika • 2–3 • 2021
letja; pri Bernhardu Seuffertu je poslušal ciklus predavanj o zgodovini nemške 
književnosti (lirika in epika 16. stoletja; 17. stoletje; 19. stoletje, Lessing in njegovi 
sodobniki) ter obiskoval seminar za nemško filologijo, kjer so obravnavali nem-
ško metriko in nemško novelistiko.
Pri lektorju za francoščino Louisu Dupasquierju je obiskoval tečaje fran-
coščine in se udeleževal vaj, kjer so obravnavali sodobne francoske pisce (med 
drugim Mémoires du Sergent Bourgogne Adriena Bourgognea); pri lektorju za 
angleščino R. J. Morichu je obiskoval tečaje angleščine, na vajah pa so obravnavali 
sodobne angleške lirike in dela Charlesa Lamba (Essays of Elia, Eliana).
Pri Hugu Spitzerju je obiskoval predavanja iz psihologije (s poudarkom 
na čutni zaznavi); pri Eduardu Martinaku je poslušal predavanja iz didaktike 
jezikovnega pouka in gimnazijske pedagogike (zgodovina pedagogike), na semi-
narju pa so obravnavali delo Wilhelma Muncha Geist der Lehramts; pri Alexiusu 
Meinongu je poslušal predavanja o spoznavni teoriji in se udeleževal dela v psi-
hološkem laboratoriju.16
Lončar se je 20. maja 1905 prijavil k rigorozoma iz klasične filologije kot 
prvega predmeta in zgodovine antike kot drugega predmeta ter iz filozofije.17 Ob 
prijavi je predložil v latinščini napisano, 147 strani obsegajočo disertacijo z nas-
lovom De Lygdami carminibus (O Ligdamovih pesmih); disertacija je ohranjena 
(hrani jo graška univerzitetna knjižnica).18 Kot je razvidno že iz naslova, se je lotil 
obravnave prvih šestih elegij 3. knjige Tibulovega korpusa, pripisanih anonimne-
mu avtorju Ligdamu. Razpravo je razdelil na devet poglavij. V prvem poglavju je 
orisal zgodovino odprtih vprašanj, povezanih s Tibulovim korpusom, zlasti gle-
de njegove 3. knjige. Začetek je izrazito filološki, v njem pa predstavil kopico 
uporabljenih virov, med katerimi sta najpomembnejša disertacija Ludwiga Bollea 
(1872)19 in razprava Carla Boehlaua (1876).20 V drugem poglavju je predstavil vse-
bino 3. Tibulove knjige ter odlike pesmi v njej; v tretjem poglavju je obravnaval 
vprašanje, kaj je iz 3. knjige Tibulovih pesmi mogoče izvedeti o Ligdamu, kaj 
so dejstva in kaj je izmišljeno. V četrtem poglavju se je ustavil ob Ligdamovem 
imenu in naredil primerjavo med 3. Tibulovo knjigo in 3. knjigo Ovidijevih Žalo-
stink; v petem poglavju je razpravljal, ali je Tibulovo avtorstvo 3. knjige vprašljivo, 
predstavil razlike med Tibulom in Ligdamom ter nekatere njune skupne poteze; 
v šestem poglavju je obravnaval vprašanje medsebojnega vpliva, tj. ali je Ligdam 
posnemal Ovidija ali je Ovidij posnemal Ligdama ali sta se opirala na iste vire 
16 UAG, Philosophische Fakultät, Nationale, Heinrich Lončar, WS 1902/1903–SS 1904.
17 UAG, Rigorosenakten 544, Heinrich Lončar.
18 UBG, Hauptbibliothek, Sondersammlungen – Historische Dissertationen II 250263.
19 Ludwig Bolle, De Lygdami carminibus. Dissertatio inauguralis philologica quam amplissimi 
philosophorum ordinis auctoritate atque concsensu in Academia Georgia Augusta ad summos 
in philosophia honores capessendos scripsit Ludovicus Bolle Detmoldensis, Detmoldae: Typis 
Meyerianis, 1872.
20 Carl Boehlau, De Lygdami carminibus, Programm des Fürstlich Hedwigschen Gymnasiums zu 
Neustettin, Neustettin: M. Arends, 1876, str. 1–8.
165Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Henrik Lončar, Rigorosenprotokol (UAG).
166 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Henrik Lončar, naslovna stran disertacije (UBG).
167Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
(v tistih točkah, ki ju povezujejo). V sedmem poglavju je orisal podobnosti med 
Ligdamom in Ovidijem, ki se v svojem odnosu do Propercija razlikujeta: Ovidij 
se nanj naslanja in ga posnema, Ligdam pa ne. V osmem poglavju je razpravljal o 
tem, kaj je Ligdam črpal pri Katulu in Vergiliju, v devetem poglavju pa o tem, kdaj 
so Ligdamove pesmi izšle. Disertacijo je zaključil s kratkim povzetkom.
Za ocenjevalca disertacije sta bila določena Alois Goldbacher in Heinrich 
Schenkl. Ocenila sta, da je kandidat snov obravnaval z izrazito literarnoestetske-
ga vidika. Pripomnila sta, da je veliko zapisanega zgolj pregledne narave, saj je 
kandidat ob opiranju na strokovno literaturo pogosto naredil zgolj pregled do-
sedanjih ugotovitev in revidiral odprta vprašanja, zato bi bilo treba pred objavo 
vložiti v delo še precej truda. Pohvalila sta ga, da se je zelo poglobil v tematiko 
in jo je temeljito obdelal ter marljivo pregledal obstoječo literaturo; prav tako 
sta kot odliko razprave izpostavila njegov lastni prispevek, saj je dodajal nemalo 
zelo izvirnih pripomb in opazk, ki so pripomogle k pravilnejšemu ovrednotenju 
Ligdamovih pesnitev. Tudi za njegovo latinščino sta ocenila, da ustreza zahtevam 
in pričakovanjem. Disertaciji sta priznala, da gre za nezanemarljiv znanstveni 
dosežek, in jo brez pomislekov aprobirala.21
Lončar je stranski rigoroz iz filozofije opravljal 30. junija 1905; vsi trije oce-
njevalci (Meinong, Martinak in Seuffert) so mu dali oceno zadostno (genügend) 
in ga soglasno aprobirali. Glavni rigoroz iz klasične filologije in antične zgodovine 
je opravljal 5. julija 1905; tudi tega so vsi štirje ocenjevalci (Goldbacher, Schenkl, 
Bauer in Seuffert) ocenili z zadostno (genügend) in ga soglasno aprobirali. Pro-
moviran je bil 14. julija 1905.22
V naslednjem letu (1905/1906) se je Lončar posvetil pripravi na učiteljski 
izpit, ki ga je opravil 7. marca 1906 iz klasične filologije kot glavnega predmeta in 
nemščine kot stranskega.23 
O njegovem življenju in delu po končanem študiju je malo znanega. V gi-
mnazijskem izvestju celjske gimnazije za šolsko l. 1912/1913 izvemo, da je začel 
februarja 1913 učiti na državni gimnaziji v Celju (to leto je bil zaradi bolezni na 
bolniškem dopustu), da pa je pred tem kot profesor deloval na državni gimnaziji 
cesarja Franca Jožefa v Friedeku v vojvodini Tešin (Tetschen) v Šleziji.24 V šolskem 
letu 1913/1914 je še poučeval v Celju,25 v šolskem letu 1914/1915 pa je bil znova na 
21 UAG, Doktoratsakten, Heinrich Lončar, Gutachten über die Zweck der Erlangung des Dok-
torgrades von Herrn Heinrich Lončar eingereichte Dissposition de Lygdami carminibus (Gold-
bacher, 5. Juni 1905); Gutachten über die Dissertation des Kandidaten Heinrich Lončar (Schen-
kl, 19. Juni 1905).
22 UAG, Rigorosenakten 544, Heinrich Lončar, Promotions-Protokoll No. 456.
23 UAG, Lehramtsprüfungsakten, Heinrich Lončar.
24 Jahresbericht des r. K. Staatsgymnasiums in Cilli, herausgegeben am Schlüsse des Schuljahres 
1912/1913 von der Direktion, A. K. K. Staatsobergymnasium, Cilli: Vereinsbuchdruckerei »Cele-
ja« in Cilli, 1913, str. 40 in 41.
25 Jahresbericht des r. K. Staatsgymnasiums in Cilli, herausgegeben am Schlüsse des Schuljahres 
1913/1914 von der Direktion, A . K. K. Staatsobergymnasium, Cilli: Vereinsbuchdruckerei »Cele-
ja« in Cilli, 1914, str. 13 in 15.
168 Šolska kronika • 2–3 • 2021
bolniškem dopustu.26 S šolskim letom 1915/1916 je bil Lončar na lastno prošnjo 
upokojen, najbrž iz zdravstvenih razlogov. Drugih podatkov ni.
Franc Mišič (Franz Mischitz) 
Na Dobravi pri Borovljah (Dobrowa bei Ferlach) na Koroškem 2. novembra 
1881 rojeni Franc Mišič je obiskoval ljudsko šolo v domačem kraju, nato pa se je 
vpisal na državno gimnazijo v Celovcu, ki jo je obiskoval med letoma 1895 in 1903; 
tu je 9. julija 1903 z odliko maturiral.27
Istega leta (1903) se je vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze na Dunaju, 
kjer je študiral šest semestrov (od zimskega semestra 1903/1904 do letnega se-
mestra 1906). Tu je s področja klasične filologije pri Hansu von Arnimu poslušal 
predavanja o zgodovini grške lirike in grške dramatike, o grški skladnji, o zgodo-
vini helenistične književnosti, o Platonu in o starejši grški filozofiji, obiskoval 
je vaje iz grške stilistike, na njegovih proseminarjih pa so brali in interpretirali 
Ajshila (Sedmerica proti Tebam), Tukidida, Platona (Simpozij), Teokrita, Perzi-
ja in Juvenala. Pri Edmundu Haulerju je obiskoval predavanja iz uvoda v študij 
klasične filologije, o zgodovini rimske književnosti, o Salustiju in o historični 
skladnji latinskega jezika, na njegovih proseminarjih pa so brali in obravnava-
li Cicerona (Proti Kvintu Ceciliju o vedeževanju), Salustija (Zgodovina), Horacija 
(Epode), Ovidija (Žalostinke), Livija in Fajdra. Pri Augustu Engelbrechtu je obi-
skoval vaje iz latinske stilistike in prevodne vaje iz Katula; pri Hugu Jurenki je 
hodil na vaje iz grške stilistike, prevajali pa so izbor iz grških lirikov; pri Paulu 
Kretschmerju je obiskoval predavanja in vaje iz grških dialektov, pri Eugenu Bor-
mannu pa predavanja iz uvoda v študij antične zgodovine. Pri Emilu Reischu je 
obiskoval predavanja iz antične arheologije in obravnave antičnih umetnin (tro-
janski mitični ciklus, izbrane skulpture). S področja slovanske filologije je pri 
Vatroslavu Jagiću obiskoval predavanja iz starocerkvenoslovanske slovnice in vaje 
v slovanskem seminarju; pri Milanu Rešetarju je poslušal predavanja o zgodovini 
srbohrvaške književnosti v 17. in 19. stoletju ter o primerjalnem oblikoslovju in 
glasoslovju glavnih slovanskih jezikov, pri Václavu (Wenzlu) Vondráku pa vaje iz 
26 Jahresbericht des r. K. Staatsgymnasiums in Cilli, herausgegeben am Schlüsse des Schuljahres 
1914/1915 von der Direktion, A . K. K. Staatsobergymnasium, Cilli: Vereinsbuchdruckerei »Cele-
ja« in Cilli, 1915, str. 18.
27 UAG, Rigorosenakten 639, Franz Mischitz; UAG, Doktoratsakt, Franz Mischitz, Curriculum 
vitae; Danijel Grafenauer, Mišič, Dr. Franc, Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in 
Kärnten/Koroška. Von den Anfängen bis 1942. Band 2: J–PI (izd. Katja Sturm-Schnabl, Bojan-I-
lija Schnabl), Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag, 2016, str. 920–921; Franjo Baš, Mišič, Franc 
(1881–1969), Slovenska biografija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenorazi-
skovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi371213/#slovenski-bi-
ografski-leksikon (pridobljeno 16. aprila 2021).
169Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
starocerkvenoslovanščine. Pri Adolfu Stöhru je obiskoval predavanja iz logike, 
pri Theodorju Vogtu pa iz splošne pedagogike.28
S sedmim semestrom (zimski semester 1906/1907) je začel Mišič študirati na 
Filozofski fakulteti Karla in Franca v Gradcu, kjer se je posvetil predvsem klasični 
filologiji in germanistiki, v manjši meri tudi slavistiki. Pri Heinrichu Schenklu je 
obiskoval predavanja o grški mitologiji, na proseminarjih pa so prevajali Aristo-
fana (Žabe) in Kalimaha (Himne). Pri Kukuli je poslušal predavanja o zgodovini 
latinske književnosti v cesarskem obdobju, na proseminarju pa so se ukvarjali 
z metričnimi besedili v heksametru in pentametru. Pri Aloisu Goldbacherju so 
na seminarjih in proseminarjih brali in obravnavali Platona (Lizis), Terencija 
(Formion), Cicerona (O dolžnostih), Vergilija (Georgike) in Horacija (Satire). Pri 
Ottu Cuntzu je poslušal predavanja o grški vojaški zgodovini in obiskoval vaje iz 
epigrafike, pri Adolfu Bauerju je hodil na historični seminar, pri Karlu Uhlirzu je 
obiskoval predavanja in vaje iz latinske paleografije, pri Franzu Winterju preda-
vanja in razlage izbranih upodobitev grških bogov, pri Oskarju Eberstallerju pa iz 
šolske higiene. Pri Bernardhu Seuffertu je poslušal predavanja o nemški književ-
nosti 17. in 19. stoletja, pri Antonu Schönbachu o novovisokonemški skladnji, pri 
Karlu Štreklju pa je obiskoval seminar za slovansko filologijo.29
Mišič je 8. novembra 1907 hkrati s prošnjo za pripustitev k rigorozoma iz 
klasične filologije kot prvega in slovanske filologije kot drugega predmeta oddal 
v nemščini napisano disertacijo z naslovom Catulliana, kar lahko prevedemo kot 
Vprašanja, povezana s Katulom ali Razprave o Katulu (disertacija ni ohranjena); 
18. januarja je zaprosil, da bi imel kot drugi predmet zgodovino antike namesto 
slovanske filologije.30 Za ocenjevalca sta bila imenovana Alois Goldbacher in Hein-
rich Schenkl. Oba sta bila precej kritična do razprave; kot glavno pomanjkljivost 
sta izpostavila dejstvo, da kandidat ni upošteval relevantne najnovejše literature; 
ob tem sta konkretno opozorila na nekatere temeljne razprave in ugotovitve stro-
kovnjakov, ki jih Mišič pri obravnavi ni uporabljal. Sicer se je najbolj oprl na drugo 
izdajo monumentalne Zgodovine rimske književnosti (Geschichte der römischen 
Literatur) Martina Schanza (1898),31 v splošnih ocenah pa na zbirko razprav Knjiga 
s Katulom povezanih vprašanj (Quaestionum Catullianarum liber)32 Ludwiga von 
Schwabeja (1862) in na izdajo Katulovih pesmi Rudolfa Westphala (1870), ki jo je 
avtor nadgradil z izčrpno razpravo.33 Oba ocenjevalca sta Mišiču priznala spretnost 
28 UAW, Philosophische Fakultät, Nationale, Franz Mischitz, WS 1903/1904–SS 1906.
29 UAG, Philosophische Fakultät, Nationale, Franz Mischitz, WS 1906/1907–SS 1907.
30 UAG, Rigorosenakten 639, Franz Mischitz.
31 Martin Schanz, Geschichte der römischen Literatur bis zum Gesetzgebungswerk des Kaisers Ju-
stinian. Von Martin von Schanz, 1. Teil: Die römische Literatur in der Zeit der Republik (Hand-
buch der klassischen Altertumswissenschaft VIII. 1. 1.), München: C. H. Beck, 18982.
32 Ludwig von Schwabe, G. Valeri Catulli liber. Recognovit et enarravit Ludovicus Schwabius. Volu-
minis prioris pars prior: Quaestionum Catullianarum liber I, Gissae (Gissen): apud I. Rickerum 
(I. Ricker), MDCCLXII (1862).
33 Rudolf Westphal, Catull's Gedichte in ihrem geschichtlichem Zusammenhange, Übersetzt und 
erläutert von Rudolf Westphal, Breslau: Verlag von F. E. C. Leuckart (Constantin Sander), 18702.
170 Šolska kronika • 2–3 • 2021
in samostojno presojo pri obravnavi; ocenila sta, da ni dvoma o njegovi sposobnos-
ti za znanstveno delo, da pa je v disertaciji še precej napak, ki bi jih bilo mogoče 
odpraviti s temeljito revizijo, in dokler ta ne bi bila opravljena, sta odsvetovala na-
tis. Sta bila pa enotnega mnenja, da zadostuje za pripustitev k rigorozoma.34
Dveurni rigoroz iz klasične filologije in antične zgodovine je Mišič opravljal 
13. maja 1908; en ocenjevalec (Goldbacher) ga je ocenil z odlično (ausgezeichnet), 
drugi trije (Schenkl, Bauer in Uhlirz) pa z oceno zadostno (genügend); tako je bil 
soglasno aprobiran. Enourni rigoroz iz filozofije je opravljal 14. maja 1908; vsi trije 
ocenjevalci (Meinong, Spitzer in Uhlirz) so njegovo znanje ocenili kot zadostno 
(genügend) in ga tako soglasno aprobirali. Promoviran je bil 16. maja 1908.35
Mišič se je 18. maja 1908 prijavil k profesorskemu izpitu; leta 1909 je opravil 
učiteljski izpit za latinščino in grščino kot glavna predmeta, l. 1910 za slovenščino 
kot stranski predmet in l. 1913 še za nemščino (kot stranski predmet).36
Njegova učiteljska pot je bila zelo pestra.37 V šolskem letu 1908/1909 je 
kot suplent poučeval na moškem učiteljišču v Mariboru, v obdobju 1909/1910–
1913/1914 na državni gimnaziji v Kranju, v šolskem letu 1914/1915 je učil na 
gimnaziji v Gorici,38 v šolskem letu 1915/1916 pa na II. državni gimnaziji v Lju-
bljani.39 Nato je v letih 1916 (ko je postal provizorični učitelj) in 1917 (ko je postal 
pravi gimnazijski učitelj) poučeval na slovenski gimnaziji v Trstu, v šolskih letih 
1917/1918 in 1918/1919 je učil na gimnaziji v Celju,40 v šolskem l. 1919/1920 pa je bil 
začasni ravnatelj meščanske šole v Borovljah. Leta 1922 je postal učitelj na realki v 
Mariboru, še isto leto pa je bil od 16. septembra naprej nastavljen kot profesor na 
mariborski gimnaziji;41 tu je poučeval do upokojitve 6. avgusta 1932.42
Po zaključku študija se Mišič znanstveno skorajda ni več posvečal filologiji; 
s tega področja je objavil le dva poljudna prispevka. V izvestju kranjske gimnazije 
34 UAG, Doktoratsakten Franz Mischitz, Gutachten über die des Herrn Franz Mischitz zum Zweck 
der Erlangung des Doctorgrades überreichte Dissertation: Catulliana (Goldbacher, Graz, 18. 
12. 1907); Gutachten über die Dissertation des Kandidaten Franz Mischitz (Schenkl, Graz, 2. 1. 
1907).
35 UAG, Rigorosenakten 639, Franz Mischitz, Promotions-Protokoll 551.
36 UAG, Lehramtsprüfungsakten, Franz Mischitz; Danijel Grafenauer, Mišič, Dr. Franc, 2016, str. 
920.
37 Gl. SI_PAM/1600 – Mišič Franc (osebni dokumenti in službene odločbe).
38 Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Krainburg für das Schuljahr 
1909/1910, Krainburg: Verlag des k. k. Kaiser-Franz-Joseph Gymnasiums (Katoliška tiskarna 
Ljubljana), 1910, str. 42 in 44; Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Kra-
inburg für das Schuljahr 1914/1915, Krainburg: Verlag des k. k. Kaiser-Franz-Joseph Gymnasiums 
(Tiskovno društvo, Kranj), 1915, str. 13.
39 Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1915/16, Ljubljana: C. kr. II. državna 
gimnazija (Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg), 1915, str. 30.
40 Izvestje državne realne gimnazije v Celju 1918/1919–1927/1928, Celje: ravnateljstvo, Podporno 
društvo za uboge učence na drž. realni gimnaziji (Brata Rodé & Martinčič, Celje), 1928, str. 29.
41 Državna klasična gimnazija v Mariboru. Izvestje za šolska leta 1918–1930, Maribor: samozaložba 
Državne gimnazije (Tiskarna sv. Cirila v Mariboru), 1930, str. 8 in 40.
42 Državna klasična gimnazija v Mariboru. Izvestje za šolsko leto 1932–1933, Maribor: Založba Dr-
žavne klasične gimnazije, 1933, str. 5.
171Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Franc Mišič, Schenklova ocena disertacije (UAG).
172 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Franc Mišič, vpisnica za zimski semester 1906/1907 (UAG).
173Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
za šolsko leto 1910/1911 je objavil prispevek z naslovom K Vezuvovemu izbruhu l. 
79 po Kr., v njem pa je na osnovi Pisem Plinija Mlajšega, v katerih je ta poročal o 
dogodku, predstavil to naravno katastrofo,43 v kranjskem časopisu Sava pa je ob-
javil podlistek z naslovom Zanimivo pismo o starih kristjanih s prevodom pisma 
Plinija Mlajšega cesarju Trajanu o kristjanih (Pisma 10, 96) in Trajanov odgovor 
(Pisma 10, 97) ter ozadje njune vsebine.44
Že kot študent je bil izjemno dejaven med koroškimi Slovenci: bil je usta-
novitelj slovenskega akademskega ferialnega društva »Korotan«, ustanovitelj 
lovskega društva »Artemis«, tamburaškega društva »Strel«, pobudnik ustano-
vitve hranilnice in posojilnice, ustanovitelj več društev Sokol na Koroškem, zelo 
je bil družbeno aktiven v času koroškega plebiscita ter vseskozi izjemno dejaven 
publicist v številnih revijalnih publikacijah in časopisih (Korošec, Union (Pra-
ga), Sava (Kranj), Draupost, Klagenfurter Nachrichten, Mlada Jugoslavija, Jutro, 
Jugoslavija, Slovenski narod, Slovenski gospodar, Tabor, Kmetski list, Jutarnje 
novosti, Koroški Slovenec, Slovenec, Vodnikova pratika, Mariborer Zeitung, Za-
greber Morgenblatt, Tagespost (Gradec) idr.), v katerih je objavljal prispevke z 
različnih področij.45
Umrl je 1. januarja 1969 v Mariboru.
Edvard Dolinšek (Eduard Dolinšek) 
Rodil se je 7. februarja 1884 v Šmarju pri Jelšah (St. Marein bei Erlachstein). 
Ljudsko šolo je obiskoval v Brežicah (Rann), nato pa se je vpisal na državno gi-
mnazijo v Mariboru, ki jo je obiskoval v letih od 1895/1896 do 1902/1903; tu je 17. 
julija 1903 z odliko opravil maturo. V letih 1903/1904 je bil enoletni prostovoljec 
pri cesarsko-kraljevem pehotnem regimentu št. 7 v Gradcu in s tem opravil svojo 
vojaško službo. Leta 1904 se je vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze Karla in 
Franca v Gradcu, kjer je študiral klasično, nemško in slovansko filologijo, pa tudi 
klasično arheologijo.46 Študiral je 8 semestrov: od zimskega semestra 1903/1904 
do letnega semestra 1907. Prva dva semestra (zimski semester 1903/1904 in letni 
semester 1904) je v vpisnicah navedeno, da je sicer vpisan, vendar da služi kot 
enoletni prostovoljec.
S področja klasične filologije in antične zgodovine je pri Heinrichu Schen-
klu poslušal predavanja o zgodovini grške filozofije, o grški papirologiji, o grški 
mitologiji in grški metriki, obiskoval je vaje iz grške in latinske stilistike, na 
43 Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Krainburg für das Schuljahr 1910/1911, 
Krainburg: Verlag des k. k. Kaiser-Franz-Joseph Gymnasiums (Katoliška tiskarna Ljubljana), 
1911, str. 7–16.
44 Franc Mišič, Zanimivo pismo o starih kristjanih, Sava 1, 1913, št. 2, str. 1–2.
45 Franjo Baš, Mišič, Franc (1881–1969), 2013.
46 UAG, Rigorosenakten 650, Eduard Dolinšek; UAG, Doktoratsakten, Eduard Dolinšek, Le-
benslauf.
174 Šolska kronika • 2–3 • 2021
njegovih seminarjih in proseminarjih pa so brali, prevajali in interpretirali Aj-
shila (Peržani), Sofokla (Elektra), Evripida (Kiklop), Aristofana (Žabe), Platona 
(izbrani dialogi), Ksenofonta (Simpozij, Apologija), Antifonta (govori), Teognisa, 
Kalimaha in Katula. Pri Aloisu Goldbacherju je spremljal predavanja iz latinske 
sintakse in metrike (grške in latinske), na njegovih seminarjih in proseminarjih 
pa so brali, prevajali in razlagali Platona (Harmid, Lizis), Plavta (Dvojčka), Teren-
cija (Formion), Cicerona (Največje dobro in največje zlo, O dolžnostih), Vergilija 
(Georgike), Horacija (Ode, Satire), Tibula in Livija. Pri Kukuli se je udeleževal 
predavanj o zgodovini rimske književnosti (cesarsko obdobje), o rimski epiki in 
o primerjalni grški in latinski slovnici, proseminarskih vaj iz grške in latinske 
stilistike, na njegovih seminarjih in proseminarjih pa so brali in interpretirali 
Heronda (Mimijambi), Plutarha (izbor), Vergilija (Eneida), Horacija (Epode) in 
Plinija Mlajšega (Pisma). Pri Rudolfu Meringerju je obiskoval predavanja iz grške 
slovnice in primerjalne slovnice indogermanskih jezikov. Pri Adolfu Bauerju je 
spremljal predavanja o splošni zgodovini antike, o rimski zgodovini ob koncu 
republikanskega obdobja, o grškem zgodovinopisju in zgodovini Orienta do vojn 
s Perzijci, pri Ottu Cuntzu pa o geografiji in etnografiji Italije v antiki, o latinski 
epigrafiki in o javnem in zasebnem življenju Rimljanov. S področja jezikoslovja je 
pri Johannu Kirsteju obiskoval predavanja iz uvoda v študij sanskrta.
S področja nemške filologije je pri Bernhardu Seuffertu obiskoval preda-
vanja iz nemške književnosti (dramatika 16. stoletja, 17. stoletje, epika in lirika 
18. stoletja, obdobje razsvetljenstva, obdobje viharništva (Sturm und Drang), 19. 
stoletje) in iz uvoda v pesništvo ter seminarje, na katerih so obravnavali pisce t. 
i. gimnazijskega kanona in Heineja, pri Karlu Luicku pa predavanja iz uvoda v 
splošno fonetiko in nemško pravorečje.
S področja slovanske filologije je pri Matiji Murku obiskoval predavanja o 
dalmatinsko-dubrovniški književnosti in o južnoslovanski književnosti v 19. sto-
letju, pri Karlu Štreklju pa o zgodovini slovenskega slovstva od protireformacije 
do preporoda.
S področja umetnostne zgodovine in arheologije je pri Josefu Strzygowskem 
hodil na predavanja o Rembrandtu in Rubensu ter vrednotenju (Werturteil) v 
upodabljajoči umetnosti ter se udeleževal seminarskih vaj (metodika obrav-
navanja umetnosti, književnost o estetiki, delo na Umetnostnozgodovinskem 
inštitutu); pri Franzu Winterju je obiskoval predavanja o izbranih upodobitvah 
bogov ter se udeleževal vodstev skozi zbirko mavčnih odlitkov.
S področja filozofije in pedagogike je pri Hugu Spitzerju obiskoval preda-
vanja o zgodovini filozofije v antiki, o psihologiji estetskega čuta in psihologiji 
čutil oz. občutij, pri Eduardu Martinaku predavanja iz logike, splošne metodike 
gimnazijskega pouka, didaktike (še posebej jezikovnega pouka) in zgodovine pe-
dagogike, pri Alexiusu Meinongu iz etike, pri Oskarju Ebertallerju pa iz šolske 
higiene.47
47 UAG, Philosophische Fakultät, Nationale, Eduard Dolinšek, WS 1903/1904–SS 1907.
175Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Edvard Dolinšek, Kukulova ocena disertacije (UAG).
176 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Z odlokom Ministrstva za bogočastje in uk je ob privolitvi in na prošnjo pro-
fesorskega kolegija graške Filozofske fakultete februarja 1908 dobil dovoljenje, da 
sme rigoroza opravljati v osmem semestru (poleti 1908);48 na osnovi tega odloka 
je bil pripuščen k rigorozoma iz klasične filologije in klasične arheologije. Prijavo 
je oddal 26. marca 1908 in ji priložil disertacijo z naslovom Der erste Mimiambus 
des Herondas (Herondov prvi mimijamb); za ocenjevalca disertacije sta bila ime-
novana Heinrich Schenkl in Richard Cornelius Kukula.
Pobudo za temo je Dolinšek verjetno dobil v petem semestru študija (zimski 
semester 1905/1906), ko so pri profesorju Kukuli interpretirali Herondove Mi-
mijambe.49 Disertacija se v arhivu graške univerze ni ohranila niti je Dolinšek 
pozneje ni objavil, zato osnovne podatke o disertaciji dobimo iz ohranjenih ocen 
referentov. Za temo si je izbral prvi Herondov mimijamb in pripravil nekakšno 
(kritično) izdajo njegovega besedila, ki jo je razdelil na šest poglavij. V prvem po-
glavju je pripravil kritično besedilo mimijamba z izčrpnimi opombami; v drugem 
poglavju je naredil prost (nemetričen) prevod; v tretjem je obravnaval Herondove 
vzore in podobne teme v svetovni književnosti; v četrtem poglavju je predstavil 
uprizarjanje mimijambov; v petem poglavju je napisal temeljit komentar, v kate-
rem je pojasnil vse slovnične in metrične posebnosti, razložil realije in navedel 
literarne paralele; v šestem poglavju se je ukvarjal z mimijambsko ironijo. Kukula 
je imel nekaj pripomb na prevod, ocenil pa je tudi, da bi morali biti tretje in 
četrto poglavje uvrščeni za peto poglavje. Po njegovem mnenju sta bili najbolj 
zadovoljivi tretje in šesto poglavje, pohvalil pa je tudi kandidatov samostojni pri-
spevek; disertacijo je kljub nekaterim pomanjkljivostim in napakam ocenil kot 
zelo zadovoljivo. Ocenjevalca nista bila povsem enotnega mnenja. Schenkl je 
ocenil, da Dolinškova disertacija ni konsekventna obravnava znanstvenega vpra-
šanja, ampak jo je mogoče označiti bolj kot vzorčni primer in prikaz erudicije 
(specimen eruditionis); kot pomanjkljivost je navedel tudi, da kandidat vanjo ni 
uvrstil razlage besed, ker bi bilo prav pri Herondu pomembno natančno ugotoviti 
provenienco njegovega besednega zaklada. Je pa priznal, da delo kaže spoštova-
nja vredno filološko znanje in da je kandidat upošteval vso relevantno literaturo. 
Ocenjevalca sta delo aprobirala.
Dveurni rigoroz iz klasične filologije kot prvega in klasične arheologije kot 
drugega predmeta je Dolinšek opravljal 30. maja 1908; vsi štirje ocenjevalci (Ku-
kula, Schenkl, Cuntz in Uhlirz) so mu dali oceno zadostno (genügend), zato je 
bil soglasno aprobiran. Enourni rigoroz iz filozofije je imel 17. junija 1908; tudi tu 
so ga vsi trije ocenjevalci (Meinong, Spitzner in Uhlirz) ocenili z zadostno (genü-
gend) in ga soglasno aprobirali. Promoviran je bil 20. junija 1908.50
48 UAG, Doktoratsakten, Eduard Dolinšek.
49 UAG, Philosophische Fakultät, Nationale, Eduard Dolinšek, WS 1905/1906.
50 UAG, Rigorosenakten 650, Eduard Dolinšek, Promotion-Protokoll št. 555.
177Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Edvard Dolinšek, vpisnica za letni semester 1908 (UAG).
178 Šolska kronika • 2–3 • 2021
S šolskim letom 1908/1909 je Dolinšek postal suplent na državni gimnaziji v 
Mariboru.51 Še isto leto je bil poslan v Celje, kjer je poučeval v samostojnih nem-
ško-slovenskih gimnazijskih razredih.52 Od 1. oktobra 1910 je znova poučeval na 
državni gimnaziji v Mariboru,53 s šolskim letom 1911/1912 pa je bil premeščen v 
Gorico, kjer je postal pravi učitelj (wirklicher Lehrer) na tamkajšnji državni gim-
naziji.54 Tu je poučeval do leta 1914, ko je bil vpoklican v vojsko. Umrl je v bojih na 
severni fronti 26. avgusta 1914.55
Franc Rostacher (Franz Rostacher)
Rodil se je 4. oktobra 1884 v Mariboru. Ljudsko šolo je obiskoval v Krškem 
(1890/1891–1894/1895), nato pa dveletno meščansko šolo (1895/1896–1896/1897). 
V šolskih letih 1896/1897 in 1903/1904 je obiskoval I. državno gimnazijo v Lju-
bljani, na kateri je 12. julija 1904 opravljal maturo, nato pa je v letih 1904/1905 
služil enoleten prostovoljni vojaški rok pri cesarsko-kraljevem 27. pehotnem re-
gimentu v Ljubljani. Z akademskim letom 1905/1906 se je vpisal na Filozofsko 
fakulteto Univerze Karla in Franca v Gradcu, kjer je obiskoval predavanja iz kla-
sične, nemške in slovanske filologije, antične zgodovine, arheologije in filozofije. 
Tu je študiral osem semestrov, od zimskega semestra 1905/1906 do letnega seme-
stra 1909.56
Pri Richardu Corneliusu Kukuli je poslušal predavanja o zgodovini latinske 
književnosti (cesarsko obdobje), o zgodovini grške lirike, o grških in latinskih 
naklonih in o rimski religiji in mitologiji, pri njem je obiskoval vaje iz grške in 
latinske stilistike, na seminarjih in proseminarjih pa so brali, prevajali in razla-
gali Tukidida, Horacija (Epode), Propercija, Ovidija (Fasti), rimsko liriko (izbor), 
Tacita (Pogovor o govornikih) in Kvintilijana (10. knjiga Šole govorništva). Pri 
Heinrichu Schenklu je obiskoval predavanja o grški mitologiji, o zgodovini grške 
književnosti, o zgodovini grške filozofije, o grških narečnih napisih in o grški 
51 Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg a/D., veröffentlicht von der Direktion am 
Schlusse des Studienjahres 1909, Marburg a. D.: Verlag des k. k. Staats-Gymnasiums, 1909, str. 
34 in 53.
52 Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg a/D., eröffentlicht von der Direktion am 
Schlusse des Studienjahres 1910, Marburg a. D.: Verlag des k. k. Staats-Gymnasiums, 1910, str. 61.
53 Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg a/D., veröffentlicht von der Direktion am 
Schlusse des Studienjahres, Marburg a. D.: Verlag des k. k. Staats-Gymnasiums, 1911, 22.
54 K. k. Staats-Gymnasium in Marburg a/D. – Jahresbericht über das Schuljahr 1911–1912. Veröffenl-
ticht durch den Direktor Dr. Josef Tominšek, Marburg a/D., Verlag des k. k. Staats-Gymnasiums 
(Josef Mostböck & Co.) 1912, str. 26; K. k. Staatsgymnasium in Görz. 62. Jahresbericht über das 
Schuljahr 1911–1912. Veröffentlicht durch den Direktor, Regierungsrat Dr. Johann Bezjak, Görz: 
Selbstverlag des Gymnasiums (Buchdruckerei Seitz), 1912, str. 4, 9, 31 in 58.
55 Gl. Novi čas 5, 1914, št. 42, str. 8.
56 UAG, Rigorosenakten 693, Franz Rostacher; UAG, Doktoratsakten, Franz Rostacher, Curri-
culum vitae.
179Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
metriki; na seminarjih in vajah pri njem so brali, prevajali in razlagali Hezioda 
(Dela in dnevi), Ajshila (Peržani), Sofokla (Elektra), Antifonta (govori), Aristofa-
na (Žabe), Platona (izbrani dialogi), Ksenofonta (Simpozij, Apologija in njemu 
pripisana Ustava Atencev), Teognisa in Katula. Pri Aloisu Goldbacherju je poslu-
šal predavanja o zgodovini rimske književnosti (obdobje republike) ter o grški in 
latinski metriki, na seminarjih in proseminarjih so brali, prevajali in interpretirali 
Herodota, Platona (Harmid, Lizis), Terencija (Formion), Cicerona (O dolžnostih), 
Horacija (Satire, Ode), Vergilija (Georgike) in Tibula. Pri Rudolfu Meringerju je 
poslušal predavanja o grških narečjih in grških narečnih napisih, o grški slovnici 
in o latinski slovnici. S področja antične zgodovine je pri Adolfu Bauerju poslušal 
predavanja o splošni antični zgodovini, o grški zgodovini, o grškem vojskovanju, 
o grškem zgodovinopisju in o politični literaturi pri Grkih ter se udeleževal in-
terpretacij Aristotelovega spisa Ustava Atencev, pri Ottu Cuntzu pa je obiskoval 
predavanja o rimski zgodovini (revolucionarno obdobje (od bratov Grakh do Ce-
zarja) in obdobje cesarstva) ter o grški in rimski numizmatiki.
S področja slovanske filologije je pri Matiji Murku obiskoval predavanja o 
južnoslovanski književnosti v obdobju reformacije in protireformacije, o ljudski 
poeziji južnih Slovanov ter o zgodovini slovanske filologije, na seminarjih pa so 
brali slovanske epske pesnitve, interpretirali drame dubrovniških ustvarjalcev in 
se seznanjali z novejšo slovansko literarno ustvarjalnostjo; pri Karlu Štreklju je 
poslušal predavanja o starocerkvenoslovanski slovnici, o slovenski književnosti 
od Prešerna ter o slovanski ljudski etimologiji. 
S področja nemške filologije je pri Bernhardu Seuffertu poslušal predavanja o 
nemški književnosti (17., 18. in 19. stoletje), o uvodu v pesništvo, o uvodu v novejšo 
nemško filologijo ter obiskoval seminar, na katerem so obravnavali novovisoko-
nemške prozne spise; pri Antonu Emanuelu Schönbachu je obiskoval predavanja 
o zgodovini nemške književnosti (13.–15. stoletje) in o nemški stilistiki. 
Pri Hugu Spitzerju je poslušal predavanja o zgodovini srednjeveške filozofi-
je, o logiki in psihologiji, pri Eduardu Martinaku o splošni didaktiki in vzgoji, pri 
Vittoriu Benussiju o psihologiji in eksperimentalni psihologiji, pri Alexiusu Mei-
nongu o etiki, pri Oskarju Eberstallerju o šolski higieni in pri Leopoldu Wengerju 
o antičnem (grškem in rimskem) kazenskem pravu.57
Rostacher se je 3. junija 1909 prijavil za opravljanje rigoroza iz klasične fi-
lologije kot prvega in slovanske filologije kot drugega predmeta;58 s posebnim 
ministrskim odlokom mu je bil dovoljen pristop k rigorozom v osmem seme-
stru študija.59 Ob prijavi je oddal disertacijo z naslovom Der latente Sprachschatz 
Hesiods (Heziodov prikriti besedni zaklad); disertacijo, ki jo danes hrani graška 
univerzitetna knjižnica,60 je napisal v nemščini, obsega pa 120 strani. V uvodu je 
57 UAG, Philosophische Fakultät, Nationale, Franz Rostacher WS 1905/1906–SS 1909.
58 UAG, Rigorosenakten 693, Franz Rostacher.
59 UAG, Doktoratsakten, Franz Rostacher, Curriculum vitae.
60 UBG, Hauptbibliothek, Sondersammlungen – Historische Dissertationen II 250364.
180 Šolska kronika • 2–3 • 2021
predstavil uporabljeno literaturo, ki obsega splošne, etimološke in specializirane 
slovarje ter vse merodajne razprave o Heziodu in njegovem jeziku, med kateri-
mi se je posebej oprl na Rzachovo razpravo o Heziodovem jeziku.61 Glavni vir in 
zgled, po katerem je – kot priznava v uvodu – povzel tudi idejo za naslov, pa je 
razprava Josepha Starka o Homerjevem prikritem besednem zakladu, ki je izšla 
leta 1908;62 do te je bil Rostacher kritičen in ji je očital nekaj pomanjkljivosti. V 
disertaciji je obravnaval besede, ki jih Heziod ni posredoval neposredno, lahko 
pa sklepamo, da izhajajo iz njega. Obravnavo je razdelil po naslednjih skupinah: 
glagolske sestavljenke (Verbalkomposita), lastna imena (Eigennamen), imena 
(Nomina) a-debel (ženska, moška) in o-debel (razdeljena glede na različne su-
fikse in prefikse), samostalniki 3. deklinacije (vokalna in konzonantna debla), 
denominativi, verbalni adjektivi, nomina agentium, medmeti (Interjektionen) ter 
lokativi in prislovi (Lokative und Adverbien); vseskozi dosledno navaja, pri kate-
rih poznejših piscih najdemo te besede, ne navaja pa natančnih mest. Na koncu 
je dodal celoten indeks prikritega (latentnega) besednega zaklada pri Heziodu.
Disertacijo sta ocenjevala Heinrich Schenkl in Richard Cornelius Kukula, ki 
sta svoji oceni podala 6. in 19. junija 1909. Schenkl ga je označil kot marljivo in 
skrbno delo, ki ga je tako po vsebini kot po končnem rezultatu mogoče na sploš-
no označiti kot uspelo; pohvalil je bogato vsebino, jasno obliko in samostojno 
presojo ter ocenil, da bo, ko bo kandidat še enkrat temeljito preveril podrobnosti, 
dragocen prispevek h grški slovnici in zgodovini grškega jezika. Kukula je posebej 
poudaril, da se je avtorju uspelo izogniti nekaterim napakam in zmotam, ki jih 
je zagrešil Stark v svoji razpravi o Homerjevem jeziku, po kateri se je Rostacher 
sicer zgledoval; prav tako se je izognil poenostavljenim in preširoko postavljenim 
hipotezam in negotovim sklepom, z dodanim indeksom pa je naredil celovit in 
znatno razširjen pregled Heziodovega besedja. Enako kot Schenkl je opozoril, da 
bo treba razpravo še temeljito pregledati, preveriti, dodatno obdelati nekatere 
podrobnosti in zapolniti nekaj vrzeli, nato pa bo zrela za objavo. Oba ocenjevalca 
sta disertacijo brez pomislekov aprobirala.63
Dveurni rigoroz iz klasične in slovanske filologije je Rostacher opravljal 23. 
junija 1909; vsi štirje ocenjevalci (Schenkl, Kukula, Murko in Loserth) so ga oce-
nili z zadostno (genügend); tako je bil soglasno aprobiran. Enourni rigoroz iz 
filozofije je opravljal 14. julija 1909; očitno je Rostacher prišel na izpit premalo 
pripravljen, saj so njegovo znanje vsi trije ocenjevalci (Spitzer, Martinak in Lo-
serth) ocenili z oceno nezadostno (ungenügend), zato je bil soglasno zavrnjen. 
Enourni rigoroz je znova opravljal 28. oktobra 1909; tokrat so ga ocenjevalci 
(Spitzer, Martinak in Meringer) ocenili z zadostno (genügend) in ga soglasno 
aprobirali. Promoviran je bil 30. oktobra 1909.64
61 Alois Rzach, Der Dialekt des Hesiod, Jahrbücher für classische Philologie. Supplementband 8, 
1875–1876, str. 353–466 (Separatdruck: Leipzig: Teubner, 1876).
62 Joseph Stark, Der latente Sprachschatz Homers. Eine Ergänzung zu den Homer-Wörterbüchern 
und ein Beitrag zur griechischen Lexikographie, München und Berlin, R. Oldenbourg, 1908.
63 UAG, Doktoratsakten, Franz Rostacher.
64 UAG, Rigorosenakten 693, Franz Rostacher; Promotions-Protocoll No. 616.
181Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Franc Rostacher, naslovna stran disertacije (UAG).
182 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Franc Rostacher, Schenklova ocena disertacije (UAG).
183Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Rostacher je po končanem študiju in profesorskem izpitu (tega je opravil 
l. 1911)65 najprej učil na meščanski šoli v Krškem (1911/12), septembra 1912 pa je 
postal suplent na državni gimnaziji v Gorici. Med vojno je bil mobiliziran kot 
nadporočnik pri 2. bosanskem polku; v tem času je bil l. 1916 imenovan za pro-
vizoričnega učitelja v Gorici,66 po vojni pa je l. 1919 začel učiti na mariborski 
gimnaziji, kjer je ostal do smrti. 
Umrl je po dolgotrajni bolezni 26. marca 1935 v Mariboru v 51. letu življe-
nja.67
Josip Puntar (Josef Puntar)
Rodil se je 19. marca 1884 na Uncu (Mauritz) na Kranjskem. V obdobju med 
1896/1897 in 1903/1904 je obiskoval I. državno gimnazijo v Ljubljani, kjer je 5. 
julija 1904 opravil maturo.68
Oktobra 1904 se je kot redni slušatelj vpisal na Filozofsko fakulteto Univer-
ze na Dunaju, kjer je štiri semestre, od zimskega semestra 1904/1905 do letnega 
semestra 1906, študiral klasično filologijo, slovansko filologijo in filozofijo. Tu 
je s področja klasične filologije in sorodnih ved pri Hansu von Arnimu poslušal 
predavanja o zgodovini grške književnosti (atiška drama, grška lirika), o grški 
skladnji, o Platonu in starejši grški filozofiji, pri njem pa so obravnavali Evripida 
(Trojanke), Tukidida, Teokrita in Lukrecija. Pri Augustu Engelbrechtu je obisko-
val predavanja o rimski satiri (s poudarkom na Luciliju in Horaciju) in iz uvoda 
v Homerjeve pesnitve, na njegovem proseminarju pa so imeli vaje iz latinske sti-
listike. Pri Edmundu Haulerju je poslušal predavanja iz uvoda v študij klasične 
filologije, na proseminarjih pa so obravnavali Cicerona (Proti Ceciliju o vedeževa-
nju, Scipionove sanje) in Horacija (Epode); pri Hugu Jurenki je obiskoval seminar, 
kjer so prevajali iz nemščine v grščino, pri Richardu Corneliusu Kukuli pa so 
obravnavali Horacija (Ode, Epode). Pri Emilu Reischu je obiskoval predavanja iz 
zgodovine grške umetnosti in razlage antičnih umetniških del.
S področja slovanske filologije je pri Václavu (Wenzlu) Vondráku poslušal 
predavanja o naglasu in kvantiteti v slovanskih jezikih.
65 UAG, Lehramtsprüfungsakten, Franz Rostacher.
66 Gl. Slovenec 44, 1916, št. 281 (7. decembra), str. 4.
67 Državna klasična gimnazija v Mariboru. Izvestje za šolsko leto 1934–1935, Maribor: Založba Dr-
žavne klasične gimnazije, 1935, str. 13; Dnevne vesti. Ginljivo slovo mladine od profesorja Rosta-
cherja, Mariborski Večernik »Jutra« 9, 1935, št. 72, str. 2.
68 UAG, Rigorosenakten 862, Josef Puntar; UAG, Doktoratsakten, Josef Puntar; France Koblar, 
Puntar, Josip (1884–1937), Slovenska biografija, Slovenska akademija znanosti in umetno-
sti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/
sbi475332/#slovenski-biografski-leksikon (pridobljeno 17. aprila 2021).
184 Šolska kronika • 2–3 • 2021
S področja filozofije je pri Emi-
lu Reischu obiskoval predavanja iz 
praktične filozofije in vaje iz estetike, 
pri Friedrichu Jodlu pa predavanja iz 
spekulativnega idealizma po Kan-
tu. Obiskoval je tudi predavanja 
Wilhelma Jerusalema iz praktične pe-
dagogike.69
Jeseni 1906 se je Puntar vpi-
sal na Filozofsko fakulteto Univerze 
Karla in Franca v Gradcu, kjer je štu-
diral naslednje štiri semestre, od 
zimskega semestra 1906/1907 do 
letnega semestra 1908. S področja kla-
sične filologije in sorodnih ved je pri 
Heinrichu Schenklu poslušal predava-
nja o zgodovini grške književnosti in o 
grški mitologiji ter razlage latinskih 
napisov, na seminarjih so obravnava-
li Hezioda (Dela in dnevi), Aristofana 
(Žabe), Ksenofonta (Ustava Atencev) 
in Kalimaha (Himne). Pri Richardu 
Corneliusu Kukuli je obiskoval preda-
vanja o zgodovini rimske književnosti, 
pri njem se je udeleževal vaj iz grške in latinske stilistike ter interpretacij Tuki-
dida, rimskih lirikov, Ovidija (Fasti), Plutarha (življenjepisi) in Plinija Mlajšega 
(Pisma). Pri Aloisu Goldbacherju so obravnavali Platona (Lizis), Terencija (For-
mion) in Cicerona (O dolžnostih); pri Rudolfu Meringerju je poslušal predavanja 
iz primerjalne latinske slovnice, pri Adolfu Bauerju o grški zgodovini in pri Karlu 
Uhlirzu o latinski paleografiji. Pri Ottu Cuntzu je poslušal predavanja o javnem 
in zasebnem življenju Rimljanov, o rimski zgodovini (od Grakhov do Cezarja) 
in razlage Cezarja (Državljanska vojna), pri Leopoldu Wengerju o grškem in 
rimskem kazenskem pravu, pri Franzu Winterju pa je poslušal razlage izbranih 
upodobitev grških bogov.
S področja slovanske filologije je pri Matiji Murku obiskoval predavanja o 
zgodovini južnoslovanske književnosti v 19. stoletju ter seminarske vaje (novejša 
slovanska književnost).
S področja filozofije in pedagogike je pri Alexiusu Meinongu poslušal pre-
davanja o vzročnosti in njenem pomenu za znanost in življenje, pri Eduardu 
69 UAW, Philosophische Fakultät, Nationale Josef Puntar, WS 1904/1905–SS 1906.
Josip Puntar (ASK).
185Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Martinaku predavanja o teoretičnih osnovah didaktike jezikovnega pouka in se-
minarske vaje (uvod v glavne struje in literaturo gimnazijske pedagogike), pri 
Oskarju Eberstallerju pa o šolski higieni.
Prav posebej izstopajo (prosto izbirna) predavanja Rudolfa Hoernesa o vul-
kanih in potresih.70
Puntar se je 3. marca 1913 prijavil k rigorozoma iz klasične filologije kot prve-
ga predmeta, slovanske filologije kot drugega predmeta ter iz filozofije; 4. marca 
je oddal tudi v nemščini napisano disertacijo z naslovom Über den begrifflichen 
Unterschied der δικαιοσύνη und σωϕροσύνη in Platos Republik (O pojmovni razliki 
med δικαιοσύνη in σωϕροσύνη v Platonovi Državi). Za ocenjevalca sta bila izbrana 
Heinrich Schenkl in Richard Cornelius Kukula. Disertacija, v kateri se je ukvarjal 
z razliko med pojmoma pravičnost (δικαιοσύνη) in preudarnost (σωϕροσύνη) v 
Platonovem dialogu Država, ni ohranjena, pa tudi Puntar je ni nikoli pozneje 
objavil, ne celote ne dela. Glavni očitek ocenjevalcev je bil, da se je obravnave lotil 
zelo na široko, tako vsebinsko kot tudi slogovno; zlasti pri slednjem bi se moral 
omejiti. Širina po njunem mnenju sicer ni bila pomanjkljivost, če lahko tako pisec 
kar se le da jasno izrazi svoje poglede, vendar bi lahko kandidat to naredil tudi 
znatno krajše, saj je včasih navajal tudi cele strani dolge dobesedne prepise iz 
uporabljene strokovne literature, čeprav to ni bilo nujno. Ocenjevalca sta zapisa-
la, da bi bilo zaželeno, če bi kake odlomke obravnaval natančneje in bi se vanje 
bolj poglobil (če bi npr. podrobneje predstavil opredelitev, kaj je δικαιοσύνη) ipd. 
Mestoma sta mu poočitala nekaj površnosti, opozorila pa sta tudi, da nemščine 
ne obvlada povsem, kar se kaže v številnih, tudi povsem osnovnih slovničnih na-
pakah. Po drugi strani sta mu oba priznala, da se je tematike lotil z veliko vnemo 
in navdušenjem; da je bil pri delu izjemno marljiv; da se je intenzivno poglobil v 
obravnavano problematiko; da je marljivo zbral ogromno relevantne strokovne 
literature, ki jo je tudi temeljito preštudiral in uporabil; da rezultati njegovega 
dela temeljijo na samostojnih utemeljitvah in da je svoje sklepe jasno podal. Svo-
je osebno mnenje, da δικαιοσύνη in σωϕροσύνη v Platonovi Državi sovpadata, 
je – tako ocenjevalca – podprl z dobrimi utemeljitvami in opozoril tudi na ne-
katere pozornosti vredne nove vidike. Skratka: kandidat je pokazal znanstveno 
zrelost, zanimanje in potencial za samostojno znanstveno raziskovanje. Kljub 
temu sta opozorila, da bi bilo treba disertacijo pred morebitno objavo vsebinsko 
in oblikovno temeljito predelati, predvsem pa bi jo bilo treba skrajšati, jezikovno 
popraviti in se kvantitativno omejiti samo na tisto, kar je njegov samostojni pri-
spevek. Oba sta predlagala, da se ga pripusti k rigorozoma.71
Glavni rigoroz iz klasične filologije kot prvega predmeta ter slovanske filo-
logije kot drugega je Puntar opravljal 15. junija 1918; vsi štirje ocenjevalci (Mesk, 
70 UAG, Philosophische Fakultät, Nationale Josef Puntar, WS 1906/1907–SS 1908.
71 UAG, Doktoratsakten, Josef Puntar (v dokumentu je zapisano Josef Weber (Puntar)) – I. Guta-
chten über die Dissertation des Kandidaten Jos. Puntar (Schenkl, 21. maja 1913); II. Gutachten 
über die Dissertation des Kandidaten Jos. Puntar (Kukula, 12. aprila 1913).
186 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Josip Puntar, Kukulova ocena disertacije (UAG).
187Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Josip Puntar, »Zlate črke« na posodi gazel, naslovnica (osebni arhiv).
188 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Kukula, Nachtigal in Heberdey) so ga ocenili z zadostno (genügend) in ga so-
glasno aprobirali. Stranski rigoroz iz filozofije je opravljal 28. junija 1918; dva 
ocenjevalca (Spitzer in Heberdey) sta mu dala oceno zadostno (genügend), Mei-
nong pa ga je ocenil z nezadostno (ungenügend); tako je bil aprobiran z večino 
glasov (per maiora).72 V protokolnem zapisu ni podatka o promociji; morda je bil 
promoviran na sam dan stranskega rigoroza (ali kdaj pozneje), zabeležka pa je 
izostala.
Leta 1909 se je prijavil k učiteljskemu izpitu; z nekaj prekinitvami ga je do-
končno opravil šele l. 1919. Najprej je v šolskem l. 1912/1913 kot provizorični učitelj 
in nato suplent poučeval na II. državni gimnaziji v Ljubljani, v šolskem l. 1914/1915 
na slovenski gimnaziji v Gorici,73 nato pa znova v šolskem l. 1919/1920 na II. držav-
ni realni gimnaziji v Ljubljani;74 istega leta je postal knjižničar državne študijske 
knjižnice v Ljubljani.75
Puntar je bil dejaven v številnih dijaških, prosvetnih in delavskih društvih; o 
problematiki dijaštva, prosvete in delavstva je objavljal številne prispevke v časo-
pisju in revijah, velikokrat pa je razpravljal tudi o političnih vprašanjih. S klasično 
filologijo se strokovno ni več ukvarjal; je pa svoje znanje s tega področja s pridom 
izrabil pri svojih literarnoteoretičnih in kritiških raziskavah. Največ se je posvečal 
raziskavam pesniškega opusa Franceta Prešerna in postal je eden najpomemb-
nejših slovenskih prešernoslovcev. V Prešernovih pesnitvah je iskal povezave z 
antiko in antične vplive; o tem je objavil vrsto tehtnih prispevkov,76 med katerimi 
je najpomembnejša študija »Zlate črke« na posodi Gazel ali problem apolinične 
lepote v Prešernovi umetnosti (1912).77 Umrl je 24. julija 1937 v Ljubljani.
72 UAG, Rigorosenakten 862, Josef Puntar.
73 Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1914/15, Ljubljana: C. kr. II. državna 
gimnazija (Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg), 1915, str. 17.
74 Izvestje c. kr. II. državne realne gimnazije v Ljubljani (1918/19–1929/30), Ljubljana: Ravnateljstvo, 
1930, str. 5.
75 France Koblar, Puntar, Josip (1884–1937), 2013.
76 Josip Puntar, Kaj je z arhitektoniko v Prešernu?, Dom in svet 23, 1910, št. 9, str. 405–407, 452–453; 
Josip Puntar, Prešeren in romantika, Slovenec 38, 1910, št. 138, str. 1; št. 139, str. 1–2; št. 140, str. 
1; št. 141, str. 1; št. 142, str. 1; št. 143, str. 2; Josip Puntar, Prešeren in antika, Čas 5, 1911, zv. 6, str. 
269–285; Josip Puntar, Sonitus de formulario, Čas 13, 1919, str. 170–190; Josip Puntar, Dante in 
problem Prešernove Nove pisarije, Dante: 1321–1921 (Ob šeststoletnici smrti velikega genija) (ur. 
Alojzij Res), Ljubljana 1921, str. 93–260.
77 Josip Puntar, »Zlate črke« na posodi Gazel ali problem apolinične lepote v Prešernovi umetno-
sti. Slovstvena študija v svitu romantike in antike. Prvi del (S prilogami v II. delu.). V Ljubljani: 
samozaložba, 1912. Gl. tudi nadaljevanje: Josip Puntar, Gazele (Zlate črke: Drugi del), Dom in 
svet 34, 1921, str. 45–54, 158–163, 207–212.
189Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Mihael Pinter (Michael Pinter)78
Rodil se je 26. septembra 1884 v Marija Gradcu pri Laškem na Štajerskem 
(Maria Graz bei Tüffer im Steiermark). Po končani osnovni šoli je od septembra 
1898 do julija 1906 obiskoval državno gimnazijo v Celju, kjer je l. 1906 opravil tudi 
maturo;79 v gimnazijskem izvestju je na seznamu abiturientov, aprobiranih na 
maturi za leto 1906, kot poklic zapisano Bahndienst (uslužbenec na železnici).80 
Takoj po maturi je v akademskem letu 1906/1907 absolviral dva semestra 
na univerzi v Gradcu, enega na filozofski in enega na pravni fakulteti. Nato je tri 
leta (od 1907 do 1910) delal pri Južni železnici, ki jo je prostovoljno zapustil, da je 
začel študij teologije v Mariboru, kjer je študiral pet semestrov (1911–1913);81 v tem 
obdobju se je zasebno intenzivno učil latinščino in grščino. Leta 1913 je opustil 
študij teologije in se je kot redni slušatelj vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze 
Karla in Franca v Gradcu, kjer je od letnega semestra 1913 do vključno letnega 
semestra 1915 obiskoval predavanja in seminarje s področja klasične filologije, 
epigrafike, arheologije, pedagogike in filozofije.82
Pinter se je 25. junija 1914 obrnil na dekanat Filozofske fakultete v Gradcu in 
na Ministrstvo za bogočastje in uk s prošnjo, da bi mu kot absolvirano študijsko 
obveznost priznali tudi tri semestre študija na teologiji v Mariboru. Prošnjo je 
vložil, da bi laže dobil kakšno štipendijo ali drugo podporo, podprla pa sta jo tudi 
profesorja Heinrich Schenkl in Richard Cornelius Kukula; ministrstvo je prošnji 
ugodilo.83 
Na graški Filozofski fakulteti je imel veliko predavanj in študijskih obve-
znosti. Pri Heinrichu Schenklu je obiskoval predavanja iz grške metrike ter grške 
religije, udeleževal se je vaj iz metrike ter vaj iz branja in interpretiranja starola-
tinskih napisov in papirusov z literarno vsebino, na seminarjih, proseminarjih in 
vajah pa so brali, prevajali, razlagali in ob disputacijah obravnavali Ajshila (Per-
žani), Aristofana (Žabe, Vitezi), Sofokla (Sledni psi), Evripida (Kiklop), Platonove 
dialoge, Aristotela (Poetika), Ksenofonta (Apologija), Kalimaha (Himne), Te-
ognisa, Longina (O vzvišenem), Marka Avrelija (Dnevnik) in Katula. Pri Richardu 
78 Za pomoč pri zbiranju podatkov o Mihaelu Pinterju se zahvaljujem mag. Lilijani Urlep iz Nad-
škofijskega arhiva Maribor.
79 UAG, Rigorosenakten 945, Pinter Michael; UAG, Doktoratsakten, Michael Pinter.
80 Jahres-Bericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli, herausgegeben am Schlusse des Schuljahres 
1906/1907 von der Direktion. A. K. k. Staats-Obergymnasium. Cilli: Vereinsbuchdruckerei »Ce-
leia«, 1907, str. 41.
81 Personalstand des Fürstbistmus Lavant in Steiermark für das Jahr 1912, Marburg/Maribor: Ver-
lag der F. B. Ordinariatskanzlei, 1912, str. 62; Personalstand des Fürstbistmus Lavant in Steier-
mark für das Jahr 1913, Marburg/Maribor: Verlag der F. B. Ordinariatskanzlei, Maribor 1913, str. 
63.
82 UAG, Philosophische Fakultät, Nationale, Michael Pinter, SS 1913–SS 1915.
83 Erlass des Ministeriums für Kultus und Unterricht vom 16.2.1915 Z. 4101. Gl. UAG, Doktoratsak-
ten, Michael Pinter, Dekanatszahl 625 ex 1914/15.
190 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Corneliusu Kukuli je poslušal predavanja o zgodovini rimske književnosti, o zgo-
dovini rimske dramatike in o uvodu v najstarejšo krščansko književnost, pri njem 
se je udeleževal vaj iz stilistike, interpretiranja in tekstne kritike, na seminarjih 
in proseminarjih pa so obravnavali Pindarja, Teokrita, Plavta (Ujetniki), Salustija 
(Zgodovina), Horacija, Plinija Mlajšega (Pisma), Kvintilijana, Perzija in Vergilijeve 
življenjepise (Vitae Vergilianae). Pri Ottu Cuntzu je poslušal predavanja o zgo-
dovini rimskega cesarstva, o latinski epigrafiki, o javnem in zasebnem življenju 
Rimljanov ter o geografiji in etnografiji Italije v antiki, udeleževal pa se je tudi vaj 
iz epigrafike. Pri Josefu Mesku je poslušal predavanja o zgodovini atiškega govor-
ništva, udeleževal se je vaj iz grške in latinske stilistike ter interpretacij, pri njem 
pa so brali izbrane Lukijanove dialoge. Pri Hugu Spitzerju je obiskoval predava-
nja iz zgodovine antične filozofije; pri Josefu Stalzerju iz latinskega sklonoslovja; 
pri Adolfu Bauerju iz grške vojaške zgodovine; pri Oskarju Eberstallerju iz šol-
ske higiene; pri Alexiusu Meinongu iz splošne teorije vrednosti in iz spoznavne 
teorije; pri Martinaku iz splošne metodike srednješolskega pouka, vzgojeslovja, 
zgodovine pedagogike, psihologije jezika in jezikovnega pouka ter iz psiholoških 
in logiških osnov didaktike; pri Ferdinandu Steilu se je udeleževal vaj iz nastopa-
nja v nemščini.84
Maja 1915 je Pinter Ministrstvo za uk in bogočastje posebej prosil za dovo-
ljenje, da bi smel opravljati rigoroze v 8. semestru; profesorski kolegij Filozofske 
fakultete Univerze v Gradcu mu je to dovolil pod pogojem, da rigorozov ne opra-
vlja pred julijem 1915, oba ocenjevalca (Schenkl in Kukula) pa sta podala mnenje, 
da je usposobljen in zrel za pristop k rigorozom, pa tudi, da je že oddal osnutek 
disertacije.85 V nemščini napisano disertacijo z naslovom Die Betonung griechi-
scher Fremdwörter im Lateinischen (Naglaševanje grških tujk v latinščini) je 
skupaj s prijavo k rigorozoma vložil 7. septembra 1915; za referenta sta bila dolo-
čena Heinrich Schenkl in Richard Cornelius Kukula in slednji je prvotni naslov 
disertacije, ki obsega 68 z roko napisanih strani, dopolnil in ga spremenil v Die 
Betonung griechischer Fredwörter im lateinischen Hexameter (Naglaševanje gr-
ških tujk v latinskem heksametru). Disertacija je ohranjena v graški univerzitetni 
knjižnici.86
Pinter je disertacijo razdelil na dva dela. V prvem (str. 1–16) je zbral priče-
vanja antičnih slovničarjev (Kvintilijan, Servij, Diomed, Donat, Prob, Priscijan, 
Marcijan Kapela idr.), tj. odlomke iz njihovih del, ki govorijo o naglaševanju 
imen grškega izvora v latinščini ter o pravilih njihovega naglaševanja. V drugem, 
glavnem delu disertacije (str. 17–68) je iz Lukrecija, Katula, Propercija, Tibula, 
Vergilija, Horacija, Ovidija, Juvenala in Marciala zbral vse verze z grškimi bese-
dami in jih mestoma komentiral; verjetno je prav zaradi te omejitve izključno 
84 UAG, Philosophische Fakultät, Nationale, Michael Pinter, SS 1913–SS 1915.
85 UAG, Doktoratsakten, Michael Pinter.
86 UBG, Hauptbibliothek, Sondersammlungen – Historische Dissertationen II 250523.
191Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Mihael Pinter, naslovna stran disertacije (UBG).
192 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Mihael Pinter, Rigorosenprotokoll (UAG).
193Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
na rimske pesnike, ki so pisali v heksametru, ocenjevalec Kukula vnesel popra-
vek v izvirni naslov disertacije. Med sodobnimi avtorji se je najbolj oprl na dela 
treh sodobnih piscev: na razpravi Richarda Corneliusa Kukule (Aphorismen über 
metrisches Lesen)87 in Juliusa Cornua (Zwei Beiträge zur lateinischen Metrik)88 
ter zbirko navedb antičnih slovničarjev o latinskem naglasu Friedricha Schölla.89 
Pinter je ugotovil, da so obravnavani pisci vse grške besede, celo tam, kjer osta-
ja ohranjena njihova originalna oblika, podvrgli latinskim naglasnim pravilom, 
ki so veljala v klasičnem obdobju latinske književnosti. Po mnenju ocenjevalca 
je ugotovitev podprl z dobrimi utemeljitvami in razmišljanji, ki jih je znal sicer 
zasilno, pa vendar uskladiti z navedbami iz antičnih slovničarjev, bi pa moral za 
dokončno rešitev tega problema raziskavo razširiti še na druge pesnike, ki so pi-
sali v heksametru, npr. na Perzija, zlasti pa na pesnike arhaičnega obdobja (Enij, 
Lucilij). Oceno, ki jo je oddal 18. septembra 1915, je Kukula sklenil z ugotovitvijo, 
da si disertacija zasluži pohvalo, ker je vanjo vloženega veliko truda in ker je do-
kaz kandidatove znanstvene zrelosti in samostojne presoje, zato je dovolil, da se 
kandidata pripusti k rigorozom; 21. septembra je Schenkl podal kratko mnenje, 
da se strinja z oceno prvega ocenjevalca.90
Če gledamo na Pinterjevo disertacijo danes, daje vtis nepopolnosti, saj je 
bila očitno napisana precej v naglici, manjkajo ji uvod, obsežnejši zaključek s 
sklepi in rezultati, Pinter pa je uporabil tudi razmeroma malo literature. Je pa 
treba upoštevati dejstvo, da so bile študijske razmere zelo otežene, saj je bila 1. 
svetovna vojna tedaj že v polnem razmahu.
Pinter je glavni rigoroz iz klasične filologije kot prvega predmeta in iz rim-
skega starinoslovja kot drugega opravljal v drugi polovici oktobra 1915 (točnega 
datuma v dokumentaciji ni); vsi trije ocenjevalci (Kukula, Schenkl in Cuntz) so 
ga ocenili z zadostno (genügend) in s tem je bil soglasno aprobiran. Stranski rigo-
roz iz filozofije je opravljal 19. novembra 1915; tudi zanj so mu vsi trije ocenjevalci 
(Meinong, Spitzer in Kukula) dali oceno zadostno (genügend) in ga soglasno 
aprobirali. Promoviran je bil 22. decembra 1915.91 
O njegovem poznejšem življenju in delu za zdaj ni podatkov.
87 Richard Cornelius Kukula, Aphorismen über metrisches Lesen. Sonderdruck aus Strōmateis. 
Grazer Festgabe zur 50. Versammlung deutscher Philologen und Schulmänner, Graz: Selbsverlag 
des Festausschusses, 1909.
88 Julius Cornu, Zwei Beiträge zur lateinischen Metrik, Prager deutsche Studien 8, 1908, št. 1, str. 
37–55.
89 Fridericus, Schoell, De accentu linguae Latinae veterum grammaticorum testimonia. Colle-
git, disposuit, enarravit Fridericus Schoell Vimariensis, Acta Societatis Philologae Lipsiensis 6, 
1876, 1–231.
90 Doktoratsakt Michael Pinter – Gutachten über die Dissertation des Kandidaten Michael Pinter.
91 Rigorosenakten 945 – Michael Pinter. UAG. V dokumentu datum glavnega rigoroza ni naveden; 
Promotions-protokoll No. 829.
194 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Sklepna beseda
Med letoma 1872 in 1918 je na Filozofski fakulteti Univerze Karla in Franca 
v Gradcu doktoriralo trinajst slovenskih klasičnih filologov. Večina je izhajala iz 
kmečkega okolja, vsi so se kot odlični učenci odlikovali že v gimnaziji in pozneje 
so tudi uspešno študirali; med njimi jih je osem izhajalo iz Štajerske (Purgaj, 
Šorn, Korun, Tominšek, Verstovšek, Dolinšek, Rostacher, Pinter), trije iz Kranjske 
(Tertnik, Lončar, Puntar) in dva iz Koroške (Arnejc, Mišič). Poleg klasične filo-
logije so večinoma študirali še slavistiko, nekateri pa so se posvetili tudi drugim 
predmetom (germanistika, zgodovina, pravo, teologija, arheologija, filozofija, 
primerjalno jezikoslovje, pedagogika). Na doktorskem študiju se po uspehu ni 
nobeden posebej odlikoval; njihove doktorske disertacije bi danes ocenili kot 
solidne znanstveno-strokovne dosežke, med katerimi pa nobena ni posebej iz-
stopala po kakovosti. Ohranjenih je sedem disertacij: dve Tertnikovi (1883, 1889), 
Tominškova (1896), Verstovškova (1903), Lončarjeva (1905), Rostacherjeva (1909) 
in Pinterjeva (1915); po obsegu s 358 stranmi izstopa disertacija Ivana Tertnika, ki 
je posebnost tudi zato, ker je disertacijo napisal dvakrat. Slovenski doktorji filo-
logije so se v svojih disertacijah ukvarjali predvsem z literarnimi temami, vendar 
pa so obenem vsi obravnavali tudi jezikovna vprašanja, s katerimi so pojasnjevali 
literarne posebnosti in pojave (tekstna kritika, rokopisna tradicija, jezikovne po-
sebnosti ipd.), povezane z obravnavanimi temami; najbolj izrazito jezikovna je 
bila disertacija Josipa Šorna (Der Sprachgebrauch des Historikers Eutropius). Po 
študiju so slovenski doktorji klasične filologije delovali predvsem kot srednješol-
ski učitelji in kulturni delavci (zaradi osredinjenja raziskave na njihov študij in 
njegovo vsebino je njihovo učiteljsko delo predstavljeno le v omejenem obsegu 
in ostaja deziderat za nadaljnje raziskave). Vseh sedem v prispevku predstavlje-
nih klasičnih filologov, ki so doktorirali na Univerzi Karla in Franca v Gradcu 
med letoma 1904 in 1918, je izhajalo iz skromnih socialnih razmer in večinoma 
iz kmečkega okolja. Med njimi so bolj znani trije: Karel Verstovšek se je uvelja-
vil kot politik, dejaven in zaslužen predvsem na področju prosvete, Josip Puntar 
kot raziskovalec slovenske književnosti, Franc Mišič pa kot šolnik in vsestranski 
kulturni in politični delavec. Drugi štirje (Lončar, Dolinšek, Rostacher in Pin-
ter) se niso uveljavljali v javnem življenju. Med trinajsterico graških doktorandov 
klasične filologije sta po svojem pomenu in vplivu izstopala Josip Tominšek in 
Karel Verstovšek, na znanstvenem področju pa je bilo najbolj odmevno delo Jo-
sipa Šorna, ki je s svojimi raziskavami zbudil tudi pozornost tujih strokovnjakov. 
Po koncu študija se razen Josipa Šorna nobeden ni vidneje znanstveno uveljavil 
na področju klasične filologije, nobeden od predstavljenih trinajstih ni v času Av-
stro-Ogrske dosegel habilitacije niti ni zasedel nobenega učiteljskega mesta na 
kateri od univerz monarhije. Nihče od njih tudi ni postal predavatelj na novou-
stanovljenem oddelku za klasično filologijo Univerze v Ljubljani l. 1919, zato tudi 
nihče ni odločilneje vplival na visokošolski študij in raziskovalno delo; najresnej-
ša kandidata za prevzem stolic za klasična jezika sta bila Josip Tominšek in Ivan 
Arnejc, vendar sta zaradi spleta okoliščin pri univerzitetnem študiju sodelovala 
le kot honorarna predavatelja.
195Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Viri in literatura
Arhivski viri
UAG – Universitätsarchiv Graz
UBG – Universitäts-Bibliothek Graz
UAW – Archiv der Universität Wien
SI_PAM – Pokrajinski arhiv Maribor
Gradivo, ki ga hranita UAG in UBG:
A) Dokumentarno gradivo
1. Doktoratsakten (UAG)
Karl Verstovšek, Heinrich Lončar, Franz Mischitz, Eduard Dolinšek, Franz 
Rostacher, Josef Puntar, Michael Pinter
2. Rigorosenakten
499 Karl Verstovšek; 544 Heinrich Lončar; 639 Franz Mischitz; 650 Eduard Do-
linšek; 693 Franz Rostacher; 862 Josef Puntar; 945 Michael Pinter
3. Lehramtsprüfungsakten
Karl Verstovšek, Heinrich Lončar, Franz Mischitz, Eduard Dolinšek, Franz 
Rostacher, Josef Puntar, Michael Pinter
4. Nationale (vpisnice)
Karl Verstovšek, Heinrich Lončar, Franz Mischitz, Eduard Dolinšek, Franz 
Rostacher, Josef Puntar, Michael Pinter
B) Doktorati, ohranjeni v Universitäts-Bibliothek Graz
Verstovšek, Karl: Quellenstudien ueber die in Plutarchs Schrift 'de genio Socratis' 
und in den Dissertationen des Maximus Tyrius τὶ τὸ δαιμόνιον Σωκράτους und 
ἒτι περὶ Σωκράτους δαιμονίου vorhandenen Ansichten über das Daemonium des 
Sokrates und Daemonen überhaupt. Graz 1903.
Lončar, Heinrich: De Lygdami carminibus dissertatio, quam scripsit Henricus 
Lončar. Graz, 1905.
Rostacher, Franz: Der latente Sprachschatz Hesiods. Graz, 1909.
Pinter, Michael: Die Betonung griechischer Fremdwörter im Lateinischen. Disser-
tation zu Erreichung des Doktorgrades an der philosophischen Fakultät in 
Graz, verfaßt von Michael Pinter. Graz, 1915.
Periodika in časopisje
Acta Societatis Philologae Lipsiensis; Čas; Dom in svet; Jahrbücher für classische 
Philologie; Ljubljanski zvon; Mariborski Večernik »Jutra«; Novi čas; Prager 
deutsche Studien; Sava; Slovan; Slovenec
196 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Gimnazijska izvestja (po letu izida)
Programm des Fürstlich Hedwigschen Gymnasiums zu Neustettin, Neustettin: M. 
Arends, 1876.
Jahresbericht des k. k. Staats-Obergymnasiums zu Laibach am Schlusse des 
Schuljahres 1891/92, Laibach 1892.
Jahresbericht des k. k. Staats-Obergymnasiums zu Laibach am Schlusse des 
Schuljahres 1892/93, Laibach 1893.
Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg a/D., veröffentlicht von 
der Direktion am Schlusse des Studienjahres 1905, Marburg: Verlag des k. k. 
Staats-Gymnasiums (L. Kralik), 1905.
Jahres-Bericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli, herausgegeben am Schlusse 
des Schuljahres 1906/1907 von der Direktion. A. K. k. Staats-Obergymna-
sium. Cilli: Vereinsbuchdruckerei »Celeia«, 1907.
Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg a/D., veröffentlicht von der 
Direktion am Schlusse des Studienjahres 1909, Marburg a. D.: Verlag des k. 
k. Staats-Gymnasiums, 1909.
Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Krainburg für das 
Schuljahr 1909/1910, Krainburg: Verlag des k. k. Kaiser-Franz-Joseph Gym-
nasiums (Katoliška tiskarna Ljubljana) 1910.
Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg a/D., eröffentlicht von der 
Direktion am Schlusse des Studienjahres 1910, Marburg a. D.: Verlag des k. k. 
Staats-Gymnasiums, 1910.
Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Krainburg für das 
Schuljahr 1910/1911, Krainburg: Verlag des k. k. Kaiser-Franz-Joseph Gymna-
siums (Katoliška tiskarna Ljubljana), 1911.
Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg a/D., veröffentlicht von 
der Direktion am Schlusse des Studienjahres, Marburg a. D.: Verlag des k. k. 
Staats-Gymnasiums, 1911.
K. k. Staats-Gymnasium in Marburg a/D. – Jahresbericht über das Schuljahr 1911–
1912. Veröffentlicht durch den Direktor Dr. Josef Tominšek, Marburg a/D., 
Verlag des k. k. Staats-Gymnasiums (Josef Mostböck & Co.) 1912. 
K. k. Staatsgymnasium in Görz. 62. Jahresbericht über das Schuljahr 1911–1912. 
Veröffentlicht durch den Direktor, Regierungsrat Dr. Johann Bezjak, Görz: 
Selbstverlag des Gymnasiums (Buchdruckerei Seitz), 1912.
Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Cilli, herausgegeben am Schlüsse des 
Schuljahres 1912/1913 von der Direktion, A. K. K. Staatsobergymnasium, Cilli: 
Vereinsbuchdruckerei »Celeja« in Cilli, 1913.
Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Cilli, herausgegeben am Schlüsse des 
Schuljahres 1913/1914 von der Direktion, A. K. K. Staatsobergymnasium, Cil-
li: Vereinsbuchdruckerei »Celeja« in Cilli, 1914.
Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Cilli, herausgegeben am Schlüsse des 
Schuljahres 1914/1915 von der Direktion, A. K. K. Staatsobergymnasium, Cil-
li: Vereinsbuchdruckerei »Celeja« in Cilli, 1915.
197Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Krainburg für das 
Schuljahr 1914/1915, Krainburg: Verlag des k. k. Kaiser-Franz-Joseph Gymna-
siums (Tiskovno društvo, Kranj), 1915.
Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1915/16, Ljubljana: C. 
kr. II. državna gimnazija (Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg), 1915.
Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani o šolskem letu 1914/15, Ljubljana: C. 
kr. II. državna gimnazija (Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg), 1915.
Izvestje državne realne gimnazije v Celju 1918/1919–1927/1928, Celje: ravnateljstvo, 
Podporno društvo za uboge učence na drž. realni gimnaziji (Brata Rodé & 
Martinčič, Celje), 1928.
Državna klasična gimnazija v Mariboru. Izvestje za šolska leta 1918–1930, Mari-
bor: samozaložba Državne gimnazije (Tiskarna sv. Cirila v Mariboru), 1930.
Izvestje c. kr. II. državne realne gimnazije v Ljubljani (1918/19–1929/30), Ljubljana: 
Ravnateljstvo, 1930.
Državna klasična gimnazija v Mariboru. Izvestje za šolsko leto 1932–1933, Mari-
bor: Založba Državne klasične gimnazije, 1933.
Državna klasična gimnazija v Mariboru. Izvestje za šolsko leto 1934–1935, Mari-
bor: Založba Državne klasične gimnazije, 1935. 
Spletni viri
Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstveno-
raziskovalni center SAZU 2013.
– Baš, Franjo, Mišič, Franc (1881–1969). 
– Koblar, France, Puntar, Josip (1884–1937). 
– Rozman, Franc, Verstovšek, Karel (1871–1923). 
Literatura
ASK – Album slovenskih književnikov, (ur. dr. Janko Šlebinger), Ljubljana: Tiskov-
na zadruga (Delniška tiskarna), 1928.
Gregor Antoličič, Verstovšek Karel (Karol, Karl), Österreichisches Biographisches 
Lexikon 1815–1950, 15, 2017, Lfg. 68, str. 243–244. 
Carl Boehlau, De Lygdami carminibus, Programm des Fürstlich Hedwigschen 
Gymnasiums zu Neustettin, Neustettin: M. Arends, 1876, str. 1–8.
Ludwig Bolle, De Lygdami carminibus. Dissertatio inauguralis philologica quam 
amplissimi philosophorum ordinis auctoritate atque concsensu in Academia 
Georgia Augusta ad summos in philosophia honores capessendos scripsit 
Ludovicus Bolle Detmoldensis, Detmoldae: Typis Meyerianis, 1872.
Julius Cornu, Zwei Beiträge zur lateinischen Metrik, Prager deutsche Studien 8, 
1908, št. 1, str. 37–55.
Aleksandra Gačič, Gregor Jenuš, Znameniti Velenjčan Karel Verstovšek (1871–
1923), zaslužni slovenski politik. Politična biografija: ob 145. obletnici rojstva, 
Velenje: Ustanova Velenjska knjižna fundacija 2016.
Danijel Grafenauer, Mišič, Dr. Franc, Enzyklopädie der slowenischen Kulturge-
schichte in Kärnten/Koroška. Von den Anfängen bis 1942. Band 2: J–PI (izd. 
198 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Katja Sturm-Schnabl, Bojan-Ilija Schnabl), Wien, Köln, Weimar: Böhlau 
Verlag, 2016, str. 920–921.
Matej Hriberšek, Prvi slovenski doktorji klasične filologije z graške univerze, Šol-
ska kronika 29, 2020, str. 23–80.
Richard Cornelius Kukula, Aphorismen über metrisches Lesen. Sonderdruck aus 
Strōmateis. Grazer Festgabe zur 50. Versammlung deutscher Philologen und 
Schulmänner, Graz: Selbsverlag des Festausschusses, 1909.
Franc Mišič, Zanimivo pismo o starih kristjanih, Sava 1, 1913, št. 2, str. 1–2.
n. n., Dr. Karl Verstovšek: Simonidovi jambi, Slovan 3, 1905, št. 12, str. 380. 
Personalstand des Fürstbistmus Lavant in Steiermark für das Jahr 1912, Marburg/
Maribor: Verlag der F. B. Ordinariatskanzlei, 1912. 
Personalstand des Fürstbistmus Lavant in Steiermark für das Jahr 1913, Marburg/
Maribor: Verlag der F. B. Ordinariatskanzlei, Maribor 1913.
Josip Puntar, »Zlate črke« na posodi Gazel ali problem apolinične lepote v Prešer-
novi umetnosti. Slovstvena študija v svitu romantike in antike. Prvi del (S 
prilogami v II. delu.). V Ljubljani: samozaložba, 1912. 
Josip Puntar, Dante in problem Prešernove Nove pisarije, Dante: 1321–1921 (Ob 
šeststoletnici smrti velikega genija) (ur. Alojzij Res), Ljubljana 1921, str. 93–
260.
Josip Puntar, Gazele (Zlate črke: Drugi del), Dom in svet 34, 1921, str. 45–54, 158–
163, 207–212.
Josip Puntar, Kaj je z arhitektoniko v Prešernu?, Dom in svet 23, 1910, št. 9, str. 
405–407, 452–453. 
Josip Puntar, Prešeren in antika, Čas 5, 1911, zv. 6, str. 269–285.
Josip Puntar, Prešeren in romantika, Slovenec 38, 1910, št. 138, str. 1; št. 139, str. 1–2; 
št. 140, str. 1; št. 141, str. 1; št. 142, str. 1; št. 143, str. 2.
Josip Puntar, Sonitus de formulario, Čas 13, 1919, str. 170–190.
Alois Rzach, Der Dialekt des Hesiod, Jahrbücher für classische Philologie. Supple-
mentband 8, 1875–1876, str. 353–466 (Separatdruck: Leipzig: Teubner, 1876).
Martin Schanz, Geschichte der römischen Literatur bis zum Gesetzgebungswerk 
des Kaisers Justinian. Von Martin von Schanz, 1. Teil: Die römische Literatur 
in der Zeit der Republik (Handbuch der klassischen Altertumswissenschaft 
VIII. 1. 1.), München: C. H. Beck, 1898.
Fridericus Schoell, De accentu linguae Latinae veterum grammaticorum testi-
monia. Collegit, disposuit, enarravit Fridericus Schoell Vimariensis, Acta 
Societatis Philologae Lipsiensis 6, 1876, 1–231.
Josip Tominšek, Simonidovi jambi »o ženskah«, Ljubljanski zvon 25, 1905, št. 11, 
str. 628–629.
Karel Verstovšek, Simonidovi jambi „Περὶ γυναικῶν“. Spisal Dr. Karl Verstovšek, 
Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg a/D., veröffentlicht 
von der Direktion am Schlusse des Studienjahres 1905, Marburg: Verlag des 
k. k. Staats-Gymnasiums (L. Kralik), 1905, str. 3–35.
199Slovenski doktorji klasične filologije na graški univerzi med letoma 1904 in 1918
Ludwig von Schwabe, G. Valeri Catulli liber. Recognovit et enarravit Ludovicus 
Schwabius. Voluminis prioris pars prior: Quaestionum Catullianarum liber I, 
Gissae (Gissen): apud I. Rickerum (I. Ricker), MDCCLXII (1862).
Rudolf Westphal, Catull's Gedichte in ihrem geschichtlichem Zusammenhange, 
Übersetzt und erläutert von Rudolf Westphal, Breslau: Verlag von F. E. C. 
Leuckart (Constantin Sander), 18702.
Povzetek
Med letoma 1904 in 1918 je na Filozofski fakulteti Univerze Karla in Fran-
ca v Gradcu doktoriralo sedem slovenskih klasičnih filologov: Karel Verstovšek, 
Henrik Lončar, Franc Mišič, Edvard Dolinšek, Franc Rostacher, Josip Puntar in 
Mihael Pinter. Vseh sedem klasičnih filologov je izhajalo iz skromnih razmer; 
štirje so bili po rodu iz Štajerske (Verstovšek, Dolinšek, Rostacher, Pinter), dva 
iz Kranjske (Lončar, Puntar) in eden iz Koroške (Mišič). Karel Verstovšek se je 
v svoji disertaciji ukvarjal s fenomenom Sokratovega dajmonija (δαιμόνιον), po 
študiju je nekaj časa poučeval, nato se je posvetil politiki, od leta 1921 do smrti 
leta 1923 pa je znova poučeval. Henrik Lončar je doktoriral na temo Ligdamo-
vih pesmi, po končanem študiju pa je poučeval v Friedeku v Šleziji in nato na 
gimnaziji v Celju. Franc Mišič se je v doktorski disertaciji ukvarjal z vprašanji, 
povezanimi s Katulom in njegovim opusom; po končanem študiju je poučeval na 
različnih srednješolskih zavodih, zelo dejaven je bil med koroškimi Slovenci in 
veliko je objavljal v časopisnem in revijalnem tisku. Tematika disertacije Edvarda 
Dolinška je bil Herondov prvi mimijamb; po končanem študiju je učil na različ-
nih gimnazijah, umrl pa je leta 1914 v bojih na severni fronti. Franc Rostacher je 
doktoriral leta 1909, v svoji disertaciji pa je obravnaval besedje pri Heziodu; po 
študiju in udeležbi v 1. svetovni vojni je do smrti leta 1935 učil na mariborski gim-
naziji. Osrednja tema disertacije Josipa Puntarja je bilo vprašanje pomena pojmov 
pravičnost in preudarnost v Platonovem dialogu Država; po končanem študiju je 
deset let poučeval, od leta 1920 do smrti 1937 pa je deloval kot knjižničar študij-
ske knjižnice v Ljubljani. Mihael Pinter se je v disertaciji ukvarjal s problematiko 
naglaševanja grških tujk v latinščini; o njegovem življenju in delu po končanem 
študiju ni podatkov. V zbirki univerzitetne knjižnice v Gradcu so se ohranile štiri 
disertacije slovenskih filologov, ki so doktorirali v obdobju 1904–1918: Verstov-
škova, Lončarjeva, Rostacherjeva in Pinterjeva. Med predstavljeno sedmerico so 
bolj znani trije: Karel Verstovšek kot politik in prosvetni delavec, Josip Puntar 
kot raziskovalec slovenske književnosti in Franc Mišič kot šolnik in vsestranski 
kulturni in politični delavec. Drugi štirje (Lončar, Dolinšek, Rostacher in Pin-
ter) so delovali kot učitelji in se niso uveljavljali v javnem življenju. Nihče med 
predstavljenimi se ni znanstveno uveljavil na področju klasične filologije niti ni 
odločilneje vplival na razvoj slovenske klasične filologije.
200 Šolska kronika • 2–3 • 2021
Zussamenfassung
Slowenische Doktoren der klassischen Philologie an der 
Universität Graz zwischen 1904 und 1918
Matej Hriberšek
Zwischen 1904 und 1918 promovierten sieben slowenische Studenten der klassischen Phi-
lologie an der Philosophischen Fakultät der Karl-Franzens-Universität Graz: Karel Verstovšek, 
Henrik Lončar, Franc Mišič, Edvard Dolinšek, Franc Rostacher, Josip Puntar und Mihael Pinter. 
Alle sieben klassischen Philologen gingen aus bescheidenen Verhältnissen hervor; vier kamen 
aus der Steiermark (Verstovšek, Dolinšek, Rostacher, Pinter), zwei aus Krain (Lončar, Puntar) 
und einer aus Kärnten (Mišič). Karel Verstovšek beschäftigte sich in seiner Dissertation mit dem 
Phänomen des Daimonions des Sokrates (δαιμόνιον). Nach dem Studium lehrte er einige Zeit, 
widmete sich dann der Politik und lehrte von 1921 bis zu seinem Tod 1923 wieder. Henrik Lončar 
promovierte mit einer Arbeit über Ligdamus Gedichte. Nach seinem Studium unterrichtete er 
in Friedek in Schlesien und anschließend am Gymnasium in Celje. Franc Mišič beschäftigte 
sich in seiner Dissertation mit Fragen im Zusammenhang mit Catull und seinem Werk. Nach 
seinem Abschluss unterrichtete er an verschiedenen Mittelschulen, war unter Kärntner Slo-
wenen sehr aktiv und publizierte viel in Zeitungen und Zeitschriften. Das Thema von Edvard 
Dolinšeks Dissertation waren die Mimiamben des Herondas. Nach dem Studium unterrichte-
te er an verschiedenen Gymnasien und starb 1914 bei den Kämpfen an der Nordfront. Franc 
Rostacher promovierte 1909 und beschäftigte sich in seiner Dissertation mit Hesiods Werken. 
Nach dem Studium und seiner Teilnahme am Ersten Weltkrieg unterrichtete er am Gymnasi-
um Maribor bis zu seinem Tod 1935. Zentrales Thema von Josip Puntars Dissertation war die 
Frage nach der Bedeutung der Begriffe Gerechtigkeit und Besonnenheit in Platons Dialog Der 
Staat. Nach seinem Abschluss unterrichtete er zehn Jahre lang und arbeitete von 1920 bis zu sei-
nem Tod 1937 als Bibliothekar an der Studienbibliothek in Ljubljana. Mihael Pinter beschäftigte 
sich in seiner Dissertation mit der Betonung griechischer Fremdwörter im Lateinischen. Es gibt 
keine Informationen über sein Leben und seine Arbeit nach dem Abschluss. In der Sammlung 
der Universitätsbibliothek Graz sind vier Dissertationen slowenischer Philologen erhalten, die 
zwischen 1904 und 1918 promoviert wurden: die von Verstovšek, Lončar, Rostacher und Pinter. 
Unter den sieben vorgestellten Philologen sind drei besser bekannt: Karel Verstovšek als Politiker 
und Pädagoge, Josip Puntar als Forscher der slowenischen Literatur und Franc Mišič als Leh-
rer und vielseitiger Kultur- und Politikarbeiter. Die anderen vier (Lončar, Dolinšek, Rostacher 
und Pinter) fungierten als Lehrer und setzten sich im öffentlichen Leben nicht durch. Keiner 
der vorgestellten Philologen hat sich auf dem Gebiet der klassischen Philologie wissenschaftlich 
etabliert, noch hat er die Entwicklung der slowenischen klassischen Philologie entscheidender 
beeinflusst.