108
O SARTRU — TOKRAT PO DOMAČE                       ,
V oceni, ki jo je o Rebulovi knjigi Gorje zelenemu drevesu napisal za revijo Prostor in čas (1971, št. 9—10) Jože Gregorič, smo med drugim prebrali stavek: »Rebula zna dobro ločiti pošteno preprostost od naučene ali zlagane izumetničenosti ter prav tako odločno osmešiti praznoto nedomišljenih misli in modno govorjenje o niču in nesmislu bivanja (Sartre).«
Če prav razumemo, se Sartrovo ime, ki ga je pisec spravil v oklepaj, nanaša na celotno vsebino stavka ali vsaj na
njegov drugi del. Če je stvar taka, potem nam hoče pisec menda povedati, da v Sartrovem književnem ali filozofskem delu ni »poštene preprostosti«, ampak samo »naučena ali zlagana izu-metničenost«; ali pa vsaj to, da Sar-trova literarna ali filozofska ustvarjalnost ni nič drugega kot »praznota nedomišljenih misli« in »modno govorjenje o niču in nesmislu bivanja«. In da bi bila stvar še bolj jasna, je po piščevem mnenju bilo slovenskemu pisatelju Alojzu Rebuli dano, da je »odločno osmešil« Sartrovo »praznoto nedomišljenih misli« in »modno govorjenje o niču«, in to morda že kar zato, ker zna »dobro ločiti pošteno preprostost od naučene ali zlagane izumetničenosti«.
In kaj je torej po piščevem mnenju »poštena preprostost«, ki je ne kazi nobena »praznota nedomišljenih misli« ali že kar »modno govorjenje«? O tem zvemo nekaj malega iz dveh piščevih misli, zapisanih pred citiranim stavkom. Tu slišimo, da zna pisatelj Rebula »kakor le malokdo odkriti zadnje sestavine prelepe polnosti človeškega in vesoljskega bivanja, neminljivo lepoto trenutka ter omejenost in minljivost človeške domišljavosti. Zna zaslutiti vsa nevidna magnetna polja, ki nas vkle-pajo v Smisel, v Bistvo.« Če naj si drznemo s piščevimi izrazi opisati miselnost, ki jo tako mimogrede postavi zoper naučeno in zlagano izumetniče-nost drugih, zlasti zoper Sartrove prazne, že kar nedomišljene misli in njegovo modno govorjenje o niču •— potem bi seveda morali reči, da v piščevih besedah o »prelepi polnosti človeškega in vesoljskega bivanja« utripa menda sama samcata »poštena preprostost« in da ni v njih prav nobene »naučene ali zlagane izumetničenosti«; v tistem, kar mimogrede navrže še o »neminljivi lepoti trenutka ter o omejenosti in minljivosti človeške domišljavosti« ni seveda prav nikakršne »praznote nedomišljenih   misli«,   ki   bi  jih   bilo   povrh
109
O Sartru — tokrat po domače
vsega potrebno celo »odločno osmešiti«, ampak sama samcata »poštena preprostost«; in ta je končno kriva, da tudi v razkrivanju »magnetnih polj, ki nas vklepajo v Smisel, v Bistvo«, nikakor ne moremo odkriti kakšne »zlagane iz-umetničenosti«, kaj šele »modno govorjenje«.
Tako torej sodi naš pošteno preprosti Slovenec o pisatelju in filozofu, čigar miselna praznota, nedomišljenost in modnost, če že ne tudi zlagana izumetničenost so se nam šele zdaj dokončno razkrile. Zdaj seveda lažje razumemo, zakaj je moral Sartre svoje misli o svetu, človeku in še o čem razpredati na široko v vrsti novel, romanov, dram in najobsežnejših filozofskih spisov — saj so bile res tako zelo zlagano izumetničene, prazne in nedo-mišljene, pravzaprav preprosto modne, da jih zares ni mogel spraviti v dvoje preprostih, poštenih in klenih stavkov. Prav to pa je dano slovenskemu kritiku Sartra — potrebno mu je samo malo za-cingljati o »prelepi polnosti človeškega in vesoljskega bivanja«, zapeti nekoli-kanj o »neminljivi lepoti trenutka« in pomisliti o »minljivosti človeške domišljavosti«, na vse to pa vreči grozovito lepi besedi o »Smislu« in »Bistvu« —: in že se vse, kar so pesniki, pisatelji in misleci tega sveta, pravzaprav od Grkov do današnjih dni, domislili o bitju, niču in še marsičem, razblini v modno in zlagano izmišljotino.
Tu pa se seveda šala spreminja v času primerno resnico. Ko se naše domačijsko zapečkarstvo obrača podcenjujoče in že kar nestrpno zoper vse, kar ni napravljeno po njegovi šegi, bi mu bilo vendarle potrebno svetovati, naj že opusti svojo »pošteno preprostost« in se vsaj nekoliko odene v bolj modno napravljen, izumetničen plašč po svetovni meri, ki bo vsaj malo zakril njegovo veliko, že kar preveč preprosto in pošteno naivnost.
J. K.