TEORIJA IN PRAKSA Družboslovna revija Let. LX, št. 2, str. 195–350 Ljubljana, april–junij 2023 UDK 4, ISSN (tiskana izdaja): 0040-3598 ISSN (spletna izdaja): 2820-591X USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani GLAVNI UREDNIK PIKALO, Jernej, Univerza v Ljubljani PODROCNI UREDNIK KRPIC, Tomaž, Univerza v Ljubljani SEKRETARKA REVIJE CERNCIC TOmAžEVIC, Tina mEDNARODNI UREDNIŠKI ODBOR BOJINOVIc FENKO, Ana, Univerza v Ljubljani BURGER, Anže, Univerza v Ljubljani CABADA, Ladislav, metropolitan University Prague CALABRESE, Andrew, University of Colorado Boulder ÇELIK, Burçe, Loughborough University London CIPEK, Tihomir, University of Zagreb CLARKE, Alissa, De montfort University COENDERS GALLART, Germŕ, University of Girona COhEN, Sara, University of Liverpool CZADA, Roland, University of Osnabrück DAhLGREN, Peter, Lund University DE BEULE, Filip, KU Leuven DOBROTIc, Ivana, University of Zagreb, University of Oxford DžANANOVIc mIRAŠCIJA, Nedžma, University of Sarajevo FILIPOVIC hRAST, maša, Univerza v Ljubljani GEmINI, Laura, University of Urbino Carlo Bo JANSSEN, Susanne, Erasmus University RotterdamKOGOVŠEK, Tina, Univerza v LjubljaniKOS-STANIŠIc, Lidija, Zagreb University KOTNIK, Vlado, Univerza na PrimorskemLUKŠIC, Igor, Univerza v Ljubljani LUThAR, Breda, Univerza v Ljubljani mANIGART, Philippe, Royal military Academy mITREVSKA, marina, Ss. Cyril and methodius University in Skopje PAJTINKA, Erik, University matej Bel, Banska Bystrica ROmANENKO, Sergei, Russian Academy of Sciences STANKOVIc, Peter, Univerza v LjubljaniŠADL, Zdenka, Univerza v Ljubljani WANIS-ST. JOhN, Anthony, American University Washington DC WILLKE, helmut, Zeppelin University WINTER, Rainer, The University of Klagenfurt ZImmERmANN, Katharina, University of hamburg OBLIKOVALEC mUJEZINOVIc, Ismar PRELOm BETON, Leon TISK Tiskarna CICERO, Begunje, d. o. o. Naklada 250 izvodov REVIJA TEORIJA IN PRAKSA V BIBLIOGRAFSKIh IN BESEDILNIh ZBIRKAh PODATKOV SCOPUS, Emerging Sources Citation Index (ESCI), DLib, EBSCO, PROQUEST, COBISS.SI/COBIB, COBISS.SI/ODKLJ, International Political Science Abstracts (IPSA), CSA Worldwide Political Science Abstracts (CSA WPSA), CSA Sociological Abstracts (CSA SA, Internationale Bibliographie der Rezensionen geistes- und sozialwissenschaftlicher Literatur / International Bibliography of Book Reviews of Scholarly Literature in the humanities and Social Sciences (IBR-Online), IBZ-Online, Internationale Bibliographie der geistes- und sozialwissenschaftlichen Zeitschriftenliteratur / International Bibliography of Periodical Literature in the humanities and Social Sciences / Bibliographie internationale de la littérature périodique dans les domaines des sciences humaines et sociales (IBZ-Online), CSA Social Services Abstracts (CSA SSA). Naslov: Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, tel.: 01/5805-147, e-pošta: teorija.praksa@fdv.uni-lj.si Revija je dostopna prek http://www.fdv.uni-lj.si/revije/znanstvene-revije/teorija-in-praksa Celoletna narocnina za leto 2023: za študente in dijake 40,00 EUR, za druge individualne narocnike 50,00 EUR, za podjetja in ustanove 100,00 EUR. Cena posamicnega zvezka v prosti prodaji je 20 EUR. Revija izhaja s podporo ARRS – Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 TEORIJA IN PRAKSA Interdisciplinary journal of social science Vol. LX, No. 2, pp. 195–350 Ljubljana, April–June 2023 UDK 4, Print ISSN: 0040-3598 Online ISSN: 2820-591X FOUNDER AND PUBLIShER Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana EDITOR-IN-ChIEF PIKALO, Jernej, University of Ljubljana ASSOCIATE EDITOR KRPIC, Tomaž, University of Ljubljana ISSUE mANAGER CERNCIC TOmAžEVIC, Tina INTERNATIONAL EDITORIAL BOARD BOJINOVIc FENKO, Ana, University of Ljubljana BURGER, Anže, University of Ljubljana CABADA, Ladislav, metropolitan University Prague CALABRESE, Andrew, University of Colorado Boulder ÇELIK, Burçe, Loughborough University London CIPEK, Tihomir, University of Zagreb CLARKE, Alissa, De montfort University COENDERS GALLART, Germŕ, University of Girona COhEN, Sara, University of Liverpool CZADA, Roland, University of Osnabrück DAhLGREN, Peter, Lund University DE BEULE, Filip, KU Leuven DOBROTIc, Ivana, University of Zagreb, University of Oxford DžANANOVIc mIRAŠCIJA, Nedžma, University of Sarajevo FILIPOVIC hRAST, maša, University of Ljubljana GEmINI, Laura, University of Urbino Carlo Bo JANSSEN, Susanne, Erasmus University RotterdamKOGOVŠEK, Tina, University of LjubljanaKOS-STANIŠIc, Lidija, Zagreb University KOTNIK, Vlado, University of PrimorskaLUKŠIC, Igor, University of Ljubljana LUThAR, Breda, University of Ljubljana mANIGART, Philippe, Royal military Academy mITREVSKA, marina, Ss. Cyril and methodius University in Skopje PAJTINKA, Erik, University matej Bel, Banska Bystrica ROmANENKO, Sergei, Russian Academy of Sciences STANKOVIc, Peter, University of LjubljanaŠADL, Zdenka, University of Ljubljana WANIS-ST. JOhN, Anthony, American University Washington DC WILLKE, helmut, Zeppelin University WINTER, Rainer, University of Klagenfurt ZImmERmANN, Katharina, University of hamburg GRAPhIC DESIGN mUJEZINOVIc, Ismar PAGE LAYOUT BETON, Leon PRINT Printing house CICERO, Begunje, d. o. o. Copies printed: 250 ABSTRACTING AND INDEXING SERVICES SCOPUS, Emerging Sources Citation Index (ESCI), DLib, EBSCO, PROQUEST, COBISS.SI/COBIB, COBISS.SI/ODKLJ, International Political Science Abstracts (IPSA), CSA Worldwide Political Science Abstracts (CSA WPSA), CSA Sociological Abstracts (CSA SA, Internationale Bibliographie der Rezensionen geistes- und sozialwissenschaftlicher Literatur / International Bibliography of Book Reviews of Scholarly Literature in the humanities and Social Sciences (IBR-Online), IBZOnline, Internationale Bibliographie der geistes- und sozialwissenschaftlichen Zeitschriftenliteratur / International Bibliography of Periodical Literature in the humanities and Social Sciences / Bibliographie internationale de la littérature périodique dans les domaines des sciences humaines et sociales (IBZ-Online), CSA Social Services Abstracts (CSA SSA) Address: Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenia; Tel.: 00 386 1/5805-147, E-mail: teorija.praksa@fdv.uni-lj.si Teorija in praksa is accessible at http://www.fdv.uni-lj.si/revije/znanstvene-revije/teorija-in-praksa The annual subscription fee for 2023 is EUR 40.00 for students, EUR 50.00 for other individual sub­scribers, and EUR 100.00 for companies and institutions. The price of an individual issue is EUR 20.00. The journal is subsidised by the Slovenian Research Agency. TEORIJA IN PRAKSA Vol. 60, 2/2023 VSEBINA TEMATSKI SKLOP: JEZIK KOT VECNA REKA Monika KALIN GOLOB, Boštjan UDOVIC: IN MEMORIAM TOMO KOROŠEC (1938–2022) 199–202 Monika KALIN GOLOB: O STILISTIKI IN NJENEM POMENU: JEZIKOSLOVNA DISCIPLINA V DRUŽBI 21. STOLETJA 203–220 Erika KRŽIŠNIK: NEKAJ STALNIH, NEKAJ NEVARNIH IN NEKAJ TEŽAVNIH LASTNOSTI RABE FRAZEOLOGIJE V MEDIJSKIH BESEDILIH 221–236 Tina LENGAR VEROVNIK: VPRAŠALNI NAGOVORI IN DRUGE BESEDILOTVORNE STRATEGIJE V INTERVJUJIH NA RADIU IN V PODKASTU: SREDSTVO ŽANRA ALI ZNAK KONVERZACIONALIZACIJE? 237–252 Boštjan UDOVIC: »LE VSTANI, VBÔRNI NÁROD MOJ, DO DÁNES V PRAH TEPTÁN«: O NASTAJANJU DIPLOMATSKE TERMINOLOGIJE NA SLOVENSKEM IN NJENIH ZAGONETKAH 253–268 Andreja ŽELE: CLENKI: SLOVARSKI PRIKAZ NJIHOVE PRAGMATICNE MOCI OZ. SOBESEDILNE VLOGE 269–280 Tadeja ROZMAN: ODGOVORNO Z JEZIKOM – DRUŽBENA VLOGA JEZIKOVNOPOLITICNEGA PORTALA 281–294 197 CLANKI ANG Sabrina P. RAMET: SPINOZA, LIBERALIZEM IN “LETNIK 1632” 295–315 Gregor POTOCNIK: STATUS TUJIH BORCEV V OBOROŽENIH SILAH UKRAJINE V KONTEKSTU MEDNARODNE SODNE REALNOSTI 316–333 AVTORSKI POVZETKI 334–337 TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 CONTENTS THEMATIC SECTION: LANGUAGE AS THE ETERNAL RIVER Monika KALIN GOLOB, Boštjan UDOVIC: IN MEMORIAM TOMO KOROŠEC (1938–2022) 199–202 Monika KALIN GOLOB: ON STYLISTICS AND ITS MEANING: LINGUISTIC DISCIPLINE IN 21ST CENTURY SOCIETY 203–220 Erika KRŽIŠNIK: SOME COMMON, DANGEROUS AND PROBLEMATIC FEATURES OF THE USE OF PHRASEOLOGY IN MEDIA TEXTS 221–236 Tina LENGAR VEROVNIK: INTERROGATIVE ADDRESSES AND OTHER TEXT FORMATION STRATEGIES IN INTERVIEWS ON THE RADIO AND IN PODCASTS: A MEANS OF GENRE OR A SIGN OF CONVERSATIONALISATION? 237–252 Boštjan UDOVIC: »RISE O RISE, MY POOR NATION, TRAMPLED IN THE DUST TO THIS VERY DAY (LE VSTANI, VBÔRNI NÁROD MOJ, DO DÁNES V PRAH TEPTÁN)«: ON THE FORMATION OF DIPLOMATIC TERMINOLOGY IN SLOVENIA, AND ITS PUZZLES 253–268 Andreja Žele: PARTICLES: DICTIONARY DESCRIPTION OF THEIR PRAGMATIC POWER OR ROLE IN COMMUNICATION 269–280 Tadeja ROZMAN: RESPONSIBLY WITH LANGUAGE – THE SOCIAL ROLE OF A LINGUISTIC-POLITICAL PORTAL 281–294 198 ARTICLES ENG Sabrina P. RAMET: ”SPINOZA, LIBERALISM AND ‘THE CLASS OF 1632’ 295–315 Gregor POTOCNIK: THE LEGAL STATUS OF ALIEN COMBATANTS IN THE UKRAINIAN ARMED FORCES WITHIN THE CONTEXT OF THE INTERNATIONAL JUDICIAL REALITY 316–333 AUTHORS’ SYNOPSES 334–337 TEORIJA IN PRAKSA let. 60, 2/2023 TEMATSKI SKLOP: JEZIK KOT VECNA REKA Monika KALIN GOLOB, Boštjan UDOVIC* IN MEMORIAM TOMO KOROŠEC (1938–2022) … A rek se je treba dotikati. Dotikati z rokami, z vsem telesom. Kdor se jih dotika se lahko z njimi pogovarja in šele takrat jih lahko razume. 199 Dotikati se jih je treba. Kot ljudi. Kot vsega v tem stvarstvu: zemlje, dreves, vetra, metuljev in ptic, skalnih sten in cvetic. /…/ Samo dotikati se je treba teh rek, dotikati, dotikati. Pogovarjati se z njimi, jih poslušati in razumeti. Narediti, da bodo reke kot nekdaj tekle – skozi cloveška srca. Tomo Korošec, Rekam1 Zaslužni profesor Univerze v Ljubljani dr. Tomo Korošec bi letos julija pra­znoval 85. rojstni dan. Naš namen in poziv spomladi 2022 sta bila namenjena pocastitvi tega jubileja s priložnostno jeziku v družbi posveceno tematsko številko Teorije in prakse. A kot pravijo: Clovek obraca, Bog obrne. In tudi naš namen, cetudi plemenit in idealisticen, kot neke vrste Liber amicorum, ni bil vec mogoc. 28. maja 2022 je Tomo Korošec odšel s svojimi rekami in v naših srcih pustil številne reminiscence. Slovenskemu jezikoslovju in tudi * Gostujoca urednika: Dr. Monika Kalin Golob, redna profesorica, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija; Dr. Boštjan Udovic, izredni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. 1 Objavljeno v Ribicija ta naša (izbral, uredil in ilustriral Tomo Korošec). Ljubljana: Ribiška zveza, 1992: 90–97. družboslovju – konec koncev je svoje profesorsko in raziskovalno domova­nje našel na Fakulteti za družbene vede, kjer je bil eden od pomembnih gra­dnikov ne samo novinarstva in obramboslovja, ampak tudi tržnega komuni­ciranja – je zapustil svoja dela, razprave in premisleke. Tematski sklop je po usodi zato predvsem spominski. Prinaša šest clan-kov, ki se tako ali drugace dotikajo Korošcevih raziskovalnih tem: bodisi z umešcanjem njegovega dela v kontekst (slovenskega) jezikoslovja in – širše – družboslovja bodisi z navezovanjem nanj. Monika Kalin Golob v clanku O stilistiki in njenem pomenu: jezikoslovna disciplina v družbi 21. stoletja analizira stanje (jezikoslovne) stilistike, opi­suje razvoj te discipline in na podlagi zapisov v Cobissu orisuje slovensko raziskovanje stilisticnih tem. To je posebej intenzivno od 60. let 20. stoletja: pomemben del raziskovanja je povezan z raziskavami Toma Korošca, ki je s teoretsko stilistiko postavil temelje medijske lingvistike v Sloveniji. Avtorica razclenjuje njegov prispevek k stilistiki slovenskega porocevalstva v njego­vem istoimenskem temeljnem delu in kasnejši obravnavi razžalitev v medi­jih ter stilistiki oglaševalnih besedil. O medijskih temah razmišlja tudi Erika Kržišnik, ki v clanku Nekaj stal­nih, nekaj nevarnih in nekaj težavnih lastnosti rabe frazeologije v medij­skih besedilih analizira izbrana besedila o slovenskih predsedniških volitvah treh revij in treh spletnih portalov. Navezuje se na Korošcevo raziskavo o obnovitvah (sama uporablja novejši uveljavljeni izraz prenovitve) v caso­pisnih naslovih, ki so še danes ucinkovito stilno sredstvo ne le casopisnih, ampak tudi spletnih naslovov, saj gradijo na pridobivanju bralstva z asocia­cijo na znani rek, recenico, torej kliše, ali znane naslove literarnih in filmskih del, v zadnjih letih pa tudi slogane, torej vzorec. Analiza Erike Kržišnik ne zadeva le naslovja, ampak izbrana besedila v celoti, opisuje skupne lastnosti frazemov, njihove žanrske umestitve in jih zanimivo povezuje tudi s tezo, da razkrivajo temperament govorca ali pisca; lahko pa tudi neznanje, ko odsto­pajo od ustaljenosti frazemskih enot. Aktualna je aplikacija in nadgradnja Korošceve razprave o intervjujskih nagovorih, ki jo izpelje Tina Lengar Verovnik v clanku Vprašalni nagovori in druge besedilotvorne strategije v intervjujih na radiu in v podkastu: sred­stvo žanra ali znak konverzacionalizacije? Tipologijo 10 vrst intervjujskih nagovorov, ki jo je razvil Tomo Korošec konec 80. let in nadgradil konec 90., aplicira na štiri oddaje z radijskimi intervjuji in štiri podkaste z istimi gosti. S primerjavo obeh besedilnih vrst ugotavlja posebnosti podkastov, ki se kot novejši medijski žanr približujejo znacilnostim zasebnih dvogovorov, saj nacin njihovega sprejemanja (slušalke, zasebni prostor, nacrtno namenjen cas in pozornost za poslušanje) omogoca vecjo koncentracijo in aktivnost poslušalca, zato lahko prestopa strukturiranost intervjujev, in kot ugotavlja avtorica, »prestopa v forme, znacilne za zasebne dvosmerne dvogovore«. Monika KALIN GOLOB, Boštjan UDOVIC O terminologiji, ki je poleg medijskih besedil štiri desetletja raziskova­nja teoretsko in prakticno zaposlovala Toma Korošca, piše Boštjan Udovic. Razmišljanje in analize jezika diplomacije povezuje s spomini na terminološke razprave s Tomom Korošcem, ki je teoretske koncepte onomaziologije pre­našal na številne discipline, pri katerih je sodeloval kot lektor, jezikovni sve­tovalec ali avtor sistematicne terminologije. V Udovicevem clanku »Le vstani, vbôrni národ moj, do dánes v prah teptán«: o nastajanju diplomatske termino­logije na Slovenskem in njenih zagonetkah tako prek zgledov tvorjenja diplo­matskih terminov opazujemo miselne postavke, ki so Toma Korošca vodile do tvorjenja poimenovanj ne le v diplomaciji, ampak terminologiji nasploh. V pregledu Korošcevega razpravljanja o tem, kako uslovariti zahtevno in težko ulovljivo besedno vrsto, Andreja Žele vstopa na podrocje Korošceve slovnicne misli, ki jo je najti v njegovih razpravah bodisi sporadicno, celo opombno, ali kar samostojno. Korošceve skladenjske razprave ob predava­njih za vejico žal – kljub obljubi – nikoli niso ucakale samostojne mono-grafske razprave, a njegov ucbenik slovenskega jezika, razmisleki o bese­dotvornih vprašanjih in razreševanje stilisticnih dilem vsebujejo številne slovnicne teme. V clanku Clenki: slovarski prikaz njihove pragmaticne moci oz. sobesedilne vloge Andreja Žele prikazuje, kako so Korošcevi razmisleki prispevali k rešitvam za nadaljnjo slovaropisno obravnavo clenkov za novi razlagalni slovar slovenskega knjižnega jezika. Sociolingvisticne teme, vprašanje jezikovnega nacrtovanja in jezikovne politike so Korošca zaposlovale kot dejavnega clana akademske skup­nosti: kot mladenic je jezikovno znanje delil v jezikovnih kotickih v reviji in na televiziji ter polemicno opozarjal na zablode skrajnega jezikovnega purizma, sodeloval je v razpravah o jeziku visokega šolstva, poimenovalno prispeval k splošnemu besedišcu in terminologiji ter se dejavno vkljuceval v razprave o statusu slovenšcine kot uradnega jezika, ne le pri obravnavi vojaškega jezika. Tematski sklop zakljucuje Tadeja Rozman s prikazom, analizo in ume­stitvijo spletnega portala, ki dalec presega posamezne jezikovne dvome, ki pestijo uporabnike in uporabnice jezika v njihovi vsakdanji praksi. V clanku Odgovorno z jezikom – družbena vloga jezikovnopoliticnega portala je na problem jezikovne politike opozorjeno z vec vidikov: ob opisu nastajanja portala je opazno pomanjkanje stalnega financiranja tovrstnih projektov (številne rešitve, ki so nujne za življenje in ne životarjenje slovenšcine v digi­talni dobi, na obstojijo, saj gredo s koncem projekta v zamiranje in zastara­nje); primeri, ki jih prikazuje Tadeja Rozman, pa so še bolj povedni, namrec zmote pri razumevanju jezikovnih pravic in dolžnosti, ki kažejo na nestrp­nost govork in govorcev glede priznavanja jezikovnih pravic neslovensko govorecih. Portal tako z nazorno in strpno razlago prispeva k bolj vkljucu­joci slovenski družbi tudi na podrocju jezika. Šest clankov, šest pogledov o tem, s cim vse se je v svojem raziskovalnem delu ukvarjal profesor Tomo Korošec. Seveda to ni konec, ampak je zace­tek raziskovanja in odkrivanja njegovega dela. Verjetno bomo šele skozi leta zares spoznali njegovo izjemno delo za razvoj jezikoslovja in družboslovja, pa tudi njegovo eruditstvo, ki ga je vedno znal spretno dozirati med tremi ljubeznimi: ljubeznijo do jezika, slikarstvom in svojim rožnim vrtom v hiši na Mirju. V casih, ko nas sistemi silijo k instantnim rešitvam in se od vseh raziskovalcev terja standardiziranje raziskovalnega in pedagoškega dela, je prav sposobnost uporabe vec talentov, ki jih ima vsak od nas, klic k temu, da svoje delo in rešitve premišljamo in osmišljamo. Tudi s potocki in rekami, ki naj ne tecejo mimo nas, ampak z nami in ob nas. Seveda so jeziko(slo)vne reke tisto, kar nas determinira že od rojstva. Danes, ko cloveka vse bolj nadomešca tehnologija, ki algoritemsko upo­rablja jezik za pisanje vseh mogocih besedil, se sprašujemo, kakšne bodo naše »nove meje« in kakšni naši »novi izzivi«. Ne samo jezikovni in družbeni, ampak predvsem cloveški. Medosebni. Vprašanj je seveda vec kot odgo­vorov, a dokler ostajamo cloveku clovek, dokler cutimo in živimo drug z drugim (in ne drug mimo drugega), imamo prednost pred stroji. Ker z vsa­kim dihom tudi mislimo in ustvarjamo nov (slovenski) jezik. Kot je to pocel cenjeni profesor Tomo Korošec. UDK 81'38(100+497.4)(091) Monika KALIN GOLOB* O STILISTIKI IN NJENEM POMENU: JEZIKOSLOVNA DISCIPLINA V DRUŽBI 21. STOLETJA**1 Povzetek. V clanku z analizo dostopnih stilistik, ki obravnavajo zgodovinski razvoj discipline, opišemo razvoj stilistike, njene predhodnice, osamosvajanje od literarne vede in sodobno stanje. V nadaljevanju se osredotocamo na slovensko jezikoslovno stilistiko, in sicer na podlagi analize zapisov bibliografskih enot s kljucno besedo stilistika v slovenskem vzajemnem kata­logu Cobiss+, iz katerega shematsko prikažemo glavne prvine razvoja. S pregledom in analizo stilisticnih objav Toma Korošca, ki je najvecji del svojega raziskovanja posvetil medijski stilistiki, utemeljujemo njegov prispe­vek k slovenski teoretski stilistiki. Celotna analiza je pokazala, da je stilisticno raziskovanje v Sloveniji inten­zivno od 60. let preteklega stoletja, da je pomemben del 203 raziskovanja povezan z delom Toma Korošca in da je ob teoretski stilistiki dandanes treba v splošno izobraže­vanje vseh stopenj vkljucevati tudi klasicno šolsko stili­stiko. Kljucni pojmi: jezikoslovna stilistika, zgodovina stilisti­ke, medijska stilistika, novinarski stil, oglaševalni stil, jezikoslovno izobraževanje, retorika Uvod V casu, ko nas begajo informacije o algoritemsko spisanih clankih in ko informacijski giganti tekmujejo med seboj, kdo bo hitrejši in boljši pri raziskavah strojnega ucenja, ko se ucitelji, profesorice, univerze in šole sprašujemo, kakšna bo prihodnost usvajanja in ucenja jezika, pisanja spi­sov, seminarskih nalog, zakljucnih del in znanstvenih objav, se zdi pisanje * Dr. Monika Kalin Golob, redna profesorica, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. 1 Delo je nastalo v okviru raziskovalnega programa »Slovenski jezik – bazicne, kontrastivne in apli­kativne raziskave« (P6-0215) in v okviru projekta »Upravljanje jezikovne politike visokega šolstva: pregled stanja, dobrih praks in ukrepi« (CRP V6-2276), ki ju financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. DOI: 10.51936/tip.60.2.203 o najveckrat oporekani jezikoslovni disciplini anahronisticno. Ne le, da ni soglasja o tem, kaj je jezikovni stil, enotne niso niti definicije vede, ki se ukvarja z njim, ali kot se vprašuje Cassirer (v Sandig, 1986: 18): Kaj je potem stil in kaj dela stilistika? Takšna vprašanja pogosto uvajajo zacetek stilisticnih raziskav. Že samo to dejstvo kaže dvoje: prvic, da ni sprejete definicije stila in ni splošnega soglasja o ciljih, metodi ali gra­divu za tisto, kar je znano kot stilistika; drugic, da se zdi, da se razisko­valci stilistike dokaj jasno strinjajo, da so ta vprašanja težavna. Ceprav je od izjave minilo nekaj desetletij, se njena vsebina ponavlja tudi v sodobnosti, vendarle številne raziskave, objave in poucevanje stilistike tudi na univerzitetni ravni dokazujejo trdoživost, cezdisciplinarnost in ume-šcenost stilistike v sodobne jezikoslovne tokove. V clanku bomo najprej pregledali razvoj stilistike, njene predhodnice, osamosvajanje od literarne vede ter sodobno stanje, in sicer z analizo knji­žnih stilistik, ki (med drugim) obravnavajo zgodovino te discipline.2 V nadaljevanju se bomo osredotocili na slovensko jezikoslovno stilistiko, in sicer s pregledom zadetkov stilisticnih objav v slovenšcini (kljucna beseda stilistika), kot jo izkazuje vzajemni katalog Cobiss+. S pregledom in analizo stilisticnih objav profesorja Toma Korošca, ki je najvecji del svojega razisko­vanja posvetil medijski stilistiki, bomo ovrednotili njegov prispevek k slo­venski teoretski stilistiki. Skozi celotno analizo bomo iskali argumente za odgovor na temeljni raziskovalni vprašanji: 1. kakšna je danes raziskovalna umešcenost (slovenske) jezikoslovne stilistike in kako njena spoznanja vkljuciti v jezikovno izobraževanje ter 2. kakšen je prispevek Toma Korošca k razvoju slovenske teoretske stilistike? Stilistika kot veda Odgovor na vprašanje, kaj je stilistika, kdaj se je vzpostavila kot samo­stojna disciplina in kaj je predmet njenega zanimanja, je odvisen od tega, ali jo definira zahodnoevropsko-ameriški ali vzhodnoevropski pogled. Uvodnicarja in urednika impresivno obsežne knjige The Cambridge Handbook of Stylistics (2014: 1–9) Peter Stockwell in Sara Whiteley jo skladno z zahodno (francosko, nemško in britansko-ameriško) tradicijo postavljata v 50. in 60. leta 20. stoletja ter jo povezujeta z jezikovno analizo literarnih besedil. Ceprav, kot navajata (Stockwell in Whiteley, 2014: 4), živi v razlicnih državah pod razlicnimi imeni (literarna lingvistika, literarna 2 Zaradi jezikovnih ovir sem se osredotocila na nemško, angleško, slovaško, ceško in hrvaško pisane, gl. seznam literature. semantika, literarna pragmatika, poetika …), je tudi iz nabora imen razvidno, da je osredotocena na literarna besedila, zato jo natancneje imenujeta lite-rarna stilistika. V novejšem casu pa se po njunem tudi zahodna stilistika usmerja z literarnih tudi na druga besedila, predvsem polliterarna, kot pra-vita, npr. oglaševalna in druga medijska (Stockwell in Whiteley, 2014: 8), pri cemer njihovo analizo povezujeta s presecišci stilistike ter uporabnega jezi­koslovja, medijskih študij in diskurzivne analize. Ker pri analizi literarnih del stilistika izhaja iz razlicnih jezikoslovnih teorij, se pojavlja vprašanje, ali je jezikoslovna ali literarnokriticna poddi­sciplina, poddisciplina literarne hermenevtike, literarne teorije ali semiotike (Wales, 2014: 36). Ta zahodni pogled dobro ilustrirajo Nrgaard idr. (2010: 1): »Stilistika je pogosto razumljena kot jezikoslovni pristop k leposlovju – to je razumljivo, saj je vecina stilisticne pozornosti do sedaj bila posvecena literarnim besedilom.« V nasprotju z zahodno stilisticno tradicijo je vzhodnoevropska stilistika osredotocenost raziskav na vsa (ne le umetnostna) besedila postavljala že v 30. letih 20. stol. Izhajajoc iz teorije funkcijskih stilov (v slovenšcino prevedenih kot funkcijske zvrsti), kot se je razvijala znotraj Praškega lingvisticnega krožka (ustanovljenega 1926) med svetovnima vojnama (pod vplivom ruskega forma­lizma in de Saussurjevega strukturalizma) ter predvsem po drugi vojni v ceški in slovaški stilisticni teoriji, je raziskovala knjižni jezik v vseh njegovih funk-cijskozvrstnih razlicicah. Prav zato je razlikovanje med jezikoslovno (lingvo­stilistiko, prim. Akhmanova, 1976) in literarno stilistiko v vzhodni (predvsem slovanski) tradiciji zgodnejše in bolj doloceno. Medtem ko prva raziskuje vsa besedila, se druga posveca le leposlovnim (prim. Mistrík, 1985; Hoffmanová, 1997; Katnic-Bakaršic, 2001; Findra, 2004; Cechová idr., 2008). Razvoj stilistike in njene predhodnice Povezanost in prehajanje stilistike med literarno vedo in jezikoslov­jem ima korenine v njenem nastanku. Opisovalci zgodovine stilistike kot discipline (npr. Mistrík, 1985; Sowinski, 1991: 17–51; Hoffmanová, 1997; Katnic-Bakaršic, 2001; Stockwell, Whiteley, 2014) njene zametke postavljajo v antiko. Predhodnice stilistike so bile razlicne vede, ki so se postopoma združevale. Zelo natancen pregled razvoja najdemo pri Mistríku (1985: 7–30), ki kot predhodnice stilistike navaja tri anticne discipline: retoriko, poetiko in dialogiko. V stari Grciji je kot predhodnica stilistike imela naj­vecji pomen retorika. Aristotel (384–322 pr. n. št.) in njegovi ucenci so veliko pozornosti posvecali razvršcanju in formulaciji misli, torej dispoziciji in elo­kuciji. Njihova razmišljanja so poudarjala štiri stilne kvalitete in razlikova­nje treh stilnih ravni (visoki, srednji, nizki stil), izmed katerih ima vsaka svoj delež pesniškega okrasja. To vse so vprašanja stila, ki pa takrat še niso bila tako poimenovana, izraz stil se namrec pojavi kasneje, pri Ciceru (106–43 pr. n. št.), in sicer sprva v pomenu osebnega izražanja (npr. stilus Homeri, homerski stil). Šele okoli leta 400 n. št. se je zacelo govoriti o stilih, medtem ko je današnji pojem in termin stil vzpostavilo šele obdobje romantike, ki je za predmet stilistike štela pisano besedo in govorjeno še vedno prepušcala retoriki (Mistrík, 1985: 10). Druga veda, ki jo štejemo za predhodnico stilistike, je bila poetika; razvita prav tako v stari Grciji, se je ukvarjala s tvorbo umetnostnega dela. Za prvega teoretika štejemo Aristotela in njegovo Poetiko. Medtem ko se je del retorike razvil v stilistiko, se je poetika razvijala samostojno kot literarna veda. Tretja veda predhodnica je bila dialogika, tj. nauk o pogovoru, razpravi in metodah prepricevanja. Dialog se je štel za nujno znanje, vprašanja so bila zastavljena tako, da je moral sogovornik dajati pricakovane odgovore. Velik poudarek obliki dialoga kot najprimernejši za izmenjavo znanstvenih spoznanj je dajal Sokrat. Podobno kot retorika se je tudi dialogika posto­poma vkljucevala v stilistiko in izgubljala svojo samostojnost. Temelji stilistike so bili tako dani v antiki z deli o zgradbi govora, med katerimi sta najstarejši Aristotelovi Poetika in Retorika. Veliko prvin se je iz teh del preneslo tudi v socasno stilistiko in poetiko, npr. nasprotje med umetnostnimi in neumetnostnimi besedili, med govorjeno in pisano besedo, pozornost, usmerjena na sporocanjsko funkcijo in estetiko izraza: metafore, ritem, skladenjske in druge figure. Prav zaradi povezave s poe­tiko se v zahodni stilistiki stilistika povezuje z analizo leposlovnih besedil. Vendarle, kot poudarja Hamilton (2014: 63): brez retorike v preteklosti ne bi bilo stilistike v sedanjosti. Do osamosvajanja stilistike naj bi po njegovo (Hamilton, 2014: 67–69) prišlo zaradi postopnega zoženja retorike na nekaj tropov (metaforo, metonimijo, sinekdoho in ironijo), kar je potekalo od 16. stoletja in vse do Jakobsonovega (»zavajajocega«)3 osredotocanja le na metaforo in metonimijo. Intenzivna osredotocenost na trope in figure je gotovo prispevala k vzponu stilistike, njun razvoj je tako trdno povezan, da »ni težko videti retorike kot stilistike« (Hamilton, 2014: 76). Ce se zdi zgodba o tem, kako je retorika postala stil in kako je ta kanon postal stilistika, za nekatere okuse prevec preprosta, so možne druge alternative. Nekateri morda vidijo stilistiko kot del retorike; drugi jo lahko vidijo kot retoriko; in spet drugi ju lahko vidijo kot soobstojeci. (Hamilton, 2014: 76) Hamilton (2014: 68–70) navaja Vickersovo kritiko Jakobsonove obravnave metafore in metoni­mije kot temeljnih opozicij pri nastajanju govora ter oznaci Jakobsonovo povezovanje literature z meto­nimijo in poezije z metaforo za zavajajoce: »Skratka, poskus umestiti ves stil, ali retoriko, ali literaturo le v dve kategoriji ju dela brezupno ‘upogljivi’ in ‘preobsežni, da bi bili uporabni’« (Hamilton, 2014: 69; enojni narekovaji oznacujejo Vickersa). Tudi danes se francoska in angleška raba izraza stilistika nanaša na jezi­kovno analizo leposlovja; v Franciji je to razlikovanje še posebej natancno, striktno jo locujejo od analize vseh drugih besedil, ki jo poimenujejo l’analyse du discours. V angleški literaturi pa pogosto vzpostavljajo opozi­cijo med stilistiko (ki se nanaša na literarno stilistiko) in retoricno stilistiko (ki obravnava neleposlovna besedila) (Hamilton, 2014: 70, 71). Seveda še danes obstajajo številna prekrivna mesta med literarno in jezikoslovno stili­stiko, saj je kot znanstvena disciplina, ki se je osamosvajala šele v 20. stol., s pestrostjo smeri in metod proucevanja razvijala in razlicno omejevala svoje temeljne pojme, terminologijo in metode (Josic, 2021: 7). Osamosvajanje stilistike in razvoj jezikoslovne stilistike Stilistika se zacne kot disciplina postopoma osamosvajati šele na zacetku 20. stol. v okviru ženevsko-francoske jezikoslovne šole (Mistrík, 1985: 14, 15), katere ustanovitelj je bil Charles Bally (1865–1974). Ta je menil, da je v jezikovni informaciji vedno nekaj od jezika in nekaj od cloveka, ki daje informacijo. Stilistiko je definiral kot nauk o izrazih, ki kažejo custveno živ­ljenje cloveka. Ker se je v svoji stilistiki kar v dveh tretjinah posvecal ekspre­sivno-emocionalnim sredstvom, se njegova stilistika imenuje ekspresivno--emocionalna. To je rezultat obdobja psihologizma kot prevladujoce smeri na prehodu v 20. stoletje in Ballyjeve osredotocenosti na govorjeni jezik kot spontani izraz, medtem ko je knjižni jezik opisoval kot nenaraven (Uhlik, 2014: 593). Tako je Ballyjevo pojmovanja stilistike posebno, ker postavlja v središce govorjeni jezik in se tako oddaljuje od tradicionalne stilistike, ki je izhajala predvsem iz preucevanja umetniškega izražanja in zborne norme. Poleg tega /…/ je Bally na malce poenostavljen, a ven­darle zanimiv nacin vpeljal razlikovanje med dvema nacinoma izraža­nja, custvenim in razumskim. (Uhlik, 2014: 596) Istocasno, a s popolnoma drugacnim razumevanjem je o stilistiki in stilu pisal ruski jezikoslovec G. Vinokur. V nasprotju z Ballyjem /Vinokur/ namena govornega dejanja ne opredeli psihologisticno, saj zanj primarni cilj komunikacije ni le spontano izraziti svojo subjektiv­nost, temvec predvsem uporabljati doloceni govorni stil ob situaciji v skladu s pravili, ki veljajo v dani družbi. Vsak govorni stil (administra­tivni, publicisticni ali poeticni) ima svojo posebno »zgradbo« oziroma organizacijo jezikovnih sredstev. (Uhlik, 2014: 597) Kot poudarja Uhlik (2014: 601), sta oba modela stilistike pomembno vpli­vala na zgodovino jezikoslovja. Ballyjeva opredelitev stilistike je spodbudila jezikoslovce, ki so poskušali sistemsko opisati nestandardna jezikovna sred­stva in govorjeni jezik. Vinokurjeva pa je vplivala »na funkcionalno stilistiko Viktorja Vinogradova (1894–1969), ki je pomemben model opisovanja jezi­kovne clenjenosti in funkcioniranja v ruskem in sovjetskem jezikoslovju« (Uhlik, 2014: 602), ter tudi na Praški lingvisticni krožek, ki je presegel razis­kovanje stila kot individualnega pojava in na podlagi funkcije jezika raz­poznal vrsto funkcijskih stilov (B. Havránek po letu 1932, V. Mathesius po 1942; prim. Cechová idr., 2008: 28). Ballyjeva Stilistika (Traité de stylitique française, Paris 1909) je po Mistríku (1985: 14, 15) postavljena za zacetek jezikoslovne stilistike. Z njo je: a) uvedel opisno stilistiko; b) stilistiko postavil kot jezikoslovno disciplino; c) pokazal, da stilna sredstva tvorijo sistem. Saussurjev strukturalizem z raz­likovanjem med jezikom kot sistemom in njegovo rabo (govorom) je imel velik vpliv tako na program kot tudi metodologijo Praškega lingvisticnega krožka (1926–1948). Clani krožka so postavili temelje funkcijskega razisko­vanja jezika, ki je imelo vpliv tudi na slovensko jezikoslovje. Od 50. let 20. stoletja dalje govorimo o osamosvojitvi jezikoslovne stili­stike od literarne vede. Tako je jezikoslovna stilistika postala relativno samo­stojen del jezikoslovja, ki proucuje: a) izrazna sredstva (jezikovna in izvenje­zikovna), ki sodelujejo pri zgradbi jezikovnih pojavov; b) vprašanja zgradbe in strukture besedila; c) stilno diferenciacijo jezikovnih pojavov (Mistrík, 1985: 30). Sodobna stilistika in njena cezdisciplinarnost Z vznikom novih jezikoslovnih smeri (sociolingvistika, kognitivna ling-vistika, besediloslovje, pragmatika, psiholingvistika, konverzacijska analiza, korpusno jezikoslovje …) tudi stilistika kot izrazito interdisciplinarna vse od 60. let 20. stol. razvija nove pristope in koncepte, na katere vplivajo modeli teh novih jezikoslovnih (pod)disciplin: Hallidayev funkcijski model je v 70. letih vplival na razvoj stilistike, ki je z upoštevanjem družbenih okolišcin odprla pot proucevanju ideologije, ustvarjene z jezikom (npr. feministicna, kriticna stilistika); pragmatika na pragmaticno stilistiko, kognitivno jezi­koslovje na kognitivno stilistiko, razvija se korpusna stilistika itn. (Katnic­Bakaršic, 2001: 43–54; Nrgaard idr., 2010; Wales, 2014: 36, 37, 43–45). Seveda vse to vodi k množenju terminov, zato nastajajo tudi slovarji stili­sticnega izrazja; a katerikoli model je uporabljen za analizo, je bistveno, da stilisticna raziskava iz njega razvije »sistematicno in eksplicitno ter zato tran­sparentno in preverljivo« (Wales, 2014: 34) stilisticno metodo. Prav zaradi meddsiciplinarnosti se raziskovalci in raziskovalke, ki obravnavajo (in pogosto se zdi, kot da upravicujejo) stilistiko kot vedo oz. disciplino, v uvodih pogosto odzivajo na pavšalne ugotovitve, da je stilistika eklekticna disciplina (Hoffmanová, 1997: 5; Stockwell in Whiteley, 2014: 6), da se kot jezikoslovna disciplina rada prikazuje kot kaos (Sandig, 1986: 13), kot samo prakticna disciplina brez koherentne teorije (Toolan, 2014: 13, 14). Katie Wales prikaz interdisciplinarnosti metod in poddisciplin kot stili­sticnega instrumentarija povedno zakljucuje na naslednji nacin: Eklekticna narava stilistike pa pomeni, da imajo nove metode in modeli vznemirljive možnosti vzbujanja svežih mentalnih podob in interpre­tacij ter odstiranja ucinka celo pri tistih besedilih, za katera smo dolgo menili, da jih poznamo; najsibo leposlovnih ali neleposlovnih. (Wales, 2014: 45) Danes torej govorimo o meddisciplinarnosti, ali natancneje, cezdiscipli­narnosti (Katnic-Bakaršic, 2001: 13), in ne zatonu stilistike kot jezikoslovne discipline. Ta izhaja – kot smo orisali – iz zgodovinskega razvoja, iz anticnih predhodnic ter sticnega podrocja med literarno vedo in jezikoslovjem, tako si še vedno delita tudi nekatere temeljne pojme. Ceprav je bila in je med naj­bolj izpodbijanimi (Katnic-Bakaršic, 2001: 13) jezikoslovnimi disciplinami, je danes eklekticizem, ki so ji ga ocitali kot pomanjkljivost, pravzaprav pred­nost. Za postmoderna besedila so namrec znacilni rušenje norm, hibridni žanri, fragmentacija, veckodnost, medbesedilnost in medkulturnost. Prav zato tudi danes lahko sprejemamo koncept praške funkcijske stilistike o stilu kot integralnem delu zgradbe besedila: Tudi rušilna, besedilo razgrajujoca, dezintegracijska gesta ima lahko povezovalni ucinek sui generis in se vedno uresnicuje na ozadju dolo-cenih stilnih norm in modelov. Tako je stil lahko kontrolna tocka, brez katere bi v morju besedil, medbesedil, žanrov, pa tudi jezikoslovnih in vmesnih disciplin popolnoma potonili. (Hoffmannová, 1997: 175) Ce je bilo pred desetimi leti (2013) v letnem pregledu stilisticnih objav, ki jih pripravljajo v reviji Language and Literature (SAGE), mogoce zapisati (McInttyre, 2014: 389–401), da ostaja literatura osrednja tocka stilisticnega raziskovanja in da je njegovo težišce na umetnostnih besedilih mogoce dobro opisati z zvezo »klasicna stilistika« (McInttyre, 2014: 389), se v enakem pregledu za leto 2021 (Price, 2022: 519–540) opis objav razširi po številnih kategorijah stilisticnega raziskovanja. Tako avtorica ugotavlja: Raziskave, objavljene v 2021, so razvršcene v kljucne kategorije, npr. »veckodna stilistika«, »kognitivna stilistika«; vendarle je treba bolj kot kadarkoli prej opozoriti, da mnogo objav ni mogoce preprosto umestiti le v eno izmed kategorij. To dejstvo kaže interdisciplinarnost in širok razpon raziskav v sodobni stilistiki. (Price, 2022: 520) Slovenska stilistika Stilistika kot del literarne vede in kot jezikoslovna disciplina ima svoje mesto tudi v slovenski tradiciji. Poglobljena analiza slovenskih znanstvenih in strokovnih del, ki jih lahko štejemo za stilisticna, še ni bila opravljena, zato so tudi naše delitve za namen tega clanka zgolj shematske in narejene na podlagi zapisov v slovenskem vzajemnem katalogu Cobiss+. Ta izkazuje pod kljucno besedo stilistika in z omejitvijo na objavo v slovenskem jeziku 1013 zadetkov. Do leta 1969 je takih zadetkov 65, 394 jih sodi na podrocje jezikoslovne stilistike.5 Najstarejši zapis sega v leto 1903, Navodilo za spiso­vanje raznih pisem in opravilnih listov obicajnih v vsakdanjem zasebnem in medsebnem življenji: z mnogimi vzorci (V Ljubljani: I. Giontini, 1903). Nadaljnja desetletja vse do 60. let prevladujejo objave o analizi umetnostnih besedil in poetika. Kot pri drugih narodih se je od literarne teorije osamo­svojena jezikoslovna stilistika zacela razvijati pri nas skupaj s sodobnim jezikoslovjem šele po drugi svetovni vojni, ko se je uveljavila teorija zvrstnosti tudi kot stilisticno vprašanje, ko so nastajale v sklopu strukturalnega opisa jezikovnega sistema študije stilne vrednosti jezikovnih znamenj po sistemskih rav­ninah in ko se je zacelo razvijati sodobno jezikoslovje. (Pogorelec, 1991/2011: 27) Intenzivnost jezikovnostilisticnih objav tako v Sloveniji naraste v 60. letih, ko prevladujejo jezikovni koticki (Naši razgledi) in clanki Jožeta Toporišica o (prakticni) stilistiki ter stilisticna poglavja v njegovih ucbenikih za gim­nazije (Slovenski knjižni jezik 1–4: 1965–67, 1970);6 14 jih je zavedeno v sistemu Cobiss+. Iz tega casa je tudi Toporišiceva definicija (jezikoslovne) stilistike in stilema (1965 v 2008: 24): 4 Izlocila sem podvojitve (npr. separat in isti clanek v reviji), diplomska dela in raziskovalne študijske naloge, polemike ter recenzije. 5 Dostopno prek https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/search/advanced?ax&ti&kw=stilistika&db=co bib&sort=au&mat=allmaterials&laf=slv&pdto=31.12.1969&start=10, 14. 1. 2023. 6 Vecina teh objav je zbrana v Toporišic (2008), kjer je v spremni besedi (str. 5–10) tudi historiat Toporišicevega raziskovanja in objav o stilistiki ter stilu umetnostnih in neumetnostnih besedil. /Znanost/, ki ugotavlja in razlaga sporocilno vrednost jezikovnih sredstev. /…/ Vsako izmed teh sredstev je v dolocenem besedilu ali cisto navadno, nevtralno, ali pa vzbuja – oz. lahko vzbuja – posebno pozor­nost in takrat zanj recemo, da je stilno oznaceno ali da je stilem. Iz leta 1968 so že prvi trije prispevki Toma Korošca o novinarskem stilu (takrat Korošec še uporablja poimenovanje casopisni stil, a ga kasneje nado­mesti s porocevalski); izšli so kot jezikovni koticki v Gospodarskem vestniku. S podrocja jezikoslovne stilistike je tudi 113 del,7 ki so izšla po letu 1970,8 ne upoštevajoc diplomskih in magistrskih del, ocen (recenzij), raziskovalnih porocil, ki so bila objavljena tudi v clankih, in podvojitev zapisov. Objave v grobem kažejo dve usmeritvi jezikovnostilisticnih raziskav: a) raziskovanje umetnostnih besedil z jezikovnostilisticno metodo (Breda Pogorelec, Jože Toporišic, Tomaž Sajovic, Marko Stabej, Mojca Smolej), posebej tudi z dia­hronega vidika (poleg naštetih še Martina Orožen, Marko Jesenšek, Irena Orel); in b) stilistika neumetnostnih besedil, od jezikovnosistemske (Jože Toporišic, Ada Vidovic Muha, Irena Stramljic Breznik, Nataša Logar) do jezi­kovnozvrstne (osredotocene na posamezne funkcijske zvrsti: publicistika, še posebej novinarstvo oz. porocevalstvo, uradovalni, strokovni jezik, ogla­ševanje) in besedilne (Tomo Korošec, France Novak, Janez Dular, Erika Kržišnik, Velemir Gjurin, Mira Ivic Krajnc, Monika Kalin Golob, Tina Lengar Verovnik, Nataša Logar idr.).9 Mistrík (1985: 22) v pregledu slovanskih stilistik na obmocju tedanje Jugoslavije kot slovenski prispevek k analizi »pragmaticnega delovanja jezika« navaja knjigo Frana Vatovca Retorika – govorništvo iz leta 1972. Marie Cechová idr. (2008: 53) v pregledu vpliva ceške stilisticne funkcijske šole na druge raziskovalce navaja Ado Vidovic Muha in Toma Korošca kot poznavalca in prenašalca ceške teorije v slovensko jezikoslovje. Resda celo­vite stilistike slovenskega jezika (še) nimamo, nabor del pa kaže, da je stili­sticno raziskovanje v Sloveniji od 60. let stalnica ter prinaša vpogled v jezi­kovne izbire, ucinke, namen in strukturo najrazlicnejših besedil, besednih vrst in funkcijskih (pod)zvrsti. 7 Zahvaljujem se Eriki Kržišnik, ki mi je posredovala svoj pregled bibliografije jezikovnostilisticnih objav med letoma 1970 in 2020. 8 Skupaj je pod pojmom stilistika in omejitvijo na slovenski jezik 950 zadetkov. Dostopno prek https:// plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/search/advanced?ax&ti&kw=stilistika&db=cobib&sort=au&mat=allmateri als&laf=slv&pdto=31.12.1969&start=10. 9 Prim. https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/search/advanced?ax&ti&kw=stilistika&db=cobib&mat =allmaterials&laf=slv&pdfrom=1.1.1970&pdto=9. 2. 2023. Medijska stilistika Toma Korošca Stilistika porocevalstva Velik del stilisticnih raziskav je od 60. let povezan z delom Toma Korošca. Sprva se je (ob leksikografiji) ukvarjal z raziskovanjem jezika slovenskega porocevalstva, torej novinarskih besedil. Prvi objavljeni prispevki, v katerih je obravnaval novinarski oz. casopisni jezik, so bili (kot že omenjeno) jezi­kovni koticki Slovenšcina v gospodarstvu (Gospodarski vestnik 1967–69). Njegovo prizadevanje preseci pogosto enostranske in subjektivne sodbe o porocevalskem jeziku je temeljilo na poznavanju teorije knjižnega jezika praške šole, katere ucenec je bil kot podiplomski študent na Filozofski fakul­teti Karlove univerze v Pragi. Sledila je disertacija (Poglavja iz strukturalne analize slovenskega caso­pisnega stila, 1976), v kateri je kriticno pregledal dotedanje prispevke, raz­prave in mnenja o jeziku in stilu porocevalstva ter analiziral temeljne zna-cilnosti tega jezika s funkcijskega stališca, tj. »kako jezik – slovenski knjižni jezik – deluje, ko mu je naloženo opravljati vlogo v porocevalstvu« (Korošec, 1976: 6). Ugotovitve nadaljnjih raziskav je objavljal v Slavisticni reviji, deloma tudi v Jeziku in slovstvu. Leta 1998 je izšla njegova knjiga Stilistika slovenskega porocevalstva, ki je izbor in predelava že objavljenih del, vsaj cetrtina besedila pa je nova. Korošec je v treh temeljnih poglavjih (K pojmovanju stila, Stilistika naslo­vov casopisnih porocevalskih besedil in Porocevalsko besedilo) obravnaval predvsem casopisno porocevalstvo (vecina zgledov je iz dnevnika Delo), deloma pa tudi pri radijsko (Skupni sporocanjski krog v porocevalstvu, Cas v porocevalskih besedilih, Pretvorbeni modeli) in televizijsko (pri obravnavi naslovja, t. i. televizijski prednaslov). Knjiga Stilistika slovenskega porocevalstva je prva tako izcrpna in teo­reticno dodelana stilisticno-besediloslovna analiza porocevalskih besedil. Kot je izrecno zapisal (in poudarjal tudi pri predavanjih študentom in štu­dentkam) avtor sam, knjiga ni in noce biti ucbenik za tvorjenje poroceval­skih besedil, temvec je »zahtevno jezikoslovno branje, namenjeno študiju stilistike, besedoslovja in besediloslovja, posebno glede na porocevalska besedila« (Korošec, 1998: 6). Posebej je treba omeniti Korošcevo analizo naslovov in naslovja, ki je prva in še vedno edina (ne le v slovenskem raz­iskovanju novinarskega stila) tako poglobljena, natancna in celovita jezi­kovna in stilisticna razclemba naslovja v tiskanih medijih (Korošec, 1998: 43–159). Izkazuje se, da je z manjšimi popravki prenosljiva tudi na analizo sodobnega naslovja, vkljucno s spletnimi porocevalskimi mediji. Pomen stilisticnega raziskovanja je Korošec izkazal tudi v raziskavi Razžalitve v sredstvih obvešcanja kot jezikovnostilno in pravno vprašanje. Potekala je na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani (UL FDV) med letoma 1999 in 2001, izsledki so objavljeni v Korošec idr. (2002). Raziskava, ki so jo spodbudile številne sodne obravnave novinarjev zaradi razžali­tve (Kazniva dejanja zoper cast in dobro ime, cl. 158 Kazenskega zakonika Slovenije10) v 90. letih ter v sodnih postopkih nenatancne in nasprotujoce si obrazložitve glede uporabljenih (potencialno žaljivih) jezikovnih sredstev, je s teoretskim aparatom stilistike (zavestni izbor profesionalnega pisca iz danega jezika, presojanje stilne vrednosti in stilno ucinkovanje jezikovnih sredstev) postavila dobro podlago za presojanje in »vodilo pri vsakokratni odlocitvi o tem, ali je indic jasen in namen dokazovanja dokazan ali ni« (Korošec idr., 2002: 15). Pravni in stilisticni problem je namrec med žaljivim izražanjem in namenom zanicevanja, saj kazenski zakonik doloca protipravnost razža­litve pri novinarskem (znanstvenem idr. delu) le, ce je izrecen z namenom zanicevanja.11 In prav indic namena je lahko razpoznan s stilisticno analizo in pomaga kot prvi objektivizirani korak pri nadaljnji pravni presoji. Objektivizirani deskripciji ter tipologiziranju in abstrahiranju stilnih znacilnosti je Korošec sledil celotno obdobje razclenjevanja porocevalskih besedil, le v zadnji razpravi o stilistiki novinarskih besedil (Korošec, 2004), ki je izšla ob 40-letnici študija novinarstva v Sloveniji, je ob neupoštevanju ustaljenih praks pri porocanju o kaznivih dejanjih izrazil pedagoško in znanstveno kritiko, celo gnev: Žalostno je, ker je treba zapisati ugotovitev, da v jeziku sodobne poosa­mosvojitvene slovenske publicistike – in dnevniškem porocevalstvu kot njenem najizrazitejšem delu – vladajo brezbrižnost, samopašnost in vulgarnost. Brezbrižnost ni podedovana iz prejšnjega režima, skotila se je iz novega lastništva (sicer skrbecega za zaslužek lastnikov medijev, kdorkoli že to so), samopašnost se kopa v neznanju in tušira z demo-kratizmom, vulgarnost pa se zamenjuje s stilom. Smo na najnižji tocki upada. (Korošec, 2004: 18) Ta zaradi kriticne ekspresivnosti nepricakovana Korošceva misel pri ana­lizi novinarskega besedila sovpada tudi z njegovo preusmeritvijo raziskoval­nega zanimanja z novinarskih na oglaševalna besedila v drugi polovici 90. let 20. stol. 10 Dostopno prek https://zakonodaja.com/zakon/kz-1/osemnajsto-poglavje-kazniva-dejanja-zoper--cast-in-dobro-ime, 20. 1. 2023. 11 »/…/ se ne kaznuje tisti, ki se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem ali književnem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, casnikarskega poklica ali politicne dejavnosti, pri obrambi kakšne pra-vice, ce se iz nacina izražanja ali drugih okolišcin vidi, da tega ni storil z namenom zanicevanja.« (158. clen KZ, razžalitev: https://zakonodaja.com/zakon/kz-1/osemnajsto-poglavje-kazniva-dejanja-zoper-cast­-in-dobro-ime) Stilistika oglaševalnih besedil Prizadevanje za analiticni, deskriptivni, torej ne (zgolj) vrednotenjski vidik stila je znacilen tudi za njegovo stilisticno raziskovanje oglaševalnih besedil. Uvedba predmeta Jezik in stil oglaševanja v predmetnik programa Komunikologija – tržno komuniciranje (UL FDV) leta 1995 je spodbudila in preusmerila Korošcevo jezikoslovno zanimanje na danes vseprisoten množicnomedijski diskurz – oglaševanje. Prve objave s tega podrocja so po letu 1996 (prim. Korošec, 1996; 1999; 2000; 2001), leta 2005 je objavil knjigo Jezik in stil oglaševanja. Tomo Korošec je prvi slovenski raziskovalec, ki je podrocje stilisticnega raziskovanja prenesel na oglaševalna besedila. Z abstrakcijo jezikovno-stil­nih postopkov pri tvorbi teh besedil in njihovim ucinkovanjem na naslov­nika je želel poglobiti teoretsko znanje o oglaševalnih besedilih in razviti kompetenco tvorbe (pri študentih in praktikih). Kot pri analizi novinarskih besedil je tudi pri oglaševalnih loceval jezi­kovno kritiko od jezikoslovne stilisticne analize; njegov namen je bil anali­zirati oglaševalna besedila z jezikoslovno metodo, urediti, poimenovati in šele nato na podlagi jasnih kriterijev vrednotiti kakovost. V pogovorih in pri predavanjih je opisoval bistvo znanstvenega razisko­vanja in dela: Ni dovolj, da pogledamo travnik in recemo, da so na njem lepe cvetlice. Ali da opišemo barve njihovih cvetov. Cvetlice je treba natancno pregle­dati, razlociti razlike med njim, jih razvrstiti v tipe in abstrahirati spo­znanja za vse, ki se raziskovanja ne bodo lotili. Šele takrat bomo znali o rožah povedati kaj bistvenega in tipološko razlikovalnega. (povzeto po predavanjih Toma Korošca, osebna udeležba) Prav na tak nacin je stilisticno cvetje raziskoval v novinarskih in oglaše­valnih besedilih. Tomo Korošec je raziskoval tudi na drugih podrocjih (od leksikogra­fije, terminologije, skladnje in besediloslovja),12 a vendarle je prav na pod-rocju medijske stilistike deloval celotno raziskovalno življenje in iz ceške teorije funkcijskih stilov razvil lastno rigorozno stilisticno analizo, ki sama najbolje dokazuje, da je teoreticna stilistika zahtevna disciplina. Z analizo besedil z enakim sporocanjskim namenom (ali njihovih delov) je razpo­znaval skupne (besedilno ali žanrsko specificne) stilne znacilnosti, jih ute­meljil glede na ucinek, razpoznal tipe in sinteticno abstrahiral spoznanja. Njegova analiticno-sinteticna metoda pomeni, da je iz nabora novinarskih 12 Pregled njegovega dela je natancneje predstavljen v Kalin Golob (2008). in oglaševalnih besedil najprej izlušcil zunanje vplivne dejavnike pri nastaja­nju besedil (t. i. stilotvorni dejavniki, ali moderneje, diskurzivne okolišcine, kotekst kot zunajbesedilne okolišcine), razpoznal tipicne jezikovne izbire in strategije, jih definiral, razvrstil v tipe, neredko tudi graficno ponazoril. Tako izdelana teorija je seveda prenosljiva v prakso: prikazuje nabor, ucinke ter prednosti in slabosti posameznih prvin; tipicno rabo, žanrotvorne ele­mente in posebnosti. Študenti in študentke pri seminarskem delu še danes preverjajo posamezne ugotovitve obeh njegovih stilistik na socasnem gra­divu ter s tem osmišljajo in nadgrajujejo spoznanja o stilnih posebnostih besedil. Krog je tako sklenjen: iz empiricnega gradiva v teorijo in nazaj v prakso. Na prvi pogled abstraktna teorija je dobra podlaga za razumevanje delovanja jezika v novinarskih in oglaševalnih besedilih ter študentkam in študentom ter delujocim v medijih omogoca boljše jezikovne izbire v lastni profesionalni praksi. Še vedno stilistika? Ob tovrstni teoretski stilistiki, kot jo je pri nas najbolj objektivizirano, definirano in rigorozno razvil prav Tomo Korošec ter se poucuje na uni-verzitetni stopnji za bodoce profesionalne pisce v novinarstvu, oglaševanju, odnosih z javnostmi in tržnem komuniciranju, pa se – upoštevajoc druž­beno komuniciranje v sodobni družbi (Kalin Golob, 2021; Korošec idr., 2002) – vedno bolj izkazuje tudi potreba po šolski stilistiki. Javno komuniciranje, ki ga lahko s sodobno tehnologijo prakticira vsakdo, in vedno vecja neformalnost v medcloveških odnosih namrec pov­zrocata mnogo sporocanjskih šumov, ki z neustrezno izbiro besed v dolo-cenih položajih prerašcajo iz nevljudnosti v sovražnost in kazniva dejanja. Kot smo raziskovali pri analizi razžalitev (Korošec idr., 2002), se sloven-ska sodišca v lovljenju ravnotežja med svobodo govora ter pravico osebe do casti in dobrega imena vse od 90. let ukvarjajo s (pre)številni obravnavami, zadnja leta pa se brezmejno banalizira, primitivizira in vulgarizira javno komuniciranje.13 Sploh politicno, kolikor nas doseže prek medijev. V javni prostor vstopajo osebe, nevajene javnega komuniciranja, z omejenim bese­dnim zakladom, z mislijo, da je v imenu svobode govora dopustno zapisati/ izreci vse; ostra kritika se zamenjuje z žalitvami (politicnega) nasprotnika, nizki stil postaja manira politicnega komuniciranja do nasprotne politicne opcije; kratka tviterska sporocila so predmet sodnih obravnav in pozivov nevladnih organizacij proti sovražnemu komuniciranju. Za Aristotela (v Hamilton, 2014: 64) je bila retorika »sposobnost opa­zovanja v danem primeru razpoložljivih sredstev prepricevanja«. Vaje iz 13 Del ugotovitev v zadnjem poglavju izhaja iz že objavljenega zapisa v Kalin Golob (2002 in 2021). govorništva so obsegale ucinkovito sporocanje v vseh žanrih in besedilih. Študenti so prepisovali epske pesnitve svojih uciteljev in se s tem ucili brati, pisati ter si širili besedni zaklad. Kot navaja Fahnestock (v Hamilton, 2014: 65), je bilo v antiki obvladovanje ustreznih izbir za posamezne okolišcine, torej razumevanje stila, pomembno od šolskih let do aktivnega življenja v odrasli dobi, saj so v retoricni tradiciji nasveti o stilu gradili na obvladova­nju jezikovnih osnov in so študente pripravljali na življenje aktivnih drža­vljanov. Ucni nacrti so pokrivali pet retoricnih kanonov, od katerih sta se vse do danes ohranili invencija (kako tvoriti argumente) in elokucija (torej stil: razumevanje, kaj, kdaj in kako izbrati iz jezika). Retorika je zavzemala castno mesto v formalni izobrazbi dve tisocletji in pol. Isto znanje se je pre­dajalo od 80 generacij uciteljev na 80 generacij ucencev (Sperber in Wilson v Hamilton, 2014: 66). Kot smo že zapisali, od zacetkov retorike poznamo nauk o treh stilih: visokem (vzvišenem), srednjem (umirjenem) in nizkem (enostavnem). Vsak od stilov ima po anticni retoriki znacilna jezikovna sredstva, razlicne žanre in razlicen kontekst ustrezne rabe. Vsakega od njih je mogoce tudi zlorabiti ali “uporabiti zunaj sezone”, kot naj bi svoje ucence pouceval Aristotel (Horner, 1988). Ars bene dicendi, umetnost dobrega govorjenja, je bila v antiki glavni pogoj za uspeh v javnem življenju. Bene v Kvintilijanovi retoricni šoli eksplicitno pomeni tudi moralnost govornika: popoln govor­nik mora biti predvsem dober clovek (Visocnik, 2019: 843). Stilne kvalitete dobrega govora so gradile prepricljivost govorca: jasnost, razumljivost, estetske prvine, ustreznost okolišcinam, tvorcu in naslovniku. V antiki je bil nizki stil predviden za ljudsko govorico ter je žanrsko pri­padal komediji in satiri z izbiro (nižje) pogovornega jezika, danes prevla­duje kot napadalni populisticni diskurz, ki za diskreditacijo nasprotnika ne izbira (jezikovnih) sredstev. S svojo pogostostjo normalizira politicni in javni prostor. Iz stilistike namrec vemo, da se s pogosto rabo jezikovna sred­stva razaktualizirajo, izgubijo svojo stilno opaznost in postanejo obicajna. Toleranca do tovrstnega izražanja se potemtakem s frekvenco rabe veca. Osnovno stilisticno znanje zato še posebej potrebujemo tudi danes, saj javna beseda v nizkem stilu vulgarizira javni prostor in krepi sovražnost v družbi. (Ostra) kritika je mogoca brez izbire nizkega stila, tako da vsako­mur zagotavlja pravico do casti in dobrega imena. Z rabo nizkih jezikovnih sredstev, kamor sodijo med drugim vulgarizmi, psovke, žalitve, zanicljivi in slabšalni leksemi, pa tudi laži, družbo spreminjamo v nestrpno skupnost, kjer kultura javne besede postaja nepomembna, zato je v njej težko živeti. Ars bene dicendi potemtakem omogoca ars bene vivendi. Ni cloveka vrednega življenja brez našega prizadevanja za dobro, boljše, kultivirano: in s kultivirano besedo, jezikom lahko prispevamo k izboljšanju družbene klime, tudi tako, da reagiramo na nesprejemljivosti nizkega stila. Tu lahko stilistika kot del šolske vzgoje in na vseh stopnjah pripomore h kulturi javne besede. Sokratova dialogika kot ena od predhodnic stilistike lahko v dobi algoritmov preseže strah, kako sploh še uciti jezik in dosegati razvoj bese­dnega zaklada. Z ucenjem argumentiranega in kvalificiranega razpravljanja je treba preseci faktografsko izobraževanje; na nek nacin je treba naprej v preteklost, pri tem so nam na voljo dosedanja spoznanja (slovenske) stili­stike in njenih predhodnic. Sklep Z zastavljeno analizo smo iskali argumente za odgovore na v uvodu zastavljeni vprašanji o raziskovalni umešcenosti (slovenske) jezikoslovne stilistike in pomenu njenih spoznanj za jezikovno izobraževanje ter o pri­spevku Toma Korošca k razvoju (slovenske) teoretske stilistike. Izpostavljamo naslednja spoznanja: 1. Pregled raziskovalnega dela in publiciranja kaže, da danes lahko govo­rimo o cezdisciplinarnosti, in ne zatonu stilistike kot jezikoslovne disci­pline. Ta izhaja iz zgodovinskega razvoja, iz njenih anticnih predhodnic ter sticnega podrocja med literarno vedo in jezikoslovjem. Mnoštvo metod in teorij je metodološka prednost, saj so za postmoderna besedila znacilni rušenje norm, hibridni žanri, fragmentacija, veckodnost, med-besedilnost in medkulturnost. Prav zato tudi danes lahko sprejemamo koncept praške funkcijske stilistike o stilu kot integralnem delu zgradbe besedila, zaradi cesar je stilistika »lahko kontrolna tocka, brez katere bi v morju besedil, medbesedil, žanrov, pa tudi jezikoslovnih in vmesnih disciplin popolnoma potonili« (Hoffmannová, 1997: 175). 2. Velik del slovenskih stilisticnih raziskav je od 60. let 20. stol. povezan z delom Toma Korošca, ki mu posvecamo tematski sklop. Z raziskovanjem medijskih besedil je razvil lastno teoretsko stilistiko. Iz novinarskih in ogla­ševalnih besedil je izlušcil zunanje vplivne dejavnike pri nastajanju besedil, razpoznal tipicne jezikovne izbire, jih definiral in razvrstil. Tako izdelana teorija je prenosljiva v prakso: prikazuje nabor, ucinke ter prednosti in slabosti posameznih prvin; tipicno rabo, žanrotvorne elemente in poseb­nosti. Na prvi pogled abstraktna teorija je dobra podlaga za razumevanje delovanja jezika v novinarskih in oglaševalnih besedilih ter študentkam in študentom ter delujocim v medijih omogoca boljše jezikovne izbire v pro-fesionalni praksi. Korošcev stilisticni pristop pomaga razumeti uporabo jezikovnih strategij posameznih žanrov in besedil ter z abstrakcijo odstira pogled na nekatere skupne znacilnosti (medijskih) besedil. Te je mogoce aplicirati na nastajanje novih znotraj dolocene profesionalne skupnosti. V množici jezikoslovnih disciplin in z razvojem tehnologij, s katerimi lahko ne le analiziramo, ampak celo tvorimo nepredstavljivo kolicino besedil, smo stilistiko in njen smisel našli v iskanju predhodnic njenega razvoja in prepletu z drugimi disciplinami. Jezikoslovna stilistika obravnava stil kot (z)možnost posameznikove namerne izbire in urejanja jezikovnih sredstev, ki tvorijo konkretno besedilo (Cechová idr., 1997: 9; Korošec, 1998: 8). Stil je torej rezultat izbire med možnostmi (Verdonk, 2002: 6). Ta izbira med njimi je povezana z avtorjevim hotenjem, znanjem in oko­lišcinami sporocanja. Stilno ucinkovanje pa je odvisno predvsem od pre­jemnika sporocila, ki postavlja ocene in razpoznava namere tvorca bese­dila (Sandig, 1986: 64–80). Paleta ocen je neizmerna, na enem polu imamo neekspresivno (strokovno), na drugem ekspresivno (custveno), tako da se ocene nizajo od prazno, hladno, nevtralno, abotno do melanholicno, vedro, agresivno (Sandig, 1986: 78). Za stilni pomen ni bistvena stvarna vsebina, torej ne ‘KAJ’, ampak ‘KAKO’ (Franck v Sandig 1986: 131). Stil je NACIN izra­žanja. Ceprav ni samostojna, ampak ena od konstitutivnih prvin besedila, ga je mogoce izolirati raziskovalno, analiticno v opisu. Tako uporabnikom, ki »težijo k izolaciji stila za dolocene sporocanjske namene« (Sandig, 1986: 332), olajšamo sporocanjske izbire, jih usposabljamo za profesionalne spo­rocevalce na posameznih podrocjih ali vsakdanje uporabnike jezika: prav zato je stilisticno znanje pomemben del znanja in obvladovanja jezika. LITERATURA Akhmanova, Olga (1976): Linguostylistics: Theory and method. Berlin, Boston: De Gruyter Mouton. Crystal, David (1998): The Cambridge Encyclopedia of Language. Cechová, Marie in kolektiv (1997): Stylistika soucasné ceštiny. Praga: ISV – nakla­ datelství. Findra, Ján (2004): Štylistika slovenciny. Martin: Vydavatel’stvo Osveta. Hamilton, Craig (2014): Stylistics as rhetoric. V: Peter Stockwell (ur.) in Sara Whiteley (ur.), The Cambridge Handbook of Stylistics, 63–76. Cambridge: University Press. Hoffmanova, Jana (1997): Stylistika a … Praga: Trizonia. Horner, Winifred Bryan (1988): Rhetoric in the Classical Tradition. St. Martin’s: Palgrave Macmillan. Josic, Ljubica (2021): Hrvatska lingvostilistika. Zagreb: Filozofski fakultete Sve-ucilišta u Zagrebu, Stilistika.org. Kalin Golob, Monika (2002): Jezikoslovna stilistika in razžalitve v tiskanih medijih. V: Tomo Korošec et al., Razžalitve v tiskanih medijih, 31–46. Zbirka Znanstvena knjižnica, 48. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Kalin Golob, Monika (2008): Jezikovna prepletanja: znanstvena misel Toma Korošca v spletu ved. V: Monika Kalin Golob (ur.), Nataša Logar (ur.), Anton Grizold (ur.), Jezikovna prepletanja, 11–19. Knjižna zbirka Sticišca. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Kalin Golob, Monika (2021): Lepa beseda lepo mesto najde? V: Tanja Kamin (ur.), Nina Perger (ur.), Monika Kalin Golob (ur.), 60 let kasneje: UL FDV od A do Ž, 147–148. 1. e-izd. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Dostopno prek https:// knjigarna.fdv.si/knjige/i_851_60-let-kasneje-ul-fdv-od-a-do-z, 12. 2. 2023. Katnic-Bakaršic, Marina (2007): Stilistika. Sarajevo: Ljiljan. Korošec, Tomo (1976): Poglavja iz strukturalne analize slovenskega casopisnega stila. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Korošec, Tomo (1996): O nekaterih poimenovalnih vprašanjih v oglaševanju. V: Anton Kramberger (ur.). Slovenska država, družba in javnost: zbornik ob 35-letnici Fakultete za družbene vede, Univerza v Ljubljani, prispevki za okrogle mize, 27.–29. november 1996, 257–266. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Korošec, Tomo (1998): Stilistika slovenskega porocevalstva. Ljubljana: Kmecki glas. Korošec, Tomo (1999): Prvo slovensko oglaševalno besedilo iz l. 1794 in njegov avtor Valentin Vodnik (1758–1819). Slavisticna revija 47 (4): [381]–391. Korošec, Tomo (2000): Oglaševalni ogovori. V: Slavko Splichal (ur.), Vregov zbor­nik, 183–190. Ljubljana: Evropski inštitut za komuniciranje in kulturo, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Javnost 7, suplement. Korošec, Tomo (2001): K jezikovni teoriji prodajnih oglasov. V: Slavko Splichal (ur.), Vatovcev zbornik, 109–116. Ljubljana: Evropski inštitut za komuniciranje in kulturo, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani. Javnost 8, suple­ment. Korošec, Tomo, Monika Kalin Golob, Simona Zatler, Melita Poler Kovacic, Maca Jogan in Gregor Tomc (2002): Razžalitve v tiskanih medijih. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Korošec, Tomo (2004): Stilistika porocevalstva – španska vas. V: Melita Poler Kovacic (ur.), Monika Kalin Golob (ur.), Poti slovenskega novinarstva – danes in jutri: znanstveni zbornik ob 40. obletnici študija novinarstva na Slovenskem, 17–31. Knjižna zbirka Media. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Korošec, Tomo (2005): Jezik in stil oglaševanja. Ljubljana: FDV. McIntyre, Dan (2014): The year’s work in stylistics 2013. Language and Literature 23 (4): 389–401. Mistrík, Jozef (1985): Štylistika. Bratislava: Slovenske pedagogicke nakladatelstvo. Pogorelec, Breda (2011): Stilistika slovenskega knjižnega jezika. Jezikovni spisi II. Ljubljana: ZRC SAZU. Price, Hazel (2022): The year’s work in stylistics 2021. Language and Literature 31 (4): 519–540. Sandig, Barbara (1986): Stilistik der deutschen Sprache. Berlin, New York: W. de Gruyter. Sowinski, Bernhard (1991): Stilistik. Stiltheorien und Stilanalysen. Stuttgart: J. B. Metzlersche Verlagsbuchhandlung. Stockwell, Peter (ur.) in Sara Whiteley (ur.) (2014): The Cambridge Handbook of Stylistics. Cambridge: Cambridge University Press. Toolan, Michael (2014): The theory and philosophy of stylistics. V: Peter Stockwell (ur.) in Sara Whiteley (ur.), The Cambridge Handbook of Stylistics, 13–31. Cambridge: Cambridge University Press. Toporišic, Jože (2008): Stilnost in zvrstnost. Ljubljana: ZRC SAZU. Verdonk, Peter (2002/2010): Stylistics. Oxford: Oxford University Press. Visocnik, Julijana (2019): Kvintilijanova Šola govorništva in pridiganje škofa Tomaža Hrena/Quintilianus’ Institutionis Oratoriae and Sermons of the Bishop Tomaž Hren. Bogoslovni vestnik 78: 841–853. Uhlik, Mladen (2014): Dva poskusa pojmovanja stilistike: Charles Bally in Grigorij Vinokur. Slavisticna revija 62 (4): 591–604. Wales, Katie (2014): The stylistic tool-kit: methods and sub-disciplines. V: Peter Stockwell (ur.) in Sara Whiteley (ur.), The Cambridge Handbook of Stylistics, 32–45. Cambridge: Cambridge University Press. UDK [81'373.7:07]:[324:342.511](497.4)"2022" Erika KRŽIŠNIK* NEKAJ STALNIH, NEKAJ NEVARNIH IN NEKAJ TEŽAVNIH LASTNOSTI RABE FRAZEOLOGIJE V MEDIJSKIH BESEDILIH** Povzetek. V clanku je predstavljena raba frazeoloških enot (FE) v besedilih o slovenskih predsedniških volit­vah (2022) v treh revijah in delno treh spletnih portalih. Podatki so primerjani z obstojecimi podatki o frazeolo­giji v medijskih besedilih sploh. Predstavljene so skupne lastnosti glede na vrsto besedila, razporejenost in rabo frazeoloških prenovitev. Kot nevarna se pokaže konota­tivnost FE, ki razkriva temperament ali namero govor-ca/pisca, z odsotnostjo pa racionalno nadzorovanost izražanja. Te lastnosti FE pomenijo težavo, ko želi jezi­koslovec dolociti status in funkcijo FE – odstop od usta­ljenosti FE je lahko napaka ali namerna modifikacija z novim sporocilom. 221 Kljucni pojmi: Frazeologija, frazem, frazeološka preno­vitev, modifikacija, medijsko besedilo Uvod: o rabi frazeoloških jezikovnih sredstev v medijskih besedilih O frazeologiji, njeni rabi in vlogi v medijskih besedilih je bilo v sloven-skem jezikoslovju opravljenih že nekaj raziskav in objavljenih kar nekaj clan-kov. Prvi je o tem l. 1978 – komaj pet let po objavi prvega slovenskega clanka o sodobni teoriji frazeologije (Toporišic, 1972/73) – pisal Tomo Korošec v clanku Obnovitve v casopisnih naslovih (Korošec, 1978), v katerem je obrav-naval namerno in v besedilu funkcionalno izrabljeno spremenjeno rabo frazemov v casopisnih naslovih, torej tisto, kar je najbolj opazno tako v fra­zeologiji kot tudi v medijskih besedilih.1 S tem je hkrati pokazal dve najbolj izstopajoci stalnici v rabi teh jezikovnih enot v medijih: aktualizirano obliko in/ali pomen enot in njihovo pojavljanje na besedilno izpostavljenih mestih, * Dr. Erika Kržišnik, redna profesorica, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. 1 Prof. Korošec je spremenjeno rabo frazeoloških enot imenoval obnovitev, dalje pa jih je razdelil na obnovitve (z oblikovno spremembo) in ponovitve (brez spremenjene oblike). Kasneje se je uveljavil krovni termin prenovitve (o tem gl. dalje v 2.3). DOI: 10.51936/tip.60.2.221 v tem primeru v naslovu.2 Šele nato se je lahko zacelo opazovati bolj splo­šne in stalne znacilnosti rabe, kot so pogostnost rabe frazemov v razlicnih casovnih obdobjih in razlicnih casopisih, v razlicnih vrstah medijskih bese­dil in v besedilih z razlicno tematiko, dalje razporejenost še na drugih bese­dilno izpostavljenih mestih in predvsem o vlogi frazemov kot možnih kazal­cev “vzdušja” v družbi. V zvezi s tem so v 90. letih 20. stol. – ne po nakljucju v casu po slovenski osamosvojitvi in s tem povezano spremembo družbenih in politicnih razmer – izšli štirje clanki E. Kržišnik (1991, 1995, 1996 in 1998), v katerih so kvantitativno in primerjalno predstavljene skupne in posebne, casovno, krajevno, tematsko in družbenopoliticno pogojene znacilnosti rabe frazemov v casopisju l. 1948, torej po drugi svetovni vojni, v casu slo­venskega osamosvajanja l. 1991 in pet let kasneje l. 1995. Zlasti v povezavi s statistiko in seveda tudi novejšimi raziskovalnimi metodami je na tem mestu treba omeniti še raziskavo M. Justina, N. Hircija in P. Gantar (2018), ki po svoje casu primerno kaže novosti tako v analizi sami kot v analiziranem gra­divu. Gre za raziskavo frazeologije v besedilih na spletu in v novih medijih, ki je bila opravljena na gradivu v korpusu Janes kot specializiranem viru “za preucevanje jezika spletno specificnih besedil” in primerjana s stanjem v korpusu Kres kot uravnoteženem referencnem korpusu pisne slovenšcine. Seveda se zavedam, da gradivo ni v celoti primerljivo s casopisnimi besedili, zagotovo pa so t. i. novi mediji oz. t. i. družbena omrežja (tovrstna besedila namrec Janes vsebuje) del medijskih besedil. Gradivo in nacin dela Gradivo za raziskavo so tiskana besedila revij Mladina (dalje M – 21. 10. 2022., 4. in 11. 11. 2022), Reporter (R – 17. 10. in 7. 11. 2022) in Demokracija (D 20. 10. in 3. 11. 2022), in sicer pred prvim (23. 10.) in drugim (13. 11.) krogom volitev predsednika Slovenije v l. 2022. Za primerjavo so bila delno pregledana in upoštevana tudi besedila s to tematiko, objavljena na splet­nih portalih MMC, 24ur.com in Nova24TV v istem casu. Pozornost je bila torej tematsko usmerjena, v primeru upoštevanja rabe frazemov v besedilih zunaj te tematike je na to posebej opozorjeno (npr. pri prikazu rabe fraze­mov v naslovih v 2.1). Odlocili smo se, da se tokrat ne bomo lotili celovite kolicinske analize pogostnosti frazemov, med drugim tudi zato, ker so analize dnevnega caso­pisja v 90. letih (Kržišnik, 1996: 177) pokazale, da so enote z nizko stopnjo ekspresivnosti (npr. pride do /cesa/ ‘zgodi se’ ali vzeti v poštev itd.) “s prostim ocesom” pogosto spregledane – in za našo temo v resnici tudi niso posebej V spremenjeni rabi je opazoval vseh vrst stalne vecbesedne enote, od frazemov do zelo znanih in v tem smislu v zavesti bralcev ustaljenih citatov in celo naslovov filmov. pomembne. Izhajajoc iz številcnih podatkov prejšnjih raziskav (Kržišnik-Kolšek, 1991; Kržišnik, 1995 in 1998),3 smo si prizadevali opaziti tisto, kar pri rabi frazeologije dobrih 25 let kasneje in predvsem v tematsko tako usmerjenih besedilih, kot so predsedniške volitve, te podatke potrjuje, jih dopolnjuje ali od njih odstopa. Drugi namen je bil ugotoviti, ali je pri tvorbi besedila na tako temo, mogoce odkriti kake posebnosti tako v možnostih, ki jih frazeološka sredstva s svojimi oblikovno-pomenskimi lastnostmi ponu­jajo, kot tudi v pasteh, ki iz teh istih lastnosti izhajajo, npr. pogostnost, izbira frazemov ali nacin njihove izrabe s strani tvorca besedila, tj. novinarja, ali politika, tj. predsedniškega kandidata. Tretji namen je bil ožje jezikoslovni: kako v casu, ko je na voljo preverjanje oblike in pomena frazeološke enote v obsežnih besedilnih korpusih, razlicne odstope locevati med seboj: napako od modifikacije, modifikacijo od (nove, nastajajoce?) frazemske variante, prenovitev od modifikacije ali proste besedne zveze itd. V casu, ko je bilo poleg slovarjev, zlasti seveda SSKJ, na voljo le še gradivo zanj, se je z vidika rojenega govorca in frazeologa to zdelo manj zapleteno. Na tem mestu je prav, da ponovno omenimo prof. Korošca, ki je bil jezi­koslovec, a se razen v okviru že omenjene raziskave posebej s frazeologijo ni ukvarjal. Kot dolgoletni sodelavec pri tedaj nastajajocem slovarju SSKJ1 je dobro vedel, kaj za presojo statusa in funkcije jezikovne enote pomeni besedilno gradivo in je podatke v njem tudi upošteval. Zgovoren dokaz za to je naslednji opis prenovitve z elipso (Korošec, 1978: 151/152): Ta prikaz ni univerzalen […]. Zajema pa lahko tiste frazeologeme – […] – pri katerih se stalni del (B ) ni osamosvojil v tolikšni meri, da kot nosi­lec samostojnega pomena izgublja zvezo s prostim pomenom (A). Npr. naslov Slepa ulica v pomenu ‘brezizhodni položaj’ ne gre v ta okvir, ceprav bi tudi lahko locili del A: zaiti in del B: v slepo ulico. (Podcrt. E. K.) Osamosvojenega frazema slepa ulica s pomenom, ki ga navaja Korošec, namrec ni v nobenem slovarju do tedaj, prvic se pojavi v 4. knjigi SSKJ1 (geslo slep), ki je izšla šele leta 1985 (stalna zveza slepa ulica v pomenu ‘ulica brez izhoda’ pa se v slovarjih pojavlja že od Pleteršnika /1894/95/ dalje). V teh clankih je predstavljena raba frazeologije v slovenskem dnevnem casopisju v dveh prelomnih obdobjih, tj. po drugi svetovni vojni (l. 1948) in v letu osamosvajanja Slovenije (1991), in v politicno umir­jenem letu 1995. S številskimi podatki je prikazana pogostnost rabe, posebej v besedilih s politicno tema­tiko, ki je razdeljena na slovensko, jugoslovansko in zunanjo politiko; raba na besedilno izpostavljenih mestih; ugotavljano je razmerje med rabo frazemov v porocevalnih in presojevalnih besedilih in razmerje med kolicino rabe frazemov s pozitivno in negativno evalvativno (vrednotenjsko) konotacijo. Nekaj skupnih lastnosti rabe frazeologije v medijskih besedilih sploh in v okviru obravnavane tematike posebej 1. Odvisnost rabe frazemov od vrste besedila se kaže z razlicno pogostno­stjo v komentarju in porocilu. Primer, ki tudi v tiskanem mediju dovo­ljuje smiselno številcno primerjavo, imamo npr. v treh številkah Mladine, kjer lahko rabo frazemov v komentarjih primerjamo tudi z rabo v poro-cilu. Število frazemov v komentarjih: Bo SDS dobila predsednika? – 20 frazemov (M 21. 10., 19–23); Clan stranke – 7 frazemov (M 4. 11, 19–22); Nataša – 11 frazemov (M 11. 11., 19–22). Porocil je v revijah praviloma manj kot v dnevnem casopisju, a v Mladini 4. 11., str. 24–25, v besedilu Kdo bo zmagal, ki je porocilo o napovedih agencije Ninamedia in iz njih izhajajoce prognoze o izidu predsedniških volitev, ni niti enega frazema. 2. Frazemi se pojavljajo na izpostavljenih mestih, to so naslov, vodilo (sinop-sis pod naslovom), zacetek, konec in podnapis k slikovnemu gradivu. 2.1 Naslov: v rabi frazemov v naslovih so si vse tri revije zelo podobne, v povprecju so v eni številki rabljeni trije frazeološki naslovi (upoštevani so tudi frazemi v naslovih zunaj besedil izbrane teme): D: 20. 10., s. 28: Ime cesa je Nika Kovac; 3. 11., str. 3: V nedeljo bo štel prav vsak glas, str. 6: Blišc in beda televizijskih oglasov, str. 13: Na pragu prelo­mnice, str. 54 (+prenovitev): 51. Filipika: Anžetova tekmica Nataka pir pod Mus; M: 21. 10., str. 14: Laž ima kratke noge, str. 16 (+prenovitev): v Božjih rokah; M 4. 11, str. 8 (+prenovitev): Drugacnega perja ptic, Dirigentov ples sedmih tancic; str. 9: Težka je roka, ki reže kruh, str. 17: Pekel ali nebesa, kakor vam drago; M 11. 11., str. 6: Ime cesa je Anže Logar; str. 38: Zašli smo s poti; str. 68: Vse, kar je prav. R: 17. 10., str. 19 (vmesni naslov) Vracanje udarcev, str. 25: Kako Anžetu Logarju jemo iz roke, str. 35: Nova hladna vojna med Janšo in Toninom, str. 42: Hudicev odvetnik Vladimirja Putina; 7. 11., str. 22: Ce bo Pirc Musarjeva izvoljena za predsednico, bo na dan prišlo vse njeno sporno pocetje, str. 25: Sem zmerni politik, ni razloga za udarce pod pas, str. 47: Za obiskovalce iz tujine je Slovenija raj na Zemlji. 2.2 Manj izrazito je pojavljanje na drugih izpostavljenih mestih. Navedimo primer rabe na koncu besedila v D 20. 10., str.27: Ta oblast si prisvaja vse in izkljucuje druge, zato nas ne more voditi uspešno, pac pa le v politicno ozko in celo slepo ulico, iz katere bomo težko našli pot v prihodnost. Toliko bolj je torej želeti, da bi vsaj novi predsednik države dal vec na Slovenijo kot skupnost vseh državlja­nov in državljank, nas vse povezoval in zastopal, ne pa izkljuceval. Zahtevni casi terjajo ljudi z razgledanostjo, znanjem, marljivostjo, s pogumom in predanostjo za narod in državo Slovenijo. In še kombinacijo frazema v naslovu in na koncu v R 7. 11., str. 3: Lisica in kislo grozdje (naslov), zadnji odstavek: Tudi nismo prav nic užaljeni, da ni našla casa za intervju za Reporter. Ce bo v nedeljo res postala prva ženska predsednica republike, ji že vnaprej cestitamo in ji polagamo na srce, naj bo v bodoce manj zamerljiva in mašcevalna. Vsak, ki gre v politiko, mora imeti debelo kožo. Mora prenašati tudi kritike in se ne veseliti samo hvalnic. 2.3 Prenovitve frazemov kot jezikovnih enot s konotativnim pomenom in ekspresivnim besedilnim ucinkom imajo v vsakem besedilu vlogo stilema, gre torej za kreativno izrabo teh enot, ki tako pomensko ucinkujejo na dveh ravneh, s pomenom frazema in pomenom proste besedne zveze, pri cemer je razmerje med stopnjo razvidnosti pomena ene ali druge razlicno. Kot receno, prenovitve v medijskih besedilih niso niti novost niti redkost. V slovenskem casopisju jih je mogoce najti vsaj od prve polovice 20. stol. (Kržišnik, 2006: 273). Za našo temo (predsedniške volitve, politika) pa je poveden podatek (vec o tem v Kržišnik, 1998: 187), da v analiziranih besedilih dnevnega caso­pisja v letu 1948 med 449 frazemi, rabljenimi v enem tednu casopisov, naj-demo le tri prenovitve in vse tri so v Primorskem dnevniku, torej casopisu, ki ni izhajal v okviru republike Slovenije oz. Jugoslavije.4 V besedilih, ki so tukaj predmet analize, imajo prenovitve svoje “normalno” mesto, pogostnost in funkcijo, najpogosteje stopnjevane ironizacije, npr. v clanku Politika kot nogometna tekma v R 4. 11, str. 71 (izhodišce vreci puško v koruzo): Pridejo kakšni padalci, seveda pridejo, vsi napihnjeni, kako bodo z nekim revolucionarnim zamahom z nogo ali ustavnim clenom raz­bili obe tradicionalni ekipi, ampak po navadi se te zgodbe koncajo vedno enako. Padalci vržejo puške v koruzo, Janševa in Antijanševa ekipa pa potem pobirata izgubljene igralce v koruzi. Ali v clanku Mož za vse case in okuse v M 11. 11., str. 17 (izhodišce skociti v cigavo narocje): […] ne toliko zato, ker bi NSi na naslednjih volitvah ali že Prim. Kržišnik, 1998: 187: “Razlog za nerabo prenovitev bi lahko iskali tudi v tem, da so se pisci v l. 1948 izogibali “igranju” z jezikom, kadar so pisali o “velikih” (ideološko pomembnih) temah. Opozarjam, da se že na tej tocki PD razlikuje od drugih dveh casopisov.” Primorski dnevnik je od l. 1945 izhajal v Trstu, ki je bil tedaj del Svobodnega tržaškega ozemlja (vec o tem v Kržišnik 1998: 187, op. 12). prej, ce bi vladi kazalo slabo, spet skocila v Janševo toplo narocje, ampak predvsem zato […]. Redko pa so v medijskih besedilih – za razliko od rabe v umetnostnih, a tudi tu ne zelo pogosto – prenovitve frazema rabljene kot razvijalec celot­nega besedila. V analiziranih besedilih smo tak primer našli v D 3. 11, str. 9, v clanku Nikina ruta iz paketa prve pomoci: ZACETEK: Se še spomnite, ko sem pisal o tisti Micki, ki je delala izpit iz javne uprave in so jo v tistih zlatih casih socializma prepricevali, da je tudi ona država? No, ta naša zlata soseda iz mojih mladih let je imela sicer zlate roke, tudi za študij je bila še kar nadarjena, ampak vozniški izpit ji pa nikakor ni šel. SREDINA: Tako sem lahko povsem brez zadržkov odšel na avtošolo, po vsega skupaj petnajstih urah, ki mi jih je štipendirala moja zlata udbica, sem v prvo naredil. No, vsaj tako so mi rekli, ceprav je bila moja izpitna vožnja živ obup. Ampak ce delaš za državno varnost, ti pogledajo skozi prste in ti recejo, da te bodo pac naknadno izšolali za obnašanje v prometu (…). KONEC: Da ne pozabim: mali clovekinji Nataši P. M. sem dolžan opravicijo, ker sem v zadnji kolumni umetno napihnil njeno odško­dnino z RTVS: bilo je samo 70 jurjev in ne 87, kot sem zapisal. Se pac zgodi, da mi številke tudi malo prevec zaplešejo. Ce pod Golobovo vla­davino že vsi plešemo … V clanku se prenavlja zlat v frazemih zlati casi ‘zelo ugoden cas, obdobje’ in imeti zlate roke ‘znati spretno narediti, izdelati kaj’ v zvezah zlata soseda in zlata udbica ter ob elipsi dela frazema kdo1 plesati, kakor kdo2 žvižga ‘kdo dela, ravna, kakor kdo drug hoce’ ob zvezi biti pod kom v sobesedilu (pod Golobovo vladavino), kjer pod ‘izraža odvisnost, podrejenost’ (po SSKJ2 pod 4. pomen). 2.4 V analiziranih besedilih o predsedniških volitvah je opazno še dvoje: pisanje frazemov v narekovajih in raba tujejezicne frazeologije. Oboje ima seveda svojo stilno opazno funkcijo. Prvo ucinkuje kot neke vrste prenovi­tev – že s tem, da je dano v narekovaje, je namrec v besedilu oposebljeno, ni pa nujno, da olajša razumevanje prebranega (o tovrstnem oznacevanju frazeoloških in drugih metafor v medijskih besedilih prim. v Cerv 2008: 141–142). Drugo, npr. salto mortale, status quo, quo vadis, deus ex machina, en bloc, par exellence, (cigav) come back, “hat trick” itd., je morda neke vrste intelektualizacija v smislu tradicije (latinšcina) ali modernosti (anglešcina). Ali gre pri prvem in drugem res za posebnost besedil, ki smo jih pregledali, ali za splošnejšo navado v medijih, bi pokazala širša raziskava. 2.5 Kot zadnjo skupno znacilnost frazeologije v medijskih besedilih, seveda z omejitvijo na temo predsedniških volitev leta 2022, lahko brez šte­vilcnega podatka z dokaj visoko zanesljivostjo navedemo najpogostejše fra­zeme, rabljene v njih: strici iz ozadja (z razlicnimi prenovitvami, npr. “ruski” strici), volk v ovcji koži/preobleki (z razlicnimi modifikacijami, npr. v ovcjo kožo preobleceni kdo, “ovcja koža”)5, globoka država, davcna oaza. Nevarne lastnosti frazemov Izhajajo tako iz njihove oblike kot iz pomena. Pri pomenskih lastnostih je na prvem mestu konotativni pomen, pri obliki pa vecbesednost in “moteca” dodatna evokacija pomena frazemskih sestavin kot samostojnih besed. 1. Konotativni del pomena je v frazeološki enoti, ce jo razumemo v ožjem pomenu, se pravi ne vseh stalnih vecbesednih izrazov, ampak samo tiste, katerih pomen je vsaj delno idiomatiziran, vedno prisoten, ceprav pri razlicnih frazemih z razlicno mocjo. Zaradi konotativnega dela pomena in njegovega ekspresivnega ucinka v besedilu so frazemi lahko tudi nevarna izrazna sredstva, še posebej, ker velja, da je njihova vrednotenjska konota­cija pogosteje negativna kot pozitivna, kar je posledica kulturološko pogo-jene stalnice, da se negativno vrednotenje pogosto izraža evfemisticno.6 Primerjajmo razliko med jezikovnima opisoma v sporocilu o doseganju soglasja s frazemoma najti skupni jezik in trobiti v isti rog – razlika med njima je v konotaciji, s katero je soglasje ovrednoteno, ali drugace, kako tisti, ki v sporocilu o soglasju uporabi/prebere enega ali drugega: doseganje soglasja je s prvim ocenjeno kot pozitivno, z drugim kot negativno. Da so frazemi zaradi svoje konotacije nevarna izrazna sredstva, verjetno ve vsak, ki javno nastopa (tudi ce ne ve, kaj je frazem). Iz pogostnosti rabe fraze­mov v govornih ali pisnih besedilih torej lahko sklepamo, koliko je kdo pri oblikovanju besedila racionalno samonadzorovalen, lahko pa tudi, koliko je kdo custveno prizadet oz. sploh o tem, kakšen je njegov temperament. 1.1 Odlicen primer za primerjavo je Reporterjev vprašalnik, objavljen v R 17. 10 na str. 22–23. V njem je zastavljenih 19 kratkih vprašanj, na katera sedem predsedniških kandidatov tudi odgovarja na kratko (najdaljši odgo­vor ima 29 besed, najkrajši eno). Že zaradi kratkosti v teh besedilih ni 5 Ali celo (M 21. 10., str. 23): “Ce bo Logar v prvo res zmagal, se lahko v Sloveniji ponovi, kar se je že trikrat zgodilo na francoskih volitvah. […] Oba sta radikalna politika, le da je Marine Le Pen pred voli­tvami vedno malce skocila v prijaznejši kožuh.” 6 Konotativni del pomena frazema je pri rojenih govorcih, tako piscih kot bralcih, precej manj oza­vešcen kot denotativni del, s cimer nikakor ne trdimo, da ga prvi ne zapišejo in drugi ne preberejo kot del sporocilnega smisla. pricakovati dosti frazemov, ki so kot poimenovalna sredstva precej eksten­zivni.7 Rezultat je naslednji: v skupno 133 odgovorih je samo 8 frazemov, brez frazema so odgovori A. Logarja in S. Sencar, po enega rabita M. Kordiš (o tem gl. dalje) in V. Prebilic postaviti v ospredje, ostali po dva: M. Brglez gre za kaj, nizki udarci; J. Cigler Kralj priskociti na pomoc, težko priti skozi mesec; N. Pirc Musar iti cez rob, kdo biti pri srcu komu. Menimo, da kolicina in izbira frazemov ne potrebujeta posebne interpretacije, jo pa potrebuje prenovitev, ki jo je uporabil M. Kordiš. Na vprašanje Ali politik odgovarja le za dejanja, ki jih je storil sam, pravi takole: Odgovarja tudi, ce drži vreco, medtem ko nekdo vanjo mece, kar je prenovitev frazema držati vreco, po SSKJ2 s pomenom ‘biti soudeležen pri kraji, ropu’.8 Raba prenovitve v bese­dilcu z desetimi besedami vsekakor razkriva temperamentnega govorca (prim. SSKJ2 temperamenten ‘ki živahno reagira in izrazito kaže custva’). 1.2 V nadaljevanju predstavljamo primerjavo daljših besedil, ki je sicer manj natancna in kaže na prvi pogled manj jasno sliko, pa vendar. Za preso­janje primerjave med temi besedili najprej potrebujemo podatek o merilu, kaj razumemo kot s frazemi bogato besedilo. Žal je edini podatek, ki ga imamo o tem, podatek ceškega frazeologa Cermáka (Cermák, 1985: 230) še iz 80. let, po katerem je s frazemi bogato besedilo že, ce v njem stoji en frazem na 80–120 besed. Ta podatek torej izrabljamo, da bi lahko kaj pove­dali tudi o besedilih na temo predsedniških volitev, ki so bila objavljena na spletu. Pri tem zagotovo ne bomo enako verodostojni, kajti za to, da bi lahko realno ocenili vrednost kolicinske rabe frazemov v njih, bi potrebovali izho­dišcni podatek, dobljen na podlagi kolicinsko in casovno obširnejše razis­kave spletnih besedil. Ker pa smo na portalu 24ur.com dobili intervjuje s predsedniškimi kandidati pred prvim krogom volitev, smo razmerje med kolicino rabljenih besed in kolicino frazemov kljub temu pogledali. Pri tem smo upoštevali tako besedilo novinarja kot intervjuvanca – navsezadnje bralec prebere eno in drugo –, kolicinska razlika med vprašanjem in odgo­vorom pa je seveda v korist odgovorom. Rezultati so naslednji: Kordiš (24ur. com 5. 10.) 1 frazem na 120 besed, Sencar (12. 10.) na 135, Cigler Kralj (13. 10.) na 173, Prebilic (11. 10.) na 175, Brglez (11. 10.) na 186 in Logar (16. 10.) en frazem na 226 besed (pravega intervjuja z N. Pirc Musar nismo našli, mogoce je tudi, da smo ga spregledali). V okvir Cermákovega razpona bi med besedila, bogata s frazemi, sodil le intervju s Kordišem, med najbolj 7 Ekstenzivnost oblike frazema je nadomešcena s konotativnopomenskim presežkom, zaradi cesar tovrstne enote v jeziku niso redundantne. 8 Nenavadno je, da je frazem v splošnem slovarju, ni pa ga v specializiranem frazeološkem SSF. Da bi odhajal v pozabo, bi težko rekli. Kot kaže stanje v korpusu metaFida (dalje mF), je raba še vedno živa, prim. v njem zgled iz l. 2010 (iz korpusa siParl): “Skratka, kolegi razmislite Tisti, ki te interpelacije danes ne podpre, drži vreco.” racionalne ali najbolj (emocionalno in evalvativno) “zadržane” pa intervju z Logarjem (ob tem je smiselno primerjati z rezultati v 1.1). Kako vredno­titi tako “zadržanost”, je težko reci, saj nimamo neposredne primerjave z intervjujem s politikom, ki ni predsedniški kandidat, ker intervjuja brez predsedniškega kandidata v spletni obliki nimamo. Imamo pa primerjalno dva (tiskana) intervjuja v Mladini, enega z M. Kucanom (M 4. 11., 33–38) in drugega z D. Petrovcem (M 11. 11., 31–35). Potrudili smo se in pri prvem prešteli besede na eni strani, nato pa vsoto posplošili na ves intervju. Dobili smo naslednji rezultat: v intervjuju s Kucanom, ki ima cca 3500 besed, je 33 frazemov, kar pomeni en frazem na 106 besed. Nato smo (z vidika korpus­nega pristopa zelo amatersko!) posplošili to še na intervju s Petrovcem, ki ima 38 frazemov, poleg tega je še za eno stran krajši, kar pomeni še vecjo frekvenco frazemov na število besed. Seveda pa Kucan ni predsedniški kan­didat in Dragan Petrovec niti ni (profesionalni) politik. Povzemimo: konotacija, ki jo v besedilo vnašajo frazemi, v vsakem pri­meru razkriva avtorja besedila – njegov temperament, njegovo razpolo­ženje, njegovo namero (zavedno ali nezavedno). Besedilo brez frazemov – natancneje, sploh brez ekspresivnih prvin – je praviloma lahko le golo porocilo, ki sporoca dejstva, podatke, številke. 1.3 Nevarna bi utegnila biti (ali postati) nova vrsta frazeoloških prenovi­tev, ki smo jo v Demokraciji našli v stalni rubriki z besedilnovrstno oznako filipika (‘oster, napadalen govor ali clanek’), v našem gradivu sta 51. (D 20. 10., 54–55) in 53. filipika (D 3. 11., 52–53). V teh besedilih je frazeologija osrednje stilisticno sredstvo, na tem mestu pa ga izpostavljamo, ker se v njem pojavlja za slovenska besedila nenavadna vrsta prenovitve, v kateri je iz lastnoimenske nefrazeološke enote (ime in priimek) narejena frazeolo­ška. Jezikoslovno (zlasti sociolingvisticno) je to pomembno zato, ker lastna imena nimajo denotativnega pomena, temvec kot poimenovanje posa­meznosti samo identifikacijski pomen, kar pomeni, da te vrste prenovitev denotativnemu in konotativnemu delu pomena frazema dodaja še identifi­kacijskega, ki ga v tem primeru podpira še ustrezen zapis velike zacetnice. Vse tovrstne prenovitve v našem gradivu imajo kot izhodišcno lastnoi­mensko zvezo Nataša Pirc Musar, kot rezultat pa frazem pod mus ‘nujno, obvezno’.9 V D 20. 10., str. 54, se v 51. filipiki prenovitev pojavi v naslovu Anžetova tekmica Nataka Pir pod Mus. V D 3. 11., v 53. filipiki še trikrat, in sicer na str. 52 v vodilu Hišnik si raje masti brke z bogatejšo kandidatko, ki Nataka Pir pod Mus in dalje v besedilu Natakajoc Pir pod Mus ob mokrih klicih med gruljenjem nas žejne prevažajo cez vodo, nato pa v verzifikaciji Zveze pod mus ni ne v SSKJ2 ne v SSF, verjetno zaradi socialnozvrstne zaznamovanosti. V korpusu mF se frazem pojavi v 170 rabah. na koncu besedila Pir pod Mus Nataka pravšnja ruska spaka, cepi tam v Putinovi daci, Slovencu zadnjo srajco slaci! Te vrste prenovitve so vsaj za slovenšcino nenavadne in bi bilo zanimivo raziskati, ali gre za osamljeno, zato ciljno usmerjeno rabo ali se v tej rubriki pojavljajo tudi ob drugacnih temah, in še dalje, ali so mogoce v slovenšcini širše rabljene ali omejene na enega avtorja. Zanimivo bi bilo ugotoviti, od kod take vrste prenovitev, ki je ravno zaradi identifikacijske moci, ki jo tako prenovljeni frazem ima, lahko (celo pravno gledano) tudi nevarna. 2. Ne le pomen, tudi oblika frazema se lahko pokaže kot nevarna lastnost teh enot, in sicer najpogosteje zato, ker pri frazemu obliko predstavljajo tudi njegove sestavine, ki so zunaj frazema samostojne besede s samostojnim pomenom. Vecbesednost je najprej preprosto težje zapomnljiva in daje vec možnosti za pomote in napake, ki so tudi zato pri frazemih pogostejše kot pri besedju. Neprijetno je, ce ima taka napaka posledico v nehotenem pomenu. Navedimo najprej primer, ki ni iz analiziranega gradiva, je pa ravno tako iz socasne publicistike (Delo, Sobotna priloga 19. 11. 2022: 24): V naših družbah je izmenjava vse. Študijska mobilnost Erasmus je evropskemu duhu dala vetra. Kljub današnji izroditvi, ko mladi potu­jejo bolj kot ne delat ali pocitnikovat ne pozabimo na emancipatorno vlogo Erasmusa. Rabljen je frazem dati vetra komu ‘napraviti komu kaj neprijetnega’ name-sto dati/dajati veter v jadra komu/cemu oz. koga/cesa ‘povzrociti razvoj cesa, spodbuditi koga/kaj’. Zadnji še ni uslovarjen, a v korpusu mF dobimo z iskanjem veter v jadra 561 rab z najpogostejšimi kolokatorji (do ±3 mesta) dobiti 95, dati 68 in dajati 31, vse rabe so frazeološke. Vzrok za napako je ver­jetno varianta s t. i. delnim rodilnikom dati vetra v jadra (z elipso vec, veliko itd.). Z iskanjem vetra v jadra dobimo glagol dati kot prvi levosticni koloka-tor kar 94-krat. Ce bi se ob tem komu zazdelo, da frazem dati vetra komu v omenjenem pomenu morda ni vec dovolj v rabi in da je to vzrok za napako, dodajmo, da z iskanjem [lemma=“dati”][word=“vetra”] v korpusu mF dobimo 870 zadetkov rabe, od tega v korpusu spletnih besedil Janes 210 in v kor­pusu slovenskega spleta slWaC 263, praviloma v navedenem frazeološkem pomenu. Skratka, v tem primeru gre za napako, ki sicer ima svojo razlago, a zato ni nic manj pomensko zavajajoca ali vsaj moteca: rabljen je frazem z napacnim, skoraj nasprotnim pomenom, zato v besedilu ni sporoceno to, kar je hotelo biti sporoceno. Res je, da v takih primerih bralca, ne glede na to, ali se tega zave ali ne, na ustrezni besedilni smisel pogosto usmeri sobesedilo in tudi poznavanje pragmaticnih okolišcin. Ni pa to nujno in posledica je lahko ne le nerazumevanje, temvec celo nesporazum, t. i. komunikacijski šum. 2.1 Tak je primer, na katerega smo naleteli v analiziranih besedilih o predsedniških volitvah. Te vrste napaka je nekoliko bolj “sofisticirana” in bi jo lahko imeli tudi za nehoteno ali celo hoteno “pomoto”, in sicer v R 7. 11, str. 82: Predsednik Pahor pa se vraca h koreninam – v SD. Upam, da ga sprej­mejo “z vsemi štirimi”, ceprav imajo nekateri pomisleke. Prav potre­bujejo ga. A je resna konkurenca in gotovo se marsikdo boji njegovega vpliva. Stranka v bistvu vse od osamosvojitve ni bila nikoli tako uspešna kot takrat, ko jo je vodil B. Pahor. V tem primeru je prišlo do križanja dveh nasprotujocih si “sporocil”: sprejema se koga namrec z odprtimi rokami, medtem ko se koga z vsemi štirimi otepa ali brani. Gre za dva pomensko zelo razlicna frazema. Na eni strani frazem sprejeti z odprtimi rokami koga/kaj – v mF iskanje z odprtimi rokami pri 3091 konkordancah pokaže kot prvi kolokator sprejeti 1913-krat, kot drugega sprejemati (373-krat) – in na drugi strani frazem otepati/bra­niti se z vsemi štirimi koga/cesa – v mF pri iskanju z vsemi štirimi dobimo 2443 konkordanc, prvi kolokator je upirati se (270), drugi otepati se (110) in tretji braniti se (190). Tudi v tem primeru obstaja razlaga, zaradi katere bi lahko prišlo do križanja, in sicer šesti kolokator oklepati se koga/cesa (44­krat), dalje pa še kolokatorja pograbiti (34) ali oprijeti (12) se cesa z vsemi štirimi. Toda pri vseh treh variantah (oklepati se, pograbiti, oprijeti se), ki na ravni sestavine kot samostojne besede pomensko niso tako zelo oddaljeni od pomena sprejeti, ni mogoce spregledati konotativnega dela pomena fra­zema, ki je pri oklepati itd. se cesa z vsemi štirimi vrednotenjsko negativen v smislu ‘(biti zelo navezan,) kar ni dobro’ oz. celo ‘biti prevec odvisen od koga/cesa’. Ker takemu smislu sporocila nasprotuje vecji del zgoraj nave-denega sobesedila – Upam, da in Prav potrebujejo ga –, bralec ne ve cisto dobro, kaj je v resnici hotel povedati avtor. Še posebej zato, ker je zraven še en del sobesedila – ceprav imajo nekateri pomisleke –, ki je v nasprotju s prej navedenim sobesedilom. Take vrste “napake” pri rabi frazemov – ki jih verjetno ni veliko, še manj pa jih je prepoznanih (Burger 1998: 154) – so na meji med hoteno namernim in globinsko resnicnim (ali obratno). Težavne lastnosti frazemov Težave pri dolocanju statusa in funkcije frazema v besedilu so pove­zane predvsem s tem, da je njihova raba v medijskih besedilih, zlasti zaradi casovne omejenosti, v kateri nastajajo, že tradicionalno pogosto precej “pri­bližna”, na kar smo tudi že opozorili. Na tem mestu je treba povedati, da pri medijskih besedilih na portalih, ki smo jih pregledovali (gl. v Gradivo in nacin dela), pri rabi frazeologije nismo opazili kake bistvene razlike od rabe v tiskanih besedilih niti v kolikosti niti kakovosti. Ker smo upoštevali samo besedila na temo predsedniških volitev, težko posplošujemo, v raziskavi Justin et. al. (2018: 36) pa avtorji ugotavljajo opazno vecjo rabo frazeoloških prenovitev v spletnih besedilih. Na tem mestu nas bolj zanima, kako v casu velikih besedilnih korpusov, v katerih je prav tako množica razlicnih oblik in rab, razumeti odstope od ustaljene oblike frazema: kot napako ali novo varianto ali modifikacijo ali prenovitev ali novi frazem? 1. Ali gre za novo varianto ali (še) prenovitev: na prvi posluh < na prvi pogled? Nasilje ni nujno neposredno. Eden od najprijaznejših politikov v državi je Aleš Primc. Stvari, ki jih govori, so na prvi posluh smiselne, ljubezen, družina, otroci in podobno. A vendar je nasilen, s sklicevanjem na tra­dicijo diskriminira že tako marginalizirano skupino ljudi. (M 11. 11., str. 35) Stanje v mF: na prvi pogled – 67.173 pojavitev, prva pojavitev l. 1862, zunanja kolokabilnost relativno neomejena; na prvi posluh – 287 pojavitev, prva l. 1995, zunanja kolokabilnost omejena (glasba, slišati, ansambel …). Iz teh podatkov lahko sklepamo, da se je zveza na prvi posluh sprva rabila kot prenovitev frazema na prvi pogled. Tako v sobesedilu: v glasbo franco­sko govorecih Cajunov iz mocvirij Lousiane zaljubil na prvi posluh. Nato se je zacela v sobesedilih, omejenih na pomen ‘kar se lahko sliši’, ustaljevati kot sobesedilno omejena varianta, npr. Xaxaxa so medtem preskocili glavno oviro: v studiu zorijo, na odru se sprostijo, cetudi locnica ni tako groba, kot se sliši / bere na prvi posluh. Ko se je te vrste raba razširila, se lahko zacenja sobesedilo širiti in v mF že najdemo primere rabe brez sobesedilne ome­jitve, kot je v naslednjem primeru: Res pa je, da je za njihovo kompromitacijo potrebno nekoliko vec doka­ zov. In tu se zadeva […]zaplete. Že na prvi posluh je bilo jasno, da Koder svojo trditev o […] Elanovih darilih za […] lahko z lahkoto dokaže. V sedanji fazi bi to zvezo torej že lahko imeli za nastajajoco varianto. 2. Kako razvrstiti variantni frazem igrati/plesati po cigavih notah ‘delati, kakor hoce kdo drug’? V besedilu v R 7. 11. na str. 23 se pojavi v obeh obli­kah: Borut Pahor v zadnjih mesecih odkrito igra po Janševih notah. […] Pet let pozneje, pred volitvami 2017, ga je Janša javno “raztrgal”. Glasove SDS je želel usmeriti k Marjanu Šarcu, ki se ga je bal kot kon­kurenta na poznejših parlamentarnih volitvah. Kljub temu je Pahor še naprej plesal po Janševih notah. Frazem je novejši in ga ni v nobenem slovenskem slovarju. V SSKJ2 sta pod geslom nota v frazeološkem gnezdu zvezi natepel ga bo po notah ‘zelo’ in vse gre kakor po notah ‘uspešno, brez zapletljajev’, a nobena ne po obliki ne po pomenu ni povezana s frazemom tukaj. Varianta igrati po notah je lep primer frazeološkega sklopa, nastalega po metaforicnem prenosu, in bi zato lahko bila izhodišcna. Varianta plesati po notah (cigavih oz. koga) ni tako samoumevna in predvidevamo lahko, da je nastala v povezavi s sinoni­mnim (in starejšim) frazemom kdo1 plesati, kakor kdo2 žvižga. V korpusu mF z iskanjem [word=“po”][][word=“notah”] in po kolokacijah ±3 mesta dobimo kot 1. kolokator plesati 80 zadetkov, 2. je igrati 103 zadetki – vsi so iz Gigafide 2.0, Janesa in slWaC-a, veliko rab je iz medijskih besedil s športno tematiko, casovno prvi rabi v mF sodita v leti 1997 (varianta s plesati) in 1998 (z igrati). Iz teh podatkov lahko izpeljemo, da gre za dve varianti enega frazema. Ali je ob nastanku na kak nacin šlo za križanje s frazemom plesati, kakor kdo drug žvižga, je brez natancnejše casovne analize besedil težko reci, vseka­kor pa je bila povezava z njim spodbudna.10 Prim. rabo v Janesu iz l. 2016: Me veseli, da nisem edini. Plešem tako kot drugi igrajo po mojih notah, ki jo najlaže dolocimo kot križanjsko prenovitev, in sicer namerno ali celo nena­merno (nezavedno), kajti brez širšega sobesedila to ni jasno. 3. Je zveza lov na informacije prenovitev iz frazema lov na carovnice ali prosta besedna zveza? Brez ustreznega sobesedila je lahko eno ali drugo. Z iskanjem [lemma=“lov”][word=“na”] dobimo v mF 24.006 konkordanc, prvi desnosticni kolokator pa je carovnica z 2362 zadetki. Sobesedilo za prosto besedno zvezo s prenesenim pomenom besede lov “veliko prizadevanje za dosego cesa” (SSKJ2 5. pomen – zato samo navedba v narekovajih za ustrezno izbiro ni dovolj) je v mF na primer naslednje: “Lahko bi celo zmagali, saj smo imeli vsaj dve bolj izraziti priložnosti,” pravi trener vijolicastih […]. V koncnici je obveljala misel o vrabcu v roki, po izkljucitvi Brezica se njegovi izbranci niso podali v lov na zmago. V našem primeru, ki je iz D 20. 10., str. 29, pa je sobesedilo drugacno: 10 Vpliv angl. frazema hit/strike right, wrong note ne le, da ni verjeten, tudi ni mogoc, ker je njegov pomen enak pomenu slovenskega frazema zadeti pravo struno. To je šolski primer ‘fishinga’, preiskovalne metode, ki nima zveze s svo­bodnimi in z demokraticnimi državami, je preprican Bišcak. “Fishing” ali “ribiška ekspedicija pomeni, preprosto povedano, da se preiskovalci, ki za domnevno nezakonito dejanje nimajo nikakršnih (materialnih) dokazov (imajo le sum ali pa se jim tako le zdi), zatecejo k “iskanju na slepo”, zahtevajo informacije, podatke in dokumente, ki sploh niso pomembni ali niso predmet preiskave. Gre za zelo na široko zastavljen “lov na informacije”, ki bi jim morebiti prinesel dokaze za kaznivo dejanje. V tem primeru gre nedvomno za prenovitev frazema lov na carovnice, ki ima po SSKJ2 pomen ‘fanaticno iskanje, preganjanje koga kot domnev­nega krivca za kaj nezaželenega, slabega’, po SSF pa ‘fanaticno preganjanje nasprotne ideologije in njenih pristašev’. Sobesedilnost lahko celo razši­rimo – in to je prednost, ce analiziramo doloceno tematiko v omejenem casu v isti publikaciji (v našem primeru v isti reviji). Frazem lov na carovnice se namrec v naslednji številki revije D 3. 11., str. 18–20, pojavi dvakrat: v besedilu pod fotografijo (str. 20) Incident z Niko Kovac je ocitno politicnim džihadistom na oblasti prišel zelo prav. Koliko uporabnih idiotov z ulice bodo še našli, da bodo lahko zaceli lov na carovnice?, in v zadnjem delu (str. 20): […] koliko uporabnih idiotov za vnaprej zrežirane incidente bodo še našli na ulici, da bodo lahko upravicevali svoj lov na carovnice. Namig nanj pa je tudi v naslovu tega clanka (str. 18) “Noc carovnic” in politicni dži-had Roberta Goloba. Ne po nakljucju sta tako “lov na informacije” kot “noc carovnic” opremljena z narekovaji. Sklep Analiza besedil, tematsko omejenih na predsedniške volitve v Sloveniji l. 2022, je pokazala nekaj splošnih lastnosti frazeologije v medijih sploh: odvisnost pogostnosti rabe od vrste publicisticnega besedila (komentar vs. porocilo), rabo na besedilno izpostavljenih mestih – najpogosteje v naslo­vih, medtem ko je izraba frazema kot razvijalca besedila zanje posebnost – in rabo prenovitev. Pogosto zapisovanje frazemov v narekovajih in rabo tujejezicne frazeologije je res novejša znacilnost, ni pa omejena na razisko­vano tematiko, medtem ko je izstopanje nekaterih prepoznavnih frazemov ravno posledica tematske zamejenosti in omogoca politicno in celo ideolo­ško prepoznavnost. – Med nevarne lastnosti, s katerimi v medijskih besedi­lih (lahko) ucinkujejo frazemi, sodi njihova konotativnost, zlasti vrednotenj-ska, ki je na splošno pogosteje negativna kot pozitivna. Ugotovili smo, da pogostnost rabe frazemov razkriva temperament govorca/pisca bolj kakor na primer raba kreativnih metafor, saj so frazemi jezikovnosistemske enote, zato so v mentalnem slovarju rojenega govorca primarnejše. Napacna raba, razlicna križanja frazemov itd., je zato lahko posledica nezavedne pomote, ki jo tudi bralec nezavedno “popravi”, lahko pa je tudi namerna in med dru­gim lahko povzroci komunikacijski šum. Vsekakor v analiziranih besedilih pojavljajoca se nova vrsta prenovitve, s pomocjo katere je iz vecbesednega lastnega imena z identifikacijskim pomenom tvorjena frazeološka enota s stalno konotativnostjo, nacenja problem rabe frazemov kot prvine t. i. sovražnega govora. – O težavnih lastnostih in težavah pri rabi frazeoloških jezikovnih sredstev v sodobnih medijskih besedilih ter težavah, ki jih – ob obilici in lahki dostopnosti raznovrstnega gradiva v besedilnih korpusih – ima jezikoslovec in jezikoslovje pri njihovem dolocanju in razmejevanju, smo spregovorili zato, da bi poudarili pomembnost in nujnost opazovanja frazeologije v sobesedilu. Brez sobesedilne (in celo okolišcinske) podpore o frazeologiji v rabi ni mogoce razsojati, in to velja za dolocanje razlicnih vrst odstopov od ustaljenosti, še najbolj za frazeološke prenovitve. Analiza rabe frazemov v besedilih na tako casovno in prostorsko zamejeno temo, kot so slovenske predsedniške volitve l. 2022, se je s tega vidika pokazala kot smiselna. LITERATURA Burger, Harald (1998): Phraseologie: Eine Einführung am Beispiel des Deutschen. Berlin: Erich Schmidt Verlag. Cermák, František (1985): Frazeologie a idiomatika. V: Josef Filipec in František Cermák, Ceská lexikologie, 166–236. Praha: ACADEMIA, nakladatelství Cesko­slovenské akademie ved. Cerv, Gaja (2008): Porocevalske metafore, ujete v metaforo ogledala realnosti. V: Monika Kalin Golob (ur.), Nataša Logar (ur.) in Anton Grizold (ur.), Jezikovna prepletanja, 133–148. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Justin, Martin, Nejc Hirci in Polona Gantar (2018): Rana ura, slovenskih fantov grob: analiza frazeoloških prenovitev v spletni slovenšcini. Dostopno prek https:// ebooks.uni-lj.si/zalozbaul//catalog/book/80, 11. januar 2023. Korošec, Tomo (1978): Obnovitve v casopisnih naslovih. Slavisticna revija XXVI (2): 147–160. Kržišnik, Erika (1995): Frazeologija v slovenskem casopisju v dveh prelomnih obdobjih. V: Stanislaw Gajda (ur.), Jezyki slowianskie 1945–1995. Gramatyka – leksyka – odmiany: materialy miedzynarodowej konferencji naukowej, 217– 226. Opole: Uniwersytet Opolski, Instytut filologii polskiej. Kržišnik, Erika (1996): Frazeologija v slovenskem casopisju štiri leta po osamo­svojitvi. V: Ada Vidovic Muha (ur.), Jezik in cas, 175–189. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Kržišnik, Erika (1998): Frazeološka sredstva v vlogi razkrivanja družbenih spre­memb med leti 1945 in 1995. V: Ada Vidovic Muha (ur.), Najnowsze dzieje jezykúw slowianskich Slovenski jezik, 183–199. Opole: Uniwersytet Opolski – Instytut Filologii Polskiej. Kržišnik, Erika (2006): Izraba semanticne potence frazemov = The use of semantic potency of phraseological units. V: Ada Vidovic Muha (ur.), Slovensko jeziko­slovje danes = Slovenian linguistics today. Slavisticna revija 54 (pos. št.): 259– 279, 631–654. Kržišnik-Kolšek, Erika (1991): Frazeologija v slovenskem casopisju 1991. V: Hermina Jug-Kranjec (ur.), XXVII. Seminar slovenskega jezika, literature in kul­ture, 89–98. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Toporišic, Jože (1973/74): K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije. Jezik in slovstvo XIX (8): 273–279. VIRI Kres. Uravnoteženi korpus sodobne pisne slovenšcine. Dostopno prek https:// www.cjvt.si/viri-in-orodja/besedilni-korpusi/, marec 2023. mF = Slovenski združeni korpus metaFida, v. 0.1. Dostopno prek http://www.cla­rin.si/noske, januar 2023. Pleteršnik, Maks (1894/95): Slovensko-nemški slovar. V Ljubljani: Založilo in na svetlo dalo knezoškofijstvo. Dostopno prek http://www.fran.si, marec 2023. SSF = Keber, Janez (2015): Slovar slovenskih frazemov. Dostopno prek http:// www.fran.si, marec 2023. SSKJ1=Slovar slovenskega knjižnega jezika. 1970–2001. Dostopno prek http:// www.fran.si, marec 2023. SSKJ2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika. Druga, dopolnjena in deloma preno­vljena izdaja. 2014. Dostopno prek http://www.fran.si, marec, 2023. UDK 81'42:[303.62:075.1] Tina LENGAR VEROVNIK* VPRAŠALNI NAGOVORI IN DRUGE BESEDILOTVORNE STRATEGIJE V INTERVJUJIH NA RADIU IN V PODKASTU: SREDSTVO ŽANRA ALI ZNAK KONVERZACIONALIZACIJE?**1 Povzetek. V clanku je analizirana pogostnost intervjujskih nagovorov, kot jih je tipološko opredelil Korošec (1998), v štirih oddajah z radijskimi intervjuji in štirih podkastih z istimi gosti. Poleg tega so v analizo pritegnjene še nekate-re druge besedilotvorne strategije, kot so oporni signali in zamenjave vlog. Za novinarski intervju kot žanr je predvi­dena visoko institucionalizirana oblika enosmernega dvo­govora, ki se je v radijskih intervjujih kot taka tudi vecin­sko realizirala. V podkastih pa se govor zaradi drugacnih produkcijskih praks in nacinov poslušanja bolj približuje znacilnostim zasebnih diskurzov, kar se je pokazalo tudi v izbiri intervjujskih nagovorov in drugih besedilotvornih 237 strategij v analiziranem gradivu. Kljucni pojmi: intervju, intervjujski nagovor, radio, pod-kast, vsakdanji govor Uvod Tradicionalni radio je v zadnjih dveh desetletjih doživel mnoge spre­membe, ki so zlasti posledica tehnološkega razvoja, pa tudi drugacnih produkcijskih praks in spremenjenih medijskih navad obcinstev. Radijske postaje že dolgo ne ustvarjajo vec le linearno oddajanega programa, temvec ob tem še vecpredstavnostne (multimedijske) vsebine na razlicnih digital-nih platformah. S tem vzpostavljajo bodisi razlicne naracije ali pa eno samo neprekinjeno naracijo, ki je na voljo v vec oblikah, v vecini primerov prekriv­nih s tistimi, ki so znacilne za participacijo poslušalcev (Cordeiro, 2012). Vse te spremembe so omogocile tudi nastanek nove avdio oblike, podkasta, ki ima z linearnim radiem marsikaj presecnega, a je med njima tudi dovolj razlik, * Dr. Tina Lengar Verovnik, docentka, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija; znanstvena sodelavka, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, Slovenija.. ** Izvirni znanstveni clanek. DOI: 10.51936/tip.60.2.237 1 Clanek je nastal v okviru programa P6-0215 Slovenski jezik – bazicne, kontrastivne in aplikativne raziskave, ki ga financira ARRS. . da ju raziskovalci (npr. Berry, 2016; Whipple idr., 2023) danes dojemajo kot samostojni medijski pojavnosti. Podkasti so med drugim v ospredje posta­vili nekatere avdio formate in pristope, ki jih je radio vedno bolj zapostavljal (zlasti reportažne in pripovedne), nekatere žanre so vzpostavili na novo, nekatere zgolj nekoliko preoblikovali. Med slednje zagotovo sodi intervju, ki je eden od žanrov znotraj pogovornega formata podkastov (Rime, 2022). Struktura radijskih intervjujev in govorne vloge v njih so žanrsko pogo-jeni. Novinar, ki mu tak status podeljuje medijska institucija, je pobudnik in organizator pogovora ter se nanj tudi ustrezno pripravi. Vendar pri tem ne gre za oblikovanje rigidnega in docela vnaprej domišljenega scenarija, tem­vec za zacrtanje tematskega okvira, pristopa, odnosa do sogovorca in tudi za obvladovanje nacel tvorjenja intervjujskega dvogovora. Med ta nacela sodi tudi obvladovanje razlicnih besedilotvornih strategij, od katerih so med naj­pomembnejšimi možnosti, ki jih ima novinar na voljo pri zastavljanju vpra­šanj oziroma oblikovanju iztocnic. Korošec jim pravi intervjujski nagovori; tipe nagovorov, ki jih je predstavil v Korošec (1989) in nekoliko nadgradil v Korošec (1998: 245–279), je prepoznal tako v pisnih (casopisnih) kot govor­nih (radijskih in televizijskih) intervjujih. Predvidevamo lahko, da se enaki vprašalni nagovori pojavljajo tudi v intervjujih v podkastu, vendar v drugacnem razmerju kot v primerljivih intervjujih na radiu. Govor v podkastih se namrec veliko bolj približuje vsakdanji konverzaciji kot govor na radiu (Whipple idr., 2023), saj ustvar­jalci podkastov svoje poslušalce nagovarjajo še v veliko bolj intimni sferi kot radio (najveckrat prek slušalk, ki poslušalcu omogocajo tudi mobilno zaseb­nost) ter z njimi vzpostavljajo bolj neposreden in intenziven stik (poslušalci jih poslušajo aktivno in pozorno, medtem ko je radio pogosteje zvocna kulisa za druga opravila). Pogostejši od dvogovorov intervjujskega tipa so v podkastih taki, ki se bolj neposredno približujejo vsakdanji dvogovornosti, pri kateri se sogovorca izmenjujeta v vlogah vpraševalca in odgovarjalca. A pojavljajo se tudi dvogovori, ki jih lahko opredelimo kot intervjuje; nena­zadnje poslušalci podkaste prepoznavajo (tudi) kot obliko novinarstva ozi­roma vsaj verodostojne izmenjave informacij (Whipple idr., 2023). V clanku analiziram po štiri intervjuje iz oddaje Sopotnica (Val 202, avto­rica Danila Hradil Kupljen) in iz podkasta Apparatus pogovori (avtor Anže Tomic), v obojih z istimi gosti.2 S primerjalno analizo preverjam, ali se pri izboru in pogostnosti vprašalnih nagovorov kažejo razlike, ki bi lahko bile posledica vecjega približevanja znacilnostim vsakodnevnega (zasebnega) pogovarjanja v podkastih. Obenem pa sem pozorna tudi na prisotnost oz. Idealno bi seveda bilo, ce bi lahko primerjala intervjuje istega avtorja oz. avtorice na radiu in v podkastu, vendar tovrstnega gradiva v casu priprave clanka ni bilo na voljo. Izbrana oddaja in podkast pa imata kljub temu dovolj sticnih tock: prinašata osebnostne intervjuje, pri izbranih štirih gostih obravna­vata enake teme, njuna ustvarjalca pa oba delujeta (tudi) na javnem radiu. odsotnost drugih besedilotvornih strategij novinarke oz. novinarja, ki so prav tako lahko odsev vsakodnevnih govornih praks, in sicer zlasti oporne signale, zamenjane vloge in govor o sebi. Intervju kot novinarski žanr Novinarski intervju je dvogovor, ki se ustvarja z vnaprej dogovorjenim pogovorom med novinarjem in drugimi udeleženci, ki so med pogovorom (razen ko gre za telefonski intervju ali intervju prek spletnih aplikacij) tudi v neposrednem stiku. Korošec (1998: 251) dvogovor opredeljuje kot prvin­sko obliko clovekove jezikovne dejavnosti med (navadno) dvema osebama, pri kateri prepoznava dva osnovna tipa: enosmerni dvogovor, kjer samo ena oseba izraža spodbude, in obojesmerni dvogovor, kjer je vloga spodbu­jevalca izmenicna. Za intervjujski dvogovor je znacilna prva situacija. Pri novinarskem intervjuju gre v prvi vrsti za pogovor med osebama/ose­bami za javnost (Korošec, 1998: 252). Tudi v izhodišce priprav na intervju avtorji (npr. Von la Roche in Buchholz, 2004; Barnard, 2000) postavljajo dej­stvo, da novinar sprašuje (sogovorec pa odgovarja) za poslušalca. Preden se loti priprave, si mora novinar zastaviti vsebinske cilje oziroma oprede­liti namen intervjuja, ki je tesno povezan s tipom intervjuja. Temu sledi pri­prava, ki nujno zajema zasnovo intervjuja – ta ne pomeni le dolocitve kljuc­nih vprašanj, temvec poskuša v predvidenem poteku intervjuja novinar z vrstnim redom vprašanj (spodbud) vzpostaviti najustreznejšo strategijo za dosego zastavljenih vsebinskih ciljev. To predvideva tudi novinarjevo dobro poznavanje nacinov zastavljanja vprašanj oziroma oblikovanj nagovorov. Korošec (1998: 257ff) v slovenskih casopisnih intervjujih razpoznava deset vrst intervjujskih nagovorov (vsi se po avtorjevih navedbah pojavljajo tudi v govornih intervjujih): vprašalni nagovor, vprašalno-pripovedni nagovor, nagovorno trditev, dvodelni nagovor, enodelni nagovor, velelni nagovor, nagovorni poseg, nagovorni privzem, nagovorno ponovitev in nagovorni izpust (podrobnejša opredelitev v nadaljevanju). Znacilnosti govornega intervjuja Pragmatika tvorjenja novinarskega dvogovora na radiu je bistveno dru­gacna kot pri tvorjenju pisnih novinarskih intervjujskih besedil. Za razliko od pisnih besedil naslovnik nima pregleda nad jezikovnim sporocilom kot celoto – novinar mora zato besedilo smiselno graditi in cleniti v skladu z naceli kohezije in koherence kot konstitutivnih nacel oblikovanja besedil, pri tem pa v skladu z nacelom situacijskosti naslovnika tudi ves cas opo­zarjati na to, kar je (casovno in vsebinsko gledano) že bilo, ter na to, kar sledi (nacela besedilnosti povzemam po de Beaugrande in Dressler, 1992). Ne sme ga tudi preobremeniti s podatki, temvec jih mora podati cim bolj postopno in v mediju prilagojeni obliki, pri cemer se drži nacela linearnosti (za razliko od pisanja, ki omogoca tudi drugacno branje in zato drugacno gradnjo besedilnega sveta). Govor v medijih je veliko bolj kompleksen kot pri vsakdanjem komuni­ciranju, kljub pogosto drugacnemu vtisu nikoli ne gre za neposreden pre-nos zasebnih govornih praks v javni položaj, temvec so te zgolj izhodišce za oblikovanje medijsko ucinkovitega govora, ki pa je v svojem bistvu nastop, performans (Tolson, 2006). Podrobnejše raziskave posameznih medijskih govornih diskurzov so odkrile, da medijski govor sicer res prevzema prvine iz zasebnih neformalnih žanrov, vendar jih govorci nato prilagodijo insti­tuciji in z njimi tudi manipulirajo v skladu s konkretno govorno situacijo (Goffman, 1995). Tudi vsi radijski novinarski dvogovorni žanri so vsakda­njim pogovorom podobni zgolj po obliki, torej po tem, da so oboji obli­kovani v sekvencah izmenjujocega se govora udeležencev. V primerjavi z zasebnimi konverzacijskimi oblikami pa so v medijskih oblikah odgovori intervjuvanih oseb v povprecju neprimerljivo daljši, od njih se pricakuje, da o temah pogovora podajajo poglobljena mnenja, in sicer ne zgolj nepo­srednemu sogovorcu, temvec tudi oziroma predvsem fizicno neprisotnim poslušalcem. Novinar pa se mora po drugi strani zavedati in s svojim govor­nim ravnanjem tudi kazati, da je glavna oseba v intervjuju njegov sogovorec. To pomeni, da se mora v nagovorih samoomejevati ter iz njih izkljucevati komentarje, mnenja, lastne vrednostne sodbe in podobno. Vse našteto velja za intervjuje v tradicionalnih govornih medijih, ki so vpeti v širšo programsko shemo in sledijo vnaprej zacrtani uredniški poli­tiki medija. Podkasti pa delujejo po drugacnih principih, ki jih bom – pri­merjalno z radiem – predstavila v naslednjem poglavju, saj predvidevam, da nekatere znacilnosti bistveno vplivajo tudi na strukturo vprašalnih nago­vorov in na izbiro drugih besedilotvornih strategij v intervjujih v podkastu. Podobnosti in razlike med (linearnim) radiem in podkasti Radio je danes težko enoznacno opredeliti, saj postaja vedno bolj medij vecplastnih interaktivnih praks (Cordeiro, 2012). Berry (2016) ga oznacuje s prispodobo evolucijske živali, ki se prilagaja svetu okoli sebe, Tacchi (2000) pa pravi, da je radio to, kar šele zgodovina pove, da je v nekem obdobju (bil). Ravno zaradi tega so podkaste sprva mnogi razumeli zgolj kot stopnjo v tehnološkem razvoju radia. Ceprav nekateri podkasti še vedno nastajajo v domeni radijskih postaj3 in so tudi nekateri neinstitucionalni podkasti zelo V tem clanku z izrazom podkast poimenujem zgolj avdio oblike, ki že nastajajo kot podkasti. Mnoge radijske postaje namrec svoje oddaje oz. prispevke, ki sicer nastanejo z oddajanjem v živo ali pa (ceprav radijski, pa se v splošnem z radiem vedno bolj razhajajo v smislu strukture obcinstev, po tehnologijah in platformah za razširjanje ter v produkcijskem smislu (Berry, 2016). Za razliko od radia jih je kljub njihovi izjemni raznoli­kosti (v smislu vsebine, oblik, tehnicne (ne)dovršenosti, jezikovne podobe, obcinstev ipd.) mogoce opredeliti precej bolj enoznacno. Rime (2022) pod-kast na primer definira kot epizodno govorno vsebino, ki se prenaša prek interneta in jo je mogoce prenesti na napravo ali jo poslušati pretocno, ki jo je mogoce predvajati kjerkoli in kadarkoli ter jo lahko ustvari vsak, ki to želi. Ceprav je, kot že zapisano, radio danes mnogoznacna pojavnost, pa se bom v nadaljevanju omejila na linearno predvajan radijski progam ter predstavila nekatere kljucne razlike in podobnosti v primerjavi s podkasti. Tako radio kot podkast sta primarno avdio medija (ceprav so vedno bolj popularni tudi video podkasti). Za radio velja, da je skupek govora in drugih zvokov oziroma njegov program najbolj tipicno sestavljajo govorne vsebine, glasba in oglasi (katera od teh prvin lahko – odvisno od tipa pro-grama – tudi umanjka). Podkasti pa temeljijo zgolj in samo na govoru, ki je za razliko od radia vedno posnet vnaprej.4 Linearno predvajanje radijskih programov pomeni vnaprejšnje oblikovanje programske sheme, ki doloca tudi strukturo in dolžino posameznih programskih delov; omejitev, ki je pri podkastih ni. Z vidika poslušalca pa linearnost pomeni, da lahko v radij-ski program vstopi na katerikoli tocki, vendar je pri tem prepušcen trenu­tni ponudbi. Ker je radio zelo pogosto (podkast pa izjemno redko) zgolj zvocno ozadje za druge dejavnosti (Crisell, 1994), je aktivno ali dolgotrajno iskanje vsebin, ki bi v tocno dolocenem trenutku poslušalcu ustrezale, pri radiu manj verjetno. Pri podkastih pa je ravno nacin, kako jih obcinstva uporabljajo, kljucen: še preden jih poišcejo, morajo sprejeti vrsto odlocitev, in sicer o tem, cesa si v podkastu želijo, pa tudi kje in kdaj (Berry, 2016). Drugacen je tudi nacin poslušanja, saj ob njih navadno ne pocnejo nicesar drugega, temvec posvecajo vso pozornost vsebini, zato jih vedno poslu­šajo od zacetka (torej ne vstopajo vanje kjerkoli, kot je znacilno za radio). Vsebine pogosto temeljijo na prvoosebnih pripovedih, pogovorih, osebnih izkušnjah, anekdotah – zanimanje za osebne zgodbe in vsakdanje glasove pa podkaste druži s tradicionalnim radiem (Edmond, 2014). Oba medija sta tudi izrazito intimna. A ce radio vstopa v intimnost naših domacih prostorov ter osebnih in družinskih rutin (s podaljškom domacega prostora v osebne posnete) vsaj s primarno intenco linearnega predvajanja, kasneje objavijo tudi kot podkaste. V tem so sorodni spletno arhiviranim oddajam in prispevkom oz. z njimi pogosto prekrivni; razlika je predvsem v mestu objave oz. nacinu dostopanja do njih. Seveda pa lahko tudi radijske postaje poleg linearno objavlja­nih vsebin pripravljajo take, ki jih objavljajo zgolj kot podkaste (npr. Evolucija užitka, Radio Prvi). Tudi radijski program ne poteka vedno v živo, a za razliko od podkastov radijski govorci tudi pri posnetem govoru v ospredje postavljajo koncept živosti (tj. trud, da bi poslušalec kljub temu dobil vtis casovne soprisotnosti). avtomobile) (Winocur, 2005), vstopa podkast v intimo posameznikovega osebnega prostora. Sienkiewicz in Jaramillo (2019) ga oznacujeta kot medij ušesnih slušalk, te pa omogocajo individualno poslušanje in ohranjanje intime tega pocetja tudi ob posameznikovi mobilnosti. Govor v podkastih Dejstvo, da obcinstva poslušanju podkastov aktivno namenjajo svoj cas in pozornost ter da posamezniki to pocnejo individualno v svoji intimi, vpliva tudi na odnos med ustvarjalcem podkasta in njegovimi naslovniki, posle-dicno pa tudi na govorno vedenje ustvarjalca. Ta govori bolj neposredno svojim poslušalcem, kot lahko govori radijski govorec, najveckrat tudi bolj pogovorno; podkasti namrec pogosto ustvarjajo skupnosti, ki so medse­bojno povezane še prek družbenih omrežij in so interesno bolj homogene, številcno pa manjše kot pri radijskih obcinstvih (Whipple idr., 2023). V vlogi ustvarjalcev podkastov se vedno pogosteje znajdejo obicajni posamezniki brez posebnega medijskega ali tehnicnega znanja, ki podkaste ustvarjajo v domacem okolju in vanje vnašajo svoj vsakodnevni diskurz. Prenos zaseb­nih govornih praks v medije sicer ni nov pojav, a podkasti se zdijo v tem bližje participativnim medijem, kakršna so družbena omrežja, kot radiu: so torej eno od mest, na katerih se zasebna, obicajna življenja in zanje znacilen govor rekonstruirajo v javnem mediju (Jarrett, 2009). Raznolikost podkastov in govora v njih sicer onemogoca enostavno oznacitev, a že odsotnost insti­tucionalnega okvira, ki radijske ustvarjalce avtorizira kot govorce, pomeni odprte možnosti za neinstitucionalne oblike govora, ki izvirajo iz vsakdanjih jezikovnih izkušenj. Jarrett (2009) ugotavlja, da gre v podkastih, ki jih je sam prouceval, za zapleteno prepletanje vsakdanje pogovornosti in institucional­nih oblik, znacilnih za tradicionalne govorne medije. Podkast kot oblika torej ne mobilizira nujno diskurza vsakdana, zagotovo pa neformalen, pogovorni stil voditeljev – kadar je uporabljen – privablja obcinstvo (Schlütz in Hedder, 2022). Gradivo in metoda dela Za analizo sem izbrala štiri oddaje Sopotnica (Val 202) in štiri epizode podkasta Apparatus pogovori, v katerih sta novinarka in novinar intervjuvala iste goste. Izbrala sem jih glede na tematike, saj sem predvidevala, da bodo te vplivale na odnos med sogovorcema in na odnos novinarke oz. novinarja do vsebine, s tem pa tudi na izbiro in pogostnost intervjujskih nagovorov ter drugih besedilotvornih pojavov. Gostje so bili: Matevž Šalehar – Hamo (zabavna glasba, kulinarika), Tilen Artac (klasicna glasba, imitatorstvo), Lenart J. Kucic (novinarstvo, novi mediji), Barbara Rajgelj (pravo, aktivizem). Pri vsakem intervjuju sem poslušala prvih 33 minut (kolikor je obsegal naj­krajši izmed intervjujev) in najprej nagovore v njih klasificirala skladno s Korošcevo tipologijo. V Korošec (1989) je bilo opredeljenih devet vrst vprašalnih nagovorov, v Korošec (1998) je bil dodan še deseti, opisi so bili ponekod razširjeni, dodani so bili nekateri zgledi. V nadaljevanju na kratko povzemam vseh deset tipov po novejšem viru, zgledi so prav tako od tam. 1) Vprašalni nago­vor (prej nagovorna vprašalna poved) je najobicajnejša vrsta nagovora; naj­pogostejše so prave nerazmišljalne dopolnjevalne vprašalne povedi (Koliko stane ta knjiga?) in odlocevalne vprašalne povedi (Ali si prinesel knjigo?). 2) Vprašalno-pripovedni nagovor je vprašanje v obliki pripovedne stavcne ali nestavcne povedi, v govoru pa z vprašalno intonacijo (Temu se niste mogli izogniti?). 3) Nagovorna trditev je trdilni nagovor, ki ga vpraševalec lahko uporabil kot variantno možnost, da ne bi odgovarjalca prevec »oblegal« s samimi vprašanji (/B konca repliko o uvozu/ A: Izvoz je v tem casu nara-šcal zelo pocasi.). 4) Dvodelni nagovor je sestavljen iz pristopa (priprave, širše utemeljitve ali naznacitve smeri odgovora) in iz njega izhajajoce nago­vorne izpeljave (Pravijo, da je Avstrija neobvladljiva. Ji je težko vladati?). 5) Enodelni nagovor je nagovorni pristop brez izpeljave, torej brez konc­nega vprašanja. V njem vpraševalec poda dodatno, dopolnilno misel (Kar zadeva samoupravno zavesi ljudi, ste pred dvema mesecema v Splitu tudi rekli, da ne bi smeli dovoliti, da bo breme boja za stabilizacijo padlo samo na delovne ljudi v delovnem razmerju.). 6) Velelni nagovor je nagovor v obliki velelne povedi (Opišite, prosim, Vranitzkega kot cloveka.). Ce velel­niku sledi vprašalna poved, to ni velelni nagovor. 7) Nagovorni poseg je praviloma nestavcna poved, s katero novinar zaradi razlicnih razlogov pre-kine odgovarjalca med njegovim odgovarjanjem (pomoc pri ubesedova­nju, dopolnitev ipd.). 8) Nagovorni privzem: vpraševalec »prestreže« jedrno besedo odgovarjalceve replike, ta pa jo s pritrjevanjem potrdi kot svojo (B: … namrec ploskev, kakršna je recimo sfera, to je površina krogle, ali pa torus, to je površina … A: Svitka? B: Da, polnega svitka ali polnega torusa.). 9) Nagovorna ponovitev je dobesedna ponovitev, navedek manjšega dela odgovora (B: To da, ampak to bolj nakljucno. A: Nakljucno?). 10) Nagovorni izpust je skrajno reducirana funkcija nagovorne ponovitve, njena nicta vari­anta. (Zapisovalec besedila lahko zaznamuje mesto v sosledju nagovornih sekvenc, kjer je obmolknil, s tremi pikami, vprašajem.) Obenem sem ob poslušanju beležila še prisotnost nekaterih drugih bese­dilotvornih pojavov v intervjujih, in sicer sem opazovala: 1) pogostnost in vrsto opornih signalov; 2) zamenjave vlog; 3) sekvence, v katerih je spraše­valka oz. spraševalec govoril o sebi; 4) metapogovore, tj. sekvence, ki vse­binsko ne sodijo k primarnemu diskurzu intervjuja, temvec ga zgolj sprem­ljajo. Z analizo obojega – izbora in pogostnosti vprašalnih nagovorov ter dru­gih besedilotvornih strategij – sem poskusila odgovoriti na naslednje razi­skovalno vprašanje: Ali se v intervjujih v podkastu glede na intervjuje na radiu pri izbiri intervjujskih nagovorov in drugih besedilotvornih strategij potrjujejo razlike, ki so v podkastih na splošno posledica vecjega približevanja znacilnostim zasebnih dvogovornih diskurzov kot v linearnem radij­skem programu? Skladno z znacilnostmi zasebnih dvogovornih diskurzov pricakujem, da se bo vecja konverzacionalizacija pri intervjujskih nagovorih pokazala s pogostejšo izbiro nagovornih privzemov, nagovornih posegov in nago­vornih ponovitev; torej nagovorov, ki v zasebnih situacijah tipicno poma­gajo organizirati govorni diskurz (manj pa prispevajo k vsebini). Pri drugih besedilotvornih prvinah pa so pricakovani pogostejši in za zasebni govor znacilni oporni signali, zamenjave vlog ter govor o sebi, ne pa tudi metapo­govorne sekvence. Rezultati Zaradi vecje preglednosti bom v tem in naslednjem poglavju imena obeh novinarjev in njunih gostov zapisovala s kraticami: Danila Hradil Kupljen= DHK, Anže Tomic = AT; Matevž Šalehar – Hamo = MŠH, Tilen Artac = TA, Lenart J. Kucic = LJK, Barbara Rajgelj = BR. Število in deleži posameznih vrst vprašalnih nagovorov glede na novi­narko/novinarja in sogovorca/sogovorko so prikazani v tabeli 1. Najvecje skupno število je pri vprašalnih nagovorih, ki so bili najpogostejši v vseh analiziranih intervjujih, razen v dveh podkastih (intervjujih z MŠH in LJK). Najredkeje, le enkrat, je bil uporabljen velelni nagovor, zelo redki so bili še nagovorni izpusti (dva) in nagovorne ponovitve (trije). V vseh podkastih so vsaj 20-odstotni delež predstavljali nagovorni posegi, v radijskih intervjujih so predstavljali najvec 13 %. Nagovorni posegi, pa tudi nagovorni privzemi, nagovorne ponovitve in nagovorni izpusti imajo pogosteje zgolj usmerje­valno, kohezivno ali pragmaticno vlogo. Izmed intervjujskih nagovorov, ki so izrazito vsebinski, pa so se v radijskih intervjujih najpogosteje pojavljale nagovorne trditve in dvodelni nagovori, v podkastu pa enodelni nagovori in dvodelni nagovori, medtem ko vprašalno-pripovednih nagovorov v pod-kastih skorajda ni bilo, v radijskih intervjujih pa so bili v povprecju srednje pogosti. Tabela 1: VPRAŠALNI NAGOVORI V INTERVJUJIH (DELEŽ IN ŠTEVILO) Oddaja oz. podkast Sopotnica z MHŠ Apparatus z MHŠ Sopotnica s TA Apparatus s TA Sopotnica z LJK Apparatus z LJK Sopotnica z BR Apparatus z BR Skupaj (število) 1. Vprašalni nagovor 37 % (29) 14 % (10) 45 % (40) 27 % (14) 25,5 % (14) 16 % (4) 42 % (22) 28 % (7) 140 2. Vprašalno­pripovedni nagovor 10 % (8) 1 % (1) 15 % (13) 2 % (1) 7 % (4) 0 % (0) 13 % (7) 0 % (0) 34 3. Nagovorna trditev 19 % (15) 9 % (6) 15 % (13) 8 % (4) 16,5 % (9) 8 % (2) 10 % (5) 4 % (1) 55 4. Dvodelni nagovor 2,5 % (2) 6 % (4) 5,5 % (5) 15 % (8) 22 % (12) 16 % (4) 13 % (7) 24 % (6) 48 5. Enodelni nagovor 7,5 % (6) 20 % (14) 1 % (1) 10 % (5) 9 % (5) 24 % (6) 8 % (4) 20 % (5) 46 6. Velelni nagovor 0 % (0) 1 % (1) 0 % (0) 0 % (0) 0 % (0) 0 % (0) 0 % (0) 0 % (0) 1 7. Nagovorni poseg 13 % (10) 39 % (27) 7,5 % (7) 25 % (13) 13 % (7) 20 % (5) 8 % (4) 20 % (5) 78 8. Nagovorni privzem 9 % (7) 9 % (6) 10 % (9) 11 % (6) 7 % (4) 16 % (4) 6 % (3) 4 % (1) 40 9. Nagovorna ponovitev 1 % (1) 1 % (1) 0 % (0) 2 % (1) 0 % (0) 0 % (0) 0 % (0) 0 % (0) 3 10. Nagovorni izpust 1 % (1) 0 % (0) 1 % (1) 0 % (0) 0 % (0) 0 % (0) 0 % (0) 0 % (0) 2 Skupaj (število) 79 70 89 52 55 25 52 25 Vir: Lastni prikaz. Pri vprašalnih nagovorih je bila tudi raznolikost najvecja, tako po tipih vprašalnih povedi kot po njihovi dolžini – od zelo kratkih, npr. DHK: Res?, do zelo kompleksnih, sestavljenih tudi iz vec vprašalnih povedi, npr. DHK: Tilen, koliko casa potrebuješ, da lahko nekak popolnoma oceniš inštrument? To je cela rec, ne, inštrument ni poceni, sploh ce ga ima tak profesionalec kot ti, ne, to je … da se vidva spoznata, zakomunicirata? Intonacija koncnega segmenta vprašalnih povedi, s katerimi se nagovor zakljuci (ali edine, ce je zgolj ena), je najpogosteje padajoca ali ravna, in sicer ne glede na to, ali gre za dopolnjevalno ali odlocevalno vprašalno poved. To se sklada z ugotovi­tvami v Lengar Verovnik (2012), da koncna intonacija v intervjujskih nago­vorih ni skladna z intonacijami pri branem govoru, saj je novinarjeva replika po svoji semanticni naravi skoraj vedno vprašanje. Tudi pri vprašalno-pri­povednih nagovorih, kjer Korošec (1998) predvideva obvezno rastoco into-nacijo (saj šele locilo vprašaj »pretvori« povedni naklon v vprašalnega), je bila v nekaterih primerih prisotna padajoca intonacija, npr. DHK: Skrbi vas pa to ne?. Nagovornim trditvam je bil obcasno pridružen diskurzni ozna-cevalec ne oz. a ne, ki na koncu povedi zaznamuje pricakovanje potrditve (ali zavrnitve) vsebine oz. strinjanja z vsebino (Verdonik, 2007), npr. DHK: Ocitno vam je uspelo, ne. Napolnili ste Šiško takrat; AT: To je kr vreden neki, a ne. Ceprav so nagovorne trditve podane v povednem naklonu, ne oz. a ne vsaj nekoliko nakaže njihovo vprašalno naravo (ker gre za tipicno prvino govorjenega diskurza, pa jih v pisnih intervjujih zapisovalci izpu-šcajo). Dvodelni nagovori so bili dveh vrst. Pogostejši so bili taki, ki sledijo Korošcevi opredelitvi, da novinar najprej ubesedi pristop (pripravo, širšo utemeljitev ipd.), nato sledi nagovorna izpeljava, npr. DHK: Ampak te bio-grafije, to te je v resnici zanimalo, zanimalo te je življenje ljudi, tistih velikih. Kaj te je pa potem vleklo, ne vem, na njihove grobove, kaj so ti pa grobovi, nagrobniki povedali? Nekateri dvodelni nagovori pa so bili inverzni, torej najprej vprašanje, nato utemeljitev in na koncu vcasih ponovljeno vpraša­nje (domnevam, da je pri pisnem intervjuju dosledno sledenje zaporedju pristop – izpeljava posledica pretvorbe), npr. DHK: Pri katerem liku, Tilen … se ti kdaj zgodi, da te odpeljejo? Pisatelji radi pravijo, ne, imam znacaj lika, odlocim se, da bo pocel to in to, in potem me odpelje cisto nekam drugam. Z enodelnim nagovorom po Korošcu vpraševalec bodisi pojasnjuje stvari za naslovnika (ne za odgovarjalca), kadar misli, da je vsebina nagovora zaple­tena; pogosteje pa v njem razvije dodatno, dopolnilno misel. V podkastu so bili enodelni odgovori pogosto zelo dolgi. Najveckrat so bili priložnost za to, da se je novinar pokazal kot enakovreden sogovornik, npr. AT: Js bom tko reku … to sm hotu rect, da ta sistem, tko kt je pr nas postavljen, se mi zdi, da težko, težko kaj druzga nardi iz cloveka, no, tko js dojemam to. Velelni nagovor je bil v celotnem gradivu en sam: AT: Pol mi pa povej top tri stvari, k jih nardiš, by Hamo, a veš. Nagovorni posegi so bili zelo raznoliki, vecinoma bi jih zapisovalci pri pretvorbi v pisni intervju zagotovo izpustili. Po funkciji so bili bodisi ubese­dovalna ali pragmaticna podpora odgovarjalcu, npr. dopolnitev z ustreznim izrazom: LJK: … kot je velik kasnej bil Apple s – kaj so že bli – AT: iPodi … LJK: … iPodi, ja; ali pa pozitiven odziv na pravkar govorjeno: To je zanimiv, ja. Redko se je tudi zgodilo, da je spraševalec/ka takoj po tem, ko je zacel odgovarjalec že odgovarjati, posegel/la s podvprašanjem ali dopolnitvijo že zakljucenega nagovora ali med odgovarjanjem dodal/a kakšen svoj komen-tar, npr. DHK: Sej to sem hotela povedat. Znacilnost nagovornega privzema, da mora odgovarjalec »potrditi« jedrno besedo, ki jo namesto njega izrece spraševalec, se je pokazala tudi v mojem gradivu. Odgovarjalec je bodisi pri­trdil izrecenemu (MŠH: … da to je tko AT: da nc ne bi blo narobe MŠH: ne, nc ne bi blo narobe …), ponovil izreceno besedo (MŠH: … smo bluz bend samo v temu kontekstu, da zlo radi improviziramo DHK: in pripovedujete MŠH: in pripovedujemo …) ali zgolj nadaljeval govor (LJK: Tehnicno je blo to res težko, zarad tega ker DHK: ni bilo LJK: dost obcutljivih filmov pa vsega). Kot potrditev privzema se je pojavil tudi smeh, katerega vlogo je bilo mogoce iz okolišcin interpretirati kot nadomestilo za pritrdilnico ja (TA: … in sva rekla DHK: to je to TA: [smeh]). Nagovorna ponovitev je bila zelo redka, npr. DHK: Katerega kuharja pa ti na YouTubu spremljaš? MŠH: U, vec njih. DHK: Vec? Je kakšen tak, ki bi nas lahko … Nagovorni izpust je slušno izjemno težko zaznati, saj gre za trenutek v dvogovoru, ko ostane spraševalec brez besed. Tudi oba v gradivu zabeležena izpusta v resnici nista bila tišini, temvec dis-kurzni oznacevalec oziroma smeh, pri katerih pa je bilo mogoce dolociti njun pragmaticni pomen oziroma vzporednici v neverbalnem vedenju, npr. MŠH: Ceprav to mi je pa glih ena punca ocitala, da je to moški princip, da se vracamo nazaj, da so ženske ful bolj v tukaj in zdaj. DHK: Ah [nadomestilo za dvig obrvi]. Tabela 2: DRUGI BESEDILOTVORNI POJAVI V INTERVJUJIH Oddaja oz. podkast Sopotnica z MŠH Apparatus z MHŠ Sopotnica s TA Apparatus s TA Sopotnica z LJK Apparatus z LJK Sopotnica z BR Apparatus z BR Oporni signali malo srednje veliko veliko srednje veliko malo srednje Zamenjava vlog / / 2 / / 6 / / Vpraševalec/-ka o sebi / 8 1 4 / 5 / 3 Metapogovor 8 2 7 / 2 / 4 / Vir: Lastni prikaz. V tabeli 2 so predstavljene pogostnosti štirih besedilotvornih pojavov, ki prav tako organizirajo ali konstituirajo dvogovor. Oporni signali so znak spraševalca, da spremlja govor gosta (lahko tudi, da se z njim strinja). Ker imajo v govoru pomembno pragmaticno vlogo in pomagajo organizirati dvogovor, sem njihovo kolicino oznacila s tremi stopnjami: malo – srednje – veliko. DHK jih je v povprecju uporabljala manj pogosto kot AT; najpogo­steje je uporabljala mhm, redkeje tudi aha, AT pa je najpogosteje uporabljal ja, redkeje okej in aha; oba sta obcasno uporabila tudi no no ali saj saj v smislu ‘saj sem rekel/la’. Pozorna sem bila tudi na zamenjave vlog (ko torej novinar in gost zamenjata vlogi vpraševalca in odgovarjalca) ter na dele intervjujev, v katerih vpraševalec v pogovor samoiniciativno vpelje svoje osebne izkušnje oziroma doživetja (ne pa tudi mnenje oziroma znanje, saj je to lahko sestavina enodelnih nagovorov in nagovornih trditev). V radij­skih intervjujih se je to zgodilo le enkrat, v podkastu pa v vseh intervjujih. V tabeli 2 so poleg tega trojega številcno zajeti tudi primeri t. i. metapogo­vora – ko vpraševalec izstopi iz primarnega intervjujskega diskurza in poda informacije z neke druge ravni, ki so s pogovorom bolj ali manj tesno pove­zane. V podkastu se je to zgodilo le v enem intervjuju, v radijskih intervjujih pa je bilo stalnica (delno, a ne izkljucno zaradi podajanja informacij o gostu pred glasbenim premorom ali po njem). Diskusija Analizirani radijski intervjuji v veliki meri ustrezajo nacelom institucio­nalnega medijskega dvogovora. Intervjujski nagovori, ki prevladujejo, so vsebinski. Najvec je vprašalnih nagovorov, sledijo nagovorne trditve, vpra­šalno-pripovedni in dvodelni nagovori; v primerjavi s podkastom pa je manj enodelnih nagovorov. Manj je tudi nagovornih posegov, kar je pricako­vano, saj novinarji v gostov govor skladno z normami žanra posegajo le, kadar zaznajo, da sogovorec potrebuje vsebinsko ali pragmaticno podporo. Podobno vlogo imajo oporni signali, ki odgovarjalcu (in poslušalcu) naka­zujejo, da spremljajo gostov govor (lahko tudi, da se z njim strinjajo). Izbira opornih signalov pri DHK – najpogostejši je bil mhm, sledi mu aha – se sklada z ugotovitvami v Lengar Verovnik (2012), da se v govoru novinarjev v dvogovornih diskurzih kot oporni signal dalec najpogosteje pojavlja mhm, aha in ja pa le redko. V intervjujih z MŠH in TA, kjer je bila tematika povsem ali vsaj v delu intervjuja zabavna, je bila dinamika pogovora vecja, kar se kaže v skupnem številu intervjujskih nagovorov (79 oz. 89, kar sta tudi naj­višji številki v vzorcu). V intervjujih s tehtnejšo vsebino, tj. z LJK in BR, pa jih je manj, kar pomeni, da so bili odgovori daljši, kar je za novinarske intervjuje tudi znacilno. Vec je v intervjujih z MŠH in TA tudi nagovornih privzemov, kar lahko po eni strani kaže na vecjo dinamiko govornih izmenjav, po drugi strani pa je to lahko tudi znak vecje konverzacionalizacije v smislu vsakda­njega govora, saj je seganje v besedo (kar nagovorni privzem dejansko je) prvina tekmovalnega govora, znacilnega za spontani dvogovor. Ker se manj nagovornih privzemov pri LJK in BR pojavlja tudi v intervjujih v podkastu, pa bi lahko bila razlog za to tudi tematika – bolj kot je specializirana, manj kot je z njo torej seznanjen novinar oz. novinarka, manj je možnosti, da bi do nagovornega privzema sploh lahko prišlo. V podkastu se vpliv tematike na strukturo dvogovora pokaže še ocitneje. Vprašalni nagovori, ki so za intervjujski dvogovor najbolj prototipicni, so najpogostejši le pri TA in BR. V obeh primerih gre za intervjuja o tematikah, ki jih AT manj pozna (igranje na violoncelo in klasicna glasba oz. pravo in aktivizem). Na drugem mestu med vsebinskimi nagovori so v obeh intervju­jih dvodelni nagovori, ki novinarju omogocijo nekaj vec lastnega govora, še vedno pa je v njih kljucna vprašalna poved. Pri MŠH, kjer gre za zabavno tematiko, ki jo AT delno tudi pobliže pozna (kulinarika), med vsebinskimi nagovori prevladujejo enodelni nagovori. Ti so bili sicer vsebinsko pove­zani s prejšnjim odgovorom, a so pogosto služili temu, da je novinar o temi dodal svoje mnenj, znanje ipd. Podobno pogosti so bili tudi pri intervjuju z LJK, saj je AT poznavalec nekaterih tematik, o katerih sta se pogovarjala. Tudi v podkastu je bila dinamika pogovora višja pri intervjujih z bolj zabavno noto, tj. z MŠH in TA, kar se kaže v skupnem številu nagovorov. V celoti je bilo v intervjujih v podkastu manj nagovorov kot v intervjujih na radiu, kar pa ne pomeni nujno, da so bili odgovori odgovarjalcev daljši. Veliko število enodelnih in dvodelnih nagovorov kaže namrec tudi na veliko vecjo kolicino govora spraševalca, saj so to po zgradbi najobsežnejši nagovori. To je hkrati prva od znacilnosti, ki dvogovor v analiziranih podkastih razlikuje od govora v radijskih intervjujih v smislu vecjega približevanja zasebnim dvogovorom. Iz rezultatov pa jih je mogoce razbrati še nekaj. Zelo ocitna je velika kolicina nagovornih posegov, ki so predstavljali najmanj 20-odstotni, najvec pa 39-odstotni delež vseh nagovorov. Vsebinsko so bili najpogosteje sicer res podpora odgovarjalcu, a ne nujno; lahko je šlo tudi za medklice, s katerimi je AT izražal svoj naceloma pozitiven odnos do povedanega (To spoštujem.) ali dodajal svoje izkušnje (Moj foter isto drugac, ista logika je bla.). Vtis vecje dinamike – kljub malo nagovorno-odgovornim sekvencam – daje tudi vecja pogostnost opornih signalov kot pri DHK, predvsem pa nji­hov izbor. AT opornega signala mhm skorajda ne uporabi, zato pa v veliki vecini primerov uporablja ja, ki ima izrazito afirmativno vlogo, po Verdonik (2007) najpogosteje izraža strinjanje in pritrjevanje. Zanimivo je, da so novi­narji v Lengar Verovnik (2012) ja najpogosteje uporabljali v prekrivnem govoru, ko torej govorca govorita hkrati. Prekrivni govor je znacilen zlasti za spontane dvogovore in je ena od strategij za prevzem govorne vloge. AT se z veliko kolicino nagovornih posegov, ki so v dolocenih delih intervjujev lahko zelo zgošceni, približuje spontanosti, po drugi strani pa z opornim signalom ja, ki ga prav tako izreka istocasno z govorom odgovarjalca, kaže, da govorne vloge ne namerava prevzeti, saj z njim v diskurz hkrati vnaša pozitiven odnos. Kljub temu pa so se v vseh podkastih pojavile sekvence, v katerih je AT obsežneje spregovoril o sebi – svojih izkušnjah, doživetjih, anekdotah, torej je sebe postavil v ospredje. Govoril je npr. o svojih izku­šnjah s kuhanjem (pri MHŠ), tehnologijami (pri LJK), glasbo (pri TA); DHK je to storila le enkrat, ko je mimogrede in na kratko navrgla svojo izkušnjo z glasbeno šolo (pri TA). Samoomejevanje v tem smislu je vgrajeno v novi­narski intervju kot žanr, v podkastih pa je odprtost oziroma težnja po razkri­vanju osebnih podatkov in doživetij znacilnost govora, ki uspešneje gradi parasocialne odnose med ustvarjalci in poslušalci (Schlütz in Hedder, 2022). Tudi zvrstno je govor v podkastu – tako pri novinarju kot gostih – veliko manj formalen kot v radijskih intervjujih, kar skupaj z vsem do sedaj našte­tim gradi okolišcine, v katerih ni presenetljiva niti zamenjava vlog. Ta se je sicer na kratko pojavila tudi v najbolj sprošcenem od vseh radijskih intervju­jev (TA: Mi ne verjameš, ne? DHK: Novinarji dvomimo.). Izrazito inverzne sekvence pa so bile v intervjuju AT z LJK, kjer sta v delu podkasta prešla v enakovreden pogovor dveh poznavalcev. Tudi pri prej omenjenih sekven­cah, v katerih je AT obsežno govoril o sebi, je bila nakazana zamenjava vlog, saj so v teh delih sogovorci obicajno spremljali govor novinarja z nagovor­nimi posegi (MŠH: Pravilno.) in opornimi signali (zlasti ja in aha). Zadnja opazovana besedilotvorna prvina so bile metapogovorne sekvence. Te so se pojavljale v vseh radijskih intervjujih, delno zaradi znacil­nosti radijskega medija in nacina njegovega poslušanja. Oddaja Sopotnica nastaja v živo, prekinjajo jo glasbeni premori. Ker primarno predvideva line-arno poslušanje, se lahko vanjo poslušalci vkljucijo kadarkoli. Skladno s tem je DHK v vseh intervjujih dva- do štirikrat v poslušanem casu povedala, s kom se pogovarja. Pri podkastih je predstavitev le na zacetku, saj jih poslu­šalci poslušajo od zacetka (lahko pa seveda kasneje preskakujejo ali poslu­šanje opustijo). V Apparatus pogovorih tudi ni vmesnih prekinitev z glasbo, poleg tega je intervju posnet vnaprej. Metapogovor se je v podkastu pojavil le v intervjuju z MŠH, ko je AT denimo »izstopil« iz primarnega dvogovora, da se je poslušalcem zahvali za donacije, s katerimi so lahko kupili boljše mikrofone (ki jih je v pogovoru ravno pohvalil MHŠ). Ker gre za posneti pogovor, ki poleg tega poslušalcu s prej izpostavljenimi strategijami signali­zira, da ga želi ustvarjalec vanj cim bolj neposredno vkljuciti oziroma mu ga narediti izkustveno cim bližjega, je razumljivo, da tovrstnih metapogovorov ni vec oziroma da so morda odstranjeni z montažo. V radijskih intervjujih pa možnosti naknadne obdelave ni, poslušalec se tudi ves cas zaveda, da »pri­sluškuje« pogovoru, ki nastaja zanj in zaradi njega. Zato je prica tudi vpraša­njem, kot je Vse v redu, zadovoljen doslej?, in daljšim izmenjavam, ki kažejo na dogajanje v studiu in nimajo neposredne povezave z vsebino intervjuja, npr. [MHŠ poskuša napisati objavo na družbenem omrežju] DHK: Si zdej to poslal? MHŠ: Nisem, ker nisem domac, ne [smeh]. DHK: Aha, skušajva se pogovarjat, ti pa pošilji zraven. MHŠ: Evo, js bom probu … Sklep Na raziskovalno vprašanje, ali se v intervjujih v podkastu glede na inter-vjuje v linearnem radijskem programu pri izbiri intervjujskih nagovorov in drugih besedilotvornih strategij potrjujejo razlike, ki so posledica vecjega približevanja znacilnostim zasebnih dvogovornih diskurzov v podkastih na splošno, lahko odgovorim pritrdilno. Analiza je sicer zajela le pogostnost izbire razlicnih intervjujskih nagovorov, kot jih je razpoznal Korošec (1998), in uporabo nekaterih drugih besedilotvornih strategij. Natancnejša bese­diloslovna analiza bi zagotovo razkrila dodatne podobnosti in razlike, saj je poleg vrste in pogostnosti posameznih vprašalnih nagovorov – kar sem lahko tukaj zgolj nakazala – pomembna tudi njihova obsežnost, notranja strukturiranost (skladenjska in besedilna) ter sopojavljanje z drugimi bese­dilotvornimi strategijami v odvisnosti od tematike in odnosa med sogovor­cema. A že ti rezultati kažejo, da novinar v podkastu vsaj v delih intervjujev rekonstruira dvogovor, ki je bližje vsakdanjim izkustvom poslušalcev od dvogovora v radijskih intervjujih. Tudi v slednjih je pricakovano (in predvi­dljivo) strukturiranost obcasno zamajalo približanje vecji konverzacijskosti (hitrejše izmenjave, vec nagovornih posegov, privzemov in opornih signa­lov), a je bilo tega neprimerljivo manj kot v podkastu. Spontanemu dvo­smernemu dvogovoru, v katerega nismo aktivno vpeti, je zaradi veliko pre­krivnega govora, napacnih zacetkov, popravljanj, ponavljanj itd. zelo težko slediti, sploh ce ga zgolj poslušamo. Pri radijskem intervjuju, ki poleg tega predvideva linearno in zato v povprecju manj aktivno poslušanje kot pod-kasti, so zato tovrstne prvine zmanjšane na najmanjšo možno mero, ki še omogoca, da pogovor kljub temu zveni dovolj sprošceno in avtenticno. V podkastu pa lahko ustvarjalec racuna na vstop v poslušalcev intimni osebni prostor in njegovo aktivno vkljucenost v pogovor, zato iz žanrsko pogojene strukture novinarskega intervjuja lažje in za dlje casa prestopa v forme, zna-cilne za zasebne dvosmerne dvogovore. LITERATURA Barnard, Stephen (2000): Studying Radio. London, New York: Arnold: Oxford University Press. Berry, Richard (2016): Podcasting: Considering the evolution of the medium and its association with the word ‘radio’. International Studies in Broadcast and Audio Media 14 (1): 7–22. Cordeiro, Paula (2012): Radio becoming r@dio: Convergence, interactivity and broadcasting trends in perspective. Journal of Audience & Reception Studies 9 (2): 492–510. Crisell, Andrew (1994): Understanding Radio. London, New York: Routledge. De Beaugrande, Robert in Wolfgang Dressler (1992): Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park. Edmond, Maura (2014): All platforms considered: Contemporary radio and tran­smedia engagement. New Media & Society 17 (9): 1566–1582. Goffman, Erving (1995): Radio Talk. A study of the ways of our errors. V: Erving Goffman: Forms of Talk, 197–327. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. Korošec, Tomo (1989): Besedilnost »vprašanja« v intervjujskem dvogovoru. Sla­ visticna revija 37 (1–3): 319–341. Korošec, Tomo (1998): Stilistika slovenskega porocevalstva. Ljubljana: Kmecki glas. Lengar Verovnik, Tina (2012): Radijska dvogovornost: jezikovne izbire novinarjev (e-knjiga). Ljubljana: Založba FDV. Rime, Jemily (2022): What is a podcast? Considering innovations in podcasting through the six-tensions framework. Convergence: The International Journal of Research into New Media Technologies 28 (5): 1260–1282. Schlütz, Daniela in Imke Hedder (2022): Aural Parasocial Relations: Host–Listener Relationships in Podcasts. Journal of Radio & Audio Media 29 (2): 457–474. Sienkiewicz, Matt in Deborah L. Jaramillo (2019): Podcasting, the intimate self, and the public sphere. Popular Communication 17 (4): 268–272. Tacchi, Jo (2000): The need for radio theory in the digital age. International Journal of Cultural Studies 3 (2): 289–298. Tolson, Andrew (2006): Media Talk. Spoken Discourse on TV and Radio. Edinburgh: Edinburgh University Press. Verdonik, Darinka (2007): Jezikovni elementi spontanosti v pogovoru. Maribor: Slavisticno društvo. Von la Roche, Walther in Axel Buchholz (ur.) (2004): Radio-Journalismus. Ein Handbuch für Ausbildung und Praxis im Hörfunk. Berlin: List Verlag. Whipple, Kelsey, Ivy Ashe in Lourdes M. Cueva Chacón (2023): Electronic News: Broadcast and Mobile Journalism 17 (1): 40–66. Winocur, Rosalía (2005): Radio and Everyday Life. Uses and Meanings in the Domestic Sphere. Television & New Media 6 (3): 319–332. VIRI Apparatus (2018): intervju Anžeta Tomica z Matevžem Šaleharjem – Hamom, 12. 12. Dostopno prek https://apparatus.si/matevz-salehar/, 16. 2. 2023. Apparatus (2016): intervju Anžeta Tomica s Tilnom Artacem, 30. 11. Dostopno prek https://apparatus.si/tilen-artac/, 16. 2. 2023. Apparatus (2013): intervju Anžeta Tomica z Barbaro Rajgelj, 10. 7. Dostopno prek https://apparatus.si/barbara-rajgelj/, 16. 2. 2023. Apparatus (2013): intervju Anžeta Tomica z Lenartom J. Kucicem, 4. 12. Dostopno prek https://apparatus.si/lenart-j-kucic/, 16. 2. 2023. Sopotnica (2019): intervju Danile Hradil Kupljen s Tilnom Artacem, Val 202, 17. 4. Dostopno prek https://365.rtvslo.si/arhiv/sopotnica/174609490, 16. 2. 2023. Sopotnica (2018): intervju Danile Hradil Kupljen z Barbaro Rajgelj, Val 202, 21. 2. Dostopno prek https://365.rtvslo.si/arhiv/sopotnica/174521642, 16. 2. 2023. Sopotnica (2018): intervju Danile Hradil Kupljen z Matevžem Šaleharjem – Hamom, Val 202, 28. 2. Dostopno prek https://365.rtvslo.si/arhiv/sopotnica/174523070, 16. 2. 2023. Sopotnica (2016): intervju Danile Hradil Kupljen z Lenartom J. Kucicem, Val 202, 23. 11. Dostopno prek https://365.rtvslo.si/arhiv/sopotnica/174439193, 16. 2. 2023. UDK 811.163.6'276.6:341.7 Boštjan UDOVIC* »LE VSTANI, VBÔRNI NÁROD MOJ, DO DÁNES V PRAH TEPTÁN«: O NASTAJANJU DIPLOMATSKE TERMINOLOGIJE NA SLOVENSKEM IN NJENIH ZAGONETKAH1** Povzetek. Clanek predstavlja izhodišca za oblikovanje jezika diplomacije kot jezika stroke. Pri tem se osre­dinja na vprašanje razvitosti jezika diplomacije na Slovenskem, njegovih znacilnosti in tudi izzivov, ki se porajajo pri njegovem oblikovanju. V clanku avtor predstavi pomen oblikovanja terminov s podrocja diplomacije v slovenskem jeziku, saj to ne samo bogati in ustvarja strokovni jezik diplomacije, ampak doloca tudi stopnjo jezikovne samobitnosti in državništva na Slovenskem. Kljucna ugotovitev clanka je, da je nujno za razvoj strokovnega jezika diplomacije narediti dva koraka. Prvi je, da se država (tj. pristojna ministrstva, državni zbor, predsednik republike itd.) zave, da je jezik diplomacije na Slovenskem še relativno zaposta­vljen, zato mu je treba nameniti posebno pozornost. Drugi korak pa zahteva vzpostavitev delovne skupine, ki bi povezovala razlicne akterje v državi, s ciljem obli­kovati sodoben jezikovni korpus izrazov iz diplomat-skega strokovnega jezika, ki bi ne samo bogatili strokov­ni jezik diplomacije ter vsakdanjo rabo med praktiki, ampak jezik diplomacije umestili kot eno od državo­tvornih komponent. Kljucni pojmi: diplomacija, jezik, Slovenija, besedotvor­je, terminološki dogovor * Dr. Boštjan Udovic, izredni profesor, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Pregledni znanstveni clanek. Clanek je nastal kot rezultat raziskovanja v Programski skupini P5-0177 (Slovenija in njeni akterji v mednarodnih odnosih in evropskih integracijah) ter v projektih CRP V5-2259 (Globalna prisotnost in domet Slovenije v OZN) in CRP V6-2276 (Upravljanje jezikovne politike visokega šolstva: pregled stanja, dobrih praks in ukrepi), ki jih financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. DOI: 10.51936/tip.60.2.253 Uvod Slovenija je politicno svojo samostojnost razglasila leta 1991, na neka­terih državotvornih podrocjih pa jo je gradila že stoletja. Med njimi velja gotovo omeniti vzpostavitev državnosti (statecraft), ki se je na Slovenskem zacela že v 19. stoletju s prebojem slovenskega jezika v pesništvo in pripo­vedništvo, kar lahko štejemo za pomemben prispevek k slovenski samobi­tnosti in državništvu. Da pot do tega ni bila lahka, nas opozarja že Prešeren v nekaj svojih pušcícah, mdr. v tisti o zlatih casih (»Prišli bi že Slovencam zlati casi, ak klasik bil bi vsak pisar kdor nam kaj kvasi.«), pa tudi v slav­nem sonetu Al prav se piše kaša ali kasha. A ne glede na trnovo pot se je slovenski jezik vse bolj uveljavljal kot sredstvo slovenske državnosti in državništva, in to ne glede na razlicne družbenopoliticne in državnopravne sisteme. Razvoj slovenskega jezika je terjal tudi svoje »rane«. Ena od teh je bila gotovo jezikovni purizem, ki se je (in se še) pojavlja kot jezikovnokul­turna smer, v katero bi morali po mnenju zagovornikov (zav)iti, ce bi želeli udejanjiti »pristno« slovenšcino. Da jezikovnega purizma ne smemo in ne moremo enaciti z razvojem in urejanjem strokovne terminologije, je v vec razgovorih2 poudarjal tudi profesor Korošec. Zanj je bil purizem »prevlada jezika nad stroko«, iskanje terminoloških rešitev pa »sodelovanje med jezi­kom in stroko«. Namen clanka je analizirati razvoj jezika diplomacije3 (in ne diplomat-skega jezika)4 v zadnjih 30 letih ter izpostaviti pozitivne premike, ki so se dogajali v treh desetletjih samostojne države, hkrati pa opozoriti tudi na stranpoti, ki bi jih bilo treba popraviti, saj škodujejo predvsem razvoju in oblikovanju jezika diplomacije, ki je že po definiciji eden kljucnih stebrov samostojnosti in samobitnosti slovenske države.5 Pri tem nas bosta vodili dve raziskovalni vprašanji, na kateri želimo odgovoriti: 2 Navedbe v clanku, ki niso podprte z literaturo ali viri ter se nanašajo na delo in sodelovanje s pro-fesorjem Tomom Korošcem, so zapisane po spominu in na podlagi zabeležk avtorja v svojih srecanjih s Tomom Korošcem. 3 Jezik diplomacije bi lahko širše umestili v kategorijo politicnega jezika. Ta se je na Kranjskem zacel razvijati v casu prvih slovenskih politicnih casopisov (npr. casopis Slovenija se pojavi leta 1848), njegova vprašanja pa so se vse bolj odpirala v Bleiweisovih Novicah med letoma 1861 in 1862, v katerih je potekala razprava na temo parlamentarnega jezika (v takratnem avstrijskem cesarstvu) (Legan Ravnikar, 2009: 61). 4 V prispevku sledimo praksi Udovica (2016: 365) in uporabljamo izraz jezik diplomacije, saj z njim oznacujemo ubesedovanje strokovne vsebine. Izraz diplomatski jezik ne bi opisoval jezikovne podzvrsti, ampak bi lahko konotiral kakovostno znacilnost tega jezika, mdr. posrednost, medvrsticnost, dvoumnost. 5 V 11. clenu Ustave Republike Slovenije piše, da je uradni jezik v Sloveniji slovenšcina. Ta clen nato definira še uradna jezika obmocij, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, in sicer italijanšcino in madžaršcino. R1: Kateri so izzivi pri oblikovanju strokovnega jezika diplomacije? R2: Kako zastaviti delo na terminološkem slovarju s podrocja diploma- cije? Na postavljeni raziskovalni vprašanji bomo odgovarjali s kombinacijo razlicnih metod. Izhodišcna raziskovalna metoda bo analiza obstojecih znanstvenih spoznanj o nastajanju terminologije in dilem, ki se pri tem pojavljajo (prim. Humar, 2009). Spoznanja, do katerih bomo prišli, bomo nato sklapljali in združevali v nova spoznanja o posebnostih jezika diplo­macije kot posebne podzvrsti jezika, ki ima tudi posebne znacilnosti. Naj na tem mestu omenim samo dve: jezik diplomacije je obicajno oblikovan stilisticno neenotno in široko, socasno pa se uporabljajo izrazi, ki imajo zelo natancen pomen. Prikazano že nakazuje, da je jezik diplomacije izredno kompleksen, saj hkrati teži k enopomenskosti in jasnosti, socasno pa se ji izogiba. Ta spoznanja bomo prikazali tudi na konkretnih primerih, ki bodo okvir za razmišljanje odlocevalcev ter strokovnjakov o tem, kako bi morali jezik diplomacije oblikovati v prihodnje in s tem nadoknaditi zamujeno v zadnjih 30 letih. Clanek je zgrajen na treh medsebojno povezanih stebrih. Orisu razisko­valne problematike, ki je predstavljena v uvodu, sledi teoretski okvir, v kate-rem bomo prikazali dileme glede razvijanja terminologije v jeziku diploma-cije ter nastavili izhodišca za analizo, ki bo temu sledila. Clanek zakljucujemo z razpravo, ovrednotenjem raziskovalnih vprašanj ter sklepi, ki bodo pred­stavili glavne ugotovitve in napotili na možnosti raziskovanja v prihodnje. Jezik diplomacije kot posebna zvrst jezika: teoretsko-metodološki okvir Jože Toporišic v Slovnici slovenskega jezika zvrsti jezika deli na razlicne snope [ciste modele – op. av.], in sicer socialne, funkcijske, prenosniške, casovne in mernostne (Toporišic, 2004: 13). Po tej razvrstitvi jezik diploma-cije sodi med funkcijske zvrsti, za katere je znacilno, da »služijo razlicnim uporabnostnim namenom« (ibid.: 27). Sam kot kljucno obliko strokovnega jezika umešca prakticnostrokovni jezik, ki naj bi bil podoben prakticnospo­razumevalnemu, »le da je v njem precej strokovnega izrazja, [ki ga] upo­rabljajo delavci najrazlicnejših strok«. Toporišic meni, da je ta jezik »v vecji meri skladenjsko zapleten« in dodaja je pri nas »žal, neredko nejasen in brez potrebe prevec zapleten, tako da vcasih otežuje razumevanje«. Predstavljajte si, da dobite na mizo zapis, v katerem piše, da sta Kraljevina Jugoslavija in Sveti sedež podpisali sporazum o medsebojnih odnosih. Za nekoga, ki se na pravno podrocje ali podrocje diplomacije ne spozna, je pac sporazum sporazum. A tisti, ki so strokovnjaki s teh podrocij, bodo vedeli, da v tem primeru ne gre za »navaden sporazum«, ampak za konkordat. To pa je mednarodna pogodba med Svetim sedežem in državo, ki doloca njune medsebojne odnose, vkljucno s položajem katoliške cerkve v tej državi.6 Jasnost strokovnega jezika vodi tudi do težnje k enopomenskosti izrazja, ki se uporablja. Poleg že omenjenega konkordata/sporazuma, lahko navedemo še en prakticen primer, in sicer izraz nota. V jeziku diplomacije je jasno, da ko nekdo v ustnem ali pisnem obcevanju uporabi izraz nota, gre za verbalno/ informativno noto, ne pa za druge tri oblike not (protestno, sožalno in krožno). Malce oksimoronsko pa deluje tretja znacilnost strokovnega jezika, v odnosu do navedenih dveh, ki je v jeziku diplomacije mocno prisotna. Govorimo o uporabi metonimij, ki pa so v svojem bistvu zelo enopomenske. Tako lahko pogosto v javnosti, pa tudi v strokovnih krogih slišimo/beremo, da »so na Gregorcicevi povedali«, »so iz Mladike sporocili«, »Erjavceva molci« ipd. Seveda je v teh primerih mišljeno, da so dolocena sporocila (ne)podali v kabinetu predsednika vlade, zunanjega ministra ali predsednika države oz. da so jih (ne)podali omenjeni akterji sami. Jezik diplomacije je bogat s takšnimi izrazi, ki pa lahko za bralca, ki tega jezika ne pozna ali ne razume, ustvarjajo – kot opozarja Toporišic – obcasne nejasnosti. Snopi oz. jezikovne zvrsti so le prvi okvir umestitve jezika stroke. Drugi okvir predstavlja zavedanje, da je oblikovanje takega/tega jezika pomembno. Namrec ce ni zavedanja, da se da zadeve narediti boljše in jezikovno primer-nejše, potem je tudi za jezik vse dobro. Kaj kroji zavedanje? Najprej izhodišce, da jezik stroke – v našem primeru diplomacije – obstaja ter ga ne moremo ena-citi z drugimi korpusi ali drugimi strokovnimi jeziki ali pa ga udejanjati znotraj drugih sklopov. Drug korak k zavedanju je aktivacija posameznika, skupine ali celotne družbe/države, da želi ta jezik sooblikovati, ne pa samo pasivno spre­jemati oz. sprejemati vplive na ta jezik od zunaj/drugod. Tu na Slovenskem delno zaostajamo, saj še nismo oblikovali enovitega sistema, kako bomo jezik diplomacije razvijali. Znanstvena spoznanja ostajajo v bolj ali manj zaprašenih predalih, stroka in publicistika udejanjata svoje poglede.7 Zdi se, da en ne sliši, drugi ne vidi, na škodi pa je predvsem razvoj strokovnega jezika diplomacije. 6 V modernih casih Sveti sedež z državami vec ne podpisuje klasicnih konkordatov, ampak te imenuje sporazum. Naj to bralca ne zavede v misel, da pri teh sporazumih vsebinsko ne gre za (klasicne) konkor-date, le naziv tega dokumenta je zaradi politicne korektnosti in sprejemljivosti v sodobni diplomaciji dru-gacen. Tudi na Slovenskem poznamo tak primer. Leta 2004 je namrec v veljavo stopil Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (BHSPV) (Uradni list RS – MP, št. 4/04). 7 Kalin Golob (2008: 79–80) izpostavlja, da so bile »po osamosvojitvi Slovenije ukinjene številne insti­tucije, ki so skrbele za jezikovno kulturo, zgledno terminološko sodelovanje je le še izjema, ne vec pravilo« ter dodaja, da se »predvsem pri mlajših strokah in znanostih ter njihovih nosilcih, strokovnjakih, izgublja zavest o nujnosti slovenskega strokovnega izrazja«. Diplomacija sicer ne velja za mlajšo stroko in znanost, velja pa za na Slovenskem dolgo zapostavljeno. Verjetno je to pripisati predvsem dejstvu, da so diplomacijo v imenu Slovencev vedno vodili »drugi« (bodisi Dunaj bodisi Beograd), kar je tudi vodilo do tega, da je bil jezik diplomacije nemški ali srbohrvaški, slovenski jezik diplomacije se je zato zacel pospešeno razvijati šele po letu 1990. Kot zanimivost naj poudarimo, da smo prvi uradni prevod kljucnega dokumenta s podrocja diploma­ Da jezik ne »pade iz vesolja« in je del družbenopoliticnih sprememb, ki se odrazijo tudi v vprašanjih stroke, so opozarjali jezikoslovci že v 19. stoletju. Kalin Golob (2008: 79) pri tem izpostavlja predvsem delo Mateja Cigaleta Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja ucilišca (1880), ki velja za eno prelomnih del s podrocja uveljavljanja slovenskega jezika stroke. Dodati pa velja tudi, da so tako Cigale kot številni njegovi sodobniki, med njimi Fran Erjavec (prirodopis), Ivan Tušek (botanika), Ivan Tomšic in Josip Celestina (matematika), v 19. stoletju orali ledino pri oblikovanju stro­kovnega izrazja, saj so prevajali ucbenike iz nemšcine v slovenšcino. Mnogi termini, ki so jih v slovenšcino s svojim pionirskim delom vpeljali prevajalci, so se dejansko ohranili do danes (Žigon, Almasy in Lovšin, 2017; Žigon in Almasy, 2020; Žigon, 2019). Ce je skozi zgodovino na Slovenskem jezik stroke nastajal predvsem skozi roke »stroke«, pa Korošec (1996a: 264) poudarja, da jezika stroke ni mogoce razviti brez terminološkega dogovora.8 Korošec (1996a: 257) zave­zuje k terminološkemu dogovoru še s tem, ko poudari, da je terminološki dogovor znotraj jezika stroke nuja in ne izbira, ce spoštujemo slovenski jezik, saj »skrb za urejenost izrazja štejemo za dokaz višje zavesti, praviloma slonece na spoštovanju pomena nacionalnega jezika kot komunikacijske in aksiološke kategorije«. Na podlagi Korošcevega okvira Kalin Golob (2001: 104–113; pa tudi 2008: 81) navaja za strokovni jezik (1) zahtevo po enou­mnosti in sistemskosti (znotraj te deluje zahteva po ujemanju med pojmov­nim svetom in poimenovalnim jezikom stroke),9 (2) zahtevo po knjižnosti (podrejanje pravilom knjižnega jezika), (3) zahtevo po custveni nezaznamo­vanosti (neekspresivnosti) ter (4) zahtevo po kratkosti strokovnega izraza (pri cemer je zaželena enobesednost, vendar je ni mogoce povsod uresni-citi). Vse te zahteve se odrazijo v izvedeni zahtevi po ustaljenosti termina, kar pomeni, da naj bi se terminov ne zamenjevalo brez dejanske potrebe, spreminjali naj bi se torej redko oz. le po temeljitem premisleku. Od naštetih nacel bomo na tem mestu izpostavili tri, ki so pri snovanju strokovnega jezika diplomacije najtežje izpolnljivi. cije v slovenskem jeziku (Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih) dobili šele leta 2014 (Simoniti et al., 2014: 213–252), do takrat smo pa imeli sam dva neuradna (Simoniti, 1994; Bohte in Sancin, 2006). 8 Jemec Tomazin et al. (2019: 6) opozarjajo na razmerje med poimenovanjem necesa in obstojem te zadeve same po sebi. Kot pravijo, »razmerje med poimenovanjem (formativom) in pojmom ni enoumno, enoznacno in predvsem ne koncno, saj se izrazna in vsebinska stran jezika ne razvijata (nujno) skladno. Tako ne gre le za paradigmatski pogled, pri katerem je v enem leksemu (ce ostajamo pri splošnem jeziku) združenih vec pomenov«. 9 Jemec Tomazin et al. (2019: 14–15) opisujejo enopomenskost (znotraj stroke) kot »romanticen ideal. Poimenovanje za nove pojme tvorimo tudi na novo, še pogosteje pa se to zgodi z metaforicnim prenosom, rabo istega poimenovanja za drug pojem na drugih strokovnih podrocjih, poleg tega pa pogosto pripišemo strokovni pomen izrazom iz splošnega jezika. […] Zavedati se je treba, da je preucevanje terminologije vedno mogoce le v izbranem casovnem obdobju, saj je predstavitev v pojmovnem sistemu mogoca le sinhrono […]«. Zahteva po enoumnosti in sistemskosti terja, da stroka najprej uredi svoj pojmovni svet in ga nato poimenuje. Ce ta postopka nista izpeljana, pride lahko hitro do težav in zmede. Kot ugotavljata Kalin Golob in Logar Berginc (2008: 666), »nacelo enoumnosti pomeni, da se da strokovni izraz razumeti le na en nacin, torej en termin ne more imeti vec kot enega pomena«. V jeziku diplomacije že na tej tocki trcimo ob nepremostljivo oviro, saj obstaja kar nekaj terminov, ki imajo lahko vec kot le en pomen. Vzemimo za pri­mer izraz odpravnik10 poslov (originalno: chargé d’affaires, v pogovorni anglešcini vcasih celo charge-D), ki v diplomaciji pomeni dvoje: nekoga, ki zacasno upravlja veleposlaništvo, ko veleposlanika ni v državi gostiteljici (je npr. na dopustu, na bolniški, je umrl …) in mu ta funkcija preneha, ko se vele­poslanik vrne ali pa ko je imenovan novi; ali pa nekoga, ki je bil na podlagi odlocitve države pošiljateljice uvršcen v rang/razred odpravnika poslov.11 Prva funkcija je dolocena casovno, druga na podlagi razreda/ranga. Da izvemo, ali gre za prvo ali drugo funkcijo, nam obicajno povedo kratice, ki besedi sledijo.12 V slovenskem jeziku zadevo rešujemo na malce bolj bister in enostaven nacin kot v drugih jezikih, kjer se vecinoma uporablja kar ori­ginalen francoski termin, in sicer tako: tisti odpravnik poslov, ki nadomešca veleposlanika, ima naziv zacasni odpravnik poslov (kratica za to je ZOP); tisti, ki mu to pripada po rangu, je »samo« odpravnik poslov. S to razliko for-malno zadošcamo kriteriju enoumnosti. Problem pa je vsakodnevna in tudi jezikovna praksa, ki na pridevnik zacasni obcasno pozabi. V takem primeru ni druge rešitve, kot da skušamo iz konteksta besedila ugotoviti, ali gre za zacasnega odpravnika poslov ali odpravnika poslov po rangu.13 Druga zahteva, ki jo navaja Kalin Golob (2001 in 2008) je zahteva po kratkosti strokovnega izraza. Zaželene enobesednosti ni mogoce povsod uresniciti. Tak primer je besedna zveza poverilno pismo. Gre za dokument, ki ga bodoci veleposlanik preda šefu države sprejemnice ter po predaji uradno nastopi funkcijo veleposlanika države pošiljateljice v državi spre­jemnici. Udovic et al. (2011: 280–281) navajajo, da dva neuradna prevoda 10 Izhodišcna težava s tem izrazom je, da je že sam po sebi srbohrvatizem, saj ta posameznik poslov ne odpravlja, ampak jih opravlja. Ne glede na to je ta izraz tako mocno usidran v slovenski jezik diplo­macije, da ga ni smiselno spreminjati. Podobno je tudi z izrazom Organizacija združenih narodov, ki ne združuje narodov, ampak nacije oz. države. Beseda nations je v slovenšcino prešla v besedo narod, kar je strokovno popolnoma napacno. 11 To je 3., najnižji razred vodij diplomatskih predstavništev. Obicajno države vzpostavijo ta rang v primerih, ko z državo gostiteljico nimajo najboljših odnosov ali pa so do odnosov z njo zadržani. 12 Oznaka, ki oznacujejo zacasnost, je a.i. (ad interim); za razred/rang pa se obicajno uporablja oznaka e.p. (en pied) ali e.t. (en titre). 13 Na podobno težavo naleti clovek, ko prebere termin ataše. Tudi ta ima v diplomaciji dva pomena. Ce je brez pridevnika, potem oznacuje diplomata najnižjega ranga, v Sloveniji diplomata, ki ima do 2 leti delovnih izkušenj. Ce pa dobi pridevnik (npr. ekonomski, gospodarski, kulturni, znanstveni, okoljski …), pa gre za svetovalca (ranga iz naziva ni mogoce razbrati). DKDO odnosih (Simoniti, 1994; Bohte in Sancin, 2006), izraz »credentials« (angl.) in »lettres de créanse« (fr.) prevajajo kot akreditivno pismo; uradni prevod DKDO (Simoniti et al., 2014: 223) pa ta dokument poimenuje kot poverilno pismo. Ce sledimo nacelu enobesednosti, bi bilo boljše ta doku­ment poimenovati poverilnica. S tem vsebina ne bi nicesar izgubila, bi se pa poimenovanje tega dokumenta še bolj približalo idealu enobesednosti pri vzpostavljanju strokovnega jezika diplomacije. Tretja težava, ki nastaja pri oblikovanju jezika diplomacije, je izjemno velik vpliv (predvsem) anglešcine, ki odpira v strokovnem jeziku diploma-cije kar nekaj vprašanj, vezanih na oblikovanje terminologije oz. iskanje ter­minoloških rešitev. Glavno problemsko izhodišce pri tem je hitro slovenje­nje (ki to niti ni) angleških izrazov. Tako se med praktiki, pa tudi vcasih v uradnih dokumentih (in publicistiki) uporabljajo prevzete besede, ki so v izhodišcu anglofone, govorci ali pisci jim pridajo npr. slovenske koncnice, zapišejo jih s šumniki itd. Med take primere gotovo sodijo terminološko--žargonske besede, kot npr. kredencijal ali akreditiv (ali celo kredencial za poverilnice), agrema(n) (za privolitev oz. soglasje), do(a)jen (za dekana diplomatskega zbora), diplomatski korp ali kor (za diplomatski zbor), pa še kaj bi se našlo. Takšni izrazi se hitro ustalijo v praksi in jeziku nasploh ter jih je nemogoce nadomestiti, cetudi bi snovalci našli primeren slovenski izraz. Za oblikovanje strokovnega jezika diplomacije je poleg naštetih kriteri­jev nujno razumevanje predvsem medvrsticnega sporocanja (prim. Udovic in Kalin Golob, 2019). To je pomembno predvsem zato, ker je jezik diplo­macije že sam po sebi zasnovan na medvrsticnosti, metaforicnosti, pa tudi nedokoncanih stavkih in povedih, dvoumnosti itd. Eden takih primerov, kjer je vsak odtenek pomemben oz. ko kasha ni kaša je termin agremán (fr.)/agreement (angl.) (Udovic et al., 2011: 278), ki ga obicajno v sloven-šcini uporabljamo v treh oblikah: soglasje, privolitev in po izgovoru podo­macena beseda agreman (Simoniti, 1994; Bohte in Sancin, 2006; Simoniti et al., 2014).14 Ce izpustimo termin agreman in se osredotocimo na slo­venski besedi soglasje in privolitev, lahko ugotovimo, da bi bili obe besedi enakovredna izraza za termin agremán/agreement. Razlika med njima je v njunem razumevanju (o ekspresivnosti prim. npr. Udovic in Kalin Golob, 2019). Soglasje predpostavlja pasivno aktivnost države, medtem ko terja privolitev angažma. Gre sicer za filigransko razlikovanje, a v jeziku diplo­macije slednje ni zanemarljivo. Glede na to, da je zavrnitev v diplomaciji obicajno tiha, potem potrebujemo v jeziku nekakšno nasprotje, torej jasnost 14 Besede agreman SSKJ ne pozna, pozna pa besedo agrema, ki jo razlaga »napol« tocno, ko pravi: »[agrema]: privolitev vlade, da se kdo pri njej imenuje za diplomatskega zastopnika« (SSKJ, 2014). Za natancnost: ne gre za diplomatskega zastopnika, ampak za vodjo diplomatske misije, pod dolocenimi pogoji pa je privolitev države sprejemnice potrebna še za letalske, pomorske in vojaške atašeje oz. sveto­valce. oz. glasnost. Soglasje kot takšno to ni, tudi simbolno je soglasje lahko tiho, v obliki nenasprotovanja (skladno s starorimskim pravnim reklom Qui tacet ubi loqui debuit ac potuit consentire videtur15), privolitev pa je jasna in nedvoumna. Zato, sledec nacelu neekspresivnosti v jeziku stroke, bi morali vedno govoriti predvsem o tem, da je veleposlanik dobil privolitev, ne pa soglasja države sprejemnice. Orisane crte, ki oznacujejo znacilnosti strokovnega jezika diplomacije dopolnjuje splošen razmislek Kladnika in Pavška (2009: 231) o tem, kakšne naj bi bile znacilnosti slovarskih gesel strokovnega izrazoslovja iz dolocene vede, ce bi želeli, da bi ta slovarska gesla odražala terminološki dogovor, na katerega opozarja Korošec v svojih delih (Korošec, 1996a; Korošec, 1996b; Korošec, 2005). Po njunem mnenju bi morala biti takšna slovarska gesla sle­diti petim nacelom: (1) vsak izraz mora imeti natancno dolocen pomen in pomenski obseg; (2) izrazje mora biti cim bolj ustaljeno, zato naj se brez nuje ne spreminja; (3) pri uvajanju izrazov za nova dognanja naj bi se izrazje iz tujih jezikov sprejemalo kriticno in s premislekom; (4) izogibali naj bi se prevzemanju izrazov iz tujih jezikov, ki se podomacijo le v izgovoru in/ali zapisu; (5) namesto nekriticnega prevzemanja tujk naj se z domacimi bese­dotvornimi postopki ustvarijo novi izrazi ali pa že k obstojecim izrazom pripišejo novi pomeni. Ta izhodišca so bila tudi razumevanje in delovanje Toma Korošca, kolikor se je v svojem delu ukvarjal z iskanjem novih izra­zov, pa tudi kot je svetoval pri oblikovanju in iskanju izrazov na razlicnih podrocjih.16 Oblikovanje jezika diplomacije in izzivi na Slovenskem: analiza štirih primerov17 Uvod Na zacetku clanka smo postavili dve raziskovalni vprašanji, na kateri želimo s clankom odgovoriti, in sicer o izzivih pri oblikovanju strokovnega jezika diplomacije ter o tem, kako zastaviti terminološko delo na slovarju diplomatskega izrazja. Ti raziskovalni vprašanji smo nato teoretsko osmi­slili skozi spekter tega, kakšen bi moral biti jezik diplomacije ter katerim kriterijem bi morali zadostiti novo nastali termini. Pri tem smo izpostavili predvsem pomen enoumnosti (da je ob omembi dolocenega termina takoj jasno, o cem govorimo), custveni nezaznamovanosti (strokovni termin ne 15 Kdor je tiho, ko bi mogel in moral govoriti, se zdi da pritrjuje (se strinja). 16 Na tej tocki velja omeniti vsaj tri slovarska dela, pri katerih je sodeloval, in sicer Vojaški slovar, Ribiški slovar in Greglov Letalski slovar. 17 Vsi štirje primeri so napisani po spominu in na podlagi zabeležk, ki so bile podlaga za nastanek znanstvenih clankov (Udovic et al., 2011; Udovic, 2014 in Udovic, 2016). sme vzbujati in konotirati na nobena pozitivna ali negativna custva), knjiž­nosti (vsak strokovni termin mora biti vkljucen v sistem knjižnega jezika, ne pa drugih socialnih zvrsti – npr. žargon, latovšcina, sleng, pogovorni jezik ipd.) ter kratkosti (novo nastali termin ne sme biti predolga besedna zveza, ampak enobeseden, ce se to le da, kar se prekriva tudi z natancnostjo defini­ranja dolocenega pojava). Navedeni štirje primeri so konkretni primeri, h katerim je svoje premi­sleke prispeval tudi Tomo Korošec. Izhodišce njegovega pristopa pri obli­kovanju strokovnega jezika diplomacije je bilo vedno le »kako kakšni stvari reci bolje«. Sam ni ponujal zvelicavnih rešitev, prav tako s predlogi ni hitel, saj je poudarjal, da se »v jeziku ne da nic na hitro. Treba je misliti, premisliti in pretehtati. In še potem se lahko sfiži«. Skupno delo je rodilo premisleke o štirih zelo perecih terminih v jeziku diplomacije, ki jih predstavljamo v nadaljevanju. Ti niso dokoncno doreceni, ampak ostajajo odprti za nove (boljše?) premisleke in pomisleke, tudi bralceve. Primer 1: Track-two diplomacy Izraz track-two diplomacy, ki je nastal pred 40 leti v State Departmentu (v Združenih državah Amerike), oznacuje delovanje nevladnih organizacij ter strokovnjakov, ki naj bi s svojimi aktivnostmi zmanjševale možnosti konflik­tov oz. jih celo reševale. Track-two diplomacy naj bi potekala samostojno, lahko v navezavi z uradno diplomacijo ali ob njenem tihem soglasju. Na Slovenskem smo ta izraz prevedli na razlicne nacine, in sicer kot (a) drugotirna diplomacija, (b) diplomacija drugega tira, (c) drugoravenska diplomacija ter (d) track-two diplomacija. Udovic (2016: 372–373) je te štiri možnosti, ki se pojavljajo v slovenski literaturi, preveril med študenti Fakultete za družbene vede in Filozofske fakultete ter ugotovil, da bi štu­dentje kumulativno vecinoma podprli prevod besedne zveze track-two diplomacy v drugoravenska diplomacija (57,8%), sledili pa so mu prevodi diplomacija drugega tira (21,9 %), drugotirna diplomacija (12,5 %) in track­-two diplomacija (7,8 %). Vsak od teh prevodov je imel neko »napako«. Drugoravenska diplomacija bi oznacevala diplomacijo, ki ni pomembna oz. je šele na drugi ravni, drugotnega znacaja; podobno bi bilo z drugotirno diplomacijo, ki bi imela še bolj slabšalen pomen (tu bi se jasno pokazalo nasprotje nacelu neekspresivnosti, ki ga poudarja Kalin Golob (2001 in 2008)). Najslabša možnost je bila track-two diplomacija, saj tu zares s stro­kovnim izrazom nismo naredili nic, poenostavili smo tisto, kar je jasno, tež­kega oreha pa nismo strli. Ostal je izraz diplomacija drugega tira, ki pa ima sam po sebi dve težavi. Prva je nejasnost izraza, saj se aktivnosti te diplo­macije lahko vežejo na izgradnjo drugega železniškega tira Divaca–Koper; druga pa prilastkovna oblika, v obliki desnega prilastka, ki je v slovenskem jeziku malce nerodna, socasno pa tudi v nasprotju z nacelom zgošcenosti oz. enobesednosti. Korošec je predlagane termine natancno preucil. Najprej se je želel pou-citi, kaj sploh track-two diplomacy je in kako deluje v besedilu. Predlagal je dve rešitvi – socasna diplomacija in neuradna diplomacija –, a ni bilo prepricljivo. Že sam je nad ponujenim vihal nos in poudarjal, da mora raz­misliti. Po prvem srecanju je sledilo še eno, ki tudi ni dalo rezultata. Šele na tretjem pogovoru se je domislil necesa izven okvirov – vzporedna diplo­macija. Ni mi bilo všec, kar sem mu tudi povedal. A pojasnil je, da se mora termin »uleci« ter mi dejal, da naj o njem premislim. V clanku Udovic (2016: 372) sem tako napisal naslednje: Korošec (2016) je za to vrsto diplomacije [track-two diplomacy] predla-gal prevod vzporedna diplomacija. Cetudi se na prvi pogled zdi, da se predlog oddaljuje od izvirnika, pa bi veljalo o njem tehtno premisliti, saj je vsebinsko blizu originalnemu izrazu. Nato sem to nekaj let odrinil na rob, upajoc, da se bo dilema sama raz­rešila. Pred dobrim letom sem pisal nekaj o neuradni državni diplomaciji in prvic zapisal izraz vzporedna diplomacija (track-two diplomacy). Na tem podrocju še caka nekaj razmisleka, ampak smer je prava. Cetudi na koncu koncev ostanemo pri diplomaciji drugega tira, ki je bolj kot Korošca motila mene. Primer 2: Summit diplomacy Podoben primer kot s track-two diplomacy je bil s summit diplomacy. Summit diplomacy, ki jo na Slovenskem poznamo predvsem kot summit diplomacija, diplomacija na vrhu (desni prilastek!), vcasih pa celo bolj opi­sno kot »srecanje predsednikov vlad in držav«, je dejansko prav slednje. Sestanek, na katerem se srecajo najvišji predstavniki držav in se obicajno dogovorijo kaj prelomnega ali pa predvsem dolocijo smer prihodnje poli­ticne razprave ali ukrepov, ki bodo sprejeti. Teles, ki bi jih lahko opisali s tem izrazom, je veliko, mdr. Evropski svet, srecanje G7, G20, podnebna sre-canja, srecanja Zveze Nato, tudi zasedanje Generalne skupšcine Združenih narodov v septembru vsako leto bi sodilo lahko mednje. Seveda pa so poleg institucionaliziranih srecanj mogoca tudi ad hoc srecanja na vrhu. Udovic (2016: 370–371) je v literaturi našel štiri mogoce termine za pre­vod izraza summit diplomacy, in sicer vrhovna diplomacija, diplomacija na vrhu, vrhunska diplomacija in summit diplomacija. Med študenti najbolj popularna je bila vrhovna diplomacija, izraz uporablja tudi Udovic (2013: 28, 191), Jazbec (2009: 85) pa uporablja termin vrhunska diplomacija, Cerar (2021: 290) pa izraz srecanja na vrhu. Uporabo termina vrhovna diploma-cija je Udovic (2015) utemeljeval s tem, da »je enostavnejši« in da »zveni bolj slovensko ter je v skladu z njemu sorodnimi izrazi«. Ne glede na njegove utemeljitve se izraz vrhovna diplomacija ni prijel. Korošec se z Udovicevim predlogom ni strinjal, saj je menil, da je vrho­ven oznaka za nekaj drugega od tistega, kar bi želeli sporociti s »summit«. Zavrnil je tudi Udovicevo utemeljitev, da je gre pri izrazu vrhunski za kako­vostni pridevnik, ki oznacuje kvaliteto, ne pa raven oz. stanje. Svoje stališce je crpal iz vojaškega slovarja, katerega soavtor je bil, ter kot primer nave-del izraz vrhunski lovci, ki naj bi oznaceval posebna letala, »cisto na vrhu«. Na drugem srecanju je svoje prvotno stališce utemeljil še z geslom iz SSKJ (2014), ki vrhunski razlaga tudi kot »najvišji, vodilni«. Ker gre torej za naj­višjo raven srecevanj, potem bi to lahko bila tudi vrhunska diplomacija.18 Ni me preprical. Kot nejezikoslovcu se mi je zdelo, da vrhunski pac ni isto kot na vrhu. Sedem let pozneje ugotavljam, da se je v javnosti in stro­kovnih besedilih prijela predvsem oblika desnega prilastka (»na vrhu«), kar se ne sklada najbolj z idealom tvorbe strokovnih izrazov, ki daje prednost levim pred desnimi prilastki (Korošec 1996a in Kalin Golob, 2001; 2008). Primer 3: Special mission Napol že slovenjen izraz specialna ali posebna misija je bila tretja zago­netka, s katero se je znotraj strokovnega jezika diplomacije ukvarjal tudi Tomo Korošec. V izhodišcu je bilo njegovo stališce, da tega izraza ni nujno sloveniti, saj je izraz posebna misija »cisto v redu«, specialna misija pa malce bolj neroden, zato bi se sam odlocal za posebno misijo, ce bi se že moral odlociti.19 A bolj ko sem mu orisoval njene znacilnosti, bolj je videl, da v njej ni nic posebnega, temvec gre pri specialni misiji bolj za njeno casovno in vsebinsko omejenost. Zato je zacel razmišljati o ustreznejšem poimeno­vanju izvornega termina, torej ne le prevodu. Kljucno vprašanje, ki sva ga reševala, je bilo, v kakšnem odnosu je to odposlanstvo do rednega/stalnega. Nato sva šla v zgodovino diplomacije, kjer sva pregledala vse od izrednih in pooblašcenih veleposlanikov, njihovih funkcij ter ozadja razvoja takšnih odposlanstev, kot jih poznamo danes. Kar sva ugotovila, je bilo, da gre pri tej misiji za enakovrednico nekoc izrednemu veleposlaniku, ki je bil poslan v doloceno državo ali k vladarju, za dolocen cas in da izvede toceno dolocen posel. Zato je Korošec predlagal, 18 V šali je nekoc dejal, da ne razume, zakaj mi gre na živce izraz vrhunska, ceš da so politiki vedno vrhunski, potem so tudi njihova srecanja vrhunska. 19 Rahla zadrega pri tem, ali gre za specialno ali posebno misijo se pojavlja že v prevodu konvencije v slovenski jezik. Naziv konvencije je namrec »Konvencija o specialnih misijah«, medtem ko v 1. clenu ne najdemo pojasnila, kaj je specialna misija, ampak kaj je posebna misija (Simoniti et. al., 2014: 379). da naj ne umotvoriva vec, ce imava zadeve na pladnju. Ker ima ta instrument v diplomaciji korenine v zgodovini diplomacije in ker imamo izraze, ki že obstajajo, jih samo posinovimo. Predlagal je, da bi specialno misijo prekr­stili v izredno odposlanstvo, pogojno pa bi lahko postala izredna misija, ce bi bilo za jezik diplomacije odposlanstvo preširoko oz. ne bi sledilo nacelu enoumnosti. Izraz se zaenkrat še ni uveljavil, saj se tako v besedilih kot tudi v govor­jenem jeziku vecinoma uporablja specialna misija, redkeje posebna misija. Morda pa rešitev ni bila tako posrecena, kot se je zdelo na prvi pogled. Primer 4: Shuttle diplomacy – nedokoncana zgodba Shuttle diplomacy oz. shuttle diplomacija je posebna oblika diplomacije, ki se je razvila v izraelsko-arabskih vojnah v 60. in 70. letih 20. stoletja. Gre za t. i. diplomacijo posrednika, ki se premika med stranema in skuša doseci soglasje. Pogosto se jo zamenjuje za vesoljsko diplomacijo, ceprav je njeno izhodišce colnicek na pletilnem stroju, ki se, medtem ko tke nitke, premika levo in desno. S Korošcem sva ta primer reševala veckrat, pri cemer sva najprej skušala ugotoviti, ali kdo v slovenšcini sploh ve, kaj je to colnicek na pletilnem ali šivalnem stroju. Ugotovila sva, da sva bila na tem podrocju tudi sama neve­dna, to pa nama je onemogocalo najti primeren izraz. Žal tu nisva bila uspe­šna, je pa to izziv za prihodnost. Razprava in sklep Dosedanja razprava je pokazala, da je strokovni jezik diplomacije v nastajanju, kar pomeni, da je mogoce še veliko postoriti, da se razvije smelo in socasno s slovenskimi termini obogati besedni zaklad slovenskega jezika. Seveda pri tem razvoju ne manjka izzivov, ki jih je treba, ce želimo ustvariti primeren korpus besedišca s podrocja diplomacije v slovenšcini, razreše­vati. Štirje analizirani primeri so pokazali, da je pri snovanju novih terminov nujno razmišljati izven okvirov in tudi izven že ponujenih prevodnih reši­tev. Rešitve znotraj prevodov se obicajno prevec držijo izvornih besed ali besednih zvez, kar pa je lahko slovenšcini tuje. Druga ugotovitev, ki izhaja iz analiziranih primerov, je, da si je treba za terminološke dogovore vzeti cas in ne iskati rešitev na silo. Hitro je namrec hitro prehitro, kot takšno pa se ne prime in ostane bolj ali manj v predalih ter samo sebi namen. Ce mislimo z razvojem besedišca resno, je treba vsak izraz pretehtati. Kalin Golob (2001: 81–88) navaja kar nekaj primerov s podrocja komunikologije, ko so strokovnjaki oblikovali nove termine, a so ti danes le delno v uporabi. Tretji premislek je vprašanje o tem, kdo naj bo nosilec iskanja terminoloških dogovorov. Strinjamo se s Korošcem, da je to vzajemno delo, ampak nekdo mora podati pobudo. Tu predlagamo, da je predstavnik stroke tisti, ki da pobudo, jezikoslovec pa k njej pristopi. Predstavnik stroke želi pri oblikova­nju terminov predvsem jasnost in natancnost, medtem ko želi jezikoslovec jezikovno skladnost termina, ki se lahko vkljuci v sistem knjižnega jezika. Poleg vsega navedenega pa iz razprave izhajajo še tri dognanja. Prvic: sprejeti moramo, da je jezik diplomacije del slovenskega jezika. Cetudi ima jezik diplomacije dolocene posebnosti, ne gre zanemariti njegove mobiliza­cijske moci, ki jo ima, ce obstaja. Zato bi bilo nujno sodelovanje med stroko, jezikoslovci in praktiki (na slednje se pogosto rado pozablja) pri nastajanju sistematicne diplomatske terminologije. Državi20 mora biti v interesu raz­vijati jezik diplomacije, saj s tem razvija tudi svojo državotvornost. Breda Podgorelec je leta 1986 (1986: 11) o znanstvenem jeziku zapisala, da se ta razvija glede na »recepcijske zmožnosti okolja«. To ugotovitev lahko mirno prenesemo tudi na podrocje jezika diplomacije. Tudi ta se razvija glede na recepcijske zmožnosti okolja, ki pa so po tridesetih letih samostojne države drugacne, kot so bile pred letom 1991. Zato je na tem podrocju potrebne vec smelosti, ki se je nekje na poti na izgubila. Na to sta opozarjala že Udovic in Kalin Golob (2014: 523–533), a zdi se, da je desetletje pozneje stopnja razvoja jezika diplomacije vse bolj v skladu s francoskim reklom plus ça change, plus c’est la męme chose (bolje se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste). Drugic: nikar »sloveniti na silo«. Pri oblikovanju jezika diplomacije je treba skladno s terminološkim dogovorom in z naceli, ki smo jih povzeli po Kalin Golob (2001, 2008) ter Kalin Golob in Logar Berginc (2008), biti moder in razumeti, da so doloceni izrazi v jeziku diplomacije uveljavljeni in ustaljeni, nekateri celo ostajajo v citatni obliki. Tak primer je gotovo izraz persona non grata, katerega slovenjenje v nezaželena oseba bi izgubilo vsebinsko težo. Ce ni nujno oz. potrebno, citatnih izrazov iz latinšcine in francošcine ne prevajamo, sploh pa tega ne pocnemo, ce bi s prevodom ali novim terminom lahko ustvarili kakšno doumnost ali nejasnost. Tretjic. Ustvarimo skupino, ki bo pripravila slovar diplomatskih izrazov. Iz besedila je razvidno, da v hitrem pritoku novih izrazov in neustaljeno­sti nekaterih starih na Slovenskem potrebujemo resnejše in sistematicno oblikovanje diplomatskega slovarja. Božo Cerar (2021) je izdal že nekaj ver­zij Diplomatskega pojmovnika, ki ga lahko štejemo za nestorsko delo pri 20 Breda Pogorelec (1996: 46) trdi, da je prvi nosilec jezikovnega nacrtovanja zakonodajna oblast, sami pa to širimo predvsem na izvršno vejo oblasti, ki ima v rokah škarje in platno za oblikovanje jezi­kovne politike v državi. Pri tem je na podrocju diplomacije gotovo najpomembnejše Ministrstvo za zunanje zadeve. Pri oblikovanju jezika diplomacije pa morajo sodelovati tudi druga ministrstva, vsaj še Ministrstvo za izobraževanje, Ministrstvo za gospodarstvo in Ministrstvo za kulturo. tolmacenju dolocenih konceptov v diplomaciji in iz diplomacije. To lahko služi kot odlicna osnova, da se zastavi delo na terminološkem slovarju, ki bi obstojece termine še slovarsko obdelal, hkrati pa rešil še dolocene zago­netke, ki ostajajo v jeziku diplomacije odprte, in jih prek slovarja jezika diplomacije terminologiziral. Ce se vrnemo na zacetek te razprave, lahko ugotovimo, da je jezik diplo­macije nekakšen odprti kod, ki se neprestano spreminja, zato ga je treba znati uravnavati. Sprotno uravnavanje je namrec veliko lažje, kot je popra­vljanje »za nazaj«. Ko se termini usidrajo, jih skorajda ni vec mogoce spre­minjati oz. se jih ne spreminja zato, ker bi s spreminjanjem dosegli prav nasprotno temu, kar bi si želeli – pojmovno zmedo. V casu instantnih reši­tev, ki gredo z roko v roki s pospešenim poangleženjem sveta, je naša odgo­vornost pri oblikovanju in razvoju slovenskega jezika diplomacije še toliko vecja. Ce ne zaradi drugega, zato, da nam ne bi naši zanamci napisali kakšno pušcíco na temo »Kranjcov naših jezik potujcvavši …«. LITERATURA Bohte, Borut in Vasilka Sancin (2006): Diplomatsko in konzularno pravo. Ljubljana: Cankarjeva založba. Cerar, Božo (2021): Diplomatski pojmovnik. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve in Založba Fakultete za družbene vede. Gregl, Dominik (2009): Letalski razlagalni slovar z ustreznicami v anglešcini. Ljubljana: samozaložba. Humar, Marjeta (2009): Položaj in prihodnost slovenske terminologije in termino­grafije. V: Nina Ledinek, Mojca Žagar Karer in Marjeta Humar (ur.), Termino­logija in sodobna terminografija, 41–46. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Jazbec, Milan (2009): Osnove diplomacije. Ljubljana: Založba Fakultete za druž­bene vede. Jemec Tomazin, Mateja, Katja Škrubej in Grega Strban (2019): Med jasnostjo in nedolocenostjo. Beseda urednikov. V: Mateja Jemec Tomazin, Katja Škrubej in Grega Strban (ur.), Med jasnostjo in nedolocenostjo. Pravna terminologija v zgodovini, teoriji in praksi, 5–19. Ljubljana: GV Založba. Kalin Golob, Monika (2001): Jezikovne reže. Ljubljana: GV Revije. Kalin Golob, Monika (2008): Jezikovnokulturni pristop h knjižni slovenšcini. Ljubljana: Založba Fakultete za družbene vede. Kalin Golob, Monika in Nataša Logar Berginc (2008): Terminologija odnosov z jav­nostmi: od upoštevanja terminoloških nacel do pridobivanja podatkov iz bese­dil. Teorija in praksa 45 (6): 663–677. Kladnik, Drago in Miha Pavšek (2009): Prispevek Geografskega terminološkega slovarja k slovenskemu zemljepisnemu izrazju. V: Nina Ledinek, Mojca Žagar Karer in Marjeta Humar (ur.), Terminologija in sodobna terminografija, 227– 246. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Korošec, Tomo (1996a): O nekaterih poimenovalnih vprašanjih v oglaševanju. V: Anton Kramberger (ur.), Slovenska država, družba in javnost, 257–266. Ljubljana: Založba Fakultete za družbene vede. Korošec, Tomo (1996b): Slovenski vojaški jezik: izrocilo in spremembe. V: Ada Vidovic-Muha (ur.), Jezik in cas, 211–232. Ljubljana: Znanstvena založba Filo­zofske fakultete. Korošec, Tomo (2005): Jezik in stil oglaševanja. Ljubljana: Založba Fakultete za družbene vede. Legan Ravnikar, Andreja (2009): Razvoj slovenskega strokovnega izrazja. V: Nina Ledinek, Mojca Žagar Karer in Marjeta Humar (ur.), Terminologija in sodobna terminografija, 49–73. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. Pogorelec, Breda (1986): Znanstveno besedilo, njegove jezikoslovne prvine in slog. V: Ada Vidovic-Muha (ur.), Slovenski jezik v znanosti 1, 11–22. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Pogorelec, Breda (1996): Jezikovno nacrtovanje in jezikovna politika pri Slovencih med 1945 in 1995. V: Ada Vidovic-Muha, Jezik in cas, 41–61. Ljubljana: Znan­stvena založba Filozofske fakultete. Simoniti, Iztok (1994): Diplomatsko pravo. Ljubljana: Založba Fakultete za druž­bene vede. Simoniti, Iztok (ur.) (2014): Diplomatsko pravo – izbrane konvencije. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve in Založba Fakultete za družbene vede. Udovic, Boštjan (2014): Diplomacija v jeziku in jezik v diplomaciji: Evropska unija deset let po veliki širitvi. Teorija in praksa 51 (4): 535–554. Udovic, Boštjan (2015): Zapiski za predavanja na Filozofski fakulteti. Marec, 2015. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Udovic, Boštjan (2016): Vpliv jezika diplomacije na normo knjižnega jezika. Slavisticna revija 64 (3): 365–384. Udovic, Boštjan, Tanja Žigon in Marija Zlatnar Moe (2011): Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih. Slavisticna revija 59 (3): 269–291. Udovic, Boštjan in Monika Kalin Golob (2014): Med strahom in pogumom: sloven-šcina v jezikovni politiki in institucijah EU. Teorija in praksa 51 (4): 523–534. Udovic, Boštjan in Monika Kalin Golob (2019): Med navdušenjem in razocaranjem: analiza porocanja treh slovenskih tiskanih dnevnikov o odlocbi arbitražnega sodišca. Slavisticna revija 67 (4): 587–603. Žigon, Tanja (2020): Matej Cigale (1819-1889) als Übersetzer von Schulbüchern. Acta neophilologica 53 (1/2): 167–182. Žigon, Tanja in Karin Almasy (2020): Development of Slovene specialized termino­logy in the 19th century through translations of mathematics and biology text­books. V: Agnes Pisanski Peterlin (ur.) in Tamara Mikolic Južnic (ur.), Academic writing from cross-cultural perspectives: exploring the synergies and interacti­ons, 22–54. Ljubljana: University Press, Faculty of Arts. Žigon, Tanja, Karin Almasy, in Andrej Lovšin (2017): Vloga in pomen prevajanja ucbenikov v 19. stoletju: kulturnozgodovinski in jezikovni vidiki. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. VIRI Slovar slovenskega knjižnega jezika – SSKJ (2014): Dostopno prek https://fran.si/ iskanje?FilteredDictionaryIds=130&View=1&Query=%2A, 10. 1. 2023. Toporišic, Jože (2004): Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. Ustava Republike Slovenije (1991 in naslednji): Ljubljana: Uradni list. Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (BHSPV) (2004): Uradni list RS – MP, št. 4/04. UDK 811.163.6'367.635:81'374.2 Andreja ŽELE* CLENKI: SLOVARSKI PRIKAZ NJIHOVE PRAGMATICNE MOCI OZ. SOBESEDILNE VLOGE** Povzetek. Clenek še vedno ostaja izziv za jezikoslovce, saj o njegovem pomenu odloca vsakokratna uporaba v konkretnem besedilu. Z upovedovalnega vidika so clen­ki neke vrste tvorceva sosporocila z vkljuceno naklon­skostjo; s funkcijskega vidika je lahko clenkovna raba prvenstveno naklonska ali povezovalna. In ravno to vstopanje pragmaticnega, sporocanjskega vidika govor-ca oz. tvorca v sistem slovarskih razlag, pospremljenih z obveznimi besednovrstnimi opredelitvami, pa je med še veliko drugimi razmišljanji o jeziku prijetno strokov-no »obremenjevalo« tudi prof. Toma Korošca. Prispevek zato predstavlja, kako se vprašanje uslovarjanja clen­kov in clenkovne rabe rešuje v nastajajocem novem raz­lagalnem slovarju slovenskega knjižnega jezika; leksi-269 kografska predstavitev lahko ponudi še najbolj celostno funkcijsko in pomenskorazmerno ovrednotenje clenkov. Kljucni pojmi: clenki, clenkovna raba/vloga, naklon­skost, besedilo, slovar Uvod Za Toma Korošca, kot slovarnika in pozneje sotvorca sporocanjske sti­listike v našem prostoru, so clenki postali jezikoslovno zanimivi ravno z vidika vstopanja pragmaticnega, sporocanjskega vidika govorca oz. tvorca v sistem slovarskih razlag. Prispevek je dvodelen: 1) v izhodišcu predstavlja in pokomentira jezi­kovna opažanja in jezikoslovne predloge prof. Toma Korošca in 2) nada­ljuje z zastavitvijo posodobljene obravnave clenkov v rastocem novem raz­lagalnem slovarju slovenskega knjižnega jezika (NSSKJ/eSSKJ).1 * Dr. Andreja Žele, redna profesorica, znanstvena svetnica, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Slovenija. ** Pregledni znanstveni clanek. DOI: 10.51936/tip.60.2.269 1 Nekateri njegovi mlajši stanovski kolegi, ki smo Toma Korošca, zaslužnega profesorja na FDV, tudi osebno poznali in z njim strokovno sodelovali, smo ga spoštljivo in hkrati prijateljsko oslavljali s »profesor«. In pri tem je najpomembnejše to, da je profesor Korošec to prav razumel in dobrohotno sprejemal. 1. Clenek je funkcijsko razpomenjena oz. besedilno omejena in tudi oblikovno nedolocena besedna vrsta, ki jo sproti doloca (šele) konkretna skladenjska raba, npr. On pride . Tudi on tudi še pride; in ce medmet izraža samostojno sporocilo, pa clenek dodatno komentira obstojece sobesedilo.2 Spremne okolišcine, ki jih izražajo clenki, so navadno odraz tvorcevega raz­merja do povedanega, zato bi clenke lahko poimenovali tudi kot subjektivne prislove. Z upovedovalnega vidika so clenki namrec tudi neke vrste tvorceva sosporocila:3 kot subjektivna vzporednica osnovnemu sporocilu so lahko zlasti funkcijsko oznaceni tudi kot stavcni prislovi ali besedilni/stavcni skrc­ki.4 Ker imajo clenki torej prvenstveno in zlasti besedilno vlogo, so to hkrati zlasti smiselne besed(ic)e oz. miselni prislovi, ki jih znamo smiselno bese­dilno uporabljati predvsem v svojem prvem jeziku; ohranjajo namrec izra­zito sporocanjsko vlogo, s tem pa tudi izrazito vplivanjsko vlogo. Kot sospo-rocila so navadno modifikacija celotnega izhodišcnega maticnega sporocila oz. povedi in s tem njene propozicije, saj v propozicijsko vsebino dodatno vnašajo tvorcev oz. govorcev odnos. Ravno zato jih je težko dovolj jasno raz­lagalno predstaviti: ce vsakokratna besedilna raba lahko jasno locuje clen­kovno rabo od prislovne in vezniške, je treba to besednovrstno locevanje oz. oznacevanje možne sofunkcijskosti besednih vrst ustrezno predstaviti tudi v razlagalnem slovarju. Clenek v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ)5 namrec ni bil oznacen oz. je bil zavedno vkljucen pod oznako za prislove in zato ga lahko oznacimo kot zavedni slovaropisni anahronizem.6 2. In ravno z obravnavo clenkov se je tudi pri nas utrdilo prepricanje o potrebnosti upoštevanja tudi sporocanjskega pragmaticnega vidika, ki je sicer sestavni del besediloslovja in vseh kontekstnih dejavnikov pri upo­vedovanju (Schlamberger Brezar, 1999). S clenki kot posebnimi izrazi za subjektivne okolišcine se prek govorca oz. uporabnika jezika nasploh pove­žejo skladenjska, pomenska in pragmaticna ravnina. Pri besednovrstnem dolocanju clenkov torej mora biti poleg skladenjskopomenskih znacilnosti 2 V slovenskem jezikoslovju je clenek oznacen kot »stavcnoclenska modifikacija« (Vidovic Muha, 1984: 144), je skladenjskofunkcijski modifikator, ki pa nima niti predmetnega niti slovnicnega samostoj­nega pomena, in kot funkcijsko razpomenjena ali besedilno omejena in tudi oblikovno nedolocena bese­dna vrsta je tudi stavcni neclen. 3 Clenki so poimenovanja ali ubeseditve zakritih govornih dejanj (nasproti npr. polnoizraženim fra­zemom, prim.Vidovic Muha, 2000: 86–91). 4 O clenkih kot o stavcnih prislovih »recenicni prilozi« z vidika pragmaticne obravnave modalnosti govori tudi že Milka Ivic (1973). 5 Zdaj sta tako SSKJ kot njegova dopolnjena razlicica dostopna na slovenskem slovarskem portalu Fran: Fran/iskanje. 6 Slovenski clenki so bili opredeljeni že v šestdesetih letih v Slovenskem knjižnem jeziku 2 (Toporišic, 1966: 164), in sicer kot »prislovi, po katerih se ni mogoce vprašati [… in] izražajo poseben odnos govore-cega do vsebine stavka ali do posameznega njegovega dela«, tudi besednovrstno poimenovani pa potem v razpravi Kratko oblikoslovje slovenskega jezika (Toporišic, 1974: 48). vkljucen tudi pragmaticni vidik uporabnika, ki clenke dopolnilno oprede­ljuje in doloca z vidika kontekstnih okolišcin in možnih konektorskih vlog; clenki so »sestavina elokucije« (Korošec, 2009: 105), clenek je torej sestavina ubesediljenja, kjer ima tvorec oz. njegov odnos do vsebine odlocilno vlogo. Zato je v prispevku prvenstveno poudarjeno upoštevanje pragmaticnega vidika in možnost njegovega vkljucevanja v slovarske razlage. Sporocanjska moc besed se namrec lahko izkaže le v besedilih, zato izhajanje iz besedil doda slovarski pretežno pomenski obravnavi leksike še poudarjeni stili­sticni in pragmaticni vidik rabe. 3. Dovolj široka uporaba clenkov pa opozarja tudi na razmerje med njihovo jezikovnosistemsko skladenjsko(naklonsko) vlogo in vecinsko besedilno vlogo. Nekateri clenki tipa naj, da, ne so namrec kot jezikovno­sistemski skladenjski modifikatorji lahko realizatorji nekaterih skladenjskih kategorialnih lastnosti glagola (naklona, zanikanja), na drugi strani pa je vecina clenkov oznacenih kot besedilnih vsebinskih modifikatorjev; še z drugega vidika so oznaceni tudi kot »pomožne besede« sporocevalca, ki jim polno sporocilno moc daje šele vsakokratni kontekst in sporocanjska situa­cija (prim. Cernelic Kozlevcar, 1992: 213). V kontekstu obravnav prvih slovenskih protestantskih besedil je zani­miva in vredna nadaljnjega razmisleka tudi Korošceva misel, »da so clenki kazalniki intelektualizacije jezika na sporocanjski ravni« (Korošec, 2008/9: 221). Korošceva opažanja in predlogi pri slovarski obravnavi clenkov V tem poglavju so zbrana, deloma povzeta in deloma tudi pokomenti­rana, stališca in opažanja Toma Korošca, ki jih je napisal v razlicnih objavah, v katerih se je tako ali drugace dotaknil tudi vprašanja clenkov.7 Korošceva opažanja z vidika slovarske obravnave clenkov Clenki so vsekakor poseben izziv, ker kot prvenstveno besedilne in kon­tekstne prvine tudi v slovarskih sestavkih poleg stilisticne vloge še posebej aktualizirajo pragmaticno vlogo obravnavanih besed.8 Z njimi se govorec 7 Njegova stališca, objavljena z naslovom K izboljšanju redakcije clenkov v SSKJ (Korošec, 2009: 99–104), povzemam z dvodnevnega posveta o zasnovi novega razlagalnega slovarja, ki je bil v oktobru 2008. Približno v istem casu je nekaj svojih pogledov na clenke opisal tudi v razpravi Clenki v Trubarjevem Katekizmu1550 (Korošec, 2008/9), sicer pa vlogo clenkov omenja tudi v monografiji Stilistika slovenskega porocevalstva Korošec (1998: 203). 8 Clenki kot sotvorci ilokucijske in perlokucijske vrednosti besedil sooblikujejo tudi pragmaticni in stilisticni vidik upovedovanja. Korošec (2005: 81–82) pragmatiko opredeljuje kot »nacin, kako stvari prek obraca k soudeležencu sporocanjskega procesa in v nagovarjanju sode­luje tako pri clenitvi besedila (navezovalnost) kot pri vrednotenju besedila (naklonskost). Iz tovrstnih komentarjev lahko povzamemo, da je v bistvu potrjena glavna funkcijska delitev clenkov na povezovalne in naklonske.9 Potrebno je stalno pregledovati razpoložljivo aktualno gradivo z upošte­vanjem meril za besednovrstno razpoznavo clenkov. Temu naj sledi ustre­zno oznacevanje s kvalifikatorjem »clenek« in natancnejšimi kvalifikator­skimi pojasnili, ki bi opozorili na kontekst. Korošcevi redakcijski predlogi pri sestavljanju slovarskih sestavkov V nadaljevanju so v štirih alinejah povzeti predlogi T. Korošca (Korošec, 2009: 99–108), kaj upoštevati pri slovarskem opisu clenkov: • Ce bo z domišljenimi merili za razpoznavanje clenkov, npr. z merilom za sobesedilno locevanje med nedvomnimi clenki ter prislovi in vezniki, izdelan ustrezni seznam, ki bo predvidoma vseboval clenke kot enobe­sedne lekseme in zveze besed v clenkovni vlogi, bo to prineslo potrebo po izdelavi dveh redakcijskih tehnik: splošne, že uveljavljene za clenke kot enobesedne lekseme, ki so geselske besede (iztocnice) in zdaj prika­zane kot prislovi, in druge, ki bo v geselskem clanku predvidela mesto za prikaz clenkovne rabe (dejansko: prikaz smisla iz clenkovnega sobese­dilnega ucinka; v nadaljevanju se bo temu reklo smisel). • V prid slovnicarski (in tudi slovarski, op.: avtorice) sistematiki bi bilo, ko bi locevala med pravimi clenki in clenkovnimi besedami po zgledu samostalnikov in samostalniških besed ipd. • Naslednja možnost za slovarsko predstavitev dolocene skupine clenkov je, da se zgolj razlaga »pomena« ne šteje za zadostno, dokler posamezni iztržek ne dobi dodatnega pojasnila glede na sobesedilo oz. sporocanj­sko okolišcino, iz katere je vzet. • Nemalo težav pri razlagah ne bo rešljivih brez opozoril na njihovo pra­gmaticno vlogo; najtežje leksikografsko opravilo je izdelava redakcij­skega prikaza clenkov glede na njihovo pragmaticno moc oz. nesporno sobesedilno vlogo. njihovih poimenovnj jemljemo v sporocanjski proces«, kot glavno lastnost stila pa poudari »nacin izbora iz danih prvin jezikovnega sistema«. V Stilistiki slovenskega porocevalstva Korošec (1998: 203) med drugim govori celo o clenkovnem in neclenkovnem izražaju. Funkcijski strukturalizem skuša binarno razdeliti clenke na a) tiste s težišcem na povezovalni vlogi v besedilu s spremstveno naklonskostjo in na b) tiste s težišcem na subjektivnem vrednotenju dolocene vse­bine, tj. s poudarkom na govorcevem odnosu in vrednotenju; prve glede funkcijsko težišce poimenujemo kot a) povezovalne clenke (P) in druge kot b) naklonske clenke (N). Ta delitev je bila na primerih sloven-skih clenkov potrjena tudi z vidika Hallidayevega sistemskega funkcionalizma (Skubic, 1999). Od tu naprej je v obravnavah konkretnih leksemih tako, kar, kvecjemu, ki lahko nastopajo v clenkovni vlogi (prim. tako, kar) ali pa so prvenstveno clenki (prim. kvecjemu), povzeto nekaj opažanj in predlogov T. Korošca (Korošec, 2009: 101–104). Njihov namen je cim bolj uporaben slovarski opis teh naštetih clenkov. (Povzeti komentarji T. Korošca so v poševnem tisku.) Clenek tako10 Ce sprejmemo, da je besednovrstna samostojnost clenkov bodocemu uporabniku znana iz definicijskega opisa v slovnici – torej da 1) clenki izražajo smisel besedila s tem, da usmerjajo pozornost k sporo-cilni vrednosti besedila brez clenka in 2) besednoredno stojijo samo pred besedo, katere pomen sobesedilno urejajo (najpomembnejšo, pragmaticno definicijsko prvino pustimo tu še neomenjeno) – potem razlaga 6. pomena prislova tako v SSKJ nakazuje pot k enemu tipu clenkovnih razlag. Clenkovna raba se iz prislova izloci in se clenku tako dodeli samo­stojna geselska iztocnica z besednovrstno oznako clenek. V tak gesel-ski clanek se vkljucijo iztržki s tako in frazemski tako in tako (najbrž tudi tako ali tako). (Korošec, 2009: 102) Pri tovrstnih izlocitvah pa se T. Korošec sprašuje: »/…/ali bi ta »sofunk­cijskost besednih vrst« – tudi zgolj za slovarski prikaz – zdržala besednovr­stno teoreticno presojo, namrec vstopanje pragmaticnega, sporocanjskega vidika v besednovrstni sistem.«11 Clenek kar12 V SSKJ ima npr. drugi pomen »prislova« kar naslednjo razlago: ‘krepi pomen prislovnega izraza’, s prvim iztržkom: Mnenje je spremenil kar cez noc; /…/ in enem izmed naslednjih: Kar nic se ni obotavljal: Vprašanje je, glede na kaj krepi clenek kar prislovni izraz cez noc oziroma glede na kaj v govornem položaju je tvorec ubesedil zvezo kar cez noc. Zgolj za tole pojasnjevanje, recimo, je to: ‘nenavzocnost dolocenega vpliva, ki bi predrugacil vsebino, izraženo s prislovnim 10 Primerjaj slovarski sestavek za besedo tako v aktualnem razlagalnem slovarju: Fran/iskanje/tako. 11 In še Korošceva opomba (Korošec, 2009: 101): »Ker so vsi iztržki ubrani na sobesedilno sopomen­skost med tako ter tako in tako (smisle iztržkov druži pogovorni clenek itak), bi bil sobesedilni ucinek enak, ce bi imel prvi iztržek zgolj tako, drugi pa tako in tako.« Tu se T. Korošec sklicuje tudi na zglede v Slovenski slovnici (Toporišic, 2000: 446-447). O clenkovnih frazemih znotraj pragmaticnih frazemov prim. Jakop (2003). 12 Primerjaj slovarski sestavek za besedo kar v aktualnem razlagalnem slovarju: Fran/iskanje/kar. izrazom cez noc’. Ta, res nekoliko robati dodatek bi bil lahko del raz­lage za nekaj podobnih iztržkov. Gotovo pa ne za naslednje, ki bi se našli v gradivu, npr. Kar tam je ležalo na pragu, Sprva ga kar niso slišali, Danes bomo pili kar vodo ipd. /…/ Tu se ponuja rešitev s stran­skimi razlagami: Kar tam je ležalo na pragu ‘nihce ga ni tja prinesel’, Sprva ga kar niso slišali ‘delali so se, da ga ne slišijo’, Danes bomo pili kar vodo ‘nic drugega nimamo/nic drugega ne želimo piti’. (Korošec, 2009: 102–103)13 Clenek kvecjemu14 Iz SSKJ vzemimo redakcijo clenka kvécjemu (seveda kot prisl.), raz­lago z dvema izbranima iztržkoma: ‘izraža omejevanje na najvišjo mogoco mero’: Burja bo pihala kvecjemu tri dni; Ta knjiga je razu­mljiva kvecjemu za strokovnjaka.:. Razlago je mogoce sprejeti, zgleda pa takoj pokažeta njeno nezadostnost, ko clenek kvecjemu izlocimo, npr. Burja bo pihala tri dni, Ta knjiga je razumljiva za strokovnjaka, saj je izjavama odvzeta moc predpostavke (ki ne dopušca pretvorbe v vprašalni oz. nikalni stavek: *Ali bo burja pihala kvecjemu tri dni? *Ta knjiga ni kvecjemu razumljiva za strokovnjaka). Za primerjavo pritegnimo stavek, izrecen pri pogovoru na gozdni poseki: Tukaj je kvecjemu za klaftro drv. Bil je dejansko izrecen kot odziv z nestrinja­njem z oceno, da je tam veliko drv. (Korošec, 2009: 103–104) Tudi sporocanjsko moc clenka kvecjemu poskuša T. Korošec pojasniti z delovanjem dveh operatorjev:15 s t. i. operatorjem pristopa, ki z aktualne tocke pristopa usmerja bodisi k soobstojecemu ali pretecenemu, in s t. i. operatorjem clenkovega pomena, ki izraža vsakokratni razmerijski pomen glede na smisel povedi. Našteta operatorja delujeta hkrati in prispevata k razumevanju pomena clenka kvecjemu v konkretnem sporocilu; zato cle­nek kvecjemu razlagamo kot ‘Trditev, da je tukaj veliko drv, ni resnicna’ ali ‘Misel, da je tukaj drv veliko, je napacna/ne drži’. In kot ugotavlja tudi T. Korošec, zgolj navedba kvalifikacijske oznake za dolocen tip clenka je za slo­varsko razlago preskromna in celo napacna. Zavzema se, da se pri pomen­skem opisu clenkov v slovarsko razlago vkljucita tako govorna situacija kot 13 Nabor možnih clenkovnih stavcnih ustreznikov je v povezavi s konkretno rabo posameznih clen­kov predstavil J. Toporišic v razpravi Clenki in njihovi stavcnoclenski ustrezniki (1991). 14 Primerjaj slovarski sestavek za besedo kvecjemu v aktualnem razlagalnem slovarju: Fran/iskanje/ kvecjemu. 15 Schlamberger Brezar (1999, 2011) po O. Ducrotu idr. (1980) še v slovensko analizo vnaša osnovno delitev clenkov na operatorje, ki z utemeljevanjem usmerjajo smisel sporocila, in na konektorje oz. povezo­valnike, ki izražajo medsporocilna razmerja. govorec, torej je po Korošcevem mnenju pri redakcijah clenkov odlocilna situacijsko pridobljena pragmaticna moc izrecenega. Od tu naprej so v nadaljevanju predstavljene aktualne smernice za slo­varsko obravnavo clenkov. Namenjene so zlasti cim boljši slovarski pred­stavitvi v smislu, da bi vsak uporabnik slovarja razumel, zakaj in kako se uporablja clenke. Te smernice bodo, vkljucno s Korošcevimi ugotovitvami in pobudami, upoštevane v novem razlagalnem slovarju slovenskega knjiž­nega jezika (NSSKJ oz. eSSKJ). Zastavljene smernice za nadaljnjo slovaropisno obravnavo clenkov Dosedanjim slovarskim razlagam clenkov torej manjka zlasti pragma­ticni opis , ki bi poudaril njihovo besedilno in kontekstno vlogo in vrednost (o tem prim. Krvina, Žele, 2018). Najboljša rešitev bi bila, da je cim vec te besedilne in kontekstne rabe zajete in ubesedene v slovarski razlagi. In ce je to do neke mere že zajeto pri prislovih, tu so primerljivo aktualni zlasti prislovi nacina, ki opisujejo tudi navzven opazna razmerja, pa so pri clen­kih izziv razlicna govorceva razmerja do stvarnosti, kar se lahko oprede­ljuje kot subjektivne okolišcine. Tako imamo prislove kot opise objektivnih okolišcin, ki jih lahko vsi približno podobno zaznamo, in clenke kot opise subjektivnih okolišcin, ki pa so odvisne od vsakokratnega konkretnega besedilnega konteksta. 1. Prvotni oz. pravi clenki so samostojne iztocnice z besednovrstnim kva­lifikatorjem »clenek«.16 Med tu navajanimi primeri je prvotni pravi (sklopni) clenek npr. kvecjemu. Kot samostojni slovarski iztocnici z oznako »clenek« sta tako in kar, ker sta oba znotraj clenkovne rabe lahko razvila vecpomen­skost in se tako (tudi) clenkovno osamosvojila; del teh slovarsko osamosvo­jenih clenkovnih iztocnic so tudi t. i. frazemski clenki tipa tako in tako. Ko v vlogi clenkov nastopajo druge besedne vrste (tudi frazemi v clen­kovni vlogi, npr. ce hocete, konec koncev, prava figa, na tem mestu ipd.)17, so to samo clenkovne besede oz. besedne zveze, ki lahko skladenjskopo­mensko nastopajo v clenkovni vlogi z besednovrstnim kvalifikatorjem »kot clenek«. 16 S sinhronega vidika so nekonverzni clenki v glavnem nemotivirane besede, npr. da, ne, torej, tudi, vsaj, še, že, in deloma še prozorni sklopi, npr. morebiti, morda, seveda, ali, aja. Sekundarni clenki, zlasti poudarjalni, pa so pogosto konvertirani iz medmetov, npr. hej, oštja, ejga. Clenki so pogosto konvertirani iz prislovov, npr. mogoce, in samostalnikov v tožilniku, npr. hudica, macko, ter prenesenih pomenov velel­nikov prehodnih glagolov (Snoj, Žele, 2022). 17 Frazemske rabe clenkov, tako kot drugih besednih vrst, so v slovarju opisane oz. predstavljene v posebnem frazeološkem razdelku (prim. Jakop, 2003). 1.1 Za namene nove posodobljene slovarske obdelave clenkov v novo­nastajocem razlagalnem slovarju so bile pregledane vse dosedanje delitve clenkov, zlasti v slovenski in slovanski strokovni literaturi; posodobljena delitev clenkov je še posebej natancno popisana v Slovarju slovenskih clen­kov A. Žele (2014). In za omenjeni slovar clenkov in za slovarski opis clen­kov nasploh se je kot dovolj celostna izkazala funkcijska binarna delitev clenkov na a) tiste s težišcem na povezovalni vlogi v besedilu s spremstveno naklonskostjo in na b) tiste s težišcem na govorcevem subjektivnem vred­notenju dolocene vsebine, tj. s poudarkom na govorcevem odnosu in vred­notenju; prve glede na funkcijsko težišce imenujemo a) povezovalni clenki (P) in druge b) naklonski clenki (N); prehodno skupino v povezovalni in naklonski vlogi (P/N) izražajo tvorijo zlasti clenki pritrjevanja in zanikanja (Žele, 2014). Tako povezovalni clenki (P) izražajo zlasti govorcev odnos do vsebine sporocila in z nacinom vkljucevanja v sporocanje oz. sporocilo poudarjajo besedilno koherentnost in kohezivnost in v tem smislu se delijo še na pod-skupine kot dodajalni (Pd: celo, kaj šele, še vec), izbirni (Pizbir: drugace, sicer pa), izvzemalni (Pizvze: edino, le, sicer (pa)), navezovalni oz. nadaljevalni (Pnavez: kakorkoli (že), najsibodi, potemtakem, vendarle, vsekakor), nado­mestni (Pnadom: namesto tega, nasprotno), nasprotovalni (Pnaspr: zato pa), pojasnjevalni (Ppojas: to se pravi, torej), ponazarjalni (Pponaz: namrec), popravni (Ppoprav: ali bolje, namrec, oziroma), poudarni (Ppoudar: prav­zaprav, predvsem, vsaj, zlasti), povzemalni (Ppovze: skratka, torej), zastra­nitveni (Pzastr: mimogrede); medtem pa naklonski clenki (N), ki govorcev odnos usmerjajo zlasti na udeležence, potem pa še na okolišcine glagol­skega dejanja oz. procesa, obsegajo štiri vecje podskupine: custvenostni (Nc: bogvaruj, koncno, saj, zacuda), želelni/pozivni (Np: dejansko, kajne, naj, mar), vprašalni (Nv: ali) in pogojni (Npog: bi); v bolj enakovredni vlogi tako povezovanja kot naklonskosti (P/N) pa so clenki vrednotenjskega rela­tiviziranja (Nvr: baje, morda, navsezadnje, nemara, takorekoc, verjetno), clenki pritrjevanja (Nv: dŕ, Nc: ahŕ) in zanikanja (Nn: ne, nikar).18 2. Glede na dve glavni in bistveni clenkovni vlogi, povezovalno in naklon­sko, so se oblikovale možne krovne slovarske razlage za clenke: funkcijske razlage se zacenjajo z izraža, da govorec … / izraža govorcev odnos do … ali uporablja se, ko govorec…. Za povezovalno clenkovno vlogo je predlagana razlaga uporablja se, ko govorec želi …, za naklonsko clenkovno vlogo pa izraža, da govorec poudarja … ali izraža govorcevo presojo … ipd. 18 Že narejeni pregledi delitev clenkov na razlicno število podskupin znotraj dveh izhodišcnih skupin, povezovalne in naklonske (Cernelic Kozlevcar, 1992: 224–225), kažejo na to, da se podrobnejše delitve clenkov še domišljajo, vzporedno z natancnejšimi opisi in opredelitvami rabe. In ce se vrnemo na konkretne primere clenkovne rabe, ki so bili nava­jani v Korošcevi obravnavi (Korošec 2009: 101–104), lahko na istih clenkih prekomentiramo posodobljene slovarske razlage, ki so bile narejene na nov razlagalni slovar slovenskega knjižnega jezika NSSKJ oz. eSSKJ). Te posodo­bljene razlage tudi po zaslugi opozoril in komentarjev T. Korošca (2009) pri­našajo vec pragmaticnosti v smislu aktualne kontekstualnosti, in ta se vedno znova izkazuje kot bistvena sestavina clenka. 2.1 Prislov tako ima nosilno razlagalno besedo nacin, npr. 1) nacin poteka dejanja, dogajanja, stanja, Pred sovražnikom so jih skrili tako, da so jih obesili v dimnik, Poskrbimo, da so obešeni tako, da do njih ne more macka, 2) nacin poudarja tudi enakost, podobnost, Pozivamo, da ravnate tako kot sosedje, te školjke so ravno/tudi tako okusne kot v Benetkah, 3) nacin lahko poudarja tudi nedoloceno mero, npr. Do zdaj še ni bilo tako crne napovedi, Pot ni tako dolga, Ni šlo za tako usodno napako, Bila je tako vabljiva, da se ji nisi mogel upreti. Razlagalne nadpomenke kot nacin, mera, položaj na splošno opozarjajo, na kaj mora biti naslovnik pozoren in s tem omogocajo in usmerjajo vsaj neko splošnejšo in predstavo neke okolišcine. V vlogi veznika oz. pravilneje povezovalnika (konektorja) uvaja nacin pojas­njevanja, npr. Otroci morajo velikokrat slišati, tako da lahko dojamejo naše želje in zahteve.19 Clenek tako pa ubeseduje subjektivno okolišcino, ki si jo lahko razla­gamo kot govorcevo presojo o konkretni predmetnosti, pojavnosti. Nosilne razlagalne besede za clenek tako so lahko izraža govorcevo presojo, npr. Za nami je tako še en mesec, ki nas je prevec zavajal z obljubami, ali pa izraža, da govorec že povedano poudarno utrjuje še z dodanimi novicami, npr. Nobene konkretne pritožbe niso prijeli, prav tako se nanje ni obrnil noben starejši obcan, Njemu so tako šteti dnevi, Od njega tako ni dosti, kar se lahko še intenzivneje pove s podvojitvijo, npr. Njemu so tako in tako šteti dnevi, Od njega tako in tako ni dosti. Poudarno intenzivnost izrecenega izraža pogovorni itak, ki ima v zgornjih kontekstih ravno zaradi spreme­njene stilisticne rabe še vecji oz. stopnjevani izrazni ucinek samoumevnosti in nujnosti sprijaznjenja z dano dejanskostjo, npr. Njemu so itak šteti dnevi, Od njega itak ni dosti ipd. Tudi intonacijsko osamosvojena raba je možna, in sicer izraža zacude­nje govorca, ki gre v smer pozitivnega ali negativnega presenecenja, celo 19 Slovarska besednovrstna opredelitev »kot veznik«, ko beseda z rabo prevzema tudi vecino lastnosti druge besedne vrste, v primeru clenka pravzaprav ni dobra. Z vidika prvotnih clenkovnih lastnosti gre v bistvu za konektorsko vlogo in za to, da doloceni clenek glede na svojo sporocanjsko moc lahko v dolo-cenem besedilnem kontekstu lahko prevzame povezovalniško vlogo. Slovarsko nacelo je, da se ostaja pri besednovrstnih opredelitvah, ki pa v primeru clenkov kot prvenstveno besedilnih prvin ni in tudi ne more biti natancno oz. optimalno izpeljano. nejevolje, npr. Tako?! Zakaj pa nisi prej povedal, in še pogosta zveza A tako torej?! Kar tako se bomo šli!, ki izraža zlasti rahlo prikrito razburjenost v smi­slu ocitanja. 2.2 Clenek kar je vsaj posledicno mogoce še v nekem naklonskem stiku z zaimensko oziralnostjo, vendar je v clenkovni vlogi povsem osamosvojen in v naklonski intenzivnosti tudi že vecpomenski. Ta intenzivnost se razlaga kot: izraža, da govorec poudarja intenzivnost izrecenega in izraža v rabi: Kar slinili smo se ob misli na socno meso, in poudarjanje stanja se intenzivira v željo z razlago: izraža govorcevo pozitivno željo po najvecji ali najmanjši doseženi meri, kolicini cesa in predstavi v rabi kot: Delajte na tem, da dose-žete kar najvec, tudi govorcevo pobudo: izraža govorcevo spodbudo, poziv, npr. Kar sami se odpravite na pot. Po drugi strani pa gre lahko stopnjeva­nje tudi v zacudenje: izraža govorcevo zacudenje nad nepricakovanim, npr. V finalu je bilo kar šestnajst finalist, ali zadržanost: izraža govorcevo zadr­žanost pri presojanju, vrednotenju, npr. Ljudje so v glavnem obdržali kar veliko zdrave pameti, V tem tednu se je zgodilo kar nekaj prelomnih dogod­kov. 2.3 Clenek kvecjemu se slovarsko razlaga kot izraža govorcevo presojo, ki je usmerjena v poudarjeno omejitev predhodno izrecenega mnenja, npr. Pri sto se mi je zazdelo, da je konec in da bom zmogel kvecjemu še pet, šest dvigov, ali pa je individualna presoja hkrati tudi poudarjeno nestrinjanje s predhodno trditvijo v kontekstu, npr. V tem casu avtomobili zagotovo ne bodo cenejši, kvecjemu dražji. Sklep Stalni jezikoslovni izziv ostaja besednovrstna dolocitev tistih besed, ki nimajo stavcnoclenskih ustreznikov. To navsezadnje ni nic presenetljivega, saj stalne potrebe po besednovrstnem opredeljevanju besed izhajajo in so usmerjane iz razlicnih jezikovnih lastnosti in posebnosti znotraj posa­meznega jezika. V vsakem primeru pa jedro clenkov kot besedne vrste v vsakem jeziku sestavljajo besede, ki izražajo govorcev odnos do vsebine sporocila in naslovnika, in s tem osnovnemu sporocilu oblikujejo njegov sopomen oz. izhodišcni vsebini dodajajo hkratno sosporocilo. Skratka, besedne vrste kot clenek zahtevajo vecplastno obravnavo, od etimologije prek morfoskladnje do pragmatike. In šele takšna sinteza jezikoslovnih spo­znanj omogoca dovolj celostno opredelitev clenka in tudi njegovo dovolj dobro slovarsko predstavitev. Nic cudnega torej, da je vprašanje, kako ubesediti vsakokratno sporo-canjsko moc clenka, tvorno vznemirjalo tudi prof. Toma Korošca. In zato je prav, da so tu med drugim zbrani tudi njegovi razmisleki in pobude, ki so upoštevani tudi pri nastajanju novih gesel v novorastocem razlagalnem slovarju. LITERATURA Cernelic-Kozlevcar, Ivanka (1992): O delitvi clenkov. V: Milena Hajnšek-Holz et al. (ur.), Vprašanja slovarja in zdomske književnosti, 213–277. Ljubljana: Slavisticno društvo Slovenije. Ducrot, Oswald et al. (1980): Les mots du discours. Pariz: Minuit. Ivic, Milka (1973): Problematika modalnih recenica. V: Otázky slovanské syntaxe III, 85–91. Brno: Universita J. E. Purkyne. Jakop, Nataša (2003): Pragmaticni frazemi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Jezikoslovni zapiski 9 (2): 111–127. Korošec, Tomo (1998): Stilistika slovenskega porocevalstva. Ljubljana: Kmecki glas. Korošec, Tomo (2005): Jezik in stil oglaševanja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Korošec, Tomo (2008/9): Clenki v Trubarjevem Katekizmu 1550. Slavisticna revija 56/57 (4/1): 221–230. Korošec, Tomo (2009): K izboljšanju redakcije clenkov v SSKJ (Ob pripravah zasnov za novi slovar slovenskega jezika). V: Andrej Perdih (ur.), Strokovni posvet o novem slovarju slovenskega jezika, 99–108. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Krvina, Domen in Andreja Žele (2018): O clenkih, zlasti o njihovih razlocevalnih lastnostih. Jezik in slovstvo 63 (1): 39–64. Schlamberger Brezar, Mojca (1999): Vpliv pragmaticnega jezikoslovja na raziskave slovenskega jezika: primer clenkov. V: Zoltan Jan (ur.), Slovensko jezikoslovje danes in jutri, Zbornik Slavisticnega društva Slovenije 10, 101–111. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Schlamberger Brezar, Mojca (2011): Slovenski clenki v luci Ducrotove integrirane pragmatike. V: Simona Kranjc (ur.), Meddisciplinarnost v slovenistiki, Obdobja 30, 405–411. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Skubic, Andrej (1999): Ogled kohezijske vloge slovenskega clenka. Slavisticna revija 47 (2): 211–238. Snoj, Marko in Andreja Žele (2022): Merila za razlocevanje med medmeti in clenki. Slavisticna revija 70 (4): 557–572. Toporišic, Jože (1966): Slovenski knjižni jezik 2. Maribor: Obzorja. Toporišic, Jože (1974): Kratko oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika. V: Matjaž Kmecl, Tine Logar in Jože Toporišic (ur.), Slovenski jezik, literatura in kultura: informativni zbornik, 29–50. Ljubljana: Ljudska pravica. Toporišic, Jože (1991): Clenki in njihovi stavcnoclenski ustrezniki. V: Darinka Pockaj-Rus et al. (ur.), Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik predavanj, 3–16. Ljubljana: Ljudska pravica. Toporišic, Jože (1976/2000): Slovenska slovnica. Cetrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Založba Obzorja. Vidovic Muha, Ada (1984): Nova slovenska skladnja J. Toporišica. Slavisticna revija 32 (2): 142–155. Vidovic Muha, Ada (2000): Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut. Žele, Andreja (2014): Slovar slovenskih clenkov (Zbirka Slovarji). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. VIRI Fran, slovenski slovarski portal. Dostopno prek Fran/iskanje, 22. 8. 2022. Fran, slovenski slovarski portal. Slovar slovenskega knjižnega jezika – Spletni rastoci slovar (eSSKJ) (2016). Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Založba ZRC. Dostopno prek Fran/eSSKJ, 22. 8. 2022. UDK 316.774:[077:81'272] Tadeja ROZMAN* ODGOVORNO Z JEZIKOM – DRUŽBENA VLOGA JEZIKOVNOPOLITICNEGA PORTALA** Povzetek. Clanek predstavi delovanje spletnega porta-la Jezikovna Slovenija in motivacijo za njegov nasta­nek. Vsebine portala ocenjuje s stališca oblikovanja in promocije jezikovne politike Republike Slovenije ter obvešcenosti strokovne in splošne publike o jezikovni situaciji. Podrobneje predstavi jezikovnopoliticno sveto­valnico, ki deluje na portalu, in ovrednoti njeno vlogo pri razumevanju jezikovnih pravic in dolžnosti ter pri­zadevanjih za strpno vecjezicno družbo. Kljucni pojmi: jezikovna politika, spletni portal, jezikov­nopoliticna svetovalnica, jezikovne pravice in dolžnosti Uvod 281 Sodobna slovenska jezikovna situacija je – kot je po svoje vsaka na svetu – kompleksna. S slovensko samostojno državnostjo leta 1991 in vkljucitvijo v Evropsko unijo (EU) leta 2004 se je slovenšcini sprva utrdil de facto1 sta­tus slovenskega državnega jezika, nato še status enega od uradnih jezikov EU. Vse to je pomenilo uresnicitev poldrugega stoletja politicnih in stvarnih prizadevanj za slovensko javno enojezicnost, njihovo izpolnitev. Kazalo je, da je z osamosvojitvijo Slovenije izginilo glavno dotedanje slovensko jezi­kovnopoliticno gonilo in gibalo: kljubovanje pritisku dominantnejših urad­nih jezikov v vecjezicnih državah, sprva nemšcini in nato srbohrvašcini. Le pocasi pa se je zacelo uveljavljati spoznanje, da samostojna državnost s sabo ne prinaša (le) samodejne uresnicitve slovenskih jezikovnih pravic, ampak tudi nove naloge. Ena od teh je demokraticna odgovornost do vseh držav­ljanov in državljank, ce že ne celo do vseh prebivalcev in prebivalk v državi – omogocanje javne komunikacije in politicne udeležbe ter hkrati zago­tavljanje uresnicevanja temeljnih pravic do posebne jezikovne in etnicne identitete. Druga je priprava vseh govork in govorcev na sodobno globalno vecjezicnost, v smislu kvalitetnega in raznovrstnega znanja drugih jezikov, * Dr. Tadeja Rozman, docentka, Fakulteta za upravo, Univerza v Ljubljani, Slovenija. ** Izvirni znanstveni clanek. DOI: 10.51936/tip.60.2.281 1 De facto kot jezik, ki predstavlja slovensko državo; besedna zveza državni jezik ne obstaja v nobe­ nem zavezujocem pravnem dokumentu. ter na strpno, vkljucujoco in odgovorno jezikovno prakso. Tretja naloga pa je vzpostavitev ucinkovite infrastrukture za nadaljnji razvoj slovenšcine in slovensko govorece jezikovne skupnosti v Republiki Sloveniji, v sosednjih državah in po vsem svetu. V clanku uvodoma na kratko predstavimo, kako se je v novi družbeni realnosti oblikovala jezikovna politika Republike Slovenije ter kako se je v okviru zastavljenih ciljev in predvidenih ukrepov za njihovo uresnicevanje zacela in uresnicevala gradnja portala Jezikovna Slovenija. V nadaljevanju nato podrobneje prikažemo vsebino portala in jo ocenimo s stališca tako promocije jezikovne politike kot možnega vpliva na njeno oblikovanje. V ta namen tudi analiziramo jezikovnopoliticno svetovalnico, ki je delovala na portalu, ter ovrednotimo njeno vlogo pri ozavešcanju o jezikovnih pravicah in dolžnostih v sodobni slovenski vecjezicni družbi. Za zakljucek na podlagi izkušenj, pridobljenih v projektih gradnje in nadgradnje portala, podamo predlog za ucinkovito upravljanje jezikovnopoliticnega portala in financi­ranje, ki bi omogocalo kontinuirano posodabljanje vsebin in delovanje sve­tovalnice. Jezikovnopoliticni program Republika Slovenija se je jezikovnopoliticnih nalog lotila postopoma – treba je bilo vzpostaviti dialog stroke z novimi državnimi ustanovami (Stabej, 2006) in hkrati vzpostaviti dialog znotraj slovenistike in drugih jezikoslov­nih strok. Zakon o javni rabi slovenšcine (ZJRS, Ur. l. RS, št. 86/04 in 8/10)2 je imel po eni strani za cilj utrditi status slovenšcine v Republiki Sloveniji (in se je torej vsebinsko posvetil predvsem tretji nalogi, navedeni v uvodu, tj. podpori razvoju slovenšcine in slovensko govorecih jezikovnih skupno­sti), je pa v svojem 28. clenu obvezal Državni zbor RS (DZ RS), da sprejme nacionalni program za jezikovno politiko, za izvajanje katerega skrbi Vlada RS, DZ RS pa redno spremlja njegovo uresnicevanje. Vsebinske dolocilnice nacionalnega programa so bile precej nejasno opredeljene v 4. clenu ZJRS: »skrb za zagotovitev pravnih podlag njegove rabe (= slovenskega jezika, op. avt.), za stalno znanstvenoraziskovalno spremljanje jezikovnega življenja in za širjenje jezikovne zmožnosti ter skrb za razvoj in kulturo jezika«. ZJRS v 26. clenu »za spremljanje izvajanja tega zakona, za oblikovanje jezikovne politike in za zagotavljanje možnosti za njeno izvajanje« kot odgovorno doloca »ministrstvo, pristojno za kulturo«, v sodelovanju z drugimi ministr­stvi, »ki so pristojna za posamezna podrocja, kjer so z zakonom dolocene obveznosti glede rabe slovenšcine«. Prvi tovrstni dokument, Resolucijo Dostopno prek http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3924, 12. 3. 2023. o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011,3 je pripravila Služba za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo,4 DZ RS jo je sprejel 7. maja 2007 (ReNPJP07–11). Že pri nastajanju, še bolj pa pri uresnicevanju nacionalnega jezikovno­politicnega programa so se pokazale precejšnje težave. Po eni strani vse­binske, konceptualne vrste: štiri navedene izhodišcne tocke iz ZJRS so tako ali drugace povezane s tremi vidiki jezikovnega nacrtovanja slovenšcine, z nacrtovanjem statusa, korpusa in znanja jezika – vsa druga jezikovnopoli­ticna vprašanja pa so bila v prvem programu tem trem vidikom le bolj ali manj mehanicno dodana. Ne trdimo sicer, da ti trije vidiki nacrtovanja slo­venšcine niso glavna sestavina slovenskega državnega in nacionalnega jezi­kovnega nacrtovanja, toda jezikovna politika mora povezano vkljucevati tudi vse druge vidike državne in narodne jezikovne situacije, kot so skrb za ranljive in obcutljive skupine s posebnimi potrebami in razlicnimi ovi­ranostmi, za smiselno in ucinkovito omogocanje vecjezicnosti in podobno (gl. tudi Stabej, 2019). Služba za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo kot glavni državni jezikovnopoliticni organ je v skladu s svojim poimenovanjem seveda pristojna predvsem za slovenšcino, a že za to nalogo brez ucinkovite koordinacije z drugimi ministrstvi, ki imajo zaradi narave svojih podrocij zahtevne in obsežne jezikovnonacrtovalne naloge (ministrstvo, pristojno za šolstvo in izobraževanje, ministrstvo za notranje zadeve in druga – v prvih dveh desetletjih samostojne Slovenije so se tega šele postopoma resneje zacela zavedati), kadrovsko šibka Služba za slovenski jezik ni mogla poskr­beti, kaj šele da bi lahko ustrezno poskrbela za druge relevantne vidike jezi­kovne politike. Ministrstvo za kulturo je tako leta 2010 narocilo raziskavo o ucinkovitosti veljavnega jezikovnopoliticnega programa in o možnostih metodoloških izboljšav pri pripravi novega programa, ki bi moral biti nared ob izteku prvega, torej leta 2012 (Stabej et al., 2010). Program se je zacel pripravljati leta 2011, pripravljalna skupina pa je vsebino oblikovala v štirih sklopih: jezikovno izobraževanje, jezikovna opremljenost, formalnopravni vidiki slovenske jezikovne politike in slovenšcina kot uradni jezik Evropske unije. Nova resolucija je bila po dinamicnem obdobju dopolnjevanja, preo­blikovanja in usklajevanja osnutka v DZ RS sprejeta leta 2014 (ReNPJP14–18) in še isto leto sta bili imenovani dve delovni skupini za pripravo podrobnej­šega operativnega nacrta za dve jezikovnonacrtovalno kljucni dejavnosti, tj. jezikovno izobraževanje in jezikovno opremljenost. Vlada je oba akcijska nacrta potrdila novembra 2015; predstava spletnih portalov kot temeljne 3 Dostopno prek http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO50, 12. 3. 2023. 4 Služba za slovenski jezik je delovno telo Ministrstva za kulturo RS, zadolženo za vprašanja, pove­zana z rabo jezika, razvijanje izhodišc in programov za jezikovno politiko in njeno izvajanje v konkret­nih okolišcinah. Dostopno prek https://www.gov.si/drzavni-organi/ministrstva/ministrstvo-za-kulturo/o­-ministrstvu/sektor-za-slovenski-jezik/, 12. 3. 2023. infrastrukture jezikovne opremljenosti (od splošnih jezikovnih informacij do omogocanja vecjezicnosti, terminološkega upravljanja in drugih vse-bin) je skladno z ReNPJP14–18 mocno zastopana in predstavljena v akcij­skem nacrtu za jezikovno opremljenost, kot podpora pri ucenju jezikov pa so omenjeni tudi v nacrtu za jezikovno izobraževanje (ANJI, 2015; ANJO, 2015).5 Oblikovanje jezikovnopoliticnega portala ReNPJP14–18 je med drugim predvidevala tudi vzpostavitev »prosto dostopnega spletnega portala s cim vec dosegljivimi jezikoslovnimi podatki o slovenšcini«,6 in sicer kot enega izmed ukrepov za zagotavljanje ustre­zne jezikovne opremljenosti, tj. opremljenosti »slovenšcine in slovenske jezikovne skupnosti z jezikovnimi viri, prirocniki, orodji in (svetovalnimi) storitvami«, ki je bila v resoluciji »obravnavana kot eden kljucnih dejavni­kov, od katerega je odvisno uresnicevanje vecjega števila ciljev jezikovne politike«. Predvideno je bilo oblikovanje in vzdrževanje portala, ki bo name-njen tako splošnim uporabnikom kot strokovni javnosti in bo predstavljal vstopno tocko do razlicnih obstojecih podatkov o slovenšcini, med drugim tudi o vecjezicnih in terminoloških virih.7 Portal naj bi tako predvsem pove-cal dostopnost razlicnih baz podatkov in informacij o slovenšcini, pa tudi svetovalnih storitev na podrocju slovenskega standardnega jezika. Prek por­tala naj bi namrec delovalo tudi svetovalno telo,8 ki naj bi doseglo »najširši krog laicnih in strokovnih jezikovnih uporabnikov«, njegova naloga pa naj bi bila neformalno utrjevanje védenja o jezikovnem standardu, s cimer bi pripomogli k dvigu jezikovne samozavesti in ugledu slovenšcine med nje­nimi govorci, kar je eden izmed pomembnejših ciljev jezikovne politike (ReNPJP14–18).9 ReNPJP14–18 je dolocala, da mora biti portal vzpostavljen v roku enega 5 Dostopno prek https://jezikovna-politika.si/wp-content/uploads/2021/03/Akcijski-nacrt-za­jezikovno-izobrazevanje-2014-2018.pdf, https://jezikovna-politika.si/wp-content/uploads/2021/03/ Akcijski-nacrt-za-jezikovno-opremljenost-2014-2018.pdf, 12. 3. 2023. 6 Poglavje 2.2.2 Jezikovni opis, cilj: Temeljni opis sodobne knjižne/standardne slovenšcine, specializi­rani jezikovni opisi, dialektološki, zgodovinsko- in primerjalnojezikoslovni opisi. 7 Del portala naj bi bila tudi t. i. vecjezicni in terminološki portal, katerih vzpostavitev sta predvi­devala dva izmed dolocenih ukrepov za doseganje cilja Vzpostavitev infrastrukture ter izdelava prosto dostopnih vecjezicnih in terminoloških virov in orodij za podporo ucenju in poucevanju tujih jezikov in terminološkemu delu, poglavje 2.2.4 Terminologija in vecjezicnost. 8 Ukrep za doseganje cilja Izvajanje dejavnosti, s katerimi bodo govorcem slovenšcine in tujim govor­cem, ki se želijo nauciti slovenšcine, zagotovljeni vsi pogoji, da se seznanijo z jezikovnim standardom in se sporazumevajo v skladu z njim, poglavje 2.2.3 Standardizacija. 9 Vpeljava spletnih jezikovnih svetovalnic kot javnega servisa z ustreznimi programskimi usmeri­tvami je bila sicer dolocena že v prvi resoluciji kot naloga za doseganje 11. cilja Za višjo sporazumevalno kulturo v družbi (ReNPJP07–11). leta od sprejema resolucije, in marca 2014 je bil objavljen razpis,10 preko katerega je Ministrstvo za kulturo v letih 2014–2017 financiralo projekt Vzpostavitev in vzdrževanje spletnega portala Jezikovna politika Republike Slovenije, ki ga je izvajala Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani v sode­lovanju z Institutom »Jožef Stefan« in Znanstvenoraziskovalnim centrom Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V okviru projekta je tako zacel nastajati portal, ki je skladno z razpisnimi pogoji moral pokriti vse resolu­cijske teme (jezikovno izobraževanje, jezikovna opremljenost, formalno­pravni vidiki slovenske jezikovne politike in slovenšcina kot uradni jezik Evropske unije) ter omogociti enostaven dostop do strokovnega svetovanja pri vseh jezikovnih vprašanjih. Portal je bil za javnost odprt spomladi 2016 na domeni www.jezikovna-politika.si pod imenom Jezikovna Slovenija. Snovalci portala smo se besedni zvezi jezikovna politika v naslovu odpo­vedali zaradi njene abstraktnosti in strokovnosti, izogniti smo se želeli tudi morebitnim negativnim konotacijam besede politika, ki pri širši publiki lahko vzbudi nesprejemanje in nezaupanje. Izbrano ime po drugi strani sicer deluje nekoliko nenavadno (zaradi cesar je postalo tudi prepoznavno), a ker povezuje znan in pomensko zelo širok pridevnik ter državno ime, ga lahko razumemo kot ‘vse v zvezi z jezikom/jeziki v Sloveniji’. Ideja, da naj portal predstavlja vstopno tocko o najrazlicnejših podatkih o slovenšcini, hkrati daje informacije o jezikovni politiki Republike Slovenije in nagovarja najširšo, torej tako laicno kot strokovno javnost, je vplivala na vrsto odloci­tev o tem, katere podatke vkljuciti na portal in kako jih prikazati. Da bi por­tal v skupnosti zares zaživel, namrec ni smel biti preobremenjen s podatki, vsebine so morale biti pregledne, vse informacije po eni strani kar se da razumljive, po drugi pa strokovno preverjene in relevantne tudi za stro­kovno javnost.11 Ob koncu projekta je bilo tako na portalu do vsebin mogoce dostopati prek glavnih vsebinskih poglavij o jezikovni situaciji, izobraževanju, opre­mljenosti in slovenšcini v EU, ki na vstopnih straneh v poljudno napisanem besedilu na kratko predstavijo podrocje, ponekod tudi zakonodajo, ki posa­mezno podrocje ureja, in jezikovnopoliticne cilje, dostop do vec in poglob­ljenih informacij pa omogocajo stranski zavihki oziroma podpoglavja ter povezave do relevantnih spletnih mest, ki so na portalu umešcene v pred­stavitveno besedilo in t. i. portfeljske elemente na koncu vsake (pod)strani. Portfelji vsebujejo naziv in kratek opis vsebine spletne strani, s katero nas element povezuje, za lažjo navigacijo po vsebinah pa so opremljeni s sli­kami kategorij, po katerih je možno tudi filtriranje podatkov. Na tak nacin 10 Javni ciljni razpis za izbor izvajalcev projektov digitalizacije in informacijske dejavnosti na pod-rocju slovenskega jezika, ki jih bo v letih 2014–2017 sofinancirala Republika Slovenija iz proracuna, namenjenega za kulturo. 11 Vec o gradnji portala tako z vsebinskega kot oblikovnega vidika gl. Rozman et al. (2020). lahko uporabniki usmerjeno dostopajo do spletnih strani ustanov, doku­mentov, brošur, posnetkov, drugih spletnih portalov, jezikovnih virov ipd., ki so povezani s tematiko, obravnavano na posamezni (pod)strani, ali prek posebnega zavihka Ustanove in dokumenti dostopajo do spletnih strani državnih, evropskih in strokovnih ustanov ter dokumentov (pravnih, poli­ticnih, kurikularnih ipd.), povezanih s portalskimi vsebinami. Portal je tako res lahko zacel delovati kot vstopna tocka do vrste podatkov o slovenšcini in slovenski jezikovni situaciji, da pa bi stvarnim, posplošenim vsebinam vdihnili cloveški znacaj in uzavestili, da se jezikovna politika dotika življenja vseh ljudi, so bile vsebine dopolnjene tudi z videoposnetki predstavnikov nekaterih kljucnih ustanov, v katerih so predstavili njihove naloge in pristoj­nosti na podrocju jezikovne politike, ter videoposnetki, na katerih posamez­niki, ki živijo in delajo v razlicnih okoljih, spregovorijo o svojih jezikovnih izkušnjah in pogledih na jezikovno stvarnost. Jezikovnopoliticna svetovalnica Deloma podoben namen kot videoposnetki je imela tudi svetovalnica, ceprav je bila na portalu prvenstveno vzpostavljena, ker naj bi skladno z raz­pisnimi pogoji omogocila dostop do strokovnega svetovanja o jezikovnih vprašanjih oziroma skladno z resolucijskim ciljem utrjevala jezikovni stan­dard. Svetovalnica, ki je na portalu zaživela in do katere je možno dostopati tudi danes, sicer ni povsem v skladu s temi cilji. Ker je takrat že uspešno delovala Jezikovna svetovalnica12 Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, partnerja v projektu, je bilo dogovorjeno, da bodo odgovori na vprašanja o standardu objavljeni v Jezikovni svetovalnici, ki je bila na portalu Jezikovna Slovenija predstavljena, vzpostavljena je bila tudi spletna pove­zava in omogoceno zastavljanje vprašanj, na portalu pa so bili objavljeni le odgovori na jezikovnopoliticna vprašanja oziroma odgovori na vprašanja, ki so se neposredno nanašala na portalske vsebine. Vsa vprašanja in odgo­vori so tako zbrani v posebnem poglavju, posamezna vprašanja13 dopolnju­jejo tudi vsebine na razlicnih (pod)straneh, s skoraj vseh delov portala pa lahko uporabniki s klikom na ikono ‘Imate vprašanje? Pišite nam!’ zastavijo novo vprašanje. Vzpostavitvi take, t. i. jezikovnopoliticne svetovalnice je botrovalo tudi dejstvo, da Služba za slovenski jezik na Ministrstvu za kulturo prejema vrsto vprašanj posameznikov in organizacij, ki so relevantna za snovanje jezi­kovne politike. Vprašanja po eni strani kažejo, katera jezikovna podrocja potrebujejo družbeno, politicno in strokovno pozornost, po drugi strani 12 Dostopno prek https://svetovalnica.zrc-sazu.si/, 12. 3. 2023. 13 Z zacetkom odgovora in možnostjo klika na celoten odgovor. pa opozarjajo na potrebo po konkretnem, jasnem informiranju o jezikovni ureditvi, situaciji, izbirah, pravicah in dolžnostih. Za zacetek so bili zato na portalu objavljeni anonimizirani in deloma posplošeni odgovori na vpra­šanja, ki jih je posredovala Služba za slovenski jezik, kmalu pa so vprašanja zacela prihajati neposredno v uredništvo. Na portalu je trenutno objavljenih 53 odgovorov. Vprašanj je uredništvo sicer prejelo vec, a zaradi vsebinskih specifik nekaterih vprašanj (npr. teore­ticna jezikoslovna vprašanja, pravopisno-slovnicna problematika, poimeno­valne zadrege, prošnje za posredovanje informacij o možnostih ucenja slo­venšcine kot tujega jezika) ali nezmožnosti anonimizacije vsi odgovori niso objavljeni, nekatera vprašanja pa so ostala neodgovorjena, saj so v uredni­štvo prispela v casu, ko svetovalnica zaradi nefinanciranja ni aktivno delo­vala.14 Poleg tega smo na nekatera vsebinsko podobna vprašanja pripravili en sam odgovor za objavo na portalu, nekaj vprašanj pa je pokazalo, da je treba dolocene vsebine na portalu dopolniti z novimi podatki ali prikazati na razumljivejši nacin. Objavljeni odgovori tematsko sodijo v razlicna poglavja. Najmanj se jih nanaša na slovenšcino v Evropski uniji in opremljenost slovenšcine, pri cemer je vecina vprašanj o jezikovnih virih povezana z besedilnimi korpusi, ki so splošni publiki manj poznan vir. Nekaj odgovorov prinaša podatke o ucenju jezikov, in sicer gre za odgovore na splošna vprašanja o programih in gradivih za ucenje v slovenskih šolah ter vprašanja o ucenju slovenšcine kot tujega jezika (o tecajih, nacinih, možnostih ucenja in številu ljudi, ki se ucijo slovenšcino kot tuji jezik). Velika vecina odgovorov na portalu pa je povezanih z javno rabo ter jezikovnimi pravicami in dolžnostmi, s tem v povezavi tudi z zakonodajo. Gre za odgovore na raznorodna vprašanja, ki se dotikajo na primer tematike javne rabe slovenšcine v zamejstvu, opredelje­vanja o maternem jeziku pri izpolnjevanju uradnih obrazcev, jezikovno pra­vilne rabe jezika v medijih in služb, ki skrbijo za slovenšcino v javni rabi, naj­vecji delež pa je povezan z razlago in pojasnjevanjem zakonodaje. Pogosto se uporabniki svetovalnice na uredništvo obrnejo po nasvet, da ne bi kršili zakonodaje (npr. Ali lahko dvojezicne slovensko-italijanske reklamne pla­kate, s katerimi oglašujemo prireditev na obmocju, kjer živi italijanska manjšina, razobesimo tudi v Ljubljani in drugih slovenskih mestih?), vcasih gre za nacelna vprašanja, ali je v konkretnih primerih prišlo do kršitev ali ne (Zaposlen sem v proizvodnji, kjer delo poteka v vec izmenah. Nekaj izmeno­vodij govori izkljucno bosanšcino in izdaja navodila samo v bosanšcini. Vsi delavci v izmenah nismo Bosanci, zato me zanima, ali je v podjetju kršen Zakon o javni rabi slovenšcine?), ali celo prošnje za razlago konkretnih zakonskih dolocil (Kaj pomeni »obvestilna raven« za rabo slovenšcine, ko 14 Za vec o tem gl. poglavje Nadgradnja jezikovnopoliticnega portala. se organizira mednarodne javne prireditve v npr. anglešcini? Izraz je upo­rabljen v 25. clenu Zakona o javni rabi slovenšcine.). Uporabniki poizve­dujejo tudi o pravicah v upravnih postopkih (Ali lahko zaprosim za izdajo uradnih dokumentov v angleškem jeziku in se tako izognem zapletenemu postopku overjanja dokumentov, ki jih potrebujem za študij v tujini?), v izo­braževanju ali pri zaposlovanju (Katero stopnjo znanja slovenšcine mora imeti tujec, da se lahko uradno zaposli v Sloveniji?). Vecinoma gre za dilemo o izbiri jezika – slovenšcina ali tuji jezik (pretežno o možnosti uporabe angle-šcine ali jezikov manjšin in priseljencev v slovenskem prostoru), in sicer v javnih napisih, na prireditvah, pri poimenovanju podjetij ali prireditev, oglaševanju, na spletnih straneh, v delovnem ali šolskem okolju, npr. Ali je dopustno spremeniti ime obstojecega podjetja v ime s tujo besedo (npr. Tenis King)?; Ali so spletne strani italijanskih oz. madžarskih manjšinskih društev in organizacij, ki delujejo v Sloveniji, lahko samo v njihovem jeziku?; Zakaj je na nekaterih konferencah, ki jih organizirajo v Sloveniji, lahko uradni jezik anglešcina?; Zakaj lahko na javnih prostorih vidimo angleške napise, ce je uradni jezik RS slovenšcina?; Ali morajo osebe na vidnih položajih, npr. direktorji, obvezno znati slovenski jezik?. Vprašanja kažejo, da je pravni red v zvezi z jezikovno politiko pravnim nestrokovnjakom težje razumljiv in da samo predstavitev formalnopravnih vidikov slovenske jezikovne politike, torej predstavitev temeljne zakono­daje, nadzornih organov in ustanov, ki skrbijo za oblikovanje in izvajanje jezikovne politike, ni dovolj, da bi se v mnogih razlicnih okolišcinah posa­mezniki in organizacije brez pravne pomoci lahko nedvoumno ustrezno odlocali, kako oziroma katere jezike smejo uporabljati in kakšne so njihove jezikovne pravice. Pravna ureditev rabe jezikov je namrec dokaj komple­ksna, saj jo v slovenski zakonodaji dolocajo tako ustava kot razlicni sistem-ski in podrocni zakoni. Pravo socasno omogoca zašcito uradnih jezikov in varstvo pravic posameznikov pri rabi jezika in tako tudi v skladu s politi­kami Evropske unije postavlja pravne okvire za spoštovanje clovekovih pra­vic. Ceprav zagotavlja visoko zašcito slovenšcini kot prevladujocemu jeziku na ozemlju Republike Slovenije, hkrati omogoca nediskriminatorno vklju-cevanje v družbo tudi pripadnikom in pripadnicam drugih jezikovnih skup­nosti (Kovac, 2017; 2021). Zmotno je torej prepricanje, da ustavno dolocilo o slovenšcini kot uradnem jeziku v Republiki Sloveniji (11. clen Ustave RS)15 in besedilo 1. clena ZJRS, ki doloca, da govorno in pisno sporazumevanje na vseh podrocjih javnega življenja v Republiki Sloveniji poteka v slovenšcini, pomenita, da so vsi ostali jeziki v javni rabi prepovedani. Vprašanj ali celo pritožb, ki izhajajo iz tega prepricanja, je uredništvo pre­jelo razmeroma veliko. Tak je tudi primer naslednjega pisma: »Slovenšcina 15 Dostopno prek http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1, 12. 3. 2023. je v javnih ustanovah uradni zakonsko predpisan jezik z izjemo manjšin. Ali so Albanci manjšina? Zakaj v kranjski osnovni šoli uporabljajo albanšcino in kdo jih je dolžan prijaviti. Ali morda po uradni dolžnosti?« V izogib spodbu­janju konflikta je bilo na portalu vprašanje preoblikovano tako, da vsebin­sko ustreza izvornemu, a je ton bolj spravljiv, saj ne trdi, da je albanšcina v šoli v nasprotju z zakoni, kar terja uradno prijavo, ampak je sklic na zakono­dajo izhodišce za vprašanje, ali gre v tem konkretnem primeru za kršitev, in ce da, kako ravnati (Slovenšcina je v javnih ustanovah uradni zakonsko predpisani jezik. Zakaj v kranjski osnovni šoli uporabljajo albanšcino in kako se ukrepa, ce to ni skladno s predpisi?). Odgovor16 pa je v tem – kot tudi v drugih podobnih primerih – zasnovan tako, da najprej z razlago za kon­kretni primer relevantne zakonodaje pojasni, kakšen status ima albanšcina v Republiki Sloveniji, nato razloži, v katerih primerih albanšcina ni zakonsko prepovedana, dodatno pa je pojasnjeno, kdaj je celo zaželeno sporazume­vanje v neuradnih jezikih (»ni zakonsko prepovedano, da bi šola s svojimi ucenci in njihovimi starši komunicirala tudi v npr. albanskem jeziku, sploh ce s tem stremi k vecjemu razumevanju, posredovanju nujno potrebnih vsebin za tekoce šolsko delo in k na splošno vkljucujoci skupnosti«); predstavljeni so tudi konkretni primeri, za katere lahko predvidevamo pozitivne ucinke ne samo za tujejezicne šolarje (se »lažje vkljucijo v redni izobraževalni pro-ces, hitreje napredujejo oz. imajo tudi sicer boljši ucni uspeh«), ampak tudi za pripadnike vecinske skupnosti (v casu pandemije covida-19 je bilo npr. pomembno, da vsi razumejo ukrepe, »da bi kljub oz. ob odrejenem(u) šola­nju le na daljavo otroci in mladostniki ne prihajali v šolo fizicno«). Na koncu je skladno z vprašanjem dodan podatek o pristojnem inšpektoratu, na kate­rega se lahko obrnemo ob sumu kršitve zakonodaje. Javna objava tako zapisanih odgovorov na vprašanja o konkretnih teža­vah ali dilemah ima vec ucinkov: pomembno je stvarno informiranje o tistem, kar je v jezikovni rabi prav in po predpisih, o pristojnostih ustanov ipd., do dolocene mere tudi o vlogi pravne zašcite jezikov in pravne regu­lacije družbeno relevantnih jezikovnih podrocij, prav tako pomembno pa je ozavešcanje o razlicnih jezikovnih praksah in jezikovnih pravicah vseh posameznikov in skupnosti, tako vecinskih kot manjšinskih, ki živijo v slo­venskem prostoru, kar vse lahko pripomore k strpnejšemu in ucinkovi­tejšemu sporazumevanju v najrazlicnejših okolišcinah. Da je to v sodobni družbi še kako potrebno, prica tudi nedavna izkušnja v Sloveniji živece italijanske pesnice, ki se je ob hcerkini težki bolezni zaradi kompleksnosti 16 Predstavljeni odgovor je pripravila clanica uredniškega odbora pravnica dr. Polonca Kovac. Avtorstvo odgovorov na portalu sicer ni vidno, saj je vecina odgovorov napisanih v sodelovanju z vec avtorji oziroma so pregledani in prirejeni tako, da je vsebina cim razumljivejša, slog odgovorov podoben in vsebinski poudarki usklajeni. situacije na šolo obrnila s pismom v angleškem jeziku17 in v odgovor pre­jela dve obvestili – uciteljicino in ravnateljicino –, da je uradni jezik v šoli in državi slovenšcina »in da zato vsa komunikacija med šolo in družino lahko poteka samo v tem jeziku« (Tamimi, 2023). Slednje ne drži in v Sloveniji kot demokraticni družbi in clanici veckulturne Evropske unije, katere glavni jezikovnopoliticni cilj je ohranjanje in povecanje jezikovne in kul­turne senzibilnosti njenih državljanov, se take stvari ne bi smele dogajati, prizadevanja za nepavšalno razumevanje predpisov o jeziku pa so zatorej še kako pomembna tudi za ustvarjanje solidarne družbe. Izkazalo se je, da jezikovnopoliticna svetovalnica, v kateri so odzivi na realne okolišcine zapi­sani netehnicisticno, z upoštevanjem razlicnih vidikov, brez poenostavljene redukcije kontekstualnih dejavnikov in v duhu strpnega sporazumevanja, ustvarja prostor, kjer sta strpnost in solidarnost možni.18 Nadgradnja jezikovnopoliticnega portala Portal je v delu splošne in strokovne javnosti zaživel kot verodostojen in široko poznan vir za pridobivanje informacij o razlicnih vidikih jezikovne politike in jezikovne situacije v Republiki Sloveniji,19 v veliki meri tudi zaradi svetovalnice, ki omogoca jezikovnopoliticni dialog. Na uredništvo so se namrec obracali, in se kljub trenutni neaktivnosti svetovalnice še vedno obracajo, ne le posamezniki, ampak tudi organizacije, vladne službe, podje­tja, novinarji, društva, in sicer tako z vprašanji kot prošnjami za dopolnitev podatkov na portalu ali pomoc pri razlicnih jezikovnih dilemah, s pozivi po ukrepanju pri sumih na kršitev jezikovne zakonodaje ali vabili za sodelo­vanje na strokovnih dogodkih. Vse to pripomore k povezovanju razlicnih deležnikov in ustvarja skupnost, ki zaradi širokega poznavanja podrocja lahko pomembno vpliva na jezikovno nacrtovanje in oblikovanje jezikovne politike. Portal tako ni dosegel le prvotno zastavljenih projektnih ciljev, usklajenih z resolucijo, ampak je (tudi zaradi razlicnih akcij za disemina­cijo projekta) (po)skrbel tudi za promocijo jezikovne politike Republike Slovenije. Kljub temu po zakljucku projekta Ministrstvo za kulturo ni poskr­belo za nadaljnje financiranje, ki bi omogocilo delovanje svetovalnice in aktualno dopolnjevanje drugih vsebin na portalu, ob koncu leta 2018 pa 17 »Po hcerkini nelahki vrnitvi v šolo se mi je zdelo bistveno, da pojasnim zapletenost njenega custve­nega stanja in težave pri iskanju pravega farmakološkega odgovora na glikemicna nihanja« (Tamimi, 2023: 11). 18 Ceprav to ni bil eden izmed ciljev projekta, je bilo na primer v porocilih o izvajanju akcijskih nacr­tov za jezikovno izobraževanje in za jezikovno opremljenost, sprejetih na podlagi Resolucije o nacional­nem programu za jezikovno politiko 2014–2018, za leti 2016 in 2017 zaznano, da je portal ucinkovit v promociji vecjezicnosti in medkulturne komunikacije ter tako pripomore k doseganju cilja vecjezicne in medkulturne ozavešcenosti (Porocilo NPJP 2016: 16; Porocilo NPJP 2017: 18). 19 Za vec o tem gl. Rozman et al. (2020). se je še dokoncno odreklo upravljanju portala, saj je podpisalo soglasje, da se domena www.jezikovna-politika.si z Ministrstva za javno upravo RS pre­nese na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, upravljanje portala pa pre­vzame Center za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani (CJVT). Portal je od leta 2018 do jeseni 2020 miroval, svetovalnica ni delovala, zadnja posodobitev portala pa je nastala v okviru projekta Nadgradnja spletnega portala Jezikovna Slovenija, ki je bil izbran na Javnem razpisu za (so)finan­ciranje projektov, namenjenih predstavljanju, uveljavljanju in razvoju slovenskega jezika ter njegovi promociji v letih 2020 in 2021 (JR-promocija SJ-2020–2021).20 Poleg posodobitve obstojecih vsebin ter dopolnitve sveto­valnice z novimi in posodobljenimi odgovori je bil na portal dodan zavihek z osmimi avtorskimi eseji strokovnjakinj in strokovnjaka, ki se raziskovalno ukvarjajo z razlicnimi jezikovnimi podrocji. Ta besedila so za razliko od ostalih vsebin na portalu mnenjska, a ceprav kratka, nekatera tudi napisana v strokovnejšem diskurzu. Tako zasnovano poglavje podobno kot svetoval­nica (ob sicer bolj staticnih osnovnih vsebinah) omogoca odzivanje na aktu­alno jezikovnopoliticno dogajanje, prikaz z jezikom povezanih družbenih dilem ter razmisleke o posledicah jezikovnih in jezikovnopoliticnih odloci­tev. Po zakljucenem projektu nadgradnje se portalske vsebine ne posodab­ljajo vec, za tehnicno podporo in nemoteno delovanje spletnih strani skrbi CJVT, uredništvo svetovalnice pa le obcasno po e-pošti odgovori na kakšno manj kompleksno vprašanje. Aktualna Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 kot enega izmed ukrepov za doseganje cilja Uskladitev dejavnosti jezikovne politike na vseh ravneh21 doloca trajno sofinanciranje delovanja spletnega portala Jezikovna Slovenija, in sicer z namenom obvešcenosti splošne javnosti o slovenski jezikovni situaciji in jezikovni politiki, ki naj jo omogoca spletni portal kot skupna/vstopna tocka, za nosilca dejavnosti pa je doloceno Ministrstvo za kulturo v sodelovanju z drugimi organi državne uprave (ReNPJP21–25). V casu priprave tega clanka financiranje sicer ni urejeno, prav tako ne potekajo nobene aktivnosti za vzpostavitev sistema ucinkovitega upravljanja portala. Obcasno projektno financiranje je za ustrezno delovanje neustrezno, saj ne omogoca stalnih posodabljanj, prav tako pa vnaprej ni povsem možno predvideti, katere vsebine bodo v projektnem obdobju bolj oziroma manj potrebne aktualizacije, tako da lahko izbira clanov projektne skupine in okviri vnaprej pripravljenega financnega nacrta precej omejujejo ucinkovi­tost dela. Izkušnje iz obeh projektnih obdobij (oblikovanja in nadgradnje portala) kažejo, da je stalno dejavnost možno nacrtovati na vec nacinov. 20 Obvestilo o objavi v Uradnem listu RS, št. 4/2020. 21 Poglavje 2.1. Uvod, splošni cilji in ukrepi. V najskromnejšem okviru bi bila zanj potrebna ena stalno zaposlena stro­kovna oseba, ki bi opravljala izvedbeno uredništvo in koordinacijo ter za to imela na razpolago dovolj financnih sredstev (urejeno npr. kot letno finan­ciranje) za tehnicno in vsebinsko delovanje portala. Smiselno je ohraniti tudi širši uredniški odbor, ki bi deloval kot programski svet oziroma sveto­valno telo strokovnjakinj in strokovnjakov za razlicna jezikoslovna podrocja in pravo, ki bi prihajali z razlicnih strokovnih ustanov. Ustanove (od javnih pedagoško-raziskovalnih ustanov do razlicnih društev, združenj in podob­nih organizacij) so bile v preteklosti sicer zelo pripravljene deliti strokovne informacije z uredništvom portala, vendar je za tako sodelovanje in mreže­nje nujno potrebno dejavno koordiniranje. Glede na obravnavane vsebine in vlogo portala bi bilo dobrodošlo, da bi v uredništvu sodelovali tudi pred­stavniki politicnih ustanov, odgovornih za jezikovno politiko, morda pa bi bilo celo smiselno, da bi uredniški odbor mandatno imenovala ministrica oziroma minister za kulturo. Sklep Portal Jezikovna Slovenija se je izkazal za dragocenega z vec vidikov, tako na primer za obvešcanje strokovne javnosti v zvezi z izpolnjevanjem posa­meznih postavk tekocega jezikovnopoliticnega programa, pa tudi o vecjih spremembah usmeritev jezikovne politike, kot jih prinaša vsakokratna nova resolucija o nacionalnem programu jezikovne politike. Po drugi strani por­tal deluje kot interaktivna platforma za odkrivanje in evidentiranje novih jezikovnopoliticnih potreb, predvsem preko vprašanj in odgovorov v jezi­kovnopoliticni svetovalnici, deloma tudi prek mreženja v širši strokovni skupnosti. Zainteresirano javnost obvešca o slovenski jezikovni situaciji, obravnava vprašanja položaja, rabe in vloge jezika v javnosti in uradnih postopkih, jezika v procesu izobraževanja, opremljenosti govorcev z jezi­kovnimi prirocniki, pripomocki in viri, vprašanja jezikovnih storitev, pravic in dolžnosti, odnosa med razlicnimi jeziki v družbi in podobno. Ker pri tem obravnava družbeno obcutljive teme, je pomembno, da – kljub temu, da je namenjen najširši javnosti – kompleksnosti jezikovne situacije ne poenostav­lja in da ustvarja varen prostor za sporazumevanje o jezikovnih zadevah, ki zaznamujejo življenja vseh Slovencev in vseh prebivalcev Slovenije. V priza­devanjih za kulturni dialog in strpno vecjezicno družbo, v kateri je znanje jezikov, tako maternih kot tujih, vrednota, si je treba prizadevati za stvaren prikaz jezikovne situacije, dobronamerno razlago statusa razlicnih jezikov v Republiki Sloveniji in pravnih podlag, ki urejajo javno rabo jezikov, ter iskanje mirnih rešitev sporazumevalnih problemov, ki pogosto nastajajo zaradi razlicnih, kdaj tudi skrajnih pogledov na ustreznost jezikovne ure­ditve. Uredniška politika portala sledi tem nacelom, in da bi vsebine dosegle cim širši krog bralcev, so informacije podane na kar se da jasen, razumljiv in nedvoumen nacin. Vsako vprašanje ali pritožbo, sporocilo ali obvestilo, s katerimi se na uredništvo portala Jezikovna Slovenija obracajo njegovi upo­rabniki, zato obravnava strokovno, odgovorno ter pri tem gradi naklonjen in odgovoren odnos med razlicnimi govorci in govorkami slovenšcine ter med vsemi drugimi jezikovnimi skupnostmi, ki živijo v Sloveniji. Družbena vloga portala je tako dovolj pomembna, da kontinuirana skrb za aktualnost vsebin na portalu in delovanje jezikovnopoliticne svetovalnice ne bi smela ostati le eden izmed neuresnicenih ukrepov jezikovne politike Republike Slovenije – tudi zato, ker je v izobraževalnem sistemu prostora za seznanjanje in oza­vešcanje o teh vsebinah še razmeroma malo, za medijski prostor pa so vse­bine manj zanimive in marsikdaj celo podvržene populisticnemu diskurzu. LITERATURA Kovac, Polonca (2017): Problematika rabe jezika v upravno-sodni praksi: priporo-cila za jezikovno politiko. Teorija in praksa 54 (3/4): 531–551. Rozman, Tadeja, Špela Arhar Holdt in Marko Stabej (2020): The Jezikovna Slovenija web portal. V: Vesna Mikolic (ur.): Language and culture in the intercultural world, 242–255. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing. Stabej, Marko (2006): Obrisi slovenske jezikovne politike. Slavisticna revija 54 (1): 309–325. Stabej, Marko (2019): Kultiviranje slovenske jezikovne politike. V: Hotimir Tivadar (ur.): Slovenski javni govor in jezikovno-kulturna (samo)zavest. Obdobja 38. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Dostopno prek https://cen­terslo.si/simpozij-obdobja/zborniki/obdobja-38/, 12. 3. 2023. VIRI Akcijski nacrt za jezikovno izobraževanje – ANJI (2015). Vlada Republike Slovenije. Dostopno prek https://jezikovna-politika.si/wp-content/uploads/2021/03/ Akcijski-nacrt-za-jezikovno-izobrazevanje-2014-2018.pdf, 12. 3. 2023. Akcijski nacrt za jezikovno opremljenost – ANJO (2015). Vlada Republike Slovenije. Dostopno prek https://jezikovna-politika.si/wp-content/uploads/2021/03/ Akcijski-nacrt-za-jezikovno-opremljenost-2014-2018.pdf, 12. 3. 2023. Kovac, Polonca (2021): V preseku jezika in prava. Jezikovna Slovenija. Dostopno prek https://jezikovna-politika.si/jezikovna-misel-v-preseku-jezika-in-prava/, 12. 3. 2023. Porocilo o izvajanju akcijskih nacrtov za jezikovno izobraževanje in za jezikovno opremljenost, sprejetih na podlagi Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018, za leto 2016 (2017). Vlada Republike Slovenije, Medresorska delovna skupina za spremljanje izvajanja jezikovne politike Republike Slovenije. Dostopno prek https://www.jezikovna-politika.si/wp-con­tent/uploads/2017/08/Porocilo-2016.pdf, 12. 3. 2023. Porocilo o izvajanju akcijskih nacrtov za jezikovno izobraževanje in za jezikovno opremljenost, sprejetih na podlagi Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018, za leto 2017 (2018). Vlada Republike Slovenije, Medresorska delovna skupina za spremljanje izvajanja jezikovne politike Republike Slovenije. Dostopno prek https://www.jezikovna-politika.si/wp-con­tent/uploads/2019/02/Porocilo-2017.pdf, 12. 3. 2023. Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–2011 (ReNPJP 07–11, Uradni list RS, št. 43/07). Dostopno prek http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=RESO50, 12. 3. 2023. Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014–2018 (ReNPJP 14–18, Uradni list RS, št. 62/13). Dostopno prek http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=RESO91#, 12. 3. 2023. Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 (ReNPJP 21–25, Uradni list RS, št. 94/21). Dostopno prek http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=RESO123, 12. 3. 2023. Stabej, Marko, Monika Kalin Golob, Nataša Gliha Komac, Mojca Stritar Kucuk in Primož Vitez (2010): Predlog metodologije priprave Nacionalnega programa za jezikovno politiko za obdobje 2012–2016. Ljubljana, Ministrstvo za kulturo. Dostopno prek http://mk.arhiv-spletisc.gov.si/fileadmin/mk.gov.si/pageuplo­ads/Ministrstvo/raziskave-analize/slovenski_jezik/Predlog_metodologije__ javno_narocilo_224_2010__MoSt.pdf (arhivska spletna stran), 12. 3. 2023. Tamimi, Widad (2021): Šola, ta carobni laboratorij za integracijo. V: Dnevnik, Sobotna priloga, 14. januarja 2021: 10–11. Zakon o javni rabi slovenšcine (ZJRS, Uradni list RS, št. 86/04 in 8/10). Dostopno prek http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3924, 12. 3. 2023. ARTICLES Sabrina P. RAMET* SPINOZA, LIBERALISM AND ‘THE CLASS OF 1632’ Abstract. Spinoza, Pufendorf and Locke all champi­oned freedom of thought (including freedom of reli­gion) and of speech; all three thinkers deserve credit for having forged the fundamental principles of the liberal tradition. Spinoza, in particular, was the first writer in modern times to articulate a systematic defence of democracy. He believed that the state should promote the welfare of its citizens, while maximising their free­dom. Although he equated right with power, he also advocated respect for the moral law, stressing the impor­tance of being good to other people. Keywords: Spinoza, Pufendorf, Locke, freedom of reli­gion, freedom of thought, liberalism Introduction The philosophers Benedict de Spinoza, John Locke, and Samuel von Pufendorf were all born in 1632, each confronted new questions arising at that time concerning freedom of religion, and each developed a moral phi­losophy. These three, whom I call ‘the class of 1632’, effectively launched the Enlightenment. All three philosophers underlined the importance of freedoms of thought and religion; all three espoused a notion of religious toleration; all three subscribed to the doctrine of Natural Law; all three wrote about “the state of nature”, albeit Pufendorf declared that this existed only in relations between states in the international system; and all three believed in the existence of a supreme deity, although Spinoza rejected any anthro­pomorphic concept of God and argued that God did not have a mind and hence could not think, decide, prescribe, or want anything. A century of religious warfare Unleashed by Martin Luther (1484–1546) and Jean Calvin (1509–1564), the Protestant Reformation led to over a century of religious-inspired war­fare across much of Central and Western Europe. The two most important * Sabrina P. Ramet, PhD, Professor Emerita, Norwegian University of Science & Technology (NTNU), Norway. DOI: 10.51936/tip.60.2.295 conflicts were the French Wars of Religion (1562–1598), in which between 2 and 4 million people lost their lives due to armed conflict, famine or disease; and the Thirty Years War (1618–1648), in which at least 8 million people lost their lives (Wilson, 2008: 554). The French Wars of Religion were brought to an end when King Henry IV, a Protestant, converted to Catholicism, but then immediately issued his Edict of Nantes (1598), extending extensive religious liberty to Huguenots (Calvinist Protestants), also granting them full civil rights (Mark, 2022: 1). King Louis XIV (1638–1715; reigned 1643–1715) revoked the Edict of Nantes in 1685, spurring the emigration of more than 400,000 Huguenots shortly thereafter, with several migrating to England, Prussia, the Netherlands, or North America. Given the tensions between Lutherans and Catholics following Luther’s refusal to recant his beliefs and his excommunication in January 1521, the German states were divided into, on one side, those that accepted Luther’s arguments that indulgences could not be sold, that the clergy could not legitimately claim to have a closer spiritual relationship with God than ordi­nary people (McGrath, 1999: 223), and that five of the seven sacraments, all except baptism and communion, were “artifices”, and, on the other side, those that remained loyal to the Pope. In order to calm the waters of reli­gious strife, a Diet was convened in Augsburg in 1555. It deliberated from 5 February until 25 September of that year, closing its sessions by ultimately promulgating the Peace of Augsburg, granting each prince the right to declare either Catholicism or Lutheran Protestantism the official Church in his realm. Unfortunately, this agreement did not prevent a fresh outbreak of religious warfare in 1618. This warfare was brought to an end by the Treaty of Westphalia, which established the principle cuius regio, eius religio (whose region, his religion), authorising each king or prince to determine which branch of Christianity should be practised in his realm (alongside Catholicism and Lutheranism, Calvinism was recognised). The three phi­losophers were all aged 16 years when the Treaty of Westphalia was signed and, given the enormity of the war which had preceded it, would have been aware of the contentions underlying the war and, one must assume, of the basic principle enshrined in the treaty. They thus became mature at a time when a war had just been fought over whether Catholicism or Protestantism should predominate in Central Europe. Since different religious beliefs had sparked the conflict, it was quite natural that these three philosophers reflected on the best way to bring an end to religious strife. Spinoza’s championing of freedom of thought Spinoza (1632–1677) devoted much of his adult life to championing free­dom of thought and speech, including freedom of religion. Because of that, along with his advocacy of secular democracy as potentially being the best political system, Beiner credits Spinoza with having been the first liberal thinker (Beiner, 2011: 146). His (direct or indirect) influence on subsequent generations of philosophers has been huge; among these, Montesquieu, Kant, Madison and Hegel were all influenced by their reading of Spinoza. Born Bento (Nadler, 2011: 4–5) Spinoza on 24 November 1632 – scarcely 3 months after John Locke came into this world, he began life as a member of the Portuguese-Jewish community in Amsterdam, where he was called Baruch. His father, like his grandfather, was a leader of the Jewish community in Amsterdam (Allison, 1975: 17). Aside from Dutch and Portuguese, Spinoza also learned Hebrew, Spanish and Latin, the language in which he wrote his philosophical tracts. Under the tutelage of Franciscus Van Den Ende, he took up the study of the sciences and also read the works of René Descartes. Although well schooled in Judaism, Spinoza remained a free thinker and shared his views – which were seen by some as heretical – with friends and associates. Asked by the Jewish community to retract certain views to which the community had taken exception, Spinoza refused. This led him to being expelled from the Jewish community on 27 July 1656, when he was barely 23, standing accused of “abominable heresies” (as quoted in Nadler, 1999: 129). The things that bothered the Jewish community about Spinoza included his scepticism concerning the doctrine of the immortality of the soul, as reflected in his conviction that there were no such phenomena as ghosts or spirits of the departed. In his Theological-Political Treatise (TTP1), he would later argue that the Pentateuch (the first five books of the Hebrew Scripture and of the Old Testament alike) was not “of divine origin” and he would also later deny that the Jews were, in any meaningful sense, the “chosen people” (Nadler, 1999: 131, 132). He was also reliably reported to have asserted, in 1658, that one should not believe in the existence of an anthropomorphic God (Nadler, 1999: 135–136). If he had been voicing beliefs of this nature during the first half of the 1650s, this would certainly have added to the decision to expel him from the Jewish community. Spinoza, in response, abandoned his use of the name “Baruch” and adopted the Latin form of his name – Benedictus, or, as it is written in English, Benedict – for all future uses. Still, it was not simply his harsh experience within the Jewish commu­nity and its pressures to conform in thought and speech that drove Spinoza to champion freedom of thought. There was also pressure to conform in these ways from the Reformed (Calvinist) Church. Calvinism had become the official religion of the United Provinces (alongside a tolerated, sub­stantial Catholic minority). However, the Calvinists were divided into two camps: Remonstrants, who supported freedom of conscience and pleaded 1 From the Latin, Tractatus Theologico-Politicus. for religious tolerance, and Gomarists2 or orthodox Calvinists, who were not prepared to see religious authorities placed in subordination to secular authorities and argued that a secular ruler could only claim the loyalty and obedience of his subjects if he were a Christian prince, lending his author­ity and other resources to the promulgation and defence of the true faith, by which the Reformed Church was meant. This, in turn, translated into demands on the part of Reformed pastors for the civil magistrates to enforce strict doctrinal orthodoxy and punish those who taught doctrines or inter­pretations which Gomarists considered to be heretical (Balibar, 2008: 28). Spinoza rejected orthodox Calvinists’ claim to a right (and duty) to impose their doctrines on people, as well as their accompanying belief that only (Reformed) Christians could be considered morally worthy. On the contrary, in 1671 Spinoza wrote: As regards Turks and other non-Christian nations; if they worship God by the practice of justice and charity towards their neighbour, I believe that they have the spirit of Christ and are in a state of salvation, what[ever] they may ignorantly hold with regard to Mahomet and ora­cles. (Spinoza, 1955: 368) As for the broader question of religious coercion, Spinoza was so agitated by the demands for religious conformity that in 1665 he set aside his work on Ethics to write his Theological-Political Treatise, which he completed dur­ing 1668. In this work, he argued that any “government which attempts to control [people’s] minds” should be considered “tyrannical, and it is consid­ered an abuse of sovereignty and a usurpation of the rights of subjects, to seek to prescribe what shall be accepted as true, or rejected as false, or what opinions should actuate men in their worship of God” (Spinoza, 2011a: 257). Moreover, in Spinoza’s view, the effort to impose religious doctrines on people is bound to fail because “[n]o one would consider himself bound to obey laws framed against his faith or superstition” (Spinoza, 2011a: 212), and the effort would thus risk provoking rebellion. Commenting directly on the disputes in his native land, he warned that …when the religious controversy between Remonstrants and Counter-Remonstrants began to be taken up by politicians and the States, it grew into a schism, and abundantly showed that laws dealing with religion and seeking to settle its controversies are much more calculated to irri­tate than to reform…: further, it was seen that schisms do not originate in a love of truth, which is a source of courtesy and gentleness, but rather in an inordinate desire for supremacy. (Spinoza, 1955: 264) Named after Francis Gomar, an influential figure in this dispute, residing in Leiden. Historically, in Europe a widespread notion was that it was precisely the duty of the state to protect and advance Christian religion, and even that the state bore some responsibility for the salvation of souls. Against this tra­ditional view, Spinoza offered the radical notion (polemically expressed) that “the object of government is not to change men from rational beings into beasts or puppets, but to enable them to develope [sic] their minds and bodies unshackled” (Spinoza, 1955: 259). Accordingly, Spinoza concluded, it was right that “every man should think what he likes and say what he thinks” (Spinoza, 1955, 259) – a radical idea at the time. The rival camps in the religious sector were, in turn, associated with two contending political groupings; specifically, the Remonstrants were associ­ated with Johan De Witt, described as “arguably the greatest statesman of the Dutch Republic in the seventeenth century” (Nadler, 1999: 255) and himself an advocate of religious toleration (within limits) and freedom of philosophy, while the Counter-Remonstrants or Gomarists were associated with the House of Orange, which was seeking to bring the republic down (Nadler, 2001: 18). Johannes (Jan) Koerbagh, a Reformed preacher, agreed with Spinoza on denying the divine authorship of Scripture; he also denied the divin­ity of Jesus – as did Spinoza (Feuer, 1964: 149–150 – ruled miracles out as being impossible (as did Spinoza), and reduced “true religion” (again, as did Spinoza) to obeying the moral law and being good to other peo­ple. Nonetheless, Koerbagh was not as cautious as Spinoza and published his book under his own name and in the Dutch vernacular, thereby mak­ing it readily accessible to the general public. Koerbagh was subsequently arrested and sat in jail for over 6 weeks, finally being released with a warn­ing. Meanwhile, Koerbagh’s brother Adriaan was taken into custody on 18 July 1668, for having forwarded some of his own writings to a local pub­lisher; sentenced to 10 years in prison, Adriaan Koerbagh became ill while incarcerated and died on 15 October 1669. Around this time, Spinoza was finishing writing the TTP and, bearing in mind what the Koerbagh brothers had suffered, resolved to take precautions. He hence used a pseudonym – Henricus Künraht, invoking the name of a 16th-century German alchemist (Nadler, 2011: 219) – on the title page, while his Amsterdam publisher, Jan Rieuwertsz, upon bringing out the book in late 1669 or early 1670, endeav­oured to conceal his own involvement by representing that the book had been printed in Hamburg. In later editions, Rieuwertsz would variously list the publishing house as Jacobus Paulli, Isaacus Herculis or Carolus Gratiani (Nadler, 1999: 266–268; Nadler, 2011: 38–43, 48, 219). Although written in Latin, a language which ordinary people could not read or understand, the book immediately caused controversy and pro­voked a number of rebuttals by persons of various orientations. On top of that, despite his use of a pseudonym, Spinoza’s authorship was soon dis­covered. The book was referred to the ecclesiastical court of the Reformed Church in Amsterdam which on 30 June 1670 referred the question to the General Synod. The Synod of South Holland later condemned the work, declaring it “as vile and blasphemous a book as the world has ever seen” (Nadler, 1999: 296). The Synod also demanded that any further printing and circulation of the book be halted. Then, in April 1671, the High Court of Holland ruled that Spinoza’s TTP, Thomas Hobbes’ Leviathan, and Lodewijk Meyer’s Philosophy, the Interpreter of Scripture all contained “scandalous opinions” and “Godless thoughts” (as quoted in Nadler, 1999: 296). In spite of this and the unrelenting pressure applied by the Reformed Church on secular authorities to ban these works, Spinoza’s TTP remained available in book shops in the major towns of the country during the early 1670s. Meanwhile, Johan De Witt was forced to resign as the Grand Pensionary on 4 August 1672, 1 month after William III (1650–1702) of the House of Orange, later to reign as King of England and Ireland beginning in 1689, made a successful bid for power. Later that month, Johan De Witt and his brother Cornelis were murdered by a hostile mob. After this, the tolerance of unorthodox opinions and ideas came to an end. Spinoza’s relationship to Hobbes Passages in Spinoza’s posthumously published Ethics may remind read­ers of Thomas Hobbes. Like Hobbes, Spinoza considered that there was … nothing in the state of nature which, by the agreement of all, is good or evil; for everyone who is in the state of nature considers only his own advantage, and decides what is good and what is evil from his own tem­perament, and only insofar as he takes account of his own advantage… But in the civil state, of course, it is decided by common agreement what is good or what is evil. And everyone is bound to submit to the state. (Spinoza, 1996: 136) It then followed, for Spinoza – again striking a Hobbesian note – that [i]n order, therefore, that people may be able to live harmoniously and be of assistance to one another, it is necessary for them to give up their natural right and to make one another confident that they will do noth­ing which could harm others. (Spinoza, 1996: 136)3 I have changed Curley’s translation of homines as ““men” into “people” because homines is gender-neutral and means human beings or people. If Spinoza had meant men, he would have written viri. The Spinoza added, drawing out the implications of his argument, that “Sin, therefore, is nothing but disobedience, which for that reason can be pun­ished only by the law of the state” (Spinoza, 1996: 136). If one recalls Hobbes’ claim that it is the prerogative of the sovereign to interpret the moral law, it should be apparent that here Spinoza agreed completely with Hobbes. Spinoza wrote much the same thing in the TTP, urging that … no private citizen can know what is good for the state, except from the decrees from the sovereign, to whom alone it belongs to transact public business: therefore no one can rightly practise piety aright nor obey God unless he obeys the decrees of the sovereign in all things. (translation by Nadler, 2010) Spinoza further concurred with Hobbes in promoting social harmony and stability as values, and discord as an evil to be avoided (Spinoza, 1996: 138). Again, like Hobbes, Spinoza viewed the state of nature – the condition of people living without an effective government – to be a dangerous condi­tion in which people cannot trust each other and must, therefore, relate to each other as (at least potential) enemies (Spinoza, 2011b: 306), although, perhaps inconsistently, he also claimed that all people “whether they are Savages or civilized, form associations” (Spinoza, as quoted in Kwek, 2015: 164). Again agreeing with Hobbes, Spinoza held that people are driven by considerations of self-interest, anchored the legitimacy of government in human convention, and argued that “all are bound to obey a tyrant, unless they have received from God through undoubted revelation a promise of aid against him (Spinoza, 2011a: 251). Noting Spinoza’s contempt for anthropomorphic concepts of God and, indeed, for any notion that God wills or chooses anything, it seems doubtful that Spinoza truly intended this appeal to a promise of divine aid to be taken seriously. The evidence sug­gests not, leaving us with his bare exhortation that everyone is obliged to obey the commands of a tyrant (so long as he holds power, which Spinoza interpreted as right). It is known that Spinoza had read Hobbes’ Leviathan prior to finishing his TTP and before returning to work on Ethics (Nadler, 1999: 306). He was also influenced by Hobbes’ De cive, a copy of which he kept in his private library (Nadler, 2011: 188). Still, Spinoza disagreed with Hobbes on a number of points. Most obviously, where Hobbes preferred monarchy to democracy complete passage is as follows: “Ut igitur homines concorditer vivere et sibi auxilio esse possint, necesse est ut jure suo naturali cedent et se invicem secures reddant se nihil acturos quod posit in alterius damnum cedere.”. – See Spinozae Ethica, Ordine geometrico demonstrata et in quinque partes distincta, Pars Quarta, Propositio XXXVII – Scholium II. Accessible at http://www.thelatinlibrary.com/spinoza.ethica4.html, 11. 3. 2012. and conjured up a vision of a social contract in which people appointed an absolute monarch to whom they transferred most of their rights, Spinoza rejected Hobbes’ notion that people had ever agreed anywhere to appoint an absolute monarch, let alone to alienate their fundamental rights to any sovereign (Feuer, 1964: 185). As already noted, he also considered democ­racy, grounded in laws protecting people’s rights and promoting their welfare, to be the best and most natural form of government. Consistently, Hobbes defended the notion that one is always under an obligation to hon-our contracts or agreements – thus including the social contract to obey the sovereign – even when they turn out to be detrimental to one’s inter­ests. This excluded rebellion against any sovereign able to maintain order. Spinoza nonetheless came to see stability not as an end in itself or even as merely serving the purpose of keeping people from killing each other, but as enabling people to seek happiness (Feuer, 1964: 184–185) – which pre­sumed freedom and which he associated with expanding one’s knowledge and understanding of the world (alternatively, of Nature or, as he sometimes put it, of God). As Spinoza wrote in Ethics, “things are good only insofar as they aid [a] man to enjoy the life of the mind, which is defined by under­standing” (Spinoza, 1996: 155–156). Given this higher purpose, Spinoza rejected Hobbes’ claim that agreements and contracts were unconditionally binding. This, in turn, laid the groundwork for his assertion – despite his previous admonition that even a tyrant’s commands should be obeyed – that a citizen might ignore laws and commands when, in his or her judgment, it was appropriate to do so. The corollary of this was, of course, that rebellion could be justified against a sovereign judged to be tyrannical. That there is some inconsistency on Spinoza’s part may be attributed to the fact that his TTP was written under the pressure of time to address the burning issues of his day, while his premature death at the age of 44 prevented him from fin­ishing his Political Treatise and editing either that work or his Ethics. However, where Hobbes stressed that sovereignty could not and should not be divided, Spinoza contended that political power – namely, sovereignty – should not be concentrated in the hands of a single person (Donagan, 1989: 183). Reviewing the history of the ancient Hebrews, he argued that, “during all the period, during which the people held the reins of power, there was only one civil war”, while, after a monarchical govern­ment was introduced, “civil war raged almost continuously; and battles were so fierce as to exceed all the others recorded” (Spinoza, 2011a: 240). Accordingly, where Hobbes saw absolute sovereignty as the remedy for civil strife, Spinoza considered it a source of discord and strife. Moreover, “…to entrust [the] affairs of state absolutely to any man is quite incompat­ible with the maintenance of liberty” (Spinoza, 2011b: 342). The remedy for megalomanic tendencies in a monarchy, Spinoza concluded, was to require a monarch to have numerous counsellors, aged 50 or above, that he would be required to consult before taking any decisions on matters of public pol­icy (Spinoza, 2011b: 320–321). Even with respect to the concept of God, Spinoza registered his disagree­ment with the English thinker, declaring in Ethics, that “…everyone who has to any extent contemplated the divine nature denies that God is corporeal” (Spinoza, 1996: 10). Since Hobbes had declared that only bodies exist and had concluded from this axiom that God must be, in some sense, corpo­real, Spinoza’s withering remark represented the Englishman as not having thought about the subject “to any extent”. Asked by an associate to explain how his views differed from those of Hobbes, Spinoza described it this way: As regards political theories, the [chief] difference…between Hobbes and myself, consists in this, that I always preserve natural right intact, and only allot to the chief magistrates in every state a right over their subjects commensurate with the excess of their power over the power of their sub­jects. This is what always takes place in the state of nature. (Spinoza, 1955: 369) Spinoza, Pufendorf and Locke Samuel Pufendorf (1632–1694) was born in a village in Lutheran Saxony, studied in Leipzig and Jena and, by 1670, had been appointed professor of Natural and International Law at the University of Lund. It was here that he published his most important works on Natural Law. His most influen­tial work on Natural Law was De jure naturae et gentium (1672), translated into several European languages. Pufendorf, like Locke and Spinoza, advo­cated the natural equality of human beings, founding this principle on an assertion of human worth (always, but I would say misleadingly, presented as a doctrine of human “dignity”, as if even war criminals are “dignified”). What Pufendorf meant by asserting human worth was that human life is worth more than the lives of other mammals, let alone birds, fish, reptiles or amphibians (Saastamoinen, 2010: 40, 41). Like John Locke (1632–1704), yet unlike Spinoza, Pufendorf accepted the legitimacy of slavery. However, where Locke connected this to victory in war by a just defender over an unjust aggressor, in which the just conqueror spares the lives of the aggressors by consigning them to permanent servitude (Farr, 2008: 496), Pufendorf argued that some people “are too dull-witted to be able to govern themselves, except badly, or they do nothing at all unless they are directed or impelled by others, even though nature has often endowed them with a strong body by means of which they can shower many advantage upon the rest” (Pufendorf, De jure naturae et gentium, as quoted in Saastamoinen, 2010: 43). For such people, Pufendorf held, slavery offers the advantage, at least in theory, of “the perpetual certainty of maintenance, which is often not the lot of those who work by the day” (Pufendorf, De jure…, as quoted in Saastamoinen, 2010: 43). Pufendorf and Locke, like Spinoza, understood that it was impossible to attain certainty about theological and religious matters, let alone to bring about universal assent to one specific creed. Like Spinoza, both Pufendorf (Zurbruchen, n.d.: 3) and Locke (Owen, 2007: 157) rejected coercion as an illegitimate tool to promote religious conversion. Further, like Spinoza, both Pufendorf and Locke underlined the importance of people’s freedom to think for themselves. Thus, Pufendorf, for instance, held that peo­ple enjoyed an “innate right to govern [themselves] … independent of oth­ers”, adding that “the Wife is not obliged to follow her Husband’s Religion, nor the Servant [that of] the Master” (Pufendorf, De jure… and De habitu reli­gionis Christianiae at vitam civilem, both as quoted in Saastamoinen, 2010: 47, 53). Marriage, in other words, did not constrain the wife’s freedom of thought or her freedom of religion. Locke, in his Essay on Toleration, com­pleted in 1667, argued “that speculative opinions and worship which did not affect politics or detract from the public good should not be regulated by the magistrate” (Spellman, 1997: 16). All three philosophers agreed that there was a God and all three agreed that it was impossible to have any definite ideas about the Supreme Being. However, Pufendorf and Locke both circumscribed the freedom of reli­gion which they proclaimed. For Pufendorf, “belief in God’s existence and in His providence was a basic requirement of man as a moral agent … [Accordingly,] atheists and blasphemers were deemed incapable of a moral life and excluded from toleration” (Zurbruchen, n.d.: 6). Locke excluded Catholics from toleration in England because they owed their allegiance to a “foreign prince”; like Pufendorf, he too excluded atheists from tolera­tion, arguing that one could not rely on atheists to be moral (Locke, 1990; Ashcraft, 1986: 100). Spinoza, by contrast, was more radical in his views about religion than either Pufendorf or Locke, recognising the utility of reli­gious belief for motivating moral behaviour but not associating Christian religion with any objective truth, while dismissing descriptions of God as merely “a concession to popular understanding” (Spinoza, 2011a: 64). Indeed, Spinoza’s equation of God with Nature in Ethics has led some schol­ars to view him as a pantheist, while others dismiss that characterisation as misleading, if not absurd. On Spinoza’s view of God, it followed that divine rewards, after death, for the just and punishment for the sinful made no sense whatsoever. Nor did Spinoza accept the conventional (in his time) notion that a deity had created the world at some point in time; this construal limited God’s causal activity in time and space, which Spinoza believed involved self-contradic­tion (Hampshire, 2014: 44). Indeed, he was “the first major modern philoso­pher to believe that nature exists in its own right, and needs no supernatural being to create or to sustain it” (Donagan, 1989: xi). Spinoza was guarded in his TTP, as well as in his Ethics, which he origi­nally intended to publish in his lifetime. Indeed, for a while, Spinoza feared that he might be murdered for his views (Smith, 1997: 38). Still, he wrote more freely in his private correspondence, offering his opinion in a letter to Henry Oldenburg in 1675 that Christians are distinguished from the rest of the world, not by faith, nor by charity, nor by the other fruits of the Holy Spirit, but solely by their opinions, inasmuch as they defend their cause, like everyone else, by [stories about] miracles, that is by ignorance, which is the source of all malice. (Spinoza, 1955: 298) Even though he considered it functional for the stability of society that people believe in God, Spinoza had nothing but contempt for the anthro­pomorphic concept of God which, in any event, held the danger of exciting groundless hope and fears (Nadler, 2001: 33) and, as he added, provoking antagonism against members of other faiths (Nadler, 2011: 153). Finally, all three philosophers contended that human beings enjoyed certain inalienable – or, as represented in Chapter 17 of the English trans­lation of Spinoza’s TTP, “nontransferable” – rights, from which it followed that there were nature-given standards by which to determine the limits to legitimate authority. Morality and free will The notion of a moral law, and hence of morality in a broader sense, pre­sumes free will. Anyone familiar with the exculpatory uses made of insanity pleas in American criminal cases is already familiar with a clear example of this. In turning to Spinoza’s written work, however, we find that while he considered freedom to be a vital value which needed to be safeguarded in any state, he expressed serious reservations about the extent to which ordi­nary people (i.e., not intellectuals) could ever be free except in the most lim­ited sense. People, he wrote in Ethics, “…think themselves free, because they are conscious of their volitions and their appetite, and do not think, even in their dreams, of the causes by which they are disposed to wanting and will­ing, because they are ignorant of [those causes]” (Spinoza, 1996: 26). The key to understanding Spinoza’s notion about free will lies in his discussion of reason and passions. For Spinoza, to the extent that people are guided by their passions, they may be said to be unfree – “in bondage” (in servitute), as Spinoza put it (Spinoza, 1996: 113). To be in bondage is, of course, to lack real power over one’s own life. To gain such power, understanding of one’s passions is critical and, with such understanding, a person can choose to be governed by reason. It is only by choosing to make decisions rationally, Spinoza believed, that people could seek their own advantage; and people thinking rationally would also want other people to live well (Spinoza, 1996: 125, 126).4 This, in turn, set the stage for Spinoza’s definition of morality as “[t]he desire to do good, generated in us by our living according to the guid­ance of reason” (Spinoza, 1996: 134; comma added).5 Here, Spinoza was closer to Locke, who rejected the notion that people had any innate moral sense, than to Pufendorf, who argued the opposite. This then pointed to Natural Law, known to individuals through their inborn rational faculty. In Spinoza’s words, “acting from virtue is nothing but acting from the guidance of reason” (Spinoza, 1996: 144). With this, Spinoza associated rationality simultaneously with both freedom and moral­ity such that, in his view, a rational person should be seen as free in some fundamental sense and should be expected, further, to strive to live a moral life. “A free person always acts honestly, not deceptively”, Spinoza stated (Spinoza, 1996: 153).6 Finally, since freedom is best assured in conditions of security, Spinoza argued that any rational person would value a decent state and want to observe and respect the laws of that state (Spinoza, 1996: 154). However, the freedom in which Spinoza was most interested was the freedom to think and speak about big questions – that is, the freedom to philosophise. Much like the case of John Stuart Mill later – who championed free speech but could entertain certain forms of censorship, Spinoza was concerned that there be freedom of serious speech about matters of social and political importance, but combined this with a readiness, at least some of the time, to endorse the suppression of “subversive” speech which could endanger the civil order (Feuer, 1964: 114). It may be, as Stanley Rosen has written, that, for Spinoza, “in the fullest sense, only the philosopher is free” (Rosen, 1987: 468, my emphasis). Yet, any citizens who take the trouble to 4 ”… the good which everyone who seeks virtue wants for himself, he also desires for other men” (Spinoza, 1996: 134). 5 Regarding the relationship between freedom and virtue, see also Kisner, 2011: especially chapters 4–6. 6 I have changed ”man” to ”person” because Spinoza consistently writes homo (Latin for human being or person) rather than vir (Latin for a male) in Ethics. See Spinozae Ethica, Ordine geometrico demonstrata et in quinque partes distincta. Accessible at http://www.thelatinlibrary.com/spinoza.ethica1. html, http://www.thelatinlibrary.com/spinoza.ethica2.html, http://www.thelatinlibrary.com/spinoza. ethica3.html, http://www.thelatinlibrary.com/spinoza.ethica4.html, and http://www.thelatinlibrary.com/ spinoza.ethica5.html, 11. 3. 2012. inform themselves and to deliberate about matters of consequence in a rational and honest way may approach the ideal of freedom to the extent that they are “led by reason alone” (Spinoza, 1996: 151). Nevertheless, he saw that most people were driven, much of the time, by passions, fears and irrational hopes, rather than by reason. Most people, he felt, could scarcely provide clear accounts of the reasons for their behaviour or for their choices (Mason, 2004: 294). This meant that for them, “with their childish systems of rewards and penalties”, religions were useful for providing supernatural incentives for good behaviour (Hampshire, 2014: 150). Philosophy, the pre­serve of philosophers, had, for Spinoza, “no end in view save truth”, while faith, accessible to the wide public, “looks for nothing but obedience and piety” (Spinoza, 2011a: 189). The state and religion Spinoza devoted the first 15 of the 20 chapters of his Theological-Political Treatise to discussing the Scripture, the ancient Hebrew state, the claims of theology, and religion in general, returning to the subject of religion in later chapters as well. In Chapter 18, for instance, Spinoza urged that it was harmful to both the state and religion when ministers of any religious estab­lishment could exercise the prerogatives of government (Spinoza, 2011a: 241). On the contrary, having before his eyes the example of ecclesiastical (ab)uses of political instruments to repress free thinking in the United Provinces, Spinoza endorsed the proposition that the sovereign should reg­ulate public displays of religiosity, but defended individuals’ right to make their own decisions regarding what to believe (Spinoza, 2011a: chap. XIX). At the same time, Spinoza recognised that the “right” religion could be use­ful to the state, to the extent that it conduced citizens to obey the secular authorities; by the same virtue, a religion which undermined the founda­tions of the state would be dysfunctional and dangerous. Hence, in Chapter 17 he wrote that a subject’s “obedience does not consist so much in the out­ward act as in the mental state of the person obeying …; and consequently the firmest dominion belongs to the sovereign who has [the] most influ­ence over the minds of his subjects” (Spinoza, 2011a: 215). Moreover, for Spinoza, “either dominion [sovereignty] does not exist, and has no rights over its subjects, or else it extends over every instance in which it can prevail on [people – homines] to obey it” (Spinoza, 2011a: 215). Spinoza thereby opened the door for the state also to regulate religious belief, at least where ordinary citizens are concerned, with the result that the oft-touted distinc­tion between citizens’ freedom of thought and the state’s right to regulate external forms of worship breaks down (Halper, 2004: 167–168), leaving only perhaps the philosophers still free. Spinoza even spelled out what he considered the seven essential postu­lates of a true or “universal” religion, including that God exists, that only those who obey God can be saved, while “the rest of mankind, who live under the sway of their pleasures, are lost”, that “the worship of this Being con­sists in the practice of justice and love towards one’s neighbour”, and that “ [n]o one is free from sin” (Spinoza, 2011a: 186–187). He was convinced that Church–state separation would serve only to encourage religious rivalries, conflicts and fanaticism, and stimulate rival religious organisations to com­pete for influence in the government and in legislation. Hence, state control and regulation of the religious sphere was the best solution. It was, accord­ingly, the duty and charge of secular authorities to propagate such religion as was functional for the state (Spinoza, 2011b: 306; Levene, 2004: 155). If it seems that Spinoza wished to have it both ways – full religious free­dom and state supervision of the religious sphere – it was because he feared that, in conditions of unregulated religious freedom, ecclesiastical authori­ties would exploit and abuse that freedom in order to infringe upon, cur­tail and ultimately abolish the religious freedom of the country’s citizens (as per Beiner, 2011: 146). Thus, although Spinoza held that the state’s purpose was to safeguard people’s freedom, his ideal was a state in which the laws were “founded on sound reason, so that every member of it may, if he will, be free; that is, live with full consent under the entire guidance of reason” (Spinoza, 2011a: 206, my emphasis). His Biblical criticism (in TTP, Chapters 7–10) was thus aimed at distin­guishing those precepts peculiar to the ancient Hebrews and which, hence, had no validity beyond the lifespan of the ancient Hebrew kingdom, from those of lasting value, which reflect the dictates of reason and, as already mentioned, promote the precept of treating other people with justice and love (Della Rocca, 2008: 249). Spinoza’s political theory The High Court which banned Spinoza’s TTP, Hobbes’ Leviathan, and Meyer’s Philosophy, the Interpreter of Scripture did so in the belief that the open challenging of certain principles could threaten the socio-political order and that repression was the best assurance of stability. Although he had a mixed mind about this, Spinoza’s general tendency was to challenge this assumption. Already in his banned treatise, he had offered a rival view argu­ing that the state can never prevent people from thinking for themselves and that the state should concern itself with people’s actions, not their thoughts and beliefs (Spinoza, 2011a: 252, 261). Since the state cannot, in fact, control people’s thoughts, it followed that a government which “seeks to regulate eve­rything by law, is more likely to arouse vices than to reform them”. Moreover, when the state endeavours to suppress opinions which people hold to be true, they may rise up in rebellion against the authorities (Spinoza, 2011a: 262). By contrast, the freer a people, the more legitimate the rule under which they live and, in consequence, the more power which can be built up in the state. To put it somewhat differently, since democracies allow their citi­zens to live freely, to investigate and write and develop new ideas (includ­ing scientific and technological innovations), democracies are intrinsically stronger than authoritarian states of comparable size and resources (see Della Rocca, 2008: 214; Balibar, 2008: passim). In this connection, he praised the city of Amsterdam – meaning, of course, as it existed when Johan De Witt held sway as Grand Pensionary – for its religious tolerance and allow­ance for freedom of speech. The result, Spinoza wrote, was that “in this most flourishing state, and most splendid city, [people] of every nation and reli­gion live together in the greatest harmony” (Spinoza, 2011a: 264). Note that Spinoza championed the building up of the capacity of a democratic state. Negri (1991) is thus mistaken in thinking that Spinoza spun a radical demo­cratic dream, according to which equality would be advanced against the obstruction and resistance of state institutions; on the contrary, for Spinoza, people promote and safeguard their equality through and by virtue of political institutions (Field, 2012: 221). Spinoza even wrote, in his Political Treatise, that “those who believe that ordinary people…can be persuaded to live solely at reason’s behest are dreaming of the poets’ golden age or of a fairytale” (as quoted in Field, 2012: 31). Like Hobbes, Spinoza was worried about the consequences of state decay since, “if government be taken away, no good thing can last, all falls into dispute, anger and anarchy reign unchecked amid universal fear” (Spinoza, 2011a: 249). This is the reason for the aforementioned advice that people should submit to a tyrant rather than risk the “universal fear” associ­ated with complete uncertainty. Even though freedom was the ideal, there is no such thing as freedom without survival. Among those factors which can result in political decay, Spinoza men­tioned not only repression but also wanton disregard for the law since, in his view, a state in which laws are routinely ignored or broken and where strife or war is ever a risk is not much different from the state of nature, or – expressed in another way – it is almost as if the state did not exist at all (Spinoza, 2011b: 314). One other factor he hinted at was the lowering of taxes to the level where the government is unable to fulfil its function of providing for the welfare of the people because, as he described it, “the people’s welfare is the highest law” (Spinoza, 2011b: 330).7 In suggesting that he hinted at dangers associated with low taxation, I have in mind the following passage from Political Treatise: “What nation ever had to pay so many and so heavy taxes as the Dutch? Yet Final revisions On 6 December 1674, Franciscus Van den Enden, Spinoza’s Latin teacher from whom he had also assimilated some views about religion and who had moved to Paris in 1670, was arrested and hanged for his political activi­ties. French authorities burned his writings the following day (Klever, 2021: 45–46). Spinoza was deeply shaken by this and, according to Jarig Jelles, who edited the philosopher’s posthumously published works, withdrew into virtual seclusion (as cited in Rice, 1984: 193). In the meantime, having returned to work on Ethics after the publication of the TTP, Spinoza final-ised that manuscript in 1675. As already noted, he originally planned to pub­lish it in his lifetime but, in the face of hostility from certain Reformed theo­logians, he changed his mind, withholding it for posthumous release. He was also engaged in the writing of a purely political work, the Political Treatise (TP, from the Latin, Tractatus Politicus), left unfinished upon his death. In this work, he discussed the three traditional forms of government: monarchy (monarchia), aristocracy (aristocratia) and democ­racy (democratia). Although he declared once more that democracy was the most natural form of government, he outlined which factors contrib­uted to the optimal functioning of each form of government, recommend­ing that both monarchies and aristocracies establish large governing coun­cils, drawn from all classes and groups in society (Kwek, 2015: 170–171). Even so he stressed that democracy was best suited to tapping the collective rationality of a society and, likewise, to assuring the freedom and security of its citizens (Allison, 1975: 180, 187; Levene, 2004: 142, 170, 183),8 provided that the government in question allowed freedom of conscience and, in general, respected the laws. Spinoza’s commitment to democracy is consist­ent with his stress that the purpose of the state is precisely to assure and safeguard human freedom. As he wrote in his TP, “rights are the soul of a government. Where they are maintained the state is necessarily maintained” (Spinoza, 2011b, as quoted in Saar, 2015: 124). There are some continuities between this late work and his TTP, such as his definition of natural right in terms of power, his insistence that the state has no right (or power) to interfere with freedom of thought, and his reassertion of his principle that, in the state of nature, there is no right or wrong, with these things being established by law (Balibar, 2008: 50; Spinoza, 2011b: 297). There are also some disjunctions between the two works. To begin with, the TP no longer presented the social covenant as “a it not only has not been exhausted, but, on the contrary, has been [made] so mighty by its wealth, that all [have] envied its good fortune”; Ibid., chap. VIII, para. 31, p. 360. For a different point of view, see Prokhovnik (1997: 108). constitutive moment in the construction of civil society” (Balibar, 2008: 50). Second, instead of restating his earlier thesis that the purpose of the state was to establish and safeguard freedom, he now contented himself with the ostensibly more modest (and more Hobbesian) claim that “the purpose of political order … is simply peace and security of life” (as quoted in Balibar, 2008: 51), though Balibar is correct in observing that peace and security are prerequisites for the enjoyment of any meaningful freedom (Balibar, 2008: 116). Third, the notion of “true” (or “universal”) religion was omitted, being replaced by allusions to the religion of the homeland. There were also some refinements. For example, in seeking to justify obe­dience to the state in contravention of one’s conscience (or the demands of one’s religious community), he argued that, if a person who is led by reason, has sometimes to do by the commonwealth’s order what he knows to be repugnant to reason, that harm is far compensated by the good, which he derives from the existence of a civil state. For it is reason’s own law, to choose the less of two evils; and accordingly we may conclude that no one is acting against the dictate of his own rea­son, so far as he does what by the law of the commonwealth is to be done. (Spinoza, 2011b: 303) He also placed more emphasis than before on the state’s responsibility to educate people in citizenship. Seditions and wars, he warned in the Political Treatise, should in the first place be seen as the result of the poor state of a commonwealth, rather than of human “wickedness” (Spinoza, 2011b: 313). Finally, he sketched, albeit only in a very preliminary way, a theory of political change, identifying a natural and intrinsic tendency for democra­cies to evolve (or decay) into oligarchies (“aristocracies” in his terminology) – or perhaps, if I do not distort his meaning, plutocracies – and for oligar­chies to evolve (or decay) into monarchies, which is to say systems of one-man rule (Spinoza, 2011b: 351). Conclusion This article has stressed that Spinoza, Pufendorf and Locke – exact con­temporaries – all felt that people should enjoy freedom of thought and of religion, and further that the status of religious freedom had not yet been resolved in their respective societies. They set aside religious claims that God was in some sense knowable, and called for religious toleration – albeit somewhat constrained in the views of Pufendorf and Locke. Spinoza, Pufendorf and Locke should, accordingly, be considered equal founders of the Enlightenment, even if their range of influence has varied, with Locke retaining the greatest resonance today, at least in the English-speaking world, and Pufendorf largely being forgotten outside Germany and Sweden. Finally, insofar as the Enlightenment saw a flowering of principles dear to liberals and fundamental to any conception of democracy, they may also be credited with being the grandfathers (or perhaps great-grandfathers) of liberal democracy. Spinoza has exerted an enormous influence on subsequent philoso­phers. He was perhaps the first serious thinker to realise that, at least in the conditions emerging in the 17th century, democracy could provide a better foundation than either monarchy or aristocracy for the construction of a strong state. His conviction that the state should provide for the welfare of its citizens and his accompanying endorsement of high taxes mark him out as an early advocate of the notion that the state should be useful for its citizens in this life above all (thereby breaking decisively with the medieval notion that the state’s primary responsibility was to collaborate with the Church in promoting the salvation of souls). He was among the first to argue for a radi­cal concept of freedom of speech and, together with Jean Bodin in France and John Locke in England, among the first to argue for freedom of religion and religious tolerance. His tenet that it was the responsibility of the state to socialise its citizens, since “men are not born fit for citizenship, but must be made so” (Spinoza, 2011b: 313), foreshadowed Immanuel Kant’s argu­ments to the same effect in Perpetual Peace. G. W. F. Hegel would later read Spinoza (Parkinson, 2001: 229–239) and it is hard not to think of Hegel’s equation of the real and the rational when one reads Spinoza’s assertion that “[w]henever … anything in nature seems to us ridiculous, absurd, or evil, it is because we have but a partial knowledge of things, and are in the main ignorant of the order and coherence of nature as a whole” (Spinoza, 2011b: 295). Again, Spinoza’s assertion that “[i]f everyone were broadly rational then there would be no reason to establish and maintain a coercive authority” (Spinoza, 2011a: chap. XVI, as paraphrased in Rosenthal, 1998: 405) would find an echo later in James Madison’s reflection that, if men were angels, then no government would be necessary. Montesquieu and Rousseau both read Spinoza’s work and sought to distance themselves from him. Malebranche, Hume and Schopenhauer, among others, also read his works. Bearing in mind Spinoza’s groundbreaking analysis and arguments in the TTP, Steven Nadler has called that work “one of the most important books of Western thought ever written” and has credited Spinoza with having “laid the foundation for much of what we now regard as ‘modern’” (Nadler, 2011: xi, xv). Spinoza is sometimes baffling, because he was an original thinker. Yet, for all that, he bears comparison to Hobbes. Like Hobbes, Spinoza was trou­bled by the efforts made by ecclesiastical establishments to dominate the state apparatus and to impose doctrinal unity on the population. However, whereas Hobbes was concerned in this regard primarily with the fact that interreligious competition had contributed to fuelling civil war in England, Spinoza’s focus was on freedom of thought and hence on freedom of reli­gion, which ecclesiastical monopolies threatened. Therein, and in his sys­tematic defence of democracy, lie Spinoza’s chief claims to our attention. BIBLIOGRAPHY Allison, Henry E. (1975): Benedict de Spinoza. Boston: Twayne Publishers. Ashcraft, Richard (1986): Revolutionary Politics & Locke’s “Two Treatises of Government”. Princeton, N.J.: Princeton University Press. Balibar, Etienne (2008): Spinoza and Politics. London and New York: Verso. Beiner, Ronald (2011): Civil Religion: A Dialogue in the History of Political Philo­sophy. Cambridge: Cambridge University Press. Della Rocca, Michael (2008): Spinoza. London: Routledge. Donagan, Alan (1989): Spinoza. Chicago: University of Chicago Press. Farr, James (2008): Locke, Natural Law, and the New World Slavery. Political Theory 36 (4): 495–522. Feuer, Lewis Samuel (1964): Spinoza and the Rise of Liberalism. Boston: Beacon Press. Field, Sandra (2012): Democracy and the Multitude: Spinoza against Negri. Theoria: A Journal of Social and Political Theory 59 (13): 21–40. Halper, Edward C. (2004): Spinoza on the Political Value on Freedom of Religion. History of Philosophy Quarterly 21 (2): 167–182. Hampshire, Stuart (2014): Spinoza and Spinozism. Oxford: Clarendon Press. Hobbes, Thomas (1969): The Elements of Law, Natural and Politic, Second ed., edited by Ferdinad Tönnies. London: Frank Cass & Co., Ltd., facsimile of 1889 edition. Kisner, Matthew J. (2011): Spinoza on Human Freedom: Reason, Autonomy and the Good Life. Cambridge: Cambridge University Press. Klever, W. N. A. (2021): Spinoza’s life and works. In Don Garrett (ed.), The Cambridge Companion to Spinoza. Cambridge: Cambridge University Press. Kwek, Dorothy H. B. (2015): Power and the Multitude: A Spinozist View. Political Theory 43 (2): 155–184. Levene, Nancy K. (2004): Spinoza’s Revelation: Religion, Democracy, and Reason. Cambridge: Cambridge University Press. Locke, John (1990): A Letter concerning Toleration, trans. from Latin by William Popple. Amherst, N.Y.: Prometheus Books. Mark, Joshua J. (2022): French Wars of Religion. In World History Encyclopedia, 8. Accessible at https://www.worldhistory.org/French_Wars_of_Religion/, 28. 5. 2023. Mason, Richard (2004): Spinoza and the Unimportance of Belief. Philosophy 79 (308): 281–298. McGrath, Alister E. (1999): Reformation Thought: An Introduction, 3rd ed. Oxford: Blackwell. McGrath, Alister E. (2001): Spinoza’s Heresy: Immortality and the Jewish Mind. Oxford: Oxford University Press, reprinted, 2004. McGrath, Alister E. (2010): Spinoza and Toleration. Sixth Golden Age Lecture, deliv­ered on Tuesday, 5 October 2010. McGrath, Alister E. (2011): A Book Forged in Hell: Spinoza’s Treatise and the Birth of the Secular Age. Princeton, N.J.: Princeton University Press. Nadler, Steven (1999): Spinoza: A Life. Cambridge: Cambridge University Press. Nadler, Steven (2001): Spinoza’s Heresy: Immortality and the Jewish Mind. Oxford: Oxford University Press. Nadler, Steven (2010): Spinoza and Toleration. Sixth Golden Age Lecture, deliv­ered on Tuesday, 5 October 2010. Nadler, Steven (2011): A Book Forged in Hell: Spinoza’s Treatise and the Birth of the Secular Age. Princeton, N.J.: Princeton University Press. Negri, Antonio (1991): The Savage Anomaly: The Power of Spinoza’s Metaphysics and Politics, trans. by Michael Hardt. Minneapolis: University of Minnesota Press. Owen, J. Judd (2007): Locke’s Case Religious Toleration: Its Neglected Foundation in the Essay Concerning Human Understanding. The Journal of Politics 69 (1): 156–168. Parkinson, G. H. R. (2001): Hegel, Pantheism and Spinoza. In Genevieve Lloyd (ed.), Spinoza – Critical Assessments, Vol. IV: The Reception and Influence of Spinoza’s Philosophy. London and New York: Routledge. Prokhovnik, Raia (1997): From democracy to aristocracy: Spinoza, reason and poli­tics. History of European Ideas 23 (2–4): 105–115. Rice, Lee C. (1984): Piety and Philosophical Freedom in Spinoza. In C. de Deugd (ed.), Spinoza’s Political and Theological Thought. Amsterdam: North-Holland Publishing Co. Rosen, Stanley (1987): Benedict Spinoza. In Leo Strauss and Joseph Cropsey (eds.), History of Political Philosophy, 3rd ed. Chicago: University of Chicago Press. Rosenthal, Michael A. (1998): Two Collective Action Problems in Spinoza’s Social Contract Theory. History of Philosophy Quarterly 15 (4): 389–409. Saar, Martin (2015): Spinoza and the Political Imaginary, trans. by William Callison and Anne Gräfe. Qui Parle 23 (2): 115–133. Saastamoinen, Kari (2010): Pufendorf on Natural Equality, Human Dignity, and Self-Esteem. Journal of the History of Ideas 71 (1): 39–62. Smith, Steven B. (1997): Spinoza, Liberalism, and the Question of Jewish Identity. New Haven, Conn.: Yale University Press. Spellman, W. M. (1997): John Locke. New York: St. Martin’s Press. Spinoza, Benedictus de (1677): Spinozae Ethica, Ordine geometrico demonstrata et in quinque partes distincta. Accessible at http://www.thelatinlibrary.com/ spinoza.ethica1.html, http://www.thelatinlibrary.com/spinoza.ethica2.html, http://www.thelatinlibrary.com/spinoza.ethica3.html, http://www.thelatinli­brary.com/spinoza.ethica4.html, and http://www.thelatinlibrary.com/spinoza. ethica5.html, 11. 3. 2012. Spinoza, Benedictus de (1955): The Chief Works of Benedict de Spinoza, trans. from Latin & ed. by R. H. M. Elwes. New York: Dover Publications. Spinoza, Benedictus de (1996): Ethics, trans. from Latin by Edwin Curley. London: Penguin Books. Spinoza, Benedictus de (2011a): Theological-Political Treatise. In The Chief Works of Benedict de Spinoza, Vol. 1, trans. by R. H. M. Elwes, 2nd ed., revised. London: George Bell & Sons, 1889; reprinted by Kessinger Publishing. Spinoza, Benedictus de (2011b): A Political Treatise. In The Chief Works of Benedict de Spinoza, ibidem. Wilson, Peter H. (2008): The Causes of the Thirty Years War (1618–48). The English Historical Review, 123 (502): 554–586. Zurbuchen, Simone (n.d.): Pufendorf and Religious Toleration. The Liberty Fund, p. 3 of 14. Accessible at https://oll.libertyfund.org/page/pufendorf-and-religious-toleration, 28. 5. 2023. UDK 355.097.2-054.6:355.1(477) Gregor POTOCNIK* THE LEGAL STATUS OF ALIEN COMBATANTS IN THE UKRAINIAN ARMED FORCES WITHIN THE CONTEXT OF THE INTERNATIONAL JUDICIAL REALITY Abstract. The decision by the Council of Europe to ter­minate the Russian Federation’s membership of the Council of Europe on 16 March 2022 makes the issue of legal certainty for aliens actively participating in the war in Ukraine as part of the Ukrainian Armed Forces completely unpredictable. The academic literature and the case law of the European Court of Human Rights in the field of the legal status of alien combatants is limited, and the International Criminal Court has not complet­ed any cases on this topic. This article addresses the prin­ciple of case law and, above all, the principle of legality with regard to aliens and their active participation in the armed forces of Ukraine. This issue has become cen­tral since the Russian Federation may or may not grant these persons the status of prisoner of war according to the Third Geneva Convention, relating to Protocol I, or may characterise them as criminal offenders or terro­rists. Keywords: aliens, combatants, mercenaries, prisoners of war, war, armed conflict, terrorists Introduction On 9 June 2022, two Britons and a Moroccan were sentenced to death by a Russian proxy court in eastern Ukraine.1 They were combatants in the International Legion of Territorial Defence of Ukraine (ILTDU), captured while fighting for Ukraine. The convictions issued by this court illustrate the conflict that can arise within one principle of legality while tending to respect fundamental human rights and freedoms. When political leaders order courts to harm the popu­lation, the principle of legality weighs its weight. It is expected that courts * Gregor Potocnik, PhD, Military Schools Centre, Slovenian Armed Forces, Slovenia.. DOI: 10.51936/tip.60.2.316 1 “Ukraine war: Britons Aiden Aslin and Shaun Pinner sentenced to death”, BBC, 9 June 2022. Accessible at https://www.bbc.com/news/uk-61745556, 25. 2. 2023. follow the principle of legality, and that court decisions express the high­est degree of certainty and fairness of judgments (Pepinsky, 1973; Freitas, 2019; Torroja, 2016). The Third Geneva Convention, 1949, and its Additional Protocol I, 1977, defined internationally and legally who can be a prisoner of war and who is a mercenary. The two countries involved in this war, Russia and Ukraine, have ratified both documents and thus there should be no doubt as to whether the persons sentenced to death were soldiers or mercenaries. However, the said death sentence does not reflect this fact. This article examines how courts interpret legal norms in their judg­ments and consequently influence legal reality. The added value of the arti­cle and its contribution to the literature not only lies in polemics concern­ing the legal status of those participating in the war; its main added value is that there are no relevant academic works in the literature dealing with this topic. The article is an original academic contribution on a topic that thus far has not been treated in a way whereby the judgments of the courts are the core of the academic centre of gravity. The Canadian Postmedia stated that so many Canadians are fighting in Ukraine that they have their own battalion (“Canadian-Ukrainian Brigade”)2 (Carment and Belo, 2022). An article published in the Toronto Star high­lighted an international dilemma, not only of international law but also of international relations; namely, whether certain persons hold the status of mercenaries or combatants.3 It is a historically known concept that the for­mation of certain armed forces have included soldiers – combatants – who were not citizens of the state in whose armed forces they were fighting. Following the launch of the invasion of Ukraine by the Russian Federation on 24 February 2022, the term “Ukrainian foreign legion” has gained widespread traction. The Ukrainian Armed Forces (UAF) includes a territorial defence into which the ILTDU is incorporated. Under international law, combatants who are part of the ILTDU and are captured by hostile forces, in this case the Russian military, are guaranteed by Ukraine that the rules of the Third Geneva Convention relating to prisoners of war of 1949 will apply to them. They should therefore be granted the status of prisoners of war, along with all the rights and obligations that such status entails under the Third Geneva Convention (Esgain and Solf, 1963). However, a statement by a spokesper­son of the Russian Defence Ministry claimed that in line with international 2 “Exclusive: So many Canadian fighters in Ukraine, they have their own battalion, source says”, The National Post, 9 March 2022. Accessible at https://nationalpost.com/news/world/exclusive-so-many-cana-dian-fighters-in-ukraine-they-have-their-own-battalion-source-says, 8. 3. 2023. 3 “Why it may matter that Russia is calling Canadians fighting in Ukraine ‘mercenaries’”, Toronto Star, 3 May 2022. Accessible at https://www.thestar.com/news/world/2022/05/03/russia-launches-crimi­nal-probe-of-75-foreign-mercenaries-in-ukraine-including-canadians.html, 8. 3. 2023. law prisoner of war status would not be granted to fighters of the ILTDU if they were captured on Ukrainian territory and, instead, would primarily be treated as perpetrators of criminal offences and brought before a court.4 This official position of the Russian Federation could hold fatal conse­quences for Ukraine, the Russian Federation, all the states involved and, notably, for persons directly involved in this war. The Grand Chamber of the European Court of Human Rights (ECHR) has completed very few cases directly related to the issues addressed in this article, and not a single one at the International Criminal Court – La Cour pénale internationale (ICC – CPI). Without appropriate case law, it is cur­rently almost impossible to operate effectively and efficiently in the field in conditions of war as a nationally institutionalised form of extreme human violence. Thus, without the operationalisation of legal theory in practice (Simpson, 2000), as reflected in court judgments, the requirements under the principle of the foreseeability of law cannot be fully met. In this particu­lar case, this refers to judgments by the ECHR. The bureaucratic sense does not require a special explanation since it only involves the written coordination of relevant orders by higher com­mands and, ultimately, political decisions. This article addresses the actual state of responsibility in greater detail, not only because this issue was high­lighted by the International Criminal Tribunal for former Yugoslavia (ICTY) in several judgments (clearly including in the Kordic-Cerkez case, where the court took a clear and unambiguous position on what in practice consti­tutes command responsibility in the field),5 but chiefly given that this arti­cle aims to contribute to the fundamental principles of criminal legislation and the judiciary in general, i.e., to foreseeability and the lowest possible probability of incorrect interpretation or misleading information. In the war underway in Ukraine since 24 February 2022, incorrect interpretations and misleading information have gained in unprecedented momentum and scale in modern history. This is a reason that this article explains the various statuses of persons, i.e., those of aliens, combatants and mercenaries (Wolfe, 1951; Lohr, 2003; Fallah, 2006; Sullivan, 2006). Expressing official positions relating to whether a state will (or will not) grant certain rights prescribed by international law can bring irreparable consequences. When a person is not granted the status of prisoner of war, and that decision is made on a purely political basis, without a prior pub­lic and international procedure of suspending a particular international treaty or part thereof, we enter into a completely lawless and unforeseeable area, an area of anarchy ruled by no government, or only by those with the 4 Accessible at https://tass.com/politics/1416131, 1. 3. 2023. 5 ICTY, 28 February 2001, Prosecutor v Kordic and Cerkez, No. IT-95-14/2-T, No. 368. greatest capacity to employ kinetic energy. The international community must be aware and constantly emphasise that the war in Ukraine is not a “humanitarian intervention” like in Kosovo (Wheeler, 2001). This article explains the inclusion and exclusion of international crimi­nal law while taking the international and European judicial systems into account. It is argued that even if the courts have clear and unambiguous political instructions on how to judge, such a conflict between legality and a political decision weakens not only the country of the court, but the entire population in which the court exercises its authority. In this article, support is presented for the theory that international law and legal norms derived from key court decisions are and will be valid even after the war ends, regardless of which side wins. If the courts continue to give priority to political orientations rather than law and common law, there will not only be obvious violations of human rights and freedoms, but in this case, irrep­arable consequences. While the mentioned death sentences have already been pronounced, fortunately they have not yet been carried out. Another purpose of this article in relation to the citation of court judgments is to show that, because war is about extremes, including completely unneces­sary loss of life, it is essential in such cases to write down the facts and new knowledge in a logical way in theory or in an argumentative manner. Understanding the impact of a state of peace and a state of war on criminal law and judicial systems Declaring a state of war or a state of peace is a political decision, not a military one (Hillmer and Lagassé, 2016). The declaration of martial law or implementation of any military operation, with the emphasis that despite all the military activity, it is not a state of war, is crucial for establishing the actual situation (Russett, 1995). The official state position, whether it is a war or something else (a ‘special military operation’), affects whether the Geneva Conventions (GC) will be applied, especially from the perspec­tive of victim protection and, perhaps even more importantly, whether the Hague jus in bello conventions will be applied. The set or choice of appropriate military tactics, techniques and proce­dures (hereinafter: TTP) entails greater or lesser destruction due to their operation. In any case, the envisaged TTP clash with the principle of propor­tionality, which is directly related to the official state of the armed conflict. Specifically referring to the current happenings in Ukraine, in the event the Russian Federation were to declare a state of war in the entire area in which it is operating in Ukraine, one of Russia’s biggest problems would be compliance with Protocol I (1977) to the GC (1949); namely, the basis of Article 48 and especially Article 52, which stipulates what may be a military objective (goal) and hence a legitimate target of military action. The official Russian status of ‘special military operation’, from the ostensible Russian point of view, represents much looser rules, and this fact is a truly great problem for the international community that it will need to somehow solve if it wants to preserve the foundations of the legitimacy of international law. Possible paths to a solution in this respect are indicated at the end of the article. Ukraine has declared a state of war. It was attacked in the form of a mil­itary invasion by Russia, which has not declared a war within the area of the internationally recognised borders of the Russian Federation. In this case, the Russian Federation is behaving as expected, as a country that is highly centralised and an extraordinary user of propaganda (Belo, 2020). Ukraine was unable to prevent the above, despite its efforts and even the adoption of a law that at least tried to mitigate Russia’s tendencies (Carment, Nikolko and Belo, 2018), and also the actions of the international commu­nity (Carment, Nikolko and Belo, 2019). The judicial systems of modern states are prepared de jure for such situ­ations. Whether they are also prepared de facto, however, becomes clear over time (Byrne and Weir, 2004). Experience with regard to the correct­ness of European decisions of the recent past does not speak in favour of European decision-making, at least not in terms of timeliness. In Europe, things are simply done too slowly. The ICTY and ECHR broke, and continue to break, ground in this field, as if the lessons of the Nuremberg Trials or the Tokyo Trials of 1946 have been forgotten or unwittingly pushed into oblivion. While the ICTY’s judgments concerned war crimes in the territory of Yugoslavia, the judgment of the ECHR6 opened a completely new field of understanding the operationalisa­tion and actual implementation of legal norms on European soil. The ICTY judgments – The wording of the common Article 2 of the GC demonstrates that it is not necessary for all the parties to the conflict to recognise the existence of a state of war, or even to have broken all diplomatic relations, for a conflict to be characterised as international. The traditional notion of international law, according to which the state of war automatically implies the break of diplomatic relations, cannot legitimately be used as an argument to justify the refusal to characterise a conflict as interna­tional. 7 6 ECHR, 17 May 2020, Case of Kononov v Latvia, Application No. 36376/04. The only conviction of an Allied soldier for crimes committed during the Second World War to be concluded and finally decided. 7 ICTY, 25 June 1999, The Prosecutor v. Zlatko Aleksovski, No. IT-95-14/1-T, Paragraph 3 (Dissenting opinion of judge Rodrigues, presiding judge of the trial chamber. Accessible at https://www.google.com/ A similar assertion – The state of war does not admit of acts of violence, save between the armed forces of belligerent States. Persons not forming part of a bel­ligerent armed force should abstain from such acts. This rule implies a distinction between the individuals who compose the ‘armed force’ of a State and its other ‘ressortissants’. A definition of the term ‘armed force’ is, therefore, necessary. (ECHR, 17/5/2010, Case of Kononov v Latvia, Application No. 36376/04, p. 80), proved a state of war even though war had not been officially declared, or a declaration of war had been continuously denied by an involved state, much like what the Russian Federation is doing today. The Russian Federation only acknowledges the state and conduct of a “Russian special military operation” in Ukraine.8 Following a declaration of a state of war, the Hague Conventions begin to apply as operational rules.9 Which TTP a military will employ, includ­ing in battle, seems a purely technical question. The United Nations imple­mented the Rules of Engagement (Boddens-Hosang, 2020) for operational use, providing guidelines on how and with which means to employ military force, based on a previously agreed political decision taking account of a legal analysis of what is explicitly allowed in a given situation from a legal perspective, and of a military component answering the question of the strategic, operational and tactical activities of armed forces or, in short, of the use of specifically defined TTP. Since the national judicial systems of modern states have endorsed the rule of law, the states abide by international law. However, it is a state of war that actually reveals to what degree a national judiciary will follow inter­national law in the actual implementation of law in nature and in the real world (the finality and enforceability of legal acts – judgments, decisions, orders etc.). url?client=internal-element-cse&cx=006629472474029871142:dxbermjetlq&q=https://www.icty.org/x/ cases/aleksovski/tjug/en/ale-tdojrod990625e.pdf&sa=U&ved=2ahUKEwj9nt7Nn-H_AhUng_0HHUyWDe MQFnoECAAQAg&usg=AOvVaw1g6au14cPUW-oVujzeN3KT, 20. 5. 2023 8 Accessible at https://tass.com/pressreview/1410663, 22. 2. 2023. Special Military Operation – Demilitarization and Denazification of Ukraine. Accessible at https://ria.ru/20220224/obyasnenie­1774869469.html, 22. 2. 2023. 9 The Hague Conventions and Declarations since 1899. Decisions of international courts and the point at which a war crime also constitutes a criminal offence The ICTY was established to prosecute those responsible for serious vio­lations of international humanitarian law in the territory of Yugoslavia. It should be stressed that for the purposes of this article the establishment of a tribunal does not in itself constitute a legal solution from the point of view of crime, criminal legislation, or the judiciary. The ICTY had an extremely difficult task as a full-blown war had engulfed parts of Europe (Yugoslavia). Further, given the political experience of refusing international recognition of the independence and sovereignty of newly established states, with a few exceptions, its chances of success were slim since international politics was not keen to recognise new states. To describe the factual situation, one must also highlight the complete military and diplomatic failure on the part of the international community to intervene in the form of international missions in Yugoslav territory. Due to its extreme importance and an attempt to introduce new case-law with regard to war crimes, the decision needs to be stated: A similar devel­opment occurred at the ECHR: Kononov was acquitted at the first stage of the ECHR proceedings (by four votes against three). In the light of the foregoing, the Court considers that the applicant could not reasonably have foreseen on 27 May 1944 that his acts amounted to a war crime under the jus in bello applicable at the time. There was, therefore, no plausible legal basis in international law on which to con­vict him of such an offence. Even supposing that the applicant has com­mitted one or more offences under the general domestic law, their pros­ecution has long since become statute barred. Accordingly, domestic law could not serve as the basis for his conviction either (p. 148).10 There has consequently been a violation of Article 7 of the Convention (p. 149)11 and it was the Grand Chamber of the ECHR which ruled (by 14 votes to 3) that there had been no violation of Article 7 of the European Convention on Human Rights (ECHr), as will be discussed below. The key issue was not to determine whether a certain act in itself involved all the elements of crime in order for it to be treated, as early as in the pre-trial procedure, as a reasonable, evidence-based suspicion of the commission of a criminal offence, but to determine whether an act, despite its cruelty and tragedy, constituted a war crime at all. In the ECHr, “morals” 10 ECHR, 24 July 2008, Case of Kononov v. Latvia, Application No. 36376/04. 11 ECHR, 24 July 2008, Case of Kononov v. Latvia, Application No. 36376/04. is referred to in at least Articles 6, 8, 9, 10, 11 and, procedurally, in Article 21. Operationalising the definiteness of the “morals” through court judg­ments which address war crimes is, noting that court proceedings about war crimes are basically proceedings about states, extremely difficult and predictably complex. It is already clear that, considering the case law of Nuremberg, Tokyo, the ICTY and the ECHR, the acts being committed in Ukraine at the time of writing and which began on 24 February 2022 will require retaking the initiative to define and establish ‘anew’ what is a ‘war crime’ and what is ‘military self-defence’. From the current legal perspective, it is almost unbelievable that the ICTY had to define what an armed conflict was. The turning point definitely came when the ICTY adopted a decision in the Tadic case,12 stating that “an armed conflict exists whenever there is a resort to armed force between States”. Thus, an explanation was introduced into international case law defining when a certain act constitutes an inter­national armed conflict, and not just an exchange of missiles and threats that falls short of reaching the level of an armed conflict between two states, i.e., of the status of an “international conflict” and, hence, of criminal offences, let alone criminal offences that could be characterised as war crimes. This dilemma means it was necessary to resolve in advance the issue of how to achieve finality, enforceability and complete efficiency and effectiveness, not only of the ICTY, but of all pre-trial procedures. The ICTY resolved this in its judgment in the Blaškic case,13 underlining the “good old principle”, stating: [W]henever [a State’s] implementing legislation [of the International Tribunal’s Statute] turns out to be in conflict with the spirit and the word of the Statute, a well-known principle of international law can be relied upon to prevent States from shielding behind their national law in order to evade international obligations. The ICTY highlighted the facts which everyone was very familiar with, but which had not been effectively and efficiently implemented. Case law throughout history teaches us, as does the present war in Ukraine, that apparently nothing becomes self-evident, and that implementation of the rule of law, and of all legal norms generally, requires vigilance and consist­ency. From the point of view of war crimes, this is particularly important when people die14 because this is where international law and the national law of a state directly collide, each with their own interests, i.e., the interests 12 ICTY, 2 October 1995, The Prosecutor v. Dusko Tadic, IT-94-1-A, Para. 70. 13 ICTY Statute, Article 29 and ICTY, 29 October 1997, The Prosecutor v. Tihomir Blaškic, Judgment 18 July 1997, IT-95-14-ARI08, Paras. 53 and 54. 14 ECHR, 20 November 2014, Case of Jaloud v. The Netherlands, Application No. 47708/08, p. 227 of the international community and the interests of the state. When a state of war ensues, these interests are all the more pronounced since in war, as a minimum, the existence of the national sovereignty of at least one of the bel­ligerents, if not the actual, physical existence of a state, as well as its citizens and other residents, is at stake. The key difference between a combatant and a mercenary from the viewpoint of judicial systems A person must be granted the status of a prisoner of war in every case,15 unless evidence is immediately available which demonstrates the person cannot be a prisoner of war because they are immediately suspected or accused of a criminal offence, and are therefore not entitled to the rights and privileges of a prisoner of war. The Russian Federation criminalised in advance members of organi­sations operating in the territory of Ukraine. These are the “Crimean Tatar Volunteer Battalion named after Noman Chelebidzhikhan” and the Ukrainian paramilitary nationalist association “Azov” (other names used: bat­talion “Azov”, regiment “Azov”)”.16 The purpose of the Russian Federation in Ukraine is identical to that in Syria since it is characteristic of their opera­tions in the area of Syria, where Russia also criminalised certain organisa­tions in advance with the aim of disregarding the status of combatants or prisoners of war in the event of their capture. The status of prisoner of war prevents the pre-trial or criminal interrogation of suspects of criminal acts, and the Russian Federation is clearly aware of this. A similar issue was raised by the ECHR in the Case of Georgia v. Russia.17 It stressed the treatment of prisoners of war in accordance with Article 3 of the ECHr, and the fact that the treatment of prisoners of war is significantly different from the treatment of those suspected or accused of a criminal offence. The Fourth Hague Convention of 18 October 1907 and its appendices define the humane treatment of prisoners of war. Under the Third Geneva Convention of 1949, prisoners of war must not be subjected to pre-trial or criminal questioning, and cannot relinquish these rights. To sum up, the key difference between a prisoner of war and a suspect of a criminal offence is that: “Every prisoner of war, when questioned on the subject, is bound to give only his surname, first names and rank, date of birth, and army, regimental, personal or serial number, or failing this, equivalent 15 The Third Geneva Convention of 1949, Article 5, Paragraph 2. 16 Accessible at http://www.fsb.ru/fsb/npd/terror.htm, 20. 2. 2023. 17 ECHR, 21 January 2021, Case of Georgia v. Russia, Application No. 38263/08, p. 54. information”.18 It is essentially about establishing a person’s status. In most democratic states, the rules applying to suspects and the accused are very similar, requiring the suspect or the accused to state, in addition to all their personal information, if they so wish, everything they know about certain events which they might be able to describe. In a nutshell, it is about estab­lishing the factual state of a certain act, in this case, a criminal offence. This is a vital difference, which could be characterised by saying that questioning is not the same as information gathering. The Third Geneva Convention of 1949 and the Additional Protocol to the GC (Protocol I) of 8 June 1977, with both countries having been signatories, are essential for the purposes of this article. Under Additional Protocol I, the Third Geneva Convention defines who is a combatant and who a prisoner of war. In determining the status of mercenaries, the matter becomes rather more complicated, not so much from the legal standpoint, but from the standpoint of the actual policies of states. To this end, the international com­munity – the United Nations – has adopted two acts that are of note for this article. The first is the International Convention against the Recruitment, Use, Financing and Training of Mercenaries of 1998, which entered into force in 2001. The second is the Montreux Document of 2008. Following Russia’s invasion of Ukraine on 24 February 2022, the seem­ingly higher level of civility was replaced by mere brute force, a capacity to possess and apply kinetic energy, and to wage industrial-scale war – a war in which the production and intellectual capacities of an entire coun­try are being employed to provide assistance and support to wage that war efficiently and effectively. Therefore, in terms of the practical feasibility of law, we can only expect the enforcement of those legal provisions that are watched over, like the sword of Damocles, by a certain force that would be unleashed if international humanitarian law or court judgments were not enforced or implemented. The war between the Russian Federation and Ukraine is an international armed conflict between two states. Protocol I thus applies when determin­ing the status of combatants and prisoners of war, along with the general provisions of Common Article 3 of the GC of 1949. Before directly operationalising the differences between a combatant and a mercenary, it must be noted that members of the opposing party to a conflict hold the status of opponent combatants in the very basis of interna­tional law (Hague Convention IV), provided that they are under a command that is responsible for its subordinates, have distinctive and recognisable emblems, carry arms openly, and conduct military operations in accordance with the laws and customs of war. Article 43 of Protocol I goes into greater 18 Third Geneva Convention of 1949, Article 17. detail, mainly summing up the Hague Convention cited above. For the sake of operationalisation, however, the following provision in Article 43 of Protocol I is noteworthy: “The armed forces of a Party to a conflict consist of all organized armed forces ... which are under a command responsible to that Party for the conduct of its subordinates”. The fundamental provision is that any armed force, even a paramilitary one, is part of the institutional-ised armed forces of a state, in this case the armed forces of Ukraine or the Russian Federation. The modern judicial system no longer makes a com­plete distinction between regular military (armed) forces and paramilitary forces. This is because factual events on battlefields have shown that there is no difference between military and paramilitary forces in the organisational sense. While some might still think that paramilitary forces can “allow them­selves a little more freedom” or, in short, less observance of jus in bello, this is not the case in practice. Paramilitary forces operate almost entirely under the orders of regular military forces. The remnants of such a mentality dis­play a failure to grasp the essence of command responsibility. In order for an individual to be characterised as a mercenary, they must meet the following criteria in Article 47 of Protocol I, which defines a mer­cenary as a person who: is specially recruited locally or abroad in order to fight in an armed conflict; does, in fact, take a direct part in the hostilities; is motivated to take part in the hostilities essentially by the desire for private gain and, in fact, is promised, by or on behalf of a Party to the conflict, material compensation substantially in excess of that promised or paid to com­batants of similar ranks and functions in the armed forces of that Party; is neither a national of a Party to the conflict nor a resident of territory controlled by a Party to the conflict; is not a member of the armed forces of a Party to the conflict; and has not been sent by a State which is not a Party to the conflict on official duty as a member of its armed forces. The European Parliament has adopted a resolution on mercenaries,19 at the beginning listing a range of adopted European and other international legal acts, and stating the irrefutable fact that mercenaries or their compa­nies are involved in military activities on the strategic, operational and tacti­cal levels, and in wars and armed conflicts everywhere. Yet, out of concern and urging and genuinely good intentions nothing happens in reality, the matter was not operationalised; this is why the key fact needs to be stressed; under Article 47 of Protocol I, it is realistically impossible to establish all the 19 European Parliament Resolution of 25 November 2021 on the Human Rights Violations by Private Military and Security Companies, particularly the Wagner Group (2021/2982(RSP)). conditions it defines, except for “allegiance to the armed forces of a belliger­ent state”. In the war in Ukraine, the other conditions are realistically inde­terminable. This must be stressed in particular because on 23 October 2019 the Russian Federation suspended implementation of part of Protocol I.20 Judicial systems will only be able to effectively and efficiently determine the distinction between a combatant and a mercenary in the war between Ukraine and the Russian Federation based on information about whether a combatant or a mercenary was officially a member of the armed forces of Ukraine or the Russian Federation. The organisational position of a military unit from the perspective of criminal law and the concretisation of the Ukrainian Armed Forces The organisational position of a military unit from the criminal law per­spective is a fundamental issue that needs to provide an answer to the ques­tion of whether a specific armed unit is part of a state’s institutionalised armed forces. The modern judicial system should strive to minimise the “legal vacuums or grey zones” which often arise with regard to mercenaries and prison­ers of war. Judgments by the ECHR and the ICTY based on the Nuremberg and Tokyo Trials and Article 43 of Protocol I should be more than sufficient for providing a clear and unambiguous explanation of the status of armed forces. The question, however, is whether there is enough political will to do so (Ponte, 2021: 35–36, 86, 132). The UAF include the ILTDU, which is part of the Territorial Defence of Ukraine. On 27 February 2022, the President of Ukraine urged foreigners to join the ILTDU. For the judiciary, the key statement in the Ukrainian President’s appeal is this - According to the Regulation on Military Service in the Armed Forces of Ukraine by citizens of their countries and stateless persons approved by the Decree of the President of Ukraine # 248 of June 10, 2016, foreigners have the right to join the Armed Forces of Ukraine for military service under a Contract of a voluntary basis to be included in the Territorial Defense Forces of the Armed Forces of Ukraine. From the perspective of criminal law, the crucial information is whether the military unit is embedded in the national institutionalised armed force of Ukraine. 20 The Russian Federation decided to withdraw the declaration of the ratification of Additional Protocol I, Article 90, Paragraph 2, recognising the competence of the International Fact-Finding Commission. In the ECHR case Kononov v. Latvia, the court stated the essence of the Lieber Code from 1863 in Items 63 and 64 concerning military necessity and destruction, including the execution of people as a last resort and, in relation to this article, in Item 67 concerning the differentiation between combatants and civilians. The ECHR referred to an act adopted in 1863, and since then, the basic rules of warfare, jus in bello, have not dramati­cally changed (Gillespie, 2013). Yet, what has changed is communication, and states’ acceptance of responsibility. This fact was stressed by the ICTY many times, namely that a state is factually responsible for what its armed forces do. While the ICTY did not rule on state responsibility, it was the state that legally and legitimately appointed military commanders to command duties in order for them to do what they did. Further, the state could have removed such persons from command duties if it had wanted to, instead of only seemingly trying to prevent irregularities.21 Due to the position of the ILTDU within the UAF, this fact should be con­sidered in any case entering a pre-trial procedure in the Russian Federation, therefore treating any captured aliens or stateless persons who are officially members of the ILTDU as prisoners of war. The Russian Federation should not initiate pre-trial procedures based solely on the fact that such persons are members of the unit in question. The consequences of pre-trial proceed­ings are reflected in the ‘power’ of the state since under the pretext of pre­trial proceedings they can exercise all powers of investigative bodies for the purpose of detecting criminal offences. The purposes of detecting criminal acts are not only the purposes that Western society imagines. In the case of Russia, the matter is especially urgent, as described by Parrot (2015); at the same time, the Council of Europe and the ECHR have already invested a great deal of effort and resources in improving the Russian pre-trial pro­cedure situation. As already mentioned, the Russian Federation is not cur­rently a member of the Council of Europe, which means the international community’s task to create conditions in which the Russian Federation will also be able to respect the provisions of international law is all the greater. If the Russian Federation stops imposing death sentences through its proxy courts, it will be a step in the right direction. The purpose of the immediate differentiation and determination of the status of combatant – the European Convention on Human Rights Article 7 of the ECHr stipulates that there is “no punishment without law”. The ECHR’s judgments are mainly linked to certain rights and 21 ICTY, 30 January 2005, Prosecutor v. Popovic, Beara, Nikolic, Miletic, Pandurevic, IT-05-88-a, Para. 1929 and 1931. obligations of plaintiffs and defendants, and some directly decide on life and death.22 If a combatant who is a member of the official, regular national armed forces actively participates in these armed forces and does not meet the criteria to be designated a civilian, non-combatant, spy or mercenary, they must immediately be granted the status of a combatant. The purpose of Article 7 of the ECHr in times of war is not merely nulla poena sine lege; it decides on life and death. Wars fought on European soil include two world wars, wars in the territory of Yugoslavia in the 1990s, and now the war in Ukraine. It has become a tradition for belligerents to deny combatants of the opposing party the right to be awarded the status of com­batants under international law. Even in the 21st century, the ECHR is still ruling such issues which took place approximately seventy years ago – ECHR noted that the USSR did not regard partisans as having the status of combatants or prisoners of war and did not accord to them the international guarantees related to such status … World War II saw the emergence of partisan movements which had all the characteristics of an armed force. Both the German and the Russian side in World War II refused to grant the status of combatants and armed forces to the partisan armies, characterizing most of their members as “bandits”, pros­ecuting them as criminal offenders, and not treating them as prisoners of war. Author’s remark: “The current rhetoric by the Russian Federation con­tains the same terms with regard to the war in Ukraine as stated in Item 18 of the judgment: Bandits and the nationalist underground should be eradi­cated.” 23 The punishment for participating in a “bandit” group was usually a quick court-martial and the summary execution of capital punishment. The sum­mary carrying out of capital punishment represents the biggest difference in the implementation of Article 7 of the ECHr in peacetime and in war. Article 7 of the ECHr leaves no place for ambiguity in its “decisions should not be made retroactively” provision. The judgments of international courts and the ECHR judgments referred to in this article prove that it is only a matter of time before a war crime receives an epilogue in court. This collective memory cannot be erased or even forgotten, meaning that although a committed war crime or some other crime might not get an epilogue in court, it will never sink into collec­tive social oblivion.24 22 ECHR, 23 August 2016, Case of F J. K. and others v. Sweden, Application No. 59166/12. 23 ECHR, 20 October 2015, Case of Vasiliauskas v. Lithuania, Application No. 35343/05, Para. 26, 63, 134. 24 ECHR, 19 September 2008, Case of Korbely v. Hungary, Application No. 9174/02, Section: 1 – A and B. The final sentence for crimes during the Second World War was handed down by a German court at the end of December 2022,25 which only con­firms that war crime verdicts are not the same as other criminal cases, and that sentencing people who should have the status of prisoners of war to death is a very serious matter. Conclusions and a proposal for international action with respect to events in Ukraine since 24 February 2022 To conclude, a summary is given of the stated facts and an effective and efficient solution not only to dilemmas, but also to temptations, which are documented as having occurred in both world wars and in all wars on European soil up to the current war in Ukraine is proposed: whether to respect and follow international humanitarian law and act in accordance with this law, or to be calculating and rely on Europe’s historical political indecisiveness and weakness (Rapport, 2016). First, the nature of the armed conflict must be established, primarily to determine whether it constitutes a war and whether it is an armed conflict of an international or non-international nature. For a state of war, it is suf­ficient for one party to experience events arising from the TTP employed by another party as an act of war or as events of war. A declaration of war is a political act, not a military or even a legal decision. Second, it will need to be established whether the ILTDU is part of the armed forces of Ukraine or not. We cannot ignore the fact that in recent times we have had many negative experiences with international private militaries or security services performing various tasks and demonstrably committing major criminal offences. The status of an armed force creates the basis of the third issue, which is the status of members of the ILTDU; this will have to be established. A partial answer to this question will already be provided by determining whether the legion is part of the armed forces of Ukraine or not. Determining the inten­tion and motive of human action is extremely diverse, but we must agree, in addition to international acts (the Montreux Document of 2008 and the UN mercenary convention of 2001), on when an “apparent combatant” becomes a “mercenary”, and on the fact that the simplest way to determine intention and motive is to ‘follow the money’, i.e., to determine the payments, benefits and other advantages received by an alien or a stateless person as a mem­ber of the ILTDU. These payments, benefits and other advantages should 25 “German court convicts 97-year-old ex-secretary at Nazi camp”, Toronto Star 20 Dec. 2022. Accessible at https://www.thestar.com/news/world/europe/2022/12/20/german-court-to-deliver-verdict-on-ex-secretary-at-nazi-camp.html, 20. 3. 2023. not deviate from the payments, benefits and other advantages received and enjoyed by any Ukrainian national who is a member of the ILTDU. However, the intention of the members of the Ukrainian legion will have to be estab­lished alongside answering the oft-ignored question of whether an alien or a non-stateless person is forbidden, by the law of their own state, from actively participating abroad as a member of armed forces which are not the armed forces of their own state. Democratic states should adopt a position, also based also on this article, regarding whether the participation of aliens in the ILTDU violates international law and, more importantly, whether this is in line with the national legislation of the democratic states. In the fourth and final point, the direction of the operationalisation of procedures aimed at proving the above will need to be indicated. This is mostly a political decision, and less a technical one. Politicians will need to decide whether to establish an ad hoc special tribunal such as the ICTY, or whether to refer the issues to the ICC – CPI or the International Court of Justice (ICJ); it is also possible that individual members of the European Union will devise solutions within their own judicial procedures, as recently occurred in Germany26, to hold court proceedings themselves based on the universal principle of the prosecutability of criminal offences. As mentioned, there has not much academic writing on the topics cov­ered by this article and the article has thus mostly featured the judgments of international courts. The article may therefore be seen as an academic con­tribution and opening up a completely new academic field that moves from the general (international law, on whose basis constitutions and laws are adopted) to the concrete (judgments of courts) in the most difficult human situation: war. The death sentences pronounced at the beginning of this arti­cle are the most concrete act supposed to have a basis in a general theory. Operationalisation of this theory would mean the actual carrying out of the death penalty. BIBLIOGRAPHY Belo, Dani (2020): Conflict in the Absence of War: A Comparative Analysis of China and Russia’s Engagement in Gray Zone Conflicts. Canadian Foreign Policy Journal 26 (1): 73–91. Boddens-Hosang, Hans J. F. R. (2020): Rules of Engagement and the International Law of Military Operations. Oxford University Press. Byrne, Iain and Stuart Weir (2004): Democratic Audit: Executive Democracy in War and Peace. Parliamentary Affairs 57 (2): 453–468. 26 In 2022, a court in Koblenz, Germany, sentenced a 58-year-old Syrian national, Anwar R., to life imprisonment for crimes in Syria. The German court tried on the basis of universal jurisdiction: “Weltrechtsprinzip erlaubt die weltweite Verfolgung von Straftaten”. Accessible at https://olgko.justiz.rlp.de/ de/startseite/detail/news/News/detail/lebenslange-haft-ua-wegen-verbrechens-gegen-die-menschlichkeit­und-wegen-mordes-urteil-gegen-ein-1/, 19. 3. 2023. Carment, David, Milana Nikolko and Dani Belo (2018): Ukraine’s Grey-Zone Conflict: What Lies Ahead? Canadian Global Affairs Institute. Carment, David, Milana Nikolko and Dani Belo (2019): Gray Zone Mediation in the Ukraine Crisis: Comparing Crimea and Donbas. Research Handbook on Mediating International Crises, 124–140. Edward Elgar Publishing. Esgain, Albert J. and Waldemar A. Solf (1963): The Geneva Convention Relative to the Treatment of Prisoners of War 1949: Its Principles, Innovations, and Deficiencies. North Carolina Law Review 41 (3). Fallah, Katherine (2006): Corporate Actors: The Legal Status of Mercenaries in Armed Conflict. International Review of the Red Cross 88.863: 599–611. Freitas, Pacheco and Augusto Jose (2019): La relación entre el principio de legalidad en derecho penal internacional y la tipificación internacional de los crímenes de lesa humanidad: una perspectiva histórica. Agenda Internacional, A.o XXVI N° (37): 183–209. Gillespie, Alexander (2013): The Causes of War: Volume I: 3000 BCE to 1000 CE. Bloomsbury Publishing. Hillmer, Norman and Philippe Lagassé (2016): Parliament Will Decide: An Interplay of Politics and Principle. International Journal 71 (2): 328–337. Lohr, Eric (2003): Nationalizing the Russian Empire: The Campaign Against Enemy Aliens During World War I. Harvard University Press. Parrott, Lindsay (2015): Tools of Persuasion: The Efforts of the Council of Europe and the European Court of Human Rights to Reform the Russian Pre-Trial Detention System. Post- Soviet Affairs 31 (2): 136–175. Pepinsky, Harold E. (1973): The People v. the Principle of Legality in the People’s Republic of China. Journal of Criminal Justice 1 (1): 51–60. Ponte, Carla (2021): Ich bin keine Heldin: Mein langer Kampf für Gerechtigkeit. Westend Verlag. Rapport, M. (2016): Alliances and Treaties: Cooperation and Exchange in War and Peace, European History Online (EGO): Mainz: Leibniz Institute of European History (IEG). Russett, B. (1995): Processes of Dyadic Choice for War and Peace. World Politics 47 (2): 268–282. Simpson, Gerry (2000): The Situation on the International Legal Theory Front: The Power of Rules and the Rule of Power. European Journal of International Law 11 (2): 439–464. Sullivan, John P. (2002): Terrorism, Crime and Private Armies. Low Intensity Conflict and Law Enforcement 11 (2–3): 239–253. Torroja, Helena (2006): Accountability for Crimes against International Law in Canada: an Overview and a Comparison with UK Practices: British and Canadian Perspectives on International Law. Nijhoff, Hague: Brill. Wheeler, Nicholas J. (2001): Humanitarian Intervention After Kosovo: Emergent Norm, Moral Duty or the Coming Anarchy? International Affairs 77 (1): 113–128. Wolfe, George V. (1951): British Nationality. Including Citizenship of the United Kingdom and Colonies and the Status of Aliens. Clive Parry London: Stevens and Sons, 1951: xix, 216. Appendices. Index. 30 s. American Journal of International Law 45 (4): 818–819. SOURCES Carment, David and Dani Belo (2022): Let’s Stop Pretending Canada Isn’t at War in Ukraine. Policy options, 18 March. Accessible at https://policyoptions.irpp.org/magazines/ lets-stop-pretending-canada-isnt-at-war-in-ukraine/, 20. 2. 2023. AUTHORS’ SYNOPSES Monika KALIN GOLOB: ON STYLISTICS AND ITS MEANING: LINGUISTIC DISCIPLINE IN 21ST CENTURY SOCIETY Teorija in praksa, Ljubljana 2023, Vol. LX, No. 2, pp. 203–220 Through analysis of the books on stylistics written in the English, German, Czech, Slovak and Croatian languages, we describe the development of sty­listics, its predecessors, independence from literary science, and the con­temporary situation. We focus on Slovenian linguistic stylistics based on an analysis and review of entries including keyword stylistics in the Slovenian bibliographic catalogue Cobiss+. By reviewing and analysing the stylistic publications of Tomo Korošec, who devoted the largest part of his research to media stylistics, we substantiate his contribution to Slovenian theoretical stylistics. The main finding of our comprehensive analysis is that stylistic research in Slovenia has been intense since the 1960s, that an important part of this research relates to the work of Tomo Korošec and that, alongside theoretical stylistics, it is important to include school stylistics as part of gen­eral education on all levels. Keywords: linguistic stylistics, history of stylistics, media stylistics, jour­nalism stylistic, stylistic of advertising, linguistic education, rhetoric Erika KRŽIŠNIK: SOME COMMON, DANGEROUS AND PROBLEMATIC FEATURES OF THE USE OF PHRASEOLOGY IN MEDIA TEXTS Teorija in praksa, Ljubljana 2023, Vol. LX, No. 2, pp. 221–236 The article presents the use of phraseological units (PUs) in texts about the 2022 Slovenian presidential elections published in three magazines and partly on three web portals. The data are compared with existing data on phraseology in journalistic texts generally. Common characteristics are presented according to the text type, distribution and use of phraseologi-cal modifications. The connotation of PUs that reveals the writer's tempera­ment or intention proves to be dangerous. If this connotation is absent, the rational control of expression is revealed. These characteristics of PUs pose a problem when a linguist wants to determine the status and function of a PU. Keywords: Phraseology, phraseme, phraseological modification, modifi­cation, journalistic text Tina LENGAR VEROVNIK: INTERROGATIVE ADDRESSES AND OTHER TEXT FORMATION STRATEGIES IN INTERVIEWS ON THE RADIO AND IN PODCASTS: A MEANS OF GENRE OR A SIGN OF CONVERSATIONALISATION? Teorija in praksa, Ljubljana 2023, Vol. LX, No. 2, pp. 237–252 The article analyses the frequency of interview addresses, as typologically defined by Korošec (1998), in four radio interviews and four interview pod­casts featuring the same guests. In addition, some other textual strategies, such as supporting signals and role reversals, are analysed. The journalistic interview is a highly institutionalised form of one-way dialogue, which has indeed been proven in radio interviews to a considerable extent. In podcasts, however, due to the different production and listening practices, speech usually displays more characteristics of everyday discourse, as was displayed in the choices of interview addresses and other textual strategies in the analysed podcasts. Keywords: interview, interview address, radio, podcast, everyday speech Boštjan UDOVIC: »RISE O RISE, MY POOR NATION, TRAMPLED IN THE DUST TO THIS VERY DAY (LE VSTANI, VBÔRNI NÁROD MOJ, DO DÁNES V PRAH TEPTÁN)«: ON THE FORMATION OF DIPLOMATIC TERMINOLOGY IN SLOVENIA, AND ITS PUZZLES Teorija in praksa, Ljubljana 2023, Vol. LX, No. 2, pp. 253–268 The article presents the starting points for forming the language of diplo­macy as expert language. It focuses on the question of the development of diplomatic language in Slovenia, its characteristics as well as the challenges that emerge in its formation. The author presents the meaning of the forma­tion of terms in diplomacy in the Slovenian language, which not only enrich and create the expert diplomatic language, but also determine the degree of linguistic authenticity and statesmanship in Slovenia. The key finding of the article is that two steps are required for the development of expert diplomat­ic language. First, the state (i.e., the competent ministries, the Assembly, the president of the Republic etc.) should become aware that the diplomatic lan­guage in Slovenia has been relatively overlooked and is due special attention. Second, establishment of a working group is required which would connect different state actors with the aim of forming a modern linguistic corpus of terms of expert diplomatic language that would not only enrich the expert language of diplomacy and its everyday use among its practitioners, but also position the language of diplomacy among the state-building components. Keywords: diplomacy, language, Slovenia, word formation, terminologi­cal agreement Andreja Žele: PARTICLES: DICTIONARY DESCRIPTION OF THEIR PRAGMATIC POWER OR ROLE IN COMMUNICATION Teorija in praksa, Ljubljana 2023, Vol. LX, No. 2, pp. 269–280 The particle still remains a challenge for linguists given that its meaning is determined each time it is used in a specific text. From a propositionality aspect, particles are a kind of communication by an author, including their mood; from a functional point of view, particle use can be either primar­ily in modal (interpersonal) or connecting (text) roles. It was particularly this communicative-pragmatic perspective, which includes the speaker or author in the system of dictionary explanations, accompanied by defini­tions of particles as part of speech, that featured among the many other reflections on language that occupied Prof. T. Korošec. The article therefore describes how the presentation of particles and particle use is solved in the new explanatory dictionary of standard literary Slovenian. The most com­prehensive and functional semantic-circumstantial evaluation of particles can be found in lexical representation. Keywords: particles, particle use/role, modality, text, dictionary Tadeja ROZMAN: RESPONSIBLY WITH LANGUAGE – THE SOCIAL ROLE OF A LINGUISTIC-POLITICAL PORTAL Teorija in praksa, Ljubljana 2023, Vol. LX, No. 2, pp. 281–294 The article presents the functioning of the Jezikovna Slovenija web por­tal and the motivation for its creation. It evaluates the content of the portal in terms of designing and promoting the language policy of the Republic of Slovenia and informing professionals and the general public about the linguistic situation. The article presents in more detail the Language Policy Advisory Corner established on the portal and evaluates its role in under­standing language rights and obligations, as well as efforts to promote a tol­erant multilingual society. Keywords: language policy, web portal, language policy advice corner, language rights and responsibilities Sabrina P. RAMET: SPINOZA, LIBERALIZEM IN “LETNIK 1632” Teorija in praksa, Ljubljana 2023, let. LX, št. 2, str. 295–315 Spinoza, Pufendorf in Locke so vsi zagovarjali svobodo misli (vkljucno s svobodo religije) in govora; tem trem mislecem gre zahvala za osno­vanje temeljnih nacel liberalne tradicije. Zlasti Spinoza je bil prvi pisec v modernem casu, ki je artikuliral sistematicni zagovor demokracije. Verjel je, da mora država spodbujati dobrobit svojih državljanov in jim zagotavl­jati kar najvec svobode. Ceprav je pravico enacil z mocjo, je tudi zagovarjal spoštovanje moralnega zakona in poudarjal pomen dobrote do drugih. Kljucni pojmi: Spinoza, Pufendorf, Locke, svoboda religije, svoboda misli, liberalizem Gregor POTOCNIK: STATUS TUJIH BORCEV V OBOROŽENIH SILAH UKRAJINE V KONTEKSTU MEDNARODNE SODNE REALNOSTI Teorija in praksa, Ljubljana 2023, let. LX, št. 2, str. 316–333 Odlocitev Sveta Evrope o prekinitvi clanstva Ruske federacije v Svetu Evrope s 16. marcem 2022 postavlja tujce, ki aktivno sodelujejo v vojni v Ukrajini kot del ukrajinskih oboroženih sil, v popolnoma nepredvidljiv položaj pravne varnosti. Strokovna literatura in sodna praksa Evropskega sodišca za clovekove pravice na podrocju pravnega statusa tujih borcev sta omejeni, Mednarodno kazensko sodišce pa tudi nima pravnomocno zakljucenih zadev na to temo. Clanek obravnava nacela iz sodnih praks in predvsem nacelo zakonitosti v zvezi s tujci in njihovo aktivno udeležbo v oboroženih silah Ukrajine. To vprašanje je postalo osrednje, saj lahko Ruska federacija tem osebam podeli status vojnega ujetnika v skladu s Tretjo ženevsko konvencijo, ki se nanaša na Protokol I, ali pa jih opredeli za storil­ce kaznivih dejanj ali teroriste. Kljucni pojmi: tujci, borci, placanci, vojni ujetniki, vojna, oboroženi spo-pad, teroristi NAVODILA AVTORICAM IN AVTORJEM Teorija in praksa sprejema v presojo za objavo izvirna znanstvena bese­dila, ki še niso bila objavljena drugje ali niso v recenzentskem postopku pri kateri drugi znanstveni reviji oziroma monografiji. Objava clanka ali knjižne recenzije v Teoriji in praksi je brezplacna. Besedilo pošljite na elektronski naslov teorija.praksa@fdv.uni-lj.si. Besedilo naj bo v formatu A4 z 1,5-vrsticnim razmikom, tip crk Times New Roman, velikost 12, obojestransko poravnano, z robovi 2,5 cm. Vse strani besedila morajo biti zaporedno oštevilcene. Ime in priimek avtorice/avtorja naj bo izpisano na posebni naslovni strani pod naslovom prispevka, skupaj s strokovnim nazivom in trenutno zaposlitvijo, s polnim naslovom, telefonsko številko in naslovom elektronske pošte. Priimek avtorice oziroma avtorja naj bo izpisan z velikimi tiskanimi crkami. Prva oziroma zacetna stran besedila naj vsebuje le naslov besedila in povzetek besedila. Besedilo mora spremljati izjava avtorice oziroma avtorja, da besedilo še ni bilo objavljeno oziroma ni v pripravi za tisk pri kateri drugi znanstveni reviji ali monografiji. Avtorica/ avtor naj v izjavi navede svoj predlog uvrstitve besedila v skladu s tipologijo dokumentov/del (izvirni, pregledni clanek ali knjižna recenzija) za vodenje bibliografij v sistemu COBISS. O koncni uvrstitvi odloca uredništvo revije. CLANKI Znanstveni clanki v slovenskem ali angleškem jeziku naj ne presegajo 6.500 besed. V kolikor želi avtorica oziroma avtor objaviti daljše besedilo, naj se o tem predhodno posvetuje z glavnim urednikom. Clanek naj bo opremljen s povzetkom v slovenskem in angleškem jeziku v obsegu do 100 besed. Pov­zetek naj vsebuje natancno opredelitev teme besedila, metodo argumenta­cije in zakljucke. Avtorica/avtor naj navede tudi do sedem kljucnih pojmov, tako v slovenskem kakor tudi v angleškem jeziku. Naslovi morajo biti jasni in povedni. Glavni naslov, izpisan s krepkimi velikimi tiskanimi crkami, ne sme presegati dolžine 100 znakov. Besedila, daljša od 1.500 besed, morajo vsebovati podnaslove, ki so lahko najvec dvonivojski. Podnaslovi druge ravni naj bodo tiskani poševno. Tabele, grafi in slike morajo biti izdelani kot priloge (in ne vkljuceni v besedilo) z jasnimi naslovi, pri cemer naj avtorica/avtor uporabi velike tiskane crke v poševnem tisku; biti morajo zaporedno oštevilceni (Slika 1: NASLOV SLIKE, Graf 2: NASLOV GRAFA, Tabela 3: NASLOV TABELE). Vsaka tabela in slika mora biti izpisana na posebnem listu papirja. V besedilu naj bo okvirno oznaceno mesto, kamor sodi. Avtorica/avtor naj pri vsaki tabeli, grafu in sliki opredeli, koliko prostora zavzema v besedilu. Tabele, grafe in slike naj avtorica/avtor šteje v obseg besedila bodisi kot 250 besed (pol strani) ali 500 besed (celotna stran). Pod tabelami in grafi je potrebno nave-sti vir. Navedba vira naj se zakljuci s piko. Uporabljajte orodje za oblikova­nje tabel v programu Word. Tabela 1: UCINEK ODBOROV Regulativni ucinek Mešani ucinek Distribucijski ucinek BUDG, TRAN, IMCO, ECON, ENVI, ITRE, LIBE EMPL, AGRI, PECH, REGI JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA Vir: Yordanova, 2009: 256. Opombe morajo biti v besedilu jasno oznacene z zaporednimi števil­kami od zacetka do konca, napisane na ustreznem mestu v besedilu in po enakem vrstnem redu razvršcene pod besedilom. Število in dolžina opomb naj bo omejena. Opomba o avtorici/avtorju in morebitna zahvala naj vklju-cujeta informacije o organizacijski pripadnosti avtorice/avtorja, ki so rele­vantne za obravnavano problematiko v besedilu, ter o financnih in drugih pomoceh pri pripravi besedila. Dobesedni navedki, ki so dolgi tri ali vec vrstic, naj bodo postavljeni v poseben odstavek, robovi odstavka naj bodo obojestransko zamaknjeni, besedilo naj bo v poševnem tisku in brez narekovajev. Ce so gibanja za pravice vložila svoja telesa v aktivizem in mobilizira­nje novih oblik diskurza, da bi tako omajala njihovo marginalizacijo in zatiranje, so filozofske in teoretske kritike kartezijanstva na novo pre­tehtale subjekt in ga opredelile kot hkrati razsredišcenega (ki v sebi ni v celoti koherenten) In utelešenega (ne cisti “kogito”). (Jones, 2002: 239) RECENZIJE KNJIG TIP sprejema v objavo recenzije domacih in tujih znanstvenih del, ki niso starejša od dveh let. Recenzija naj ne bo daljša od 1.500 besed. V recenziji naj se avtorica/avtor dosledno izogiba navajanju literature in virov. Recen­zija naj ne vsebuje naslova ali podnaslovov. Na zacetku recenzije naj navede podatke o sebi in recenzirani knjigi v spodaj navedeni obliki: Ime PRIIMEK Institucionalna pripadnost Ime in priimek avtorja knjige Naslov knjige: podnaslov Založnik, Kraj letnica objave, število strani, cena (ISBN številka) Janez NOVAK Fakulteta za družbene vede, UL Eviatar Zerubavel Time Maps: Collective Memory and the Social Shape of the Past The University of Chicago Press, Chicago in London 2003, 184 str., 25.00 $ (ISBN 0-226-98152-5) NAVAJANJE Osnovna oblika reference v besedilu je (Novak, 1994). Za navajanje strani naj avtorica oziroma avtor uporablja naslednjo obliko navajanja: (Novak, 1994: 27–29). Ce sta avtorja reference dva, naj avtorica oziroma avtor navede oba: (Novak in Kosec, 2007). Ce je avtorjev reference vec, naj se v tekstu uporablja naslednja oblika navajanja: (Novak et al., 1994: 27), v seznamu LITERATURE pa naj se navedejo vsi avtorji. Ce avtorica oziroma avtor besedila ne uporablja prve izdaje knjige, naj pri navajanju zabeleži tudi letnico prve izdaje: (Novak, 1953/1994: 7). Vec referenc hkrati naj avtorica oziroma avtor loci s podpi-cjem: (Novak, 1994: 7; Kosec, 1998: 3–4; 2005: 58). Pri navajanju vecjega šte­vila referenc enega avtorja, objavljenih v istem letu, naj avtorica oziroma avtor reference med seboj loci s crkami a, b, c itd.: (Novak, 1994a: 27–29; Novak, 1994b: 1), in sicer v zaporedju, v kakršnem se prvic pojavijo v besedilu. Seznam referenc sodi na konec besedila in naj ima podnaslov LITERATURA. V seznam referenc naj avtorica oziroma avtor vkljuci vso uporabljeno literaturo. Morebitne vire naj navede za seznamom referenc, in sicer s podnaslovom VIRI. Seznam referenc mora biti urejen po abecednem redu priimkov avtorjev referenc ter v primeru istega avtorja po casovnem zaporedju izdaj. Knjige Priimek, ime (letnica izdaje knjige): Naslov knjige: Podnaslov. Kraj: Založba. Geertz, Clifford (1980): Negara: The Theatre State in Nineteenth Century Bali. Princeton, NJ: Princeton University Press. Zborniki Priimek, Ime (ur.) (letnica izdaje knjige): Naslov knjige: Podnaslov. Kraj: Založba. Featherstone, Mike (ur.) in Mike Hepworth (ur.) (1991): The Body: Social Process and Cultural Theory. London: SAGE Publications. Samostojni sestavek ali poglavje v monografiji Priimek, Ime (letnica izdaje monografije): Naslov prispevka v zborniku. V: Ime Priimek urednika (ur.), Naslov zbornika, strani prispevka. Kraj: Založba. Palan, Ronen (1999): Global Governance and Social Closure or Who is to Governed in an Era of Global Governance? V: Martin Hewson (ur.) in Thimothy J. Sinclar (ur.), Approaches to Global Governance Theory, 55–72. Albany: State University New York Press. Clanki Priimek, Ime (letnica izida clanka): Naslov clanka. Ime revije letnik (šte­vilka): strani. Bachrach, Peter in Morton S. Baratz (1963): Decisions and Nondecisions: An Analytical Framework. American Political Science Review 57 (3): 632–42. Svetovni splet (WWW) Priimek, Ime (letnica): Naslov. Dostopno prek Internetni naslov, datum dostopa. Deluze, Gilles (1978): Spinoza. Dostopno prek http://www.imaginet.fr/ deluze/TXT/420178.html, 10. 1. 2001. Viri Avtorica/avtor je sam odgovoren za spoštovanje materialnih in moralnih avtorskih pravic, povezanih z uporabo podatkov, datotek, reprodukcij in del (v nadaljevanju vir) drugih fizicnih in pravnih oseb v njegovem clanku. Avtorstvo vira, ki ga avtorica oziroma avtor uporablja v clanku in ki ni plod njegovega raziskovalnega dela, mora biti jasno razvidno v obliki ustreznega navajanja vira v seznamu VIROV in v navajanju vira v besedilu clanka. Avtorica oziroma avtor naj smiselno navede cim vec podatkov o viru, kot so na primer avtor vira, mesto oziroma institucija, v kateri se vir nahaja, naslov, ime ali opis vira, evidencna številka vira, naslov spletne strani, kraj in leto nastanka vira in podobno. Pri tem je smiselnost navajanja opredeljena kot zmožnost sledenja viru oziroma zmožnost intersubjektivne preverljivo­sti uporabljenega vira. Avtorica oziroma avtor naj navede tudi datum, ko je bil vir pridobljen, ce gre za elektronski vir. Priimek, Ime (letnica nastanka vira): Naslov/nosilec vira. Mesto hranjenja vira. Dostopno prek Internetni naslov, datum dostopa. Koprivec, Daša (2005–2008): Avdio kasete. Kustodiat za slovenske izse­ljence in zamejce SEM. Dostopno prek http://www.imaginet.fr/deluze/ TXT/420178.html, 10. 1. 2010. ali Luthar, Breda, Samo Kropivnik, Tanja Oblak, Blanka Tivadar, Mirjana Ule, Slavko Kurdija in Samo Uhan (2006): Življenjski stili v medijski družbi 2001. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov. Ce gre za vir iz zasebnega arhiva avtorja clanka, kakega drugega razi­skovalca ali posameznika, naj bo to jasno navedeno. Navajanje identitete lastnika vira iz zasebnega arhiva je zaželeno, vendar ne nujno, kadar gre za zašcito njegovih materialnih pravic ali varovanje njegove osebne identitete. Priimek, Ime morebitnega avtorja (morebitna letnica nastanka vira): Ime ali opis vira/arhivska številka. Mesto hranjenja vira. Zasebni arhiv. Zbirka navijaških šalov. Avtoštoparski muzej, Kanal ob Soci. Zasebni arhiv Mirana Ipavca. ali Zbirka pisem Janeza Novaka. 1953–1989. Privatni arhiv. Avtorica oziroma avtor naj v primeru znanega avtorja in leta nastanka vira uporabi enako dolocilo o navajanju v besedilu clanka, kot je to v primeru navajanja clanka, prispevka v monografiji ali monografije. Kadar avtor in leto nastanka vira nista znana, naj avtorica oziroma avtor v besedilu clanka smiselno uporabi naslov, ime ali opis vira. V primeru, da so naslov, ime ali opis vira daljši od petih besed, naj avtorica oziroma avtor pri navajanju vira smiselno uporabi zacetne besede iz naslova, imena ali opisa vira tako, da bo nedvoumno razpoznavno, kateri v seznamu literature navedeni vir navaja. (Porocilo o delu državnega zbora, 2000) ali (Zbirka navijaških šalov) Glede ostalih dodatnih oblik navajanja uporabljene literature ali virov naj se avtorica oziroma avtor obrne na uredništvo TIP. RECENZENTSKI POSTOPEK Uredništvo TIP uporablja za vse vrste clankov in za knjižne eseje obojestran­sko anonimni recenzentski postopek. Clanke in knjižne eseje recenzirata vsaj dva recenzenta. Postopek recenziranja, od oddaje besedila do seznanitve avto­rice/avtorja z recenzentskimi mnenji, traja dva meseca. Uredništvo TIP lahko brez zunanjega recenziranja zavrne objavo besedila, ce ugotovi, da avtorica oziroma avtor besedila ni pripravil v skladu z zgoraj navedenimi navodili, ali pa ce oceni, da besedilo ne sodi na znanstveno podrocje, ki ga revija pokriva. Uredništvo ima pravico, da prispevkov, ki ne ustrezajo merilom knjižne slo­venšcine (ali anglešcine, ce je clanek oddan v anglešcini; upošteva se British English) ne sprejme v recenzentski postopek. Stroški obveznega lektoriranja angleških besedil se avtorjem zaracunavajo po predhodnem dogovoru. Avtorica/avtor ima od trenutka, ko je seznanjen z recenzentskimi mnenji, tri tedne casa, da v besedilo vnese popravke in popravljeno besedilo vrne v uredništvo TIP. V primeru, ko recenzenti zahtevajo temeljitejše popravke, se popravljeno besedilo ponovno vrne recenzentu v presojo. Avtorica/avtor naj popravljenemu besedilu priloži poseben obrazec “avtorjevo porocilo”, ki ga dobi skupaj z recenzijama besedila, v katerem naj obrazloži, katere dele besedila je popravil in kako. Ce avtorica/avtor oziroma avtor meni, da so pripombe recenzenta neutemeljene, pomanjkljive ali kakorkoli nera­zumljive, naj neupoštevanje recenzentskih pripomb pojasni in utemelji v posebnem porocilu glavnemu uredniku. Avtorica/avtor in soavtorji ob objavi dobijo po en brezplacen izvod šte­vilke revije, v kateri je bil objavljen njihov prispevek. Vsak dodaten izvod stane 10 evrov (plus poštnina). Na zahtevo lahko avtorici/avtorju pošljemo brezplacen izvod njegove objave v formatu pdf. Avtorica/avtor prenese materiale avtorske pravice za objavljeni prispe­vek na izdajatelja revije. ETIKA OBJAVLJANJA Revija Teorija in praksa upošteva Pravila o ravnanju Odbora za etiko objav­ljanja Committee on Publication Ethics (COPE Code of Conduct guide­lines in zahteve za recenzirane revije, ki jih je oblikovala založba Elsevier Publishing House (skladno z mednarodnimi pravili založniške etike za znan­stvene publikacije). Revija Teorija in praksa je te politike in postopke sprejela z namenom podpreti urednike, recenzente in avtorje pri izpolnjevanju njihovih eticnih dolžnosti skladno s temi smernicami. Od avtorjev, recenzentov in urednikov se pricakuje, da upoštevajo smernice dobre prakse glede eticnega ravnanja, kot jih dolocajo te politike in postopki. INSTRUCTIONS FOR AUTHORS Submitted texts should not be previously published or the subject of a peer-review procedure for another journal or book/monograph. The publishing of an article or a book review in Teorija in praksa is free of charge. Texts should be sent to the e-mail address: teorija.praksa@fdv.uni-lj.si. A text should be in A4 format with 1.5 spacing, Times New Roman of 12-point font size, and the centre aligned with 2.5 cm margins. All pages of the text should be numbered consecutively. The first and last name of the author/s should be placed on a separate cover sheet showing the title of the article, along with their academic title and current employment, full postal address, telephone number and e-mail address. The last name of the author/s should be printed in uppercase. The initial page of the text should only include the title of the text, and the abstract. The text should be accompanied by the author/s’ statement that the text has not previously been published or is not in press with any other journal or monograph. In the statement, the author/s should also make a proposal for the article’s classification in compliance with the typology of documents/works (an original article, a review article, or a book review). The Editorial Board shall decide on the final classification of a submitted text. ARTICLES Original or review articles written in the English language (British English) should not exceed 6,500 words. If the author wishes to publish a longer text, they should first consult the Editor. An article should be accompanied by an abstract of up to 100 words, written in both Slovenian and English, contain­ing a definition of the subject under scrutiny, methods of argumentation, and conclusions. The author should also provide up to seven key words. The titles should be clear and indicative. The main title, printed in bold uppercase letters, should not exceed 100 characters. Texts longer than 1,500 words should contain subtitles of no more than two levels. The subtitles of the second level should be italicised. Tables, graphs and figures should be designed as attachments (and not included in the text), with informative titles, in uppercase letters and ital­ics; they should be numbered consecutively (Figure 1: TITLE OF FIGURE, Graph 2: TITLE OF GRAPH, Table 3: TITLE OF TABLE). Each table and fig­ure should be on a separate sheet. Their approximate positions in the text should be marked in the text. The author should determine how much space each table, graph or figure will occupy in the text. The space required for tables, graphs and pictures should be included in the total text length, as either 250 words (1/2 page) or 500 words (1 page). The sources of tables and graphs should be written below the table and graph and should end with full-stop. Use the table feature in Word to create tables. Table 1: COMMITTEE EFFECT Relugative effect Mixet effect Distributional effect BUDG, TRAN, IMCO, ECON, ENVI, ITRE, LIBE EMPL, AGRI, PECH, REGI JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA JURI, AFET, DEVE, INTA Source: Yordanova, 2009: 256. Footnotes should be clearly marked in the text with consecutive num­bers from beginning to end; written in appropriate places in the text; and arranged in the same order under the text. Footnotes must be limited in both number and length. Notes about the author/s, as well as any acknowl­edgements, should include information on the organisation to which the author/s belongs when relevant to the subject addressed in the text, and should also include information regarding any financial or other assistance given for preparing the text. Quotations of three or more lines in length should be placed in a sepa­rate centre-aligned paragraph, with the text appearing in italics and without inverted commas. The fact that most of the posts have been liked is an evidence that citizens find the posts made by the local government interesting and useful, but they do not show any further interest by sharing the information with friends or by engaging in dialog commenting on them. (Bonsón et al., 2013: 12) BOOK REVIEWS Book reviews not older than 2 years are accepted for publication in Teorija in praksa and should contain up to 1,500 words. In a book review, the author should strictly avoid making any references to any sources and literature. The book review should not include title or subtitles. Information about the author and the reviewed book should be given at the review’s start in the form shown below: First Name LAST NAME Institutional affiliation Author’s First and Last Name Title: Subtitle Publisher, City Year of publication, number of pages, price (ISBN number) John SMITH Oxford University Eviatar Zerubavel Time Maps: Collective Memory and the Social Shape of the Past University of Chicago Press, Chicago and London 2003, 184 pages, USD 25.00 (ISBN 0-226-98152-5) REFERENCES The basic form of an in-text reference is (Smith, 1994). To indicate the page, use the following form: (Smith, 1994: 27–28). If two authors are referred to, they should both be stated: (Smith and Doe, 2007). When there are three or more authors, the following form should be used: (Smith et al., 1994: 27), while all authors should be mentioned in the reference list. If the author does not use the first edition of the book, the year the first edition was pub­lished should also be given: (Smith, 1953/1994: 7). Several simultaneous ref­erences should be separated by a semicolon: (Smith, 1994: 7; Doe, 1998: 3–4; 2005: 58). When citing several references by the same author published in the same year, references should be separated by letters a, b, c etc.: (Smith, 1994a; 27–29; Smith 1994b: 1) in the order they first appear in the text. The list of references should be placed at the end of the text, under the heading BIBLIOGRAPHY. It should only include units of literature used in the text. Sources should be listed after the list of references under the head­ing SOURCES. The bibliography should be arranged in alphabetical order of the last names of the authors and, in the case of multiple works by the same author, by the consecutive order of editions. Books Last Name, First Name (year of publication): Title of the Book: Subtitle. City: Publisher. Geertz, Clifford (1980): Negara: The Theatre State in Nineteenth Century Bali. Princeton, NJ: Princeton University Press. Edited Books Last Name, First Name (ed.) (year of publication): Title of the Book: Subtitle. City: Publisher. Featherstone, Mike and Mike Hepworth, Bryan S. Turner (eds.) (1991): The Body: Social Process and Cultural Theory. London: SAGE Publications. Chapters or Essays in Monographs Last Name, First Name (year of publication): Title of the Chapter/essay in the Edited Book. In First Name Last Name of the editor (ed.), Title of the Edited Book, pages of the chapter/essay. City: Publisher. Palan, Ronen (1999): Global Governance and Social Closure or Who is to Be Governed in an Era of Global Governance? In Martin Hewson and Timothy J. Sinclair (eds.), Approaches to Global Governance Theory, 55–72. Albany: State University New York Press. Articles Last Name, First Name (year of publication): Title of the Article: Subtitle. Name of Journal Volume (Number): pages. Bachrach, Peter and Morton S. Baratz (1963): Decisions and Nondecisions: An Analytical Framework. American Political Science Review 57 (3): 632– 642. Internet (WWW) Last Name, First Name (year of publication): Title. Accessible at Internet address, date of access. Deluze, Gilles (1978): Spinoza. Accessible at http://www.imaginet.fr/deluze/ TXT/420178.html, 10. 1. 2001. Sources It is the author’s sole responsibility to respect the material and moral copy­rights related to the use of data, files, reproductions and works (hereinaf­ter: the source) of other natural and legal persons in his or her article. The authorship of a source an author uses which is not the outcome of their own research must be clearly identifiable by properly including the source in the list of SOURCES and by citing the source in the text. The author should give as much data as reasonably necessary about the source such as its author, city or institution, address, name or description, evidence number, webpage address, place and year of its creation, and simi­lar. Such details should allow the traceability or intersubjective verifiability of the source. With electronic sources, the author should also include the date the material was accessed. Last name, First name (year of creation of the source): Address/holder of the source. Place of keeping the source. Accessible at Internet address, date of access. Featherstone, Mike (2005–2008): Audio cassettes. National Museum of New Zealand. Available at http://www.imaginet.nz/deluxe/TXT/420178.html, 10. 1. 2010. or Activity Report of the National Assembly of Republic of Slovenia, 1996– 2000. Ljubljana: National Assembly of the Republic of Slovenia, 2000. If a source is the author’s private archives or those of another person, this should be clearly stated. An indication of the identity of private archives’ owner is recommended, but not necessary if this may affect the protection of their material rights or personal integrity. Last name, First Name of any author (potential year of creation of the source): Source name or description. The place where the source is kept. Private archives. Collection of supporters’ scarves. Hitcheiker Museum, Richmond upon Thames. Private archives of James Longfield. or Collection of letters by Janez Novak. 1953–1989. Private archives. When a source’s author and year of creation are known, the same way of citing it in the article text applies as for the citation of articles, chapters in a book or books. When the source’s author and year of creation are unknown, the source’s title, name or description should be used sensibly in the arti­cle text. If the title, name or description of the source consist of more than five words, the initial wording of the source’s address, name or description should be used when citing the source in the main text so that it will be clearly identifiable in the Bibliography. (Activity Report of the National Assembly, 2000) or (Collection of supporters’ scarves) Concerning other ways of citing the literature or sources used in articles, please contact the Editorial Board of Teorija in praksa. PEER-REVIEW PROCEDURE All types of articles undergo a mutually anonymous peer-review procedure organised by the Editorial Board of the journal. Articles and book essays are to be reviewed by no fewer than two reviewers. As a rule, the review procedure takes 2 months from submission of a text to notification of the reviewers’ opinions. The publication of a text can be rejected by the Edito­rial Board without any external review if the text does not follow the instruc­tions given above, or falls outside of the scientific fields covered by Teorija in praksa. The author shall improve the text and re-submit the improved text to the Editorial Board within 3 weeks of being notified of the reviews. When extensive improvements are required by the reviewers, the author should resubmit the improved text for the reviewers’ reassessment. A special sheet, “Author’s Report”, sent to the author along with the reviews of the text, must be sent as an attachment to the improved text by the author, explaining which parts of the text have been improved, and how. If the author finds a reviewer’s comment to be unfounded, deficient or unclear in any way, they should justify their potential disregard of the reviewer’s comment in a special report to the Editor in Chief. The Editorial Board reserves the right not to commence the review procedure of papers which failed to meet the standards of formal written language. Every author is entitled to one free copy of the issue in which their article appeared. Each additional copy may be purchased for EUR 10, plus postage. Upon request, the author(s) may be provided with a pdf file of their article free of charge. The cost of mandatory language editing of English texts will be charged to authors on prior agreement. Published papers become the material copyright of the Journal’s publisher. PUBLISHING ETHICS Teorija in praksa journal follows the Committee on Publication Ethics (COPE) Code of Conduct guidelines and the requirements for peer-reviewed journals, elaborated by the Elsevier Publishing House (in accordance with international ethical rules of scientific publications). Teorija in praksa Journal is adopting these policies and procedures to support editors, reviewers and authors in performing their ethical duties under these guidelines. It is expected of authors, reviewers and editors that they follow the best-practice guidelines on ethical behavior contained therein.