Mišji kralj
(Češki napisala Anna Husova.)
Živela sta kralj in kraljica, ki sta imela hčerko-edinko, dražestno Milenko.
Deklica je bila tako dobrega srca, da je sočustvovala z vsemi pre-ganjanimi, pa naj je bil človek, žival ali kaka pohojena cvetica.
Najbolj so se ji smilile uboge miške, ki so jih neusmiljeno preganjali ljudje in živali, posebno mačke. Kjer koli je katero zagledala, jo je klicala k sebi in ji ponudila drobtin, da se je uboga miška nasitila. Kralj in kraljica sta bila sicer zadovoljna, da je bila njuna hcerka tako dobrega srca, a ni jima bilo všeč, da se je tako polegovala za miši, ki delajo tolikšno škodo.
199
>Saj so tudi miške božje stvarce,« jih je zagovarjala. »Da,  toda  le  za hrano  mačkam,«   sta  odgovarjala  svoji hčerki  kralj in kraljica. »Le pomisli, koliko škode bi naredile, če bi se razmnožile po hišah in njivah! To so škodljive živali, zato jih smemo ubijati.«
Toda Milenka ni hotela tega razumeti in je svoje miške vedno branila, kjer in kadar je mogla.
Nekega dne je sedela na vrtu. Zagledala je majhno miško, ki je begala pred mačko in ni vedela, kam naj se zateče.
Milenka je poskočila, prepodila mačko in  tako  rešila miško. Dobra princesa je bila zelo vesela. Kar zasliši slaboten glasek, ki je govoril:
»Milenka, Milenka, hvala ti, da si me rešila. To ti bo nekoč moj narod poplačal. Povedala bom io našemu kralju.«
Milenka je o tem pripovedovala svojemu očetu in materi, a sta se le smejala.
»Gotovo se ti je le tako zdelo,« sta ji rekla. »Kako bi neki miška mogla govoriti?«
A Milenka je trdno verovala, kar ji je miška povedala, in kjer koli je mogla, je dajala miškam trane in odganjala od njih mačke.
Nekega dne prinesejo sli kralju vest, da je tuj kralj udrl v njegovo kraljestvo, da zavzema mesto za mestom in da se že pripravlja na napad na glavno mesto in kraljevski grad.
Kralj se je hudo prestrašil. Kraljico in Milenko je poslal na oddaljen grad, a sam je odšel v boj. Toda bil je premagan in ujet. Sovražnik je glavno mesto opustošil, prebivalce pa pobil ali pregnal. Po vsem kraljestvu je zavladala velika žalost.
Kraljica in Milenka sta na sainotnem gradu bridko jokali za očetom. Sreča je še bila, da sovražnik ni mogel izvedeti, kam sta se skrili, sicer bi ju bil morda tudi lahko ujel.
Nekega dne je Milenka sama sedela ˇ sobi in z žalostjo mislila na svojega ubogega očeta. Kar  zasliši  tenek glasek:
»Nič ne jokaj, Milenka! Miške bomo tebe, tvojega očeta in celo kraljestvo osvobodile. Pojdemo k našemu kralju, ki se je naselil v opustošenem mestu. Zbral bo veliko vojsko in premagal tujega kralja.«
Milenka je pogledala in miško spoznala. Bila je ravno tista, ki jo je bila nekoč rešila na vrtu pred mačko. Prišla je bila za Milenko na samotni grad.
Kot je miška obljubila, tako je tudi na-redila. Njeni starši so z vso svojo družino odšli v mesto k mišjemu kralju, da bi dobili Milenki pomoč vsega mišjega naroda.
Našli so kralja v opustošeni trgovini, kjer se je bil naselil na krajcu sira. Zelo dobro se mu je godilo. Nihče ga ni preganjal, še celo pajek-križavec, ki je imel tam svojo mrežo, je postal njegov prijatelj.
Ko je raišja družina prišla k njemu, si je bil ravno pomeril novo suknjo in je začudeno pogledal svoje goste.
200
Mišji oče in mati sta se spoštljivo postavila spredaj, njuni trije otroci so pokorno stali za njima in se priklanjali mogočnemu kralju. Kralj je dal roke v bok in pozorno poslušal mišjega očeta, ki mu je pripovedoval o usmiljeni Milenki. Prosil je, naj bi milostljivi kralj sklical vse svoje podložne, pregnal z njimi tujega kralja in povrnil dobri Milenki sreene dneve.
»Dobro!« je rekel nazadnje. »Ti boš glavni vojskovodja. Skliči v mojem imenu vse miši, velike in male! Tega tujca bomo že pregnali.«
Preden je minil dan, je bilo zbranih. na milijone miši, velikih in malih. Vsa mišja vojska se je napotila prot tujemu kralju.
Bil je to sprevod, kakršnega svet še ni videl. Po poti je postajal še vedno večji, kajti od vseh strani so še vedno prihajale nove mišje trope.
Naletele so na tujega kralja blizu morja. Napadle so njegovo vojsko ponoči, pregrizle najprej vezi ujetemu kralju in njegovim vojakom, a nato so lezle na sovražne vojake in jih grizle, kjer so mogle.
Sovražniki se pred temi majhnimi sovražniki niso mogli uspešno braniti. Ker se niso mogli drugače rešiti, so poskakali v morje, kjer so vsi potonili.
Ko so bili vsi sovražniki mrtvi, je pristopil mišji kralj k Milenkinemu očetu in mu rekel:
»Vrni se v svoje kraljestvo, a za našo pomoč se zahvali Milenki, nas pa nikar več ne preganjaj!«
In tako se je zgodilo. Kralj je hotel mišjega kralja vzeti s seboj. Obljubil mu je zlat gradič in najboljšo hrano, a ta mu je rekel:
»Tvoje ponudbe ne moreni sprejeti, kajti potem bi ne bil več kralj, ampak jetnik. A meni je ljubša svoboda, združena z nevarnostjo. kakor suženjstvo v zlatu. Samo to te prosim, ne preganjaj nas več! Pomisli vedno to, da lahko tudi najnižji najvišjemu  včasih pomaga!«
Od tega časa si noben sovražnik ni več upal napasti kraljestva, kjer je vladala Milenka s svojimi starši, kajti raznesla se je vest, da na mejah čuva mišji kralj, ki bi vsakega sovražnika ravno tako pogubil, kot je pogubil tujega kralja.                                            . .               Prevel R. Ž.