120
venszko driizstvo prišli, te je njihova dobra vola i njihova veszela recs ne konca mela". Naj bi taki duhovniki med ogrskimi Slovenci ne izumrli! Prav dober in poučen je gospodarski članek: „Od szadovenoga drevja", katerega pojasnujejo dobre slike. Vsakoga bode zanimal tudi spis: „Spomenki preminocsih csaszov iz tisinszke fare", v katerem je opisana zgodovina te največje slovenske fare med ogrskimi Slovenci. Protestantov-sko gibanje se je zaneslo tudi med ogrske Slovence, kateri so do malega vsi prešli na novo vero, tako da je bilo 1. 1698. v tišinski župniji med 1492 odraslimi samo 255 katoličanov, danes je pa samo le še ena šestina prebivavcev lutera-nov. Za tem spisom sledi več manjših člankov in za bavnih dogodbic, opisana je tudi „japonszka-ruszoszka bojna'" in važnejši dogodki preteklega leta. iNaj bi se ta slovenski koledar, kateri velja samo 60 vin., dobro razširil med ogrskimi Slovenci, a naj bi se tudi naši domoljubi spomnili svojih napol pogubljenih bratov in našli pot, kako bi se knjige „ Družbe sv. Mohorja" in pa ljudski časopisi bolj med njimi razširili,   ker   bode  edino to
rešilo gotovega pogina ogrske Slovence, ki so na prvem   udarcu   silovitega mažarskega življa.
Janko Barle.
življenje deloval na književnem, verskem in prosvetnem polju svoje ožje domovine. Oglasil se je že v Gajevi „Danici" s pesniškim imenom Ljubomir Hercegovac, sodeloval je pri raznih listih, a pesniško slavo so mu najbolj utrdili njegovi „0 svetnici", v katerih je z živimi barvami opisal mučeniško trpljenje in boje   siromašne   raje v Bosni  in Hercegovini
HRVAŠKA.
Fra Orga Martič: Zapamčcnja (1829 do 1878.) Po kazivanju auto-rovom   zabilježio   Janko
KOROŠICA.
rovom   zabilježio   Janko
Koharič.  Za tisak priredio FerdoSišič.     od leta  1832. pa do okupacije. Kot pesnik se
on    ci.   itn    /~o»ia   1   \z   ACt  virmriov    —   Dnp      ie  vznel   naivišie v nrvih   dveh   delih:     Ohre-
80. Str. 119. Cena 1 K 40 vinarjev. — Dne 30. avgusta 1905 je umrl v frančiškans em samostanu   Kreševu   sivolasi   pesnik,   hrvaški
je vzpel najvišje v prvih dveh delih: „Obre-nov" in „Luka Vukalovič", drugi deli so   slabši.    V   svojih   pesnitvah   se   je   dobro
SamOStanU      IVreSeVU      SlVOiaSl      pe&lllft.,     uivcisai        s«J     amuai.        v      avujiu     jjcaiuivau     se     je     \AVjuiv
Homer fra Grga Martič. Rojen je bil 5. februarja     okoristil z narodnimi pesmami,  katere je po-1822 v Posušju v Hercegovini in je celo svoje     znal   kot nobeden drugi; on je izpopolnil  in
121
oplemenil narodno pesem, in dobro je rekel o njem Vatrcslav Jagič, da bi bil Martič, tudi ko bi bil ubog slepec, vendar prvak med narodnimi pevci, a kot naobražen in učen mož je umel združiti svojstva narodne poezije z vsemi vrlinami umetnika-pesnika.
Martič je v svojem življenju marsikaj preživel, a njegovo besedo in njegove nasvete so vpoštevali tudi razni turški vezirji in paše, s katerimi je bil kot sarajevski župnik dobro znan. Srečna je bila misel, da se razni njegovi spomini in dogodki zbero, kar je storil leta 1901. v avgustu mladi profesor, sedaj že pokojni Janko Koharič. Bilo je sicer že malo kasno, ker se je sivolasi in slabotni pesnik že težko "spominjal raznih poedinosti in je steno-
v Plaškem na Hrvaškem, ki se je zval poprej nego se je poturčil, Mihael Latas. Njegov oče je bil stotnik v Granici, a ker je zmanjkalo denarja v blagajni, so ga odpravili. Sin kadet je srečal v Zadru trgovca iz Banjeluke, ki ga je vzel seboj in poturčil. Kesneje je odšel v Carigrad v vojaško šolo in se kot vojak vzpel do najvišjih vojaških časti. Omer paša je bil strog in krvoločen, ali vendar ni mogel v deželi napraviti miru. Zelo je preganjal literata fra Frančiška Jukiča, ki je bil zelo zaslužen za hrvaško stvar v Bosni (izdajal je časopis „Bosanski prijatelj", napisal: „Zemljo-pis i poviestnicu Bosne" itd.), a bil bi ga gotovo tudi ubil, da ni bil po posredovanju avstrijskega konzula izpuščen iz carigrajske ječe, ali
IZ STRAŠNIH DNI V MOSKVI: RAZDEJANJE NA ULICI.
grafu večkrat brez pravega hronološkega reda pripovedoval svoje spomine. Pa vendar so Martičeva „zapamčenja" zelo zanimiva in dragocena. Vsak čitatelj bode iz njih povzel jasno in natančno sliko bosenskih in hercegovskih razmer od početka preteklega stoletja pa do okupacije. V teh deželah je že davno pred okupacijo vse vrelo, nezadovoljni so bili ne samo kristjani, nego tudi domači mohamedanci, ki so se cesto spoprijeli z redno turško vojsko, tako da celo cesarski vezirji, od katerih so bili nekateri prav umni in naobraženi možje, niso vedeli, kako bi napravili red v deželah. V tej zmešnjavi in v vednih bojih so vsi trpeli, največ seveda kristjani. Med vezirji je najbolj zanimiv Omer paša (od leta 1850 - 1852), rojen
se ni smel več vrniti v Bosno. Prav zanimive stvari nam pripoveduje Martič tudi o Osman paši (1860—1869), ki ga je zelo spoštoval in cenil, dasi so mu ga drugi očrnili. Marsikaj izvemo tudi iz časa bosenske okupacije, za katero si je pridobil Martič velikih zaslug, posebno pa to, da se je Bosna in Hercegovina na berolinskem kongresu izročila v upravo avstrijski monarhiji in da se ni Bosna pridružila Srbiji, in Hercegovina Črni gori, kar so hoteli nekateri na berolinskem kongresu.
„Zapamčenja" se bero prav prijetno; iz njih nam govori Martič, kakor je bil, iz vsake vrstice se nam kaže njegova simpatična slika. Njegov govor je originalen, jedrnat, tupatam celo šegav in kratkočasen.   Niso to memoari
122
kakega odličnega svetovnega državnika, ali vendar nam pričajo o izredni nadarjenosti preprostega frančiškana in o njegovem plemenitem stremljenju, da pomaga svojim zatiranim krščanskim bratom in narodni stvari. Največ nam pripoveduje o političnem razvoju Bosne in Hercegovine pred okupacijo; za književno zgodovino je pa zanimivo, kar izvemo o fra Jakiču in pa o škofu in književniku Marijanu Šunjiču. Ravno tako smo izvedeli prvič o njegovem večjem književnem delu, o  „Osmanidi", v
NAŠE SLIKE.
Reliefi s cerkve sv. Štefana v Budimpešti str. 88 89). Cerkev sv. Štefana, ki je bila posvečena meseca novembra prošlega leta, je zdaj najmo-numentalnejša stavba v Budimpešti. L. 1851. so jo začeli zidati po načrtih arhitekti Hildeja. Šestnajst let pozneje se je pa podrla kupola. Sedanja stavba je delo arhitekta Ybla. Cerkev je zidana v slogu italijanske renesance in je dolga 91*75 m. Posebno krasni so reliefi Maverjevi, ki predstavljajo prizore iz življenja sv. Štefana, prvega ogrskega kralja.
Spomenik cesarice Elizabete v Pulju je bil lani odkrit v prisotnosti cesarjevi. Blagoslovil ga je škof Flapp. Zadaj se vidi stara rimska arena, ki daje prav dobro ozadje spomeniku, stoječemu v drevoredu Marije Valerije. Cesarica gleda s secesio-nističnega podstava resno vun na morje. Spomenik je izdelal Alfonz Canciani.
Več slikiz Rusije nam kliče v spomin strašne dogodke prošlih mesecev. Že eno celo leto divja v Rusiji notranji boj, ki se vname zdaj bolj na tem, zdaj na drugem kraju. Ljubjanka (str. 126.) je velik trg v Moskvi, kjer je nova tržnica. Ob velikih nemirih so morali tržnico zapreti. Pioti nezadovoljnemu ljudstvu je nastopila vojaška oblast z vso silo. Prišlo je do krvavih bojev, v katerih so streljali celo s to povi (pr.str. 121). Helsingfors (str. 125.) jeglavno mesto Finske, ki vživa neko posebno upravo v ruski državi. Ker je hotela vlada vzeti Fincem, ki niso slovanskega, ampak skandinavskega rodu, njihove svoboščine, je prišlo do velikih uporov. Knez Tru-beckoj   (str. 127.) je bil rektor moskovskega vseuči
kateri je opisal vrline in napake Osmana-paše, in o kateri pravi sam, da je bila najbolje delo med njegovimi pesmami. „Osmanido" je skril v žitnici v žito, a ko se je vrnil iz Carigrada, so mu rokopis snedle miši.
„Zapamčenja" je razdelil prof. Sišič v poglavja, porazvrstil jih po kronološkem redu in dodal razne letnice. S tem je mnogo pomogel, da se bodo ti Martičevi memoari čitali ložje in z večjo koristjo.
Janko Barle.
lišča ter se je ob nemirih postavil na stran dijakov in reformne stranke. Car ga je poklical v Peterburg, in tam ga je pri neki seji državnega sveta baje vsled razburjenja zadela kap, da je takoj umrl. Sedanji ruski učni minister je grof 1.1. To Isto j (str. 127). Petrov (str. 127) je pa voditelj krščanske demokracije v Rusiji. V Peterburgu živi kot profesor bogoslovja in si je s svojimi spisi in govori pridobil velik ugled ne le med delavskimi stanovi, za katere dela v prvi vrsti, ampak tudi med ruskim izobraženstvom.
F e 1 a h i n j a (str. 105.) je kmečka deklica v Egiptu.
Novi predsednik francoske republike, Armand Fallieres (str. 128). je bil rojen 1.1841. v majhnem trgu v Gascogni, v Mezinu. Ded mu ie bil kovač, oče sodni pisar. Armand Fallieres je postal odvetnik in je zgodaj nastopil v politiki. Bil je republikanec in se je kot poslanec udeležil velike parlamentarne bitke, ki se je končala 1 1879. s padcem Mac Mahona in s končno zmago republikanske vlade. Od 1. 1882. do 1892. je bil Fallieres sedemkrat minister, 1. 1899 je postal predsednik državnega sveta za Loubetom, kateremu sledi zdaj tudi kot predsednik ljudovlade. Fallieres je dober govornik, sicer pa, kakor pravijo, „komoden" mož. Francozi ne ljubijo živahnih in energičnih predsednikov ljudovlade, kajti po republikanskih nazorih ima predsednik edino le to nalogo, da podpisuje, kar parlament sklene, in da državo „reprezentira". Ali bo Fallieres to znal? Mož je obilne postave, širokih pleč, debele glave in ljubi lovsko zabavo. Poleg tega ima varčno ženo.
G r a n d hotel ,,U n i o n" je zdaj najelegant-nejša stavba v Ljubljani, že davno zaželeno zbirališče vseh krogov.   Svojemu imenu primerno je na-
o in ono