J. E. Bogomil
Deset vprašanj
?. Kaj najrajši poslušate?1
Poglejte sosedovega Jožka! Pri stareni očetu sedi iu posluša z očmi in usti in še z ušesi. Ko pa decl neha, se sproži Jožku jeziček: »Oče, še, no še!«
Vi ste že uganili, da Jožek najrajši posluša povesti, ki jih zna ded tako mično pripovedovati, da je iantek kar zainaknjen v tiste davne čase, ko so po zemlji še hodile dobrohotne vile iu obsipale dobre ljudi s kupi srec-e in blagostanja; ko so zlobne čarovnice pregaujale ubogega človeka in mu grenile življenje z nesrečo: ko so strahotni zmaji strahovali celc pokrajine, dokler se ni rodil junak, sličen saniemu svetemu Juriju. ki je končal strašno pošast in za vse čase ljudem zago-tovil boljše dneve.
Milka se tudi že naproj vescli nedelje. V cerkev bo šla. Orgle pojo tain kakor sania nobeška godba, in pevski zbor prepeva tam, zlasti ob večjih praznikih tako lepo, da bi se človek kar zamaknil kakor nekdaj tisti inenih.  ki je  poslušal  sto let petje rajske pticc.
Res, nekaj lepega je poslušati petje in godbo. Pa tudi nekaj blažilnega. Če greš spomladi skozi  •eučnat
101
gozcl, saj te že ptieje petje toliko zmoti, cla ti noga večkrat nehote zastane in strme poshišaš, kako se ptičji zbor skuša med seboj, kdo bo lepše pel in žvižgal.
Ali pa, če poslušaš zdaj otožno-milo. zdaj prazniško-slovesno pesem zvonov? Mrliču pojo zvonovi, kakor bi jokali, ob nedeljah te pa kličejo v cerkev kakor ljubi prijatelji; kadar se pa približa sveti božič, kaclar za-pojo o veliki noči peseni vstajenja, kadar spremljajo s svojimi glasovi procesijo presv. Rešnjega Telesa, kadar hočejo ob svetih godovih Marijinih in svetniških samo Mater božjo in svetnike izvabiti vsaj za liipec iz nebes: ali ne odmeva takrat tudi v tvojem srcu. ljubi otrok. pesem radosti, vesclja in zmagoslavjaP
ln vojaška godba iu vsakovrstna druga godala! Nad vsemi pa kraljuje lepo ubrano petje človeških glasov. Nikakor pa ne ugaja pesem, ki prihaja iz pijauih. po alkoholu smrdečih grl.
Toda počakaj, ljubi moj! Zdi se mi, da tvojo uho preveč hlasta po tern, kar je prijetnega. Kako pa po-slušaš to, kar je zate koristnega?
Starši te nče, te svare, te opominjajo: zdaj miruo. krotko, dobrohotno, zdaj malo bolj ostro, kakor pač zaslužiš. Pa se včasih jezno držiš, z očmi bodeš v zemljo, jeziček ti miga, da bi jim odgovarjal. To pa, ni prav. Starši ti dobro hočejo, pa bi se ti grdo držal?
Kako pa v šoli poslušaš? Ali je tara morebiti le tvoje telo, tvoje uho in tvoje misli pa daleč od šole? In kako poslušaš pridigo v cerkvi, kako se vedeš pri krščanskcm nauku? Morda si že mnogo koristnega pre-slišal?
Kako pa poslušaš tiste, ki ti šepetajo nedostojne besedc. ki te vabijo v greh, ki ti govore, da si neumen, če poslušaš svoje starše, svoje učitelje, svojega kate-heta, svojega dušnega pastirja? Znabiti jih preveč poslušaš?
Skrbno in z veseljem poslušaj tudi tisti neslišni glas. ki hodi vedno s teboj, ki vsako tvoje plemenito delo hvali, ki troja slaba dejanja obsoja. Glas vesti je to. Naj bi se nikdar ne govorilo, da si gluh za opomine svoje vesti, da je tvoja vest kosmata, neob-čutna!