Izhaja vsak prvi in tretji četrtek v mesecu. BESEDNIK. Velji celoletno 2 gld. 50 kr. polletno 1 gld. 30 kr. Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. List 17. V Celovca 7. oktobra 1869. Leto L Antonu Janežiču. Krilatec božji, ki po zemlji hodiš, Življenja luč prižigaš in gasiš, Ki ljubljence v svetove lepše vodiš, Prinašaš radost in — britkost budiš: Zakaj — sirota če te smem prašati — Eoditelja preblagega si vzel, Ki je namenjen bil osrečevati Sorodnike z menoj unet, vesel? — V krasoti mladej se blišči narava, Posadil med-njo blagi me vrtnar, Al zdaj — že grob se tebi razkopava! — Dokaj prezgodaj jaz uboga stvar Žalujem pri mrtvaškem odru tvojem, Z menoj žaluje ves slovenski svet, Ki milo si ga nosil v srcu svojem, Po njem zasajal najkrasnejši cvet! — Sijal je todi svit nekdanje slave, Tu prost, mogočen rod slovenski bil, Kjer zdaj je kraj predrage očetnjave, Kjer s krepkim glasom narod si budil. Da slana cvetja novega ne zmami, Bil v srcu moškem up ti je sladak. „K življenju lepšemu se rod moj zdrami!" Bil klic je tvoj, slovenski korenjak. In tako mili, blaženi glasovi Vžigali čudovite so moči; Junaški so se družili sinovi Na delo — v boj za slavo novih dni! To bilo ti najslajše radovanje, In najprijetniša svečanost ta; Nikdar za prazne nisi maral sanje, Nikdar za blišč neumnega sveta. Naj drugi svitle stavijo gradove, Zaklade drage zbirajo na kup, Z bliščobo svetno kratijo si dnove, Za slast kupujejo življenja strup: Kar vekomaj poganja zalo cvetje, Pokojnik dragi! bilo tebi mar, Kar poznim vnukom sveto bo imetje, In rodu zdanjemu je rajski dar. — Vrte se v nebnem krogu žarne luči, Opazoval te je čarobni svit, Ko iskal si, kje zlati so nam ključi V dom lepših dni, kje sad njih čudovit'. V slovo ti je večernica migljala, Nahajala danica zgodnja spet: Ni bolj unetega srca poznala Slovenija v številu dolgih let! Vihar naj po deželah se zaganja: Razširjal bo se tvoj prekrasni cvet, Na rodovitnej zemlji naj poganja, Goji hvaležno ga slovenski svet! Priseva mila zarja od izhoda, V njej večno naj se sveti tvoj spomin, Ki dika si slovenskega naroda! — Naj temu mil bo — tvoj najmlajši sin „Besednik." . 146 t Anton Janežič. Žalostno, prežalostno novico ima danes razglasiti „Besednik," ki tako rekoč še ves objokan pojemlje: Antona Janežiča ni več! — 18. dan septembra ob dveh popoldne je blagi pokojnik končal dolgo in grenko trpljenje zarad pljučne bolezni ter se preselil v lepše onostransko življenje v 41. letu svoje starosti. — Veže nas sveta dolžnost, da vsaj v najpoglavitniših načrtih narišemo sliko preblagega moža, ki je primčroma živel le malo časa, storil pa neizmerno veliko; bil je Slovenec po rodu in je vse svoje djanje in nehanje posvečeval najpred Slovencem, poznan pa je tudi po vsem slovanskem svetu, in njegovo ime mora v kraljestvu, kjer nikdar ne zahaja rumeno solnce, v prihodnosti še bolj sloveti ko zdaj. Zato pa pri popisovanji tega neumerljivega domorodca čutimo neko slabost, ki se ne da povedati, tudi ne zapisati, in radi, preradi bi izročili per6 kteremu koli izmed tacih mož, ki so z bistroumnostjo vedeli svetu slikati najlepše značaje človeškega rodu. Da bi pač še živel slavni roditelj slovenskih „Drobtinic", njegovo divno per6 bi Janežiča uvrstilo med tiste, ki so možje" po „volji božjej." Ali da bi vsaj tukaj bival prijatelj, od kterega sem prvič slišal poveličevati slovenski prilog „pošten", koliko ima prelepih lastnosti v sebi, kako srečen je tisti, o kterem se res da reči, da je pošten, in — ranjki Janežič je res bil tistih eden, o kterem je, kdor koli ga je poznal, moral reči, da je poštena duša — v najobširnejem pomenu le-te slovenske besede! Nekje v jutrovih deželah imajo shranjen meteor, t. j. zračni kamen; ko je padel od neba na zemljo, takrat največi modrijani tistega kraja niso nič vedeli pravega o njem, dčli so ga v neko svetišče in spodej dali vsekati napis: „0 tem kamnu ve (povedati) marsikdo marsikaj, vsakdo nekaj, nihče dosti." Te besede nam hodijo na misel, ko bi imeli govoriti o zaslugah Janežičevih. Vemo sicer, da ga visoko ceni vsakdo, ki ga kolikaj pozna iz mnogih njegovih pisem; kdor natančneje pozna njegovo delavnost, mora po pravici trditi, da je po njegovej smrti Slovencem došla nedomestljiva izguba; ali vkljub vsemu temu ostane Janežič biser slovenskega naroda, ki se pri še tako visokej ceni ne da preceniti, kar bo morda iz naslednjih vrstic še bolj jasno. Anton Janežič je bil rojen 19. decembra 1828. L v Lešah v Rpžnej dolini. Najpred je hodil v domačo farno šolo v Šent-Jakob. 1837. 1. so ga stariši poslali v Celovec, kjer je 1848. 1. dovršil gimnazijo. Da je bil prebrisane glave in bistrega uma, kažejo dovolj njegova dela; iz le-teh pa sveti tudi neskončna marljivost, ki je po besedah slavnega pesnika bistroumje, t. j. genie. Janežič je s posebno marljivostjo dovrševal leto za letom, vendar se je že kot učenec najbolj pečal le z ukom, ki se tiče jezikoznanstva, ker je menda že zgodaj pred sabo gledal prihodnji poklic, zato se je uril zanj že celo od mladih nog. Kmalo potem, ko je dovršil gimnazijo, začel je, 1849. 1., na taistem zavodu slovenski jezik učiti. V tej zadevi je bil Janežič Celovcu to, kar nekdaj Ljubljani M. Ravnikar in pozneje Metelko. Bilo je pa tudi bolj ko pravično, da mu visi niso zapirali te poti; s časom je kolikor mogoče razširjal pravice, ki so v zvezi s to stopnjo, dosegel je dokaj, rad bi bil še več, ali do danes še ni bilo vgodnega časa. 1853. 1. je nastopil službo na celovškej višej realki ter prednašal tam slovenski in nemški. Za profesorski izpit se je uril sam, bival je samo pol leta na Dunaji, da se je še k temu pripravljal. Slovenski uk na gimnaziji je zarad bolehnosti in preobložen z drugimi opravili popustil 1866. 1. Ker nam mora biti namen, da se najbolj pečamo ž njim kot s slovenskim pisateljem, da pred vsem preudarjamo neizmerno ceno njegovih slovstvenih zaslug, naj se govorč o učiteljstvu na kratko omeni, da je, mož korenito omikan po umu in srcu, tudi pri mladini vedel prav zbujati glasove teh dveh strun, s primerno resnostjo potrebno prijaznost vezaje. Bil je moder in umen gojitelj ter je v tem dober uspeh imel za plačilo svojega truda. Kakor da bi bil čutil, da ga rumeno solnce ne bo dolgo obsevalo na božjej zemlji, da ga „vzamejo v sebe njene moči" v najboljših letih, jel je mladeneč delati z vsemi silami, kar jih je mogel zbrati v čudovitem orožji vedrega duha, in množil jih je od dneva do dneva. Kar so bile v njem dozorele dušne zmožnosti, ni ga bilo leta, da ne bi bil kaj novega spravil na dan. Mimo gredč bodi povedano, da je stopivši iz gimnazije nekaj časa deželni zakonik prestavljal slovenski; bilo je to, ko je baron Slojznik poglavaril na Koroškem. S pisa-teljstvom pa se je ukvarjal že kot učenec in k tema budil prijatelje. Součenec njegov pripoveduje, da so med sabo imeli list, v kterem so spisovali mnogovrstne reči, v vezanej in nevezanej besedi, in da je Janežič nekaj-krati priromal celo s kako hvalno poezijo. Pa saj je posebno mladina polna poezije; kdo ne kuje pesmic, dokler je mlad! Pravega pesniškega poklica pa Janežič menda ni čutil, kakor priča njegovo poslovanje. Pač pa je Slovencem podal — „slovar", nemško-slovenski in slovensko-nemški. To delo je 1850. in 1851. 1. prišlo na svetlo, in kdo ne bi pohvale dajal skorej še le dvajsetletnemu mladenču, da je tako važno knjigo spisal svojemu narodu! Nemško-slovenski del je popravljen in pomnožen bil drugič natisnjen 1867. Žalibog mu slabo zdravje ni pripuščalo, da bi se bil spravil tudi nad slovensko-nemški del ter ga vredil za drugi natis. Nekaj že pred slovarjem, največ pa za njim so jele izhajati slovnice. Spisal je slovnico Nemcem po nemško, ki je doživela že 7 natisov; Slovencem jo je sestavil slovenski, ktera je v drugem in vzlasti v trjetjem natisa izvrstna. Vedeti pa se mora, da mu je ta knjiga prizadevala neizmerno veliko truda, daravno so ga podpirali vsi veljavniši jezikoslovci, kterim jo je pošiljal na ogled. Pa ne le s suho robo, marveč tudi z zabavo je skrbni rodoljub hotel osrečiti slovensko mladino in narod sploh. Nabiral je cvetje ter ga v različnih zalih šopkih podajal radostnim srcem. „Slovensko berilo za Nemce" je izdal 1854. Iz tega deceniuma pa imamo dva rcvetnika'" berili za niže gimnazije in realke, „cvet slovenske poezije, predelan v „cvetnik slovenske slovesnosti," ki se čez malo dni dovrši v 3. natisu in je kakor prva dva od vlade potrjen za više gimnazije in realke. Dalje je pred nekaj leti poslovenil in izdal Smidov „ zgodovinski katekizem", poznej je spravil na dan pslovensko koledo", njegova je bila „slov. bčela", „glasnik" in „cvetje iz domačih in tujih logov," v kterem je toliko dragocenih novosti zraslo na vrtu mladega našega slovstva. Razen tega je dal še več knjig na svetlo, da molčimo o brezštevilnih spisih, ktere je opilil in v lepšej obliki spravil med svet. Žalostno pa je, da lepoznanska dela, ktera je izdajal, niso mogle čvrstih korenin pognati, nehala je „bčela", „glasnik", in „cvetje", ker je pri vseh zmanjkalo tistega životvornega soka, kteremu pravimo materialna podpora. — O tem bi se dalo nekaj več povedati, razjasnile bi 147 se nektere nemile razmere ter pokazale vesele in žalostne strani tolikanj vnetega mladinoljuba; pa sam je vse pozabil in premagal, pustimo torej in podajmo se k naj-blažemu zavodu slovenskega naroda, pojdimo k družbi sv. Mohora. Janežič je bil duša te družbe in ima kot njen tajnik velike velike zasluge; on je dokaj pripomogel, da se udje množe od leta do leta, ker je vedel napeljevati tako, da ljudstvo ne dobiva samo po obsegu lepih spisov, ampak tudi v lepej, čednej obleki, t. j. v pravilnem, gladkem jeziku. Kakor je vedno napredoval sam, skrbel je, da se napredek če dalje bolj kaže pri vseh rečeh, s kterimi je imel kaj opraviti. Za družbo sv. Mohora je torej le-ta izguba preboleča rana, ki se ne da z lepa zaceliti. Iz vsega omenjenega je jasno, da je ranjki bil neskončno marljiv. Nikdar ni miroval, marveč delal je, skorej po pravici rečeno, noč in dan: darovalje vse dušne in telesne moči slovenskemu narodu! Dobička ni iskal, pa ga tudi ni imel; delal je iz gole ljubezni do domovine. Vide, da več ne izhaja z »glasnikom", začel je premišljati, kakošen list da bi spet razpošiljal med svet, da bi se bolj utrdil in bi pri njem vsaj ne bilo — izgube. V teh mislih se mu je rodil ^besednik". Ali ker je že dalj časa če dalje bolj čutil svojo bolezen in je za celo leto moral prenehati delavnost svoje službe, ni si upal pričeti ob novem letu. Ker pa so vsled razglasa v „koledarčku" jeli prihajati naročniki, osnoval ga je, za pomoč naprosivši sedanje vredništvo. Jako mu je bil na srcu novi list, pečal se je zanj do zadnjega trenotka, ter ga v oporoki v last izročil svojej ženki, češ, ako imajo Slovenci kaj ljubezni do mene, naj vsaj podpirajo zadnje moje podvzetje, morebiti bo imelo večo srečo, ko marsikaj v življenji. — V začetku junija se je bil blagi profesor preselil v svoj rojstni kraj, kjer je vselej rad bival pri svojih domačih. Življenje na kmetih pa mu tudi ni teknilo, prihajal je če dalje slabeji. 16. sept. se je pripeljal v mesto nazaj in kmalo sklenil trudapolne težave. Po njem žaluje žena in dvoje otrok, mlada hčerka Olga in sinek Evgen. Žalujejo tudi njegovi roditelji ter več bratov in sester, pa joka se po pravici cela Slovenija, kterej je bil dika in kras ! Janežiča je spoštovalo celo mesto in vsi drugod, ki so ga poznali, ker bil je mož prelepega značaja. Da-si tudi marsikdo ni vedel, kaj je on Slovencem, vendar ga je cenil kot prijatelja ravnega duha in lju-beznjive obnaše. Sicer pa se je Janežič malo pečal z vunanjim življenjem, bival je v tihoti, ni zahajal v vesele družbe, pa tudi ni vžival nikakoršnih močnih pijač, pil ni ni vina ni piva. Bila je njegova narava zoper to, in ker je bil slabih pers od nekdaj, pa si je nakladal neizmerna dela, torej je tem hitreje upadala moč življenja. Govorili bomo še drugej, kaj smo mu dolžni Slovenci, kako naj se slavi njegov spomin. Za zdaj žalostni sklepamo, s solzami grob polivaje, v kterem spava najblaže srce, kar jih je kdaj bilo na zemlji slovenskej! Naj mn sveti večna loč, spomin njegov pa naj živi in se večno ohrani na svetu slovanskem! Janček rokovnjačar. (Črtice iz rokovnjaškega življenja.) Janček t službi. (Dalje) Uro hoda od Jančekovega doma je imel Stepan Mrdovt lepo posestvo, celo zemljišče; imel je obilo goved in lepe pašnike. Mati pravijo Jančeku: „K Mrdovtu pojdeš služit, kaj ne? Janček: Pa imajo tam kaj jabelk, hrušk in dru-zega sadja? Mati: Mislim da jih imajo, naj več v našem kraji I Janček: Pa je druzih otrok kaj tam? Mati: Nič. Janček: Pa se mora tam tudi v šolo hoditi? Mati: Ne včm. Janček: če pa tega ne veste, pa že ne grem k Mrdovtu, zakaj gotovo me bodo tudi tam silili v šolo. Še le, ko mu mati zatrde, da ne bo v šolo hodil, poda se k Mrdovtu v službo. Prve dni mu je tu prav dopadlo, ker je dobival jabelk in belega kruha. Imeli so tudi psa Kodrona pri hiši, kteri se Jančeka naglo prime in povsod ž njim hodi. Janček si misli: Dobro bo, da imam le psa za tovaršijo. Prva služba njegova je bila pastirstvo. Gonil je na vrvi navezani dve kravi na polje med njive po mejah in ozarah past. Od začetka mu to opravilo dopade, kmalo pa se naveliča tega dela, zakaj vedno pri kravah stati, sem ter tje voditi ju, vedno paziti, da bi kaj škode ne naredili, zgodaj ustajati, to ne bo nič. Kaj si tršasti Janček izmisli ? Dalječ od hiše vodi krave na pašo, pusti prosti ali ju kam priveze, sam pa lepo v senco leže in spi. Gospodarju se čudno dozdeva, zakaj kravi bolj lačni dohajate domu kot hodite od doma, da mu hujšate in da ste dan na dan bolj mršavi, zato gre nekega dne za Jančekom gledat, kako pase. — Kravi ste Jančeka na poti nekaj razjezili; zato ko dalječ od doma ž njima pride, priveze ju na drevo ter tako neusmiljeno pretepa, da ste jeli ječati. Ali kmalo je tudi Janček izvedel, kaj se pravi kožo trditi. Gospodar si vreze leskovko, prime Jančeka za hlačni rob, ter mu našteje prav tečno kompanijsko število. „Fant! imaš dovolj ?" vpraša gospodar. „Oh! pustite me! saj ne bom več tako delal." „Zapiši si za ušesa, kaj si zdaj obljubil, paglavec poredni," govori gospodar. „Kaj tako mi služiš? Še enkrat naj te najdem tako z mojo živino ravnati, pa pojdeš v šolo ali pa stran." To je nekoliko pomagalo. Janček je od tega dne lepo pasel, kravi ste se debelili, ker jima je stregel, kar je le mogel. Ali jesen nastopi; smel je svobodno pasti po travnikih in gozdih. Tu je bil Kodron vedno pri njem. Posebno mikale Jančeka so veverice. Kodron mu jih je pomagal iskati. To mu je bilo tako veselje, da je vedno gonil krave v gozd na pašo, kjer se potem ni zmenil zanje. Velikokrat so mu ušle domu, ali v polje, ali so se mu v gozdu izgubile. Da-si ga je kregal in svaril gospodar, vendar se ni premagal, da bi po gozdu ne letal. Nekega dne zaide živina v tuje posestvo. Tam jo ujamejo, in še le čez dva dni izved6 Mrdovtovi, kje je. Plačati je bilo treba rubež. To je potrpežljivost gospodarjevo premagalo, zato neubogljivemu Jančeku s palico pokaže pot od hiše. „Tebe nimam več pri hiši, pravi, če bi cekini od tebe leteli, ker ti bi me pripravil pri sosedih v sovraštvo, pri živini pa v škodo". Janček pobere kopita; ter odide domu s trdnim sklepom : Služiti ne več. Ta sklep razodene materi, ktera se ga je o prihodu doma tako ustrašila, da so jej iskre skakale po očeh, ter je jokati začela. „Sin! kaj si naredil? — Gotovo so te od hiše spodili ? — Kaj bo s teboj ?" tako govori mati, vmes pa prosi: „Pojdi kam drugam služit, — velik si — močan si, — jaz sem reva, ne morem te ni oblačiti ni živiti." 148 Janček se vendar da preprositi, ter gre spet v službo. Ali nikjer ni imel obstanjka. Pri enem gospodarji ni prav krmil živine, zato ga je poslovil; pri drugem je začel zmikati, zato ga je od hiše zapodil; s tretjim se je stepel, in bil je zaprt. Od tega časa ga niso nikjer več hoteli v službo. Vpraša tu, vpraša tam, povsod se mu pravi: Janček! poznamo te. — On na vse to pravi: Saj je več stanov na svetu, bom že dru-zega izbral. Janček rokornjačar. Bilo je jasno jutro mesca rožnika. Na travnikih veseli kosci kose visoko in gosto travo, mimo njih pa stopa urnih nog Janček. Zaporedoma ga vprašujejo: Janček! kam greš ? Bali nam pomagat, glej! dela je obilo; kam greš se klatit ? Janček sam ne vč, ali bi povedal, kam gre ali ne. Da bi ne mislili, da se gre potepat, pravi jim: „Zdaj grem patenta iskat za svoj novi stan, če vam je kaj mar, kam grem", ter odide. Bog ve kam gre. Ugibljejo to, zdaj uno, potem ga puste" v miru. Janček pa je šel svoj pot proti udnjemu gozdu. Menil je, da tam danes v hladni senci s svojo drhaljo počiva veliki Groga, poglavar rokovnjačarjev. Ni se motil. Ko dobro uro hodi po gozdu, naenkrat za-čuje govorjenje. Bliža se tihotapaje temu kraju. Skoz grmovje zagleda sivega velikega Groga sedeti pod neizrečeno visoko brezo, okolj njega pa je bilo dvanajst možkih in pet žensk. Moški so po travi ležali, ženske pa so kuhale. Okoli na dalječ se je razširjal prijetin duh, kar je naznanjalo, da ne kuhajo ovsenega soka, ampak da v loncih so kosti in rebra nekega svinskega mrčesa. Kako bi mogel med nje priti, premišljuje Janček. Boji se dihati. Pa ena žensk ga zagleda, ter tiho drugim povč; le-ti divji planejo kviško, in v hipu je Janček v njihovih pestčh. Tega prigodka se je Janček tako prestrašil, da se je tresel kot šiba na vodi, ustne se mu maj6 in zobje klepečejo, ker menil je, zdaj je po meni. Upijejo nad njim: kaj vohaš tu, sleduh ? Bomo ti že pokazali, de boš vedel za nami slediti. Med tem mu gorke padajo po hrbtu. „Pustite ga, dovolj ima", veli čez nekoliko časa veliki Groga, in rešen je bil Janček udarcev. Dva moška ga vendar še držita. Kaj pa bo zdaj ? Kako bi razodel svoj namen, da tudi mene veseli biti v tem stanu? Ali mi bodo verjeli? Veliki Groga ga med tem meri z očmi od nog do glave. Janček se ga silno boji, zakaj Groga je bil velik možak, debelih kosti; njegov pogled je bil divji. Na-grbančeno čelo so pokrivali dolgi sivi lasje; obraza je bil suhega. Hlače je vedno dolge nosil, pri straneh na njih je imel polno rumenih svitlih gumbov prišitih. Janče je imel višnjeve barve, klobuk pa silno velik, tako da so kraji njegovi segali mu čez rame. Brez palice ga le edin ni videl, ktera je bila seženj dolga in dobro okovana. Njegov govor je bil počasen in nekako hripav. Pred tacim možem v temnem gozdu stati ni šala. Veliki Groga spregovori: „Kdo si ?" Janček trepetaje pravi: Tršasti Janček mi pravijo. Veliki Groga: Kaj si do zdaj bil ? Janček: Pastir, pa so me proč pognali. Veliki Groga: Zakaj ? Janček: Zato, ker sem bil . . . hud . . . Veliki Groga: Ti fant! resnico govori, če ne, pojdeš na to brezo. Bomo kratko s teboj ravnali. Janček; No, gospodarja sem pretepel, pa sem bil zaprt. Veliki Groga: Sema, zakaj se nisi skril? Nisi dosti vreden. Kaj tu pohajaš ? Janček: Prav odkritosrčno vam povem, sklenil sem med vami živeti, z vami delati, ker se mi je služiti pristudilo. Veliki Groga se pri teh besedah po koncu zravna, prime palico v roko, ter se ostro zadere: Ti strahopetec boš med nami? poberi se naglo tje, od koder si prišel, če ne, sterem ti kosti. Janček v strahu roke povzdigne, ter resnico govori, da za to je sklenil v Grogovi družbi biti, ker ga več v službo nočejo. Vse vtihne. Kaj pravite možjč, kaj je s tem storiti ? zopet spregovori Groga. Pravilno ravnaj 1 je bil odgovor. Poskusil bom s teboj, če si za nas, pravi veliki Groga. Tu imaš besago. Popred ko solnce zaide, prinesi nam bele moke, klobas in mesa, da bomo vsi siti. Če si ne upaš toliko pri ljudeh dobiti, ne hodi nazaj. Težka se je ta naloga Jančeku dozdevala, vendar si misli, poskusil bom. Je že dovolj, da me poskusiti hočejo. — Kam se hočem obrniti? Že vem — pri Mr-dovtovih imajo takih reči obilo; tje pojdem. Gre. Kavno ni bilo tam nobenega doma. Ker so mu bili vsi koti znani, splazi se skoz svisli v hišo, ter nabaše si več, kakor je veliki Groga od njega zahteval. Naglo se zgubi zopet v gozd, hiti k čudni drhali in reši svojo nalogo. Vsi se pogledujejo, ko Jančeka zagledajo z napolnjeno besago, ter pravijo: ta bo pa že za nas." Kje si to nabral? ga vpraša veliki Groga. Janček že trmasto odgovori: „Tam, kjer imajo." Veliki Groga: To ni dovolj meni. Ali si nabral, ali ukradel, to hočem vedeti. Janček: Ce je pa taka, naravnost povem: uzmal sem. Veliki Groga: Čakaj fant! še boš zaprt, če boš tako delal. Pa za zdaj si storil, kakor si vedel in znal, ali zanaprej boš moral delati, kakor bom jaz hotel. — Rekel si, da bi rad naš bil, kažeš, da imaš pripravnost, zato boš moral meni in tem možem obljubiti, da boš vedno spoštoval naš stan. (Dalje prihodnjič) Srenja pod lipo. Peta nedelja. (Dalje.) Groga: Kaj pravite gospod učitelj, ali je res globoko oranje bolje nego plitvo? Naš gospod župnik nas zmerom naganjajo le globoko orati. Kaj pravite vi k temu ? Učitelj : Najpred nam je vedeti treba, kaj se prav za prav pod globokim oranjem umeje. Ako namreč vzamemo 3 do 4 palce globoko oranje za plitvo, 5 do 7 palcev za srednje globoko, in 8 do 9 palcev pa za globoko oranje, se potem vsako oranje, ki je čez 9 paleev globoko, presežno ali zelo globoko imenuje. Zelo globoko ali presežno oranje je najbolji in najgotoveji pripomoček, po kterem se zemlja zboljša in rodovitneja postaja. Župan: Aha, zarad tega so se pa tudi Angleži in Belgijanci, ki so dandanes na najvišej stopnji kmetijtsva, 149 najbolj globokega oranja poprijeli, in orjejo, kakor sem 8e sam prepričal, čestokrat celd do 27 palcev debele brazde in to vseskozi z železnimi plugi. Župnik: Da se bodo časoma tudi naši kmetovalci globokega oranja poprijeli, posebno na debelej ilovnatej zemlji, to je gotovo, kakor hitro se bodo le prepričali, da je na globoko izoranej njivi več pridelka, nego na plitvo izoranej. Učitelj: Z zeld globokim oranjem se doseže, da se preobilna in škodljiva mokrota manjša, da suša zemlji tolikanj ne škoduje, da se zemlja laglje segreje, da ni prst le na površji, ampak tudi na globokost bolj rahla in to stori, da se korenine rastlin laglje razprostirajo in tudi več živeža najdejo. Globoko oranje tudi varuje, da žito ne poleže, in da je žito veliko boljega jedra in teže. Iz navedenega je tedaj očividno, da je globoko oranje vsega priporočila vredno in prav imajo gospod župnik, da vas k globokemu oranj« priganjajo. — Toda pri zelo globokem oranji moramo previdni biti in vedeti vam je treba, da se izdeljuje na dve vrsti; namreč tako, da pride poprejšna še neobdelana spodnja prst na površje, a zgornja ali površna prst pa od spodej ležati, ali pa tako, da ostane spodnja prst na svojem poprejšnem mestu in se le nekoliko prerije ali prerahlja. Prvo ravnanje imenujemo prevračanje, drugo paizpodora-vanje. Za prevračanje nam služijo nalašč zato priredjem težki plugi ali pa tudi po dva pluga, ki gresta v enej brazdi en za drugim in je zarad tega podvojne pluge imenujemo. Vendar se pa tudi drngače lehko pri tem delu ravna, ako se namreč koj po plugu spodnja prst iz brazdinega jarka z lopato izreze in na prejšno brazdo položi. — Pri izpodoravanji sledi navadnemu plugu še drugi plug, ki je za slabejše njive in nima stranskih dilj ali odkladnic; pa tudi z močnimi vilami, tako imenovanimi kopalnimi vilami, ki se v brazdo za-sade, se da spodnja prst prav lehko zrahljati. Prevračanje prsti se priporoča najbolj tedaj, ako se lastnosti spodnje in zgornje preti nekako ujemajo, to je, ako so enačne, in pa tedaj, ako se s pomešanjem spodnje prsti zgornja ali površna prst zboljšati da, kakor na priliko, če je zgornja prst težka ilovica, ki leži na peščenih tleh, ali pa narobe, če peščena povrhna prst leži na ilovnatih tleh. Kjer se zgornja in spodnja prst ujemate ali enačite, tam se sme že koj v prvem letu zemlja popolnoma globoko prevračati, kjer se pa zgorej omenjene razlike nahajajo, tam je bolje, ako se zemlji ne da naenkrat popolnoma globokost, ampak le polagoma, to je, od časa do časa, kolikorkrat se namreč take rastline sade, ki zahtevajo globokega oranja, kakor n. pr. okopalni sad, repa, korenje in korun; zemlja se namreč pri vsakem nasadu nekoliko globokeje orje. A pri tem se je treba vendar vselej naslednjih pravil držati: 1. Zemlja naj se prevrača vselej pred zimo in nikoli ne v spomladi; brazde naj se puste čez zimo v pustih gručah ležati, da je mraz popolnoma razdrobi in da zračni kislic škodljive snovi prežene: 2. na pre-vrnjeno zemljo naj se ne sejejo ozimna žita kot prvi nasad, ampak za prvi nasad naj se sadi okopalni sad, posebno repa in korenje. 3. prvemu nasadu v prevrnjenej zemlji naj se vselej, če je le mogoče, prav dobro gnoji. Kdor koli se po teh pravilih ravna, prepričal se bo kmaln, da je pridelek na takih njivah obilneji, zdatneji in bolji. To pa ni čudo, ako pomislimo, da se je po tem potu zgornja rodovitna prst skoro na pol pomnožila — Izpodoravanje ali rahljanje spodnje nerodovitne prsti se pa priporoča tam, kjer je spodnja prst jako slaba in se ne prilega zgornjej površnej zemlji, kakor n. pr. če je spodnja zemlja železasta, ali revna in pusta ilovica, ali pa slaba nerazpadljiva bela glina (klejj. Taka in enaka slaba spodnja zemlja se z izpodoravanjem jako zboljša, ker jo zrak potem laglje in globokeje prešine, in tudi mokrota bolje in hitreje spodnjo prst prerije. A rahljanje spodnje prsti naj se le tedaj vrši, kedar je zemlja suha in nikoli ne, kedar je mokra. Ako se pod zgornjo rodovitno zemljo in njeno peščeno podlogo le neka tenka pa trdna plast ilovice ali gline nahaja, kar se čestokrat najde, tedaj ni potreba zemlje niti prevračati niti spodnje prsti rahljati, kajti omenjena tenka plast je potrebna, da mokroto vzdržuje, ki je površna prst potrebuje. Iz tega lehko razvidite, da je povsod kakov razloček; kar je na enej strani prav in koristno, to zopet na drugej škoduje in ravno tako narobe. Ni treba misliti, da se sme vse po enem kopitu ravnati in delati; drugačna zemlja, drugačno obdelovanje. Župnik: No, gospod učitelj vam je to reč prav dobro in na drobno razložil; jaz le toliko še zraven pristavim, da, ako se bote globokega oranja, posebno ˇ debelej zemlji, sploh poprijeli, boste se gotovo v malo letih prepričali, da vaše delo ni bilo zastonj in tedaj boste tudi pripoznali korist globokega oranja. Hrastovšek: Jaz pa mislim, da žita v 3 do 4 palce globoko preoranej zemlji imajo že dovolj prostora, da se na vse strani lehko razprostirajo in vspešno rastejo, ako se le njiva dobro pognoji. Lipovec: Na to ti pa lehko jaz odgovorim, da na njive ne sejemo samo žita, ampak tudi taka semena, ki svoje korenine globokeje v zemljo spuščajo, kakor detelja, trava in druga živinska klaja. Župan: Dobro ste mu jo zasolili! (Konec V. nedelje prihodnj.) Materina ljubezen. (Povest.) Preslabo je dete, ko se rodi, pa toliko veča je ljubezen skrbljive matere, ki ga varuje, goji, ter ga spremlja od prvega dihljeja do zadnjega trenutka življenja. Globoko prešine materino sreč bolečina, kedar vidi predrage otročiče v nevarnosti, in pripravljena je rešiti svoje ljubljenčke, če se prav v smrtnej nevarnosti ziblje njeno lastno življenje. Ko so Francozi v slavnej vojski leta 1812. od Moskve, starega glavnega mesta na Ruskem, nazaj grede prihruli do Berezine, bil je most, ki so ga bili proprej sestavili, uže podrt. Reka je po noči zelo natekla, in bregovi so bili kaj strmi. Velik del francoske armade je stal ob bregovih, tik za njimi pa so kričali kozaki na urnih konjih, ter morili s svojimi dolgimi sulicami, kar so dosegli. Oni, ki so imeli voljo in moč, da bi se rešili, morali so mrzlo, deročo reko prebresti. Neka francoska markitanka, ki je bila med vojaci, imela je na svojem vozičku troje otrok in vse svoje premoženje. Ko prispe do vode, kar otrpne od straha in groze. Videla je namreč, da je reko pregaziti celo najmočnejšim vojakom smrtna nevarnost. Prestrašena teče večkrat ob bregu gori in doli, pregledovaje, ali bi se ne dala voda tu ali tam lože prebresti; pa vse njeno iskanje je zastonj. Žalostna priteče nazaj, poišče svojega moža ter mu reče: „Preljubi! 150 vse svoje premoženje morava popustiti, da le samo deco Tešiva; brez otročičev mi nima življenje nič več miline." Med temi besedami poprime najmlajša otroka, in ju s solznimi očmi položi očetu na roke, ter ga prosi, naj zastavi za nju svoje življenje; sama pa vzame ostalo dete na svoje naročje. Nesrečni oče pritisne nedolžni deteti na svoje bijoče srce, in se poda, Bogu priporo-čivši se, pogumno naprej skoz deroče valove, ki se gro-zovitno penijo in ga z deco vred hočejo utopiti. Mati pa se poprime z eno rok6 očeta, ovije drugo okol dečka, vpre oči v otročiče ter neprenehoma izdihuje k Vsemogočnemu, da bi jej o tej strašni uri pomagal. Zaobljubi se, da, ako jej Bog otroke ohrani, hoče je lepo v strahu božjem izrediti, in najstarejšega dečka, kterega je sama v naročji imela, duhovskemu stanu posvetiti. Noge trepečejo in izpodrkujejo ob polzkih kamnih, ali vendar ljubezen do otrok daje nejzrekljivo moč. Z ne-popisljivim trudom dospeta onostransko obal. „ Rešeni so, moji predragi so rešeni!" vzdihne mati, in vsi povzdignejo roke in oči proti nebesom, ter hvalijo Rešitelja za njegovo pomoč. Se nektero težavo je doživelo materino srce na dolgej poti v zaželeno domovino. Naposled pridejo do Rena in od tod v malo dnevih v domače mesto Nancy. Mati je zvesto izpolnila svojo obljubo, in prvorojenec je postal mašnik in je mnogo let marljivo obdeloval njivo Gospodovo ter gojil v otroških srcih ljubezen do staršev. J. Vanek. Domovina mnogovrstnih sadežev. (Spisal A. Jurinec.) Marsikteri izmed naših sedanjih kmetičev bi rad vedel in izvedel: od kod je prišel k nam ta ali uni sadež, o kterem prosto ljudstvo misli, da je naš že od nekdaj. — Hočem jim tedaj vstreči in jim za kratek čas navajati domovino nekterih imenitniših in nam zelo potrebnih sadežev. — Jabelka so prišla iz Sirije in Egipta na Grško, od tod pa na Laško in iz Laškega so se razširjala naprej po svetu. Rimci so jih poznali le 29 plemen, in tisto drobno jabelko, ki se še dandanašnji „Api" imenuje, zasadil je „Apij" na Laško. češplje ali slive so v Siriji ali Armeniji doma; ob času križarskih vojsk so jih zaplodili na Francosko in Nemško. Tista sliva, ki se še dandanašnji „da-maščanka" imenuje, doma je iz mesta Damaska. Nekdaj so iz jutrovih dežel le samo suhe slive v Evropo vozili. Črešnje so dobili najpoprej v Rim iz Ponta v mali Aziji. Neki „Lukul" jih je 100 let pred Kristusovim rojstvom iz azijskega mesta „Cerasus" prinesel v Rim; od tod se v latinskem jeziku še dandanašnji črešnji j,cera8us" pravi. Leta 40. so prišle črešnje na Angleško, — Lavorove ali lorberjeve črešnje so se imenovale tiste prijetno grenkljate črešnje, ktere so Rimci cepili na la-vorjevo drevje. Hruške so najboljše prišle iz Aleksandrije, iz Numidije, Sirije in Grškega. Plinij jih je poznal že 34 plemen. Tiste prijetno-dišeče hruške, ki se „bergamote" imenujejo, so prišle še le ob času križarskih vojsk iz Perzije ali Turčije v Evropo. — Bergamot je turška beseda in se po našem pravi: „knežinja." Breskve smo prejeli iz Perzije; ob času imenitnega latinskega pisatelja „Plinija" je bilo znano, da so breskve v Perziji strupene, da pa zgine ta strop iz njib kedar se presadijo v ptuje bolj severne kraje. Breskvina jederca tudi pri nas niso brez strupa, in sicer tistega ki se „pruska kislina" (Blausaure) imenuje. Marelice so v Aziji doma. Kakih 40 let pred Kristusovim rojstvom so prišle v Rim, in od tod so se razširile po vsem Laškem in Francoskem. Murba, bela je prišla iz Kitajskega ali iz Kine na Grško, — črna iz Perzije na Laško, in od ondot se je razširila dalje po svetu. Najprva murba na Francoskem je bila h koncu križarskih vojsk blizo „Mouteli-marta" vsajena; še dandanašnji varujejo hvaležni Francozi to murbo, ker iz njenega semena pridelana drevesa donašajo vsako leto črez 100 milijonov frankov za svilo, ki se na Francoskem prideluje. Leta 1564 je vrtnar Franc Praukat prve murbe zasadil okoli mesta „Pariza", kterih se je že leta 1606 štelo blizo 4 milijone dreves. Oreh so ob času rimskih vojsk iz Perzije prinesli v Rim ; od kodar tudi ime „laški oreh" — walsche Nuss. — Veliki orehi so iz Ponta, zato se tudi imenujejo „pontiški orehi". — Ali takih orehov vendar ni nikjer drugod, kakor jih imajo Rusi v Krimu. Najslavniši velikan stoji po popisu A. žl. Grimm-a v dolini Bajdarski poleg Balaklave. Starosti tega oreha cenijo nekteri na več 1000 let, in morebiti so že grški naselniki s sadjem njegovim kupčevali v Rim. Vsako leto nosi 70 do 100,000 orehov; lastnina je peterih družin, ki vsako leto mirno dele" med seboj bogati pridelek. Blizo tatarske vasi „Partenit" so neki tudi taki velikani, kterih sad redi eno ali dvoje tartarskih rodovin. Pravijo tudi, da meri obsežek takega drevesa po 20' in da znaša pridelek vsako leto po 150 do 200 tolarjev. Mandelnovo drevo raste divje v Aziji in Afriki, iz Grškega smo dobili mi k nam prve mandelne. Pomaranče so rastle nekdaj le v Mediji in Perziji, znane pa so že silno dolgo. Že pesniki starodavnih časov so stavili njih domovino v vrte „Hesperid" v Afriki, to je, v vrte tistih 3 Vil, od kterih pravljica pripoveduje, da so v vrtu Juninem varovale „zlata jabelka", ki brž ko ne so pomaranče bile. Prvotno drevo naših evropejskih pomaranč, pravijo — da še stoji v vrtu grofa „Lovrenca" v Lizaboni; leta 1548 je bilo ondi vsajeno z več drugimi vred, ki jih je „Janez de Kastro" iz Indije v Evropo prinesel; pa vse druge so vsahnile, samo to drevo je ostalo. Limone ali citrone so tudi kakor pomaranče, prišle iz Medije in Perzije. Kutine so tudi v jutrovih deželah doma; iz Kan-dije ali Krete so prišle na Grško, odtod pa na Laško. Smokve ali fige so iz Azije, pa tudi iz Afrike prvič prišle na Grško. Na Francosko jih je prvi prisadil cesar „Juljan Odpadnik", ko je še namestnik v Galiji bil. Plinij tudi piše, da na bregu kaspiškega morja je eno figovo drev6 vsako leto po 270, in še včasih veS mernikov smokev rodilo. Lešniki debelejši so prišli iz Ponta na Grško in Laško, in od ondot k nam; pri nas pa so se kakor vsaki drugi aziatiški sad zavoljo mrzlejega podnebja V drobnejše sprevrgli. D i ne so iz južne Kalmukije k nam prišle. Buče ali tikve so iz aziatiškega Rusovskega. Rudeče grozdiče ali ribezelj je iz Grškega otoka „Zante" v 16 stoletji na Angleško zaplodeno bilo. Akacija je v južni Ameriki doma, in se je odtod zaplodila po vseh delih sveta. Redke v je v Kini doma. 151 Česnek je iz Azije, in česnik (Schnittlauch) iz Sibirije na Eusovskem k nam prinesen. Špinačo nahajamo leta 1351 prvikrat med postnimi meniškimi jedili. Čebula je iz perzijske dežele „Kilan" v naš del sveta prinesena. V domovini njeni vaga ena čebula po 3 funte. Na amerikanskem otoku, „Hi8paniola" imenovanem, rastejo čebule po eno ped dolge. Lanje neki iz južnih goratih krajev Evrope prvič prišel na Šlezko; zato že od nekdaj slovi šlezko platno. K o n o p lj a se je iz izhodne Indije zaplodila v Evropo. Bombaž ali pa vola je prišel po Feničanih in Kartagiučanih v Evropo. Na Nemškem so ga predli že v 10. stoletji. (Dalje prihodnjič.) Popravek. Na strani 142. zadnjega lista v prvej vrstici sestavka ^Gospodarske drobtine" beri njenega mesto njegovega. ____%____^_ Smešnice. Gosi brez perja. Neka gospodinja je enega večera vseh svojih 6 gosi dobila mrtvih na dvorišči. Žalostna po tolikej izgubi in škodi jih da koj oskubsti, da bi vsaj perje imela. Potem jih vržejo na gnojišče. Ali kaj se zgodi ? Drugi dan zjutraj vidijo vseh 6 oskubenih gosi po dvorišču hoditi! Koj jih spoznajo, da so ravno iste, ki jih je prej ta večer kot crknjene oskubsti in na gnojišče vreči dala. Izvedelo pa se je tudi, kako se je 1,0 zgodilo. Prišle so bile namreč do močnega vinskega drožja ter se ga nažrle, vpijanile in tako kakor mrtve obležale. Zmota. Imel je oča svojega sina vedno zaprtega. Ko gre nekdaj na somenj, vzeme ga s seboj. Srečeta žensko. Sin, ki še ni nikoli kaj tacega videl, vpraša očeta: „Oča, kaj pa je to?" „To je zmota" reče oča. „0h, kupite no še meni eno tako zmoto", poprosi hitro sin. Zastavice. 51. Sto prstov, pet glav, štiri pameti, kaj je to? 52. Najprvo je ona — in potlej je on. Nazadnje spet ona — pa nikdar več on. Vgaujka zastavic v 16. listu; 46. bolha; — 47. iskra; — 48. kteri ima bukve zaprte; — 49. spoved ; — 50. kožuh. mu po krivici ovrgli volilni zapisnik. Zarad tako sijajne zmage kaj pa da se spet neizmerno veliko žolča razliva po nemških časnikih, posebno pa še zato, ker so celo Judje in Nemci Čehe volili. —Prašanjeje, kaj bo zdaj? Ali bo konec sedanje sisteme, t. j. ali odstopi to mi-nisterstvo in se odpravi decemberska ustava? Na to se še ne da na tanko odgovarjati. Da so češke volitve vsem tem razmeram naredile veliko prasko, to je gotovo. Vendar je veliko na tem ležeče, kako se bojo vedli — Poljaki. V Lvovu namreč je padel predlog, po kterem naj bi Poljaki ne hodili v državni zbor. Ali padel je samo z enim glasom. Zato so jako radostni liberalci, ali po pravici jim pravi „R.", da se zelo motijo, ako menijo, da so vladi prijatelji tisti, ki so pomogli k tema padcu. Tudi se je to prvič zgodilo, drugič vtegne biti drugač. — Kar se tiče čeških novoizvoljenih poslancev, ne pridejo v deželni zbor, ampak ponove znano deklaracijo; govori se tudi, da pošljejo pismo (adreso) cesarju samemu s prošnjo, naj on sproži, da se vresni-čijo želje in pravice češke dežele. — Kako če dalje bolj omahuje sedanja vlada, kaže tudi to, da celo ogerski listi priporočajo federalizem. S časom napoči dan! Da bi pač ne bili tako zaspani in hudomušni tisti, ki nočejo poznati prave politike avstrijske! — Ministerstvo je zdaj, ko se zbirajo deželni zbori, cesarskim namestnijam razposlalo načela, po ktcrih bi se v njegovem smislu osnovale neposredne (direktne) volitve. Več zborov se je že določilo, naj se vpeljejo, n. pr. graški, linški, solno-graški i. t. d. Neposredne volitve so sicer izvir pravega ustavnega življenja, ali v druzih zborih in pri druzih možeh ne najdejo prijaznosti še zdaj, ker niso razmere po tem, in imajo ysi taki tehtne razloge, da se glas& zoper nje. — Važno za nas Slovence je, da je kranjski deželni zbor odločil precejšnjo denarno podporo v razvi-tek slovenske dramatike. — V štajerski zbor dohajajo od raznih strani prošnje za zedinbo Slovencev. Nemško. Pruski kraljevič prihodnji vladar bo potoval na Laško in se tje grede mudil na Dunaji, kjer ga sprejme nj. v. cesar. -- V Monakovem je tudi državni zbor, ki se pa v dve stranki druži tako, da ste obe enako močni in ne premaga druga druge. Brž ko ne, da ga razpusti vlada. Tudi na Badenskem se je sešel parlament. Francosko. Cesarica Evgenija potuje po Laškem. Morebiti da pojde naprej v Carigrad. Špansko. Ministerstvo je s sedanjim vladarjem sklenilo, da priporoči zboru (kortesom), naj za kralja volijo vojvoda iz Genve, ki kandidira. — Sicer pa je še mnogo nemira in hrupa po deželi, pa le zarogovili kaka stranka. Žalostno stanje! Sicer ni posebno važnih novic po svetu, vsaj na površji ne plavajo zdaj. Slovesnost pri sueškem vodotoku se bliža, pa menda ne bo tako sijajna, kakor se je kazalo. Eazne novice. Politična društva. Kakor je že ustanovljeno politično društvo slovensko v Ljubljani, v Mariboru in v Gorici, tako so nakanili enak zavod napraviti tudi koroški Slovenci; 23. septembra se je bilo več rodoljubov zbralo v Celovcu v gostilnici pri „Sandwirtu". Osnovali so pravila ter izvolili začasni odbor. Porotne sodbe. Znano je, kako hude kazni so sodnije nakladale češkim časnikom, bodi si glede ječe, Ogled po svetu. Avstrijsko-ogeska država- Volitve na Češkem 80 dovršene! To je najvažneja dogodba preteklih dni, pa je tudi prevesela, ker — sijajno so zmagali Čehi povsod in še z obilnišo večino ko zadnjič. Večkrat smo v misel jemali, da za to priliko se obč strani pripravljate na hud boj, kako vse sile napenja vlada,, da bi zmagala s svojimi kandidati; bili pa smo svesti, da bo čvrsto stal češki narod in nismo se motili. Kaj čudne reči razglašajo češki listi o vrdevanji nasprotne stranke in velikansk dokaz nepravega ravnanja je že to, da je odstopil župan v Pragi, dr. Klaudv, ves pošten mož, ki je bil tudi pri vladi v velicem čislu. Odstopil je, ker so 152 bodi si glede denarjev. Še zdaj mnogo vrednikov teči t temnicah, obsojenih pred nekaj mesci. Ali drugač se idaj godi pri tiskovnih pravdah, ko porotniki določujejo 8 svojimi glasovi. Bilo je med tem že več tacih pravd na vrsti, v Pragi in drugod po češkem, pa bili so povsod spoznani za nekrive! Kaj menite, kako to peče vladino stranko. Kdo ve, ali ni žal ministerstvu, da je prezgodaj dovolilo porotne sodbe ? Ali kar je, to je. Očitno znamenje pa je to, kako trdna tla ima ministerstvo, kako o njem sodi večina državljanov. — Enako veselo smago je v Ljubljani obhajal g. Alešovec, „Brencelj-nov" in „Triglavov" vrednik, tožen zavoljo člankov v obeli omenjenih listih. Tudi on je spoznan za nedolžnega! Profesor Oreuter. Državni poslanec profesor Greuter, duhovnik iz Tirolskega, ki je v dunajskem zboru marsiktero gorko povedal „liberalcem", moral je bil tudi pred sodnijo, tožen, da je nekje napitnico govore razžalil celo Nj. Veličanstvo. Pa tudi pri njem se je pri sodniji pokazalo, da je — nedolžen! Hranilnica kranjska- Hranilnica v Ljubljani je v občnem zboru sklenila, da bode v spomin 501elnega svojega obstoja prihodnje leto iz lastnega premoženja zidala veliko novo poslopje za realno šolo. Odločila je v ta namen 100.000 do 120.000 gld. Hiša ostane hranilnici v last, prepustiti pa jo hoče deželi in mestu brez plačila za šolsko rabo. Slava takemu sklepu! „Nauk o telovadbi." Od ljubljanskega telovadnega društva „Sokola" je „Matica" kupila knjigo, kterej je naslov „nauk o telovadbi", ktero izdaje v dveh delih, in je prvi del ravnokar prišel na svetlo v Ljubljani. Na prodaj jo ima bukvar Giontini po 40 kr. — Drugi del gre spotoma v natis. ,.Pesmi." Piše se, da kmalo pridejo na svetlo pesmi J. Stritarja. J. Stritar je izvrsten pisatelj slovenski na Dunaji. Da bi nam torej kmalo priromale na Slovensko! G. Cegnar v nevarnosti. Slovenski pisatelj in branitelj narodnih pravic v Trstu, bil je 12. dan p. m. v velicej nevarnosti, da ne bi ga laboni ubili. Ta dan namreč so bile volitve v tržaški mestni zbor in izmed prejšnjih slovenskih poslancev sta bila zopet izvoljena Cegnar in Starec. Ko je potem zvečer g. Cegnar šel domu, približa se mu mlad, lepo napravljen človek ter ga praša, je-li on Cegnar. Ta odgovori, da. Za tem ga poprosi, naj bi ga smel nekoliko spremiti, ker mu ima nekaj povedati. Komaj pa sta se za par korakov naprej pemeknila, zadene Ceguarja silen udarec, da se omamljen zgrudi na tla! — Ko se C. zave, komaj prileze v bližnjo kavarno. Patrola je bila sicer kmalo na mestu, ali — potepuhov ni bilo več. — Pri tej priliki naj se nam dovoli ta-le opomba. Od severne in od zahodne strani, kjer stanujeta presilno omikana naroda, dostikrat letajo na nas najdivjiše psovke, kako smo sirovi i. t. d. Kaj tacega pa ne vidijo in se ne zmenijo zato, ter ne poznajo prislovice: ,,Pometaj najpred pred svojim pragom!" „Zatožnik". V Sisku na Hrvaškem je začel izhajati nov časnik pod naslovom „Zatožnik", ki ga izdaja narodna stranka. Izhaja razen nedelj in praznikov vsaki dan na celej poli. Ko je prvič prišel na dan, pozdravili so ga z možnarji. Oglasnik. Poziv Slovencem! G. D. Trstenjak predlaga v „Slov. Narodu": Naj bi pri vstopu k družbi sv. Mohora prihodnje leto udje razen letnine dodali vsaki po 10 nkr., po tej poti bi se nabralo okoli 1300 gld. Za 300 gld. bi se Janežiču omislil spodoben spominek. Letni odstotki od 1000 gld. pa bi se dajali za darilo pisatelju, kteri bi družbi izročil najboljše delo za natis, in to bi bila vse žive dni: ..Jiineiircvii ustanovitev." —Radostni podpiramo ta predlog, da se pa vresniči, treba, da nabiratelji družbinih udov ljudem primerno razjasni: jejo blagi in vredni namen, kar naj jim bo živo na srcu. Gotovo pa je Slovencem sveta dolžnost, da varujemo in slavimo spomin Janežičev! Zato smo koj v začetku imeli namen, ki ga razglašamo tu: Naj blagovolijo častiti rodoljubi vseh slovenskih strani zlagati, da. se ranjkemu pisatelju postavi primeren spominekl Doneske bo prejemalo in razglašalo „Besednikovo vred-niš t v o" v Celovcu. Prosimo, da tudi drugi slovenski časniki razglasijo ta poziv. Slovence sploh pa prosimo, da z dobro voljo pospešijo dobro in blago reč ! Č. gg naročnikom in prijateljem našega Usta. Z današnjim listom tedaj je ^Besednik" začei izhajati v založbi vdove gospš Karoline Janežičeve. Na-njo naj se pošilja naročnina in sploh vse, kar spada v administrativne zadeve. Spisi vredništvu namenjeni pa pod vrednikovim imenom. Živo priporočamo „Besednik" Slovencem, navdaja nas sladka nada, da bo če dalje bolj raslo število naročnikov. Vredništvo si bo posebno prizadevalo, da bo list kolikor mogoče napredoval, zato pa prosimo, da nam prijazni ostanejo dozdanji pisatelji in blagovolijo prihajati z novimi spisi. Izdajateljstvu je resna Ivolja, da druge razmere ostanejo, kakor so bile pri ranjkem Janežiču, in vstre-zalo se bo tem bolj na vse strani, čem več bo prihajalo denarne podpore. Da bi se torej če dalje bolj razširjal „Besednik" ! Žilna cena. V Gorici po k a zna niku, drugej povsod po merniku prerajtana. s § e inu o ca o T3 F » ja >M » Ime žita Celo Ljub Mari Vara Gor > > > > > gld. f kr. | gld. |kr. gld. | kr. gld. |kr. gld.|kr. Pšenica .... 4 47 5 — 4 70 4 50 2 50 Rež ..... 2 99 2 90 3 20 0 90 __ — Ječmen .... 3 15 2 60 3 20 3 — 1 70 Ajda..... 2 43 2 80 3 10 2 70 1 35 Turšica .... 2 63 2 90 3 20 2 90 1 40 Proso (Pšeno) . . 3 98 2 60 2 80 2 80 __ — Oves..... — — 1 80 2 i 1 80 1 20 Krompir .... i 80 1 20 — — Fižol..... ~j_ , | — 2 ~ Korzi na Dunaji 6. oktobra. 5°/0 metalike . 59 gld. 70 kr. ' Nadavek na srebro 120 gld. 15 kr. Narodno posojilo 68 „ 80 „ , Cekini . . . . 5 „ 83 „' '4* Lolerijne srečke. V Gradcu. 25. septembra 1869: 22, 11, 14, 77, 68 Na Dunaju 25. „ 1869: 27, 86, 79, 66, 12 V Trstu . 2. oktobra 1869: 68, 86, 26, 64, 69 V Lincu . 2. „ 1869: 32, 37, 81, 44, 7 Prihodnje srečkanje v Gradcu in na Dunaju bo 9. oktobra, v Trstu in v Lincu 16. oktobra. Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni vrednik: A. Umek. — Tiskar: J. in Fr. Leon.