
EMIL ADAMIČ

ŽIVLJENJE IN DELO
SLOVENSKEGA SKLADATELJA

Napisal

LUCIJAN MARIJA ŠKERJANC

Bibliografijo sestavil

SLAVKO KOŽELJ

V LJUBLJANI 1937

ZALOŽBA »IVAN GROHAR«

M

583782

2 0. I. 1988 ^ ‘jUOeoU
5 = Co-Ji&S

KNJIGO JE OPREMIL ING. A R C H. JOŽE PLATNER
UČITELJSKA TISKARNA V LJUBLJANI (PREDSTAVNIK FRANCČ ŠTRUKELJ)

Namesto predgovora zahvala vsem, ki so mi z nasvetom,
gradivom in s podatki pomogli do dovršitve knjige! Vseh ni
mogoče imenoma navesti, vendar naj imenujem vsaj naj¬
važnejše, katerim gre moja zahvala. V prvi vrsti skladate¬
ljevi vdovi, gospe j Hani, in hčerki, gospe j dr. Zdenki, sestri
gospe j Mariji Požarjevi in bratu gospodu Francu; dalje nje¬
govim prijateljem, gg. Zorku Prelovcu, mons. Stanku Pre-
mrlu, dr. Lavu Mastnaku, Vasiliju Mirku, Albinu Smrkolju,
dr. 1. C. Oblaku, Adolfu Grobmingu, Luki Kramolcu, Edvardu
Prinčiču, Oskarju Mollu, Avgustu Šuligoju, Emilu Rumplu,
Jožku Jamniku, Albinu Fakinu, Cirilu Preglju, Viktorju
Šoncu, Vinku Trobcu, Cirilu Vremšaku; g. Antonu Adamiču
^a rodovnik, gospej Minki Zaherlovi, ki je odstopila pisma
v objavo, in g. dr. Gregorju Kreku za vso obširno korespon¬
denco in skladateljevo silhueto.

V Ljubljani, dne 15. septembra 1937.

I. Hi. S.

5

I . DEL

UVOD

7

I.

Po naselju in značaju je Slovenec vez med severnimi
in južnimi Slovani. Skupni vplivi tvorijo značajne poseb¬
nosti našega človeka. Resnični značaj pristne slovenske
miselnosti ni še našel popisovalca, ki bi vseobsežno osvetil
naše gledanje navzven in navznoter; predolgo smo bili zave¬
rovani v tuje vzore in preveč navezani nanje, da bi samoniklo
razvili peščico lastnosti, s katerimi bi mogli v podvigu
razvoja graditi hram tipične slovenske duševnosti. Ob
vznožju pogorja, čigar vrhovi se izgubljajo v meglah in ki
mu ne poznamo višin ne po imenu in ne po meri, nam bodo
njegova svojstva ostala še dolgo prikrita. A vendar tu pa
tam presodiš po strmini rebri vzpon in pot, ki te še do¬
mnevno tam čaka: tako se oprime misel vsake bilke in se
osloni sodba na domneve, oprezno družeč novo staremu,
tehtajoč in primerjajoč.

Odnos Slovenca do zunanjega življenja je označen s
treznimi in preudarnimi potezami severnjaka. Delavnost,
mir, uravnovešenost in smotrna previdnost so odlike, se¬
bičnost, preračunljivost, ozkosrčnost in okornost pa manj
prikupne lastnosti. Vendar so te značilnosti za vsakdanje
življenje dragocene in prekoristne. Tvorne so in gradijo
trdne temelje blagostanja. V teh lastnostih je jedro odpor¬
nosti, s katero je naš narod ohranil svojo bit skozi vekove,
ki jim v odprtem boju ne bi mogel biti kos.

Umetnost pa potrebuje drugih tal. Njen vsakdanji
kruh je žeja po rešitvi iz vsakdanjosti. Njena občutljiva
stebla poganjajo le na prisojnih gredah velikodušnega
zanosa in njeni breztelesni cveti zažarijo le v ozračju, ki

8

ga hrani neobtežena dojemljivost odprtih src. V prizemnih
ječah zagrenjenosti in bojazni je tvegano zanašati kali
umetnosti. In ni še tako zelo dolgo tega, ko so naši prvi
umetniki izkusili udarnost te resnice in s svojim življenjem
— ali ni bilo bolj podobno trajnemu umiranju? — dali malo
vabljiv vzgled in plašljivo pobudo mlajšim. Vendar najdemo,
da so tudi na zavratnem morju našega sužnjega življenja
uprli vetrom jadra neustrašni večni potniki v deželo Fan¬
tazije.

J  * *

*

Bili so razni med njimi. Prvi — naj smelejši — so se
odrekli vsemu, kar jih je vezalo z rojstvom: imenu, sorod¬
stvu, domovini in so zamenjali vse za drugo, boljše. Tam
drugod, drugačni na boljšem, so se dvignili nad druge in jih
zasenčili s talentom, ki so ga prinesli s seboj od nas, s
slabšega. Ali ne tako naš slavni Petelin, nikjer in nikoli
poznan s tem imenom? Slavni vrstnik še slavnejših rojakov
Palestrine in Lassa pač svojega slovenstva ni izdajal v
imenih Gallus in Handl — in kdo ve, če se ga je sploh kdaj
zavedal? Drugi — bolj koristoljubni — so se razgledali po
Poljih, ki niso bodla v oči in kjer so mogli brez preganjanja
in ponižno služiti vsakokratnemu gospodarju in njegovim
željam. Tako Mihevc, ki je po toliko obetajočem početku
obtičal ujet v sponah lažne in puhle pozne romantike. Spet
drugi — skromnejše obdarovani — so se posvetili vsak¬
danjim ali nedeljskim ljudskim potrebam in so obsipavali
narod s cerkvenimi popevkami vedno enakega kova in z
moritati namerne naivnosti. Njihova imena so ostala ohra¬
njena s popevkami vred v vzpodbudo manj nadarjenim in
v spotiko izbirčnim. Zadnji slednjič — najfantastičnejši od
vseh — so hoteli z deli dvigniti narod k sebi, mu vcepiti
ljubezen do umetnosti, potrebo po njej in spoštovanje do
umetnikov. Imeli so pač razne usode, kakor ostali. Toda
vsem je bilo skupno, da so bili slej ko prej razočarani.

9

Tako se je godilo po veliki večini onim, ki so polni
upov v uspeli in zanašajoč se na svoje poslanstvo započeli
z zanosom, ki je vzbudil le pomilovalen posmeh; zakaj nič
ni treznemu povprečniku bolj tuje od vzhičenja prekipe¬
vajoče duše.

II.

Našemu človeku je glasba že od početka le priložnostno
razvedrilo, sredstvo za dosego vtisov in razpoloženja, nika¬
kor pa ne prvobitna potreba. Naša narodna pesem očituje
po večini smotrnost. Že njena večglasnost kaže na preudar¬
no ustvaritev, ki se vestno izogiba vsakemu osebnostnemu
izražanju in jo poniža na skupnostno občutje. Ravno ta, toli¬
kokrat občudovana mnogoglasnost naše narodne pesmi, kakor
jo dandanes čujemo, je njena naj večja ovira. Stereotipno
menjavanje enostavnih harmonskih postopov — enostavni
morajo biti, da so splošno dostopni — zabranjuje vsak
individuelni polet melodije in jo veže v spone obrabljenih
početniških kadenc brez razvojnih kali. Melodika naše
narodne in ponarodele pesmi je zaradi enoličnosti v har¬
monski podstati okorela ter ne pomagajo tisoči nepomemb¬
nih variant, ki se nanašajo le na neznatne intervalne posto-
pe, medtem ko prav nobena ne spremeni harmonske struk¬
ture, kar bi dlalo pesmi res novo barvo. S skupnostnim izra¬
žanjem pa se sama po sebi veže brezizraznost tako daleč,
da isti melodiji lahko podtaknemo bistveno različne besede,
ne da bi nastala nepremostljivost izraza med napevom in
besedilom. Že iz tega vzroka je večina naših pesmi prilož¬
nostna in se nanaša le na dogodke, ki so splošni in ne
nosijo pečata osebnostnega doživetja. Naš človek ne zaupa
glasbi novih čustev. Prav nasprotno! Želi se nasloniti na
znano v prepričanju, da je čustvo iskrenejše in veljavnejše,
če sliči onemu njegovih prednikov ali vrstnikov. Po podob¬
nosti novega s starim sodi novo vrednoto. Tako je nastala
preveč ponarodela umetna pesem, v kateri so skladatelji
skušali prisluhniti ljudskemu petju ter ga posnemati v dobri

10

veri, da s tem polagajo narodu v grlo zaklad novih napevov,
ki pa v resnici niso nič drugega ko variante starih. Odtod
tudi uporabnost takih melodičnih formul, njihova gibkost, ki
temelji na neznačajnosti. Velika večina naših narodnih
pesmi je navezana na izvedbo v zborih in stoji in pade z
njimi. Kako revna pa je, če jo poješ sam, in kako slabotno
izraža čustva! Še kdor jo poje sam, ji v ogrodju dodaja
vajeno akordično spremljavo in jo znova občuti v skupnosti.

Tako je tudi z njenim ritmičnim življenjem. Kako pre¬
prosto, lahko razumljivo in splošno je! Le malo je starih
ostankov iz davne dobe, iz katerih veje mistika drugačnega
življenja. Nobene svobode nima ritem naše sedanje narod¬
ne pesmi. Zvezan je z melodijo vred k deblu dveh, največ
treh akordičnih zvez in njegova težišča so prikovana k dvo-
delnosti menjave tonike z dominanto v strogo skladnem
ustroju dvotaktnega stava. Nedvomno je v tem nekaj sorod¬
nosti z ostalo srednjeevropsko narodno pesmijo, ki je že
zdavnaj izgubila svoj značaj.

Naša narodna pesem je zavoljo tega neuporabna za
simfonično ustvarjanje. Brezuspešno, da, celo krivično je
zahtevati od skladatelja, da se odreče vsem visokoletečim
nadam, ki jih sam stavlja v stvariteljnost in ga zvezati v
točno in nespremenljivo spono že davno preživete »harmo¬
nizacije melodije«. Edino možno pot so ubrali tisti, ki so
prilagodili našo pesem obliki venčkov, cvetoberov in potpu-
rijev, polki-mazurki, valčku in koračnici. S tem so zabili
prvi žebelj v rakev naše nepristne, že davno tujcu podložne
in lažne ljudske pesmi, ki nam je ostala žalosten spomin
sužnih časov.

Ni to napad na našo narodno pesem, temveč njen
zagovor: zagovor tisti, že zdavnaj izgubljeni in pozabljeni
narodni pesmi, katero je z vplivom vseposplošujoče sred¬
njeevropske civilizacije izpodrinilo skrpucalo iz naše
besede in tuje miselnosti. Že pred mano so ostrogledni opa¬

ti

zovalci opozorili nanjo in jo ošibali. In v veselje mi je,
da je bil eden prvih ravno on, ki je sprva najgloblje tičal
v občudovanju psevdonarodne pesmi, ki pa je kasneje z
vnemo iskal potov k staro-novi narodni pesmi: Emil Adamič.

III.

Doba narodnega prebujenja, ki je odkrila mnogo dobrin
v zavesti našega zatiranega naroda, je rodila tudi Čitalnice.
Skraja namenjene političnemu pouku, so kmalu začele služiti
tudi kulturnemu prosvetljenju. V Čitalnicah so začeli gojiti
tudi glasbo, prizadevajoč si, zajeti vse panoge duhovnega
življenja in ga usposobiti za lastno utripanje. Da se je
glasbeno udejstvovanje Čitalnic omejilo ob pričetku na
petje, je razumljivo po sebi in izvira iz osnovne glasbene
dispozicije našega naroda, ki je v skupinskem petju zrl
možnost za izražanje svojih načel. Kolikor je v spominu
manjkalo pripravnih in smiselnih pesmi, so jih ustvarjali
nadarjeni diletanti, skrbeč, da ne bi vanje zanesli osebnost¬
nih značilnosti, in trudeč se, da približajo kar moči umetnost
ljudstvu. Ker naš narod, v pomanjkanju individualističnih
stremljenj v umetnosti in vedno podrejajoč osebnost skup¬
nosti, ni imel nobenih narodnih instrumentov, se je moralo
prvo zavedno narodno glasbeno ustvarjanje omejiti na
vokalno glasbo. Pri nas bi pojava guslarja, ki bi godel na
lastno primitivno glasbilo in z njim spremljal neskončno
niz lastnih epov, vzbujala le radovednost, začudenje in zani¬
čevanje in ne bi našla resnih posnemalcev. Tudi večina naših
pesmi je delo posameznikov; imena pa so utonila v pozabi,
ki je bila upravičena z narodovega gledanja na umetnost,
kajti s tem, da so komponirali in pesnili takratnim narodnim
popevkam slične, so se sami razosebili in se uvrstili v vrsto
prevzetih in pozabljenih.

Vokalna glasba je vladala skoraj neomejeno v našem
glasbenem svetu v času, ko se je začela porajati zavest
lastne bitnosti in želja po njenem razmahu. Komponisti, ki

12

so takrat orali ledino dotlej skoraj vedno zanemarjenih
glasbenih poljan, so se javljali iz edinih dveh slovenskih
inteligenčnih slojev, iz učiteljev in duhovnikov. Složnosti
med tema slojema ni treba iskati: učitelj je videl pred sabo
ideal one svobodoljubnosti, ki je zavzemala dovzetna srca
še izza francoske revolucije dalje in katere blesk še danes
ni docela obledel, dhhovščina pa je na osnovi dogmatskih
načel in vedno iščoč pota za učvrščenje nebeškega kraljestva
na zemlji snovala popolnoma drugačne načrte z istimi sred¬
stvi. Na obeh straneh so se pojavile osebnosti, ki so dale
dobi posebne značke in pripravile tla novemu ustvarjanju.

# *

*

Spomin teh mož, ki so se ob bridki vsakdanjosti, prega¬
njani od tujca in zapostavljeni, povzpeli zdaj pa zdaj in
z okorno, a navdušeno roko posegli po ustvarjanju, ni
ostal ohranjen v umetnosti nalik njim, ki so, drugod, pod¬
prti in razvajeni, razvili peroti svojega talenta in zakri¬
lili v nebotične višine stvariteljskega duha. Ohranjen pa je
ostal med nami, ki smo z zavistjo in z ranjenim srcem gledali
polet od boga in sveta razsipno obdarjenih in primerjali
njihovo usodo s to, ki so je bili deležni pionirji naše misel¬
nosti in umetnosti. Čeprav so javljenja njihovega duha
ostala v ozkih, okornih oblikah, usmiljenja vredna borna in
plaha jecljanja, so bili vendarle prvi naši resnični umetniki,
ki so se zavedali svojega rodu in uporabili svojo nadarjenost
kakor so pač znali, mogli in smeli. Doba našega narodnega
prebujenja ni bila doba Kosciuszka, Mickiewicza in Cho¬
pina, ni bila doba ognjevitih junakov, ki so bili vitezi, borci,
poeti in pevci hkratu. Bila je skromna, zastrta, plašna in
pohlevna revolucija, in le sem ter tja se je utrgal z večno
oblačnega neba blisk, ki je zgrešil pot in zasvetil pomotoma
med nami. Ni čuda, da so se ga vsi ustrašili in ga skušali
čim preje onesposobiti za nadaljnjo škodo.

# •

*

13

Z novim stoletjem se je želel svet preroditi. Povsod
so vzklile nove ideje in nova gesla so preplavila zemljo.
Tudi mi nismo hoteli predaleč zaostajati, želeli smo se
udeležiti rojstva novega veka. Takrat je vznikla plodna
misel za slovensko glasbo in s kratko zamudo enega leta
so zagledali luč sveta »Novi Akordi«. Položili so ijih v
prave roke; dr. Gojmir Krek jih je gojil z vnemo, resnostjo
in strogostjo, ki so potrebne vrline pri vzgoji takih nebog-
ljencev. Trinajst polnih let jih je oblikoval, zdaj popust¬
ljivo, zdaj bodreče, zdaj karajoče. Doba »Novih Akordov«
je bila za slovensko glasbo najplodnejša, v skupnostnem
smislu sploh edina resno plodna, kar smo jih kdaj imeli.
V krog te publikacije so se zbrali vsi, ki so mogli kaj dopri¬
nesti k razvoju in ugledu naše glasbe. Javljali so se novi,
nadobudni in kot vedno za revolucionarje razvpiti talenti,
k besedi pa so prišli tudi umerjeni, starejši, v svoje dogme
in načela zagledani ustvarjalci in složno je ta pisana družba
pod vodstvom za vse dovzetnega in le diletantizem in
prevaro preganjajočega mentorja vsakič znova doprinašala
stvariteljska dokazila. Tu so nadaljevali in izpopolnjevali
glasbeno pot Ipavci, Savin, Schwab, Sattner, Parma, Krek,
Dev, Gerbič, Jeraj, Vilhar, Šantel, tu so jo skoraj edino
započeli Lajovic, Pavčič, Premrl, Ravnik, Mirk in mnogo
drugih, med njimi tudi Emil Adamič.

IV.

»Novi Akordi« se niso mogli prilagoditi narodu, niti
se jih narod ni mogel navaditi in si jih prisvojiti, kakor se
je bil navadil in podredil raznim resničnim in namišljenim
duševnim in telesnim potrebam. Bili so »Novi Akordi«
zaželeni le za dobro stvar vnetim posameznikom, drugim
so ostali slej ko prej novi akordi, s katerimi si niso znali
pomagati. Tudi naši vodilni glasbeni krogi, ki so krmarili
čolnič umetnosti zdaj oziraje se na levo, zdaj na desno,
niso dovolj pazljivo in podporno krepili nove struje, ki je

14

z etično resnostjo stremila k najvišjim ciljem. Ker so »Novi
Akordi« strogo ločili umetnost od navlake in prezirali mali¬
kovanje, so se zamerili vsem, ki jim je kadilo pogoj obstan¬
ka. Da so trinajst let kljubovali preziru, zavrženju in zapo¬
stavljanju, je že dovolj dokaza njihove življenjske sile in
navdušenja izdajateljev in sotrudnikov. Za prospeh naše
glasbe pa je večna škoda, da jih prevrat ni vzdramil k
novemu življenju, kakor je vzbudil k vnetejšemu delovanju
ostale glasbene ustanove.

* *

*

Med vojno je naša glasba skoraj obmolknila. Le po-
redki so bili koncerti in z največjim naporom se je vzdr¬
ževal videz glasbenega udejstvovanja. Prevrat je zajel večino
naših glasbenih delavcev nepripravljeno. Premalo so se bili
zanimali za dejanski potek dogodkov, preveč so verovali
v neomajnost vajenega državnega in družabnega redia, in le
redki so, ki niso nikoli grešili zoper narodnostno prepričanje
v dneh strahu in izdajstva. Medtem je doraščala nova gene¬
racija, ki se je štela kot edino poklicana dedinja in jo je bilo
vedno teže krotiti. V prvem navdušenju so kovali nebotične
načrte in ustanavljali podjetna društva. Cepile so se v dnu
že itak vedno nesložne moči in vsak je zidal zase gradič
v nebesa. Mladi so v pretiravanju grozili z vsepoplavno
revolucijo, stari pa so skušali nadaljevati prav tam in tako,
kot so nehali, in širiti čitalniško miselnost naprej.

Za našo produktivno umetnost niso nastopili boljši
Časi. Že prej je hirala radi nezanimanja, z izgubo kulturno
najbolj zavzetnih pokrajin pa je bila tvornosti zadana huda
rana. Vse glasbeno življenje se je osredotočilo v našo edino
metropolo, ki pa ima sama premalo močno plast ljubiteljev
glasbe. Z novimi strujami se je glasba vsak dan bolj odda¬
ljila od ljudstva. Čim niso našli komponisti več zaslombe
v narodovem popevanju, so podlegli najbolj sorodnim vpli¬
vom ter ustvarili v domovini podružnice tuje miselnosti. Kot

15

značilno prehodno ozemlje, kakršno se nam predstavi Slo¬
venija po prevratu, je prevzelo vase vplive vseh vetrov,
katerim ni moglo zoperstaviti lastne miselnosti in kulture.
Tako se je premaknilo težišče glasbenega stremljenja iz
nekdanje zavedne narodnostne točke na polje izvojevanja
slogovnih bojev, ki so se bili z zagrizenostjo, vredno večje
naloge. Edino novo je bilo pri tem to, da so se odprla pota
vsaj skozi ozka vrata tudi drugim kulturam, sprejetim sprva
z velikim nezaupanjem in še danes nepripoznanim v oni
višini, ki smo jo že nekoč pripisovali edino zveličavni srednje¬
evropski. Ena teh tujih, le slutenih, a v bistvu skoraj nepo¬
znanih kultur je bila ruska. Da ji je pripravil pot, jo presadil
na naša tla in prežel z bistvom naših značilnosti, gre zahvala
Emilu Adamiču, ki je v dolgih letih ujetništva z bistrim
očesom znal izbrati, kar bi mu moglo služiti, in se okoristil
s prednostmi nove, nam sorodne miselnosti.

# #

*

Vpogled v predvojno glasbeno miselnost našega naroda
bi bil preveč pomanjkljiv brez označbe sloga, v katerem se
je udejstvovala večina naših skladateljev. Bil je enostaven
in brez zahtev in je kot pretežno pevski slog črpal iz
pesmaric poznoromantičnega »Liedertafel« načina tehnični
in izrazni pribor. Harmonske vezave niso bile vedno vzorne
in pogosto najdeš napake (tudi Adamičev slog, celo pozni,
ni brez njih), iz katerih bi se dalo sklepati, da skoro noben
naših čitalniških komponistov ni bil deležen strogega pouka.
O kontrapunktu v čitalniških kompozicijah skoraj ne gre
govoriti, nekaj več ga najdemo v dobi »Novih Akordov«.
Spremljana monodija je bila prej in potlej najvažnejša
panoga slovenskega glasbenega ustvarjanja, pa najsi je bila
napisana za glas s klavirjem ali drugo spremljavo ali pa za
zbor v vsakršni sestavi. V tem slogu je slovenska glasba že
pred vojno dosegla zadosti močne postojanke, ki so dovo¬
ljevale ustvariti tradicijo vokalnega stava.

16

Adamičeva mati in oče in njegova rojstna hiša
na Dobrovi pri Ljubljani

Na polju instrumentalne glasbe pomeni doba pred
»Novimi Akordi« le slabotno posnemanje salonskega sloga
sodobnih zvezdnikov. Niti poskusi Ipavcev in Parme tu ne
preidejo preko okvira nalog in komorna glasba je ostala
Slovencem popolnoma tuja. Šele »Novi Akordi« pomenjajo
v instrumentalni glasbi preokret, korak naprej in navzgor.
Ne da bi se sicer slovenska instrumentalna glasba takoj
povzpela do onih zavidljivih cvetov klasike in romantike,
ki so uspevali v velikih kulturnih središčih sveta, je vendar
marsikateri doprinos v »Novih Akordih« pokazal resno
težnjo k evropskemu nivoju višjega reda. Mislim pri tem
zlasti na klavirske skladbe, od katerih so se odlikovale Rav-
nikove, medtem ko je goslaška literatura ostala takrat kot
še danes pastorka našega glasbenega ustvarjanja.

Najbolj zapostavljena je bila orkestralna glasba.
Tehnična dovršenost večine predvojnih skladateljev ni
dovoljevala posebnega izživljanja v velikih simfoničnih
oblikah. Tu so bile edinole Sattnerjeve kantate, ki so se
posluževale večjega orkestralnega aparata, toda instrumen-
tacija teh dlel je izvirala delno iz tuje roke in ni nikjer
dosegla, kaj še presegla instrumentacijske popolnosti pozno-
romantične dobe, blesteče v kaleidoskopu najbolj dognane
barvitosti. »Novi Akordi« niso mogli dosti pomagati, saj
je moral celo Lajovčev »Adagio«, gotovo naj smelejša in
najoriginelnejša skladba naše romantike, iziti v četveroročni
obdelavi in še do danes nimamo nobene doma izdane or¬
kestralne partiture. Tako je ostala orkestralna produkcija
do prevrata skoraj na istem, kjer je započela. Šele po vojni
je bila izpolnjena vrzel in tako srečamo tudi Adamiča šele
po povratku iz Rusije v vrsti orkestralnih skladateljev,
četudi poznamo še iz njegove študijske dobe nekaj instru¬
mentalnih prvencev, ki pa še ne nosijo kasnejše karakte¬
ristike.

* *

*

2

17

V svetskem koncertu glasbenih sil je slovenska ena
naj skromnejših. Plodnost slovenskih skladateljev je zlasti po
prevratu zavzela nepričakovan razmah in so bila ustvar¬
jena mnoga uporabna dela, ki bi vzbudila zanimanje in
priznanje. Da se to še ni zgodilo, je pripisati najrazličnejšim
vzrokom, zlasti nezadostni organizaciji naše glasbene po¬
litike. Z ostalimi neupoštevanimi deli vred leži tudi mnogo
Adamičevih najzrelejših. Dali bogovi, da jih otmemo pozabi,
preden zarjave.

#

*

*

18

II. DEL

SKLADATELJEVO ŽIVLJENJE

2 *

19

I. MLADOST

Po ugotovitvah skladateljevega brata Antona so bili
Adamičevi pradedje vkoreninj eni ■ Slovenci. Ljubezen do
glasbe jim je bila v krvi in verjetno je, da imamo v njih
muzikalno rodbino, slično Bachovi in Couperinovi, kateri
pa naše razmere niso dovoljevale uveljavljenja in razvoja.
Skladateljev oče Avgust se je posvetil učiteljevanju, ki je
veljalo takrat za poklicni ideal nepremožnih, a častihlepnih
in svobodomiselnih slovenskih staršev. Avgust Adamič je
bil tip nadarjenega in vsestransko uporabljivega slovenskega
učitelja, ki se je udejstvoval kljub preganjanju in ne-
uvaževanju naskrivoma z vsem, kar mu je velevalo srce.
Bil je navdušen komponist, samouk seveda in plah povrhu.
Šola in cerkev sta izrabili njegovo glasbeno nadarjenost:
učil je otroke peti in pri maši je orglal ter zdaj zdaj podtaknil
glasbenemu sporedu predpisanih orgelskih preludijev katero
svojo, strahoma, da je kdo ne opazi, pa plaho se nadejajoč,
da se bo to le kdaj zgodilo. No, niti prvo niti drugo se ni
pripetilo in razočaran prav tako nad samim seboj kot nad
nebrižnostjo drugih, je nekoč uničil vse napisano in se
dokončno odrekel skritim nadam. Baje se je mlademu Emilu
posrečilo, da je rešil nekaj očetovih rokopisov; moja po¬
izvedovanja jih niso izsledila.

Služboval je v raznih krajih, od leta 1875. dalje na Do¬
brovi pri Ljubljani. Tu si z ženo Katarino, ki je bila prav
tako doma z Vrhnike, ustanovi patriarhalno urejeno dru¬
žinsko življenje. Na Dobrovi se mu rodita po Angeli in
Josipu dva sinova, Viktor in Emil. Obema je bilo očetovo
vezilo posebna glasbena nadarjenost in nadpovprečna dov¬
zetnost za umetnosti, vsak od njiju pa se je razvil v popol¬
noma drugačni smeri.

20

Viktor, kije  bil leto dni starejši od Emila, se je razkosal
ob mnogostranosti svojih talentov. Bil je že v zgodnji mla¬
dosti spreten risar, kasneje vešč slikar, ali v vsem samouk.
Daši ga je pretežno vleklo k upodabljajoči umetnosti, se je
vendarle z mladostno vnemo oprijel tudi glasbe v vseh nje¬
nih področjih. Bil je goslač, pianist in organist, skladatelj
zborov, samospevov, klavirskih skladb, orgelskih preludijev
in cerkvenih kompozicij, da, celo celo simfonijo je napisal.
Preplah, da bi bil pravdoborec svojim skladbam, jih je
vestno skrival in razodeval le najbližjim, prav kot je delal
s slikami in z risbami. Kot pevec je bil bas - steber ljub¬
ljanskega stolnega zbora dolga desetletja, ne da bi se kdaj
odločil iz zbora in osamosvojil. Vsem talentom vkljub in
navskriž sam s sabo je vstopil v službo, ki ni bila dosti
ugodna razvitju njegovih zmožnosti. Umrl je leta 1924. in
njegova smrt ni zapustila v naši umetnosti vrzeli, ker ni
nikdar stopil na mesto, ki bi ga bil zaslužil in na katerem
bi mu bilo dano povedati več kot mu je bilo usojeno. V
zapuščini njegovih skladb je marsikaj, kar dokazuje močno
nadarjenost. Ostal je v senci srečnejšega brata, ki mu ni bila
položena v zibko ovirljiva plašnost in nezavednost, ki sta v
glavnem preprečili razvoj Viktorja Adamiča.

Na Dobrovi je torej zagledal luč sveta 25. decembra
1877. leta kot četrti otrok Emil. V trinajstem mesecu svojega
življenja je doživel prvo selitev, kajti oče je bil prestavljen
v Ljubljano, kamor je šel poučevat petje na šentpetrsko
ljudsko šolo in orglat v sosedno farno cerkev. Tu je oče
preživel zrelo in jesensko dobo življenja, v miru in vdanosti,
obložen z vsakdanjim delom in bojem za obstanek in izogi¬
bajoč se vsemu, kar bi moglo kaliti tiho sožitje. Tu so se mu
v naslednjih letih rodili sinovi Anton in Franc, od katerih
živi prvi v Ljubljani, drugi v Laškem, Avgust, ki je umrl
v deški dobi, Ivan, ki ga je doletela smrt v cvetu 15. let
20. septembra 1908. leta, na dan temnega spomina obeh ne¬
dolžnih žrtev avstrijske samopašnosti, in slednjič Ernest ter
hčeri Marija, poročena Požar in živeča v Ljubljani, in Anto-

21

nija, ki si je bila kot Adalvina izbrala poklic šolske sestre
in umrla v Kočevju. V krogu družine in v službi so mu pote¬
kala leta, dokler ni dopolnil zemeljske poti 22. januarja 1915.
leta, ko sta bila dva sinova na gališkem bojišču. Po 43. letih
naporne službe mu je zasluženi pokoj lajšal pezo starosti
in onemoglosti. Žena mu je verno sledila v smrti še istega
leta. Oba roditelja sta umrla Emilu, ko je sam doživel najbolj
pretresujoče doživetje: vojno, zajetje in ujetništvo.

Od prve selitve dalje je teklo življenje otrok običajno
pot, menjavaj e radost s trpkostjo in razposajenost s pobi¬
tostjo. Le malo so takrat starši prisluškovali prvim pojavom
mladih duhov in ni nam ohranjenih o Emilu prigod, ki tako
osvetljujejo sicer značaj in nagibe doraščajočih talentov.
Gotovo je potekalo njegovo življenje v zvoženi struji mla¬
dosti učiteljskih otrok, brez velike pomembnosti, a vendar
polnejše od dece na vasi, izpolnjeno z raznoličnim inteli¬
genčnim opravkom. Kmalu ga zapazimo na cerkvenem koru,
kako vleče na ušesa zvoke orgel in petja in kako se skuša
vriniti, koristen koristoljubnež, v pomoč očetu. Že zgodaj
napreduje do poganjanja mehu in ni več daleč, ko bo po¬
magal očetu pri orglanju in ga bo pri mehu nadomestil
Murn - Aleksandrov. Kasneje mu oče poveri sodelovanje
pri študiranju zbora, sem ter tja tudi nekaj vodstva in, že
ponosen na sinovo uporabnost, dirigiranje velikih maš s
spremljavo potrebnega vojaškega orkestra — zares visoka
in dotlej samo preizkušenim organistom prihranjena pred¬
nost, ki si jo je bil mladenič prislužil s pridnostjo, delom,
dobro, neuničljivo voljo in izdatno nadarjenostjo. Saj je že
poprej poln navduševalne zavzetnosti z bratci in sestricami
naštudiral in zapel nekaj pesmi, v veselje in zadoščenje
staršev. To delo mu je bilo v najljubše razvedrilo in že
takrat zaznamo v njegovem značaju eno prvobitnih potez,
ki mu je kasneje zagotovila srca vseh naklonjenih: navdu-
ševalno spretnost, neupirljiva zavzetnost, ki ga je usposobila
za organizatorja pevskih zborov in glasbenih udruženj in s
katero je vzpodbujal in bodril večino naših glasbenih usta-

22

nov. Z zavzetnostjo si je znal pridobiti v hipu seznanjenja
srce in roko novega prijatelja in tudi v najtežjih časih mu
je ugladila marsikatero bridko pot, ne da bi ga ponižala.
Kajti bil je hkratu dovolj samozavesten in nikakor ne
plašljiv. Svoje nadpovprečne vrednosti in prekosmrtne
veljave si je bil trajno svest in neomajno je bil prepričan o
poslanstvu umetnosti in umetnika.

Oče je bil vestno zaskrbljen z vzgojo otrok in jim je
skušal dati kar najobsežnejšo izobrazbo: Po končani ljudski
šoli je poslal Emila v gimnazijo, toda nepraktični huma¬
nistični pouk ni vzbudil dovolj zanimanja razgibanemu in
vedno le novosti snujočemu mladeničevemu duhu in kmalu
je presedlal na učiteljišče, sledeč očetovemu zgledu. S tem
si je nevede že začrtal nadaljnjo življenjsko pot, ki naj
bi predvidoma kazala čim manj presenečenj in le nor¬
malno napredovanje v službi, od bogov izbrani za kazen
nadarjenim. Učiteljišče je takrat bilo zbirališče v lepo,
idealno in narodobudno usmerjenih mladih src in iz vrst
učiteljiščnikov so se pripravljali bodoči pionirji umetnosti.
Adamič je stopil mednje in jih zbral krog sebe, kolikor jih
je našel navdušenih za lepo petje. Že leta sem si je bil
prisvojil osnovne glasbene spretnosti iz prvega očetovega
pouka. Znal je dosti klavirja, nekaj teorije in malo har¬
monije, baš dovolj, da je imponiral sošolcem. Dober glas
in še boljši posluh sta mu bila neprekosljivo orožje, s
katerim je kmalu premagal vsak odpor in zavladal med
sovrstniki. Radi so se mu pokorili, ker je poleg znanja
obvladoval tudi umetnost občevanja in se prikupil zdaj s
popustljivostjo, zdaj spet z neupirljivo prepričevalnostjo.
Prepevali so tjavdan, brez kritične izbire izvlekli iz starih
arhivov še starejše pesmi, dokler ni pevovodja sam napisal
nekaj novih ter si z njimi zavzel še srca zadnjih omahljivcev.
Ukaželjnost mu ni dala miru in vpisal se je v šolo Glasbene
Matice, ki je že slovela vzlic mladosti zlasti med slovensko
mladino. Za gosli mu je bil učitelj Stiaral, gotovo ne Izreden
vzgojitelj in umetnik, a soliden poznavalec stroke in muzik

23

po naravi, teorijo in petje mu je podajal Gerbič, prvi rav¬
natelj Glasbene Matice in bolj dobričina kot veličina. Pa še
na učiteljišču sta mu vcepljala glasbeno osnovo Anton
Foerster in dr. Josip Čerin, ki mu je po svedočbi »Novih
Akordov« prvi vzbudil željo po globlji glasbeni izobrazbi,
pa tudi zaslužnega filharmoničnega Gerstnerja najdemo
med učitelji. V Matici mu je Matej Hubad odprl smisel za
zborovsko glasbo in mladi skladatelj je z navdušenjem
sodeloval pri Matičnem, prav za prav Hubadovem zboru.
V klavirju mu stari Sokoli ni mogel bog ve kaj razodeti
in bil je navezan sam nase.

Tako nekako so bržčas potekala leta šolovanja med
odvratnim pripravljanjem za vsakodnevna grozeča izpra¬
ševanja, oslajenim z zavestjo samostojnega udejstvovanja
v najbolj abstraktni umetnosti. Tako so minevali dnevi
cepljeni med dolžnost in željo, poslušnost in upor. V krogu
prijateljev je gojil veselo družabnost, s šalo, dovtipi in pre¬
senečenji. Marsikaj predrznega, prekipevajočega je uganil
s sovrstniki; toda bile so le krotke šale, omiljene z na¬
smeškom razposajene mladosti in pozabljene v jutranji zori.
Kajti bojim se, da so jo neredko dočakali, ti neugnanci z
navdušenim besediščem in s praznim žepom.

# #

*

Daleč preko šolskih klopi je segla njegova zavzetnost
in glej ga na čelu novoustanovljenega tamburaškega zbora
»Zvezda«, čigar člani so po zgledu buršovskih društev nosili
togo položene čepice na pogosto že oplešelih glavah. Slika
nam ga kaže sredi njih, podjetnega mladiča z neukrotljivimi,
v vis pristriženimi lasmi, kot je bila takrat moda med najbolj
upornimi. Krog njega pohlevnejši sodčlavci, nepremično
strmeč v fotografa z magnezijo, z rokami pribitimi na ubi-
ralke dolgih tamburičnih vratov, trije v nevzdržnem položaju
na pol sloneč, na pol ležeč ob dirigentovih nogah. Sredi
spredaj grb, znak in ime s krajem društva, zadaj sredi basist
z okrašenim berdom, izbran bržkone po velikosti glasbila.

24

Adamičev oče in mati z družino
(na desni zgoraj Emil)

Živa skupinska slika z okamenelim izrazom, vsak obraz
odrevenel od strahu pred zamižanjem v odločilnem trenutku.
A šalo ob stran: koliko navdušenja je bilo v teh idealistih —
početnikih, koliko truda in dela so vložili v nehvaležni posel!
Žrtvovali so mladost, zdravje in toliko časa za vajo na
instrumentih, na katerih po naturi svoji in objektovi ne bi
po vsem preudarku mogli doseči kaj pomembnega.

Toda naj govori on sam! V »Tamburašu« piše:

»Zamislil sem se ob prelistanju ,Tamburaša' v svojo prvo
dijaško dobo in izvlekel iz že zaprašenih, tako rekoč deških
spominov sliko iz leta 1897., ki me kaže kot samozavestnega,
domišljavega kapelnika z ježevimi lasmi, s taktirko in par¬
tituro v rokah v krogu svojih številnih zvestih tamburaških
mladeničev, združenih v tamburaški klub ,Zvezda. Lani so
našteli 25 let mojega glasbenega dela. Kaj še! Ako velja
vodstvo tamburaškega zbora tudi kot glasbeno delo, tedaj
imam tega dela za seboj že dokaj več, kajti s 15 leti, kot
navihan dijaček, sem bil že kapelnik takrat edinega velikega
ljubljanskega tamburaškega kluba ,Zvezda 1 .

Mladi fantje, po veliki večini rokodelski vajenci in po¬
močniki, trgovski nastavijenci itd., so, Bog zna na kakšen
način, izvohali, da sem ,nadebuden' talent. Spomnim se, da
je prišel k meni sedanji izdelovalec dekorativnih usnjatih
izdelkov g. Vahtar, takrat isto tako še polmladenič kot jaz,
dalje nekaj drugih ,fantov, naj prevzamem vodstvo ,Zvezde'.
Nerad sem se vdal, kajti tamburaške vaje so bile zvečer. V
tistih časih študentek ni bil zvečer varen na ulici, pa tudi
oče in mati me nista pustila. Moral sem uhajati tedaj skri¬
voma in riskirati marsikaj, kar čestokrat ni izostalo.

,Zvezda', ki jo je vodil pred menoj ne vem kdo, bi bila
kmalu ugasnila, da je nisem rešil jaz in nekateri ,starejši'.
Kdo je vsem tem mladim ljudem kupil instrumente, ne vem,
tudi ne vem, čigava ideja je bila, ustanoviti ,Zvezdo'. Vem
le, da je bil nekaj časa predsednik g. Vahtar, pozneje pa
med vojno umrli magistratni uradnik Gutnik. Svoj lokal za

25

vezbanje je imela ,Zvezda v Narodnem domu. S strahom
in trepetom sem se prvikrat prikazal med .Zvezdaši', toda
hitro smo se spoprijateljili in začel sem z njimi študirati.
Njihovo tehnično znanje je bilo seveda večje kot moje, moje
teoretično pa večje kot njihovo, in tako smo iz početka učili
drug drugega. To so bile muke polne vaje. Skladbe, ki smo
jih imeli na razpolago, so bile takrat seveda vse hrvatskega
izvora, po večini skladatelja Broza, originali in prireditve,
tako n. pr.: ,Na valovih Save', valček, spominjajoč na vzor
,Dunajskih valov', dalje ,Večer na Savi' in mnogo drugega
podobnega. ,Zvezda' je imela popoln tamburaški orkester z
bisernicami, kontrašicami, vsemi brači, bugarijami in ber-
detom. Navdušeno so ti mladeniči prihajali k vajam in
vztrajno presedevali po par ur in prenašali rade volje mojo
sitnost. Od instrumenta do instrumenta sem sedal in vadil
glasove tako rekoč na pamet. Nekdo je bil trši, drugi mečji,
pulil sem si lase, potil se, skakal, jokal od jeze, če ni šlo vse
takoj in gladko. Delo je šlo večer za večerom, in kmalu so
se pokazali prav čedni rezultati. Odrinili smo kakšno ko¬
račnico tako, da se je kar bliskalo. Izbire pa ni bilo mnogo.
To me je napotilo na misel, da bi sam kaj priredil za svoje
pridne .umetnike'. Kmalu je nastala cela dolga vrsta tambu-
raških kompozicij, ki so se jih ,Zvezdaši‘ z navdušenjem
lotili. Ne spominjam se jih več, ker se nisem zadovoljil samo
z običajnimi trozvočnimi udari, temveč kombiniral vse mo¬
goče prijeme, ki jih v ,šoli' za bugarije ni bilo. Ker sem
poznal vsakega posameznega ,Zvezdinega‘ tamburaša prav
dobro, sem pisal svoje stvari tudi njegovemu znanju pri¬
merno. Bodril sem jih s tem tako, da mi je bilo mogoče čim
dalje več zahtevati od njih. ,Zvezda' je postala kmalu zrela
za javen nastop. Tega sem se najbolj bal. Toda ne iz strahu
pred morebitnim neuspehom, ali vsled običajne mrzlice
javnih nastopov. Najbolj sem se bal, da me ne ,pogrunta'
kak profesor, in tedaj ne vem, kaj bi se zgodilo, kajti, kakor
rečeno, tedaj so bili časi drugi, kot danes. In doma? Če se
ni dalo moje delo prikriti ali utajiti, sem marsikatero gorko

26

požrl in še drugače. Nastopali smo n. pr. u Ljubljani na vrtu
,Pri Novem svetu 1 , ali pri ,Frlincu‘ s prav ,kolosalnim‘ uspe¬
hom. Vsekdar sem jo srečno odnesel. Spominjam se, da smo
nekdaj sodelovali pri neki Ciril-Metodovi veselici v Logatcu.
Navzoč je bil tudi rajnki Parma. Zelo dobro še pomnim,
kako me je po neki moji skladbi, ki jo je ,Zvezda 1  imenitno
odigrala, poklical k sebi, potapljal me po rami in vzpodbudil
ljubeznivo k resnemu glasbenemu študiju. Rdeč kot rak sem
mu nekaj jecljal. Pozneje sem videl, kako so ga na ramah
nosili in bil sem mu iz srca nevoščljiv. Pa tudi smolo smo
imeli s svojimi nastopi ,Zvezdaši’. Ravno smo imeli ,krasen’
program naštudiran, pripravili smo vse za vrtni koncert s
tombolo itd. na Frlinčevem vrtu (sedaj Košak). Vse nam je
požrl Luccheni, ki je tam nekje v Švici umoril takratno av¬
strijsko cesarico. Seveda je policija še to minuto prepovedala
vsako zabavo. Tombolo pa smo le imeli, a bolj med seboj in
dobil sem takrat po naključju prvo in edino nagrado
,Zvezde': steklen servis za bovlo, ki ga imam še sedaj, poleg
fotografije, kot drug spomin na ,Zvezdo'.

Bil sem ,Zvezdin' kapelnik menda dve ali tri leta. Za
notranji ustroj društva se nisem brigal in tako tudi ne vem
vzroka njegovega razpada. ,Zvezda' je zašla, ljudje so se raz¬
kropili, nekateri so pomrli že takrat in od vseh, kar jih je
na sliki, vidim sedaj sem ter tja še g. Kostnapfla, v Jugoslo¬
vanski' pa je menda g. Černe. G. Vahtar je v Mariboru in
on bi morda tudi vedel, kako se je stvar končala in kam je
izginil ves arhiv z notami in instrumenti vred. Jaz nimam
prav ničesar. Dr. I. Karlin mi je pred mesecem pripovedoval,
da je še kot dijak na starini za Ljubljanico kupil valček za
tri vijoline z mojim imenom. Nisem mu mogel verjeti. Pri¬
nesel mi je rokopis, in res je bila ta reč moja. Povedal je,
da je bilo tam takrat tudi dokaj tamburaških not z mojim
imenom. Kako so prišle tja, Bog zna! Najbrž je bilo to zanje
najbolj pripravno mesto in šle so pot, kakor jo gredo vsi
taki stari popisani ,popirji‘«

27

Takšen je elegični zaključek poprej šegavega popisa
»Zvezde«, pri kateri si je Adamič stekel prve uspehe v diri¬
giranju in bržkone tudi prvi sloves komponista. Vse navedbe
sicer ne vzdržijo kritičnega pogleda natančnega kronista.
Predvsem ni mogoče ugotoviti, kdaj in koliko časa je
Adamič vodil to udruženje, kajti leta 1897. je bil dvajset let
star in torej ni mogel že 15-leten voditi »Zvezde«, kateri je
po lastni navedbi načeloval le dve do tri leta. Tudi nekatere
druge podrobnosti so literarno prikrojene, toda to nič ne
dte. Iz popisa je razvidna usmerjenost in delavnost društva,
njegova sestava in uporabljivost, uspehi in cilji. Kakor večina
podobnih društev je bila tudi »Zvezda« že vnaprej obsojena
na zaton, ker ni bilo pravega naraščaja in so se prvotni člani
po zaposlitvah in drugih dogodkih razkropili. Vse nadaljnje
poizvedbe o »Zvezdini« usodi so ostale brezuspešne, prav
kakor iskanje takratnih Adamičevih kompozicij. Ohranil se
je le omenjeni valček za štiri violine (Adamič ga pomotoma
pripisuje trem), ki je danes naj starejši dokument njegovega
ustvarjanja. Vse ostalo se je zgubilo, potrgalo, sežgalo, ali
pa vanje štedljiv trgovček zavija robo kot v najcenejši papir,
kakor mi je nedavno velika ljubljanska železarna razkošno
zavila pilico v Kogojeve klavirske skladbe, založbe »Trije
labodi«.

#

*

*

28

II. SLUŽBA

Matura je zaključila dvojni Adamičev študij: šolo in
glasbo. Ni bilo misliti na to, da bi sedaj začel s študijem,
ki ga je veselil. Moral si je poiskati službo.

Učiteljska namestitev takrat ni bila tako težaven pro¬
blem kot dandanes in redki so bili tisti, ki so morali leta
dolgo čakati nanjo. Adamič je bil nastavljen začasno na
štirirazredni ljudski šoli v Toplicah pri Zagorju ob Savi. Od
tega dne pa do smrti je ostal pedagog, ne da bi za to delo
bil posebno poklican in se vanje potopil z vnemo. Vse dni
življenja privezanega na šolsko sobo je venomer vleklo
vstran v pravljično deželo umetnosti, kjer se je čutil vred¬
nega državljana. Razcep v nasprotju med življenjskim in
duhovnim poklicom je dal vsemu njegovemu delu pečat
hlastnosti in nemira, raztrganosti in nezbranosti in mu ni
dovolil, da bi s potrebno zagrizenostjo kdaj koli izvojeval
popolno zmago nad materijo in si jo podvrgel za dosego
višjih umetnostnih ciljev. Nedvomno bi se njegova nadar¬
jenost znatno bolj razvila brez službene zaposlenosti, v
življenju, posvečenem izključno komponiranju.

Toplice pri Zagorju niso posebno ugoden kraj za
doraščajoč talent, a mladeniška vzhičenost in navdušenje
vidita povsod kali novega razvoja. Adamičevo prvo delo je
šlo poživetju glasbenih razmer v Zagorju. Nagovarjal je k
petju in muziciranju vse in vsakogar in njegova neutrudna
iniciativnost je kmalu dosegla lepe uspehe. Bil je središče
vsega kulturnega življenja in žarišče novih idej. Pod njegovo
egido je v Zagorju brž vzplamtelo živahno družabno živ¬
ljenje, poživeto z raznimi veselicami, vrtnimi koncerti, telo¬
vadbami in drugimi prireditvami. Bil je vnet telovadec in

29

član »Zagorskega Sokola«; vodil je društveni zbor, ki je pod
njim tvoril naj j ač j o kulturno sekcijo. Ni je bilo prireditve
na prostem ali v dvorani brez Adamiča in neštete so vesele,
šegave in nerodne prigode, katerim je bil junak. Njegovo
stvariteljnost je tudi nadalje netila priložnost in iz potrebe
pevskih zborov po novih pesmih so nastale nove skladbe.
Vsakdanjost šolskega dela si je tako sladil z opojnostjo
iznajdljivosti in je bil, bržkone, srečen v obilju mladih moči.

# *

*

Že ga je čakala druga služba, za katero ni bil nič upo¬
rabljive jši in ki mu je bila v bistvu njegove miroljubne in
popustljive duševnosti odvratna: vojaška. Gotovo ni mogel
tistikrat slutiti, da bo zanj nekoč najpomembnejša; da ga
bo vrgla iz ojes domačega življenja v pokrajine, o katerih
ni bil čital niti v potopisih; da mu bo, nasilno, odprla pogled
v snovanje dogodkov, katerim bi se bil nadvse rad ognil.
Ni se mogel poslužiti ugodnosti enoletnega prostovoljstva;
vdal se je kar kot navaden pešec, od katerih so imeli učitelji
vsaj to navidezno ugodje, da so lahko opravili vojaški rok
v obrokih po dva meseca. Potrjen je bil k 17. pešpolku in
je že prve šolske počitnice odslužil prvi obrok kot »Ersatz-
reservist«. Kot prostak ni nikdar bistveno napredoval in ob
izbruhu vojne je v istem položaju, kot je svoj čas odložil
puško in jo, oddahnivši se, vrnil erarju. Pero je bilo zanj
primernejše orožje.

*

Vrnivšemu se z vsakoletnih vojaških vežb je potekalo
življenje brez pomembnih zunanjih dogodkov v okviru
službenih dogajanj, zabav, ki mu jih je nudila družabnost,
ter dela, ki si ga je naprtil sam. Po dveletnem službovanju
je napravil usposobljenostni izpit. Leto dni nato je bila
njegova začasna namestitev v Toplicah spremenjena v stalno.
Ti formalistični dogodki in uspehi niso mogli posebno plodno
vplivati na skladateljevo fantazijo, pač pa ga je vzpodbudil

30

pojav »Novih Akordov«. Plaho je vložil svoje kompozicije
pri strogi redakciji in še plašneje čakal na izid. Zadnji dve
številki prvega letnika že prinašata oba njegova tiskana
prvenca, moški zbor »Zapuščena« na Prešernovo besedilo
in mešani zbor »Lipa«, čigar postanek gre pripisovati mate¬
rinemu godu. Odtlej je ostal naj zvestejši sotrudnik naše
prve in najpomembnejše glasbene revije, v kateri lahko
zasledujemo ves njegov razvoj do svetovne vojne.

* #

*

Iz Toplic je bil službeno premeščen 1903. leta na štiri-
razredno deško ljudsko šolo v Kamnik.

Kamnik, ves drug kraj od Toplic, je s ponosom gledal
na stoletno mestno tradicijo. Tu je bilo ugodhejše torišče
mlademu, vnetemu glasbeniku. »Lira«, prvo slovensko pevsko
društvo v Kamniku, mu je poverila mesto zborovodje in
znal je zavesti nov veter v glasbeno ozračje. Posebno pažnjo
je posvetil sporedu pevskih nastopov. Medtem ko so poprej
neizbirčno prepevali vse, kar jim je primernega prišlo pod
roko, je Adamič začel sestavljati sporede z umetnostnega
vidika, v kolikor seveda je bilo v danem okviru izvedljivo.
Pridobil si je mnogo mladih prijateljev, odtujil pa zlasti
stebre zborovskih organizacij, ki so, kot vedno in povsod,
raje udarjali stare strune, blagrujoč bivše čase in navade.

V Kamniku se je v šestih letih službovanja udejstvoval
vsestransko. Zbral in vodil je nov mešan zbor, s katerim je
nastopal tudi javno na koncertih, obenem pa še orkester
kamniške Narodne Čitalnice. Bil je duša kamniške »jeunesse
doree«; srce pa je poklonil Hani, hčeri uglednega posestnika
in gostilničarja Kebra, in se poročil z njo dne 12. avgusta
1906. leta v farni cerkvi Sv. Petra v Ljubljani.

Mladoporočenca sta se na ženitovanjskem potovanju
ustavila v Trstu, kjer jima je pevsko društvo »Zarja«
priredilo časten večer z banketom, zdravicami, napitnicami
in šopki. Z rojansko »Zarjo« so ga odtlej vezale prijateljske
spone, ki so se še poglobile za službovanja v Trstu in

31

ki so prospeh tega društva neločljivo navezale na njegovo
ime. Tržaški učitelj Bratuž, »Zarjan« z dušo in telesom, je
že leto prej posredoval pri Adamiču, da je »Zarja« dobila
od mladega, že dobro znanega autorja nekaj rokopisnih in
še neizvajanih skladb, ki so krasile spored njenih nastopov.
Prisrčni sprejem v Rojanu, oduševljene ocene njegovih
skladb v slovenskem časopisju, odmev njegovih pesmi
po slovenski domovini so bili uspehi, vredni novega truda
in bodrila k nadaljnjemu vzponu. Srečno družinsko življenje
je rojstvo sina Branka učvrstilo. Leta skladateljevega kamni¬
škega službovanja štejejo med najplodnejša in so največ
doprinesla k slovesu, ki ga pred njim v tej odmeri ni bil
deležen noben slovenski skladatelj. Naročila so priganjala
k hitremu ustvarjanju, nagrade k vedno povečani domisel¬
nosti, uspehi so nalagali dolžnost vestnosti in odgovornosti.
Tu se je posvetil tudi samospevu in klavirju in za violino je
napisal nekaj karakterističnih skladb. Vse je kazalo, da se
bo težišče njegovega kompozitornega dela prevalilo z vokal¬
nega na instrumentalno polje; ali preveč je bil navezan na
poetično glasbeno osnovo, da bi ustvarjal v čistih instrumen¬
talnih oblikah. Tudi klavirskim skladbam je dajal progra-
matične naslove in komaj peščico jih najdemo z nazivi
absolutne glasbe. Ostalo njegovo glasbeno delo je na ozko
povezano z besedilom ali pa s programsko osnovo in tudi v
tem je bil tipičen romantik, otrok idealov.

Skoraj vse, kar je takrat napisal, je izšlo v »Novih
Akordih«, nekaj pa v izdaji ljubljanske Glasbene Matice,
kjer je Matej Hubad rad stavil njegovo ime na sporede
koncertov. Velikemu ugledu pevskega zbora Glasbene Ma¬
tice, ki so ga podeželska društva skoraj slepo posnemala, je
bilo lahko priboriti Adamiču zasluženo slavo in Matica je
pri mnogih nagradnih tekmovanjih častno odlikovala mla¬
dega skladatelja. »Franica« mu je prinesla nagrado 60 kron,
samospev »Pri zibeli« je prav tako odnesel prvo nagrado,
vrsta klavirskih skladb in samospevov pa je bila častno
pohvaljena in izdana v založbi Glasbene Matice.

32

Adamičev brat t Viktor, nadarjen slikar in skladatelj

Skladatelja je vleklo v sončne pokrajine ob morju, kjer
ga je veselo pričakovalo mnogo prijateljev in koder so bile
njegove energične pomoči potrebne mnoge glasbene usta¬
nove. Občutil je že često, slednjič še ob 25-letnici pevskega
društva »Slavec«, gorkoto primorske družabnosti. »Zarja«
iz Rojana ga je bila že prej i m enovala za častnega člana
v zahvalo za njegovo pozornost, izkazano njenim težnjam.
Kot star znanec in prijatelj je stopil medi »Zarjane« in nav¬
dušenja ni bilo konca. Prošnja za premestitev v Trst je bila
ugodno rešena in je bil dodeljen zasebni deški ljudski šoli
Ciril-Metodove družbe pri Sv. Jakobu. Notranjska je pro¬
slavila mladega skladatelja na koncertih ob 25-letnici sloven
skega delavskega bralnega društva v Idriji, kjer je započel
glasbeno udlejstvovanje zborovodja Zorko Prelovec in z
velikim uspehom izvajal Adamičevo »Pri zibeli« z orkestral¬
no spremljavo. Dneva 24. in 25. julij sta pomenila višek
umetnostnega napora v mali Idriji, ki je navzočega sklada¬
telja prisrčno proslavila.

Odboj in vzgon sta bila krepka in sta vzbudila v mladem
možu najsmelejše nade. Imele so se — vsaj delno — uresničiti
v Trstu in gotovo bi se še bolj izpolnile, da ni posegla vmes
vojna, ki je njemu, kot milijonom drugih, prestregla načrte
in prekrižala račune in jih razpela na križ nesmiselnega in
neplodnega trpljenja.

* *

*

Vsi vemo, tisti, ki ste bili tam in mi, ki ga nismo poznali,
kaj nam je bil Trst pred vojno. Akoprav je bil slovenski
živelj v manjšini, ali pa morda ravno zategadelj, mu je bila
poverjena prevažna naloga kulturnega udejstvovanja in
izpolnjeval jo je občudovanja vredno. Nikdar ni slovenska
miselnost bila krepkeje organizirana in nikjer, kot tistih
deset let pred vojno v Trstu in okolici. Pevska društva so
rasla iz tal kakor pomladni poganjki in ni je bilo vasi, ki se
ne bi ponašala z zborom. Prireditve vseh vrst so bile na
dnevnem redu in redko kje je kulturno življenje brstelo bolj

3

33

navdušeno. Če se danes ozremo nazaj in prelistavamo stare
zapiske »Novih Akordov«, »Edinosti« in drugih listov, nam
je kar težko ob primerjanju tedanjih možnosti z današnjimi.

Semkaj je prispel Emil Adamič in se z vsem njemu
danim zagonom lotil dela. Šolska zaposlitev mu je bila le
opora za preživljanje, njegov zanos je bil posvečen glas¬
benemu delovanju. Takoj ga je zaposlilo društvo »Zarja«,
ki ga je že nestrpno pričakovalo. In po pravici, kajti, kakor
pripoveduje Adamičev tržaški prijatelj Albin Smrkolj, »z
njim se je začela za ,Zarjo' nova doba. Zavrgel je stare
programe, ki so vsebovali večinoma same bojevite rodo¬
ljubne pesmi brez posebne glasbene vrednosti, in je uvrstil
dela sodobnejših skladateljev in vrednejše skladbe. V tistih
časih se pevska društva niso lotevala modernejših del z
izjemo ljubljanske Glasbene Matice in za to je bilo treba
pevce šele vzgojiti. Adamič se je pri ,Zarji' za to zavzel z
vso odločnostjo in dosegel sčasoma, da je ,Zarja' izvajala
sporede visoke glasbene vrednosti. Njene koncerte so po-
sečali ne le Rojanci, temveč inteligenti iz vsega Trsta. Tako
je bila ,Zarja' kmalu predmet stroge kritike, ki je bila skoraj
soglasna v tem, da je postala ,Zarja' eno vodilnih pevskih
društev na tržaških tleh«.

Polagoma se je Adamič povzpel na lestvi priznanja in
njegovo glasbeno mnenje je postalo vedno bolj odločilno.
Bil je glasbeni poročevalec »Edinosti«, obenem pa je
pošiljal poročila »Novim Akordom« in tudi v »Ljubljan¬
skem Zvonu« najdemo njegove prispevke o tržaškem in
primorskem glasbenem življenju. Prevzel je mesto pevo¬
vodje sokolskega zbora pri Sv. Ivanu, kjer je ustanovil in
vodil tudi poseben godbeni odsek. Podružnica ljubljanske
Glasbene Matice si je zagotovila Adamičevo sodelovanje in
mu poverila pouk klavirja. Adamič je na zavodu poučeval
od leta 1910./1911. do vojne. Prezaposlitev ni bila v spo¬
tiko njegovi delavnosti, kajti bil je uren v vsem, hitrih
odločitev in takojšnjih udejstvitev; ni ljubil modrovanja
v umetnosti. Vse okoliško glasbeno življenje je bilo na-

34

vezano na njegovo pobudo in preromal je ves Kras, da je v
oddaljeni vasici prisostvoval društvenemu koncertu ter oddal
svoje mnenje, ki je bilo včasih kar preveč drastično. Njegova
ljubeznivost in družabnost pa sta omilili vsako ost in le težko
so ga pustili odhajati nazaj v mesto.

V tem času se mu je rodila hči Zdenka, zdiaj pravnica
v Ljubljani, in štiričlanska rodbina je v velikem in zabavnem
mestu preživela nekaj lepih let. Takrat je nastala njegova
najbolj popularna pesem »Vasovalec«, ki nam kot nobena
druga približa vedro in razigrano razpoloženje, v katerem
je potekal večji del tržaškega življenja. »Vasovalec« je šel
preko vseh naših koncertnih odrov in je povsod izzval nav¬
dušenje. »Zveza slovenskih pevskih društev« ga je prvič
na Kranjskem stavila na spored slavnostnega koncerta
obenem z »Lipo« in »Ljubico« in jih je vse tri zapel »Žirov¬
nikov zbor« iz Št. Vida nad Ljubljano. Bil je pravi triumf
Adamičevih pesmi in od tega časa dalje je veljal kot prvi
in nenadkriljivi mojster zborovske pesmi.

Uspehi so v njem vzbudili nove načrte. Že večkrat
poprej je občutil vrzeli svoje glasbene izobrazbe in sedaj
jih je hotel izpolniti. Vpisal se je na tržaški konservatorij
(kasneje imenovan »Verdi«), ki danes tvori skupaj s kon¬
servatorijem »Tartini« popolni zavod »Ateneo musicale«.
Tam je bil sprejet v pričetku šolskega leta 1911./1912. v četrti
razred kompozicije pri skladatelju Antonu Zampieriju.
Glavni predmet mu je bil kontrapunkt, ki ga je absolviral
konec drugega semestra z oceno »emminente«. Od stranskih
predmetov je posečal le klavir pri Riminiju. Vidho ga je
kompozitorna tehnika zanimala in značilno je za njegovo
takojšnjo praktično iznajdljivost, da je šolske naloge se¬
stavljal na slovenska besedila in jih že prinašal kot značilne
skladbe. Zborovska pesem »Kregata se baba in devojka«
je tako nastala. Za zaključek šolskega leta je napisal prvo
samostojno orkestralno skladbo, »Preludio di una comme-
dia«, komponirano v nekaj majskih dneh in namenjeno za
izvajanje na produkciji. Iz zapiskov tržaškega konservatorija

3 *

35

izhaja, da je bil le eno šolsko leto učenec zavoda in arhiv
hrani to edino skladbo v rokopisni partituri in v prepisu
orkestralnih glasov.

Morda je bila naraščajoča zaposlenost kriva, dja je
opustil tako lepo započeto izpopolnitev tehničnega znanja.
Potrebovalo ga je tržaško slovensko gledališče, izvoljen je
bil za pevovodjo »Učiteljskega društva za Trst in okolico«,
zbor in orkester pri Sv. Ivanu sta mu vpregla obe roki in
moral je odložiti mesto pri »Zarji«, ki je po njegovem odhodu
vzlic naporom naslednikov nevzdržno tonila. Pevski zbori
so z dneva v dan zahtevali novih skladb: zalagal jih je z
novimi zbori in ni je bilo velike prilike, da se ne bi vsi
obrnili ravno nanj. Odrekel ni rad, zato pa je moral izrabiti
uro za uro, da je dohajal vsaj glavne zahteve. 25-letnica
društva »Hajdrih« na Proseku mu je izvabila prvo drama¬
tično pesem »Ecce dolor!«, ki je bila nagrajena in so jo
naslednjega leta često radi izvajali ob rodoljubnih nastopih.
Vsaki slavni priložnosti je moral tako odšteti svoj davek in
nabral se je polagoma lep zaklad uporabnih zborovskih
pesmi, ki tvorijo pretežni del njegovega celotnega ustvar¬
janja. Gotovo je, da bi brez njega slovenska glasba v
Primorju nikdar ne bila zavzela takega obsega in pognala
tako globokih korenik, ki so rodile obilo, dokler jih ni uničil
desetletja kasneje ledeni val izravnanja.

# #

*

Adamič bi bil morda ostal v Trstu, v obeležju, ki se mu
je zelo prilegalo in ki mu je poleg pobude nudilo dosti raz¬
vedrila, da ni posegla vmes usoda. Zalotila ga je zdoma,
ko se je ravno izpopolnjeval v Moravski Ostravi na glas¬
benem pedagoškem tečaju. Brez usmiljenja je segla po
njem nepopustljiva vojaška roka in ga vrgla v brezglavi
vrtinec teptanja človeških pravic in zasmehovanja človeškega
dostojanstva.

* #

*

36

III. VOJNA LETA

Nihče ne bi znal bolje popisati občutkov nenadoma
vpoklicanega skladatelja, z vsemi usodnimi, velikimi in ma¬
limi nadlogami, kot je storil sam v pismu »duševnemu
očetu« dr. Go j miru Kreku:

»... ko je izbruhnila vojna, sem bil v pevskem tečaju
v Poljski Ostravi. Tisto nedeljo, menda 26. VIL, me je iskala
policija doma v Trstu, češ, moram takoj v vojake in nazna¬
niti se pri ,Eisenbahnliniensicherung« v Trstu. Mene, žal,
tedaj ni bilo doma, in ne vedoč, da je bil mobiliziran tudi
moj kor, ne vedoč, da me je iskala straža (moja žena je bila
tudi na počitnicah v Idriji), ostal sem še par dni v Ostravi.
Vendar sem čez par dni navzlic nasvetu policijskega komi¬
sarja v Ostravi, ki mi je rekel, naj čakam pozivnice, odšel
do Trsta in se 2. VIII.  predstavil v vojašnici v Rocolu, Trst,
vojaški komisiji. Rojen sem 25. XII.  1877. in spadam do no¬
vega leta v prvi razred ,Landsturma‘, od novega leta v zadnji
poziv. Tam v Rocolu je bilo precej zmešnjave, in naenkrat
se znajdem med samimi tržaškimi fakini, težaki itd., ki so
bili dodeljeni v Pizinu sestavljeni ,Landsturmlasttrdgerab-
teilung 1/3 Pisino (Triest)‘. Ti ljudje  niso bili nikdar vojaki,
temveč so bili pozvani le sedaj v delavsko vojaško službo.
Ukazali so mi, naj ostanem. Protestiral bi, a nisem vedel
takoj, kaj pomeni ta oddelek. Šel sem z njimi v njim na¬
menjene prostore, posadili so me v pisarno, norčevali se iz
c. kr. učitelja, ki je dodeljen oddelku težakov, kateri so iz¬
brani iz najslabših tržaških elementov. Molčal sem in služil,
češ, boljše tu v pisarni, kot drugje. Kako sem se varal! Lahko
bi premenjal položaj, saj ni bilo pri tej ,Kompaniji‘ mojih

37

dokumentov, ničesar, torej tudi tam nisem bil
dodeljen in sem le po pomoti prišel tja. Ali
ostal sem, ker mi je to svetoval računski podčastnik. Kar pride
ukaz, da cel oddelek odpotuje. Cilj ni bil označen. Še zadnji
dan bi lahko šel v bolnico. Nisem šel! In usoda je hotela,
da sem prišel v Przemgšl. Tu sem od 29. avgusta. Koliko sem
prestal do danes! Komando ,Landsturmlasttragerabteilung
1J3‘ je samostojen tu v Przemgšlu (komandant lajtnant An¬
gelo Casagrande). Od 12. septembra dalje sem pri ,Festungs-
train Wilcza-Przemgšl‘, spadajoč sicer še k prvotnemu od¬
delku, vendar dodeljen kot pomoč v pisarno ,Festungstraina"
na Wilczi-Przemgšlu. Tu trpim osamljen, delam, kar morem,
in s trpečim srcem čakam rešitve. Vem, da sem tu po krivici,
ali po svoji neumnosti, ker bi moral služiti doma v Trstu
pri straženju železniške proge. Tu sem zaprt. Ko bi Vi vedeli,
kako tesno mi je pri srcu vedočemu, da od tu ne pridem
nikdar več, da ne bom videl nikoli več svojih dragih, da ne
bom slišal nikoli več lepe pesmi, nikdar več stisnil roke pri¬
jateljem, tedaj bi se zjokali z menoj. Bolezen se širi. Te se
bojim! Blazen je moj strah! Takoj bi dal zadnjo kapljo
krvi, ko bi videl še samo enkrat obraz mojih dragih. Onemu,
ki bi me rešil odtod, bi bil suženj do smrti. Od tod! Od tod!«

Pismo se nadaljuje z obupano prošnjo za intervencijo
pri vojaški oblasti, da naj bi mu nevzdržni položaj vsaj
nekoliko olajšala. Odgovor dr. Kreka je bil napisan z nič
manj pretresujočim sočustvovanjem in naj bi trpečemu
dokazal, da so še na svetu prijatelji, ki se zavzamejo zanj;
jetniku pa ni bil več dostavljen. Vrnil se je piscu z opazko
»Unbestellbar wegen Kriegslage«. Začelo se je bilo drugo
obleganje trdnjave Przemyšl in po petdnevnem stradanju
se je obleganec vdal 22. marca 1915. s posadko, ki so
jo Rusi odpeljali v ujetništvo v zgodnjem velikonočnem
jutru. Med ujetniki je bil Emil Adamič, ki je s tem prestopil
prag v novo, popolnoma tuje in nikdar sluteno življenje,

38

kjer je izgubil mnogo let dela in trpljenja, pa obenem pri¬
dobil polno novih vtisov, pobud in znanja, s katerimi je
kasneje obogatil našo glasbo.

# #

*

Prva njegova vest je znamenita »Feldpostkorrespon-
denzkarte«, ki nosi datum: 19. aprila 1915. Napisana je nekje
v Turkestanu — ujetnike so počasi prevažali po celi Rusiji —
in naslovljena domu v Kamnik. Z neodločno roko je napi¬
sano:

»Turkestan, Azija. Do tu sem se srečno pripeljal! Ali še
ni konec! Morda samo še en dan, morda več! Kam končno
pridem, ne vem. Sam Bog ve, če vzdržim! Danes sem slab,
da komaj stojim na nogah. Kaj bo? Bojim se, da nikdar več
ne vidim svojega doma, Tebe in otrok. Kakor Bog hoče! Iz
mesta, kjer bom, Ti bom brzojavil.«

Karta je dospela preko raznih cenzur dne 9. maja v Trst
in odtod nekaj dni kasneje v Kamnik, kjer je javila veselo
vest o rešitvi pred sovražno kroglo, obenem pa bridko o
zajetju, iz katerega mu je bil namenjen povratek šele čez
pet let.

Ves čas ujetništva izpolnjujejo pisma domu. V vsakem
je bolj razburjen nad usodo, venomer se pritožuje in domo¬
tožje se ga loteva čim dalje tem močneje. Tri leta po zajetju
piše:

»Tu je strašna agitacija, da bi ostali. Obljublja se nebo
in zemlja, no meni je dražja doma poslednja krtina, kot tu
gore zlata!«

To pismo datira iz Taškenta, kamor so ga po dolgovezni
poti pripeljali koncem aprila 1915. in kjer je sprva delil
usodo z ostalimi ujetniki v trojckem taborišču.

* *

*

39

Taškent je danes glavno mesto sovjetske republike
Uzbekistan, včlanjene od leta 1927. v zvezo socialističnih
federativnih sovjetskih republik Turkestana in tako del
ruske države. Nam v pokrajini in v duhu tako oddaljeno
mesto šteje skoro pol milijona prebivalcev ponajveč kirgi¬
škega plemena; od drugih narodnosti je dosti Tatarov,
Turkov, Tadžikov, Uzbekov in Rusov. Pestra mešanica
plemen se porazdeli v mestu, ki ima rusko in inorodsko
četrt. Loči ju kanal Angar, ki se ne more ponašati niti z
množino niti s čistočo vode. Mesto leži 463 metrov nad
morjem in ima primeroma zdravo podnebje, upoštevaje
odločno celinsko klimatično povprečnost, značilno za ves
Turkestan, z vročimi poletji in mrzlimi zimami. Že nekoč
je slovel Taškent kot trgovsko in kulturno središče; kot
najmlajša ruska provinca se je Turkestan hitro povzpel do
znatne pomembnosti. Kakor trdi Adamičev turkestanski
prijatelj, znanstvenik Viktor Aleksandrovič Uspenjski, je
ugotovil zgodovinar V. I. Pjotr, da je bilo mesto središče
pamirskih nomadov, ki so se odtod v pravekovih razšli po
vsem svetu. Pamirska planota je že delj časa v veljavi kot
zibelka človeštva; pota, ki vodijo z nje, so šla na zapad
vselej preko Taškenta proti Baktriji in h kaspijskemu jezeru,
na jug po rekah Sir-darja in Amu-darja v Perzijo in v
Taškentu so vprvič prešli nomadi v stalna naselišča. Še
dandanes kaže barvita pomešanost plemen, da je mesto
služilo stoletja kot prehod narodom. Adamič sam našteva
v popisu turkestanske glasbe v »Cerkvenem Glasbeniku«
sedem različnih azijskih plemen, ki jih je našel v mestu in
okolici: Sarte, Kirkize, Dungane, Turkmene, Tekince, Hi-
vince in Buharce in proučavanje njihove glasbe je kasneje
tvorilo jedro njegovega dela v Taškentu.

Važnost kulturnega središča označujeta obe univerzi,
visoka šola za orientalsko znanost, astronomski observatorij,
oba konservatorija in radijska oddajna postaja, ki jo s
25 kw močjo lahko čujete na valu 1170 na najodličnejših
sprejemnikih in ob zelo ugodnih ozračnih prilikah. Znatno

40

Emil Adamič in njegova družina
(žena Hana, Emil, sin Branko, hčerka Zdenka)

železniško križišče spaja po kratki lokalni zvezi turkestan-
sko-sibirsko železnico (Turksib) s srednj erusko, ki vodi
čez Samaro v Moskvo, in s progo, ki pelje preko staro¬
davnega Merva h kaspijskemu morju. Pustinjska oaza je
pripravno izhodišče za vojaška in trgovska prodiranja in za¬
ščitenemu položaju ob nogah strehe sveta se ima zahvaliti
za veliko letališče, ki je eno najmodernejših ruskih letalskih
oporišč. Semkaj so svoje dni pošiljali v prognanstvo tiste,
ki po razsoji mogočnikov niso bili še godni za Sibirijo,
vendar dbvolj nadležni v osrčju Rusije. Nedaleč odtod je
preživel nekaj prognanstev Lev Trocki v gnezdu Alma-Ata
in v teh zapuščenih in od sveta odrezanih pokrajinah še
marsikdo čaka osvoboditve od kazni, katere vzrok in uteme¬
ljitev sta izpadla kaznovancu in kaznovalcu iz spomina.

V letih vojne in revolucije teh in podobnih pridobitev
še ni bilo v Taškentu. Že sta cveteli trgovina in industrija
in tudi znanost, tako priljubljena med vzhodnjaki, je
imela tu postojanko. Živemu orientalskemu obličju mesta
je ruska vojaška garnizija dala nekaj zapadnjaških potez
in rusko uradništvo se je trudilo zanesti v ta oddaljeni ze¬
meljski kot kulturne evropske pridobitve. Od izbruha vojne
sem pa je dotok kulturnih dobrin prenehal in mesto je
zapadlo v letargičnost, iz katere ga je le sem ter tja vzbudil
korak novodošlih vojakov ali ujetnikov, ki so v bližnjem
trojckem taborišču mukoma trpeli pomanjkanje in bolezni.
Semkaj je zanesla usoda Emila Adamiča in bi tu skoraj
zaključila njegovo življenjsko pot; rešili so ga novi prija¬
telji, ki so bolj po naključju kot po poizvedovanjih prišli
do njega.

* *

*

Trojčki lager je bilo ujetniško taborišče, kakih 25 vrst
od Taškenta, kjer so zmestili pretežno slovanske avstrijske
ujetnike. Toda slavjanofilstvo ni bilo več tolikanj v modi
kot pred dnevi Marsa in ni zaščitilo ujetnikov, med kate¬
rimi je bilo največ Čehov, pred običajno usodo v robstvu.

41

Bil je tabor strahote in kar jih ni podleglo naporom, so jih
razredčile kužne epidemije. Adamiča se je oprijela malarija,
ki se je ni nikoli več popolnoma znebil in o kateri toži v
mnogih pismih iz Taškenta. Hiral je od dne do dhe in ob
hrani ujetnika-prostaka se ne bi bil več opomogel; tedaj
so mu priskočili na pomoč štirje častniki - Slovani, med!
njimi Slovenec Edvard Prinčič, poveljnik častniške kuhinje.
Preskrbeli so mu dovoljenje za oficirsko hrano, sprejeli ga
v svojo barako in mu oddelili sprejemljivo sobico. Bil jim
je od srca hvaležen, komponiral in pesnil je prigodne pes¬
mice, skrbel za razvedrilo in se trudil priti do kruha. Pomagal
mu je talent, katerega je nekoč gojil: risarski. Mestna uprava
je potrebovala več novih risarjev za izdelavo gradbenega
regulacijskega načrta. 8. februarja 1917. leta piše prijatelju
Edvardu Prinčiču:

»... jaz sem sedaj v gorodski upravi kot risar. Imam
50 rubljev, a biti moram v kasarni. Tudi vse druge, ki so prej
stanovali v mestu, so potegnili v kasarno. Svoboda se je tu
v Taškentu nehala in marsikomu so pristrižene peroti. Res,
odklonil sem osvobojenje. Nič se ne čudi! Pri tej draginji
na svobodi živeti s 50 rublji se ne da.«

In dalje:

»... Ti veš, da imam rodbino in politična tehtnica ne
kaže posebno dobro za nas. Odrezan bi bil od vsega in jaz
bi bil še enkrat rad doma! Pozitivno pa sem zvedel iz mero¬
dajnih ust, da bi mi to potem absolutno ne bito več mogoče.
In tako sem se zahvalil. Ni mi žal.«

»Jaz imam službo od 9. do 2. zjutraj, popoldne pa imam
pevske vaje v 8. roti, kjer je večji oficirski pevski zbor (do
30 pevcev). Peli bomo sedaj na koncertu v spomin Senko-
viča. Vodim vse jaz in najbrž se preselim stalno v 8. roto.
Če mi pišeš, prosim, piši: Emil Augustovič Adamič, čertežnik,

42

gorodskaja uprava, Taškent. Jaz imam še vedno svojo pro-
kleto malarijo in vidim, da se je ne rešim prej kot doma!
Kdaj bo to? Vsi upamo, da kmalu! Vrzite vi tiste svoje ,flinte‘
v koruzo in pojdite nazaj! Skupaj počakamo konca in gremo
veseli domov.«

V tem pismu je govora o marsičem, kar nam pojasni
njegov sotrpin, dr. Lavo Mastnak, danes podpredsednik
apelacijskega sodišča v Ljubljani:

»V evakuirani kasarni, imenovani 8. rota (rota je četa),
nas je bilo poleg drugih nastanjenih sedemnajst slovenskih
oficirjev. Ko smo zvedeli za Adamiča, smo ga večkrat po¬
vabili in končno je prišlo do tega, da se je ustanovil pevski
zbor, pri katerem so sodelovali tudi nekateri Poljaki, par
Čehov ter Hrvatov in Srbov. Dirigent je bil seveda Adamič.
Zbor je bil jako dober, ker je imel same dobre pevce. Adamič
je bil odličen pevski učitelj in dirigent. Vaje so se vršile v
naši kasarni, ki je bila za to zelo pripravna. Bila je to veli¬
kanska stavba, ki je imela obliko cerkve s tremi ladjami, od
katerih je bila srednja izredno velika in visoka. Tu smo peli
v začetku naših vaj, kasneje pa smo se preselili v sosednjo
stavbo s precej veliko dvorano, kjer so imeli svoj čas ruski
oficirji kazino. Ta stavba se je po intervenciji Čehov izpraz¬
nila in dala oficir j em-u jetnikom na razpolago za prireditve,
odnosno za posedanje in ubijanje dolgih zimskih večerov.
Tam se je nahajal tudi klavir, ki nam je služil pri vajah.
Spomladi leta 1917. je zbor nastopil tudi javno v velikanski
koncertni dvorani tega poslopja, ki je bila pri tej priliki
nabito polna ruskega občinstva. Uspeh nastopa je bil na¬
ravnost velikanski in skoro vsako točko smo morali po¬
navljati.

Za ta koncert je Adamič zbral spored iz lastnih pesmi in
narodnih pesmi sodelujočih Poljakov, Čehov in Jugoslova¬
nov. Ker ni bilo potrebnih not, jih je sestavil sam po spominu
in deloma tudi nanovo komponiral.«

43

Kakor je razbrati iz pisma in poročila, se mu je sedaj
jelo obračati na bolje in si je s službo na magistratu utrl
pot k prosti zaposlitvi. Imel je primeroma lepo plačo, z
zborom pa se je raznesel glas o njegovih zmožnostih po
mestu. Ker se je del častnikov v teku 1917. leta prijavil v
prostovoljski tabor v Odeso, se je zbor razkropil. Adamič
sam je dobro uvidel, da ni rojen za izvojevanje zmag na
bojnem polju, zato je ostal raje v Taškentu. Prirojena miro¬
ljubnost je videla v boju le prelivanje krvi in nobenih
uspehov. Čutil pa je z dobrovoljci in jim bil posrednik za
pisma, ki jih je oddajal v Taškentu, da so javljala v zasuž¬
njeni domovini zarjo nove dobe.

* *

*

Adamič je odločno posegel v razvoj taškentske glasbene
dejavnosti, ki se ima zahvaliti njemu za prvo pobudo. Pro¬
svetni komisarijat svobodne turkestanske sovjetske repu¬
blike je uporabil skladateljevo dolgoletno učiteljsko znanje
ter ga nastavil na rusko-tatarsko-kirgiškem učiteljišču za
teorijo in harmonijo. Oba predmeta je prevzel tudi na cen¬
tralnem in kasneje na privokzalnem (prikolodvorskem) kon¬
servatoriju, kjer je postal ravnatelj. V vsakem ruskem mestu
so ustanovili državni pevski zbor in v Taškentu je Adamič
postal pevovodja, »hormeister«, zboru, čigar program so
bile revolucionarne pesmi od marseljeze do internacionale.

Povsod) se je uveljavil s spretnostjo in delavnostjo. Bilo
mu je do tega, da pripomore mladi republiki v glasbi do
ugleda in zavzel se je za šolo in delo. Bil je od revolucije
dalje prost in nihče mu ni predpisoval gibanja in ravnanja,
v kolikor ni bilo podvrženo odredbam komisarijata. Poha¬
jajoč po mestu, si ga je šele sedaj prav dodobra ogledal in
prisluhnil je glasbi Sartov in Tatarov. Začel se je zanimati
za turkestansko glasbo, narodne napeve, glasbila, običaje.
Ustanovil je urad za zbiranje in zapisovanje napevov turke-
stanskih plemen in sam prevzel predsedstvo. S prijateljem
Uspenskim in svečenikom Tihovim je preromal okoliško

44

pustinjo, stopal v šotore, prisedal kjer koli in napisal, kar
je slišal. V teh letih je nastala lepa zbirka turkestanskih
narodnih napevov, ki pa nam, na žalost, ni ostala ohranjena;
pobrali so mu jo na meji nezaupljivi finančniki, domnevajoč
izdajstvo in prevaro.

V mestu so čim dalje tem bolje upoštevali njegove zmož¬
nosti in kmalu je bilo vse glasbeno življenje v njegovih
rokah. Postal je soupravnik opere, najuglednejša in vodilna
glasbena osebnost. Ko je dosegel naj višjo stopnjo uspeha
v Taškentu in mu je bil obstoj zagotovljen, se je ponovno in
s postoterjeno silo vzbudilo domotožje, ki se mu ni mogel
delj upirati. Zavrgel je vse, kar si je priboril in se začel
pripravljati za odhod, za povratek tja, od koder je bil prišel
proti lastni volji, da zavzame najvidnejše glasbene posto-
j anke.

J  * *

*

Doba Adamičevega ruskega ujetništva izpolnjuje pet
let. Započela je v grozoti, polagoma pa je izgubila ostrost
in končno se je spremenila v nenadejan uspeh. Plod dolgega
razdobja je bil mnogoter. Predvsem za skladateljevo
osebnost, ki je pridobila na moči, možatosti, odločnosti. Iz
prej bolj površinskega, če ne površnega občudovalca živ¬
ljenja, ki je črpal iz polnega in se ni rad odrekel živahnosti
in zabavi, se je razvil izkaljen, v trpljenju in trdoti okrep¬
ljen značaj. Živečemu v srcu Azije, daleč od domovine, se
je odprl pogled na drug, presenetljiv svet, v mnogem slabši,
včasih pa boljši od vajenega. Zavzela ga je druga glasba,
polazijska, polruska, v kateri sta,se srečavala dva močna
duha. Prav tako, kakor so pred njim veliki ruski skladatelji
radi posegali v azijske pokrajine po nove, eksotične motive,
tako je tudi on svojo slovensko naturo približal ruski in
orientalski in si ustvaril nov miselni svet, v katerem se je
počasi začenjal izražati po svoje. Dolga pot preko Rusije
mu je dala prilike, da se je pobliže seznanil z rusko umetno
in narodno glasbo, ki jo je že prej doma visoko cenil in

45

gojil. Z vplivom orientalske muzike se mu je razširilo ob¬
zorje preko evropske kulture in našel je v nji polno neizrab¬
ljenih in plodnih sil. Sprejemajoč vase že od nekdaj skoro
brez upiranja vsakovrstne vtise, se je z veseljem odprl in
pohlepno vsrkaval vonj novega cveta. Kot prerojena, nova
osebnost pa se ni več podvrgel omami, temveč si je prilastil
vse, kar je videl uporabljivega, ter ustvaril dela, ki dihajo
prav toliko zrak tuje kot domače grude in v katerih je
prvikrat združil dva silno oddaljena kontinenta v glasbi,
ki nam je prav tako blizu kot so jo cenili tam.

Ni se mu posrečilo, da bi vsa dela prinesel v domovino.
Na potovanju, ki je trajalo skoraj cel mesec, se je mnogo
izgubilo, mnogo mu je bilo odvzetega in zaplenjenega,
mnogo ukradenega. Rešil je »Tatarsko suito« in »Tri turke-
stanske ljubavne pesmi«. Domov je krenil 2. avgusta. Pot
ga je peljala preko kozaških step in žitnih polj osrednje
Rusije, od katere se je poslovil za vedno v Narvi ob eston¬
ski meji. V Tallinnu se je ukrcal na ladjo za Hamburg, od
tam pa je po uglajeni poti preko Nemčije in Avstrije
prispel 19. avgusta v Ljubljano.

#

*

#

46

IV. ZORENJE

»Ljubljanskemu Zvonu« ob 25-letnici je napisal v
spominsko knjigo tole posvetilo:

Ravno pet dni manj kot šest let je minilo 19. avgusta
1920. leta, ko sem, vrnivši se iz ruskega ujetništva, zopet
stopil na tlak ljubljanskih ulic. Bilo je to okrog desete ure
zvečer. Plašen in zmeden sem stal pred kolodvorom. Vedel
sem, da je pred menoj nov svet; svet, ki je moral biti kruto
nasprotje onega sveta, ki sem ga ravnokar v Rusiji, boljše-
viški Rusiji, zapustil. Ali bo ta svet jasnejši, ali bo temnejši?
Kaj je z mojimi ljudmi, o katerih štiri leta nisem slišal niti
besedice? Kdo mi bo rezal vsakdanji kruh? Kam naj sedem,
kam ležem? Da se me še kdo spominja razen mojih naj¬
bližjih, o tem si niti sanjati nisem upal. Zdelo se mi je, da
vsega onega, kar je bilo pred vojno, zame ni več. Prepričan
sem bil, da je burja, ki je zdrvela preko vsega sveta, brez
sledu odnesla tudi vso mojo predvojno preteklost, vse sle¬
dove mojega majhnega dela. Treba bo začeti vse iznova. Ali
bo za to dovolj sil? Dovolj volje? Toda čemu novo delo, za
koga? Kako naj se orientiram v novem svetu, ki je brez
dvoma telesno in še bolj duševno diametralno nasprotje
onemu, ki sem mu utekel? Brez mene, brez mojih rok, brez
mojega uma je šlo življenje svojo pot ves čas moje odsot¬
nosti in nihče me ni pogrešil. Kakor bi ležal že dolgo, dolgo
v grobu! čemu vstajati iz groba? Ali ni bolje, da se zarijem
v samoto, kjer ne bom ne videl, ne slišal ničesar in nikogar?
Sicer pa, kam ta trenutek? Vedel sem edino le za dom staršev
in da najbrž kdo mojih bližnjih po njihovi smrti stanuje
tam! Torej tja! Po mojih rusko-boljševiških pojmih sem bil

47

oblečen kot buržuj, torej za Ljubljano in za svoje prav go¬
tovo dovolj dostojno. Svilena šapka, pisana kosovorotka, la¬
kast črupas, nekoliko prozorne hlače nad krivimi lakastimi
škornji, papirnat kovčeg in buharska preproga kot postelja.
Vse sicer precej pomečkano, nekoliko tudi živo navzlic
skrbni mariborski desinfekciji, toda vendarle buržujsko,
kajti, sedaj sem bil v Evropi in treba je bilo gledati malo
nase. Pozneje so mi rekli, da sem prišel domov oblečen kot
— baraba!

Potrkal sem na okno po precejšnjem obotavljanju. Od¬
prla mi je sestra, odskočila in mi pred nosom hotela zalo¬
putniti vrata. Nisem je mogel takoj prepričati, da sem to
jaz. Moj slovenski jezik je po tolikih letih postal nekam
okoren in govoril sem nekak slovanski esperanto. No, vsi
moji se me še spominjajo in baje me vsi težko čakajo! Ni¬
kakor tega nisem hotel verjeti. Domov je prišel še moj dobri
svak Vinko. Oj, koliko smo govorili, koliko, koliko! Že se
je danilo, ko sem legel v nevajeno mehko posteljo. Po vsej
sili sem hotel ležati na tleh, saj nisem na prožni matraci med
rjuhami spal šest let. In drugi dan svetlo pogrnjena miza,
svetel kruh, svetli obrazi, svetel dan. Nagovoril, nasmejal,
napil sem se do mile volje. Torej je vendarle še raj nad bolj-
ševiškim rajem in nad tem rajem še kaj in še kaj? Vredno
bo vnovič živeti in delati za vse te dobrote na zemlji. Sedel
sem, odpiral usta, oči, ušesa. Bil sem kot soba, iz katere me¬
čejo stare, nerabne mobilije, jo slikajo na novo, ribajo, raz¬
grevajo in urejajo. A na ulico se nisem upal. Dopovedali so
mi še, da v mojem kostumu nikamor ne smem. Strašili so
me s policajem. Strahu sem pred takimi osebnostmi prinesel
čez in čez od tam, kjer sem bil. Tudi videti nisem hotel ni¬
kogar in ničesar. Bilo mi je dobro tu, kjer sem bil. Nihče ni
vedel za moj prihod in če bi moj dragi in poredni svak Vinko
molčal, ostal bi pri sestri med štirimi stenami, ali bi zbežal
v grmovje na Golovec in nihče ne bi vedel zame. Popoldne
pa je stopil nenadoma prvi izmed prvih dobrih prijateljev
predme, Prelovec. Za njim zdaj ta, zdaj drugi. Cela živahna,

48

Jiit.

cJ

•^s.

j.,

(Jjljudno tfss  va6imo R,

vrtni veselici

katero prirede fju6fjansfci tam6u-
raši pod vodstvom svojega Kapelnika
g. ^il.^daraiČa s prijaznim sodelo¬
vanjem sLavnega pevskega društva
..lxju6fjana‘\ na jprfinčevem vrtu
(pri .Zvezdi-) dne J8. t. m. ob 4. uri
popoia™ y stopnina  20 R r

muoyo6roJnl udeležb) vabijo

tam&uraž

©

Vo

t?

O R AZPORED: Q

..Naprej!" ....

..Pod slavjansk. krovom",
potpouri hrv. nar. pesmi
..Na boj!", poje .Ljubljana'

..Poziv na ples", valček
..Pozdrav. C veterospev. poje
Ljubljana' . .

.Domovini in Ijubavi",

I. braf - solo

.,£* is« bestimmi tn Goites
Rath", tamb. kvarim . .

,.Veliava"j poje .Ljubljana'
..Čerkeska", polka* . .
..Spomini", tamb. kvartet.
..Večerna", poje*,Ljubljana'

..Polna kupa*.', polka
..Adrijansko morje", poje
.l.juMjana 1

,,Što čutiš", srb. nar. pesen
..Večer na Savi", fantazija
..Zvezdi", koračnica. . .

H.

Srečo lov In prosta zabava.

l!\ G*. Brot
«4. Hajdrih.

C M. v. Wetcr.

A. Sedvtd.

/v. pl; Zajec.
Mendelssohn.

Barthnldy
Toračovskj
Mil. Adamič.
Mil. Adamič.

L. v. Beethoven.
Mil- Adamič.

A. Ha/Jrilt.

J. Bar tl.

Iv. pl. Zajec.
Mil. Adamič.

Zgoraj: Adamič kot dirigent prvega slov. tamb. društva »Zvezde«
Spodaj: Koncertni spored tega društva





radovedna, zgovorna vrsta. Ogledali so si dodobra ruskega
»plašurja«, razveselili me, razžalostili in vsega zmedenega
poslali v Kamnik k družini. Torej le nisem pozabljen! Bil
sem le daleč, daleč in dolgo, dolgo me ni bilo nazaj! Vera,
prijateljstvo in zvestoba in vse tako, brez česar je biti bolje
v grobu, pa je ostalo. Nisem verjel v čudeže. Zdaj verjamem!

In komaj sem se ogrel doma v Kamniku, komaj vsem
očem pogledal do dna, komaj se nastiskal milih rok, že se
je posvetilo zvečer pod oknom in »Lira« pod vodstvom mla¬
dega Vremšaka mi je zapela podoknico. Jaz pa sem si po¬
tegnil čez glavo odejo in krčevito zapiral mokre oči.

Drugi dan sem ves osupel čital v  »Slovenskem Narodu«,
da mi bo pevsko društvo  »Ljubljanski Zvon« priredilo na¬
slednjega dne v dvorani Narodnega doma sprejemni večer,
tja da naj pridejo vsi, ki me žele pozdraviti. Ustrašil sem se
in takoj energično izjavil, da me nihče ne gane z mesta. Kako
naj skočim tako nenadoma kar z obema nogama med ljudi?
Kako naj se jim ves zmešan in odtujen prezentiram? Pre¬
pričan sem bil, da bo prišlo par ljudi iz radovednosti gledat
na svobodo spuščenega razbojnika. Jaz pa nisem bil pri volji,
da bi jim služil za plaho tarčo, ki se ji bodo potem smejali.
Nisem si hotel pustiti gledati v srce in v dušo! Ne, ne grem!
In vendar so me pregovorili in prepričali. Premamili so me,
kot premamijo bolnika, da leže na operacijsko mizo pod nož.

Ko sem prišel na novo v preširoko predvojno obleko
oblečen pred Narodni dom, zavarovan na vseh straneh od
znancev, prijateljev in sorodnikov, da bi jim v zadnjem hipu
ne pobegnil, sem zagledal od vhoda v Narodni dom pa tja
do odra v dvorani dve vrsti belo oblečenih deklet. Uprl sem
se z obema rokama ob zid in nobena beseda bi me ne spra¬
vila niti za korak naprej, da me niso kaj vem čigave roke
s silo porinile v vežo med ljudi. Od tam pa je šlo sedaj že
samo dalje. Moj trmasti upor je bil zlomljen. Da ne utonem
v tem  — tako se mi je zdelo — celem morju ljudi, sem bil
prisiljen plavati.

4

49

Po neskončno dolgem času sem slišal ta večer zopet slo¬
vensko petje, slišal svoje pesmi, ki jih skoro nisem več pre¬
poznal, slišal zdaj od te, zdaj od druge mize ljubeznive na¬
govore, iskrene dobrodošlice, stiskal roke, begal z očmi po
smejočih se obrazih, krilil z rokami, govoril, plakal, smejal
se. In v mojo dušo se je počasi selil mir, srce je naraščalo,
prekipevalo, vera v moje delo se je vračala, začutil sem se
človeka med enakimi ljudmi, človeka, ki še ni dozorel za
grob, človeka, od katerega še pričakujejo dejanj, ki mora
še voditi, ustvarjati novo, ki mora krepko verovati v bodoč¬
nost, ker bodočnost veruje vanj.

Ta večer, ki mi ga je tedaj, po moji odisejadi podarilo
pevsko društvo »Ljubljanski Zvon«, na iniciativo prijatelja
Prelovca, je bil odločilen za vse moje nadaljnje in sedanje
delo. Na tem večeru so pognali v meni novi upi, novi načrti,
oživele so nove sile in vse, kar sem od tedaj dalje ustvaril,
korenini v tem nepozabnem, rešilnem večeru. Takrat so me
naši dobri ljubljanski pevci znova krstili in njim in naši mu¬
ziki je od takrat posvečeno vse moje delo, vse moje življenje.
Ako je in bo vse to v čast in slavo naši pesmi, bo sodila
bodočnost.

V mojem srcu pa bo do zadnjega utripa ostal ta pre¬
krasni večer zapisan kot najsvetlejši spomin na pevsko dru¬
štvo »Ljubljanski Zvon«.

Dovtipno in ljubeznivo poročilo je več kot bežna iz¬
poved vojnega ujetnika: razdvojenost človeka, ki je napeto
iskal domovino, a se boji, da ne bosta prepoznala drug
drugega. Koliko bridkosti, koliko zatajevanega trpljenja je
za besedami, izza katerih se smehlja neprostovoljni junak
s solznimi očmi! Trmasta zakrknjenost, zagrenjena volja,
ki pa je takoj pregovorjena, se javlja v tej epistoli izgubljen¬
ca, ki plaho tipa v davno pozabljenih spominih in se vzrado-
ščeno oklene prve bilke v nepoznani domovini.

* *

*

50

Po prvem navdušenju je bilo treba misliti na novo
delo, novo službo. Človek je zahteval svoje, družinske vezi
pa človeka, ki se znajde v novih razmerah in v starih dolž¬
nostih. Ni preostalo drugega, kot zastaviti delo tam, kjer
je bilo prekinjeno in tako je znova stopil v službo. Postav¬
ljen je bil na I. mestno deško ljudsko šolo v Ljubljani
kot učitelj petja. Službe pa ni niti dobro nastopil, ko
ga je napadla huda ušesna bolezen, nakopana v ujetništvu
in netena v dneh povratka. Dopust mu je do kraja marca
1921. leta dovolil nekaj oddiha in svobodo je uporabil za
novo započeto delo.

Domovina mu je pripravila razna presenečenja in dobro¬
došlice so se vsipale nanj od vseh strani. Mnogo pevskih
društev, med njimi »Ljubljanski Zvon«, ga je imenovalo za
častnega člana, povsod so iskali njegovo naklonjenost, mno-
gokje njegovo sodelovanje. Orglarska šola Cecilijinega dru¬
štva v Ljubljani ga je naprosila za poučevanje petja.
Uredniki so radi sprejemali njegove članke, v katerih je znal
prikupno pripovedovati o svojem ujetništvu in vpletati
poučne in zanimive podatke. Bil je poročevalec za koncerte
in opero pri ljubljanskih dnevnikih, pogosto karajoč razmere
in budno pazeč, da ne bi višina predstav in nastopov padla v
diletantizem. Kot nekoč v »Edinosti« in »Novih Akordih«,
je sedaj v »Jutru« in »Slovenskem Narodu« brezobzirno in
vedno z ostro začrtanim ciljem smotril naše glasbene pojave
ter jih po najboljšem preudarku uvrstil tja, kjer jim je čutil
mesto. Sodeloval je pri vseh glasbenih izdanjih, ki so takrat
še živela razveseljivo življenje, pri »Zborih«, »Pevcu«,
»Tamburašu«, »Cerkvenem Glasbeniku« in pri »Sveti Ceci¬
liji«. Pridobil si je v mnogih letih časopisnega udejstvo¬
vanja gladko, za vse dobro navdušeno, ob slabšem sarka¬
stično pero, ki mu je poleg občudovalcev nakopalo mnogo
neprij atelje v, katerih zadnji je bil slednjič njegovi službeni
poti usoden. Kdor ga je poznal v dno, mu ni mogel zameriti
odkrite besede brez zle namere; toda adepti Talij e in Euter-

4 *

51

pe so virtuozi tudi v občutljivosti in marsikatero neupravi¬
čeno nesoglasje je izviralo iz nasprotstva med' njegovo stro¬
gostjo in samoljubjem ocenjenca.

Bolezenskemu dopustu se je skoraj neposredno priklju¬
čil študijski. Namen mu je bil proučevanje jugoslovanske
narodne pesmi, za katero je bil poklican kot nihče drugi.
Začela se je doba domačih popotovanj, ki so ga privedla
preko cele domovine in s katerih je prinesel poleg polne
skicirke tudi mnogo muzikalnih pobud. Romaj oč preko
mehkih slovenskih pokrajin, kjer si je notiral še nepoznane
napeve Prlekije poleg draveljskega potrkavanja, mašne
pesmi kraj kvant, pospešujoč korak do gozdne Bosne in
ob jadransko obal, kjer je napisal vrsto sevdalink in šegavih
pesmi, je z odprtim srcem in s poslušnim sluhom izsledil
bogato vrsto nepoznanih jugoslovanskih pesmi, ki bi v celoti
gotovo sestavile neprecenljiv zaklad pristnega narodnega
blaga, da je kdaj prišlo do izpolnitve pričakovanj in uresni¬
čitve oduševljenih načrtov. Toda ostalo je pri naklepu in
prvem podvigu. Viri podpor so usahnili in dobra zamisel
je zamrla za vedho. Bogat v izkustvih in v razočaranju se
je zbiratelj vrnil v službo, ki mu je medtem odprla mesto
pomožnega učitelja petja in glasbe na drž. moškem učitelji¬
šču v Ljubljani.

Čakalo ga je enolično, a vendarle zavzetno delo s priča¬
kovanjem postopnega zboljšanja materialnega položaja.
Razporeditev učnih moči je zahtevala od vsega glasbenega
učiteljstva, da se podvrže državnemu izpitu iz glasbe. Kot
prvi je ustregel zahtevi. Enoletnega dopusta, ki mu je bil
dovoljen za izpopolnitev v avstrijskem kulturnem središču,
ni izrabil, čuteč na ramah preveliko odgovornost. S toliko
večjim zanosom je prijel za pero in leta po povratku v do¬
movino so dala slovenski glasbi gotovo naj dragocenejše,
kar je kdaj napisal. Navdušen za vse novo in zavzet od
miselnosti, ki je takrat mogočno preplula mlado kraljevino,
je vzbodril mlado četo učiteljiščnega zbora za bratsko se¬
znanitev in jo povedel v daljši koncertni turneji julija 1923.

52

leta na naš sončni jug v Dalmacijo, Bosno in Hercegovino.
Turneja mladega zbora in njegovega ognjevitega vodje je
otvorila vrsto glasbenih pohodov naših pevskih društev, ki
so raztrosila sloves naše pesmi po domovini. September ga
najde v družbi pevskih solistov Lovšetove in Rijavca kot
mentorja turneje »Pevskega zbora učiteljev Julijske Kra¬
jine«, s katerim je ponesel svojo pesem v Benetke, Padovo,
Bologno in v slovenska mesta Julijske Benečije.

Njegovo življenje je navajalo le malo sprememb. Pre-
tresujočih in dno razgibajočih dogodkov ljubljansko me¬
ščansko življenje ne ljubi, kakor se jih je izogibalo vedno
vse, kar želi uravnovešenost, udobnost in samozadovolj¬
stvo. Adamičevo najljubše razvedrilo so bila potovanja.
Skromno pešačenje in kolesarjenje po ožji domovini in sem
ter tja daljši izlet preko državnih mej. Odkar je zdavnaj, v
neskončno dolgih dnevih in nočeh prepotoval brezkrajno
kirgiško step, ga je vsako leto pognala sla iz udobnega naslo¬
njača v prosto naravo, kjer je slutil sled odbleska mesečin-
ske pustinje. Tako ga srečaš danes tu, jutri tam, vedno
polnega naid in načrtov.

V letu 1925. je prevzel vodstvo Orkestralnega društva
ljubljanske Glasbene Matice. Tri leta je z nepopustljivo
vnemo vodil malo četo goslačev od koncerta do koncerta,
jo predstavil podeželju v dveh navdušeno sprejetih turnejah
in si stkal trajne prijateljske vezi s člani. Pa tudi drugod
so rabili njegove roke. Pevski odsek goriške »Prosvetne
zveze« mu je naložil vodstvo glasbenega tečaja. Poročila o
tem uspelem podjetju so navdušena in enodušen je bil klic
po ponovitvi, ki pa so jo zabranile nove razmere v Julijski
Krajini. Spomnil se ga je učiteljski naraščaj, ki je v njem
videl naj svetlejši vzor, ter ga imenoval za častnega člana,
tržaško pevsko društvo »Ilirija« pa ga je počastilo z enakim
odlikovanjem.

Njegova skrb je posvečena moderni glasbi. Že od vselej
je bil vnet za vse novo, zavedajoč se, da morejo le nova pota
privesti k novemu cilju in odganjajoč od sebe starost.

53

Veliki glasbeni festival v Donaueschingenu ga nevzdržno
privlačuje nase. S potovanjem tjakaj združi krožni ogled
Švice, ki ga tako zelo spominja domačih gora. Mesec dni
kasneje ga zagledaš v Trstu in Gorici, kjer obnavlja ločena,
a nikdar pozabljena prijateljstva in sklepa nova.

V polni meri se zaveda poslanstva in odgovornosti.
Preveč in prehitro se mu javljajo načrti, premalo je še v
njem preudarne razporejenosti, ki bi vešče izbirala iz zaloge
fantazije in želja. Odzvati se hoče pozivu slovenske opere.
Prepričan je, da se mu mora posrečiti, če le najde primerno
besedilo. Išče ga vseokoli. Z bratom Antonom brskata po
predalih literature in iztakneta Puškinovo pravljico »Zlata
riba«. Takoj ju zavzame pestrost možnih nasprotij in me¬
njave prizorov in Emilovo prigovarjanje prepriča brata o
smiselnosti dramatizacije. Od načrta do izvedbe pa je dolga
pot, ki je nista nikoli prehodila in ostalo je pri izdelavi prvih
prizorov brez glasbe. Pisatelj Pregelj mu pripravi biblijsko
Estero; predaleč je odmaknjena v mistično usodnost. On
ljubi življenje iz srede; tuja sta mu plodno in neplodno
razmišljanje, osebe njegove opere morajo biti ljudje iz mesa
in kosti, z razplamtljivim srcem in polni življenja. Zato ne
privede dopisovanje s pesnico Ružo Lucijo Petelinovo, ki
mu je namenila dramatično pravljico »Skrb in smrt«, nič
dlje in ostane pri posvetih, nasvetih in ugibanjih. Prav tako
je ostalo pri načrtu in skicah za operi »Jean Žbogar« in
»Pod svobodnim soncem«. Zamisel opere ga ne izpusti in do
kraja življenja visi na nji. Toda literatura, ki mu je na raz¬
polago, ga hkratu vabi in odvrača. Dobro mu je znano, kako
je večina naših oper zapadla ravno radi pomanjkljivosti v
besedilu, saj je sam kdaj kdaj pomagal prvencu raz deske
z ostro točnostjo kritičnega opazovalca in bil je preobčutljiv,
da bi se izpostavil morda prav tako upravičenim pomisle¬
kom, čim bi se izkazali nedostatki njegove opere že v
besedilu.

Ob službenem delu in v dlragi družbi večno mladih
prijateljev se nagiba leto za letom k zatonu. Popoto-

54

vanja, skrbi, radosti, uspehi, razočaranja in delo izpolnju¬
jejo čas. Nova Nemčija, ki se počasi iz premaganca prebuja
v moči prebujenja, ga mika. Riidesheim, Frankfurt in Heidel¬
berg z ostalimi starodavnimi mesti so postaje; ob povratku
ga očara, nepoboljšljivega, mladostni Dunaj, ki noče izpu¬
stiti iz rok vajeti vsaj v cesarstvu dobre volje.

Doma ga vedno zopet čakajo nove naloge in poča¬
stitve. Glasbena Matica se je bila odločila, da povzame pot
»Novih Akordov« in poživi slovensko glasbeno tvornost.
Po dolgih razmotrivanjih o naslovu, ovitku, cilju in namenu,
posebno pa o urejevanju revije, ga pokličejo na vodstvo.
Popotnica »Nove Muzike« je vsa njegova: neupogljivo
verujoč v bodočnost, odvrnjen od suhega teoretiziranja, z
obema nogama v sedanjosti in razgledujoč se po nji, hoče
vcepiti nekaj pripravljenosti in sprejemljivosti vsem odje¬
malcem.

»6 ’tanje naše glasbe je bilo ob pričetku svetovne vojne
tako ugodno, da smo občutili prenehanje ,Novih Akordov
kot silno težak udarec. Svetovni požar je upepelil marsi¬
katere naše načrte, želje in nade.

Pod pepelom pa je žarelo dalje in po vojni so se čim dalje
pogosteje in silne j e čuli klici po novih ,Novih AkordihToda
glasba je medtem krenila na nova pota, glasbene tendence
novega časa so drugačne kot so bile nekdaj in nova glasba
je postala važen duševni problem vseh narodov. Roman¬
tičnim ,Novim Akordom‘ sledi realna, sodobna ,Nova muzika‘.

Začenjamo pogumno. Začenjamo, ker lahko začenjamo,
saj mnogi že razumejo in govore novi glasbeni jezik; za¬
čenjamo, ker moramo, ker je za to že skrajni čas, sicer za¬
ostanemo.

Naša pot je pot v negotovo, neznano bodočnost; toda
nekdo je rekel, da je bolje potovati brez kompasa, kot brez
vere. Naša vera pa je velika in močna.

Delali bomo. Kako bomo delali, kaže naš prvi zvezek.
Vendar smo šele v začetku našega uveljavljenja. Upajmo,

55

da bo naše delo vedno boljše! Ono mora biti boljše. Prisko¬
čiti nam morajo na pomoč oni, ki žele naši mladi, novi glasbi
razmaha in zmage doma in v tujini. Zato vem, da bomo imeli
kmalu mnogo dobrih pomočnikov, svetovalcev in prijateljev.
Naše početje ni početje enega posameznika, ampak je po¬
četje nas vseh. Vsi smo zanj odgovorni. Vsi se moramo zanj
truditi.

Ne tarnajmo nad tem, kar se je za večno zrušilo! Prični¬
mo veselo in pogumno z novim delom!«

Prospeh »Nove Muzike« je pokazal, da se je varal,
zanašajoč se na odprto srce in roko naroda, katerega je v
letih dozorevanja prehitel v glasbi za milje in ki ga ne bo
kmalu dospel. Prvemu valu prijaznega sprejema so sledile
razočarljive odpovedi. Utemeljene so bile v orientaciji
revije, ki je hotela, da vodijo besedo mladi, pobude in uspe¬
hov najbolj željni in potrebni. Adamičeva redakcija »Nove
Muzike« je prenazorno prikazala razliko med kompozicij¬
sko usmerjenostjo sodelavcev »Novih Akordov« in misel¬
nostjo najmlajših. Poskus »Nove Muzike« je zvrnil krivdo
neuspelosti povsem na rame nepripravljenosti našega glas¬
benega obeležja, a razbremenil urednika in izdajatelja, ki sta
pričakovala nevzdržen pohod mlade generacije in ji skušala
utreti gaz.

Ljubljanski odsek »Jugoslovanske Pevske zveze« (ne
morem se premagati, da bi napisal: »Ljubljanska župa jugo-
slovenskega pevskega saveza«) ga imenuje za prvega čast¬
nega člana ter s tem javno poudari enkratnost njegovega ne-
presegljivega ustvarjanja za naše zbore. Glasbena Matica
ga povabi s sabo na turnejo po bratski Češkoslovaški, od ko¬
der ga popelje pot iz Bratislave preko Dunaja in Inomosta
v Švico, kjer obišče v miru uspevajoča mesta Ziirich, Luzern
in Basel. Glasbena Matica v Ljubljani ga izvoli za častnega
člana in tej počastitvi se priključijo druge, ki dokazujejo
poleg priljubljenosti tudi skladateljevo naraščajočo po¬
membnost. Kot naj plodovite j ši slovenski skladatelj pre-

56

j  f  iy-*

Šantel Saša: Adamič med člani Orkestralnega društva ( 1926 )

vzame predsedništvo naše sekcije novo ustanovljenega
avtorskega društva UJMA in jo odtlej pa do kraja svojih
dni vodi po raznih ovinkih, ki jim ni nikdar sam povod,
k uresničenju namenov.

Tlači ga mora nepopolne glasbene naobrazbe, ki mu ni
dala miru že ves čas in mu preti zagreniti celo službeni
položaj. Hitro se odloči in vpiše na zagrebško glasbeno
akademijo, kjer ga sprejmejo v IV. razred visoke šole kom¬
pozicije in mu stari, izkušeni Blagoje Bersa pregleduje
naloge. Tudi temu študiju, ki je bil v dnu namenjen le
formalističnemu napredovanju in ugoditvi posplošenih pred¬
pisov, se posveti z zagrizenostjo in kakor nekoč v Trstu,
kažejo tudi zdaj njegovi zvezki šolskih nalog same dovršene
kompozicije, zrela dela. Toda študij ni bil do kraja iz¬
veden, ker je odpadla potreba s spremembo zakona o sred¬
nješolskih profesorjih. Skladatelj pa je poleg tega gotovo
sprevidel, da mu ne more nihče več odpreti obzorij, ki si
jih ne bi bil že sam prisvojil v dolgih letih dela. Dospelemu
vrh popolnosti v stroki, obvladovanj kot nikoli prej, so se
odpirali pogledi v nov svet od vseh strani in mu ni bilo treba
iskati vodnikov in pobude.

* *

*

»Pevski zbor učiteljev Julijske Krajine«, kot vsi ostali,
ni zdržal vsezavzetnega pohoda novega duha v mladi faši¬
stični državi in se je razšel. Razhod pa ni mogel zatreti nad,
ki jih je bil stavil vanj pevovodja Srečko Kumar. Njegove
želje so se izpolnile, ko je slovensko učiteljstvo ustanovilo
»Učiteljski pevski zbor«. Začetnim domačim uspehom so
se pridružili triumfi v tujini in pri veliki turneji zbora po
Češkoslovaški najdemo Adamiča kot potnega maršala, nav-
duševalca in skladatelja pretežne večine izvajanih del. Spet
je pozdravil znana in ljuba mesta Plzen, Prago, Olomouc,
Brno, Bratislavo in na povratku se ustavi na Dunaju, ki še
ni izgubil sijaja prošlosti. Povsod je mož na mestu, ne¬
pogrešljiv in vsem je v pobudo. Mladeniško čilo se vzpenja

57

na hribe, moško resno se pripravlja na govore, ki jih mora
povsod oddrdravati v odzdrav napitnicam. Doma pa ga
čakajo nepoznane skrbi in veselja hišnega posestnika.

Njegova hišica stoji zadaj v Trnovem, tako daleč, da
pravi: »nihče ne najde k meni in če hočem v mesto, se
moram peljati«. V resnici ni tako hudo in prisojna lega na
skoro odprtem polju z razgledom proti Krimu ga je gotovo
privlačevala. Izvedbi hiše, opremi, ograji in predvsem vrtu
je od osnutka dalje posvetil vso brigo. Zagrebel se je v
načrte, preračunaval, tehtal in sodil, dokler ni našel zado¬
voljive rešitve. Z roko, ki se ni strašila nobenega dela, je
posegal v posel zidarja, tesarja, krovca in vrtnarja, da bi
novemu domu dal zaželeni obraz. Preselil se je tja in odtlej
ga je bilo redko videti. Novi dom je vplival na njegovo, z
naturo zvezano čud in nedvomno tudi na komponiranje.
Dan je razdelil v službo, glasbo in vrt; večer čtivu in radiu,
koncertu in operi. S premestitvijo na klasična gimnazijo v
Ljubljani se je približala doba težko prisluženega in priča¬
kovanega pokoja, ki ga je dočakal kot profesor v VI. polo¬
žajni skupini. Od tega dne je odpadla zaposlitev in jo je
nadomestilo delo, ki je šele zdaj zamoglo do kraja zavzeti
pravo upoštevanje in položaj. Česar ni imel d ! oma, si je
poiskal drugod na mnogih popotovanjih po domovini in po
tujini, kamor ga je vsako leto zavedla nova želja po novem.
»Trboveljski slavček« vidi v njem prvega pobudnika in
ideal komponista mladinske glasbe; spremljal ga je na
mnogih potih po domačih tleh, pa tudi na Češko in v Avstri¬
jo, kjer si je zbor mladih grl priboril prve lovore na turneji
1933. leta. Adamič je bil celi četi pravi oče. Skrbel je zanje,
jih tolažil v nevolji in utrujenosti, jim dajal novih pobud
v malodušju in popisal skupno pot z genij ivo-vzhičenimi
besedami v poročilih s turneje. Uspehi »Slavčkov« so bili
njegovi, kakor je delil z njimi popotne nezgode. Privezal je
nase mlada srca z vedrino neuničljive dobre volje in z
resnostjo prizadevanja.

58

Njegova nova ljubezen je veljala Bolgariji. Tja se je
vračal rad ob vsaki priliki. Bil je vnet Slovan in trdno
prepričan o nujni povezanosti balkanskih Slovanov. Zastavil
je osebo, pero in govor za zbližanje naših narodov in nemalo
pripomogel k udejstvitvi lepe zamisli, ki ji je bil naj lepši
živi vzor. Pet potovanj v deželo visokega Balkana ga je
zbližalo z bolgarskimi glasbeniki in mu naklonilo prijatelj¬
stvo najodličnejših. V Bolgarijo je popeljal pevski zbor
ljubljanske Glasbene Matice, Učiteljski pevski zbor in sam
je še trikrat obiskal mesta Sofijo, Slivno, Burgas, Jambol,
Lom, Trnovo in druga, ki so se mu tako priljubila, da je
bila ločitev vsakokrat težja. Medtem ga je učiteljski pevski
zbor izbral za predsednika in v septembru leta 1936. prevzel
njegovo ime za svoje ter mu s tem postavil trajen spomenik,
ki ga je doslej že imel v srcih vseh pevcev. Še enkrat je
zastopal svoj dragi zbor in našo mladinsko glasbo na glas¬
benem pedagoškem kongresu v Pragi. Vračal se je že poln
zlih slutenj.

* *

*

Mrzlega zimskega jutra, z visokim mokrim snegom,
kot ga je vajena Ljubljana, se je prebudil v ljubljanski
bolnišnici po okrepčujočem spanju. Z zadovoljstvom bolni¬
ka, ki se opogumi po prespani noči, je začel pogovor s so-
bolnikom. Ni še dodobra dokončal prvega stavka, ko mu
dušljiv kašelj pretrga besedo in misel.

V bolnišnico je bil prišel, da se znebi nenevarne, a nad¬
ležne bolezni: krčnih žil. Operacija, ki se ji je bil podvrgel,
je uspela in ni kazala nobenih zlih nagnjenj. Žilna zamašitev,
embolija, je bila vzrok nepričakovane smrti: 6. decembra 1936
ob 5. uri in 45 minut zjutraj je v 59. letu starosti v ljubljanski
bolnici umrl Emil Adamič, slovenski skladatelj.

# #

*

59

Tok njegovega življenja je bil skraja vtesnjen v strugo
vsakdanjosti in bolj značilen za zemeljsko pot učitelja kot
skladatelja. V njegovo redovitost se je včlenila veriga služ¬
benih dogodkov, kateri so se prilegala ostala doživetja.
Učiteljevanje, družabnost, dom in družina so bila nebesna
znamenja, hrami in zatočišča malomeščanskega životarjenja,
godovi, spominski dnevi in družinski prazniki veliki in
skrbno pripravljeni dogodki. Življenje našega skladatelja se
v zavidljivih predvojnih časih pač ni bistveno razlikovalo
od povprečnega, v katerem so se rodili in so umirali sodob¬
niki iz srednjih slojev. Zato tudi navadni in nepretresljivi
skoki in izpadi iz trdnega obzidja, ki ga kujejo rojstvo, vera,
šola, dom, zakoni in predpisi, navade in udobje, niso vredni,
da bi jih ohranil spomin; plodovi nezadoščenih želja, prividi
drugega življenja, odleti na višjo ravnino docela umetnosti
posvečenega bistva, so ostali premalo podprti poskusi, izja¬
lovljeni izleti, s katerih se je razočaran vračal v stari svet.
Šele nasilno izruvan iz njega in presajen drugam bi se lahko
predal samemu sebi; takrat pa je bil že preveč navezan na
spone preteklosti in kar koli ga je doletelo, je smatral le kot
udarec usode, krut in nezaslišan, kateremu bi se rad ognil
in se ga čim prej otresel. Po povratku v domovino je bila
zato njegova prva skrb, da priključi novo življenje tam,
kjer je pustil staro in pozabi njegovo nemilo prekinitev.
Tako je bilo pridržano smrti, da nam je pokazala njegovo
veljavo v novi luči. Šele ko so se grobna vrata za njim
zaprla, je ostrmela naša glasba nad novo izgubo.

Življenjska pot mu je podarila mnogo prijateljev, še
več občudovalcev in dosti vidnih in zunanjih uspehov, s
katerimi se je dvignil nad sovrstnike. Talent mu je omo¬
gočil velike korake na cesti priznanja, značaj naklonjenost
in ljubezen vseh, ki so ga srečali. Njegovo življenje ni bilo
osamljeno, kot je često pri velikih duhovih. Vodila ga je
družabnost, zanjo je delal, v nji se veselil. Izšel je iz malega
naroda za mal narod, njegovo delo pa je obogatilo vso
umetnost.

• •

*

60

III. DEL

ČLOVEK IN ZNAČAJ

61

Živahnost se je odražala v vsej njegovi pojavi. Bil
je srednje visoke postave, nagnjene nekoliko naprej, oval¬
nega, južnjaškega obraza s trpkimi potezami in z zamišlje¬
nim pogledom sivomodrih oči. V zgodnji mladosti je imel
lase pristrižene navzgor, kakor se sam popisuje v poro¬
čilu o »Zvezdi«; kasneje je opustil posebnosti in ni kazal
obraza umetnika že navzven. Šele ko je spregovoril, se je
izdal docela. Nekoliko nosljajoča izgovorjava, prekipevajoče
kretnje in zgovorna mimika obraza so bile značilnosti tem¬
peramenta. V gibih je bil širokopotezen, navdušujoč in rojen
slavnostni govornik ob sprejemih, napitnicah in spodbudnih
nagovorih. Zgovoren je bil njegov prodorni pogled. Izražal
je v hitri menjavi vso lestvico občutij od razigranosti, šega-
vosti, drznosti, preko resnobe in premišljenosti do otožnosti,
bolesti in strahu. Vnanja skromnost je zakrivala notranje
bogastvo.

Bil je povprečno dosti trdnega zdravja, četudi podložen
vedni zaskrbljenosti. Preganjale so ga manjše nezgode, tako
že v mladosti bolezni v prstih na roki, ki so mu v bistvu
zavrle pianistično kariero. Kot učitelj si je nekoč zaradi
nerodnega ravnanja prestrelil palec desne roke, kar mu je
ostala velika ovira pri študiju. V Rusiji si je nakopal mala¬
rijo; po prevratu je dolgo bolehal za vnetjem notranjega
ušesa; posledica je bila delna naglušnost, ki pa se je jav¬
ljala v prav mali meri, vendar ravno dovolj, da mu je vzbu¬
jala strah pred Beethovnovo usodo. Njegova ozka pove¬
zanost z naravo je bila kriva, da se je bolezni bal nad vse.

Glasba ni bila njegov edini talent. Že zelo mlad se
je rad poskušal v šaljivem pesništvu, namenjenem hudo¬
mušnemu popisovanju tovariške zaljubljenosti. Resneje se je
zanimal za risanje. Arhitektura mu je bil občudovani ideal.

62

Z rezbarjenjem in rezljanjem si je kratil čas, posebno dobro
je izdeloval predmete iz bakra. Bil si je tesar, mizar, vrtnar,
zidar, risar, zemljemerec in računar — koristne zmožnosti
v dobro domu. Samoniklost je pokazal v rabi peresa: imel
je jasen, prepričljiv način izražanja, pester slog in bogato,
kleno besedišče. Njegovi članki so bili duhoviti, često zbad¬
ljivi, potopisi barviti in živahni. Pisal je, kot da govori, v
odsekanih, vzklikujočih stavkih in z urno izbirčno besedo,
podčrtavajoč pomembno z redkimi prispodobami. Slog si
je bil priboril s čtivom, ki mu je ostalo do smrti drago
razvedrilo obenem s poslušanjem radijskih oddaj ob prostih
večerih.

# #

*

Navada je pol človeka. Adamič jo je vestno gojil.
Mladostni običaji so ga spremljali. Praznovanja božičnih in
velikonočnih praznikov, godov in spominskih dnevov, so mu
bila neodložljiva potreba. Godove svojcev, počenši z ma¬
terinim in očetovim, je slavil vedno doma, pa najsi je moral
za to od’ koder koli. Dosti skladb je nastalo iz želje, da z
izkupičkom obteži praznično mizo in ob takih prilikah je
rad ustregel naročilom. Med prvimi zbori najdemo »Lipo«,
napisano za materin god in izvajano v zboru bratov in
sester doma na predvečer. Bil je vnet za stare navade in
upošteval je cerkvene predpise za nedelje in praznike, četudi
sicer ni bil dosleden v izpolnjevanju verskih dolžnosti.

Prav nepogrešljivo mu je bilo popotovanje. Balkan je
poznal, kot malokdo, širša domovina mu je bila dobra
znanka. Kulturna centra Dunaj in Praga sta mu bila domača,
nemška mesta često cilj. Velika neprostovoljna pot preko
Rusije, Osrednje Azije in Sibirije je zapustila v njem ne¬
pozabne vtise. Največ in najraje je hodil peš ali kolesaril
po belih cestah, preko sončnih logov in jas, gozdov in
travnikov. Niso ga privlačevale toliko gore skalne Gorenj¬
ske, kot sočno zelenje štajerskih goric, kjer je prebil često¬
krat lep del počitnic v prijateljski Zaherlovi družini v Lju-

63

tomeru, prestolnici Prlekije. Od tam je obiskoval prijatelje
na Polskavi, v Štrigovi, Veržeju in pri izbrani kapljici so
prešli mnogi lepi dnevi in večeri. Rad je posečal Trbovlje,
kjer mu je prijatelj Moll pripravljal družbo in udobnost,
mnogi obiski pa so veljali Primorju in Gorici, nepozabnim
brajdam in odprtemu srcu tega ljudstva.

# #

*

Vrt je bila zadnja navada, kateri se je podvrgel. Vso
ljubezen otroškega srca je vložil v svoj vrt, kot ga ponosno
imenuje. Vsak prosti čas je izrabil za vrtnarjenje. Rano
je vstajal, da pogleda na vrt; prekinil je komponiranje, da
poreže vrtnico; odgnal je vabeče prijatelje, da posiplje
pesek po stezici; pregnal je spanec, da zalije zelenjavo in
bolečine, da cepi sadno drevje. Takole piše:

»... res da se ukvarjam s svojim vrtom, toda uredil sem
ga tako, da ga sedaj za nekaj časa že lahko zapustim. Vse
samo raste in preljubi Bogec pa itak že preveč sam zaliva.
Letošnja moja ,,žetev 1  bo seveda še prav pičla. Prvo leto,
kajpak. Češnje so mi cvetele in slive in ena jablana. Od
vsega je ostalo na drevju samo eno malo, malo jabolko, ki
pa se veselo razvija in ko bo dozorelo, ako ne pride kaka
nezgoda, sedem češenj, ena slivica, to je vse. Breskvi imam
dve, sta seveda zeleni, marelice tudi, hruške itd., a letos še
ni cvetelo nič.

Pač pa so mi vrtnice, ki jih imam  54 visokih, nizkih, ple¬
zalk itd., nastavile obilo popja in bo v par dneh tak duh
okoli hiše, kot pri frizerju. Obeta se mi mnogo jagod, ribeza,
agrasa; cvetja je tudi mnogo. Cveto orientalski mak, zvonč¬
nice, akvilegije, potonike, klematis, lupinusi, nageljni itd.,
itd. Ozelenela mi je trta in bo najbrž celo rodila. Povabil Te
bom na veselo trgatev.

Zelenjavni vrt je pa tako obrodil že sedaj, da solate na
pr. še kokoši ne marajo več. Ja, kokoši. Imeli smo rojstvo

64

Adamič v raznih življenjskih dobah

pri hiši. Rokica je vodila piščeta, toda hudobni maček, saj
veš  — kaj tako po vrtu laziš, maček, tiho kakor tat  — kakor
pravi otroška pesmica, mi je pohrustal v neopaženem tre¬
nutku ves moj kurji up. Evo Tebi v kratkem vsi domači
dogodki.«

Vrtu je veljala njegova poslednja misel, ko se je na potu
v bolnišnico okrenil za trnovsko cerkvijo, s solzami v očeh.

*

Puste večere, prazne ure in pezo bolezni si je krajšal s
knjigo. Navadil se je je nekoč v dolgih zimskih mračnih va¬
ških popoldnevih, zaprt v sobo s slabo lučjo, toplo pečjo in
pustimi stenami. Pristnemu romantiku so spočetka prijali
romani. V tistih časih je ruska literatura napajala svet in
njen odmev je bil močan tudi pri nas. Tolstoj in Dostojevski
sta razburjala duhove, problematičnost njunih romanskih
značajev je grozila porušiti temelje božjih in družabnih
osnov. Izkazalo se je, da ni svet takšen, kakor so ga risali
sentimentalni poetje. Dvojnost mere, razkol med dobrim
in zlim, dvoličnost morale in civilizacije so bile značilnosti,
ki so nanje opozarjali duhovni očetje nove revolucije. Tudi
Adamič je bil prevzet od njih in se jim je vdajal s skrito
željo, da bi kdaj videl svet, kjer so se rodile uporne misli.
Doživel ga je ob svojem času drugačnega, kot se ga je
nadejal. To doživetje je dalo njegovemu čustvovanju novo
smer in ga je odvrnilo od nekdanjih oboževancev. Začel je
iskati drugod rešitve vprašanj, ki trpinčijo človeštvo od
početka sem. Poglobil se je v sociološke in politične raz¬
prave, čital debele knjige o fašizmu, komunizmu, nacio¬
nalizmu, napisane z nabreklim jezikom in s praznim srcem.
Ni se mogel nagniti ne na to, ne na ono stran — povsod ga
je odbijala doktrinarnost sistemov, ki preoblikujejo ljudi v
številke in številke v živa bitja. Njegovi polni naturi so
bila odvratna razglabljanja političnih trgovcev, niso ga
zavzele demagoške trditve o nujnosti krivice in o splošnosti

s

65

človeškega ravnanja. V življenju je iskal razjasnitve živ¬
ljenjskih skrivnosti in upal jo je najti v vzorih iz preteklosti.
Zatopil se je v življenjepise velikih mož, glasbenikov,
umetnikov, državnikov, modrijanov, preverjen, da bi posne¬
manje njihovega življenja dovedlo k življenju višje vrste,
ožarjenemu z delom in dobroto. Kakor je bil sam navdušen
popotnik, je našel največ razvedrila in bodrila v potopisih,
ki so mu bili poleg biografij in razprav najljubše čtivo. Ni
bila njegova naloga, odpreti pogled v nove svetove zemelj¬
skega sožitja; iz knjig je le črpal spodbudo za ustvarjanje
novih svetov tam, koder se je zavedal moči.

* #

*

Njegov dan se je sam razdelil v dvoje: dolžnost do
drugih, dolžnost d'o sebe. Prvi je šla šola, drugi delo; obema
razvedrilo. Kot sin učitelja je poznal vse težave in dobrote
stanu. Tridesetletno službovanje mu je vkoreninilo učitelj¬
sko zavest in prepričanje. Ni dvomil o poklicu, ki naj bi
bil vzvišen nad vsakdanjost, ker ima pripravljati bodočnost;
zavzel se je zanj vselej in povsod in učitelji so imeli v njem
gorečega zagovornika. Tem bolj je občutil vsako ost, ki je
izšla iz učiteljskega kroga. Bolj kot vsaka krivična in pre¬
ostra kritika njegovega glasbenega udejstvovanja, ga je
zabolel udarec v učiteljevanju, najbolj poslednji, ki mu je
narekoval krik v pismu:

»... pri živem telesu so me justificirali! Morda že veš!
Ubit, mrtev sem!

Nenadoma me je ministrstvo premestilo na klasično
gimnazijo... Bil sem kot bi me s kolom po glavi. Evo Tebi
nagrade za celo življenje dela! Tretji dan je, odkar sem to
izvedel in še se ne zavedam strašne kazni. A jasno mi je
vse!... Kaj naj Ti še pišem? Vse drugo je ,šmarn‘ proti tej
smrtni kazni. Povej vsem, da bodo vedeli, kak¬
šna nagrada jih čaka za pošteno in plodo¬
vito javno delo.«

66

In spet v pismu od 4. oktobra 1932., po upokojitvi:

»... Sem že tri mesece brez ,pokojnine 1 , ne nakažejo mi
niti zaprošene akontacije. Obrnil sem se za intervencijo na
poslance, senatorje, ministre, vse do sedaj brez uspeha. Evo,
kaj sem zaslužil za vse svoje življenjsko delo! Glej in čudi
se! Manjka mi potrebne sline, da bi na vso to slavno družbo,
ki sem ji bil za pajaca, pljunil! Sedaj ga ni nobenega, ki bi
dal vsaj kos kruha, kaj šele to, kar mi po vseh posranih,
oprosti, božjih in človeških postavah gre. Moj brat ,Hlapec
Jernej ‘ je bil na boljšem kot sem jaz. In Ti govoriš o muziki,
o prepevanju? Tudi jaz žvižgam, ampak že na poslednji
luknji!«

Premestitev, ki jo je smatral za plod uspešne intrige
nenaklonjenih mu kolegov, in upokojitev, sta ga pognali v
pesimizem in nezaupljivost, iz katerih se skoro ni več iz¬
kopal in ki sta mu grenila še tistih bore malo namenjenih
mu let.

*

Česar mu služba ni mogla dati, je našel v delu. Od
ranega jutra je snoval nove skladbe. Čim je vstal, je sedel
h klavirju in nadaljeval ali pričel od kraja. Ves klavir je
bil naložen z notnim papirjem. Komponiral je pretežno pri
klavirju, ki je bil njemu kakor tisočem pred njim in bo vedno
vir domiselnosti. Nekoč je Foerster po krivem obsodil skla¬
datelje, ki ljubijo klavir, dolžeč jih revnosti in naivno
predpostavljajoč, da črpajo iz slučajnih zvokov, ki jih
izvabijo brez preudarka brzeči prsti tipkam. Morda se je
njemu kdaj tako zgodilo; Beethoven, Chopin, Liszt in
Wagner, eden kakor štirje, zadošča, da izpodbije trditev.
Niti klavir, niti slučaj ne igra sam od sebe in ne komponira;
tudi Scarlattijeva slavna mačka bi bila zdavnaj pozabljena
brez njega samega. Pri klavirju je Adamič sprva oblikoval
svoje domisleke, tu jim je dajal osnovno značilnost. Nato
jih je izbiral, pilil, popravljal, dopolnjeval in krajšal, kakor

5 *

67

je skladateljevo neizbežno delo, o katerem pravi Čajkovski,
da bi ga moral opravljati kakor čevljar: stalno in brez
prekinitve. Držal se je tega nasveta zlasti, odkar je bil
odvezan službe. Obsedel je pri klavirju ves dan. Kratek
izprehod po vrtu, da pretegne ude in zajame zraka, in spet
delo. Brez prestanka do večera, nato knjige, radio in novo
jutro ga že najde znova pri klavirju. Obilna žetev je po¬
sledica postopka, v katerem se izgladi in izoblikuje sklada¬
teljev glasbeni obraz do prepričevalne pristnosti. Le posebno
enostavne skladbe je stresal iz rokava in pripovedke o
legendarni njegovi urnosti temeljijo zgolj na šepastih pri¬
merjavah z lastno okornostjo pripovedovalcev; kar je bil
drugim videti čudež, je bil pri njem odraz virtuoznega
obvladanja pripomočkov. Večina njegovih skladb, vse nad¬
povprečne, so posledica nepomirljive delavnosti in vztraj¬
nosti pri dopolnjevanju, o čemer priča veliko število raz-
ličkov napisanih poleg osnutkov.

Kar je po službi in delu še preostalo časa in dobre volje,
pritrganih obema, je zavzela družba. Krog njegovih prija¬
teljev je bil velik. Poznal je pol Slovenije. Družil se ni le
s poklicnimi tovariši in glasbeniki; izbiral je v najširšem.
Pri duhovniku in kmetu kot rudarju in brezposelniku, v vsa¬
kem sloju je našel odziv njegov živahni in pravicoljubni
duh. Da se je posvetil politiki, bi bržkone zlezel visoko z
govorniško nadarjenostjo in bistrostjo pogleda za realnost.
Pa tudi tako je oba talenta rad in uspešno izrabljal. Znal je
gladko pripovedovati, ostro opisujoč dogodke, ljudi in na¬
ravo, z dovtipnostjo in s premišljenim stopnjevanjem in je
včasih rad žrtvoval resnico na ljubo slogu. Zajemljivo je
bilo poslušati, kar je sipal iz popotne torbe: kakor pri¬
povedke za prestrah so bili popisi ujetniškega življenja,
vračanja in trpljenja. Šale in dovtipi niso delali težav
njegovemu spominu; znal jih je nanizati v pestro vrsto in
tudi frivolnosti ni manjkalo. Dolgočasil se ni rad, pa tudi
drugi se niso dolgočasili z njim — bil je natrpan veselosti
in vnetljivosti. Povsod so ga klicali kot slavnostnega govor-

68

nika. Včasih je improviziral napitnice, so pa bile tudi prilike,
ko se je temeljito pripravljal nanje in opremil nagovore z
znanstvenim priborom. Organizacijske sposobnosti je razvil
že prav mlad na učiteljišču. Ostale so mu zveste opore na
vsej življenjski poti. Pripravljal je turneje lastnega zbora
in drugih, se vozil v mesta, kjer še niso poznali prišlecev,
da jih pripravi, razgibal lene meščane in jih nagovarjal za
poset koncerta. V sekciji avtorskega društva se je zavzemal
za zboljšanje usode skladateljev in skladb, bodril, posre¬
doval, pripravljal zbližan j a in poravnave in vsak ga je rad
ubogal in posnemal. Kot predsednik Učiteljskega pevskega
zbora je razvil živahno delavnost, kot dirigent Orkestralnega
društva je zastavil vse sile, da približa instrumentalno
glasbo narodu. Povsod, kjer je živel, se je z njegovim delom
zdramilo delo drugih in složno, z njim na čelu, šlo po novih
potih. Bil je rojen za javno delo, družaben v polnem pomenu
besede.

# #

*

Takšnega ga vidimo v javnem osvetljenju. Popolnoma
drugačen pa se pokaže v pismih, ko mu ni treba skrivati
čustev in zatajevati besed. Tedaj se vsa prešerna radost
prevrže v zagrenjenost, in tiha otožnost, ki veje že iz prvih
pisem, zajema vedno obsežneje vso dušo. Trpljenja in raz¬
očaranja le na videz niso spremenila njegovega bistva.
Preponosen je, da bi se izdajal in nosil misli na obrazu.
Sunki zoper samoljubje mu niso prizanašali in bil je zanje
občutljiv. Že zgodaj ga je nemila ocena treščila v obup in
malodušje in še kasneje je mnogokrat zelo ranljiv, zadnjič
ob petdesetletnici, katere se je le malo prijateljev spomnilo.
Tu pismo enemu od njih:

»Prav iz srca se Ti zahvaljujem za Tvoje tople besede
ob priliki mojega pozabljenega jubileja. Nič za to! Kolikor
je kdo vreden, toliko pa velja! Zdaj vsaj vem svojo ceno.
Nikdar nisem mislil, si domišljal, da je bog ve kako velika,
sedaj pa vem, da je še manjša! Prav je, da se človek spomni

69

na svojo ničevost; kajti oholost in domišljavost nista nič
prida! Morda bo to le v mojo korist! Še bolj pridno bom
delal, da si zaslužim vsaj spomin  — potem, ko me zagrebejo,
kakor vse druge.

Izmed vseh pevskih zborov, za katere sem delal svoj živ
dan, za katere napisal toliko stvari, se me je spomnilo samo
pevsko društvo ,Zvon‘ v Trbovljah in Glasbena Matica v
Ljubljani. Izmed ostalih ljudi pa eden iz Trbovelj, eden iz
Zagorja in eden iz Gorice ter Ti. Sedaj jih postaja malo
sram. Jaz pa sem, hvala Bogu, že prebolel in dobro mi je. Le
prerado se zgodi, da tega, ki ga eni slave, drugi napadajo.
Tudi Župančiču se je to zgodilo. Vidiš, meni pa je bilo to
prihranjeno in prav je tako! Vsaka stvar ima, če je še tako
slaba, eno dobro stran.

Spoznal sem svoje prijatelje! In to je zopet pridobitev!
Marsikateri Ti bo rekel, da sem sam zabranil spomin nase!
Res je to! Toda to sem storil zato, ker stojim na stališču re-
čenice: wenn schon, denn schon! Ali tako, kot zaslužim, ali
nič! In vedel sem, da bi ,prijatelji‘ bleknili par besed in
stvar bi bila opravljena. Tega jaz ne maram! Boljše je tako,
kot je bilo! Častna članstva, odlikovanja, darila, serenade,
govori itd. itd. pa vzbujajo pri neprijateljih (in kdo jih
nima?) le zavist in sovraštvo. Jaz pa tudi tega ne iščem!«

Pretirana občutljivost mu narekuje trpke besede, ki jih
zaman skuša prikriti z odpovedjo vsemu častihlepju. V
resnici je bil zelo dovzeten za pohvalo in počaščenje in tudi
pismo razodeva, da bi mu bilo dosti do pravične in primerne
proslave 50-letnice; le bojazen, da bi prireditev izpadla
premalo pomembno, ga premoti, da si zabrani pozornost.

Vsak tak dogodek ga je zamajal v temeljih. Občutljivost
mu je večkrat narekovala presenetljiva in drugače nerazum¬
ljiva dejanja. Segla je prav do dna njegove osebnosti, kar
močno dokazuje njegovo samovoljno preimenovanje. Že
doma ga je v mladosti mati vedno imenovala Milan; tako
so ga klicali tudi prijatelji; šele ko je zloben sosed zlorabljal

70

to ime, se je Adamič spomnil krstnega imena zaradi ob¬
čutljivosti in od tedaj se je podpisoval Emil, Milan pa le v
pismih, ki jih je pisal domov in če je bil dobre volje. Po
podpisu si že lahko sodil razpoloženje. Kadar je bil Emil,
je bilo že nekaj vmes, kar mu ni bilo popolnoma všeč in
prav. Za domače pa je v pogovoru vedno ostal Milan. Ni bil
zmožen preboleti udarcev in mesto da gre preko njih, se je
vtopil v razmišljanje o vzročnih zvezah in zašel v črno¬
gledo presojo samega sebe in drugih. Vsakokrat se je
zatrdno odločil, da enkrat za vselej odloži pero in se odpove
delu: »Tu ne vem, kaj bi začel. Ne veseli me nobena stvar.
Vedno čakam zadnje besede, ki pa jo skoro že slutim. Nič.«
Tako izzveni pritožba za pritožbo, vsakič se vdaja melan¬
holični resignaciji in poziva smrt pose.

# #

*

Nasprotno pa ga podvig, uspeh in dobrovoljna po¬
hvala podnetijo k novi plodnosti. Prijateljski opomini in
bodrila na mah prebudijo zaspale misli in preženejo mračno
vdanost. Brez odloga se vrže v delo, se obtožuje, opravičuje
in preseneča z novimi, samoniklejširni deli. Kot da je le
čakal na prijateljsko spodbudo, da mu je manjkala le dobra
beseda, in že se odpro zatvornice preobilja. Spet je ves tak,
kot smo ga vajeni: vesel, šaljiv, razigran, poln dobre volje
in načrtov, iščoč novih možnosti in odpirajoč nove razglede,
sipajoč brez truda pesem za pesmijo, zdaj v ta namen, zdaj
v ono poklonitev. Komponiranje mu ne dela preglavic; težje
najde besedilo, saj je skoraj že izpraznil vso bogato zalogo
slovenske poezije od Jenka in Levstika pa do zadnjih in
že sega po narodni pesmi. Krepkih, odločnih pesmi se mu
hoče. Zdrobljive krhkosti Ketteja in kasnejših impresioni¬
stov ni v njegovi robustni naturi, kakor so mu tuje tudi stroge
oblike soneta. Pozno si prisvoji simbolistiko, in še to le v
zgrabljivih, enostavnih zgledih, kakor je Jenkova »Primera«.
Ni občutljiv za besedo, njen položaj in zvok. Prime ga samo
vsebina in klenost izraza, zato med njegovimi pesmimi ne

71

najdemo nobenih lirskih izlivov, ki sicer prevladujejo v
našem pesništvu. Pesmi so morale biti zanj kovane iz železa,
polne moči, zanosa. Ni se izogibal dramatičnosti in balada
je skoro vsaka njegova daljša pesem, četudi nima takega
naslova. »Smrt carja Samuela« je naša najjačja epska balada
in njemu gre hvala zanjo. »Ubežni kralj« mu je dolgo rojil
po glavi in bil bi poklican zanj, kakor je iz narodnih
pesmi izbiral najraje daljše pripovedne, bodisi tragične
ali šaljive vsebine. Kot nihče pred njim, je zadel zvok
naše govorice in s tem dvignil pogosto zelo preprosto be¬
sedilo v višji red. Z romanj po deželi so mu bile dobro znane
navade našega ljudstva, šege in običaji, govorica in značaj.
Izbral si je zato vedno tiste pesmi, ki so mu bile videti
samorodne in pristne. Čim je bila izbrana snov, si jo je
prisvojil s ponovnim čitanjem, deklamiranjem in recitira¬
njem; glasno je prebiral mesta, ki mu še niso šla do srca in
uma in šele kadar si je bil svest vsake malenkosti in celega
izraza, jo je prelil v melodijo. Pri tem je prešlo v pozabljenje
vse, kar ga je prej težilo in zato se je pripravljal pozorno.
Dokler ni bil pregnal bremen duha in srca, raje ni pristopil k
tvornemu delu. Takrat se je motil z vrtom, hišo in opravki,
sestavljal proračune in obračune, pisal pisma, čital knjige,
poslušal koncerte in iskal družbo. Šele umirjen in uravnan je
v ranem jutru spet prisedel h klavirju in se predal toku fan¬
tazije, dokler ni s ponosom in samozavestjo javil dovršitev
nove vrste skladb, o katerih je imel sprva vedno najboljše
mnenje.

* #

*

Tudi ob najradostnejših prilikah ga ne zapusti nekaj
otožnosti in, krepak kakor je, se vendarle vdaja vanjo. Že
zmlada se nasloni rad na prijateljevo pomoč, išče nasveta
za vsak korak in se ga krčevito oprime, čim ga dobi. Pisma
dr. Kreku nam ga kažejo omahljivca, ki ne ve kod ne kam.
Vsaka beseda prosi sveta in pomoči, za vsak migljaj je
hvaležen. Kasneje se poleže neodločnost, a na njeno mesto

72

Adamič v raznih življenjskih dobah
(spodaj s prijateljem Z. Prelovcem)

stopi trpkost, s katero si sam zagreni dosti veselja. V
takem razpoloženju rad pretirava in riše vse okoliščine
znatno temnejše, kot bržkone so. Veren pesimist, ki povsod
najde povod tarnanju in se mu ne odreče zlepa. Tudi pri-
prost opis dnevnih opravil mu izvablja tožbo in značilen
je preskok iz dobrovoljne in hudomušne vsakdanjosti na
sfero usodnosti, kakor ga kaže tole pismo:

»... Kako mine moj dan? Ob 5. ali še prej vsak dan me
vzbudi sonce, ki posije na mojo posteljo in tedaj ne morem
več spati, saj pa je itak dovolj spanja, ker sem vsak večer
najkasneje ob 10. pod odejo. Vidiš, kako soliden filister sem
postal. Ob  7. ali 8. uri sem že na stavbi, kjer vsa dela gredo
v allegro-tempu do konca. Vsi obrtniki mislijo samo na to,
kako bi človeka ogoljufali, prikrajšali in mu vrnili slabo za
dobro, zato jim moraš stati vedno za hrbtom in še to dosti
ne pomaga. Obenem pa obdelavam vrt, delam gredice v potu
svojega obraza, sejem, sadim, za letos seveda vse še provi¬
zorično, na hitro roko, in vendar mi je to ljubše delo kot
vsa muzika, vsaj za sedaj, ko mi je novo. Tako mine dopol¬
dan, popoldan pa dopoldnevu podobno. Zvečer sem pošteno
truden, družba me ne mika, radio se mi je nekam ,pofer-
dirbaV, pa čitam in grem spat.

15. avgusta se skoro gotovo vselim v svojo novo bajto!
Največji praznik mojega življenja!!! Spomni se me tedaj!
Moje življenjsko delo bo dokončano; žal, ne toliko zame,
kot za druge in potem lahko  — grem! Zdi se mi, da bom od
tedaj dalje drugim le na poti. Pa nič za to!«

Tako se glasi večina pisem, skoraj vsako končava z
bridkim smehljajem in s turobnim pogledom v bodočnost.

# #

*

Največ in najraje govori o smrti in že zgodaj zgodaj se
spoprijazni z njo. Meja med življenjem in smrtjo mu ni bila
nikdar široka, z leti se pa še bolj zoži in pogosto je ne zapazi
več. Tedaj se vda v voljo usode. Kot prosvitljen, svobodo-

73

miseln človek se ne preda obetom cerkve, četudi je v dnu
srca veren in boguvdan in se rad zanaša na čudežno pomoč
v stiskah. Videti je, da se nikoli ni dosti ukvarjal z ver¬
skimi premišljevanji. Povzel je vernost staršev brez sodbe
in jo obdržal, ne meneč se za boje in zmage novih na¬
zorov, izpolnjujoč površno nekaj malo verskih dolžnosti.
Živel je rad in se veselil življenja. Smrti se ni bal, često jo
je klical kot rešiteljico, tedaj seveda z nekaj zavesti dno
duše, d'a je ne bo. Ni pa klonil, ko je prišla njegova ura. Že
dolgo se je pripravljal nanjo, prvič resno v trdnjavi Prze-
myšl, ko je napisal v obupu zasnovano oporoko dr. Goj-
miru Kreku. Kasneje, v dneh, mesecih in letih ujet¬
ništva, je občutil smrt tisoč tovarišev kraj sebe in navadil
se je je. Odtistihmal ga je stalno spremljala njena senca,
zavedal se je nje navzočnosti. In ko se ga loti poslednjikrat
njen sel-bolezen, je že zdavnaj pripravljen na vse in le
vdan smehljaj mu zakroži, ko piše:

»Veš, vsi moramo nositi kakšno breme. Tudi jaz ga imam
in zelo, zelo me tišči. V splošni bolnici na kirurgičnem od¬
delku (to je tudi naslov moj) ležim že od 19. novembra.
Vnele so se mi nenadoma žile na levi nogi v mečih in stegnu
in 18. novembra sem padel zjutraj, ko sem hotel vstati, po-
dolgoma po tleh. Peljali so me v bolnico in tu prenašam
,bridke martre ‘ že 14 dni. Bolezen se nikamor ne gane in
bogme, kje je konec? Pred novim letom najbrž še ne bom
doma. Bil sem že pri dveh operacijah, pri obsevanju itd.,
a za sedaj še nič ne pomaga. Bolnišnice se boj! Ah, kakšna
mizerija je tu! Tu da naj človek ozdravi? Ne verujem!  —
Upal sem, da se bomo o božiču kaj videli. Zdaj pa imam,
kar mi gre!«

Roka mu omahuje pri tem pismu. Bilo je zadnje in še
preden je prešel teden dni, se je vrnil domov, utrujen, strt
in nem, k materi zemlji.

#

*

74

IV. DEL

DELO

75

Prva značka prebujenega talenta je igrivost s težko-
čami, ki so drugim vir napora. Organizirano oblikovno
snovanje je druga odlika; tretja nezmanjkljiv čut harmon¬
ske trdnosti, oslon na kadenco kot harmonsko in oblikovno
podstat. Šele dosti kasneje pridejo k temu značilnosti v iz¬
ražanju, osebnostni okreti in sploh vse, kar tvori skladate¬
ljevo last. Samonikel izraz je šele plod neopaženega, a
trdega dela na samem sebi; slično tudi slog, ki se šele po
dolgih stranpotih znajde na svojem. Noben velik skladatelj
ni začel kot revolucionar, temveč je do tega prispel šele po
dolgih in mučnih zmotah in vrnitvah. Večina se jih ni niti
zavedla, da so njih ideje nove, presenetljive, rušeče in
gradeče hkrati; od tod 1  osuplost nad nerazumevanjem, ki so
nanje naletele skladbe novotarjev. V osnovi niso Mozartove
prve skladbe nič bolj revolucionarne od Haydnovih, Wag-
nerjeve ne od Beethovnovih, Skrjabinove ne od Chopinovih.
Šele nemirno tavanje proti luči novih, daljnih idealov je
spreminjalo njihovo lice in začrtalo drzne, prodorne nove
poteze, ki jih mi, za njimi, družimo v njih značilnosti.

V našem domačem glasbenem svetu je bil Emil Adamič
pojav talenta, pričenšega v malem in rastočega krepko
navzgor, stremečega k visokim ciljem. Prešel je mnoge
postaje v slogu in izrazu in v ogromnem zakladu njegove
glasbene zapuščine najdemo poskuse v vseh slogih. Nekaj
jih je zavrgel, druge nadaljeval in z njimi prispel do novih,
dosihmal še nepoznanih zaključkov. Izredna plodovitost mu
je dovoljevala precej razsipnosti, zavajala pa ga je tudi k
tratenju in zapravljanju ter k neizbirčnosti v glasbenih
mislih. Njegove najbolj poljudne pesmi niso vselej najboljše.
Najboljše niso v smislu slogovno in izrazno-kritične presoje;
gotovo pa imajo v sebi kali prikupnosti in s tem prednosti,

76

ki se odmikajo ocenjevanju. Izbor iz velikanske zaloge naj
pokaže razvoj skladateljeve tehnike, osebnosti in sloga, od
prvih plahih poskusov pa do poslednjih, smelih vrhov,
kamor mu jih mnogo ni moglo več slediti.

* #

*

Od tam pa do sem je dolga pot, ki jo je njegov prožni
korak premeril v urnem vzponu. Osnove njegovega sloga
tičijo v obeležju dobe, v vzdušju pozne, pokvarjene roman¬
tike. Sentimentalna osladnost se križa s kričavo krvoloč¬
nostjo, bojazljiva podoknica z bučno udarnostjo borbene
budnice, hinavska vdanost s patosom, gledano z zapečka
udobne domačnosti in romantične samozadovoljnosti. Iz¬
hodišče takega ravnanja je pripoznanje lastne manjvred¬
nosti, podrejenosti višjim, srednjim in nižjim oblastem,
hlapčevske uslužnosti celo tam, koder ni zaželena. To
ozračje je rodilo neb roj umetnin srednje vrste in veljave,
nikdar poprej se še ni toliko drobnih in nerazvitih talentov
trudilo okrog glasbe. Prevladovala je »salonska« muzika, ki
ji je bil cilj služnost povprečnosti. Izbegavala je vznemir¬
jenje in zazibavala izvajalce in poslušalce v topo zaspanost,
ki jo rodi vsakdanja nespremenjena udobnost. Vsi so si
prizadevali, da so drug drugemu enaki in posrečilo se jim je,
da jih iz mnogo stotin ni prepoznati. Ideal je bila življenjska
brezskrbnost in mislili so ga doseči s tem, da so zavrgli vse,
kar bi jih ločilo od drugih in dvignilo nad povprečnost. Bili so
v službi družbe kakor obrtniki in trgovci, edino za utešenje
udobnostnih potreb in za izdelovanje pripomočkov sibarit-
skega življenja.

Tu je započel v našem domu Adamič in v kratkem času
doživel vrsto zunanjih in notranjih dogodkov, prekucij,
uničenj in podvigov. Sledil jim je z odprtim srcem in z
bistrim pogledom. Izbiral je, posnemal, zavračal, varil in
klesal toliko časa, da je stal pred njim lik nove, svojstvene
miselnosti, ki jo je po pravici imenoval svojo.

* *

*

77

Niso nam več znani prvenci njegovega ustvarjanja. Za
časa šolovanja na učiteljišču je zlagal pesmi, klavirske
skladbe in tamburaške zbore, ki pa so se izgubili ali pa jih
je uničil. Preobilica kasnejših kompozicij ne dovoljuje, da
bi žalovali za prvimi; kar nam je bilo ohranjenega, dokazuje
le skladateljev talent in njegovo usmerjenost v ljubeznivo,
skromno. Ta priprostost je bila spočetka spontana, kasneje
včasih tudi hote dosežena in je največ doprinesla k njegovi
veliki popularnosti. Ni mu bilo do nje in često jo je ob¬
žaloval, češ, tisti, ki cenijo prelahko dojemljivost, bodo
razočarani nad skladbami, ki jih je napisal z več znanja,
izraza in srca in v katerih je sledil novejšemu vzoru. Bila
pa je zanj odbojnica, kot si je boljše ne bi mogel želeti.

Prava njegova početna doba začenja z »Novimi Akordi«.
Revija je bodrila njegovega duha, mu dajala pobud, nasvetov
in pohval, brez katerih si ne bi znal pomagati. Netila je
delavnost, z njo pa tudi ostrost sodbe in izbirčnost, samo¬
zavest in ponos. Trinajst letnikov »Novih Akordov« je
trinajst let Adamičevega dela, neuničljive volje samouka, ki
se hoče in mora povzpeti nad rojake med vrhove, kakor so
vznikli drugod in ki mu že dolgo slepijo radovedno, spošt¬
ljivo in željno oko. V teh trinajstih letih je ostala njegova
plodnost omejena na ozko odmero oblikovnih vrst, ki jih je
pripuščala izdaja. Zbori, samospevi, kratke klavirske in
violinske skladbe so vse, kar je mogla revija priobčevati.
To pa je tudi vse, kar nam je od takratnega Adamičevega
ustvarjanja ostalo, dasi govorijo njegova pisma še o orkest¬
ralnih delih, zaprtih v miznici, o sonatah in sonatinah, o
kantatah in mašah, za katerimi se je izgubila sled in ki bodo
nekje preperele, ako jih ni brezbrižna roka že zdavnaj
uničila.

Doba tržaškega konservatorijskega študija ga šiloma
povede v instrumentalno delo: štiri violinske sonate, žal,
izgubljene, in orkestralna uvertura »Preludio di una comme-
dia« so izkupiček. Odprlo se mu je instrumentalno polje in
od tega časa dalje se mu ni več odpovedal. Obenem z vedno

78

obsežnejšimi, pomembnejšimi in težjimi vokalnimi sklad¬
bami piše nove orkestralne kompozicije, za katere žanje
priznanje. Rusija mu s širšim obzorjem zbudi širše želje.
Nastajajo nove, ruskega in orientalskega duha prežete suite.
Povratek v domovino mu naloži novih dolžnosti kot prvaku
zborovske glasbe. Poln vere in zavesti išče novih potov,
novih sredstev in novega izraza. Napiše vrsto zborov, ki
nimajo vzgleda in ki ga postavijo v falango avantgarde. Delo
v godalnem orkestru ga zavzame za barvitost te zasedbe in
kmalu obogati našo skromno literaturo s skladbami, ki bodo
ponesle njegovo ime preko mej domovine. Oder ga zanima
od nekdaj; že mlad komponira nekaj spevoiger, ki jim
kasneje pridruži novih igrokazov. Navduši se za mladinski
zbor; trboveljski »Slavčki« najdejo v njem vzor skladatelja
mladinske glasbe. Zahoče se mu poskusov v atonalnosti in
v poslednjih pridobitvah; napiše vrsto klavirskih in vokalnih
skladb, ki daleč prekašajo vse, kar je bilo sicer ustvarjenega
pri nas na atonalnem polju. Nova stvarnost ga privabi h
kontrapunktu; niz kanonov v zbirki za mlade pevce bi smela
služiti kot šolski zgled. Poslednjič ga prevzame modno po¬
snemanje strojev, ki so izza Milhaudjevih »Machines agri-
coles« preko Honeggerjevega »Pacific 231« in Mosolovlje
»Livarne« slavili vstop v umetnost in napiše skladbo za
godala, kjer se nad neizprosnim ritmom enakomerno rohne¬
čih strojev vijejo vzkliki siren, žvižgi in škripanja železnih
verig. Tako najde vsaka misel v njem hitrega tolmača; pod¬
vržen je vsem vplivom, ki ga dospejo in povsod se skuša
odlikovati.

Skoraj neopazno se v njegovih skladbah pojavijo po¬
teze, ki bi jih smeli imenovati slovenske. Ne še toliko v
pesmih, katere je priljubljenost krstila tako. Te so še za-
prežene v ozko prejo panarodne pesmi z njenimi akordičnimi
intervali in z neznačajno harmoniko. Pozno je prispel do
skritih značilnosti pozabljene narodne glasbe in si jih pri¬
svojil. Iz besedila samega je često posnel zvoke kompozicij,
ki so izpričevale vkoreninjenost te glasbe v davnih osnovah.

79

Kot da s čarovno palico odpira zastore v davnino, je z
vedežno nezmotljivostjo našel nove zvočne izraze, samo-
rodne v intervalih, harmoniji in postopku glasov. Odsihmal
ga več ne zapustijo in dajo njegovim skladbam posebno
barvitost v zvoku, mehko otožnost v izrazu, doslednost
ritma in oblikovnih razmerij. Odpirajo mu pogled v nov, le
na videz tuj svet. Asimetrični ritmi, vznemirjajoči in nasilni;
trdovratno ponavljajoči se intervali v ozkih stopnjah; ne¬
nadni, skoraj kot kolorature razviti vzkliki; z dodanimi toni
omiljeni trdi akordi označujejo poslednjo stopnjo Adami¬
čevega ustvarjanja. Z njo se je najkrepkeje uveljavil v naši
glasbi, z njo si bo utrl pot drugam.

#

*

#

80

Adamič ob posetu Prage (1936)

I. VOKALNE SKLADBE

Povsem naravno temelji njegova tvornost v petju.
Pojavil se je ob času, ko je najbolj cvetelo čitalniško zbo¬
rovsko petje. Do zadnje vasi je posegel čitalniški duh, ki
je poleg družabnosti, politike in narodnega prebujenja gojil
zbore. Moški in mešani zbor sta bila najvažnejši pevski
družitvi, redkejši so bili ženski. Petje je prirojeno nag¬
njenje našega človeka; zato je tudi samospev bil deležen
lepega upoštevanja in posebno rodbina Ipavcev mu je poda¬
rila mnogo priljubljenih pesmi. V vokalni glasbi se je Ada¬
mič naslonil na prevladujoči slog in spočetka ni iskal novih
možnosti, temveč se je zadovoljil s komponiranjem v pre¬
vzetem duhu. Po neznatnih začetniških poskusih je že dovolj
značilna prva objavljena pesem, »Zapuščena«, na besede
dr. Franceta Prešerna. Emilij Adamič, kot se je še podpi¬
soval pri prvih skladbah, je vzel le prvi dve kitici in vse
kaže, da pravega smisla druge kitice ni popolnoma doumel;
kajti napačno piše in z ritmom podčrtava vrstico: »niti  v
mislih več nikdar«, ki se pravilno glasi seveda le: »ni ti v
mislih več nikdar«, kar scela spremeni pomen in izraz. Prav
tako si dovoljuje skladateljsko licenco, da v korist pono¬
vitve prvega melodičnega postopka obrne Prešernove besede
»Bog te obvar’« v »Bog obvar’ te«. Te napake niso motile
in pesem se je hitro prikupila.

Novo je bilo v »Zapuščeni« le začetno razpoloženje.
Tedanje pesmi so se melodično gibale v ozkih postopih in
krepkejši koraki so bili zelo redki, saj so motili mirno senti¬
mentalnost enako kot zvišani ali znižani razliki. Tudi teh
se Adamič že v prvi pesmi poslužuje. Začetni motiv v basu
moškega četverospeva napravi v razdeljenem akordu pot

6

81

duodecime v šestih notah: to je vzgon, pred katerim bi se
takrat naši skromnejši skladatelji preplašili. Še značilnejši
je potem obrat, ki takoj prinaša zvečano sekundo; ta neva¬
jeni in našim zborom še danes dostikrat nepojmljivi postop
se takoj ponovi v celem zboru in daje značilnost prvemu
osemtaktnemu stavku:

Moški
zboi *

¥

m





p

Je za driz-gega. de - kie  - ia.

Ostali štirje skladbini odstavki so manj značilni in pre¬
idejo v običajno pot, zlasti v srednjem, durovem delu, ki
kar preveč spominja na premleto in se v ničemer ne dvigne
nad povprečnost. Vrednost prve taktne skupine je skladatelj
prav dobro občutil, zato jo h koncu čisto brez potrebe
ponovi in daje s tem skladbi nekakšen, četudi droben okvir.
Pri tej prvi kompoziciji preseneča bolj kot glasbena vsebina
mnogoličnost in obilica prednašalnih opazk. Vsaka oblikov¬
na skupina ima drugo, in vsa skladba, ki ne šteje niti 40
taktov, ima tele označbe: počasi, vsako noto poudarjaje;
strastno; hitreje, kakor v jezi; nekoliko hitreje kot v začets
ku, očitaje; počasi, pojemajoče; kakor v začetku; počasi;
zelo počasi  — in k temu še nekaj dinamičnih znakov, pri
čemer preseneča, da začetek nima jakostne opredelbe. Obilje
opazk označuje temperament in skrb za točno prednašanje,
slaba izkustva v zborih in željo po izraznih kontrastih. Ravno
kontrasti so priljubili zborček in mu zagotovili uspeh.

V bogati vrsti zborov, ki so sledili prvemu, zavzema
»Franica« izjemno mesto; ne toliko po glasbeni vrednosti
kot po veliki popularnosti, ki jo je nekoč stavila v prvo
vrsto naših zborovskih skladb. Seveda je morala že zdavnaj

82

raz nezasluženi prestol. Vendar je njen še vedno zanesljivi
uspeh na deželi merilo za podeželske glasbene prilike. Nemo¬
goče besedilo, ki ga je spesnil Josip Rusin in kjer se
rima »mamica« na »Franica«, sobica« z »ubožica«, »so¬
bico« s »Franico« in koder slavi vsebinska plehkost triumfe,
je moglo navdušiti pač le neizbirčnega skladatelja in prav
tako publiko. Adamič ga je opremil z vso banalnostjo, ki jo
premore mlad in neizkušen avtor v lovu za uspehom. Kakor
»Zapuščena«, ki stoji mnogo višje, razpade tudi »Franica«
v več stavkov brez zveze. Zanje je značilna ista preobilica
označb. Prav tako je nekoliko presenetljiva pogostost ne¬
običajnih intervalov zlasti v II. tenorju, ki v molovem od¬
stavku poje harmonično zvečano sekundo. Vse pa kaže, da
gre tu zasluga bolj okorni voditvi glasu kot prepričanju.
Deklamacija besed ni vzorna, skladnost oblikovanja po¬
manjkljiva. »Franica«, s katero je svoj čas Matej Hubad in
za njim vsak pevski zbor izzval navdušenje, zasluži, da gre
v pokoj pozabljenja, čeprav je Adamiču poleg prve nagrade
prinesla pohvalo najuglednejših takratnih kritikov.

Mnogo več pristnega življenja prinaša mešani zbor »V
gozdu«. Lovska fanfara v obeh krajnih odstavkih in iskrena
preprostost srednjega dela ga odlikujeta. Skoz in skoz homo-
foni harmonski stavek sicer ne izkazuje niti mnogo domi¬
selnosti, niti posebne bujnosti, vendar prinaša oktava na
dominanti nekaj zraka in vso pesmico preveva svežost
romantičnega gozda. Vilko Ukmar po pravici postavi to
skladbo v Webrovo obeležje tako v nastrojenju, kot v teh¬
niki. Razume se po sebi, da so se v tem izrezu občutja
srečavali najbolj različni tvorci, med katerimi ne gre delati
pomembnostnih primerjanj.

Pesmi »V gozdu« je sorodna »Ptička«, besede Kettejeve.
Ista zasedba, isti tonovski način, ista preprostost in neiska-
nost. Ta pesem prinaša vprvič v Adamičevem ustvarjanju
južnjaško, hrvatsko noto z značilno dudaško prazno kvinto
in s predložki. Kasneje bomo našli v njegovem delu mnogo
sličnih spogledovanj s sosednjo ljudsko glasbo.

6 *

83

V čisto drugo razpoloženje povede Murnova »Prišla je
jesenska noč«. Vanjo se je skladatelj vtopil in ji našel pri¬
meren izraz. Ne morem se ubraniti misli, da bi morala biti
napisana v peterodelnem taktu brez četrtinskih pavz v
drugem in četrtem taktu in v ponovitvah. Pogosti premori
niso dramatični, kakor nekoč pri Beethovnu, nego izgovori.
Bržkone se mladi avtor še ni drznil lotiti redkega načina
5 / 4  takta. Prehodni takti so manj krepki kot krajni skupini.
Glasovna nerodnost v 5. taktu, kjer stopata bas in sopran v
oktavah, gre v breme površnosti in nedostatne teoretične
izobrazbe. Zadeta pa je mračna in tesnobna jesenska slika.

Nasprotje je druga Murnova »Pomladanska slutnja«.
Tam ozki, stisnjeni glasovni stav, tu sveže razširjen v
svetli akordiki H - dura. Nekaj Lajevčevega zanosa je v
prvih taktih in tudi začetek srednje modulacije vede tja.
Preveč pa je potlej ponavljanja in zaključujočih kvart -
sekstnih akordov, na katerih obtiči živahnost, dokler je ne
odreši začetna ponovitev. Banalni konec, ki ga kazi povrhu
še harmonska napaka — spotakljive kvinte med sopranom
in basom — je še večkrat kvaril umetniško vrednost Adami¬
čevih skladb in le poredko se mu je znal ogniti.

Korak naprej v modulaciji, a žal hkrati dva koraka
nazaj v okusu je znana »Dekletce, podaj mi roko...« Abotni
Resmanov tekst je zapeljal skladatelja v lažnivo prisrčnost,
zgrajeno nad valčkovim ritmom in z nagajivimi staccato -
pikami, ki zvenijo smešno. Tudi deklamacija je nerodna,
predvsem na mestu, koder je poetu ušla vsa razsodnost in
se je vdal topemu jecljanju:

Če jaz sem za tvoje srce,

za ves svet pustim, pustim te ne ...

Če upa, ljubezni ne bo,
srce, srce mi bo žalostno ...

Tako so ondan pesnikovali naši laureati in ne smemo
se čuditi, če so jim glasbeniki verno sledili. Adamič ni imel

84

vedno srečne roke pri izbiri poezij. Oziral se je bolj nase
in pograbil cesto prve verze. Pri tej pesmi preseneča nenadni
preokret v f-mol, ki je moral tistikrat osupniti kot modu¬
lacijska drznost. Sicer kmalu pristane v zmanjšanem sep-
timnem akordu, na priljubljenem dramatskem rekvizitu vse
dobe, vendar kaže, da se avtor začenja otresati spon čital-
niškega sloga in hoče kreniti na lastno pot.

Označba »Ne sentimentalno« pri Levstikovem »Orehu«
je že prvi mejnik, ki ga sreča na novi stezi. Zavedno se
odvrne od čustvenega pretiravanja v krepkejšo smer in v
globino. Očituje ju melodični postop in modulacijska pe¬
strost, oboje znatno krepkeje zastavljeno in izpeljano.
Nagajivi zaključek, ki v okrajšanih notnih veljavah prvih
taktov švigne kakor nestrpljivi osebek besedila, razodeva
prvikrat komponistov polagoma naraščajoči nagib k spre-
minjevanju glasbenega izraza s tehniko:


Pod o - knom l/d -bi-ce mo  - Je


85

Žal je s te krepke smeri prerad zdrknil na stranpota,
kamor ga je vabil lahki uspeh »Franice«. Sledile so nepo¬
membne pesmice v narodnem duhu, kakor »Fantu«, »V
snegu«, »Scherzando« in podobne, v katerih najdemo mnogo
šegavosti, morda tudi prisrčnosti, a bore malo umetnosti.
Primerjava njegove »Zaman pod oknom« z Brahmsovim
samospevom istega besedila (»Vergebliches Standchen«) ne
izpade v njegovo korist, dasi je med njegovimi najbolj pri¬
ljubljenimi zbori. Obrabljene sekvence in po izvoženih potih
peljani glasovi ne pričajo o močni samostojnosti. Za naše
pevske prilike pa je pomenila velik napredek. Delitev meša¬
nega zbora v moško in žensko skupino, peteroglasni stavek,
poskus kanona, iz katerega nastane dvojni zbor v osmero-
glasju, so bile pridobitve. Z njimi še dolgo ni bil dosežen
pravi a cappella-slog, čigar predstavnik je za nas bil Gallus -
Petelin in v katerem so družitve zborov v mnogoglasju
redne in obsegajo do 32 ločenih glasov. Vendar je ta pesem
vsaj rahel izmik iz čitalniškega načina in droben kažipot
v bodočnost.

Z Levstikovo »Najslajšo službo« stopi leto dni kasneje
pred javnost kot samozavesten poznavalec zborovske teh¬
nike in ne meneč se za težkoče, ki jih pričenja stavljati
izvajalcem. Ta četverospev, obsežnejši kot dotedanji, je
poln modulacijskih presenečenj, preko katerih je bilo težko
marsikateremu zboru in kvartetu. Prehodi privedejo iz
osnovnega A-dura čez g-mol, F-dur, Des-dur z neapolitan-
skim akordom, ki ga tokrat prvič srečamo pri njem, Es-dur
in c-mol v G-dur, odkoder gre sekvenčna pot cel ton navzgor
v izhodišče. Veliki krogotek je otežkočen z intonacijskimi
zaprekami in s prehajalnimi hromatičnimi notami, katerim
ni vedel povsod pravopisa. Tu in tam so še nerodnosti, izvi¬
rajoče iz popravljenih glasovodnih napak, neokretni razvezi,
zadregarske podvojitve. V celoti pa kaže pesem znaten na¬
predek in večjo samostojnost v sredstvih in v izrazu.

Koliko so peli »Vasovalca«! Koliko o njem pripovedo¬
vali, koliko ga občudovali! Župančičev živahni, poredni tekst

86

je bil kot nalašč za Adamiča in njegovo razigrano tržaško
družabno gibanje. Napisal ga je po prečuti noči, odhajajoč
iz prijateljske druščine, s katero ga je poleg glasbe družila
tudi vesela razposajenost. Posvetilo nam izdaja tovariše
dr. Irguliča, Šinka, Mahkoto in Prunka, kvartet navdušenih
pevcev. Vzlic prednostim in priljubljenosti ne gre »Vaso¬
valcu« prvenstvo med Adamičevimi zbori. Res ga odlikuje
vesela živahnost, svež temperament in posrečena dikcija.
V kvar pa mu je banalno uspeholovstvo, plehkost iz¬
najdbe, obrabljenost melodičnih in harmonskih postopov
in dosledni polka - mazurka - ritem, ki že poprej usodno
straši po njegovih pesmih. Učinek »Vasovalca« gre pripi¬
sovati bolj tem napakam, kot onim vrlinam, predvsem pa
svobodi, ki jo nudi tako skladanje pevcem in ki jo radi
izrabijo v spačenje, čigar vtisk na poslušalstvo je neizbežen
že radi smešnosti. Da je srednji del metrično napak napisan,
menda še ni bilo opaženo. Tu popravek:

87

dolgo sempo  -pi - val. da sem se klo-buk za -pil.

^ -fs iv/j ),


/TV

Si


Iz prvotne notacije izvirajo napačni naglasi: »da sem
še klobuk  zapil« in občutljivi pevci so že sami dali pesmi
drug ritem, kot je bil napisan. S popravkom je upostavljena
tudi skladnost obeh sicer enakih polovic 12-taknega stavka,
ki ga je Adamič pomotoma razširil v 14 taktov in pri kate¬
rem so skladni poudarki neenako obteženi. Tudi harmonsko
bi šlo marsikaj popravit; vesten početnik v harmoniji bo
sam našel prestopke zoper osnovna pravila četveroglasnega
stavka in ga postavil v red.

Prav malo kasneje izide mešani zbor »Pusto je...«, ki
ga je napisal »Novim Akordom« za številko ljubljanski
Glasbeni Matici. Spada v vrsto najbolj uspelih njegovih
pesmi in ga označuje za mojstra svobodnega zborovskega
stava. Uporaba in razvrstitev glasov je svobodna: zdaj je
pesem četvero, zdaj petero, drugod šesteroglasna. Glasovi
vstopajo po izrazni in barvni potrebi, kar označuje poznega
romantika, nagibajočega se k impresionizmu. Izraz se ravna
docela po besedilu; njemu je podrejeno tudi prednašanje
že s prvo opazko: »Besedilu primerno peti«. Popolna nave¬
zanost na smisel ne da, da bi se melodija razvila v običajnih
periodičnih oblikah, ki so do te pesmi prevladovale v vseh
Adamičevih. Stavek za stavkom, da, celo besedo za besedo
sledi komponist pesniku in išče glasbeni izraz. S tem postane
pesem programatska v ožjem pomenu besede; razbije pa
se oblika in le ohlapna je povezanost, katero je skladatelj
nakazal s ponovitvijo začetne akordične zveze proti koncu

88

Emil Adamič v karikaturi (Podrekar,Gaspari, Boedijev, neznani avtor)

pesmi. Programatične so tudi imitacije, ki se skoraj onoma-
topoetično pridružijo tekstu na mestih: »nekdo joče« in
»mrzel veter gre«. Ta veter je dramatičen, in skoro burja
v »ff« zmanjšanem septakordu, brez katerega si še ni
znal predstavljati viharja. Originalnejši je koncem vrstice,
kadar bas zapoje hreščeče predložke, posnemajoč piš.
Muzikalnejše je uveden privid dneva »z žarki solnčnimi, s
cvetovi pestro posejan«, koder kvartsekstni akord, uporab¬
ljen že često v slične namene, odpre megle in v širokosapni,
imitatorični melodični liniji oriše veselje prebujene narave.
Kontrast nato izprevrže radostno razpoloženje v mračni
obup pričetka in zaključuje z vzklikom, čigar značilni
interval je zvečana sekunda, katero je že v prvi svoji pesmi
tako rad rabil, in z umirajočimi vzdihi nad ležečim tonom
v basu konča zbor. Tehnika služi v njem intenciji, glasovi
teko gladko in neprisiljeno, včasih v velikih, energičnih
akordičnih intervalih, drugič spet mehko, postopno, vedno
pa smelo in skoraj brezobzirno izrabljajoč vse možnosti.
Posebno oba zunanja glasova sta izvedena samostojno;
kako krepak je vzgon basa nad prvim zlogom besede
»posejan«! V kratki dobi četrtinke premeri skoraj dve
oktavi, instrumentalen domislek, ki mu dotlej zaman iščemo
para v naši zborovski literaturi. Pa tudi ostali basovi postopi
so močni, zveneči in že ta pesem sama — vse prej kot
njegove najbolj priljubljene — stavlja Adamiča vidno pred
zborovske skladatelje predvojne dobe.

»Ecce dolar!«, napisan za 25-letnico pevskega društva
»Hajdrih« na Proseku in ob tej priložnosti nagrajen, je
mešan zbor prilično enake razporeditve kot »Pusto je...«
Vanj je skladatelj vložil več truda kot v druge in mu je
napisal nekaj variant, katerih dve imam pred seboj. Vendar
pesem z njimi ni dosti pridobila in njena priljubljenost
pritiče bolj rodoljubnemu besedilu Frana Gestrina, kot
prepričevalnosti muzikalnega izraza. Tudi v tej pesmi je
Adamič vestno sledil tekstu in ga skušal glasbeno ponazoriti;
poslužil se je v ta namen harmonskih in kontrapunktskih

89

sredstev, vendar vzlic vsemu zaide v bojevito udarnost
domorodnih vžigank in izcimi se budnica za razne manife¬
stacij ske prilike. Da je sam tako sodil, dokazuje varianta,
v kateri je spremenil celo zaključne besede »prost boš spet
Slovan, Slovan, Slovan!« v »prost boš spet naš tožni Koro *
tani«.  V isti varianti zahteva od basa dolgo zdržane tone kon-
tra - As, A, in B, ki so v originalu postavljeni oktavo višje.
Posebno zanimiva pa je sprememba, ki prične pri besedah
»Kje so, kje so časi, ko za dom svoj sveti«  in traja do pono¬
vitve prvotnega »Ecce dolor!«. Spisal jo je desetletja kasneje
in kaže ga od popolnoma druge strani. Akordika in melodija
sta drugačna in niti zdaleka ne spominjata na prvotno.
Posebnost te variante pa so akordi brez besed, na koncu
odstavka, poverjeni moškim glasovom s predpisom: »kakor
glas duhov iz daljave«:

Tako ne bi smel napisati »Hajdrihu«; ne bi ga niti
nagradili, niti izvajali. Presenetljive akordične zveze bi tisti¬
krat, v glasovih, odpirajočih se kot pahljača, treznemu pre¬
sojevalcu zborovskih izvedljivosti izzvale začudenje, osup¬
lost, obsodbo. Kako krotki so danes takole zvezani trizvoki,
a vendar bi šlo misliti, da bi napravili originalen in nena¬
vaden vtis, zapeti v intonančno čistih glasovih. Domislek
spada med njegove najbolj iznajdljive, in le škoda, da vari¬
anta še ni bila priobčena in izvajana.

Med zadnjimi skladbami iz te dobe srečamo znano
»Mlad junak po vasi jezdi« iz bosanskega perivoja. Izšla je
šele leta 1917., vse pa kaže, da se je Adamič lotil perivoja
že poprej, kajti v »Novih Akordih«, letnik XIII., št. 1, je
njegov duet »Kje si dragi, da te ni?« iz iste zbirke. »Mlad

90

junak« z daljšim altovskim solom je na koncertih ljubljan¬
ske Glasbene Matice v Hubadovi interpretaciji slavil raz¬
brzdane uspehe. Kot vse popularne kompozicije, odlikuje
tudi to vžigajoč temperament, lahka dojemljivost, muzikalna
preprostost, ki meji že dostikrat na primitivnost. Kanon
»Njive pa so za pšenico, a pšenica za kolače, a kolači za
devojke, a devojke za junake«  je zgrajen kar preveč eno¬
lično, naslanjajoč se na južnjaško melodiko in na mehovo
kvinto. Njegov učinek pa je bil neizpodbiten in ne spomnim
se koncerta, na katerem ga ne bi ponavljali. Kot umetno
tvorbo si ga ni misliti preprosteje: brez vsake harmonske
zveze, zgolj na toniki, uporabljajoč intervale v okviru kvinte
in kot kontrapunkt ponavljajoč prav to kvinto, dokler prvega
glasu ne doidejo ostali. Pravi »Mojster Jakob« kanon, ne¬
skončen po naravi, končujoč se torej v vrstnem redu pri¬
četkoma nastopajočih glasov, s priključeno akordično
kadenco. V prvem delu je dovolj glasovodnih napak in
površnosti, ki naj bi jih tenkovesten pevovodja odpravil
v korist pravilnosti četveroglasnega stavka.

$ *

*

V vsem njegovem tvorstvu ločimo lahko dvoje razpo¬
loženj: resno in površno. V prvem je pot od leta do leta
strmejša, od dela do dela vzpon krepkejši. Napredek v
tehniki in v izrazu je tako očividen, včasih kar skokovit, da
bi že pogled skladbo časovno uvrstil. Niz naraščajočih zna¬
čilnosti, vedno vidnejša osebnost, ojačena, organična izrazi¬
tost v melodiji, še bolj v harmoniji, neka specifično sloven¬
ska, opojna akordična barvnost — imenujem jo specifično
slovensko, ker se je poslužujejo vsi naši skladatelji, ta v
večji, oni v manjši meri, kakor pač ustreza značaju — poje¬
majoči ozir na zborovsko izvedljivost so nezgrešljive oznake
uporno napredujočega sloga. V drugem razpoloženju pa si
je vedno zvesto enak. Skoraj brezznačajne popevke hrup¬
nega, zadirčnega zvoka, pristne vžiganke nepozabnega in
razboritega čitalniškega vzdušja, izraba plehkih, obrabljenih

91

in banalnih okretov do nasičenosti označujejo kompozicije,
nastale iz te čudi. Le prerad ji je podlegel. Prigovarjali so
mu čuvarji tradicije, želeč z njegovim peresom oživeti k
smrti obsojeno miselnost in žeti nove uspehe. Željam drugih
se ni znal, upal, mogel upirati. Komponiral jim je na ljubo
nešteto pesmi, za katere je bilo škoda truda in znanja.
Samo tiste bodo ostale iz njegove ogromne zapuščine, ki jih
je napisal z vsem naporom znanja in zanosom srca. Od teh
je v zakladnici iz časa po prevratu iz Rusije prva »Vijola«.

Golarjeva mistična legenda o vijoli, Mariji, Jezusu in
grešniku, razumljiva do kraja le v čudeže verujočemu in
nobenih zvez zahtevajočemu verniku, je bila Adamiču snov
za pokrenitev novega, samoniklega sloga. Vse, kar je dosih-
mal ustvaril, je bila le priprava za nove poskuse, katerih
prvi in v smelosti neprekosljivi je bila »Vijola«. Opustitev
trdne podlage enotnega tonovskega načina; skoraj izključna
raba neodločnih, prelivajočih se disonančnih septakordov;
beganje po vseh tonovskih načinih brez ustaljenosti; izraba
glasovnih zmožnosti do skrajnosti, intonančnih preko nje;
uvedba melizmatičnih opisov tona v solističnem delu in
okrepljena sila izraznosti so pridobitve notranjega razvoja.
Zavedal se je presenetljivosti vseh teh novotarij. Zato se
je že s prvo akordično zvezo popolnoma odrekel običajnosti,
zanikal kadenčno povezanost in se dal zavesti v brezbrež-
nost. Hromatika »Tristana« je zapazna na mnogih mestih;
celotonska akordika se pojavlja in daje skladbi širno barv-
nost, ki bo zavzetna pri poslušanju. Intonančne težave pa so
skoraj nepremostljive in zahtevajo od vsakega podrejenega
glasu nezmotljiv posluh in nespodmakljivo gotovost v
zadevanju nenavadnih razlikov. Mnoge enharmonske zveze
otežkočujejo jasno harmonsko predstavljanje, brez katerega
si ni misliti čistosti v uglasitvi in kadar koli sem slišal to
pesem, sem se s pevci vred zavedal, da plava od tretjega
takta dalje v nerazločljivi zmedi vkljub obupnemu naporu
pevovodje in zbora. Saj pa sta že prva dva takta za večino
naših zborov tako trd oreh, da jih oplašita vnaprej:

92

fe

Vi -jo-  la, mo-dra in  ris - - me -

J*  -

na.


ČE

m

t

Sp

>>.


“F

žz» - dra.

J) J- i



Vi-jo

uk

in riz-nze  - /za,

-fejL


p p P P p- l-b-9-


Vi -jo  -  - <?«, mo-dra in ru - me - - — na,

»Vijola« bo vzcvetela šele, kadar bodo vsi naši zborovski
pevci poklicni umetniki, v posesti vsega tehničnega znanja
pevske popolnosti. Do takrat pa bo le dokazilo skladateljeve
dospelosti do vrhov zborovskega ustvarjanja, ki jih pred
njim in ob njem nihče ni slutil.

V tem času, posvečenem iskanju novih, neizhojenih in
duhu časa primernih potov, je uprl pogled v narodno
pesem. Baladna oblika ga je od vseh najbolj privlačevala,
ustrezajoč njegovi epski usmerjenosti. »Vragova nevesta«
stoji med prvimi zbori tega sloga, ki ga pred njim ni nihče
gojil pri nas. S trilogijo »Kata«, z »Maro v jezeru«, »Za njo
kot riba za vodo«, »Cigansko posmehuljo« in suito »Šaljivke«
— naštel sem samo najbolj značilne in vredne — tvori vrsto
kompozicij, ki imajo v njegovem stvarstvu poseben položaj.
Vsem je skupna nova, prirodna melodika, izvirajoča iz štu¬
dija narodnih napevov in združujoča naše z južnimi. Pri
veselih prevladuje ritem kola, ki je prav tako naš ples, kot
sosedov. Ostri poudarki, menjava dvodelnega ritma s tro-
delnim, — skladatelju neopazno ga je vseboval že »Vaso¬
valec« — ornamentalna melizmatika v solističnih glasovih,
linearna okrepitev glasov na škodo akordiki, trdovratno
ponavljanje istih melodičnih in ritmičnih gibov nad isto
harmonijo, nekaj kontrapunkta in kanoničnih izpeljav
tvori novo, zanimivo in zavzetno obeležje temu poskusu
umetne narodne pesmi. Najobsežnejša je suita »Šaljivke«.
ki pa se zaradi dolžine in z njo zvezanih intonančnih nepri-

93

\

lik ne bo tako kmalu prikazala javnosti v neoporečni izvedbi.
Zanimiva je zasedba posameznih delov suite. Prvi, »Čudna
zdravila«, je napisan za petero- in šesteroglasen mešani zbor.
Drugi, »Tancaj, črni kos!« za sopran, mezzosopran, alt in
bariton. Pesem je kanonična, oslonjena na podčrtan ritem
v altu, ki se drugič melodično neznatno, a skoraj instrumen¬
talno spremeni. Tretji, »Pastirske«, uporablja osmeroglasen
mešani zbor in je zlasti značilen v odstavku »Sonce sije,
dežek gre«, kjer se petdelni ritem pojavlja nad mehovimi
kvintami v moških glasovih, pristen prikaz priprav za kolo.
»Belokranjsko narodno kolo« zaključuje suito. Napisano je
z elementarno živahnostjo, polno prave plesne zanositosti,
v neukrotljivem ritmu in v vrtoglavem vrvežu besednih
iger. Od zbora zahteva več kot samo prožnost in disciplino:
skoraj virtuozno obvladanje dihalne in izgovarjalne teh¬
nike poleg tenkoslušnosti in trdne ritmike. Kakor vse kas¬
nejše njegove zborovske skladbe, teži k instrumentalni
barvnosti in zaupa zboru postope, katerih ne najdeš zlepa
v tej literaturi, temveč le v orkestru. Vkljub temu, ali morda
ravno prav zato, bi učinkovale »Žaljivke« na koncertnem
odru, naštudirane in izvajane vzorno.

Kakšna razlika med temi veselimi in pripovednimi pes¬
mimi in »Umirajočo«! Kanon ga je od nekdaj privlačeval
in često se mu je odkupil z uspelo nalogo. »Umirajoča« je
več kot naloga. Sardenkova pesnitev je zadosti klena v
izrazu in pestra v nasprotju med življenjem in smrtjo.
Adamič je dvojnost tega pogleda izrazil s priprostim teh¬
ničnim pripomočkom obrnitve teme in preložitve iz dura
v mol. Vendar je postopek vzlic enostavnosti prepričevalen
in niso se ga zaman posluževali stoletja dolgo. Združitev,
ali prav za prav nasledovanje obeh oblik teme koncem
skladbe daje pesmi enoten in zaokrožen izraz. Arhaistično
zasnovanje v 4 / 2 -taktu, opisovalni srednji stavek z nenavad¬
no modulacijo in po nepotrebnem zapletena notacija metrič¬
nih odnosov v prvem kanonu so ovire, ki jih mora premo¬
stiti, kdor hoče skladbo uveljaviti, kakor zasluži. Predvsem

94

bi bilo treba tenorski glas že od početka izpisati skladno z
ostalimi in z nepremaknjenimi taktnicami, kar ne spremeni
ritma; enako je postopati v drugem kanonu z altom. Tema
in obrat se glasita:

Tema:

Obrat v molu

ii


m

z

■ 0 — 0 -

Mo  - je Živ Ife - ije je kakor ra -hla be -se - da,

V prvem desetletju po vrnitvi iz Rusije je »Umirajoča«
redka primera njegove stvaritve v strogem polifonem
stavku in vseskozi linearnem slogu.

»Igra na nebu« je zgled dramatične udarnosti. Silen
zanos jo preveva: peket kopit apokaliptičnih konj, privid
vojnih trum na viharnem nebu in odblesk bojnega meteža
je risan s krepkimi, pretresljivimi črtami. Zaključek z zato¬
čiščem v cecilijanstvu pa oslabi moč prejšnjega in bledo
konča sicer široko osnovano sliko.

V skupino z »Igro na nebu« spada revolucionarna »Kadar
vstanemo...«, polna upornosti in pridušene pretnje. V nji
je stopil še korak dalje v programski vestnosti In uvedel
krik, visok vrišč, strnjeno grožnjo, v nebo dvignjeno pest
puntarskega tlačana. Kot v krču zviti so akordi te pesmi,
sekunde, naložene druga vrh druge, uporniško strmeč v
nedogled, brez razveza, brez pomirljive rešitve. Tako do¬
sledno, z naravnost surovo brezobzirnostjo ni ne prej ne
slej postopal z glasovi; vsiljuje se vprašanje, če ima tako

95

nasilno v note izpisano deklamiranje še muzikalno vrednost
in če je z njim mogoče ojačiti izraznost besede same. »Kadar
vstanemo...« more služiti kot vzgled, do kod je skladatelja
privedla poslušna povezanost z besedo. Preko te meje je
recitiranje z nedoločeno višino tona, patetično naštevanje
s povzdignjenim glasom. Tostran pa je še polno novih, pe¬
strejših možnosti in tudi Adamič se jih je poslužil v nasled¬
njih delih.

Semkaj sežejo tri Jenkove pesmi. »Primera« je prva.
Peteroglasni zbor popolnoma novega, nevajenega sloga, v
katerem se strogost menjava s svobodo. Dvoglasni kanon v
spodnji seksti z izpolnilnimi glasovi, vendar ne dosledno
izveden. Teme se prelivajo prosto druga v drugo, dokler v
tretjem odstavku ne najdemo nove in zanimive družitve
soprana z baritonom in tenorja z basom v oktavah, s prvim
domislekom, medtem ko alt, kakor prvič, izpolnjuje s
svojim kontrapunktom harmonsko vrzel. Kar pa je več
vredno kot te kontrapunktske metode, je svojstveni izraz
cele pesmi, ki je v resnici objektiven, vzvišen in poln etične
vrednosti. Seveda je le malo upanja, da bomo delo v kratkem
čuli v vzorni podaji, kajti težkoče v njem so vsestranske.

Prej bo morda čuti drugi zbor, »Mlado leto rože kliče«.
Pesem je posebno poučna za Adamičevo akordično občutje.
V splošnem je težišče njegove iznajdljivosti kazalo vedno
v melodičnost. Dolgo 'vrsto let ni v harmonskem oziru
povedal novega, da, niti značilnega in se je strogo omejeval
na običajne harmonske zveze. Niti ni bil v tem oziru dosti
izbirčen in navadno je postavljal akord poleg akorda brez
posredovalnih umetnih tvorb. Tako skoro ni mogoče izslediti
pri njem zadržkov, ki so vendar v vokalni glasbi med prvimi
melodičnimi samozvanci in dajo tudi preprostemu harmon¬
skemu ogrodju mnogo pestrosti. Adamič se jih ni dosti
posluževal; njegova akordika je kakor zgrajena iz skal. In
za ta način je značilna »Mlado leto rože kliče«, ker se v
času, ko se je skladatelj prav zelo nagibal h kontrapunktu,
zadovolji še vedno z akordičnimi kvadri kakor svoj čas.

96

Silhueta (Trst, 14. V. 1910)

Samo s to razliko, da so sedaj bolj komplicirani septakordi,
nonakordi in tvorbe iz drugih sestavov, hromatične, celo-
tonske in zložene iz teoretsko postavljenih raznostopnih
lestvic. V tej pesmi nalaga avtor nerazvezan akord poleg
drugega, prav tako nerazvezanega. Mala primera v klavir
skem stavku naj ponazori način tega snovanja, v katerem
se končuje skladba:

larpo

preden čas mladosti zgi  - ne, preden čas mlado-.

Da s takimi zbori našim podeželskim, pa tudi mestnim
Pevcem ni pomagano, se razume po sebi. Morda bo prišel
nekoč čas, ko bodo z navdušenjem segli po teh čudnih cvet¬
kah, katerih zadnja je »Pevec«. V enoglasnem zagonu pred¬
eči skladatelj poetovo življenje, katerega ne motijo vsak¬
danje skrbi: »ne briga se pevec za nič; s prihodom koj
belega dneva do temnega mraka prepeva, brezskrbno živi
kakor ptič«.  Z vriskom izzveni prečudni madrigal.

7

97

V teh treh pesmih se je vidno oslonil na Hindemithove
zbore. Kakor je v Nemčiji mlada struja želela oživeti sred¬
njeveške napeve in besedila z uvedbo strogo linearnih, brez¬
osebnih in nečustvenih prvin, tako jim je sledil pri nas,
izbirajoč objektivna Jenkova besedila, ki so vsa tri prave
»primere«. Da bi jim tudi v glasbi dal objektivno luč in
splošno veljavnost, si je zasnoval svojstveno in od vsega
znanega odmaknjeno glasovodno tehniko, akordiko in kon-
trapunktiko, s katerimi je dosegel z besedo skladne učinke.
Do te objektivnosti je prišel že s »Tremi duhovnimi pesmi¬
mi«, ki jih je zložil na napeve Adama Bohoriča, Jurija Dal¬
matina in Matije Kastelca in s katerimi je pogledal globlje
v mistično vernost in njene umetnostne emanacije. Koralni
napevi one dobe, ko je bil posameznik le neznaten delec
občestva in je morala vsa umetnost služiti splošnosti, so
imeli svojstven izraz. Niso se ozirali na možnosti pevske
tehnike, ker so bili namenjeni obema cerkvama in so morali
biti dostopni vsemu ljudstvu vernikov. Iz jedrnate prepro¬
stosti teh napevov je Adamič črpal vernost v nadosebno
in se z njo okoristil pri skladanju treh Jenkovih zborov. V
vseobsežnem prizadevanju za nove smeri in dognanja ni
hotel zaostajati. Uvidel je, da stopnjevanje tehničnih pro¬
blemov, ki so že itak otežkočili izvajanje in odtujili glasbo
mnogim, ne bo privedlo drugam kot v pogubo in zato se je
oklenil onih, ki so vedno znova opominjali, da hrani vsak
narod zakladnico iz davnih časov. Prilagoditev izkopanih
vrednot sodobnemu čustvovanju in novi miselnosti je bil
problem, katerega je vsak skladatelj po dobri vesti reševal
in rešil po svoje. Tudi Adamič se ga je lotil in sinteza iz
srednjeveških melodičnih potez, njene objektivne oprede¬
ljenosti in nadosebne čustvenosti ter sočasnega umstvenega
in srčnega usmerjenja je podal v Jenkovih treh pesmih. Žal
so ostale te tri prispodobe osamljene in ni se povrnil več
v njihov okoliš. Bile so in so še danes vrhovi slovenskega
zborovskega ustvarjanja, do katerih se nihče ni povzpel v
izvajanju, v zavesti, da je z manj zahtevajočimi deli lahko

98

doseči več uspeha in hvaležnejše odzive. Morda je prav
isto spoznanje zavrlo Adamiča, ki je bil zelo podvržen na¬
svetom, mnenjem in smerem, da ni nadaljeval započete
poti. Privedla bi ga bržkone preko neustaljenega iskanja
novotarij k vrelu resnično novega duha.

Zadnje veliko zborovsko delo je epos »Smrt carja Sa¬
muela«, ki ga je komponiral na Pagliaruzzijevo besedilo za
bariton in mešani zbor. Dramatična balada opisuje poraz,
obup in smrt bolgarskega carja, ki mu je bizantinski cesar
v boju ujel in oslepil cvet vojske in naroda. Obsežna skladba
je napisana za a cappella-zbor, vendar nudi vkljub dolžini
mnogo manj pevskih problemov kot katera krajših, a zaple¬
tenih. Napisana je skoraj vseskoz diatonično, v pretežno
dorskem tonovskem načinu, s katerim se nam približa staro¬
davno obeležje. Postopki v kvintah in oktavah imajo v sebi
nekaj tragičnega, usodnega in se ta vtisk še stopnjuje, kadar
jih spremljajo težki udarci akordov, ki naj predstavljajo
težke korake okovanih in oslepljenih vojščakov. Z vedno
polnejšimi akordi, ostrimi trozvoki in pospeševanjem ume
Adamič podkrepiti tragičnost in jo dovesti do močnih
učinkov. Baritonski solo carja Samuela se kontrastno giblje
v ornamentalni melodiki južnoslovanske narodne pesmi z
mnogimi vzhodnjaškimi vplivi, medtem ko zborovski del na
nekaterih mestih vidno spominja na ruske zbore in cerkveno
petje. Stiki med rusko in bolgarsko glasbo, in po njej z vso
jugoslovansko, so izsledljivi in segajo daleč nazaj, tja v
dobo staroslovenske in pravoslavne obredne pesmi. »Zna-
menni rospev« je ostal pravoslavni cerkvi sveto napevno iz¬
ročilo v čisti obliki, slično kakor gregorjanski koral katoliški.
Narod ga je sprejel med svoje popevke, izražajoč z njim
verska nastrojenja in vežoč ga z ljudskimi pesmimi. Tako
je prešla prvotno obredna pesem v narod in oplodila fanta¬
zijo ljudskih skladateljev. Adamič je preudarno posegel po
tej arhaistični obliki domačega izvora in jo uporabil za
»Smrt carja Samuela«. S to kompozicijo je zaključen red

7 »

99

velikih zborovskih pesmi, v katerih je pokazal vzpon od
najpreprostejše stopnje čitalniške pesmi do visoke osam¬
ljenosti dramatskega epa in madrigala.

# *

*

V Adamičevem zborovskem ustvarjanju zavzemata
ločeno mesto narodna pesem in mladinska glasba. Prvi je
dosti pripomogel z uspelimi, v globine narodovega petja
segajočimi priredbami, drugo pa je obogatil kot nihče pred
njim z novimi, samoraslimi pesmicami in pesmimi, ki so mu
po pravici zaslužile naziv prvega mladinskega skladatelja.

Mnogo njegovih pesmi je napisanih v »narodnem duhu«,
čemur bi seveda danes šlo oporekati. Kasneje je izprevidel,
da je bistvo narodne pesmi vse drugje in začel ji je vneto
iskati korenik. Priredil je stotine narodnih in ponarodelih,
od katerih se odlikujejo po tehtni izbiri, trezni premišlje¬
nosti in dovršeni tehnični obliki pesmi iz Kokošarjeve zbir¬
ke. Župnik Ivan Kokošar, ki je živel in umrl v Grahovem
na Goriškem, je bil glasbenik svoje vrste. Organist, pevo¬
vodja, zbiratelj narodne pesmi in skladatelj, je uglasbil
veliko vrsto Gregorčičevih pesmi, o katerih pa sloves ni
prišel do Ljubljane. Proslavil se je s točnim in dosled¬
nim nabiranjem slovenskih ljudskih napevov, katere je
hranil v dragoceni zbirki. Po njegovi smrti je prešla po
vmesnih postajah do Adamiča. Spoznal je takoj njeno veliko
vrednost v glasbenem oziru in odločil se je za harmonizacijo.
Izbral je najprimernejše in najmanj poznane pesmi in jih
priredil. Pri tem je globlje prodrl v osnove narodnega
glasbenega občutja in uspeh ni ostal le v prireditvah, temveč
je oplodil tudi njegovo splošno glasbeno snovanje. Pečan j e
z narodno pesmijo je dalo kasnejšim kompozicijam prav
tako viden pečat, kot ga je odtisnila prvotno običajna po¬
pevka. Odsihmal se je njegov slog močno okrepil, črpajoč
iz vira nepokvarjenega izražanja brez sentimentalne navlake,
ki je prva značka nepristnosti in plaže.

100

Mladinska glasba slavi pri nas prerojenje, odkar so se
zanjo zavzeli šola, skladatelji, oblast in občinstvo. Kumrova
»Grlica« je bil zbornik zanjo, Šuligojevi »Trboveljski slav¬
čki« so njeni propovedniki, Adamič njen prvi oblikovalec.
Izhajajoč iz spoznanja, da mora mladina spoznati pristno
narodno glasbo, je videl izhod v novih enoglasnih napevih,
od katerih bi se šele stopnjema odločile večglasne pesmi.
Napisal je ogromno pesmic, ponajveč lastnih kompozicij,
naslonjenih na značilnosti domače pesmi. Poleg enoglasnih
je mnogo večglasnih, od katerih so izbrane v »Albumu za
mlade pevce«, ki je izšel v štirih zvezkih. Vsak zvezek po¬
meni novo stopnjo. V prvem in drugem so eno- in dvoglasni
zbori s klavirjem, v tretjem samo dvoglasni; četrti pa obsega
tri narodne legende za ženski zbor s klavirjem, ki je reduk¬
cija orkestralne partiture. Vsebina je pestra, pripravna za
vse in vsakogar. Za Adamičevo usmerjenost je značilna
zlasti tam, kjer uvaja starinske napeve in kanone. Besedila
so prispevali pesniki, deloma narodna pesem in je zanimivo,
da je 21. pesem spet Jenkova »Primera«, tudi tokrat izra¬
žena v kanonu, 34. pa prav tako kanon na Prešernovo gloso
»Slep je, kdor se s petjem vkvarja«. »Tri narodne legende«
so bolj namenjene velikemu ženskemu zboru kakor pa mla¬
dinskemu in se morejo le v taki zasedbi uveljaviti.

Naskoro samostojna klavirska skladba je mladinski
prikaz »Martin Krpan«, najbolj zanimiv Adamičev primer
nove, pri nas in drugod nepoznane oblike. »Martina Krpana«
sta napisala skladatelj in Nilka Potočnikova v zamisli po¬
sebno osnovane mladinske igre čisto novega obeležja. V
nji nastopa mladinski zbor in kot solist deklamator v smislu
»speakerja« v Stravinskega »Oedipus Rex«. Teža kompo¬
zicije je v klavirju kot edinem spremljevalnem instrumentu.
Morda je preobložen z novotarnimi težkočami. »Martin
Krpan« povsod očituje skladateljevo zastrmljenost v novo¬
dobna prizadevanja. Ne zadošča mu več otroška naivnost
mladinskega zbora; pridruži mu govornika, ki togo kakor
svetopisemski prerok pripoveduje vezne dlogodke; da je

101

pestrost večja, predočujejo senčne slike tok dogajanj, klavir
pa programsko podčrtava tehtnost in značilnost vsega pri¬
povedovanega. Preobilica sodelujočih učinkovanj je bila
povod zmedenega vtisa ob prvem izvajanju in uspeh je
zaostajal za pričakovanjem. Kasnejše izvedbe bodo ob
točnem soglašanju umetnostnih sodelavcev gotovo izzvale
bolj enodušen sprejem in odmev v mladih, dovzetnih srcih.

K mladinski glasbi je šteti tudi nekaj odrskih spremlje¬
valnih kompozicij, ki jih je napisal k raznim otroškim igram,
tako k roparski pravljici »Volkašin« Frana Milčinskega in
k pravljici »Sirota Jerica« Ivana Albrechta. Od prve je izšel
svatbeni prizor »Na kmetiški svatbi«, od druge celotna izdaja
s klavirjem, solisti in zborom. Obakrat je želel dati mladini
pripravno, hitro priučljivo odrsko glasbo, ki nima nobenih
pretenzij in ne pomeni novih podvigov. Tudi z mladin¬
sko opero, ki naj bi mu jo napisal Mile Klopčič, se je v mislih
dolgo ukvarjal, a ostalo je pri načrtu.

* *

*

Slovenski samospev s spremljavo klavirja je poleg
zborovske produkcije naša naj lepše obdelana glasbena oblika.
Odkar je Jurij Flajšman zapel svoje naivne, melodiozne
pesmi, ki bi bile skoraj podobne kupletom, da jih ne pre¬
veva iskreno občutje, od Hajdrihove »Sirote«, Ipavčeve
»Ciganke Marije« in manj pomembnih, a daleč poznanih
pesmi Kamila Maška, Andreja Volariča in drugih, je slo¬
venski samospev doživel lep in bogat razvoj. Dev, Schwab,
Pavčič, Krek, Savin so prispevali mnogo občutenih, v obliki
in izrazu neoporečnih pesmi k njegovemu napredku. Z »No¬
vimi Akordi« je tudi samospevu napočila nova doba. Poleg
omenjenih skladateljev, sta se pojavila Anton Lajovic in
Emil Adamič, prvi s pesmimi, ki so skraja razburile mnenja
za in proti, sčasoma pa se izkazale kot najbolj samorasle
in pomembne v naši literaturi, drugi s skromnejšimi in manj
ambicioznimi darili, v katerih se je priključil prevladujočim.

102

»Zimska kmečka pesem« Murna - Aleksandrova otvarja
vrsto samospevov, ki se po pomembnosti ne morejo
meriti z Lajevčevimi, približujejo pa se jim v originelnosti
in neposrednosti izraza. Vpliv Schuberta je neizpodbiten.
Kdo se ga ne bi spomnil pri pesmi »Pa ne pojdem prek
poljan«? Murn je znal z malo besed prikazati tragično
občutje. Adamič mu sledi v preprostosti izraza in s sredstvi,
značilnimi za Schubertov slog. Dvotaktni uvod v klavirju
s temo, spominjajočo v razpoloženju na »Lajnarja« in zimo,
ki je našla pri Schubertu vekovit izraz v predložku dis-e.
Tudi Adamičeva ga ima, in pogosto. Skupni tonovski način,
skupni notni predložek, skupno tesnobno zimsko razpolo¬
ženje dajejo skupen učinek, zlasti, ker sta se oba prizade¬
vala, da dosežeta vtis z najmanjšimi sredstvi. Seveda je bil
Schubert takrat že daleč za onimi, ki so bili vzori mlajše
generacije; v samospevu Adamič ni mogel prednjačiti, ako-
prav je njegova »Pri zibeli« doživela najboljši sprejem.
Gregorčičev ljubeznivi tekst je Adamič uglasbil z nepokvar¬
jeno naivnostjo. V mnogočem vzbuja primerjavo s Pavčiče-
vimi »Uspavankami«. Melodija, '.zibajoča spremljava nad
dominanto in toniko in uporaba znanih, že davno neučinko¬
vitih zmanjšanih septakordov so prvine vseh teh zazibalk.
Vmesne posredovalne medigre so nepomembni opisi akor¬
dov in se nikjer ne dvignejo do samostojnega izraza. Dra¬
matika ob besedah »Vihar sovražen svet pretresa« je šab¬
lonska in služi zgolj kot prehod v ponovitev osnovnega
občutja, katerega skladatelj — tudi tu podobno Pavčiču —
podkrepi z dvigom melodične linije do »pp« - viška, oprem¬
ljenega z dolgim obstankom v glasu in spremljavi, kjer se
pevka — zazibalke so ponajveč poverjene ženskemu glasu
— lahko izpoje in pokaže poleg čustvovanja še lepoto in
gibkost glasu. Klavirska spremljava je vseskozi podrejena,
kaže pa obilico dinamičnih naraščanj in pojemanj, ki dajejo
interpretaciji nekaj zaganjajočega. Gotovo jih ne gre upo¬
števati v vsej množini.

103

Ogorčenje so vzbudile pri Krekovi ostri oceni Adami¬
čeve najbolj poljudne pesmi »Na lipici zeleni«, »Pri studencu«
in »Planinec«. Resmanove poezije z osladnimi diminutivi
res niso zaslužile skladateljeve pozornosti in bil je le spet
davek onemu delu občinstva, ki ljubi kar moči nenaporen
užitek. Vse tri pesmi so prešle v repertoar naših koncertnih
in podeželskih pevcev. Adamič se jih je sramoval in je v
pismu obljuboval strogemu vodniku, da ne bo sličnih več
zagrešil. Ponesle pa so njegovo ime globoko med preprosti
narod.

Mnogo nepopačene vernosti je v samospevu »Kot iz tihe
zabij ene kapele«. Mirni Des-dur, široki, orgelski akordi, lepo
in gladko izvedena modulacija in krepki zanos viška so pre¬
pričevalni; zaključek od kvartsektnega akorda dalje nad
besedami »polno borb in resnosti«  pa je tako navaden, da
dovoljuje dvom o avtorjevi prepričanosti. Ta pesem vodi v
krog polcerkvenih samospevov, od katerih je »O kam,
Gospod?« morda najučinkovitejša. Tudi ta, ki je bila kom¬
ponirana desetletja kasneje, poje v umirjenem Des-duru, le
da ji skladatelj da več harmonske razgibanosti in pestrost’
z menjavo poltonsko sosednih akordov. Še dosti cerkvenih
pesmi je priložnostno napisal; vendar nobena od njih ne
doseza obeh Des - durovih samospevov, s katerima se je
Adamič iskreno oddolžil naši cerkveni glasbi.

Drugam popelje pet »Nočnih pesmi«, ki so izšle po
vojni. Ruski vplivi so v njih očiti. Dve pesmi uporabljata
pesnitve ruskih avtorjev Bunina in Feta, ena je od Frana
Albrehta, dve pa sta narodni. »Nočne pesmi« so Adamičevi
najzrelejši samospevi; v njih je našel pristen, samostojen
izraz, četudi pod vidnim vplivom Musorgskega in ostalih
članov mogočne petorice.

»Noč je tožna kakor moji sni« je naslov prvi. Melanho¬
lični Buninov spev prijemljivo približa bralcu enoličnost
širne stepe, taboriščnega ognja in notranje osamljenosti.

104

Faksimile ene prvih Adamičevih skladb

Bas bolj recitira kot poje, le včasih se mu izvije stok iz prsi;
njegovi melodični postopi so ozko odmerjeni. H koncu se
dvigne v nizu štirih terc navzgor:

_ vit. p  —==:

?:p=p p Ji \  1 * j) ;■»' ?

riL p

Noč je lo-čna,

kakorJ2io jl  sni -

Oba takta stojita brez spremljave in vsebujeta nekaj pri-
vidne mistike, vpogled v snovanje sna.

Albrehtova »Noč« je jok trpinčene duše za izgubljeno
srečo. Adamič se je bolj posvetil zunanjemu razpoloženju
in je z neodločnimi, prelivajočimi se akordi označil po¬
krajino dogodka, ne da bi posvetil v globino tožbe. Zamah
po besedah »Kam, o bratje, drugovi, utonila nam noč?«  je
izumetničen in ne prihaja iz doživetja. Manjka mu nepo¬
srednosti, ki je bistven znak notranje občutenosti.

V pesmi »Ave Maria«, ki jo je po Fetu priredil kakor
prvo Peterlin-Petruška, najdemo skladatelja v prejasni od¬
visnosti od' Musorgskega. Zvonjenje je od nekdaj privla¬
čevalo posnemalne sposobnosti skladateljev in prav gotovo
je Musorgski v znamenitem kronanju Borisa Godunova
postavil zgled imitacije z antitezo dveh septakordnih
obratov v poltonski razdalji s skupno osnovo:

I

■■ i

Pritrkavanje nad tem temeljem je le njegov opis. Adamičev
večerni zvonček mu je prav blizu in akordna menjava je
zelo podobna:

> >

105

Nejenljivo enakomerno cingljanje spremljave je istotako
samo poenostavljen Borisov mali zvon:

Občutje pa je drugo. Pri Musorgskem slavnostno kronanje,
prisiljeno sicer, a glasno vzklikanje zatiranega, obubožanega
in zaostalega ljudstva, zunanji blesk notranje gnilobe; nad
silnim zvokom kremljskega velikana vrsta manjših in naj¬
manjših zvonov, v složni tekmi z vriščem ljudskih slavo¬
spevov, vendar ostro prikazujoč razdor med narodom in
prestolom. Pri Adamiču tih večer, pritajena molitev, zadušen
vzklik, samotna cerkvica z neznatnim zvončkom: mirna,
otožna pokrajina ob mraku. Zaključni akord je odveč; z
rohnečo globoko terco zajame ubeglo senco umirajočega
večera in jo prikuje k tlom.

Narodno besedilo »Pesmi nočnega čuvaja« je podnetilo
Adamiča k iskanju domačnosti. Našel jo je v izbiri tak-
tovega načina, ki dovoljuje kot noben drugi prostost dekla¬
miranja ob strogi vezanosti dvo- in trodelne menjave.
Peterodelni takt je gotovo značilno slovanski. Uvedel ga je
Chopin z drugim stavkom prve sonate, dasi temelji pri tem
v melodiki in je mestoma prisiljen. Po njem je mnogokrat
prebudil koncertne poslušalce iz počitka v toku simfoničnih
ritmov, najbolj gotovo pri drugem stavku šeste simfonije
Čajkovskega. »Čuvajev rog« pri »Pesmi nočnega čuvaja« bi
šlo napisati prav tako v navadnejšem metru; vse nadaljnje
pa je doživljeno v pravem petdelnem taktu in lep vzgled
domače deklamacije. Naslanja se pač na Musorskega
»Pirovanje«, samospev, ki je napisan v istem tonovskem
načinu in vsebuje mnogo prvin naše pesmi v zarodku;
vendar je sličnost manj moteča kot pri prejšnji pesmi.

Daleč proč od teh štirih vede poslednja, »Nocoj je pa
svetla noč«. Primerjava z Lajovčevo »Mesec v izbi« se vriva
po sebi. Akordično ponavljanje pri spremljavi je pripo-

106

moček, ki ga najdemo že ob rojstvu samospeva in brez
njega bi morali črtati pol Schuberta, Schumanna, Brahmsa
in Wolfa. Lasten je nemški romantiki 19. stoletja in seže
že preko v naše. Izšel je, kot večina manir, iz instrumental¬
nega rokoko - sloga, prešel v mannheimsko šolo in od tam
h klasikom ter tvori odsihmal sicer neduhovito, ali izdatno
in včasih pestro sredstvo spremljave. Pojavi se redno ob
opisovanju mesečine, mirnih noči in pomladi in redko
kdo se mu je znal izogibati pri lirskih pesnitvah. Njegovo
svojstvo je pomirjevalno, zlasti ako k temu pridenemo
primerne agogične in dinamične označbe. V neveščih in
surovih rokah postane mučilo občutljivemu sluhu; dovzetna
in nežna čud pa zna z njim pričarati lirska razpoloženja
redke in zamamne vznesenosti. Schumannova pesem »Me¬
sečna noč« je občudovana primera take uporabe najbolj
preprostega pripomočka. Adamič je v samospevu »Nocoj je
pa svetla noč« ustvaril v prvi polovici občuteno, spevno
delo. Temu nasproti pa oplaši druga z ritmom potrkanega
plesa in odbija z namerno banalnostjo.

K samospevom štejejo tudi otroške pesmi, v kolikor so
napisane samo za glas in klavir. Najdemo jih že nekaj v
»Novih Akordih« in »Uspavanka« Vide Jerajeve je v nje¬
govi uglasbitvi postala najbolj domača otroška pesmica. Med
njimi je še ena, ki je vredna omembe zaradi značilnosti v
tehničnem priboru: »Je pač zima«. Kakor pri samospevu
»Pa ne pojdem prek poljan« je tudi v tej zima ponazorjena
z a-molom in s predložkom dis-e. Bo vendarle nekaj z izpod¬
bijano opredelitvijo tonovskih načinov po izrazni pripad¬
nosti, v katero je veroval nekoč celo sam Beethoven in jo
zagovarjal. Podobnih primerov iz svetovne literature je
nešteto in v njih se stikajo nazori in izrazi najrazličnejših
skladateljev. Za Adamičevo »Je pač zima« bi bil konec v
molu primernejši kot nasilni okret v dur; bržkone pa mu je
bil tistihmal videti predrzen in za otroško dušo neprimeren,
zato namiguje na dur že v početku, čeprav ga razpoloženje
in melodika naravnost tirata v mol.

107

Od samospeva k zboru vodi dvospev, kateremu se je
oddolžil z zbirko: »Pet ženskih dvospevov«. Nastali so že
pred vojno, izšli pa kasneje. Vplivani so od Lajovčevih dvo¬
spevov iz »Novih Akordov«, prinašajo pa tudi nove in
samonikle misli in se že po izbiri besedila usmerjajo južno¬
slovanski. Klavirska spremljava je dosti pestrejša kot
pri samospevih in se mestoma povzpne do lepe samostoj¬
nosti, pa tudi do znatne tehnične težkoče, ki je bila velika
ovira razširjenju značilne zbirke. Izvedba v ženskem zboru
vzame pesmim mnogo intimnosti ter jih preveč posploši.
V obliki duetov je pevska svoboda dosti zajamčena in le
čuditi se je, da jih tako redko ali nikoli ne čujemo.

# #

*

Iz velikanske zapuščine vokalnih skladb, ki gredio v
stotine, sem jih izbral nekaj malo, katere so posebno po¬
membne bodisi po slogovni ali vsebinski plati ali pa so v
javnost ponesle skladateljevo ime in ga proslavile. Nešteto
jih je še, ki jih je napisal priložnostno, prijateljem in
znancem, na novo ustanovljenim društvom in zborom, jubi¬
lejnim proslavam in domorodnim prireditvam na ljubo. Vse
izkazujejo lahnost in neprisiljenost urnega peresa, pridob¬
ljeno izkustvo in prožno nadarjenost. Tehnično in izrazno
so ponajveč povprečne in ne nudijo analizi pravega zado¬
ščenja. Dokončno odločitev pa bo imela pri vseh Adami¬
čevih delih, ki koreninijo še v polni sedanjosti, šele
bodočnost.

# *

*

108

II. INSTRUMENTALNE SKLADBE

V našem pevsko navdahnjenem vzdušju je imela instru¬
mentalna glasba do pred kratkim le podrejen pomen kot
spremljava vokalni izvedbi. Drobni poskusi skladateljev -
diletantov niso mogli prodreti globlje in so ostali v okviru
domače uporabljivosti v manjših salonskih orkestrih in
slučajnostnih zasedbah. Od glasbil, ki so bila pri nas v
drugi polovici 19. stoletja splošno v rabi, je zavzel največ
upoštevanja klavir; kraj njega je violina zapostavljena živo¬
tarila, drugi instrumenti pa so bili skoroda nepoznani. Po¬
redko se je oglasil čelist, flavtist, trobentač s primerno teh¬
nično naobrazbo. Podeželske godbe za trobila in klarinete
niso bile v stanu vplivati spodbudno za resno komponira¬
nje. Njihov delokrog se je omejil na koračnice in podobno
porabno glasbo in ni segal v področje čiste umetnosti. Tam-
buraški zbori so sicer poživili glasboljubivost, vendar prav
tako niso šli preko naravne tehnične omejenosti tovrstnih
glasbil in zanje so komponirali samo kratkočasne skladbe
modnega značaja in budne vsebine. Tudi Adamič je zložil
mnogo skladb in priredb za tamburaški zbor, potpurije,
fantazije, variacije in koračnice najbolj preprostega kova,
prikrojene za zmožnosti vsakega posameznega člana tambu-
raškega kluba »Zvezde« in zgledi brezskrbnega, neodgovor¬
nega in enodnevnega dela. Skladatelj jim ni storil krivice,
ko jih je zavrgel in tako temeljito izbrisal iz spomina, da
najdenim »Zvončkom« ni hotel pripoznati očetovstva. Zanj
je začela resna instrumentalna glasba šele s klavirjem.

Klavir mu je bil nepogrešljiv prijatelj skozi vse življe¬
nje. Bil mu je zvest tovariš, kateremu se je zaupal v naj¬
težjih dneh in v najtesnejših slutnjah. Kot pianist ni rad

109

nastopal, vendar ga najdemo sem ter tja kot spremljevalca
pevcev na programih izvenljubljanskih koncertov. Zmlada
je že odmeril važnost klavirju in mu posvetil prvence svo¬
jega ustvarjanja.

Bili so neproblematični, zdravi, nekoliko zastrti v
občo romantičnost in dostopni tudi brenkajočim mladen¬
kam. Prva zbirka petindvajsetletnika so »Spominski listi«,
katere je natančno opremil s številko dela in poddela: op. 2,
št. 1, 2, 3, 4, 5. Nekaj jih je izšlo v »Novih Akordih«. Takoj
prvi v F-duru ima tipične lastnosti pozne romantike. Oblika
je kar moči naravna in periodična. Prvi šestnajsttaktni
periodi se priključi štiritaktna varianta; takt prehoda uvaja
ponovitev začetka z neznatnimi figurativnimi sprememba¬
mi. Z dvema akordoma, katerih prvi je v tem slogu neko¬
liko nenavaden, saj prinaša trizvok spodnje velike terce
(paralelo molove subdominante), drugi pa je tonični, se za¬
ključi skladbica. Podvigov zaman iščeš v drobni sliki; vse
se giblje na isti ravni brez pretresljajev, pa tudi brez sve¬
tlobe in senc. Weber in Mendelssohn sta ji bila botra, a ne
posebno darežljiva. Mogel bi jima kumovati prav tako naš
Mihevc, katerega pa Adamič takrat gotovo ni poznal.

Več razmaha je v četrtem »Spominskem listu« istega
opusa, v As-duru. Schubertov »Moment musical« je lebdel
pred Adamičevim notranjim sluhom; izdajajo ga harmonske
zveze, melodična linija in gosto nabrani intervali leve roke.
Tudi stopnjevalna tehnika kaže bolj tja kot k Mendels¬
sohnu, zlasti pa dramatična zveza pričetka s končno pono¬
vitvijo. Na tem mestu polje živo življenje in enoglasni
postopi v obeh rokah očitujejo krepko odločnost, ki zano-
sito dovede do viška, iz katerega se znova dvigne harmonska
sekvenca kot znak naraščanja. Ponovitev prvega odstavka
— vse te skladbe so napisane v trodelni pesemski obliki
A-B-A — je doslovna, z enotaktnim priveskom.

Med »Spominske liste« bi šlo uvrstiti tudi skladbo »Nek¬
daj je bil...« tako po vsebini kot po načinu. Od Adami¬
čevih mladostnih klavirskih pesmi je najbolj dolga in

110

pestra. V trodelni obliki kontrastira srednji del močno
napram krajnima, kar ji daje več življenjske sile. Tema¬
tika je odločno slovanska, morda vplivana od Dvoraka,
ki ima v »Poetičnih slikah« mnogo podobnih razpoloženj.
Izpeljava prvega domisleka ni brez mikavnosti in domisel¬
nosti, dasi jo kvari nekoliko neizbirčna spremljava na »f«
mestu. Čudno je, da rabi spočetka tako globoke lege akor¬
dov v levi roki, ko je vendar že vsak klavirski početnik
uvidel, da zvenijo hrupno, gosto in nečisto. Res jih naj¬
demo pri Beethovnu in mestoma še pri Schubertu. Vzlic
temu niso priporočljivi in tenkoslušni klavirski skladatelji
so se jih izogibali povsod, razen kadar so hoteli izzvati ravno
značilno bučnost, kakor včasih Liszt. V »pp«, kakor ga ima
Adamičeva skladbica, so neumestne in obtežijo melodijo.
Srednji del, »Allegro con fuoco«, ne more zatajiti sorodnosti
s scherzom Beethovnove devete simfonije in vobČe s slav¬
nimi scherzo-motivi tega mojstra, četudi bi v poteku sklad¬
be mogli misliti na furiant; tjakaj vede tudi modulatorni
pad, značilen za Dvorakov način v »Slovanskih plesih«.
Kakor koli, »Nekdaj je bil...« prikazuje skladateljevo do¬
miselnost v živih, zavzetnih barvah, akoprav ni vseskozi
samorasla klavirska skladba. Njena živahnost odškoduje
za marsikatero podobnost in posnemanje občudovanih
vzorov slednjič ni kaznivo in prezirljivo početje.

»Polka« in »Valček«, ki ju najdemo v naslednjih šte¬
vilkah »Novih Akordov«, nimata poleg plesne oblike no¬
bene skupnosti. »Polka« je veren posnetek Smetanovega in
Dvorakovega duha, dobeseden skoraj v melodiki, točen v
ritmu in harmoniji. Živahnost jo navdaja v prvem delu.
Z ostrimi premori pretrgani ritem desnice in strogo me¬
trični udari levice dajo dosti pestrosti, kajti melodika je
le opis e-molove lestvice, od kvinte do prime navzdol.
Durovi vmesni stavek poveri levici več življenja in obe
se izmenjavata za kratek čas v opisovanju skale navzgor,
dokler se ne ponovi začetek z oktavnimi podvojitvami, ki
niso lahke. Trio ni poln domiselnosti, posebno ne klavirske.

111

Tonska ponavljanja so povzeta iz godalne tehnike, vse¬
binska snov na najjačjem mestu iz operne šablone. Prehod
v prvotni e - molov tonovski način ni vzoren in dokazuje
skladateljevo neveščost v kompozitorni tehniki. Koda uvede
glavno temo v izmeni z domislekom srednjega odstavka in
konča z običajnim zagonom in poudarkom.

V »Valčku« ni treba bistrovidnosti, da najdeš Chopinov
neizogibni vpliv. Melodika, ki se pne navzgor najprej v
akordu, nato v prehajalnih notah in v četrtem taktu z viška
pade, hromatične menjalne note in tekoče vezi notranjih
glasov ga razodevajo. Ornamentika grizca in družitev dvo¬
delnega ritmičnega ustroja s trodelno podlago sta njegovi
nadaljnji znački. Trio je navdahnil Schubert do »ff« mesta;
tam ga prevzame skoroda Liszt, ki je tudi ljubil 'delitev
anapesta v dvodelne skupine. Kakor pri »Polki«, tako
tudi pri »Valčku« privesek združuje tematični material tro-
delne oblike. V širokih arpeggio-akordih brez Chopinovega
vznosa zaključi valček, ki bi vkljub mnogim prispodobam
zaslužil rešitve pred pozabo.

Naslednje klavirske skladbe so programskega značaja
in nosi vsaka značilen naslov. »Prvi sneg« in »Zjutraj«
sodita v mladinsko glasbo in ni izključeno, da jima je bil
namen takšen. Odlikuje ju svežost, neprisiljenost in nepo¬
srednost. Tehnično sta obe prav lahki in dostopni zgodnjim
letom klavirskega pouka, nekako takrat, kot Čajkovskega
»Mladinski album«. Koliko več domačnosti je v njih kot v
mnogih tujih, manjvrednih skladbicah, s katerimi se mu¬
čita učitelj in učenec! Iskalci domače literature naj se jih
oprimejo; komur ni do najmodernejših, bo našel v njih
dovolj pobude.

»Gregorčičevim manom« je naslov žalobni koračnici,
ki jo je napisal tridesetletnik. Poglobljenost je pri tem delu
mnogo zaznavnejša kot pri prejšnjih. Ne da bi se skladate¬
ljev tehnični pribor znatno povečal, mu vendar služi smo-
treneje in doseza z njim več učinka. Melodika je sicer v
prvem delu preveč privezana na zemljo in se ne dvigne do

112

T

Faksimile prve strani »Pesmi rudarskih otrok

viška. V drugem delu, katerega poteze niso daleč od Cho¬
pinovih, se razvije v daljšem loku, čeprav v bistvu ni več
kot enotaktna. Zaključek je razširjen, figurativno oprem¬
ljen in privede v pomirljiv konec. Samostojna ali koncertna
skladba koračnica ni; instrumentirana bi dosegla jačji
učinek, kakor ga je druga njegova »Žalobna koračnica« v
c-molu.

V »Serenadici« je zanimivejši srednji del kot krajni,
kateri je napisan v duhu Mendelssohnovih »Pesmi brez
besed«. Neznaten prehod ga veže na vmesni stavek, čigar
petdelni ritem teče neprisiljeno in živahno. Tudi melodični
tok je svež, napet in klavirski. Obsežnejših od teh skladbic
jih je troje, ki so izšle skupaj pod naslovom: »Tri skladbe
za klavir« leto dni kasneje. »Humoreska«, »Nokturno« in
»Barkarola« so na pol programske označbe enostavnih tro-
delnih pesemskih oblik. V Adamičevem snovanju ne pred¬
stavljajo novih dognanj, pač pa označujejo skladateljev na¬
predek v tehničnem pogledu. Melodija se prosteje giblje in
ni več prikovana na metrično ogrodje; njen polet je širši,
izraznost poglobljena. Ritem je živahnejši, prožnejši in se
ne straši nenadnih poudarkov, četudi se nikdar ne osamo¬
svoji do sinkope. Harmonija ostaja v danem okviru in se
le redko povzpne do barvnih vtisov, ki so prav za prav
njen življenjski element. Občudovanje ruske literature je
bilo za originelnost »Nokturna« in »Humoreske« usodno.
Čajkovskega »Romanca« je bila vzor »Nokturnu«, prav
tako tudi njegova »Humoreska« enako nazvani Adamičevi.
»Barkaroli« nedostaje zveze med naslovom, obliko in vse¬
bino. V resnici je v prvi polovici prej »Giga« kot »Barka¬
rola«, v drugi »Nokturno«. Iznajdljivost je precej plehka
in površna, za koncertno skladbo preveč banalna. Harmoni¬
zacija melodije v srednjem Es-durovem delu je premaknje¬
na za takt nazaj, zaradi česar se ritmični in harmonski pou¬
darki ne krijejo in dobiš vtis, da se je skladatelj uštel.
Občutje da, da bi šlo to mesto popraviti takole:

8

113

namesto:

in tako pri ponovitvah. Spremljava ob drugi ponovitvi
na strani 13, spodnji dve vrsti, je okorna in neklavirska ter
bi jo bilo treba poenostaviti.

V kasnejših letih Adamič ni komponiral samostojnih
klavirskih skladb, razen mladinskih. Od teh je ciklična
»Otroška suita«, prvotno imenovana »Poletni dan male Vu-
kice«. Adamičev živahni duh si ni dal miru, dokler si ni
prisvojil tehnike najbolj naprednih in revolucionarnih
usmerjevalcev sodobne umetnosti in tako si je tudi za vzor
mladinske glasbe vzel zbirke iz avantgardističnega tabora.
Bela Bartok, Alfredo Casella, Paul Hindemith so mu v delih
za otroke nudili oporo in presajal je njihove ideje na naša
tla. »Otroška suita« ima pet delov: »Dobro jutro« (Vukica
je vstala), »Molitev« (Vukica moli), »Pri potoku« (Vukica
gleda v vodo), »Berač ob poti« (Vukici se smili berač) in
»Ples« (Vukica pleše). Tehnično vse skladbe presegajo

114

zmožnosti povprečno nadarjenih mladih pianistov, vsebin¬
sko pa stavljajo vanje skoraj neizpolnjive nade in zahteve.
Tudi zrelejši pianisti bodo našli v njih mnogo problemov
in zavitosti. Slogovno so modernistične: zvokovna brezob¬
zirnost, dosledna linearnost, pestra disonančnost. Zaključni
»Ples« je naj samonikle j ši v iznajdbi in izvedbi. Peterodelni
taktovni način, izražen z označbo 10 / g , se tukaj znova iz¬
kaže kot najbolj samorodno in svojstveno ritmično gibalo,
lastno slovenski glasbeni miselnosti in z njo neločljivo
povezano. Edini nedostatek zbirke je njena tehnična pre¬
tiranost, ki ji onemogoča prodor v množico mladinskih iz¬
vajalcev.

Še enkrat je posegel v klavirsko snovanje s ciklom
»Štirje otroški plesi«, ki obsegajo »Foxtrott«, »Blues«, »Bo¬
ston« in »Kolo«. Trem anglosaksonskim modnim plesom
je priključil starodavno jugoslovansko kolo kot nasprotje
in dopolnilo. Medtem ko so prvi trije kratke, bežne skice,
skoraj duševni otroci Schulhoffa in Griinberga, je kolo
poskus prenosa domače plesne oblike v moderno okvirje,
od vseh štirih najbolj posrečen.

Adamič je bil goslač le v kolikor mu je predpisoval
poklic. Njegova violinska zapuščina ni velika in značilna.
V mladosti se je rad poskušal na vseh glasbenih poljih, da
bi si pridobil potrebno veščost, zato je zložil tudi nekaj
violinskih skladb, od katerih sta izšli »Satira« in »Idila«.
Oboje sta preprosti skladbici, ki pa sta bili dobrodošli
»Novim Akordom«, kjer je bila instrumentalna glasba po
naravi dokaj okrnjena. Ostrejšemu pogledu se ne moreta
upirati, upoštevajo pa naj jih ob nadomestilu starih, tujih
in ne bolj pomembnih skladb, ki jih rabijo v šolah za
početniški ali nekoliko napredovani pouk. Več dovtipnosti
je v »Kanonu« za dve violini, ki je izšel v »Mali Novi Mu¬
ziki«, kamor pa ne spada. Intonacijski, pa tudi lokovno
tehnični problemi so v tem rakovem kanonu tako visoko
Privrtani, da so nedostopni za učence nižjih razredov. Ob¬
soja se sam na pozabljenje, kajti težko bo najti dva dovr-

8 *

115

šena goslača, ki bi imela veselje do igračkanja z dvoglasnim,
24-taktnim kanonom; še težje pa dva mlada, ki bi zmogla
v njem združene težave.

Bil je preveč navezan na klavir, da bi drugim instru¬
mentom dopustil enako udeležbo pri svoji domiselnosti. Še
je napisal »Sonatino« s pristavkom »in modo classico« za
flavto ali violino s spremljavo godalnega orkestra ali kvar¬
teta, »Sanjarijo« za rog in mali orkester in tu pa tam kakšno
priložnostno skladbico za izredne zasedbe, vendar ni v njih
podal novega, presenetljivega ali posebno iskrenega. Lju¬
bezniva, gladka domiselnost, strnjena oblika in živahna
barvitost so skupne lastnosti vseh sličnih skladb. Še najdlje
seže v »Sanjariji« za rog in spremljavo iz dveh flavt, oboj,
klarinetov in fagotov. Tu naletimo na nekaj drznosti v har¬
monijah in uspelosti v nastrojenju. Rogovi part je izredno
naporen, virtuozno solističen, ter bo redko kdaj našel izva¬
jalca, ki bi mu bil do kraja kos. Enako zahtevajoča je
»Lovska fanfara« za štiri rogove — redka zasedba za še
redkejše nastope. Skladatelja je navdušila zdavnaj uporab¬
ljena, tipična rogova sposobnost za predočenje jesenskih in
lovskih predstav z uporabo samih naravnih tonov. »Lovska
fanfara« bi morala biti napisana za G-rogove; ker pa jih
dandanes nihče ne uporablja, jo je Adamič prepisal za
F-rogove. S tem jo je otežkočil in je upravičen dvom o
točni izvedljivosti vsega, kar je napisal.

* *

*

Obsežen del njegovega ustvarjanja zavzema orkestral¬
na glasba. Po važnosti ne zaostaja za zborovsko, po jakosti
jo doseza in mestoma presega. Dolga je pot, katero je
napravil od orkestralnega prvenca pa do najboljših svojih
del. Da ga ni privedla do najvišjega cilja, sta kriva pred
vsem pomanjkanje v izobrazbi in redkost izvajanja, kajti
nobena tuja primera ne more dati skladatelju tako kritič¬
nega orožja presoje, kot slišanje lastnih skladb v primerni
izvedbi. Za njegove mladosti sploh ni bilo pri nas doma-

116

čega orkestra, čigar naloga bi bila izvajati nove, še
neslišane skladbe. Kar je bilo »Slovenske Filharmonije«, je
životarila s težavo in si je spored dela sestavljala na podlagi
proračunov. Niti Talichova ognjevitost ni mogla napraviti
čudežev in bi se skrhala, da ga ni pravočasno odpravila
zavist v obojestransko rešitev. Neznani vaški učitelj pač ni
mogel računati s tem, da bo njegovo delo izvajano v Ljub¬
ljani pod dobrim vodstvom in v dobrem orkestru. Nasloniti
se je moral tam, kjer je bilo kaj opore. Nudili so jo mali
salonski sestavi, koder ni bilo iskati pouka razboritemu in
hitro dojemajočemu mladeniču. Vse njegovo kasnejše orke¬
stralno ustvarjanje je trpelo na osnovnih nedostatkih in
kadar se je v kompoziciji povzpel visoko nad povprečje,
mu je pretila tehnična in instrumentacijska nepopolnost,
da mu pogazi naj lepše preračunani učinek. Slična usoda je
preganjala vse naše skladatelje dotlej, dokler jim je prisi¬
ljeno naloženi, le malo muzični poklic odvzemal moč, čas in
veselje. Temeljito glasbeno delo ne dovoljuje drugostranske
in izčrpne zaposlitve, temveč zahteva zase celega človeka.
Adamič mu ga ni mogel dati, zato je ostala marsikatera
poteza njegove glasbe polovičarska. Velike oblike pričaku¬
jejo do kraja podrobne popolnosti v vseh pripomočkih,
sicer ostanejo slej ko prej le poskusi. Da se je Adamičevo
udejstvovanje v orkestralni glasbi pogosto povzpelo preko
tega, gre zahvala njegovi nadarjenosti in naravni praktič¬
nosti, bolj kot znanju in obvladanju problemov kompo¬
zicijske tehnike. Za važnost umetnin pa ni odločilna pot
k uspehu, temveč uspeh sam. V tem oziru je Adamič z
nekaterimi orkestralnimi skladbami ustvaril dela trajne in
visoke vrednosti, ki bodo njegovo ime zborovskega skla¬
datelja morda celo zasenčila.

Že kot učitelj v Zagorju javlja dr. Kreku, da ima polno
raznih orkestralnih skladb v miznici. Skromnost in zavest
nepopolnosti mu nista dali, da bi jih pokazal in jim iskal
izvajalcev. Medtem so se izgubile in prvo znano delo večje
oblike je »Preludio di una commedia«, katero je napisal kot

117

šolsko nalogo na tržaškem konservatoriju. V njem ni dosti
kasnejšega Adamiča. Po slavnostnem uvodu z vsemi običaj¬
nimi sredstvi učinkovite napihnjenosti se odpre živahen
stavek svežega, poskočnega ritma. Tema spominja neko¬
liko na potrkan ples in morda je že takrat mislil nanj. Po
predpisanih izpeljavah in kombinacijah se stopnjuje v
končno ponovitev uvodnih taktov v polnem orkestru.

»Otroška suita« je mladostni spomin, kakor kasneje
suita »Iz moje mladosti«. V šestih delih prikazuje skladatelj
slike iz detinstva s preprostimi, prepričevalnimi potezami.
Prva, »Uspavanka«, je kratek prizor poln prisrčnosti.
Osnovno misel

je skladatelj kasneje prevzel v stavek »Ob zibeli« iz suite
»Iz moje mladosti«. Njena prisrčnost in milina sta mikavni
in prikupni. Vsa sličica ne traja več kot 28 taktov in ji
sledi drugi stavek, »Leseni konjiček«. Na skakljajočem
ritmu male flavte je zgrajen ta prizor:

H lir c ^

118

Zanimiva je antiteza med jasnim C-durom teme in
njene spremljave in oddaljeno celotonsko skalo na tonu
»fis«: kontrast, ki so ga novejši skladatelji vedno radi upo¬
rabljali in ki je med prvimi presenečenji mladega Stravin¬
skega. Adamič je že dolgo, preden mu je mogel biti znan
»Slavček« znamenitega ruskega prekucuha, uporabil isto
sredstvo in poleg tega še posebni barvni učinek malega
bobna, ki rožljajoče brni ob ostrih ritmičnih notah godal.
Samo iz zoperstavitve teme v pihalih napram temi V
godalih sestoji vsa skladba:

»Prva žalost« je tretji del in v sredstvih od vseh naj¬
bolj preprost. Žalujoči tema oboe ob spremljavi treh rogov
ni nov, a iskren in občuten:

Solesino, počasi

Uporaba tematičnega gradiva ni posebno členovita in
se omeji skoraj popolnoma na ponavljanje; le zadnja po¬
novitev prinaša malenkostno spremembo v klarinetovi
spremljavi. Enoličnost tega stavka, ki ga nikjer ne prekine
sončni žarek, je v skladu z naslovom.

119

Četrta slika, »Pleši, medved!«, ima nekaj sličnosti z
drugim delom suite »Iz moje mladosti«: »Mož z medvedom«.
Predvsem je osnova ista; zato ostane tudi ritmika obeh
stavkov v istem okviru, prav tako agogični označbi: »Udob¬
no« in »Zelo komodno«, ki jasno kažeta na skupno pripad¬
nost. V ostalem pa sta samostojna tako po iznajdbi kot po
izpeljavi tem; seveda kasnejši »Mož z medvedom« nad-
kriljuje mlajšega »Pleši, medved!« v znanju in izkustvu.

»Bajka« je peti del suite. V tem stavku je Adamič prvič
v orkestru pokazal mnogostranost svoje izraznosti. Naslov
upravičuje uvedbo raznih misli brez krepke povezanosti: v
bajki je vse razumljivo, najbolj nezdružljivo dovoljeno.
Njegova »Bajka« začne s tajinstvenim pozivom, ki uvaja
povest z vedno znova zajemljivim »Nekoč je bil...«:

Mimo.

Razvoj popelje v zapletljaj, katerega zavozljajo godala
z nenavadno melodijo; nanjo se vsiplje tek flavte in fagota:

120

Faksimile 2. stavka »Treh skladb« za veliki godalni orkester (1936)

Svečano zadonijo trobente in prevladujejo slapove pihal
in gosli ter prispejo do vznesenega viška; tedaj se nena¬
doma pretrga pripovedovalcu nit preje in godalom pre¬
ostane javit, da je bilo vse le bajka.

Zaključek suite je prizor »V božični noči«. Z zvonovi,
— partitura jih nekoliko nerodno označuje za »zvonce« —
rogovi in pozavnami začne uvod, ki kmalu preide v glavni
odstavek, čigar odskočni tema prinese najprej oboa, kakor
pastirska piščal, ob akordični spremljavi godal:

Skrit ženski zbor zapoje »gloria in excelsis Deo«, sprem¬
ljajo ga cerkveni zvok harmonija in eterični arpeggi harfe.
Ne more se trditi, da je ta vrivek zbora posebno posrečen;
v graditeljskem oziru poseže nenadno v snov z novim učin¬
kom, katerega pa takoj nato opusti brez posebne uporabe.
Neposredno po osemtaktnem zborovem petju udari orke¬
ster s polno silo svečano koračnico, ki naj riše vzhičenje
ljudstva. Po osmih taktih orkestra preskoči v koral po¬
zavn, katerega povzamejo flavte in klarineti kot odmev. Po
teh osmih taktih, ki jih izpolnjujeta izmenoma skupini trobil
in pihal, nastopi četverotakten koral, o katerem iz partiture
ni razvidno, komu je poverjen. Stoji na mestu, kjer so vne-
šena tolkala: zvonci, timpani in piati — zvonovi, pavke in
činele — kar je očita pomota. Vendar iz tonov samih ni
razbrati, kateri instrumenti naj jih igrajo, niti ni lega ali
notacija značilna za katero koli skupino. Morda je mišljen

121

na tem mestu harmonij. Po zastrtem odmevu v pihalih
ponovi orkester slavnostno razpoloženje in privede v uvod¬
no pritrkavanje. Kakor da se polnočna procesija izgublja
v dalji, pojema zvonjenje in oglasi se začetna pastirska
pesem, tokrat za odrom. V pokoju zimske noči prestanejo
zvoki in z dolgim, zaključenim trilčkom klarineta izzvenijo
spomini otroških let.

»Otroška suita« ne prinaša razodetij niti v kompoziciji,
niti v slogu, niti v instrumentaciji. Vse je prozorno, razum¬
ljivo, pregledno in prijetno sestavljeno. Nikjer ne bo po¬
slušalec našel spotakljivih, neumljivih ali izumetničenih
mest. Seveda pa tudi ne takih, ki bi ga vznemirila, mu pri¬
kazala nov svet, ga vznesla preko vsakdanjosti. Kakor je
bila otroška doba skladatelja preprosta, brez pomembnih
pretresov in vsakdanja, tako je tudi njen odsev v kompo¬
ziciji navaden in gladko tekoč. Prikupnost suite je v njeni
iskrenosti. Nikjer ni olepšav, nikjer opevanja nedoživetih
dogodkov. Kar vsebuje, je resnično, prežeto pristnega živ¬
ljenja, četudi v ozkem okviru nerazburljivih okoliščin.
Kakor je otrok doživel svet, ga je skladatelj popisal. Smisel
za realnost ga tudi tu ni zapustil.

* *

*

Vojna je za čas prekinila neumorno skladateljevo pod-
vzetnost in mu iztrgala pero. Ne za dolgo! Štiri leta kasneje
ga v Taškentu prevzame študij tatarske glasbe in ohranjeni
plod dela so »Tri turkestanske ljubavne pesmi« in »Tatar¬
ska suita«. V obeh je uporabil nekaj tatarskih napevov, na¬
branih v daljnem Turkestanu, in jih prikrojil evropskemu
okusu.

»Tri turkestanske ljubavne pesmi« so nastale leta 1917.
Takoj v početku prinašajo originalne tatarske motive, ki
jih nato prevzemajo posamezne skupine. Napisane so za

122

mali orkester dveh flavt, oboe, klarineta, tolkal in godal.
Prva, »Lento con amore«, prične z vabečim motivom v
violončelu:

/jezilo con con one.

Klarinet mu odgovarja z živahnejšim kontrapunktom, kate¬
rega posnameta in nadaljujeta flavta in oboa; vendar kla¬
rinet prevladuje in njemu je poverjen tudi zaključek prve
slike. Druga, »Andante non troppo«, zanima zaradi pogoste
menjave taktovnih predpisov. Negotovost med 3 / 4  in i U
taktom daje slutiti naravni 7-delni ritem, kakor ga imajo
bolgarske pesmi in plesi. Že osnovni tema sam se z značilno
sinkopo skuša iztrgati iz okovov enakomernega takta:

/In da. ni e non troppo

Stavek kontrastira napram prejšnjemu v obsežnejši
jakostni opredelbi in stopnjevanje ga pripelje do svečane,
himni podobne ponovitve temeljne misli v polni zasedbi
malega orkestra. Konča z nenavadnim domislekom: flavta,
oboa in klarinet držijo A-durov trizvok, naraščajoč od »p«
do »ff«.

123

Tretji del, »Con anima«, je najobsežnejši in temelji na
dveh mislih. Prva je spevna, nežna, druga pa živahna, po¬
skočna in igrajo važno vlogo pri njeni spremljavi tolkala:
zvončki, trikot in činele. Ta del je vnetljiv in poln zanosa,
vprav tatarske živahnosti in efektno izbran v nasprotjih:

Stavek končava v smislu trodelne pesemske oblike s
ponovitvijo spevne melodije, ki se h koncu izgubi kakor
v stepi. Tremolo trikota zazvenčklja in nad njim se dvig¬
nejo ritmizirani kvartsekstni akordi na lidijski tonski lestvi¬
ci v pihalih. S prazno kvinto, značilno za eksotično glas¬
beno občutje, ki ne pozna dura in mola, umre stavek. »Tri
turkestanske ljubavne pesmi« vsebujejo mnogo tujerodne
poezije in so zanimive ne le z našega glasbenega stališča,
temveč tudi kot dokument redko poznane tatarske muzike.

V instrumentalnem pogledu pomenjajo velik korak
proti tehnični popolnosti. Prozorni, mali orkester, kjer je
vsak sodelujoči solist zase, nudi skladatelju dovolj prilike,
da pokaže obvladanje instrumentacijskih zahtev. Adamič

124

ni bil prej posebna natančen instrumentator, temveč je
pisal sicer porabno, a malo samoniklo partituro. V »Turke-
stanskih ljubavnih pesmih« se na mnogih mestih osamosvoji
in obravnava instrumente na svojstven način. Vsak od pi¬
halcev ima hvaležno, obsežno nalogo, v kateri se lahko
izkaže. Posebne pozornosti je deležna skupina tolkal v zad¬
njem stavku, koder nastopijo činele, trikot, tamburin in
zvončki. Gotovo je na to izbiro vplivala turkestanska glasba,
saj so tolkala prvi instrument primitivnih narodov. Godala
so izrabljena v glavnih, priljubljenih in uspešnih načinih,
žal, nekoliko presplošno in včasih kot mašilo s tremolom, ki
je povzet iz dramatske glasbe ter se simfonični redko
prilega, čeprav njegovo bučanje na neizbirčnega močno
učinkuje. Sem in tja najdemo mesta, kjer je instrumenta-
torju volja in želja po zvoku narekovala note, ki jih instru¬
menti ne zmorejo zaradi naravne omejitve. Tako naj kla¬
rinet zaigra v tretji sliki globoki (mali) es, do kamor ga
privede melodična linija. Toda na take malenkosti Adamič
ni rad pazil in zadeva izvajalcev je, da se prilagode napisa¬
nemu ali pa ga porabno prikroje.

»Tatarska suita« je nastala leto dni po »Treh turkestan-
skih ljubavnih pesmih«. Prosvetni komisar sovjetske držav¬
ne uprave v Taškentu je naročil skladatelju, čigar ime je
bilo v najboljšem slovesu, naj napiše za slavnostni oriental¬
ski večer primerno skladbo z uporabo narodnih napevov.
Adamič je napisal »Tatarske silhuete«, ki jih je kasneje
prekrstil v »Tatarsko suito«. Rokopis nosi poetične na¬
slove k vsakemu od štirih stavkov. Partitura je napisana
za veliki orkester, a samo z dvema rogovoma; očividno jih
v Taškentu ni bilo več na razpolago, kajti tudi »Tatarska
himna«, priložena partituri in instrumentirana že leta 1917.,
navaja isto zasedbo. Prav tako sodeluje v pihalnem sestavu
le en fagot, medtem ko so flavte, oboe in klarineti zastopani
po dvoje. Od »Tatarske suite« obstojajo tri partiture.
Prva je rokopisna in izvira iz februarja 1918. leta; druga
in tretja pa sta prepisa, izdlatno predelana v instrumenta-

125

ciji. Spremembe se zlasti nanašajo na trobila, ki jih je v
prvotni partituri rabil preveč izdatno in pogosto v škodo
dinamične pestrosti. Vendar je zvokovno prva izdaja za¬
nimivejša in bi morda s primernimi dopolnili, z odtehta-
njem barv in z dinamičnimi modifikacijami bolje odražala
temeljno razpoloženje.

Prvi stavek obravnava tatarsko narodno »Hamaiun«.
Divji domislek, poln neukročene volje, prepletajo orkestrske
skupine in si ga podajajo v različnih barvnih značilnostih:

Tindccnie

Srednji, počasni odstavek, prinaša zategle tone z doložki
in s spremljavo prazne kvinte, spominjajoče na našo me-
hovo kvinto. Pod to dolgo melodično linijo prinašajo v ori¬
ginalu rogovi mehke akordične zveze, ki jih je avtor v drugi
izdaji izpustil na škodo pestrosti. Kakor večina njegovih
orkestralnih skladb, je tudi ta napisana v trodelni pesemski
obliki, ki zahteva, da se po vmesnem stavku ponovi prva
polovica, čemur skladatelj ugodi s kratkim zaključujočim
priveskom.

Drugi stavek nosi naslov »Batkan-geisha« in označbo
»Sehr langsam«. Dinamika in pojoča melodija dokazujeta,
da gre za lirično skladbo:

126

Srednji del vsebuje nasprotje v pozivu klarineta, kate¬
rega prevzame trobenta ob spremljavi celega orkestra; klavir
nadomešča harfo v prvem rokopisu. Za ponovitev prvega
dela se posluži Adamič tematične obrnitve. Videli smo, da
je ljubil take kontrapunktske igračke pri zborih; v orkestru
jo srečamo pri njem tokrat prvič. Obrnitvi sledi ponovitev
prvotnega uvoda v premem postopu. Melodika glavne teme
je peterostopna, brez druge in šeste stopnje eolske to¬
novske lestvice. Harmonizacija se ne ozira na to poseb¬
nost, temveč prenese melodijo v evropsko okrožje, nekako
med durom in molom, brez trdnega tonalitetnega temelja.
Zaradi tega melodija na prvi posluh ne zveni tuje, kakor bi
v harmonizaciji, ki bi se posluževala le pentatonskih akord¬
nih možnosti in bi bila s tem docela pravična ustroju in
čustvovanju tatarskega muziciranja. Toda harmonizacija
tujih melodij na evropski način je bila običajna, odkar so
se zapadnjaki lotili zapisovanja jutrovih napevov; postala
je skoraj enolična pri ruskih komponistih, ki so vsakokrat
rabili istovrsten postopek, obstoječ iz ležečih tonov in pre-
hajalnih hromatičnih posredovalcev. Celo Čajkovski je zna¬
menito melodijo v srednjem delu drugega stavka patetične
simfonije podlprl podobno.

»Kara-urman«, v oklepaju »Tatarisches Volkslied«, je
naslov tretji in bi ga mogli ponašiti s »Črna voda«. Napev
je isti, kot v tretji »Turkestanski ljubavni pesmi«, le da
je transponiran in poverjen oboi s spremljavo zvončkov.
Nadaljnja obravnava teme in razporeditev izpeljave pa je
povsem drugačna. Stavek je do kraja lirski, brez pretres-
ljajev in poln mistične umirjenosti.

Zaključek suite je »Tatarski ples« v hitrem, poskočnem
kolu. Tema je naroden in uporablja le štiri tone v obsegu
kvinte, pentatonski dorski brez terce in sekste:

127

Menjava eolskih, dorskih in miksolidijskih, poredko tudi
jonskih trozvokov, daje vsej skladbi nenavaden, tujeroden
značaj, ki ga je skladatelj tu mnogo bolj pogodil kot v
prejšnjih treh stavkih. Kontrastno sredino zavzema nov
motiv v rogovih, sprva uveden v običajni dvoglasni har¬
monizaciji, nato pa izpeljan v čistih kvartah, tipični pen-
tatonski harmonski relaciji, kakor muzicirajo vsi vzhod¬
njaki. Enolično brundanje prazne kvinte v basu tudi tu
ne odpove. S ponovitvijo plesnega motiva se prične razvoj
tretjega dela. Skladlatelj ga povede preko navadne pono¬
vitve v krepko stopnjevanje celega orkestra in kakor himna
se dviga jasna, odločna melodija. Dorsko pripadnost spo¬
znamo prav za prav šele v zadnjem akordu, ki je nepriča¬
kovan in vprvič uvede durov trozvok na tonu d, s katerim
konča suita. Nezmotljivi instinkt nadarjenega skladatelja
je narekoval tak zaključek, ki je za poslušalca nenaden, a
reši tonalitetni problem z odločnim zamahom.

# *

*

Povratek v domovino je bil spojen z novimi presene¬
čenji, z veselimi in žalostnimi dogodki. Razmere so se spre¬
menile, nazori z njimi. Skladatelj je odšel nekoč v svet z
velikimi nadami in poln pričakovanja. Vrnil se je bogat v
izkustvih, obložen s senco prebolenih trpljenj, razočaran
od ljudi in družbe. Pogled mu je uhajal nazaj k mladim
letom in mu predočil nekdanje življenje kot niz zanimivih,
s spominom ožarjenih dogodkov in sklenil jim je postaviti
spomenik v svojem stvarstvu. Kot vodilno misel novi
skladbi je vzel naslov pesmi Otona Župančiča: »Ah, mladost
ti moja, kje si?« in jo posvetil spominu pokojne matere.
Pod tem naslovom je bila nova suita izvajana vprvič dne
12. januarja 1922 v Ljubljani pod vodstvom dr. Josipa Čerina
in skladateljev prijatelj Ivo Peruzzi ji je napisal obsežno
programsko pojasnilo na podlagi avtorjevih navedb. Kasneje
jo je prekrstil v suito »Iz moje mladosti«. Obsega pet
delov, nanašajočih se na doživete ali umišljene dogodke iz

128

Sajovic Ivan: Soha

skladateljeve mladosti. »Iz moje mladosti« je Adamičevo
najobsežnejše delo za veliki orkester in nam ga predstavi
kot zrelega mojstra, ki zna izrabljati vse kompozicijske
pripomočke in z njimi nazorno predočiti programsko vse¬
bino skladbe.

Prva slika je »Pri zibeli«. Jedrnato podaja avtor vsebino
prizora:

»Mati ziblje dete in ga uspava s pesmijo. Otrok zaspi in
mati sanja: dete raste in se veselo igra.  — Dete se prebudi.
— Mati ga umiri.  — Sanja dalje: dete raste. Doraste v mla¬
deniča. Junak bo! Slaven! Od matere pojde! Oženi se! Ve¬
selo svatbo praznujejo! Mati ostane sama! Kje bo sin, ko
pride ponjo smrt?  — Nemirno dete jo predrami iz sanj. Za¬
poje mu in sama sredi pesmi zaspi ob zibelki.«

Glasba vestno sledi napovedanim spremembam. Začetni
motiv, soroden z narodno popevko »Moj očka ’ma konjiča
dva« in istoveten z vodilno mislijo uspavanke iz »Otroške
suite«, prenese poslušalca nazaj v deželo mladosti, ko je še
krotka pesmica zadoščala za pričaranje neznanih krajev in
zanimivih dogodivščin. Pravljično razpoloženje je podčrtano
z nenadnimi preskoki v nove motive, ki se zopet brez pravih
prehodov iztekajo v druge, ravno tako kakor dogodki v
pripovedkah ne rabijo logičnih vezi.

»Mož z medvedom« je drugi spomin na mladost. Njegov
idejni, pa tudi programski predhodnik je »Pleši medved!«
iz »Otroške suite«. Vsebino podaja skladatelj:

»Deca se vsiplje od vseh strani. Mož z medvedom je tu!
Medved pleše, a mož-siromak vrti lajno in s klobukom v roki
in z bolnim pogledom prosi milodarov. Otrokom zabava  —
njemu grenak kruh. Medved pa se nerodno vrti in nezado¬
voljen renči.«

Slika je polna življenja. Hrupen uvod s trilčki male
flavte, trikota, činel in tamburina sveže ponazoruje vrvenje

9

129

dece, ki se radovedno zgrne okrog moža z medvedom. Ko se
prvi direndaj umiri, začne odvijati beraška lajna enoličen
napev, ki je v resnici realističen odsev sličnih tonskih vrst:

Zelo komodno

Spremljava oponaša nerodno medvedovo stopicanje. Kasneje
se oglasi banalna melodija, kakor jih poznamo z vrtiljakov
in veseličnih prostorov, in složno se vrtita napev in medved
v zabavo otrok. Predpisana ponovitev medvedovega plesa
je v škodo zanimivosti, zato bi priporočal neposreden
prehod na privesek, v katerem tožeče padajoče hromatične
terce opozarjajo na žalostno usodo lajnarja, zadnji takt pa
na brezobzirno mladež, ki se razprši brez sočutja, čim je
medved odplesal. »Mož z medvedlom« je v kompozicijskem in
instrumentalnem oziru posebno uspela skladba ter jo lahko
štejemo med Adamičeve naj izrazitejše. Motivika je krepka,
neprisiljena, karakterizacija samonikla, dorasla zahtevam
idej in ponekod drastično osvetljujoč zunanjo in notranjo
sliko nastopajočih. Tudi kot samostojna skladba bi mogel
»Mož z medvedom« učinkovati zaradi naštetih prednosti in
zaokrožene oblike.

V tretjem stavku nam avtor predstavi obredno razpolo¬
ženje: »Sveti Trije kralji — Koledniki«. Peruzzijev komentar
se glasi:

»Veseli koledniki so tu! Krone imajo na glavi, v bele
halje so oviti in darove prinašajo. Že se je priklonil Gašper:
dolg in mlad. Komaj da odpre usta, vsipljejo se smešnice,

da jih je polna vsa hiša... Do tal se prikloni Miha: godr-
njavec, debeluhar. Pripogne se Boltežar: gostobeseden, ži¬
vahen. Zlate besede kar siplje iz rokava. Poklonijo se in za¬
pojejo vsi trije. S polno malho darov gredo v drugo hišo.
Veseli koledniki, še k nam, še k nam!«

Adamič se je lotil označevanja vsakega treh kraljev.
Gašperju pritiče motiv oboe:

jPlleore £čo cojnmodo

Mihovi renčavosti gre fagotovo brundanje:

Poco. zneno

Boltežarjevo zapovedujočo brbljavost označuje hromatičen
padec v trobentah:

JJllegretio risolu-io

Pa tudi kraljevski poklon dobi lasten »vodilni« motiv:

9 *

131

Ob nabijanju pavk in bobnov in med ostrimi udarci
godal se združijo vse tri kraljevske teme v krepko koračnico,
ki jo zaključuje globok poklon treh kraljev. V resnici
uspela, segava slika iz preprostega življenja, polna humorja
in ostrega opazovanja. Kombinacija treh kraljevskih motivov
je lep kontrapunktičen učinek, ki ne odreče in vedno znova
vpliva na poslušalca v zaželenem smislu.

K četrti sliki, »Mati je bolna«, pravi avtor:

»Žalosten se otrok igra v mislih na bolno mater. Kaj, če
umre? Skoči k materi. Mirno spi. V iskreni, globoki molitvi
prosi za materino zdravje in se umiri.«

Elegično nastrojenje prevladuje v iskrenem stavku, kakor
ga poznamo iz ruske glasbe. Tesnoba tišči otrokovo srce.
Zateče se k molitvi, ki zadoni slovesno kakor v cerkvi,
družeč otrokovo predstavo o neposredni uslišanosti prošnje
v molitvi z orgelskimi zvoki. Utešenost izraža skladatelj
spretno in dopovedovalno z zelo nežno ponovitvijo prve,
elegične teme, v naj rahlejših zvokovnih barvah.

Zadnji stavek je »Pripovedka«. Peruzzi jo takole pri¬
poveduje:

»Nekoč je živel v močvirju strašen, sedmeroglavi zmaj.
Vsako leto je moral kralj zmaju žrtvovati mlado deklico, ki
jo je določil žreb. Sedaj je prišla vrsta na samo kraljičino.
Od vseh zapuščena čaka svoje usode. Bliža se zmaj. Strašno
rjove. Zdaj, zdaj bo vsega konec. V deveti deželi pa je živel
mlad kraljevič, Zeleni Jurij. Sklene kraljičino rešiti. Pri¬
jezdi na belem konju. Strašen boj se vname. Glava za glavo
odleti zmaju. V smrtnem boju se zvija ob nogah zmagovitega
viteza. Iz daljave pa se že čujejo zvoki žalne procesije, ki
prihaja po smrtne ostanke kraljičine. Hrabri, lepi kraljevič
Zeleni Jurij pa ji gre radosten nasproti. V naročju držeč
kraljičino, jaše na svatbo.«

132

»Pripovedka« je po izraznosti najmanj dovršeni stavek
suite. Dogodki sporeda so le bežno nakazani v uglasbitvi.
Začetnemu zmajevemu motivu manjka grozote, preplah kra¬
ljičine je preveč na kratko orisan in ne more ganiti po¬
slušalca. Dober je odstavek o mladem kraljeviču in njegov
motiv je svež, vznesen, obenem pa resnično pravljičen:

V'

Živahno

V ostalem prevladuje v skladbi. Boj z zmajem je predočen
z nekaj silovitih sunkov pozavn in z drgetajočimi piski pihal,
vendar je preveč bežen za izčrpen vtis. Bližanje žalnega
sprevoda označujejo predložki pavk, zvonjenje in priprava
nekakšne koračnice, katero pa brž zamori iz dalje bližajoči
se vitezov motiv in v veselem zanosu završi skladba.

»Iz moje mladosti« je največje in najpomembnejše
Adamičevo orkestralno delo. Iskrenost občutja, jasnost,
jedrnatost in udarnost izraza se družijo v nji z znatno na-
predovano tehniko v vseh skladbenih področjih. Oblikovno
se stavki naslanjajo na določeni spored, ne da bi se
oklenili enotne, stalne oblike. Kjer je šlo, je skladatelj
uporabil njemu ljubo trodelno pesemsko obliko, jo razširil
in izpopolnil. Tematika se prav tako nanaša popolnoma na
spored in ne posega oblikovalno v potek skladbe; vsak
stavek ima zase lastne teme, ki z naslednjimi deli nimajo
skupnosti. Harmonično je suita slikovita in donaša zanimive
akordične zveze ter izbira iz bogate zaloge raznovrstnih
akordov, a brez posebne urejenosti in doslednosti. Diatonika
stoji poleg celotonskih vrst, hromatika poleg pentatonike,
vendar se vse druži v prijetno in zajemljivo celoto, ker

133

ustreza programu. Kontrapunkt je zmerno uporabljen;
kjer nastopi, mu je dana važna naloga in jo izpelje do
zadovoljivega uspeha. Instrumentacija je barvita, sicer ne
povsem enakomerna in zlasti ne vedno dovoljno odtehtana
v jakosti. Zato napravljajo tutti-mesta bodisi votel ali pa
bučen vtis, mesto potrebne polnosti. Tako posebno v »Pri¬
povedki«, kjer poudarjanje istega ritma v vseh instrumentih
ubija, mesto da bi učinkovalo junaško. Prepogosta uporaba
pozavn v pripovednem slogu daje videz vojaškega, predvsem
v zvezi s tolkali, s katerimi ni štedil. Nasproti temu pa je
skladatelj izborno izrabljal lege pihal in jim znal izvabiti
marsikatero značilno in ugodij ivo potezo, posebno v »Možu
z medvedom« in v »Kolednikih«. Godala pridejo do izdatne
besede in dajo skladbi polno podlago. Učinkovitost suite
korenini v neposrednosti izraza, ki se dosledno krije z vse¬
bino in s prijemljivo nazornimi sredstvi podaja mladostne
spomine dojemljivemu poslušalcu tako, da mu je lahko
slediti sporedu in se čuti prenešen v bajni svet. To pa
slednjič ni drugo kot skladbin namen in jo je treba smatrati
kot posrečeno, čim je cilj dosežen.

Poslednje delo za veliki orkester je »Scherzo«, čigar
tematična osnova je »Potrkan ples«. Dovršen je bil 1. sep¬
tembra 1922. leta in vprvič izvajan 16. decembra 1922. leta na
koncertu Orkestralnega društva ljubljanske Glasbene Matice
pod vodstvom Karla Jeraja. Kasneje je doživel dosti izvedb
in je vedno zavzel poslušalstvo. Skladba je v bistvu zelo
preprosta in napisana v trodelni scherzo-obliki brez vseh
zavitosti. »Potrkan ples« je baje edini slovenski ples, ki se
je še ohranil. Prišel je v modo s Hubadovimi nastopi in v
njegovi priredbi in nekaj časa je kazalo, da se ga mora lotiti
vsakdo, ki se želi uveljaviti kot resen skladatelj. Tudi
Adamič je podlegel tej miselnosti in je napisal »Scherzo«, v
katerem naj je 'dokazal simfonično uporabnost narodne¬
ga napeva. Učinkovito je spletel iz teme in podaljška,
iz nekaj kontrapunkta in mnogo tekočih prehodov živahen
scherzo in ga opremil na način Dvorakovih slovanskih plesov

134

z vrivki, ponovitvami in stopnjevanji. Zanimiva je drama¬
tična, napeta pavza, ki stoji trikrat tik pred šumnim zagonom
glavne misli in jo izpolnjuje dvakrat trilček pavk, zadnjikrat
pa je popolnoma prazna. Trio nadaljuje tematiko potrkanega
plesa, le da jo prestavi v mehkejše ozračje, kjer se izkažejo
solistični instrumenti. Kmalu se igra nadaljuje. Zboru trobil
odgovarjajo odlomki tem v pihalih, nasprotujoč si dinamično
in izrazno. Razširjeni prehod iz tria v začetek scherza temelji
na prikritem ležečem tonu dominante, ki pa ne pride do
izražaja in se porazgubi v tekočih basih. Ponovitev prvega
odstavka je popolnoma doslovna in ne prinaša nobene
spremembe.

Kompozicijsko »Scherzo« ne nudi problemov. Orkestra¬
cija je posplošena, preračunjena na bučnost in udarnost,
kakor se spodobi za dela, ki naj zaključijo simfonične spo¬
rede v oduševljenje dotlej nezadoščenih. Površno delo
dokazujejo napake v posameznih instrumentih. Fagotu je
zaupal zavidljivo globino, počenši s kontra-G; bržkone so
bila ta mesta mišljena za tubo, pa so pomotoma prišla v
partituri do fagota. Videti je, da je bilo delo napisano po
naročilu za določeno priliko in nanagloma. Vsebuje pa vso
potrebno ognjevitost in svežino, da je lahko postalo uspešna
priredba ljudskega napeva v orkestru, nekakšen naš do¬
prinos k »Slovanskim plesom«.

Drobno delo za mali orkester je »Gosji ples«. Flavta,
dva klarineta, dva rogova, zvončki in godalni kvintet so mu
orkestralna tvarina, drobljiv domislek flavte pa kompozi¬
cijska. Vseskozi bukoličnega nastrojenja ne moti noben
vzklik, noben vzgon. 44-taktna skladbica je uspela sličica v
smislu naslova.

Ostala orkestralna dela so poverjena godalnemu or¬
kestru. Do tega ga je privedlo udejstvovanje v godalnem
orkestru, spoznanje nove, do takrat pri nas še zelo malo
znane literature in zanimivost nove kompozicijske in instru-
mentacijske tehnike. Pred njegovimi skladbami jih je bilo
le malo za godalni orkester v naši glasbi. Benjamin Ipavec

135

je zložil »Serenado«, ki pa je v bistvu le godalni kvintet in
ne očituje nobenih, za večji godalni orkester značilnih mest.
Tudi drobna dela drugih naših skladateljev niso bila drugo
kot priložnostne skladbe, ki bi prav tako lahko šle klavirju
ali večjemu orkestru. Sem so posegli Adamičevi »Ljubljanski
akvareli« in izpolnili znatno vrzel. Skladba je bila v prvotni
izdelavi dovršena 14. aprila 1925. leta in vprvič izvajana
5. marca 1926. leta na koncertu Orkestralnega društva Glas¬
bene Matice pod avtorjevim vodstvom. Odtlej šteje največ
izvedb od vseh slovenskih orkestralnih del in poleg domačih
koncertnih odrov so jo sprejeli tudi inozemski. Kasneje jo
je skladatelj še predelal in ji dal končno obliko zlasti v
instrumentalnem oziru.

Suita »Ljubljanski akvareli« ima šest stavkov z naslovi:
»Jutro na Rožniku«, »Tivolski ribnik«, »V cerkvi svetega
Florijana«, »Na Gradu«, »Pri svetem Krištofu« in »V
Zvezdi« s triom »Nunski samostan«. Skladatelj je izbral
značilne ljubljanske kotičke, malomestne slike in elegična
občutja za snov dela, ki ga najbolj od vseh označuje v
dobi posebne plodovitosti in preokreta v skrajno levico.
Že se mestoma v »Ljubljanskih akvarelih« javlja odklon od
vajenega, vdor novih struj in težnja k objektivnemu po¬
globljen ju in prikazovanju. So pa seveda tudi odstavki, kjer
se nam skladatelj pokaže v prikupni zabavnosti in noče biti
drugo kot duhovit pripovednik. Ob takem ga še rado zanese
nazaj v plosko zgovornost in nas zabava s plehkostmi, ka¬
terim bi se kasneje gotovo ognil. »Ljubljanski akvareli« nam
ga kažejo na razcepu dveh dob, katerih prva se ozira nazaj,
druga pa strmi v bodočnost. Iz nasprotstva dveh nazorov
so se porodili, zatorej ne kažejo enotnega lica v slogu, pač
pa prikazujejo skladateljevo neuravnovešeno in neodločno
razpoloženje, značilno tolikrat v njegovem življenju.

»Jutro na Rožniku« uvaja ciklus s pristno gozdno tiši¬
no. V osnovno šušljanje se oglasi napev violončela, odraz
skladateljevega občutja, ko gleda raz Rožnik mesto v jutranji
megli. Ptičje žgolenje se dviga nad melodijo, ki se vzpenja

136

vedno višje, dokler ne zavzamejo poleta gosli in se z njim
popnejo v skrajne višine. Narava se prebudi in vabi v lahnem
allegretto-odstavku. Nič pretresljivega ne doživi posetnik
jutranjega Rožnika in že se bliža čas odhoda. V širokem
spevu zajame občudovalec narave zrak, obdan od ptičjega
petja, brenčanja žuželk in prisluškujoč pritajenemu, ne vsa¬
komur slišnemu kriku narave. Odhajajočega zasledujejo še
dolgo eterični zvoki jutranje svetlobe, izraženi z visokimi
flažoletnimi toni violin. Adamičeva ljubezen do narave
je v tem stavku našla prepričevalen izraz. Njemu je pod¬
rejena celotna tehnika, ki se ne straši visokih zahtev v
instrumentaciji. Zvokovna krhkost je posledica neopreznega
privijanja težkoč. Prelivajoči se akordi so osnovani na zaple¬
tenem harmonskem postopku, v katerem prevladujejo var¬
ljivi sklepi. Skladateljevo harmonsko čustvovanje razodevajo
mnogotere slučajnostne podvojitve, ki bi za končni učinek
lahko izpadle, ker napravljajo okoren vtis. Skladba je v
vsem poteku akordno zamišljena in predstavlja četvero-
glasni, včasi tudi peteroglasni stavek za instrumente, olepšan
z okraski. Orkester je deljen po potrebi v več skupin, ne da
bi opredelitev bila stalna in dosledno izvedena. Ta ne-
dostatek je v ostalem lasten celi suiti in ga je tudi drugi
pregled le nedosledno omilil.

Sledi barkarola »Tivolski ribnik«, morda edina skladba
te vrste v petdelnem taktu. Gugajoči ritem skoro nezaznav¬
nih valčkov ne bi našel boljšega izraza, kot mu ga je dal
skladatelj s predpisom 2 / 4  + 1 / 8  takta, namesto katerega
bi seveda brez škode stal 5 / g - Prva označba določuje le sestav¬
ljenost ritma, ni pa navodilo za dirigenta. Lahno zibajoča
melodija prve violine nad zaganjajočim se naraščanjem viol
in violončelov nazorno približa poslušalcu čolnarjenje na
ribniku. Srednji del — tudi »Ljubljanski akvareli« so zgra¬
jeni v shemi trodelnosti — preide v 3 / 8  takt, predstavljajoč
ljubeznivo kramljanje v čolnu. Prekine ga oddaljeno grmenje,

137

značka nestalnosti ljubljanskega vremena, a zaljubljenca se
ne zmenita dosti zanje in se prepustita znova prijetnosti
pogovora in guganja na vodi.

Resnost in vernost odsevata iz preludija in fugete »V
cerkvi sv. Florijana«. Že lok začetne melodije prestavi po¬
slušalca iz brezskrbnosti in površnosti v mrko odmaknjenost:

Nadaljevanje zamisli privede skladatelja skoraj po sili v
nenavadne, novotarske in težko dostopne lege tehnike in
izražanja. Nenadne modulacije iz oddaljenih tonalitet brez
posredkov v druge, menjava predznakovnih vrst in mnogo¬
tera linearnost puščajo vtis naporno premišljenih potez in
sodijo dobro v osnovno mistično in zamaknjeno razpolo¬
ženje. Verno vdanost prekine fugeta v petdelnem taktu, ki
ne spada v okvir naslova in izraženih čustev. Odločni njeni
tematični postopi vsebujejo preveč živahnosti in niso
utemeljeni s posledično nujnostjo. Opredeliti jo je kot
študijo, ne kot dovršeno skladbo, nastalo iz odpora proti
neživljenjskemu, trohnobnemu vzdušju zapuščene cerkvene
notranjosti.

V oddih mu je pohod na Grad. Privid nekdanje slave,
viteštva z vsemi junaškimi in zapeljivimi čini, ga zamamlja.
»Marcia in modo antico« je skladbina odrejenost. Trodelnost
je ohranjena v uvodni koračnici, triu in ponovitvi začetka.
Spet je segel skladatelj po novi ritmični kombinaciji: ®/ 2  in
4 / 4  takt se takt za taktom menjavata. Učinek izredne dru¬
žitve je nadvse ugoden in videti je, kakor da ni priprav-

Tldagio, ma non ianio-

138

ne j šega ritma za koračnice. Vedro in živo spremlja viteški
turnir in mu daje zabavno, brezobzirno obeležje. Trio je
serenada grajski lepotici. Brhek menuet spremlja častilca
na nevarnem pohodu. Ob pridušenem zvoku lutnje, opo-
našane s trganimi strunami in z menuetom v zatišju se
dvigne virtuozna variacija solo-violine, predstavljajoč za¬
vidljive junakove podvige. Bučna koračnica obnovi osnovno
živahnost in zaključi del suite, ki je odi vseh žel največ
odobravanja ob vsakem izvajanju.

Nemir se poloti skladateljeve duše in ga napoti na staro
pokopališče pri sv. Krištofu. Opuščeni grobovi sredi mesta,
z bršljanom in mahom prerasle grobnice, razpadli spomeniki
in strohneli križi so znaki vse izravnaj oče smrti in nepo¬
membnosti človeškega nehanja. Zatočišče pred vsakda¬
njostjo in priložnost za razgovor med človekom in dušo.
Grobniška tišina veje že iz prvih taktov, koder je skladatelj
zgostil občutje v menjavo petih akordov:

V samoto in zapuščenost se oglasi mrtvaški navček z viso¬
kim, prisiljenim zvokom viol. Pod njim se vzboči troglasen
spev violončelov, pesem duše vzpričo minljivosti. Izrazno
podkrepljena ponovitev prvega odstavka končuje v grozotno
praznost premora, katerega zaključi kot velik vprašaj glo¬
boko premaknjena zveza prvih dveh akordov. Strahotnost
občutja v naši glasbi še ni bila jačje zadeta kot v tej primeri,
ki je vanjo skladatelj vložil svoje pogoste misli o poslednjih
stvareh.

139

V banalno brezčutje zadovoljstva nas popelje zadnji
stavek, »V Zvezdi«. Scherzo v pristnem besednem pomenu,
ne le oblikovno, temveč tudi vsebinsko. Prisostvujoč brez-
zahtevni zabavi, smejoč se šalam, nazdravljajoč prijateljem,
prešeren med veselimi, se skladatelj sam ponorčuje iz sebe.
Zvenk kozarcev, smeh šaljivcev in bobnenje plesne godbe
se družijo v razigrano sliko. Kraj zabavišča pa stoji nunski
samostan, ki mu je treba dati svoje. Molitev se dvigne nad
nemirnimi prizvoki bližnje buke in zamre pred ponovitvijo
začetka. Živahneje hiti ples h koncu, kjer znova začujemo
molitev; slednjič jo prevpije trušč. V naraščajočem vrvenju
zaključnih taktov konča stavek in z njim suita, posvečena
mislim na zasovraženo, prezirano, zasmehovano in ljubljeno
mesto mladosti, spominov, uspehov in dopolnjenja.

Z »Ljubljanskimi akvareli« je ustvaril Adamič pri nas
dotlej popolnoma nepoznan tip glasbene oblike in vsebine.
Tudi svetovna literatura navaja le prav malo skladb za
godalni orkester s tako točno opredeljeno programsko
vsebino. Za ta ciklus skladatelj ni našel vzorov v zakladnici
slavnih senerad, divertimentov, malih simfonij in suit, kakor
so jih pisali drugi skladatelji za godala. Zrasel je docela na
domačih tleh, podneten od želje, prikazati Ljubljančanom
notranjo poezijo na zunaj tako treznega mesta in po naravi
osnutka navezan na nova, primerna izražalna sredstva.
Adamič je z bolj vedeško kot veščo roko našel vsebini odgo¬
varjajočo obliko in tehniko in postavil Ljubljani spomenik
v trajnejši okras od mnogih kamenitih.

»Pozabljen ples« je priložnostna skladba za godalni
orkester iz leta 1924. V arhaističnem slogu je zgrajen prvi
odstavek, starodaven menuet, ki preide v trio, širokospevno
melodijo z nekaterimi presenetljivimi harmonskimi okreti.
Ponovitev z dodatnim zaključkom, kakor pri vseh njegovih
oblikah. Ne da bi »Pozabljen ples« dosezal izraznost »Ljub¬
ljanskih akvarelov«, ga je vendar smatrati kot nadaljnji
korak k osamosvojitvi v tehniki, ki je v marsičem bolj

140

izpiljena in uglajena kot dotlej. Izvrgel je nepotrebne po¬
dvojitve, ki so še kazile instrumentalno lice »Ljubljanskih
akvarelov«; pozorneje se je oziral na tehnično izvedljivost
napisanih misli; skušal je biti pravičen opredeljevatelj posa¬
meznim instrumentalnim skupinam in le redka so še mesta,
kjer je razvideti nekaj okornosti in nepomišljenosti. Tako
gledan je »Pozabljen ples« dragocen prispevek k prouče¬
vanju skladateljeve osebnosti in napredka.

Poslednja njegova orkestralna skladba je obenem prva
brez programskega naslova in obsega »Tri skladbe za godalni
orkester«. Komponiral jih je v februarju leta 1936. V teh
zadnjih skladbah ga vidimo v novi luči. Izčiščena tehnika,
zgoščenost izraza in močna volja do novega načina jih od¬
likujejo. Harmonska brezobzirnost je dognana do kraja.
Linearnost slavi uspeh za uspehom in pridobiva tla. Po¬
koriti se ji mora vse. Izraz naj služi proslavljenju objekta,
čustvenost naj bo pregnana. »Nova stvarnost« se imenuje
prevladujoča smer. Adamič se ji ni upiral. Z neizbirčnostjo
po novem hlastajočega se ji je podvrgel, sprejemši vase
njene odlike in nedostatke. »Tri skladbe za godalni or¬
kester« so veren odražaj nove usmerjenosti in podložnosti
tujim vplivom. Mosolov preži iz prve. V nestrpnem »Allegro
molto« se podijo vtisi iz tvornice strojev, livarne, železarne,
kovačnice. Realističnost je pritirana do skrajne meje šum-
skega posnemanja strojnega življenja. Posebni instrumen¬
talni efekti, služeči dosihmal izrednim prilikam, se prelevijo
v stalne vire šumov in ropotov. Vendar je življenje stroja
smiselno, urejeno in mu ne manjka poezije. Odločnost, sila
in moč so bile pogosto opevane vrline, ki so jih stroji prevzeli
s človeških ramen nase. Njim velja tudi Adamičeva oda. V
divjem zamahu se poženejo kolesa, služna človeškemu
razumu. Nadnje se dvigne spev dela v napetem vzgonu.
Optimistična življenjska volja žari iz stavka, čigar nedo¬
stopnost temelji v tematični neprijemljivosti in zvočni
krhkosti.

141

»Adagio« je iskrena pesem čustev v mirni pokrajini.
Ritmična pestrost izvira iz družitve trodelnega ritma z dvo¬
delnim, izmenjavaj e ga takt za taktom; notranjo umirjenost
pa predočuje zveza štirih akordov, podlaga vznesenemu
spevu viol:

. Jldagio

/. . V -



ip

Via.*

Vic.

y%i H  -tj


Po vmesnem odstavku, poudarjajočem pokrajinsko obeležje,
se v polnem podvigu povzpne melodija v gosli in prispe v
silne višine, kjer obvisi kakor v zraku. Premoru sledi obno¬
vitev zunanje slike, ki slednjič utone na obzorju.

Stavek je poln zlih slutenj, neizpolnjivih želj in vdane
odpovedanosti. Popolnoma drugam kaže tretji del suite,
čigar tema je narodna pesem:

j^lleffreVo coznmodo



i

i



142

Deset variacij se vrsti za narodno temo in h koncu se pri¬
ključi živahen, slikovit in vžigajoč finale. »Allegretto co-
modo« je izčrpna označba udobnega okoliša, v katerem je
skladba zrasla. Spremembe osvetljujejo osnovno misel od
raznih strani, dodajajoč ji novih značilnosti in pestro bar¬
vitost. Nekaj jih je zabavnih, veselih, druge so spet otožne,
zaprte vase, osma je živopisna giga, deveta koral, deseta
virtuozna in vratolomna kaskada za violino, neizvedljiva v
obliki, kakršno ji je dal skladatelj. Vnetljivi in zanositi
zaključek daje stavku dobrovoljno in živo vsebino.

Tehnični napredek je v teh skladbah viden. Omejitev
na neobhodno potrebno; vestnejša izbira sredstev; pre¬
udarno uporabljenje raznih skupin; upoštevanje zmožnosti
daje suiti videz dovršenosti. Še ni vse tako uglajeno, tako
nezmakljivo in popolno, kot bi si skladatelj želel. A nave¬
dene odlike odtehtajo redke nedostatke in usposabljajo
delo za trajno, uspešno življenje.

*

♦

*

143

Bibliografski del knjige našteva preko tisoč skladb in s
tem prekosi pričakovanja in napovedi. S tem številom, ki
je vzeto prej prenizko kot previsoko, se uvršča Emil Adamič
med najplodnejše skladatelje ne samo našega naroda. V
dobi, ko je resno, tvorno dlelo bolj potrebno kot kdaj prej,
zasluži spomin bivših naporov, vloženih v trajna dela, uva-
ževanje in posnemanje. Oddolžimo se mu!

#

*

*

144

Sajevic Ivan: Posmrtna maska


ADAMIČEVA GLASBENA BIBLIOGRAFIJA

Bibliografski del knjige je namenjen seznamu Adamičevih
skladb. Naloga, sestaviti točen in celoten pregled njegovih kom¬
pozicij, ni bila lahka in, kakor vsaka druga bibliografija, tudi ta
ni popolna. Njegovi rokopisi so raztreseni po vsej Sloveniji, mnogo
skladb, posebno iz dobe tržaškega službovanja, je izgubljenih
in uničenih. Pošiljal jih je povsod okoli, pevskim zborom, pevo¬
vodjem, pa tudi zasebnikom; nikdar ni vodil točnega seznama o
njih. Mnogo kompozicij je poslal tudi ameriškim pevskim zbo¬
rom; ni bilo mogoče ugotoviti, ali so bile izvirne skladbe ali
samo prepisi znanih skladb. Ravno tako ni bilo dognati, kje so
rokopisi ali osnutki skladb, ki jih je imel v načrtu: »Zbirka
skladb za klavir«, 4 violinske sonate, »Sejem v Zagrebu« (A.
Aškerc) za soli, zbor in orkester, Dramatična uvertura, Lirična
uvertura, »Slike iz srednje Azije«, »Karikature« in več oper v
osnutku, katere navajata dr. Mantuani v »Ceciliji« 1. 1928., zvezek
6., in dr. Kimovec v »Pevcu«, 1. 1924., stran 1.

Prizadeval sem si, da bi bil seznam kar moči popoln, žal
pa nisem dobil podatkov od vseh, katere sem naprosil zanje.
Tako ima prof. Srečko Kumar v Beogradu še lepo zbirko meni
nedostopnih mladinskih zborov. Vsem, ki so se ljubeznivo in
uslužno odzvali moji prošnji in doprinesli k spopolnitvi seznama
Adamičevih skladb, izrekam toplo zahvalo.

Ta seznam naj ne bo bibliografija v ožjem smislu, temveč
pregled velikega kompozitornega dela Emila Adamiča in priročnik
vsem, ki bodo še črpali iz njegove bogate zakladnice.

S.li.

10

145

KRATICE

146

A. VOKALNE SKLADBE

t. MEŠANI ZBORI

a) a cappella

Tiskane skladbe

1. Lipa (Miroslav Vilhar - Emilij Adamič!). (NA, 1. 1., 1901/2,

stran 102. — Druga objavljena Adamičeva skladba.)

2. V gozdu (Narodna). Op. 4., št. 3. (NA, 1. 2., 1902/3, stran 80.)

3. Da sem jaz ptičica... (Oton Župančič). Op. 4., št. 2. (NA,

1. 3., 1903/4, stran 40.)

4. Ptička (Dragotin Kette). (NA, 1. 3., 1903/4, stran 75.)

5. Prišla je jesenska noč (Aleksandrov). (NA, 1. 4., 1904/5,

stran 10.)

6. Pomladanska slutnja (Aleksandrov). (NA, 1. 4., 1904/5,

stran 21.)

7. Dekletce, podaj mi roko ... (I. Resman). (Kamnik, 26. V. 1904).

(NA, 1. 4., 1904/5, stran 35.)

8. Ljubljansko polje (I. Resman). (Kamnik, 7. VII. 1904). (Gdč.

Milki Lavričevi). (NA, 1. 4., 1904/5, stran 64.)

9. Ko bi Tosica bila... (I. N. Resman). (NA, 1. 5., 1905/6,

stran 8.)

10. V snegu (Simon Jenko). (NA, 1. 6., 1906/7, stran 30.)

11. Fantu (Iv. N. Resman). (Žirovnikovemu zboru v Št. Vidu).

(NA, 1. 6., 1906/7, stran 35.)

12. V saneh (Oton Župančič). (NA, 1. 6., 1906/7, stran 48.)

13. Deklica in ptič (Frančišek Levstik). (Hubad: 14 moških in

mešanih zborov, Gl. M. Lj. 1907, stran 12.)

14. Na vrtu (Ivanov). (Žirovnikovemu zboru v Št. Vidu). (NA,

1. 7., 1907/8, stran 12.)

15. Petnajst let (Aleksandrov). (NA, 1. 8., 1908/9, stran 7.)

16. Zaman pod oknom. (Nižjerenska narodna — A. Funtek).

(Pevskemu društvu »Zarji« v Rojanu pri Trstu). (Kamnik,
19. VII. 1908). (NA, 1. 8., 1908/9, stran 58.)

17. Prekmorska pošta (S. Gregorčič). (NA, 1. 9., 1910, stran 7.)

10 »

147

18. Zapuščena (Iz kralj edvorskega rokopisa - Fr. Levstik, 1907)

(Hubad: 20 moških in mešanih zborov, Gl. M. Lj., 1910,
stran 33.)

19. Pusto je.,. (Roman Romanov). (Glasbeni Matici v Ljub¬

ljani). (NA, 1. 10., 1911, stran 44.)

20. Bela brezo se zdramila (Iz bosanskega perivoja - Cv. Golar).

(Z. Prelovcu, pevovodji Lj. Zv.). (Trst, 2. III. 1912). (NA,

I. 11., 1912, stran 31.)

21. Ecce dolor (Fran Gestrin). (Pev. društvu »Hajdrih« na Pro¬

seku ob 25 letnici). (Skladba je bila odlikovana s častno
nagrado pevskega društva »Hajdrih« na Proseku). (NA, 1.

II. , 1912, stran 37.)

22. Vasujejo... (V. Špindler). (NA, 1. 12., 1913, stran 40.)

23. Večerna pesem I. (Jos. Stritar). (Hubad: 12 slov. in hrv. me¬

šanih zborov, Gl. M. Lj. 1913, stran 3.)

24. Večerna pesem II. (Maloruski zl. Mlaka - O. Župančič).

(Hubad: 12 slov. in hrv. mešanih zborov, Gl. M. Lj. 1913,
stran 4.)

25. Večerna pesem III. (Jos. Murn - Aleksandrov). (Hubad: 12

slov. in hrv. mešanih zborov, Gl. M. Lj. 1913, stran 6.)

26. Moravska narodna (Dragotin Kette). (Pevcem in pevkam ob

jubileju Učiteljske zaveze). (Zbirka: Mešani zbori, litograf.
part. Gl. M. Lj. 1913.)

27. Mlad junak po vasi jezdi (Iz bosanskega perivoja - Cvetko

Golar). (Trije mešani zbori, Gl. M. Lj. 1917, stran 1.)

28. Večer (Borisov). (P, 1. 1., 1921, stran 34.)

29. Hodi Micka, domo (Narodna iz Cerovca, prirejena po zapisu

St. Vraza). (P, 1. 2., 1922, stran 36.)

30. Kaj drugega hočem... (Narodna iz Cerovca, prirejena po

zapisu St. Vraza). (P, 1. 2., 1922, stran 37.)

31. Kovač konja okava... (Narodna iz Cerovca, prirejena po

zapisu St. Vraza). (P, 1. 2., 1922, stran 38.)

32. Rožice cvetijo (Narodna iz Cerovca, prirejena po zapisu St.

Vraza). (P, 1. 2., 1922, stran 41.)

33. Kaj pa fantič dela? (Narodna iz Cerovca, prirejena po za¬

pisu St. Vraza). (P, 1. 2., 1922, stran 42.)

34. 16 jugoslovanskih narodnih pesmi  za moški in
do mešani zbor. II. del. Mešani zbori: 1. (34) Pištu sojdže...
41. (Srbska), 2. (35) Široko je polje (Bosanska), 3. (36) Sem si

vzela (Medjimurska), 4. (37) Bio je, bio en malički fant
(Medjimurska), 5. (38) Po vodi plava... (Prekmurska), 6.
(39) Pojdem na Hrvatsko (Prekmurska), 7. (40) Zdaj pa
en mal premislimo... (Dolenjska), 8. (41) Črnomeljsko

148

kolo (Belokranjska). Založba Zvezne tiskarne v Ljubljani,
8°, 19 strani, 1922. Tiskala Zvezna tiskarna v Ljubljani.
(Št; 8. je izdalo v litogr. part. tudi pev. dr. »Ljubljanski
Zvon.)

42. Domovini (Iz »Zvončka«), (P, 1. 3., 1923, stran 3.)

43. Vijola (Cvetko Golar). (Poklonjeno Glasbeni Matici v Mari¬

boru in gdč. Mariji Rozmanovi). (Litogr. part. Gl. M. Lj.
4°, 4 strani, 1923.)

44. Narodna (Cvetko Golar). (Kumar Srečko: Prvi plameni, Trst,

1923, stran 21.)

45. Molitev pastirčkov (Koroški motiv). (Tone Gaspari). (P, 1. 4.,

1924, stran 1.)

46. Zrelo žito (S. Sardenko). (ZB, 1. L, 1925, št. 2.)

47. Kaj ti je, Mojca? (Tone Gaspari). (ZB, 1. L, 1925, št. 3 b. —

Tudi za moški zbor.)

48. Vragova nevesta (Narodna pripovedna pesem). (ZB, 1. L,

1925, št. 6). (Skladba je obnovljena tudi v: Gajdarov - Ju-
nošeski drugar, muzikalen zbornik, Lom, Bolgarija, 1. 1929,
zvezek 9., št. 3.)

49. Kresovale tri devojke (Oton Župančič). (Trboveljskemu »Zvo¬

nu« za 30 letnico). (ZB, 1. L, 1925, št. 9 a.)

50. »Nina mia, son’ barcarolo«... (Radivoj Peterlin - Petruška).

(ZB, 1. L, 1925, št. 11 b.)

51. Svatovske pesmi (Besedilo iz dr. Štrekljevih zbirk narodnih

pesmi). (Pevovodji Gl. Matice g. Srečku Kumarju). (P, 1. 5.,
1925, stran 26.)

52. Šest pesmi za mešani zbor:  1. (52) Rožmarin, 2. (53)
do Barčica je zaplavala (Narodno besedilo), 3. (54) Tekica

57. teče (Narodna - V. Vodnik), 4, (55) Nekje v Franciji
(Ivan Zorman), 5. (56) Na potoku (Lj. Poljanec), 6. (57)
Neizkušena (Narodno besedilo). (Izdal in založil pevski
oddelek Prosvetne zveze v Gorici. 1925. 8°, 13 strani. — Po¬
natis z dovoljenjem Prosvetne zveze 1. 1937. v Ljubljani.)

58. Zazibalka (Narodno besedilo). (ZB, 1. 2., 1926, štev. 2 a).

(Skladbo je izdal tudi Jugoslov. pev. savez, Beograd, št.
16., 8°, 4 strani.)

59. Ciganska posmehulja (Narodno besedilo). (ZB, 1. 2., 1926,

št. 2 b.)

60. Pred spanjem (Narodno besedilo). (ZB, 1. 2., 1926, št. 6 c.)

61. Povaljana trava (Narodno besedilo). (ZB, 1. 2., 1926, št. 12 c.)

62. April (Cvetko Golar). (P, 1. 6., 1926, stran 6.)

63. Ptičev svet (Narodno besedilo). (ZB, 1. 3., 1927, št. 1 c.)

149

64. Umirajoča (Silvin Sardenko). (ZB, 1. 3., 1927, št. 5., 6 a. —

Litogr. glas. Gl. M. Lj.)

65. Preizkušnja zvestobe (Stilizirana narodna pesem). (ZB, 1. 3.,

1927, št. 9., 10 h.)

66. Dve kiti (S. Sardenko). (P, 1. 7., 1927, stran 17.) (Litogr. part.

Gl. M. Lj., 4°, 4 strani.)

67. Le padaj dež! (Narodno besedilo). Mešan zbor brez tenorjev.

(ZB, 1. 4., 1928, št. 1 b.)

68. Žaljivke  (Suita za mešani zbor a cappella): 1. (68) Čudna
do zdravila (Narodno besedilo). (ZB, 1. 5., 1929, št. 3 a.)

70. 2. (69) Tancaj, črni kos! (Narodno besedilo). (ZB, 1. 5.,

1929, št. 3 b.)

3. (70) Pastirske (Narodno besedilo). (ZB, 1. 5., 1929, št. 3 c.)

71. Igra na nebu (Fran Albreht). (P, 1. 9, 1929, stran 33). (Litogr.

part. Gl. M. Lj. 1928, 4°, 4 strani.)

72. Tri duhovne pesmi:  1. (72) Jutranja pesem (Adama
do Bohoriča napev iz 1. 1584.), 2. (73) Kedar pride poslednji

74. čas (Jurja Dalmatina napev iz 1. 1584.), 3. (74) češčena si,
Marija! (Matije Kastelca napev iz 1. 1678.). (Posvečeno
Učitelj, pevskemu zboru UJU v Ljubljani). (Litografija Če-
mažar in drug. 1929. 4°, 12 strani.)

75. Himna svetemu Savi. (Kramolc Luka: Narodni praznik, Ljub¬

ljana, 1929, štev. 20.)

76. Pet mešanih zborov  na narodno besedilo: 1. (76) Spi,
do sinek moj! (Kajkavsko narodno besedilo), 2. (77) Slaviček

80. (Belokranjsko narodno besedilo), 3. (78) Za njega vse po¬
trpim (Štajersko narodno besedilo), 4. (79) Komarjeva že¬
nitev (Gorenjsko narodno besedilo), 5. (80) Lepa Jana
(Narodno besedilo iz Cerovca). (Založba Glasbene Matice
v Ljubljani, 1929. 4°, 10 strani.)

81. Zabučale gore (Teče voda - Moravska narodna - Oton Žu¬

pančič). (V proslavo 80 letnice prezidenta ČSR, g. T. G.
Masaryka). (ZB, 1. 6., 1930, št. 3 b.)

82. Zahučaly hory (Moravska). Upravil Emil Adamič (Vestnik

pevecky a hudebne. Praga, 1. 34., 1930, št. 10.)

83. Enaindvajset cerkvenih pesmi  po napevih iz
do Kokošarjeve zbirke za mešani zbor priredil Emil Adamič.
102. Izdal Roman Pahor. Tisk Katoliške tiskarne v Gorici,

1932. 8°. I. Mašne: 1. (83) Pristop, 2. (84) Slava, 3. (85)
Evangelij, 4. (86) Darovanje - Svet, 5. (87) Pred obhajilom,
6. (88) Obhajilo. II. Blagoslovna: 7. (89) Na kolena poklek¬
nimo. III. Adventna: 8. (90) Poslan je angel Gabrijel. IV.

150

Božične: 9. (91) Srečna si, štalca betlehemska! 10. (92) Čuj,
o presrečni človek moj! 11. (93) Vstanite pastirci! 12. (94)
Zbudi se Jeruzalem (Sv. Trije Kralji). V. Postne: 13. (95)
Žalostni veliki teden, 14. (95 a) O kristjani, premišljujte,
15. (96) O grešnik, tu se vstavi. VI. Velikonočne: 16. (97)
Jezus je od smrti vstal, 17. (98) Zveličar je iz groba vstal.
VII. Marijine: 18. (99) Bodi tisočkrat češčena! 19. (100)
Tebe ljubim, o Marija! 20. (101) Rad hotel bi častiti, 21.
(102) Marija, pelji nas v raj!

103. Trije mešani zbori:  1. (103) Primera (S. Jenko), 2.
do (104) Mlado leto rože kliče (S. Jenko), 3. (105) Pevec (S.

105. Jenko). (Edicija Glasbene Matice, Ljubljana, 1932. 4°, 12
strani.)

106. Šest narodnih pesmi  za mešan zbor: 1. (106) Ptički
do lepo pojo (Iz Kokošarjeve zbirke), 2. (107) Huda zima (Iz

111. Kokošarjeve zbirke), 3. (108) Dekle pere (Belokranjska),
4. (109) O pogumnih krojačih (Iz Kokošarjeve zbirke), 5.
(110) Rib’cam dobro gre (Iz Kokošarjeve zbirke), 6. (111)
Od ogljarja (Gorenjska). (Izdala in založila Učiteljska ti¬
skarna v Ljubljani, 1932. Litografija Čemažar in drug v
Ljubljani. 4°, 11 strani. — Učiteljskemu pev. zboru v
Ljubljani). (Št. 1. je ponatisnil: Junošeski drugar, Lom,
Bolgarija, 1937, št. 20., stran 8.)

112. Konja jezdi Hasan -aga (Cvetko Golar). (ZB, 1. 9., 1933,

št. 1 c.)

113. Ženka mi v goste gre (Iz Idrije. Napev napisal Fran Marolt).

(ZB, 1. 10., 1934, št. 4 a.)

114. Furmanska (Južnoštajerska. Napev napisal Fran Marolt).

(ZB, 1. 10., 1934, št. 4 b.)

115. Smrt carja Samuela (Josip Pagliaruzzi - Krilan). Mešani zbor

z bariton - solom. (Edicija Glasbene Matice v Ljubljani,
1934. Litografija Čemažar in drug. 4°, 17 strani.)

116. Naša pesem (Mile Klopčič). (Delavski akordi, 1. L, 1935, zve¬

zek 2., št. 2. Izdala pevsko-glasbena podzveza »Svoboda«,
Ljubljana.)

117. Uspavanka (O. Župančič). (Jugosl. pev. savez, Beograd, št. 14.,

8°, 4 strani.)

118. Godci (Dr. K. Štrekelj: Slov. nar. pesmi. Tekst in napev za¬

pisal Peter Majcen, št. 7321, od Sv. Tomaža). Priredil Emil
Adamič, 10. VIL 1935. (Litogr. part. Učiteljski pevski zbor
v Ljubljani, 4°, 8 strani.)

151

119. Po jezeru (M. Vilhar). (Litogr. part. pev. dr. »Ljublj. Zvon«.

4°, 2 strani.)

120. Popotno geslo Gl. M. štev. 2 (Avtor besedila ?). (5. XII. 1934).

(Litogr. part. Gl. M. L j. 4°, 1 stran.)

121. Marija in brodar. Narodna legenda za mešan zbor. 1925.

Nagrajena s prvo nagrado uredništva »Zborov«. (Rkp.
part. Gl. M., Maribor. — Litogr. part. Učit. pev. zbor,
Ljubljana. 4°, 6 strani.)

122. Jutranja (Narodna. - Varianta. - Uporabljen narodni napev).

(26. VII. 1929). (Litogr. part. Učit. pev. zbor, Ljubljana.
4°, 2 strani.)

123. Popotno geslo Gl. M. štev. 1 (Tekst dr Vladimir Kreč in

RO). (Vama, 1934). (Rkp. part. Gl. M. Lj.)

124. Nočna pesem (Besedilo Emil Adamič). (Kamnik, 1903). (Kon¬

kurenčna skladba, nagrajena s častno nagrado Slov. pev.
društva v Ptuju). (Tiskane part. Slov. pevsko društvo,
Ptuj, 1903, 8°, 1 stran, rkp. Glasbena Matica, Ptuj.)

124 a. »Kdor naš si, z nami poj! (A. Aškerc, 1894). (»Celjskemu
pevskemu društvu« 2. II. 1934 ob društveni 40 - letnici).
(Rkp. ?, šapirograf. glas. Celjsko pevsko društvo.)

125. Vso noč pri potoči (dr. I. Pregelj). (Zveza slov. pev. zborov,

Ljubljana, litogr. part., 4°, 2 strani.)

126. Zbiraj se, zbiraj, lepi zbor (Poljansko kolo). (Litogr. glas.

Gl. M. Lj.)

Rokopisne skladbe

127. Še en moto! (Pinxit q). (Popotno geslo Gl. M. štev. 3). (Varna,

1934). (Rkp. Gl. M. Lj.)

128. Dekle moja, kje si s’noč bila? (Goriška narodna). (1932).

(Rkp. part. Prvo slov. pev. društvo »Lira«, Kamnik.)

129. Kdor hoče furman biti (Dolenjska narodna). (1935). (Rkp.

part. pev. dr. »Ljublj. Zvon«.)

130. Prelepa je Selška dolina (Gorenjska narodna). Pevskemu

društvu »Ljublj. Zvon«). (Rkp. part. pev. dr. »Ljublj.
Zvon«.)

131. Kranjčičev Jurij (Dolenjska narodna). (Pevskemu društvu

»Ljublj. Zvon«), (Rkp. part. pev. dr. »Ljublj. Zvon«.)

132. Pošta (Koroška). (Rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

133. Zazibalka (Narodna). (Rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

152

134. Godci (Anton Boštele). (G. Davorinu Čandru, vodji Glasbe¬

nega društva in malih hrastniških pevčkov ob 15-letnici
njegovih uspehov poklonjeno). (Rkp. part. Davorin Čander,
Hrastnik, prepis Gl. M. Lj. — Faksimile naslovne strani
rokopisa v brošuri Milan Mahkota: Osebnost Emila Ada¬
miča, Laško, 1937.)

135. Pesem kmetske mladine (Ivan Albreht). Poklanja »Zvezi

kmečkih fantov in deklet. E. A., 21. VI. 1933. (Rkp. part.
»Zveza kmečkih fantov in deklet«, Ljubljana, in prepis
Gl. M. L j.)

136. Ecce dolor! (Fr. Gestrin). (Varianta). (Rkp. part. Gl. M. Lj.)

137. 3 narodne za mešan zbor  (1925): 1. (137) Gosposka
do večerja, 2. (138) Ptička poje od Marije (H-dur, 4 /s), 3. (139)

139. Šentjanževa kolednica. (Prep. part. Gl. M. Lj.)

140. Spomladi (Fr. Levstik). (Kamnik, 1905). (Kot konkurenčno

skladbo poslal Gl. M. v Lj. 1. 1905.). (Rkp. ?)

141. Svatba na poljani (Cv. Golar). Osmeroglasen mešan zbor.

(Rkp. ?, prepis Gl. M. Lj.)

142. Pevskemu društvu »Zvon« v Trbovljah za 25-letnico (Ivo

Peruzzi). (1920). (Rkp. »Zvon«, Trbovlje.)

143. Himna (Besedilo ?). Posvečeno pev. dr. »Primorec« v Treb¬

čah za desetletnico. 1912. (Rkp. ?). (Glej NA, 1. 10., 1911,
lit. priloga, stran 55.)

144. Svetotajstvo. 4gl. mešan zbor. Pevskemu društvu »Hajdrih«

na Proseku. (Trst, 1913). (Rkp. izgubljen, do prevrata ga
je hranil Cibic Drago, Maribor.)

145. V gorah (Besedilo ?). (Na sporedu pevskega in glasbenega

društva v Trstu, 1910, izvajana pa ni bila). (Rkp. ?). (Glej
NA, 1. 9., 1910, lit. priloga, stran 13.)

146.  Da bi biva liepa ura (Koroška narodna). (Rkp. Luka Kramolc,

Ljubljana.)

147. »Naš Zvon« (Anton Funtek). Slavnostna himna za sedmero-

glasen mešan zbor z vmesnim moškim zborom in bariton¬
skim samospevom. (Za 20-letnico pev. društva »Zvon«,
Šmartno pri Litiji. 1911). (Rkp. pev. dr. »Zvon«, Šmartno
pri Litiji.)

148. Ženitno voščilo v obliki šaljivega rakovega kanona (2glasno,

sopran in tenor). (Trst, 28. V. 1913). (Na dopisnici Zorku
Prelovcu.)

149. Rojstna (hiša, hiša zlata (Avtor besedila ?). (Mladostna

skladba, Ljubljana, 1896?, rkp. ?)

153

b) s klavirjem, z orkestrom

150. Pri zibeli (Simon Gregorčič). Samospev. (NA, 1. 7., 1907/8,

stran 4.) Prirejen za mešan zbor in veliki orkester. (Kam¬
nik, 1909). (Rkp. Idrija ?)

151. Narodne vojaške pesmi.  Šesteroglasni mešani zbor
do in salonski orkester (flavta, violina I., II., viola, violončelo,

162. kontrabas, harmonij). (Kamnik, 1906): 1. (151) Slovenski smo
fantje, iz Idrije doma, 2. (152) Mal’ postojmo, mal’ zapoj¬
mo, 3. (153) Danes je taisti dan, 4. (154) Pobič sem star šele
osemnajst let, 5. (155) Ena ptička priletela, 6. (156) Regi¬
ment po cesti gre, 7. (157) Tam za laškim gričem, 8. (158)
Oj ta vojaški boben, 9. (159) Tam na zelenem travniku,
10. (160) V Ljubljanci, v kosami ’na luč’ca gori, 11. (161)
Bo veterc popihal, meglico razgnal, 12. (162) Nobene
bukvice niso tak’ lepe. (Prep. part. Ferdo Juvanec, Ljub¬
ljana). (Napisano za pevsko društvo »Kolo« v Trstu.)

163. Lepa Vida (Narodna balada). Osmeroglasni mešani zbor,

sopran solo, klavir in harmonij. (1924.) (Rkp. France
Marolt, Ljubljana.)

164. Romanca (Štrekelj: Narodne pesmi). (Posvečeno Gorenjski

Sokolski župi). Mešan zbor in orkester. (2. X. 1936). (Rkp.
part. in glasovi Sokolska župa Kranj.)

165. Balada (Cv. Golar). Mešan zbor in mali orkester (godala,

flavta, 2 klarineta, 2 fagota, 2 roga, 2 trobenti, 1 pozavna,
tolkala, klavir). (1922). (Rkp. France Marolt, Ljubljana.)

166. Domovini (Iz «Zvončka«). (P. 1. 3., 1923, stran 3.). Priredba za

mešan zbor in orkester. (Rkp. part. pev. dr. »Ljubljana«).
(Glej štev. 42.)

167. Zrelo žito (S. Sardenko). (ZB, 1. L, 1925, št. 2.). Priredba za

mešan zbor in mali orkester. (Rkp. pev. dr. »Zvon«, Tr¬
bovlje). (Glej št. 46.)

168. Slovenski »Te Deum«. 5 glas. meš. zbor in obligatne orgle.

(Trst 1913). Zloženo za pev. dr. »Hajdrih« na Proseku.
(Rkp. izgubljen, do prevrata ga je hranil Cibic Drago,
Maribor.)

169. Ave Maria. Mešan zbor, orgle in violinski solo ad libitum

(Zagorje, 1902). (Rkp. ?)

154

2. MOŠKI ZBORI

a) a cappella

Tiskane skladbe

170. Zapuščena (dr. Fr. Prešeren). (NA, 1. 1., 1901/2, stran 88. —

Prva natisnjena skladba E. A.)

171. V samotah (Dragotin Kette). (NA, s. 4., 1904/5, stran 38.)

172. Zlata doba (Fr. Levstik). (Gdč. Olgi Jenkovi). (Kamnik,

10. X. 1904). (NA, 1. 4., 1904/5, stran 47.)

173. Prošnja (Franc Gestrin). (Kamnik, 30. VIII. 1904). (NA, 1. 4.,

1904/5, stran 55.)

174. Oreh (Frančišek Levstik). (Gospodični Miji Škerjančevi).

(NA, 1. 4., 1904/5, stran 59.)

175. Rožmarin (R. Maister). (Kamnik, 20. X. 1904). (NA, 1.4., 1904/5,

stran 71.)

176. Kazen (R. Maister). (Kamnik, 10. X. 1904). (NA, 1. 5., 1905/6,

stran 12.)

177. Res, oženil bi se (Aleksandrov). (Zagorje, 26. V. 1903). (NA,

1. 5., 1905/6, stran 32.)

178. Pogodba (R. Maister). (Kamnik, 10. X. 1904). (NA, 1. 5.,

1905/6, stran 59.)

179. Franica (Romanca po narodnem motivu — Jos. Rusin). (S prvo

častno nagrado Gl. M. odlikovana skladba). (M. Hubad:
21 moških in mešanih zborov, Gl. M. Lj., 1906, stran 3.)

180. Naša zastava (E. Gangl). (Bralnemu in pevskemu društvu v

Toplicah pri Novem mestu). (NA, 1. 6., 1096/7, stran 20.)

181. Notranjska (Aleksandrov). (Izdala in založila »Zveza slov.

pev. društev« v Lj. 1907. 4°, 5 strani.)

182. Kmečka pesem (Aleksandrov). (Kamnik, 10. VIL 1908). (NA,

1. 8., 1908/9, stran 18.)

183. Dan slovanski (Simon Jenko). (Prvemu slov. pev. društvu

»Lira« ob priliki društvene 25-letnice). (NA, 1. 8., 1908/9,
stran 27.)

184. Cvetica (I. N. Resman). (NA, 1. 8., 1908/9, stran 47.)

185. Najslajša služba (Fr. Levstik). (Kamnik, 7. VI. 1908). (NA,

1. 9., 1910, stran 32.)

186. Pesem o beli hišici (Cv. Golar). (NA, 1. 9., 1910, stran 69.)

187. Scherzando (R. Maister). (M. Hubad: 20 moških in mešanih

zborov, Gl. M. Lj. 1910, stran 3.)

155

188. Vasovalec (O. Župančič). (Poklonjena pev. zboru Gl. M. v

Trstu in tržaškemu kvartetu: dr. Irguliču, Šinku, Mahkoti
in Prunku). (NA, 1. 101., 1911, stran 22). (Skladba je izšla
tudi v zbirki: Mala pesmarica, štev. 12. Tiskala in za¬
ložila Zvezna tiskarna, Lj., 1922. — Št. 173., 176., 177., 182.,
183., 186., 188. so tudi natisnjene v Čerin-Hubadovi: Pe¬
smarici Gl. M. 1922, 1929, na str. 22., 9., 4., 10., 25., 19., 14.)

189. Vesela pesem (Zvonimir). (Druzovič: Lira, I., Ljubljana, 1911,

stran 95.)

190. Na planine (J. IPagliaruzzi). (Druzovič: Lira, I., Ljubljana 1911,

stran 113.)

191. Zimzelen (Lj. Poljanec). (Druzovič: Lira, I., Ljubljana 1911,

stran 127.)

192. Avstrija moja (J. Kersnik). (Druzovič: Lira, II., Ljubljana,

1912, stran 1.)

193. Vrtnica — srce (A. P.). (NA, 1. 11., 1912, stran 57.)

194. Polonica (Cv. Golar). (NA, 1. 11., 1912, stran 24.)

195. Ljubici (Fr. Levstik). (1910). (»Trije moški zbori«, Lj. Zvon,

1920.)

196. Kregata se baba in devojka (Iz bosanskega perivoja 16. —

Cv. Golar). (»15 zborovih pesmi«, Gl. M. v Trstu, 1920,
stran 12.)

197. Kazen (Rudolf Maister - Vojanov). (P, 1. L, 1921, stran 3.).

(Glej št. 176.)

198. Tožba (Tone Gaspari). (P, 1. L, 1921, stran 15.)

199. Pet veselih pesmi  za moški zbor (Moškemu zboru
do «LjubIjanskega Zvona«): 1. (199) Fantovska (Ivo Peruzzi),

203. 2. (200) Za plotom (Ivo Peruzzi), 3. (201) V jutru (Ivo Pe¬
ruzzi), 4. (202) Ali ne izhaja jasna zarja (Iz bos. perivoja. —
Cv. Golar), 5. (203) Mlada pesem (Cv. Golar). Založilo in
izdalo pevsko društvo »Ljubljanski Zvon«, 1921. 8°, 10 str.

204. Zdrava bodi, draga moja! (Narodna iz Cerovca, prirejena po

St. Vrazu). (P, 1. 2., 1922, stran 40.)

250. Gori, gori, dekliči! (Narodna iz Cerovca, prirejena po za¬
piskih St. Vraza). (P, 1. 2., 1922, stran 39.)

206. Zrasle so tri drobne konople (Narodna iz Cerovca, prirejena

po zapisu St. Vraza). (P, 1. 2., 1922, stran 35.)

207. Molitev (S. Jenko). Koral ob priliki I. Jug. vsesokolskega zleta

v Lj., 1922. Partitura za moški zbor. (Izdal prireditveni
odsek. 8°, 4 strani). (Glej tudi št. 369., 370.)

208. Oprezno dekle zavrne skušnjavca! (Narodna z Dobrne). (P,

1. 3., 1923, stran 19.)

156

209. Serenada (J. Resman). (P, 1. 3., 1923, stran 27.)

210. Jesenski večer (Igo Gruden). (P, 1. 3., 1923, stran 30). (Glej

tudi štev. 329.)

211. Nageljni rdeči (Ivo Peruzzi). (Zbirka zborova. Sv. I., »Edi-

tion Rirop«, Zagreb, 1923, stran 5.)

212. Je pa davi... (Narodna). (Pev. dr. Lj. Zvon, 1923, 4°, 4 strani.)

213.  Krški zvonovi (Narodno besedilo). (ZB, 1. 1., 1925, št. 8. —

Rkp. Glasbena Matica, Maribor.)

214. Božična (Narodno besedilo). (ZB, 1. 1., 1925, št. 7 a.). (Glej

št. 133.)

215. Jezus je majhen (Narodno besedilo). (ZB, 1. 1., 1925, št. 7 b.)

216. Mara v jezeru (Belokranjska narodna). Moški zbor in sopran

solo. (ZB, 1. 1., 1925, št. 10.)

217. 8 lahkih moških zborov  na narodna besedila: 1. (217)
do Modra devojka (Belokr. nar. besedilo), 2. (218) Ustal sem se

224. rano jutro (Belokr. nar. bes.), 3. (219) Kedo dobi dekle?
(Belokr. nar. bes.), 4. (220) Vitam aeternam (Dolenjsko nar.
bes.), 5. (221) Lucipeter ban (Medjim. nar. bes.), 6. (222)
Oženil se bom (Kor. nar. bes.), 7. (223) Za njega vse potrpi
(Staj. nar. bes.), 8. (224) Jurjeva (Belokr. nar. bes.). (Zložil
in »Ljublj. Zvonu« ob njegovi dvajsetletnici poklonil Emil
Adamič. 1925. Izdalo in založilo pevsko društvo »Ljub¬
ljanski Zvon«. Litografija Čemažar in drug v Ljubljani,
4°, 8 strani.)

225. Za njo, kot riba za vodo (Po Štrekljevi zbirki nar. pesmi).

(Pev. društvu »Krakovo - Trnovo« v Ljubljani). (ZB, 1. 2.,
1926, št. 1 b.)

226. Ljubi, dokler je čas (Medjimurska narodna). (ZB, 1. 2., 1926,

št. 8 b.)

227. Trije robci (Narodna iz Štrekljeve zbirke). (ZB, 1. 2., 1926,

št. 9 a.)

228. Slovo (Ivo Peruzzi). (Fr. Marolt: Nagrobnice, Ljubljana 1926.,

stran 23.)

229. Večna luč naj mrtvim sveti! (Fr. Marolt: Nagrobnice, Ljub¬

ljana 1926, stran 26.)

230. Materi na grob (A. Rapč). (Fr. Marolt: Nagrobnice, Ljub¬

ljana 1926, stran 27.)

(Št. 228 sta založili in izdali v litogr. part. »Zveza slov. pev.
zborov« in ljublj. župa JPZ.)

231. Ura bije (Po napevu iz Kokošarjeve zbirke). (ZB, 1. 3., 1927,

št. 11., 12 c.)

232. Oče naš (Nagrobnica). (Založila ljublj. župa JPZ. 1927. 4°,

4 strani, in litogr. part. Gl. M. Lj. 4°, 6 strani.)

157

233. Pomladni sen (Cvetko Golar). (Litogr. part. Gl. M. Lj. 1927,

4°, 3 strani.)

234. Enkrat pridi še, draga. (Litogr. part. Gl. M. Lj. 1927. 4°,

2 strani.)

235. Kralj Matjaž (Oton Župančič). (P, 1. 8., 1928, stran 29. —

Rkp. part. Gl. M. Maribor.)

236. Regiment po cesti gre... (Tema z 8 variacijami). Moški zbor

ali komorni kvartet. (A. Balatka in M. Simončič: Pesmarica
moških zborov, Lj., 1929, stran 6.)

237. Od majolke (Narodna iz Kokošarjeve zbirke). (ZB, 1. 7., 1931,

št. 1 a.)

238. Vse najlepše rožice (Štajerska narodna). (ZB, 1. 7., 1931,

št. 1 b.)

239. Vse rožice rumene (Narodna iz Kokošarjeve zbirke). (ZB, 1.7.,

1931, št. 1 c.)

240. Šel sem po zelenem travniku (Štajerska narodna). (ZB, 1. 7.,

1931, št. 1 č.)

241. Fantje že vriskajo (Manica Komanova). (Prijatelju Likozarju).

(ZB, 1. 8., 1932, št. 5 c.)

242. Šest narodnih  za moški zbor: 1. (242) Oj, koledo! (Belo-
do kranjska), 2. (243) Stara vojaška (Iz Kokošarjeve zbirke),

247. 3. (244) O kovaču (Dolenjska), 4. (245) Še ena vojaška,
5. (246) Dnes je eden lušten den (Prekmurska), 6. (247) Na
božjo pot pojde (Prekmurska). (Izdala in založila Učitelj¬
ska tiskarna v Ljubljani. 1932. Litografija Čemažar in drug.
4°, 11 strani. — Učit. pevskemu zboru v Lj.)

248. Bog daj! (Cvetko Golar). (Prijatelju Oskarju Mollu za 25-

letnico, 21. I. 1932 in Trboveljskemu »Zvonu«). (ZB, 1. 9.,
1933, št. 1 a.)

249. Zdravica (Simon Jenko). (ZB, 1. 10., 1934, št. 5 a. — Skladbo

je izdala tudi Zv. slov. pev. zb., 1925.)

250. Čuj nas, zemlja! (Peterlin - Petruška). (ZB, 1. 10., 1934, št. 5 b.

— Skladbo je natisnila v litogr. part. tudi Zv. slov. pev.
zb. 1921.)

251. Eno pesem pojmo  mi  (20 narodnih pesmi po napevih
do iz Kokošarjeve zbirke, za moški zbor priredil E. Adamič):
270. 1. (251) Eno pesem pojmo mi, 2. (252) Kadar zagledam

Oselco, 3. (253) Od vinske trte, 4. (254) Ura bije, 5. (255)
Čez tri gore, 6. (256) Men’ vse eno je (Ponarodela. - Štefan
Božič), 7. (257) Napitnica, 8. (258) Oj, planinica, 9. (259)
Nekaj bi vam rad povedal, 10. (260) Od lastovke (Ponaro¬
dela), 11. (261) Pod belim gradom, 12. (262) Dekle v vrtu,
13. (263) Srečna fara, 14. (264) Bela slanca, 15. (265) Od

158

francoske armade, 16. (266) To se m’ luštno zdi, 17. (267)
Fantič po polju gre, 18. (268) Leži ravno polje, 19 (269) Ma-
jolka, 20. (270) Na vojsko pojdemo. Izdal in na opalografu
razmnožil Roman Pahor, Dravlje pri Ljubljani. 1935. 4°,
23 strani.

271. Kadar vstanemo... (St. Kosovel). (Akademskemu pevskemu

zboru. 1927). (Litogr. part. Gl. M. Lj. 4°, 8 strani.)

272. 16 jugoslovanskih narodnih pesmi  za moški in
do mešani zbor. I. del. Moški zbori: 1. (272) Zašto Vaške...

279. (Srbska), 2. (273) Od kada mi frula ne zvoni ... (Bosanska),
3. (274) Dobro jutro, Bog daj! (Prekmurska), 4. (275) Iskala
majka svojga sinka Janka (Belokranjska), 5. (276) Turo-
poljci (Belokranjska), 6. (277) Tužna mladost moja (Istr¬
ska), 7. (278) Bilo vavek veselo (Istrska), 8. (279) Svetvo
sunce se je skrivo (Koroška). Založba in tisk Zvezne
tiskarne v Ljubljani. 8°, 12 strani. 1922. — Vseh 8 skladb
je ponatisnjenih v zbirki: Lukič Božidar: (Partiture nacio-
nalno-patriotskih i verskih pesama. I. knjiga. Beograd, 1928.

280. Zarja se zlati nad lesom (Cv. Golar). (Skladbo je poklonil

Adamič bratu Franu Adamiču za pevski zbor »Loških
fantov« v Škofji Loki, rkp. hrani Dolenc Fr. ml. iz Stare
Loke pri Škofji Loki). (Izdala Gl. M. Maribor, litogr. part.
8°, 2 strani.)

281. Vigred se povrne (Narodna nagrobnica). Harmoniziral Emil

Adamič. (Litogr. part. Gl. M. Lj. 8°, 1 stran.)

282. Ti in jaz (Pavel Karlin — Davorinov). (Izdala Zv. slov. pev

zborov v Lj., litogr. part., 4°, 2 strani.)

283. Kje si svoje lice umila. (Izdala Zv. slov. pev. zborov v Lj.,

litogr. part., 4°, 2 strani.)

284. 'Popotno geslo Gl. M. štev. 2 (Avtor besedila ?). (5. XII.

1934). (Litogr. part. Gl. M. Lj., 4°, 1 stran.)

285. Drevi pridi! (Narodna). (Litogr. part. pev. dr. »Grafika«,

Ljubljana.)

286. Mi pevci! (Besedilo?). (Litogr. part. pev. dr. »Grafika«, Ljub¬

ljana.)

287. Marjeta in zmaj (Narodna legenda). 1933. Tekst v knjigi

Pavel Flere: Pripovedne slovenske narodne pesmi. (Litogr.
part. pev. dr. »Grafika«, Ljubljana.)

288. Dobrovoljsko geslo. (Taškent, Trojckij lager, 1916). — Fak¬

simile po rokopisu v knjigi dr. Turk Ernest, Jeras Josip,
Paulin Rajko: Dobrovoljci - kladivarji Jugoslavije, Ljub¬
ljana, 1936. Stran 561. (Rkp. Edvard Prinčič, Ljubljana.)

159

288 a. Na sorškem polji (Narodna iz Štrekljeve zbirke). Podruž¬
nici »Svobode« v Mariboru posvetil Emil Adamič, 1922.
(Rkp. part. in litograf. glas. Delavsko kulturno društvo
»Vzajemnost«, Maribor.)

Rokopisne skladbe

289. Vranec (Josip Pagliaruzzi). (Kamnik, 30. VIII. 1906). (Konku¬

renčna skladba poslana »Zvezi slov. pev. društev«, 1906.
— Rkp. part. Gl. M. Lj.)

290. Vihar svobode (Cvetko Golar). (Rkp. part. Gl. M. Lj.)

291. 'Pesem o kosu (Cv. Golar). (Pevskemu društvu »Hugolin Satt-

ner«, Moste). (Rkp. part. pev. dr. »Sattner« in Gl. M. Lj.)

292. Pa dejali so mi župnik (Ivo Peruzzi). (Slov. kvartetu, 1921).

(Rkp. part. pev. dr. »Krakovo-Tmovo«, Ljubljana, Belič
Janez, Ljubljana, in prepis Gl. M. Lj.)

293. Črni vran (Lj. Poljanec). Balada. (Trst, 1910). (Rkp. ? —

Skladbo je pelo neko hrv. pevsko društvo na turneji v
Angliji in Nemčiji in se je takrat izgubila.)

294. Zvezde žarijo (Oton Župančič). Četverospev. (Rkp. part. Gl.
^ M. Lj.)

295. Starec (Narodno besedilo). (1932). Pevskemu društvu »Kra-

kovo-Trnovo«), (Rkp. part. pev. dr. »Krakovo - Trnovo«
in Gl. M. Lj.)

296. Še en moto! (Pinxit q). (Popotno geslo Gl. M. štev. 3). (Vama,

1934). (Rkp. part. Gl. M. Lj.)

297. Junakova svatba (J. Vesel). (Balada za moški zbor z osmero-

spevom). (Prep. part. in glas. Prvo slovensko pevsko dru¬
štvo »Lira«, Kamnik.)

298. Tri prešerne pesmi  za veselo družbo. (Študentovske),
do (Kamnik, 1904): 1. (298) Nič o politiki (Simon Jenko),

300. 2. (299) Lepa Neža (Simon Jenko), 3. (300) Kaj morem jaz
za to? (Matija Kračmanov - Valjavec). (Rkp. Prvo slov.
pev. društvo »Lira«, Kamnik.)

301. Šopek vinskih  za moški zbor (Kamnik, 1904): 1.
do (301) Ko b’ sodov ne b’lo, 2. (302) Kranjski sin, 3. (303)

305. Sladko vince piti, 4. (304) Birt rajtengo piše, 5. (305) Kolkor
kapljic. (Rkp. Prvo slov. pev. društvo »Lira«, Kamnik.)

306. Mesto v oblakih (A. Fet - Peterlin - Petruška).' (Taškent,

1919). (»Ljubljanskemu Zvonu« ob priliki iz ujetništva.
19. VIII. 1920). (Rkp. pev. dr. »Ljubljanski Zvon«.)

307. Za našo zmago zovi (Ivo (Peruzzi). (1920). (Rkp. pev. dr.

»Ljubljanski Zvon«.)

160

308. Njega ni (S. Gregorčič). (Po narodnih motivih). (Taškent,

1919). (Rkp. pev. dr. »Ljubljanski Zvon«.)

309. Potrkan ples (Gorenjska). (Akademskemu pevskemu zboru.

1934). (Rkp. Akademski pevski zbor, Ljubljana.)

310. Furmanska (Dolenjska narodna). (1934). (Rkp. Akademski

pevski zbor, Ljubljana.)

311. Solnce mi je nizk’ prisjavo (Gorenjska narodna). Za alt in

moški kvartet. 1934. (Rkp. Akademski pevski zbor, Ljub¬
ljana.)

312. Zazibalka (Panonska narodna). (1934). (Rkp. Akademski

pevski zbor, Ljubljana.)

313. Geslo sokolskega pevskega zbora v Radovljici (11. I. 1936).

(Rkp. Sokolsko društvo Radovljica.)

314. Svatovska suita  (Zilska dolina) za triglasni tenorski
do in triglasni basovski zbor: I. (314) Andante. Mendirer me

317. urišče po cesti. II. (315) Moderato. Al’ je to tista šiša, je
to tista ves. III. (316) Andantino. Sma prišli, pa spet poj-
demo. IV. (317) Andante. Jes grien, jes grien, jes muerem
preč. (Rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

318. Od trnovske fare (Narodna). (Nedokončano? Rkp. zap. Hana

Adamič, Ljubljana.)

319. Od kolere (Narodna). (Osnutki, nedokončano? Rkp. zap.

Hana Adamič, Ljubljana.)

320. Je urca odbila (Besedilo?). (Prijatelju Viktorju Bohincu za

spomin f Seliškarja). (Rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana,
in pev. dr. »Krakovo - Trnovo«, Ljubljana.)

321. V veseli družbi (Ivan Zorman). (4. VII. 1936). (Rkp. zap.

Hana Adamič, Ljubljana.)

322. 4 narodne pesmi:  1. (322) Saj či frajda več ne svite, 2.
do (323) Uštnejšega ni, kje te vigredni cajt, 3. (324) Jes som

325. ponoči nekje biv, 4. (325) Jes pa moj kvaž’k se rada imava.
(Nedokončano? Rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

326. Mati zemlja (Cvetko Golar). (Rkp. zap. Hana Adamič, Ljub¬

ljana.)

327. Poskočnica (Nar. bes. — Štrekelj Josip). (Rkp. zap. Hana

Adamič, Ljubljana, in pevsko društvo »Grafika«, Ljub¬
ljana.)

328. Tovarišu (J. Pagliaruzzi). (Rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

329. Jesenski večer (Igo Gruden). (Rkp. zap. Hana Adamič, Ljub¬

ljana). (Glej št. 210.)

330. Žena - smrt (Narodna pesem). Moški zbor in tenor solo.

(Rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

331. Slovenska maša (b-dur). (Rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

11

161

332. Ponoči (S. Jenko). (Nedokončano? Rkp. zap. Hana Adamič,

Ljubljana.)

333. Kregala se vdova in devojka (Cvetko Golar). (Varianta). Mo¬

ški zbor in soli: devojka (sopran), vdova (mezzosopran),
Ivan (tenor). Poklonjeno Gl. M. v Mariboru. (Taškent,
1919). (Prepis zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

334. Napitnica (Cvetko Golar). (Akademskemu pevskemu zboru.

1927). (Rkp. Akademski pevski zbor, Ljubljana.)

335. Novoletna kolednica (Koroška narodna). (1934). (Rkp. Oktet

rudniških nameščencev, Trbovlje.)

336. Mlada mi je draga (Belokranjska narodna). (1934). (Rkp.

Oktet rudniških nameščencev, Trbovlje.)

337. Spava Janko (Belokranjska narodna). (1934). (Rkp. Oktet

rudniških nameščencev, Trbovlje. Ista pesem z naslovom
»Najboljša molitev« v rkp. zap. Hane Adamič, Ljubljana.)

338. Belokranjsko kolo (Narodna). (1934). (Rkp. Oktet rudniških

nameščencev, Trbovlje.)

339. Gozdna idila (Oton Župančič). (1934). (Rkp. Oktet rudniških

nameščencev, Trbovlje, in rkp. zap. Hana Adamič, L j.)

340. Pomlad ni za me (Rudolf Maister). (1934). (Rkp. Oktet

rudniških nameščencev, Trbovlje, in rkp. zap. Hana Ada¬
mič, Ljubljana.)

341. Tri ljubice (Oton Župančič). (1934). (Rkp. Oktet rudniških

nameščencev, Trbovlje, in rkp. zap. Hana Adamič, Ljub¬
ljana.)

342. Polnoč (Rudolf Maister). (1934). (Rkp. Oktet rudniških na¬

meščencev, Trbovlje, in rkp. zap. Hana Adamič, Ljub¬
ljana.)

343. Pevskemu društvu »Zvon« v Trbovljah ob 15 letnici (Jože

Velkavrh). (Trst, 1910). (Rkp. »Zvon«, Trbovlje.)

344. Oskarju Mollu ob 25 letnici (Ivo Peruzzi). (1932). (Rkp. Moll

Oskar, Trbovlje).

345. Prazno srce (Rudolf Maister). (1934). (Rkp. »Zvon«, Trbov¬

lje, in rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

346. Setev (Cvetko Golar). (1933). (Rkp. pev. dr. »Svoboda«,

Trbovlje, in rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

347. Sveti plamen (Cvetko Golar). (1933). (Rkp. pev. dr. »Svo¬

boda«, Trbovlje, in rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

348. Naši dnevi (R. Peterlin - Petruška). (1933). (Rkp. pev. dr.

»Svoboda«, Trbovlje, in rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

349. Trudno srce (R. Peterlin - Petruška). (1933). (Rkp. pev. dr.

»Svoboda«, Trbovlje, rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana,
in pev. dr. »Krakovo - Trnovo«, Ljubljana.)

162

350. Naročilo (Staroselski). (Rkp. Adolf Grobming, Ljubljana.)

351. Trije moški zbori  na narodna besedila iz Štrekljevih

zbirk nar. pesmi: 1. (351) Mak za škriljak, rožmarin za
spomin, 2. Trije robci, 3. Za njo kot riba za vodo. (Pevske¬
mu društvu »Krakovo - Trnovo«. — 30. VIII. 1924). (Rkp.
part. pev. dr. »Krakovo - Trnovo«, Ljubljana. — Št. 2. in
3. sta natisnjeni, glej št. 227. in 225.)

352. Geslo (Fran Albrecht). (Rkp. part. pev. društvo »Krakovo-

Trnovo«, Ljubljana.)

353. Rudarska pesem (Klemenčič Vlado). (1932). (Rkp. »Oktet

rudniških nameščencev, Trbovlje, glas. pev. dr. »Zarja«,
Loke pri Trbovljah.)

354. Ti si urce zamudila (Narodna). (G. Avgustu Šuligoju, 1922?).

(Rkp. ?) .

355. Trije kovači (Besedilo?). Komponirano v Taškentu, 1917.

(Rkp. ?)

356. Rodino mila! Druga narodna bolgarska himna. Tekst in mu¬

zika Bor. Tričkov. Priredil E. Adamič. (Rkp. Luka Kra¬
molc, Ljubljana.)

357. Od kosa (Dolenjska). 3gl. moški zbor. (Rkp. Luka Kramolc,

Ljubljana.)

358. Voščilo Edvardu! (Emil Adamič). (Trojckij lager, 1915). (Rkp.

Edvard Prinčič, Ljubljana.)

359. Lahko noč (Besedilo?). Četverospev. (Na programu predpust¬

nega koncerta telovadnega društva »Zagorski Sokol« v Za¬
gorju, dne 20. II. 1898, pod vodstvom društvenega pevo¬
vodje g. Milana Adamiča). (Rkp. ?)

360. Malgaj (Rudolf Maister - Vojanov). (Rkp. part. Janko Kot¬

nik, Guštanj, šapirograf. glas. Glasb, in pev. društvo »Že¬
lezničar«, Ptuj.)

b) s klavirjem, z orglami, z orkestrom

361. V samostanu (R. Peterlin - Petruška). (1925). Moški zbor

in komorni orkester (2 flavti, 2 oboi, 2 klarineta, 2 fagota
in harfa. (Rkp. part. ?, glasovi Nar. želez, glasbeno dru¬
štvo »Sloga«, Ljubljana.)

362. Z a oženjene.  Moški zbori in klavir. (Kamnik, 1905):
do 1. (362) Poj, poj, ptiček moj, 2. (363) Lani sem mo-
366. žila se, 3. (364) Še kiklco prodala bom, 4. (365) Micka le

hitr’, 5. (366) Polka je vkazana. (Rkp. Prvo slov. pevsko
društvo »Lira«, Kamnik.)

n*

163

367. Missa SS. Angelorum Custodum za 3 glasni moški zbor in

orgle. (Trst, 1912). (Rkp. Cerkveni Glasbenik, Ljubljana.)

368. Zapojmo! (Mirko Kragelj). Kantata za triglasni moški zbor,

trobilni kvartet in tolkala (tenorji, baritoni, basi — tro¬
benta v F, tenor - pozavna I., II., tuba [odnosno pozavna]
— carillon, triangel, piatti, tamb. pice., timpani F, C). Pev¬
skemu društvu »Krakovo - Trnovo« za desetletnico, 1929.
(Rkp. part. Adolf Grobming, Ljubljana.)

369. Molitev (S. Jenko). Moški zbor s spremljevanjem fanfare,

(Rkp. part. Sokol I, Ljubljana.)

370. Molitev (S. Jenko). Slavnostni koral za moški zbor in dva

klavirja (1933). (Rkp. part. Gorenjska sokolska župa,
Kranj.)

3. ŽENSKI ZBORI

a) a cappella

Tiskane skladbe

371. Po slovesu (J. N. Resman). (NA, I. 6., 1906/7, stran 68. —

Glej tudi št. 1052.)

372. Ave Maria (M. Elizabeta). (ZB, 1. 2,, 1926, št. 4 č.)

373. O, kam, Gospod, gre Tvoja pot? (Besedilo ?). (ZB, 1. 2., 1926,

št. 4 d.)

374. Gospod, usmili se! (Besedilo ?). (ZB, 1. 2., 1926, št. 4 e.)

375. Tožba (Eng. Gangl). 4 gl. ženski zbor brez klavirja. (Prija¬

telju dvornemu svetniku E. Ganglu). (Litograf. part. Uči¬
teljska tiskarna v Lj. 4°, 2 strani.)

376. Šest narodnih pesmi  za ženski zbor. Izdala in zalo-
do žila Učiteljska tiskarna v Ljubljani, 1932. Litografija Če-
381. mažar in drug v Ljubljani. 4°, 7 strani. (Učit. pev. zboru v

Ljubljani): 1. (376) Rasti rožmarin, 2. (377) Da bi jaz znala,
k’teri je moj (Gorenjska), 3. (378) V črni gori beli grad
(Belokranjska), 4. (379) Sem revna deklica, 5. (380) Lepo
mlado jutro (Štajerska), 6. (381) Izberi si moža! (Prleška).
V pozni jeseni (Saturnin). j

382.

383.

Sv. Jurij (Bog. Gorenjko).

384. Večer (Borisov).

385. Da imel bi perutničke

(Bog. Gorenjko).

386. Dudeldajčki (Osojski).

387. Ah, zvonijo (Bogomila).

2 glasni ženski zbori.

| Litogr. glas. Gl. M. Lj. 4°, 6 strani.

1  Glej tudi: Mladin. zbori s klavir-
' jem št. 801., 806., 800., 788. in 793.
Litogr. glas. Gl. M. Lj. 4°, 4 strani.

164

388.  Kata.  Štiri belokranjske pesmi o lepi Kati za tri ženske
do solo-glasove in troglasni ženski zbor a cappella: 1. (388)

391. Modra Kata, 2. (389) Lepa Kata, 3. (390) Zvesta Kata, 4.

(391) Srečna Kata. (Učit. pev. zbor JUU, litogr. partitura.
4°, 26 strani.)

392. Popotno geslo Gl. M. št. 2. (Avtor besedila ?). (5. XII. 1934).

(Litogr. part. Gl. M. Lj. 4°, 1 stran.)

Rokopisne skladbe

393. Zdaj vem (Iv. Zorman). (Rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

394. Tri narodne  za ženski zbor. Ženskemu zboru radovlji-

do škega sokolskega zbora: 1. (394) Odkod znam ljubiti (Po

396. zapisu St. Vraza), 2. (395) Lepa je pomlad (Po zapisu J.

Žirovnika), 3. (396) Lisica (Po zapisu J. Žirovnika). (Rkp.
Sokolsko društvo Radovljica.)

b) s klavirjem, z orkestrom
Tiskane skladbe

397. Pet ženskih dvospevov  (zborov) s spremljevanjem
do klavirja. Besedila Cvetka Golarjeva: Iz bosanskega peri-

401. voja. Izdalo in založilo pevsko društvo »Ljubljanski Zvon«,
1922. 4°, 23 strani: 1. (397) Solnce sije, zeleni livada, 2. (398)
Kje si, dragi, da te ni? 3. (399) Poj petelin, zoro mi naznani,
4. (400) Dragemu so se oči skalile..., 5. (401) Zgodaj
vstala mlada je devojka.

402. Tožba (Engelbert Gangl). Ženski zbor ali dvospev in klavir.

(ZB, 1. 3., 1927, št. 3., 4 b). (Glej tudi št. 375.)

Rokopisne skladbe

403. V rešen je (Lj. Polančeva). (Poklonjeno g. Minki Zacherlovi,

Ljutomer). Dekliški troglasni zbor s spremljevanjem 8 solo
instrumentov (flavta, klarinet, rog, 3 viole, klavir in tim-
pani). (26. X. 1927). (Rkp. part. Gl. M. Lj.)

404. Mornarjeve gosli. Narodna pripovedna pesem. Zapisal Fran¬

čišek Meden v Senožečah na Notranjskem (Štrekelj št. 76).
Za tenor-solo, sopran-solo, bariton (bas)-solo, ženski zbor,
violino-solo in mali orkester: 2 flavti, 1 pikolo, 2 oboi,
1 angl. rog, 2 klarineta, 1 basklarinet, 2 fagota, 4 rogovi,
tolkala in godalni kvintet (1936). (Rkp. partitura Gl. M. Lj.)

165

405. V čolnu (K. Širok). Ženski zbor in pihala (2 flavti, 2 oboi,

2 klarineta A, 2 fagota). (1. XI. 1930). (Rkp. zap. Hana

Adamič, Ljubljana.)

406. 3 ženski dvospevi (Cv. Golar). (Glej št. 397—401): 1. (406)

do Poj, petelin, zoro mi naznani! 2. (407) Kje si, dragi, da te

408. ni? 3. (408) Zgodaj vstala mlada je devojka. (Priredba za
ženski zbor s sp remije vanjem orkestra). (1928). (Rkp.
pev. dr. »Zvon«, Trbovlje.)

409. 2 ženska dvospeva (ista kot zgoraj, št. 1. in št. 3.). Pri-
do redba za ženski zbor s spremljevanjem klavirja 4 ročno.

410. (1930). (Rkp. Glasbena Matica, Maribor.)

4. MEŠANI MOŠKI IN ŽENSKI ZBORI*

411. 10 moških in mešanih zborov.  Na narodna slov.
do besedila iz Štrekljeve zbirke. Uglasbil Emil Adamič. V

420. Ljubljani, 1922. Založila in izdala Zvezna knjigarna. 8°.
15 strani. Vsebina: 1. (411) Po čem tako lepo dišiš? Moški
zbor. 2. (412) Ljubica, vstani, vpihni luč. Moški zbor.

3. (413) Vanč zelenka jaše. Moški zbor. 4. (414) Ti misliš
si lepa. Moški zbor. 5. (415) Dekle moje, prinesi vode
(Ribniškemu oktetu). Moški zbor. 7. (417) Je rano vstala
kukovca (Po načrtu melodije St. Vraza). Meš. zbor. 8. (418)
Če ti ne boš moj... (Učit. pev. zboru v Lj.). Mešan zbor.
9. (419) Kdor je truden, naj gre spat! (Učit. pev. zboru
v Lj.). Mešan zbor. 10. (420) Zbiraj se, zbiraj, lepi zbor!
(Poljansko kolo). Mešan zbor.

421. Šest narodnih pesmi.  Po napevih iz Kokošarjeve
do zbirke za moški in mešani zbor priredil E. Adamič. Ljub-

426. Ijana, 1924. Zveza slov. pev. zborov. 4°. 8 strani. Vsebina:
1. (421) Ljubezen brez upa. Mešan zbor. 2. (422) Anzer,
pobič mlad. Moški zbor. 3. (423) Voznica. Moški zbor.

4. (424) Stoji gora. Mešan zbor. 5. (425) Od mrtve deklice.
Moški zbor. 6. (426) Kaj pa delajo ptički. Mešan zbor.

427. Vsem slovenjegoriškim pevcem!  (Emil Adamič):
do Oj, ti naša zemlja sveta. Slovenske gorice (General Rudolf
434. Maister). 1930. Litograf. part. 4°, 24 strani. 1. (427) Zavrh

nad Št. Rupertom. Mešan zbor. 2. (428) Septembrske lau-
date. Moški zbor. 3. (429) Nočna meglica. Mešan zbor.

* V tem odstavku so zbirke zborov, v katerih so poleg mešanih
natisnjeni tudi moški zbori in skladbe, ki so zložene za moški, mešan in
ženski zbor.

166

4. (430) Oktobrski mrak. Mešan zbor. 5. (431) Peča. Mešan
zbor. 6. (432) Završki fantje. Moški zbor. 7. (433) Završki
škorci. Mešan zbor. 8. (434) Sveti Martin. Mešan zbor.
(Avtorske pravice za izvajanje ima Sokolsko društvo pri
Sv. Lenartu.)

435. Budnica (Cvetko Golar). Gorenjskim sokolskim prosvetar-

jem! Za kombiniran mešani, moški ter ženski zbor in
simfonični orkester. Zložil Emil Adamič. (Pevska parti¬
tura). Lastništvo in založništvo: Sokolska župa Kranj
(Prosvetni odbor). (1936). 4°, 4 strani. (Rkp. orkestralna
partitura Sokol Kranj, klav. izvl. v prepisu Gl. M. Lj.)

436. 100 narodnih pesmi  iz Kokošarjeve in drugih zbirk za
do moški in mešan zbor. 1937. Izdal in založil pevski zbor
537. Glasbene Matice .v Ljubljani. 8°, 140 strani. Vsebina:

1. (436) Barčica po morju plava. Mešan zbor. 2. (437) Bog
je ustvaril zemljico. Mešan zbor. 3. (438) Čez tri gore.
Mešan zbor. 4. (439) Hribi moje domovine (Ponarodela).
Mešan zbor. 5. (440) Jutranja (Napev iz Pregljeve zb.).
Mešan zbor. 6. (441) Kaj pa delajo ptički. Mešan zbor.
7. (442) Kdo živi veselo. Mešan zbor. 8. (443) Kukovca je
kukala. Mešan zbor. 9. (444) Lahko noč (Ponarodela). Meš.
zbor. 10. (445) Lastovki (Ponarodela). Mešan zbor. 11. (446)
Lepo je pomladi. Mešan zbor. 12. (447) Lipa (Ponarodela).
Mešan zbor. 13. (448) Nocoj je pa lep večer. Moški zbor
ali četverospev. 14. (449) Oj, le sijaj solnce! Mešan zbor.
15. (450) Pomlad. Mešan zbor. 16. (451) Preljuba si ti,
pomlad! Mešan zbor. 17. (452) Ptiček prav majhen je (Po¬
narodela). Mešan zbor. 18. (453) Rožic ne bom trgala (Po¬
narodela). Mešan zbor. 19. (454) Slišala sem ptičko pet’.
Mešan zbor. 20. (455) Tam v logu pa hišco imam. Mešan
zbor. 21. (456) V dolinci prijetni (Ponarodela). Mešan zbor.
22. (457) Večerna (Ponarodela). Mešan zbor. 23. (458) Ve¬
seli letni časi (Napev iz Pregljeve zb.). Mešan zbor.
24. (459) Vigred se povrne (Nagrobnica — ponarodela).
Mešan zbor. 25. (460) Vse mine (Ponarodela). Mešan zbor.
26. (461) Zvonikarjeva (Ponarodela). Mešan zbor. 27. (462)
Anzer, pobič mlad. Moški zbor. 28. (463) Barka zaplavala.
Mešan zbor. 29. (464) Bom šel na planince. Moški zbor ali
četverospev. 30. (465) Dekle na pragu stala (Napev iz Se¬
verjeve zbirke). Mešan zbor. 31. (466) Dekle na vrtu. Meš.
zbor. 32. (467) Dekle pere. Mešan zbor. 33. (468) Dober
večer! (Napev iz Severjeve zbirke). Moški zbor. 34. (469)
Fantič po polju gre. Mešan zbor. 35. (470) Hribi, ponižajte

167

se! Mešan zbor. 36. (471) Huda zima. Mešan zbor. 37. (472)
Je pa davi slanca pala. Mešan zbor. 38. (473) Ko so fantje
proti vasi šli (Napev iz Hruševja pri Postojni). Mešan zbor.
39. (474) Lansko veselje (Po napevu iz Goriške). Mešan
zbor. 40. (475) Ljubezen brez upa. Mešan zbor. 41. (476)
Luna sije (Ponarodela, varianta). Mešan zbor. 42. (477)
Nič ne jokaj, dekle moje! Mešan zbor. 43. (478) Nocoj se
mi je sanjalo (Po napevu iz Dutovelj). Mešan zbor. 44. (479)
Od Johance. Mešan zbor. 45. (480) Oh, ti fantič milosrčni
(Napev iz Hruševja pri Postojni). Mešan zbor. 46. (481)
Pojte, drobne ptice! Mešan zbor. 47. (482) Preljuba, pa
zdrava ostani! Mešan zbor. 48. (485) Rasti, travca zelena!
Mešan zbor. 49. (486) Ribce po vodi plavajo. Mešan zbor.
50. (487) Solnce pa doli gre. Mešan zbor. 51. (488) Soča voda
je šumela. Mešan zbor. 52. (489) Stoji gora. Mešan zbor.
53. (490) Šel sem po travniku. Moški zbor. 54. (491) Vse
najlepše rožice. Moški zbor ali četverospev. 55. (492) Vsi
so prihajali. Mešan zbor. 56. (493) Drežniška. Mešan zbor.
57. (494) Jagar gre na jago. Mešan zbor. 58. (495) Krojaček
na svetu lepo živi. Mešan zbor. 59. (496) Le pridi! Mešan
zbor. 60. (497) Mi smo lovci. Moški zbor. 61. (498) Majol -
majolčica. Mešan zbor. 62. (499) Od samskega stanu. Moški
zbor ali četverospev. 63. (500) Ogljar. Mešan zbor. 64. (501)
Oj samski stan. Mešan zbor. 65. (502) Oprezno dekle (Na¬
pev iz Jurkove zbirke). Mešan zbor. 66. (503) Pa te pesmi
so preč! Mešan zbor. 67. (504) Pogumni krojački. Mešan
zbor. 68. (505) Potrkan ples. Mešan zbor. 69. (506) Preljuba
tičca drenova. Mešan zbor. 70. (507) Ribicam dobro gre.
Mešan zbor. 71. (508) Srečali smo mravljo (Napev iz Preg¬
ljeve zbirke). Mešan zbor. 72. (509) Vipavska. Mešan zbor.
73. (510) Vršiček na klobčiču. Moški zbor. 74. (511) Zabav-
Ijivka. Mešan zbor. 75. (512) Zbadljivka (Napev iz Hu¬
badove zbirke). Mešan zbor. 76. (513) Zmirom se veselim
(Napev iz Jurkove zbirke). Mešan zbor. 77. (514) Živio
(Ponarodela). Mešan zbor. 78. (515) Bo urica prišla. Moški
zbor. 79. (516) Dekle, lahko noč! Mešan zbor. 80. (517) Ena
ptička priletela. Mešan zbor. (Des-dur 2 /».) 81. (518) Je tiča
priletela. Mešan zbor. (C-dur 3 /s.) 82. (519) Kangalilejska.
Mešan zbor. 83. (520) Moj tovariš je na rajžo šel. Moški
zbor. 84. (521) Na polju zelenem. Mešan zbor. 85. (522) Od
mrtve deklice. Moški zbor. 86. (523) Preljubo veselje (Po¬
narodela). Mešan zbor. 87. (524) Prijatelj, kaj vprašaš me?
(Hagada). Mešan zbor. 88. (525) Rasti rožmarin I. Mešan

168

zbor. 89. (526) Rasti rožmarin II. Moški zbor. 90. (527) Smo
po polju rožce brali. Mešan zbor. 91. (528) Solnce za goro
gre. Moški zbor. 92. (529) Stara vojaška. Moški zbor.
93. (530) Tajnanina. Mešan zbor. 94. (531) Tički lepo pojo.
Mešan zbor. 95. (532) Voščilo za praznike. Mešan zbor.
96. (533) Voznica. Moški zbor. 97. (534) Vse je veselo.
Mešan zbor. 98. (535) Vse rožice rumene. Moški zbor ali
četverospev. 99. (536) Vzdihljaji slepega (Ponarodela). Meš.
zbor. 100. (537) Zakaj se ti, človek, veseliš? Mešan zbor.

538. »Kukovca je kukala«  (Rkp. zbirka moških in mešanih

do zborov). (Rkp. Frida Šček - Orel, Loče pri Poljčanah).

542. (Od 52 zborov te zbirke, ki imajo deloma druge naslove,

je 47 natisnjenih v zbirki »100 narodnih pesmi«, ki jih je
izdal pevski zbor Gl. M. Lj., 1937, št. 436—537), 5 zborov
je še neobjavljenih: 1. (538) Gozdič je že zelen. Moški zbor.
2. (539) Na gori tam visoki. Moški zbor. 3. (540) Ljuba
moja, kje si snoči bila. Moški zbor. 4. (541) Majdalenčica
zavpije. Mešan zbor. 5. (542) Beri rožmarin zeleni. Moški
zbor.

5. MLADINSKI ZBORI

a) a cappella
Tiskane skladb e

543. Zjutraj. 2 gl. zbor. (ZV, 1. 2., 1901, stran 63.)

544. Zvečer (Lujiza Pesjakova). 2gl. zbor. (ZV, 1. 2., 1901,

stran 191.)

545. Molitev po pouku II (A, B). 2 gl. zbor. Stran 7.

546. Učenec iz šole grede B (Narodni napev). 2 gl. zbor.

Stran 9.

547. Petelinov klic. 2 gl. zbor. Stran 18.

548. Molitev po jedi. 3 gl- zbor. Stran 23.

549. Zvonček I. 2 gl. zbor. Stran 33.

550. Zvonček II. 2 gl. zbor. Stran 34.

551. Maček na vrtu (Jože Stritar). 2 gl. zbor. Stran 39.

552. Ženjica (M. Vilhar). 2 gl. zbor. Stran 42.

553. Kovač (A. Perne). 2gl. zbor. Stran 49.

554. Zima (Narodni napev). 2gl. zbor. Stran 66.

555. Snežec (Narodni napev). 2 gl. zbor. Stran 69.

"T3 s

1 O
C 3

o. o

rt 52.

o*

ir>o

>-1  XS
rt rt

a*

«< 0)<
rt A

'O rt)

O to

on  a

169

556.

557.

558.

559.

560.

561.

562.

563.

564.

565.

566.

567.

568.

569.

570.

571.

572.

573.

574.

575.

576.

577.

578.

579.

580.

581.

582.

583.

584.

585.

586.

587.

588.

>

c  ^

era

£.

D-

z &

&o

CO< r/T

o< £L
n>

o n>

On oj

Bolni tovariš (Stritar Jožef). (A, B). 2 gl. zbor.

Strani 12., 13.

Mati (Simon Jenko). 2 gl. zbor. Stran 17.

Velikonočna (Narodni napev). 2 gl. zbor. Stran 23.

Trobentici (A. K. Sežunov). (A, C). 2 gl. zbor.

Strani 29., 31.

Majnikova (Besedilo ?). 2gl. zbor. Stran 37.

Po jagode (A. Funtek). 2 gl. zbor. Stran 56.

Malin (A. Funtek). 2 gl. zbor. Stran 57.

Mladi vojaki (Jožef Stritar). 2 gl. zbor. Stran 76.

Tepežnica (A. M. Rostov). 2gl. zbor. Stran 78.

Aj, na okna (A. Rape). (A, B). 2 gl. zbor. Strani 79, 81.

Da mi biti je drevo (O. Župančič). 2 gl. zbor. Stran 90.

Štirje letni časi (Janko Leban). 2gl. zbor. Stran 91.

Divji mož (O. Župančič). 2gl. zbor. Stran 92.

Živi, svetli cesar naš (Besedilo ?). 2 gl. zbor. Stran 96.

Junaki (L. Černej). Koračnica. 2 gl. zbor.

Stran 34.

Le rajaj (L. Černej). Koračnica. 2gl. zbor.

Stran 53.

Ločitev (A. Leban). 3 gl. zbor. Stran 69.

Otroci, dragi, brzi vsi! (J. Cimperman).

3 gl. zbor. Stran 71.

(V drugem in tretjem natisu te pesmarice sta le skladbi:
»Ločitev« in »Otroci, dragi, brzi vsi!« na straneh 83. in 84.)
Mlin. 1 gl. zbor. (H. Druzovič: Pesmarica II., Lj. 1923, str. 29.)
Otroci kličejo pomlad (Iz Štreklj. zbirke nar. pesmi).

1 gl. zbor. Stran 3.

Angel z neba je poslan (Po starodavnem motivu iz
Cithare octochorde 1758). (Besedilo priredil S. Sar-
denko). 1 gl. zbor. Stran 4.

Pomlad v Galiciji (Tone Gaspari), lgl. zbor. Stran 5.

Kolesa (Silvin Sardenko). lgl. zbor. Stran 5.

Romar roma na goro (Karel Širok), lgl. zbor. Stran 7.
Jurjevanje (Fr. Žgur). 2 gl. zbor. Stran 10.

Ciganska (Fr. Žgur). 2 gl. zbor. Stran 13.

Pomlad na Goriškem (A. Širok). 2 gl. zbor. Stran 14.

Pri polžu (Karel Širok). 2 gl. zbor. Stran 16.

Na Jurjevo (Oton Župančič). 3 gl. zbor. Stran 21.

V maju (Zorana Valenčičeva). 3 gl. zbor. Stran 25.

Uspavanka (Marija Grošljeva). 3gl. zbor. Stran 27.

Sestrica (Sil. Sardenko). 2 gl. zbor. Stran 28.

Saj ni čuda (Sil. Sardenko). 2 gl. zbor. Stran 30.

Druzovič Hinko:
Pesmarica III.
Ljubljana 1909
(drugi natis 1921,
tretji natis 1924)

/5

c

3

m

•i

H o<
W  jv

% ?.
~  o

NO 21

to

^ o

co<

JV

n>

Xi

o

C/i

3

170

589. Šolski zvonec (L. Černej). lgl. zbor. Stran 4.

590. Z Bogom (L. Černej). lgl. zbor. Stran 4.

591. Fantič in konjič (A. Funtek). lgl. zbor.

Stran 5.

592. Konjič (A. Funtek). lgl. zbor. Stran 6.

593. Mlin (L. Černej). lgl. zbor. Stran 12.

594. Kmetič je seme pos’jal. lgl. zbor. Stran 12.

595. Piščalke piskajo, lgl. zbor. Stran 15.

596.  Pastirček, lgl. zbor. Stran 16.

597. Vrana (Sl. Slavič), lgl. zbor. Stran 19.

598. Pred ukom (L. Černej). lgl. zbor. Stran 19.

599. Opomin k petju. lgl. zbor. Stran 31.

600. Na plan. lgl. zbor. Stran 36.

601. Na ledu (A. Funtek). lgl. zbor. Stran 52.

602. Vesela pesem. 4 gl. zbor. (Druzovič Hinko: Pesmarica IV.,

Ljubljana, 1925. Stran 88.)

603. Tam gori za našo vasjo... 3gl. zbor. (Pregelj Ciril: 30 trogl.

mlad. zborov, I. del, Celje, 1925. Stran 21. — Ista skladba
je tudi v zbirki C. Pregelj: Trogl. mlad. zbori, Ljubljana,
1928. Stran 17.)

604. Jurjevanje. 2gl. mlad. zbor. (Muzika, Beograd, 1. 1., 1928.,

št. 8.-9. — Glej št. 580.)

605. Kdo pa najlepše živi (Narodna). 3 gl. zbor.

Stran 2.

606. Vse rožice rumene. 3 gl. zbor. Stran 4.

607. Dete, lahko noč. 3 gl. zbor. Stran 5.

608. Zazibalka. 3 gl. zbor. Stran 7.

609. Je ptič’ca priletela. 3 gl. zbor. Stran 8.

(b-dur 3 /s.)

610. Preljuba tič’ca drenova. 3 gl. zbor. Stran 10.

611. Čez tri gore, čez tri dole. 3 gl. zbor. Stran 12.

612. Rasti, rožmarin. 3gl. zbor. Stran 14.

613. Kaj pa delajo ptički. 3 gl. zbor. Stran 16.

614. Tički lepo pojo. 3 gl. zbor. Stran 65.

615.  Dobra hrana. lgl. zbor. Stran 27. 1 Pregelj Ciril: Nageljčki I.

616. Tičice letajo, lgl. zbor. Stran 27. / Ljubljana, 1928.

617.  Je smrečica posekana (Po narodni). 4 gl. zbor. (NR, 1. L,

1929/30, stran 247.)

618. Koroškim fantom (Tone Gaspari). 3 gl. zbor. (NR, 1. 2.

1930/31, stran 20.)

619.  Dve nabožni mladinski pesmi:  1. (619) Sveti trije
do kralji (Dušan Vargazon), 2. (620) V Jeruzalemu še vse spi

620. (Karel Širok). 3 gl. zbora (ZB, 1. 7., 1931, št. 2č.)

Pregelj Ciril:
30 troglasnih
zborov. II. del.
Celje, 1927.
Vse skladbe
razen št. 608,
so natisnjene
tudi v Pregelj
Ciril: Troglasni
mlad. zbori.
Ljubljana, 1928.

Druzovič Hinko:
Pesmarica I.
Ljubljana 1925.
3. izdaja.

171

Kramolc Luka:
Pesmarica za nižje
razrede srednjih in
njim sorodnih šol.
Ljubljana, 1932.

626.

627.

628.

629.

621. Uspavanka (Jerajeva Vida). 2gl. zbor.

Stran 15.

622. Junaki (Černej L.), lgl. zbor. Stran 18.

(Glej št. 570.)

623. Pisana ladja (Prekmurska narodna). 2 gl.

zbor. Stran 38. (Glej št. 626. in 661.)

624. Ura (Levstik Fr.). 2 gl. zbor. Stran 48.

625. Razgovor (Albrecht F.). 3 gl. zbor. Str. 57.

Po vodi plava (Prekmurska). 3gl. zbor. (Trboveljskim slav¬
čkom). (GR, 1. zvez., 1., 1933/34, stran 10.)

Tri drobne konople (Po zapisu St. Vraza, narodna iz Cerovca).
3 gl. zbor. (Trboveljskim slavčkom). (GR, 1. zvez., 1933/34,
stran 11.)

Huda zima (Goriška narodna). 4gl. zbor. (Trboveljskim
slavčkom). (GR, 1. zvezek, 1933/34, stran 11.)

N’ mau čez izaro (Koroška narodna). 3gl. zbor. (Trboveljskim
slavčkom). (GR, 1. zvezek, 1933/34, stran 13.)

630. Da b’ biva liepa ura (Koroška narodna). 3 gl. zbor. (Trbovelj¬

skim slavčkom). (GR, 1. zvezek, 1933/34, stran 14.)

631. Tičica lepo poje (Primorska). 3gl. zbor. (Trboveljskim slavč¬

kom). (GR, 1. zvezek, 1933/34, stran 14.)

632. Drežniška (Goriška narodna). 3gl. zbor. (Trboveljskim slavč¬
kom). (GR, 1. zvezek, 1933/34, stran 14.)

Prošnja (Beraška pesem). 2 gl. mlad. zbor, tenor in bas. (GR,
2. zvezek, 1933/34, stran 25.)

Zahvala (Beraška pesem). 2 gl. mlad. zbor, tenor in bas. (GR,
2. zvezek, 1933/34, stran 25.)

Svatovska (Belokranjska). 3gl. zbor. (GR, 2. zvezek, 1933/34,
stran 38.)

636. Tiri, tiri tinje (Narodno besedilo). 3 gl. zbor. (GR, 2. zvezek,
1933/34, stran 40.)

Koroška himna (Ivan Albreht). 2gl. zbor. (GR, 3. zvezek.
1933/34, stran 57.)

Drava reka.., 2gl. zbor. (GR, 3. zvezek, 1933/34, stran 57.)
Zima (Prekmurska). 2 gl. zbor. (GR, 3. zvez., 1933/34, str. 58.)
Vse mine (Ponarodela). 2gl. zbor. (GR, 3. zvezek, 1933/34,
stran 58.)

O kresu (Belokranjska). 2gl. zbor. (GR, 3. zvezek, 1933/34,
stran 59.)

Prošel je, prošel pisani vuzem (Belokranjska). 2gl. zbor.

(GR, 3. zvezek, 1933/34, stran 59.)

Pomlad (Štajerska narodna). 2gl. zbor. (GR, 6.-7. zvezek,
1934/35, stran 140.)

633.

634.

635.

637.

638.

639.

640.

641.

642.

643.

172

644. Poletje (Goriška narodna). 2gl. zbor. (GR, 6.-7. zvezek,

1934/35, stran 140.)

645. Jesen (Goriška narodna). 2gl. zbor. (GR, 6.-7. zvezek, 1934/35,

stran 141.)

646. Solnce za goro gre (Goriška narodna). 3 gl. zbor. (GR, 6.-7. zv.,

1934/35, stran 142.)

647. Oj le sijaj solnce (Goriški napev). 2gl. zbor. (GR, 6.-7. zvezek,

1934/35, stran 142.)

648. Črni kos (Goriška narodna). 2gl. zbor. (Trboveljskim slav¬

čkom). (GR, 6.-7. zvezek, 1934/35, stran 143.)

649. Črni kos (Dolenjska narodna). 3gl. zbor. (GR, 6.-7. zvezek,

1934/35, stran 144.)

650. Ribiška (K. Širok). 2gl. zbor. (GR, 6.-7. zvezek, 1934/35, str. 144.

651. Marija na gori (Karel Širok). 2 gl. zbor. (GR, 6.-7. zvezek,

1934/35, stran 145.)

652. Vabilo na kres (Ivanjska pesem, narodno besedilo). 3 gl. zbor.

(GR, 8.-10. zvezek, 1934/35, stran 206.)

653. Čbelica mi leti čez goro (Ivanjska pesem, narodno besedilo).

3gl. zbor. (GR, 8.-10. zvezek, 1934/35, stran 207.)

654. Tri ptice čez morje priletele (Ivanjska pesem, narodno be¬

sedilo). 3gl. zbor. (GR, 8.-10. zvezek, 1934/35, stran 208.)

655. Čuvajmo Jugoslavijo! lgl. zbor. Št. 1.

656. Junaki (Černej L.) lgl. zbor. Št. 34.

(Glej št. 570., 622., 656.)

657. Himna sv. Savi. 2gl. zbor. Št. 36.

658. Vršiček na klobčiču. 2 gl. zbor. Št. 38.

(Glej št. 644.)

659. Tičica lepo poje. 2 gl. zbor. Št. 57.

(Glej št. 631.)

660. Božična (Narodna). 2 gl. zbor. Št. 59.

661. Pisana ladja (Narodna). 2 gl. zbor.

Št. 66. (Glej št. 623., 624.)

662. Državna himna. 3 gl. zbor. Št. 85.

663. Molitev za vladarja. 4 gl. zbor. Št. 95.

664. Poklonitev najmlajših (R. Rehar). 3 gl.

665. Orač na Topoli (Lj. Poljanec). 3gl. 3

666. Prvodecembrska molitev (R. Rehar). 3j

667. Pesem pomladkarjev (M. Grošljeva). 3g

668. Moja mamica (Franjo Neubauer). 3gl. 3

669. Venček slovenskih narodn
do 1. (669) Sijaj solnce. 2. (670) Zima o
672. prihaja. 3. (671) Lepo jutro! 4. (672)

vinograd. 3 gl. zbor. Stran 42.

Kramolc Luka:
Pesmarica. 2. izdaja.
Ljubljana, 1935.

I

zbor. Stran 2.
bor. Stran 3.
1. zbor. Str. 6.
. zbor. Str. 11.
bor. Stran 18.
ih pesmi:
ihaja, pomlad
Jezus sadil je

g-*

s 3

2. ctq
- a>

• G
G T
n £3

C-n *

173

Rokopisne skladbe

673.  3 narodne pesmi. 3gl. mlad. zbor: 1. (673) Stoji mi
do polje, 2. (674) Vandrovc je privandrov, 3. (675) Zbadljivka.

675. (1. VI. 1932). (Rkp. part. Šuligoj Avgust, Trbovlje, št. 1.
rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

676. Čujte pesem! (Besedilo ?). (3 variante) (Rkp. Ferijalni Savez,

Maribor.)

677. Bog daj vedro! Za dva 2gl. mlad. zbora. (Rkp. zap. Hana

Adamič, Ljubljana.)

678. Mladinske pesmi.  1. (678) Pesem beračev (Oskar Hu¬
do dales), 2. (679) Na zelenem travniku leži mrtev vojak (Nar.

683. pesem), 3. (680) Solnce sije, dežek gre (Narodno besedilo),
4. (681) Svatovska (Belokranjska narodna), 5. (682) Svan-
čice, dančice (Belokranjska narodna), 6. (683) Tiri, tiri
tinje (Narodno besedilo). 3 gl. zbori. (Litograf. part. Uči¬
teljski pevski zbor, 4°, 8 strani. — Št. 2., 4. in 6. so natis¬
njene tudi v drugih zbirkah.)

684. 3 mladinske pesmi.  (E. A., 27. V. 1931); 1. (684) Pesem
do beračev (Oskar Hudales). 3gl. zbor. (Glej št. 678.). 2. (685)

686. Barčica (O. Župančič). 2glasni deški zbor in baritoni (ne¬
objavljena). 2. (686) Razgovor (Ivan Albreht). 3gl. zbor.
(Natisnjena, gl. št. 625.). (Rkp. Luka Kramolc, Ljubljana.)

687. Na vasi  (Niz slovenskih narodnih pesmi). Sestavil E. Ada-

do mič 2gl. mlad. zbor in baritoni: 1. (687) Tam po polju gre

693. stezica, 2. (688) Fantje po polj’ gredo, 3. (689) Vse kar lazi
po tem svetu, 4. (690) Ura sedem je odbila, 5. (691) Jaz pa
pojdem na Gorenjsko, 6. (692) Huda zima, sneg že gre,

7. (693) Pa te pesmi so preč, pa ne znamo jih več. (Rkp.
Luka Kramolc, Ljubljana.)

694. Božične pesmi.  Priredil Emil Adamič iz Kokošarjeve

do zbirke. 2 glas. mladinski zbori s sp remi j e vanjem klavirja:

703. 1. (694) Angelci »glorjo« lepo pojo, 2. (695) O čudna noč,
nocojšnja noč, 3. (696) Gori vstanite, sosedje nocoj, 4. (697)
Pastirci vi, kaj se vam zdi (Stara kranjska), 5. (698) Čista
Devica brez madeža, 6. (699) Lepa roža lilija (Žumberk v
Beli Krajini), 7. (700) Kaj more to biti, preljubi moj brat,

8. (701) Spi moja rožica (Kajkavska), 9. (702) Zbudi se Je¬
ruzalem, 10. (703) Jezusa pozibljemo (Po štaj. narodni).
(Litograf. glas., založnik, tiskar ? — Štev. 4., 5., 6., 8.,
9., 10. so izšle že v drugih zbirkah.)

704. 2 kanona za štiri glasove  (2 soprana, 2 alta): 1. (704)

do Kvišku plava moje hrepenenje (O. Župančič), 2. (705) Slep

705. je, kdor se s petjem vkvarja (Po Prešernu). (Rkp. Gl. M. Lj.)

174

706. Zakaj se na svet’ veseliš (Narodno besedilo). 3 gl. zbor (1933).

(Rkp. Avgust Šuligoj, Trbovlje.)

707. Zabučale gore (Oton Župančič — slovaška narodna »Teče

voda«), 3gl. zbor (1931). (Rkp. Avgust Šuligoj, Trbovlje.)

708. Ni mi volja na svetu več živeti (Medjimurska narodna). 3gl.

zbor (1933). (Rkp. Avgust Šuligoj, Trbovlje.)

709. Ujeti vrabec (Burger - Fr. Levstik). (Posvečeno Trboveljskim

slavčkom). 3gl. zbor. (1935). (Rkp. Avgust Šuligoj, Trbovlje.)

710. Pesem rudarskih otrok (Vlado Klemenčič). (Prijatelju Šuli¬

goju in njegovim malim pevcem. 1931). (Rkp. Avgust Šu¬
ligoj, Trbovlje. — Faksimile rokopisa v brošuri Drago Su-
pančič: 5 let Trboveljskega slavčka, Celje, 1937.)

711. Maša v čast sv. Alojziju. (1933). 3 gl. mlad. zbor in govorilni,

oziroma molitveni zbor (molitveni zbor predstavlja verni¬
ke, ki na primernih pesmih z govorom prekinjajo pevce).
(Rkp. Avgust Šuligoj, Trbovlje.)

712. Belokrajinske obredne pesmi za osmeroglasni mladinski zbor

(2 zbora) na narodno besedilo. (Oktober 1936). (Rkp. ?)

713. Pa moj očka! Mlad. zbor. (Rkp zapuščina Hana Adamič,

Ljubljana.)

714. Prestolonasledniku Petru — pozdrav! (Andrej Rape). 3 gl.

mlad. zbor. (Rkp. Luka Kramolc, Ljubljana.)

715. 6 domorodnih mladinskih zborov  za 3gl. mlad.
do zbor: 1. (715) Pesem pomladkarjev Jadranske straže (Ma-

720. rija Grošljeva), 2. (716) Gospa Sveta (Manica Komanova),
3. (717) Zdravo (Marija Grošljeva), 4. (718) Prvodecem-
brska molitev (Radivoj Rehar). 5. (719) Poklonitev naj¬
mlajših (Radivoj Rehar), 6. (720) Orač na Topoli (Ljudmila
Poljanec). (Rkp. Luka Kramolc, Ljubljana, in Hana Ada¬
mič, Ljubljana. — Št. L, 4., 5. in 6. so natisnjene, glej 667.,
666., 664. in 665.)

721. Spominski lipi (Dr. Ivan Pregelj). 3gl. mlad. zbor. (Rkp. Luka

Kramolc, Ljubljana.)

722. Tiho ladja plava (K. Širok). 3gl. mlad. zbor. (Rkp. Luka

Kramolc, Ljubljana.)

723. Na ledu (Anton Funtek). 2 gl. zbor. (Glej št. 601.). (Rkp.

Luka Kramolc, Ljubljana.)

724. Veseli godec. (Predelana skladba po istoimenski pesmici Gre¬

gorja Riharja). 2gl. zbor. (Rkp. Luka Kramolc, Ljubljana.)

725. Lepo mlado jutro se rodi! (Narodna). (Varianta komponi¬

rana na narodno besedilo). 3 gl. mlad. zbor. (Rkp. Luka
Kramolc, Ljubljana.)

175

726. Jezus na Sveti gori (Goriška narodna legenda). 4 glasni moški

in 3gl. mlad. zbor (1933). (Rkp. Avgust Šuligoj, Trbovlje.)

727. Ne plakajte za mano! (Avtor besedila ?). 3 gl. zbor. (Prep. z

Adamičevimi popravki v zapuščini f sestre Adalvine, Lich-
tenthurnov zavod, Ljubljana.)

728. O Sion (Avtor besedila ?). 3gl. zbor. (Prep. z Adamiče¬

vimi popravki v zapuščini f sestre Adalvine, Lichtenthur-
nov zavod, Ljubljana.)

b) s klavirjem, orglami, harmonijem, z orkestrom
Tiskane skladbe

729. Da mi biti je drevo (O. Župančič). Glas in klavir. (ZV, 1. 4.,

1903, stran 46.)

730. Mladi ljudje (E. Gangl). Glas in klavir. (ZV, 1. 6., 1905, stran

95.)

731. Tepežnica (A. M. Rostov). Glas in klavir. (ZV, 1. 7., 1906,

stran 47.)

732. Štiri sestre (J. Vole). 3gl. zbor in klavir. (Kosi Anton: Letni

časi. Spevoigra. Središče, 1905, 1933. Stran 2.)

733. Čuj nas, silni Bog (A. Rape). 3gl. zbor in klavir. (Kosi Anton:

Letni časi. Spevoigra. Središče, 1905, 1933. Stran 8.)

734. Trobentice (Kazimir), lgl. zbor in klavir. (Trst, 10. V. 1911).

(NA, 1. 12., 1913, stran 32.)

735. Čolnar (Fr. Kolednik), lgl. zbor in klavir. (NA, 1. 13., 1914,

stran 17.)

736. Tepežna pesem (Mokriški). lgl. zbor in klavir. (NA, 1. 13.,

1914, stran 18.)

737. Slanica (Ivan Stepko). lgl. zbor in klavir. (NA, 1. 13., 1914,

stran 19.)

738. Molitev (Fr. Žgur). lgl. zbor in klavir. (NA, 1. 13., 1914,

stran 20.)

739. Zapihaj, južec! (Borisov), lgl. zbor in klavir. (NA, 1. 13.,

1914, stran 22.)

740. Padajo snežinke (Sokolov), lgl. zbor in klavir. (NA, 1. L,

1914, stran 23.)

741. Mladinske pesmi.  Enoglasni zbori in samospevi s
do spremljevanjem klavirja. Izdala in založila Učiteljska
764. tiskarna v Ljubljani 1922. 4°, 40 strani. — Vsebina: I.

Otroci materi. 1. (741) Bog daj srečo! (Iz zbirke Štrekelj:
Narodne pesmi), lgl. zbor in klavir. 2. (742) Krist je vstal
(Utva). lgl. zbor in klavir. 3. (743) Tepežnica I. (A. M.

17

Rostov). Glas in klavir. 4. (744) Ga-ga! (Cv. Golar), lgl.
zbor in klavir. 5. (745) V goro (Sokolov). Glas in klavir.
6. (746) Trara, pošto pelja (V. K. Štrekelj: Narodne pesmi),
lgl. zbor in klavir. 7. (747) Tepežnica II. (Mokriški). lgl.
zbor in klavir. 8. (748) Vesela pesem (Zvonimir), lgl. zbor
in klavir. 9. (749) Burja (K. Širok), lgl. zbor in klavir. 10.
(750) Trobentice (Kazimir), lgl. zbor in klavir. 11. (751)
Zapihaj, južec! (Borisov). Glas in klavir. 12. (752) V Ko¬
rotan (Iv. Albreht), lgl. zbor in klavir. II. Mati otrokom.
13. (753) Smrečica (Utva). Glas in klavir. 14. (754) Čolnar
(Fr. Kolednik). Glas in klavir. 15. (755) Na tujem (J. N.
Resman). Glas in klavir. 16. (756) Uspavanka (Vida), lgl.
zbor in klavir. 17. (757) Jezdec (C. Logar). Glas in klavir.
18. (758) Slanica (Ivan Stepko). Glas in klavir. 19. (759)
Ločitev (Oton Župančič). Glas in klavir. 20. (760) Padajo
snežinke (Sokolov). Glas in klavir. 21. (761) Molitev I. (Fr.
Žgur). Glas in klavir. 22. (762) Molitev II. (L. Lovšin).
Glas in klavir. 23. (763) Pesem slepcev (Tone Gaspari),
lgl. zbor in klavir. 24. (764) V Indijo (Fran Albrecht). Glas
in klavir.

764 a. Mačkov predpust (Po narodni otroški pesmi), lgl. zbor in
klavir. (NR, 1. L, 1929/30, stran 95. — Faksimile po roko¬
pisu.)

765. Kadar dečki piščali maji jo (Narodna). 2 gl. zbor in klavir.

(NR, 1. 1., 1929/30, stran 143. — Faksimile po rokopisu.)

766. Marija je po polju romala (Narodna). 3 gl. zbor in klavir.

(NR, 1. L, 1929/30, stran 174. — Faksimile po rokopisu.)

767. Krompir je zdrava jed (Narodna otroška pesem), lgl. zbor in

klavir. (NR, 1. L, 1929/30, stran 200. — Faksimile po roko¬
pisu.)

768. Kolednica (Belokranjska božična), lgl. zbor in klavir. (NR,

1. 2., 1930/31, stran 78.)

769. Lepa roža lilija (Belokranjska božična), lgl. zbor in klavir.

(NR, 1. 2., 1930/31, stran 79.)

770. Predpustna (Belokranjska narodna), lgl. zbor in klavir. (NR,

1. 2., 1930/31, stran 171.)

771. Album za mlade pevce.  Eno- in dvoglasni zbori s
do klavirjem za meščanske, srednje, učiteljske in glasbene
782. šole. Edidija Glasbene Matice v Ljubljani. 1931. 4°:

I. stopnja  (24 strani): 1. (771) Otroci kličejo pomlad
(Narodno besedilo), 2. (772) Angel z neba poslan je (Napev
iz »Cithara octochorda« 1758), 3. (773) Lenuhi (Narodno
besedilo), 4. (774) Izpraševalnica (Narodno besedilo), 5.

12

177

(775) Tri pure (Kanon — narodno besedilo), 6. (776) Da mi
biti je drevo (Kanon — Oton Župančič), 7. (777) Pomladna
(Po narodni), 8. (778) Kolesa (Silvin Sardenko), 9. (779)
Marija ziblje Jezusa (Nar. besedilo), 10. (780) Pastirci vi!
(Nar. besedilo — božična), 11. (781) Čista Devica (Narodno
besedilo — božična), 12. (782) Jurjevanje (Fran Žgur).

783. II. stopnja  (24 strani): 1. (783) Ciganska (Fr. Žgur), 2.
do (784) Pri polžu (Karel Širok), 3. (785) Odklepa zima ledeni

794. grad (Silvin Sardenko), 4. (786) Božična 3 (Kajkovska),
5. (787) Božična 4 (Štajerska narodna), 6. (788) Dudeldajčki,

7. (789) Tepežniki (Mokriški), 8. (790) Posmehulja neumiti
deklici (Narodno besedilo). 9. (791) Primera (Kanon 3). (Si¬
mon Jenko), 10. (792) Domu (Kanon 4, zrcalni). (J. Paglia-
ruzzi), 11. (793) Ah, zvonijo (Bogomila), 12. (794) Belo¬
kranjsko narodno kolo (Nar. besedilo).

795. III. stopnja  (34 strani). 2gl. zbori s klavirjem. (Rkp. Gl.
do M. Lj. — Zbirka je pripravljena za tisk): 1. (795) Bog

806. daj srečo! (Silvin Sardenko), 2. (796) Mi smo pevci, 3. (797)
V čolnu (Karel Širok), 4. (798) Božji volek (Oton Župančič),
5. (799) Predaj se vetrom (Kanon - Oton Župančič), 6.
(800) Večer (Borisov), 7. (801) V pozni jeseni (Saturnin),

8. (820) Pleši kos (Nar. besedilo), 9. (803) S paše (Albin
Čebular), 10. (804) Slep je, kdor se s petjem vkvarja
(Kanon - Fr. Prešeren), 11. (805) Prediška (Nar. besedilo),
12. (806) Sveti Jurij (Gorenjko).

807. Tri narodne legende  za ženski zbor s spremljeva-

do njem orkestra. Priredba za klavir. IV. stopnja albuma za

809. mlade pevce. Edicija Glasbene Matice v Ljubljani, 1931.
4°, 16 strani: 1. (807) Starčkova smrt, 2. (808) Marija reši
duše, 3. (809) Jezus mašuje. (Glej štev. 856.—858.)

810. Mladini.  Ob lOOletnici rojstva Fr. Levstika. 8 mladinskih

do pesmi s klavirjem ali harmonijem uglasbil Emil Adamič.

817. V Ljubljani, 1931. Izdal Učiteljski pevski zbor v Ljub¬
ljani. Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. 8°, 20
strani. — Vsebina: 1. (810) Psiček laja: hov, hov, hov! 2.
(811) O počitnicah, 3. (812) Ležaj, ninaj, tut ujnač! 4. (813)
Mačka, miš in miška, 5. (814) Pod zelenim oknom, 6. (815)
Vrabec in konj, 7. (816) Ura, 8. (817) Grešnikova molitev.

818. Pet otroških pesmi:  1. (818) Biba leze, 2. (819) Zajček

do je lepa reč, 3. (820) Micika majčkena, 4. (821) Zazibalka,
822. 5. (822) Micikina žlahta. lgl. zbor in klavir. (NM, 1. 1929,

št. 5. — Vseh 5 skladb je izšlo v »Albumu Male Nove
Muzike« II, Gl. M. Lj, 1932.)

178

823. Glej fantka (Besedilo iz Štrekljeve zbirke), lgl. zbor in klavir.

(GR, 4. zvezek, 1933/34, stran 82.)

824. Račji klun. lgl. zbor in klavir. (GR, 4. zvezek, 1933/34, str. 83.)

stran 83.)

825. Grgoraš, kam krevljaš? lgl. zbor in klavir. (GR, 4. zvezek,

1933/34, stran 83.)

826. Prošnja za vreme. lgl. zbor in klavir. (GR, 4. zvezek, 1933/34,

stran 84.)

827. Tičice letajo, venčeke spletajo, lgl. zbor in klavir. (GR, 4.

zvezek, 1933/34, stran 85.)

828. Zazibalka. lgl. zbor in klavir. (GR, 4. zvezek, 1933/34, str. 86.)

stran 86.)

829. Je ptičica priletela, lgl. zbor in klavir. (GR, 5. zvezek, 1933/34,

stran 108.)

830. Sejem žito in pšenico, lgl. zbor in klavir. (GR. 5. zvezek,

1933/34, stran 109.)

831. Travnički so že zeleni, lgl. zbor in klavir. (GR, 5. zvezek,

1933/34, stran 110.)

832. Mati umrla. lgl. zbor in klavir. (GR, 5. zvezek, 1933/34,

stran 111.)

833. Sem se šetal gori, doli. lgl. zbor in klavir. (GR, 5. zvezek,

1933/34, stran 113.)

834. Pastirčki vi, kaj se vam zdi (Narodna). 3 gl. zbor in klavir

(harmonij). (Pregelj Ciril: Mladinski zbori, III. del, Celje,
1935. Stran 21.)

835. Petrovo kolo (Danilo Gorinšek).

2 gl. mlad. zbor in klavir. Št. 1.

836.  Dobro srečo, mladi kralj (A. Debeljak).

2 gl. mlad. zbor in klavir. Št. 2.

837.  Rodino mila! (Boris Tričkov).

4 gl. mlad. zbor in klavir. Št. 6.

838.  Iz globine se glasi (Hum pri Ormožu).

2 gl. petje z orglami. Št. 5.

839. Poslan je angel Gabrijel (Renče pri

Gorici). 2gl. petje z orglami. Št. 14.

840. Čuj, o presrečni človek moj! (Goriška

okolica). 2gl. petje z orglami. Št. 20.

841. O pridi, sveti Duh! (Star slovenski napev).

2gl. petje z orglami. Št. 41.

Kramolc Luka:
Dobro srečo,
mladi kralj!
Ljubljana, 1935.

Kramolc Luka:
Cerkveni ljud¬
ski napevi.
Ljubljana, 1936.

12 *

179

Rokopisne skladbe

842.  Koledniki v verzih in nastopih opevajo okolišči-
do ne ob Kristusovem rojstvu. (Prijatelju Emilu in skladatelju

853. Adamiču poklanja Sardenko, 22. XI. 1921.). 2glas. zbor in
klavir: Uvodna pesem, 1. (842) Povelje, 2. (843) Zima, 3.
(844) Betlehem, 4. (845) Tujina, 5. (846) Sveti večer, 6. (847)
Sveta noč, 7. (848) Uboštvo, 8. (849) Preprostost, 9. (850)
Slava božja, 10. (851) Božji mir, 11. (852) Ljubezen, 12.
(853) Radost (sklepna živa slika). (Rkp. part. Albin Fakin,
Kranj, in Adolf Grobming, Ljubljana.)

854. Bajka (Cvetko Golar). Kantata za mladinski zbor, govorilni

zbor, soli in šolski orkester v 4 slikah. (Rkp. part. Albin
Fakin, Kranj, prep. glasovi Gl. M. Lj., skioptične slike po
risbah prof. Saše Šantla, Gl. M. Lj.)

855. Kresnice (Cvetko Golar). Kantata za mladinski zbor, govorilni

zbor, soli in šolski orkester v 4 slikah. (Rkp. part. Albin
Fakin, Kranj, prep. glasovi Gl. M. Lj., skioptične slike po
risbah prof. Saše Šantla, Gl. M. Lj.)

856. Tri legende  na narodno besedilo za mladinski zbor in
do mali (šolski) orkester.* (Rkp. part., prep. part. in prep.

858. glasovi Gl. M. Lj. — Glej št. 807,—809.)

859. Stoji Ljubljane  a. Venček ljubljanskih narodnih pesmi
do za 2gl. mladinski zbor in klavir. Vsebina: 1. (859) Kdo,

868. kdo smo pa mi? 2. (860) Ni lepših ljudi kot Ljubljančani
smo mi, 3. (861) Ljubljanska dekleta so lahko lepe, 4. (862)
Ljubljana, Ljubljana, o kaj se godi? 5. (863) Stoji, stoji
Ljubljanca, 6. (864) V nedeljo zjutraj vstala bom, 7. (865)
V Ljubljani se fantje zbirajo, 8. (866) V Ljubljani za gra¬
dom tri rožce cveto, 9. (867) Tam zadaj za belo Ljubljano,
10. (868) Mi pa ne gremo dam. (Rkp. Karel Mahkota,
Ljubljana.)

869. Martin Krpan. Po Fr. Levstiku besedilo sestavila N. Potoč¬

nikova in Emil Adamič. Melodram v 5 delih z uvodom.
Sodelujoči: deklamator, 3gl. mlad. zbor, klavir. Melodram
pojasnjujejo filmske ali senčne slike. 1934. (Rkp. part. in
2 prep. Gl. M. Lj., diapozitivi po slikah Henrika Smre¬
karja, Gl. M. Lj.)

870. Pojdem daleč k morju (Besedilo ?). 2gl. zbor in klavir. (Prep.

Šuligoj Avgust, Trbovlje.)

* Prvotni naslov. Skladba je instrumentirana za simfonični orkester,
le prva in druga legenda sta mišljeni za mali, toda ne šolski orkester.

180

871.  Venček koroških narodnih pesmi za solo, 2gl.
do in 3gl. mlad. zbor in klavir. Napeve nabral in sestavil

879. Luka Kramolc, klavirsko spremljevanje uredil E. Adamič.
(Oktobra 1936): Uvod (klavir), 1. (871) Ej, vigred je tu,
2. (872) Juhe, juhe, kmetič po polju gre, 3. (873) Lepo je
polet’, ko začne tudi rž cvetet, 4. (874) Ko ptičica sem
pevala, 5. (875) Jaz sem en buren pauer (Novice, 1844,
stran 109, I. Maroušnik: Veseli kmet), 6. (876) En mau čez
jezero, 7. (877) V hred’č v tem hujšam not’, 8. (878) Tam,
kjer teče bistra Žila, 9. (879) Pa te pesmi so preč, pa ne
znamo jih več. (Rkp. Luka Kramolc, Ljubljana.)

880. Kovaču (Stevan V. Popovič). 2 gl. mlad. zbor in klavir. Kla¬

virsko spremljevanje k M. Topalovičevi skladbi. (Rkp.
Luka Kramolc, Ljubljana.)

881. Miruje vse in vse molči! (Avtor besedila ?). lgl. petje in

harmonij. (Rkp. v zapuščini f sestre Adalvine, Lichten-
thumov zavod, Ljubljana.)

882. Božične pesmi.  6 skladb na narodno besedilo za dvo-

do glasni mladinski zbor ali ženski zbor (dvospev) z orglami

887. (julija 1928): 1. (882) Angelci v zraku lepo pojo, 2. (883)
Pastirčki vi, kaj se vam zdi (natisnjena, glej št. 834.), 3.
(884) Čista Devica brez madeža (naroden napev), 4. (885)
Zbudi se Jeruzalem, 5. (886) Oj, čudna je nocojšnja noč,
6. (887) Jezusa pozibljemo (po narodnem napevu). (Rkp.
Ciril Pregelj, Celje.)

6 .  SAMOSPEVI IN DVOSPEVI

(s klavirjem, z orglami, z orkestrom)

888. Pa ne pojdem prek poljan (Aleksandrov). (Zagorje, 5. V.

1903). Glas in klavir. (NA, 1. 3., 1903/4, stran 20.)

889. Zimska kmečka pesem (Aleksandrov). (Zagorje, 5. V. 1903).

Glas in klavir. (NA, 1. 3., 1903/4, stran 16.)

890. Tepežnica (Iz otroških pesmi I.). (A. M. Rostov). Glas in

klavir ali lgl. zbor in klavir. (NA, 1. 5., 1905/6, stran 46.
— Glej tudi št. 743.)

891. Večerna (Iz otroških pesmi II.). (A. M. Slomšek). Glas in

klavir ali lgl. zbor in klavir. (NA, 1. 5., 1905/6, stran 46.)

892. Na, tujem (J. N. Resman). (Iz otroških pesmi III.). Glas in

klavir ali lgl. zbor in klavir. (NA, 1. 6., 1906/7, stran 3. —
Glej tudi št. 755.)

893. Pri zibeli (S. Gregorčič). Glas in klavir. (Kamnik, 9. XII.

1906). (NA, 1. 7., 1907/8, stran 4.)

181

894. Uspavanka (Vida). (Otroške pesmi I.). Glas in klavir ali lgl.

zbor in klavir. (NA, 1. 8., 1908/9, stran 68. — Glej tudi
št. 756.)

895. Vesela pesem (Zvonimir). (Otroške pesmi II.). Glas in klavir

ali lgl. zbor in klavir. (NA, 1. 9., 1910, stran 24. — Glej
tudi št. 748.)

896. V goro (Sokolov). (Otroške pesmi III.). Glas in klavir ali lgl.

zbor in klavir. (NA, 1. 9., 1910, stran 25. — Glej tudi
št. 745.)

897. Na lipici zeleni (Iv. N. Resman). Glas in klavir. (8 samospe¬

vov, Gl. M. Lj., 1910, stran 6.)

898. Pri studencu (Iv. N. Resman). Glas in klavir. (8 samospevov,

Gl. M. Lj., 1910, stran 8.)

899. Planinec (Iv. N. Resman). Glas in klavir. (8 samospevov,

Gl. M. Lj., 1910, stran 10.)

900. Izza gor (Iz »Zvončka«). (Otroške pesmi VIL). Glas in klavir

ali lgl. zbor in klavir. (NA, 1. 10., 1911, stran 10.)

901. Je pač zima (Mokriški). (Otroške pesmi VIII.). Glas in klavir

ali lgl. zbor in klavir. (NA, 1. 10., 1911, stran 10.)

902. Solnčece (Sokolov). (Otroške pesmi IX.). Glas in klavir ali

lgl. zbor in klavir. (NA, 1. 10., 1911, stran 11.)

903. Kot iz tihe zabljene kapele (Aleksandrov). (Trst, 20. IX.

1910). Glas in klavir. (NA, 1. 10., 1911, stran 69.)

904. Poj, petelin, zoro mi naznani! (Cvetko Golar). 2 glasa in

klavir. (NA, 1. 12., 1913, stran 4.)

905. Jezdec (C. Logar). (Otroške pesmi X.). Glas in klavir ali lgl.

zbor in klavir. (NA, 1. 12., 1913,, stran 26. — Glej tudi
št. 757.)

906. Ga - ga! (Cv. Golar). (Otroške pesmi XI.). Glas in klavir ali

lgl. zbor in klavir. (NA, 1. 12., 1913, stran 44. — Glej tudi
št. 744.)

907. Kje si, draga, da te ni? (Iz bosanskega perivoja — Cv. Golar).

2 glasa in klavir. (NA, 1. 13., 1914, stran 5.)

908. Nočne pesmi.  Samospevi za nizki glas (bas) s klavirjem,
do Založila in izdala Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani,

912. 1921,, 4°, 14 strani: Vsebina: 1. (908) Noč je tožna, kakor
moji sni (J. A. Bunin — R. Peterlin - Petruška), 2. (909) Noč
(Fr. Albrecht), 3. (910) Ave Maria (A. A. Fet — R. Peter¬
lin - Petruška), 4. (911) Pesem nočnega čuvaja (Narodna),
5. (912) Nocoj je pa svetla noč (Narodna).

913. Božični pastoral (Štrekelj: Slov. nar. pesmi) za glas, oboo ali

violino in klavir. (Jutro, 1. 7., 1926, št. 296.)

182

914. Tenor in bas. Spesnil dr. Griža, uglasbil Dore Mifasolini (Emil

Adamič). Kuplet št. 1. za dva glasa in klavir. (Založba
Minka Modic, Ljubljana, 1926, 4°, 6 strani.)

915. Otročiček. Spesnil dr. Griža, uglasbil Dore Mifasolini. Kuplet

št. 2. za glas in klavir. (Založba Minka Modic, Ljubljana,
1926, 4°, 4 strani.)

916. Pozdravi ali žalostna pesem državnega uradnika. Prosto po

Peterlinu - Petruški. Uglasbil Dore Mifasolini. Kuplet št. 3.
za glas in klavir. (Založba Minka Modic, Ljubljana, 1926,
4°, 4 strani.)

917. Rib’ce po vodi plavajo.. . (Prekmurska narodna). (Prijatelju

Leopoldu Kovaču, tenoristu kr. opere v Ljubljani). Glas in
klavir. (ZB, 1. 6., 1930, št. 3. — Tudi v zbirki Prelovec
Zorko: 15 samospevov, »Lj. Zvon«, 1933, št. 2.)

918. Beneška (Po narodni — Jože Lavrenčič). Visoki glas in klavir.

(ZB, 1. 6., 1930, št. 6.)

Rokopisne skladbe

919. Devojka s tremi sinovi (Belokranjska narodna). Samospev za

bas in klavir. (Rkp. Marjan Rus, Zagreb.)

920. Ponočna potnica (A. Aškerc). Samospev za bas in klavir.

(Rkp. France Marolt, Ljubljana.)

921.  Pesem zvonov (Milan Pugelj). Glas in klavir. (Rkp. zap. Hana

Adamič, Ljubljana.)

922. Mnogosnubljena Kata (Narodno besedilo). Glas (alt ali bas) in

klavir. (Rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

923. Okovan junak (Narodno besedilo). Bas in klavir. (Rkp. zap.

Hana Adamič, Ljubljana.)

924.  V slovo (O. Župančič). Glas in klavir. (Rkp. Emil Rumpel,

Ljubljana, in Hana Adamič, Ljubljana.)

925. Pismo (O. Župančič). Glas in klavir. (Rkp. zap. Hana Ada¬

mič, Ljubljana.)

926. Ptica svarilka (Narodno besedilo). Glas in klavir. (Rkp. zap.

Hana Adamič, Ljubljana.)

927. Odprt je spet nebeški raj (Besedilo ?). Dvospev in klavir.

(Nedokončano. Rkp. zap. Hana Adamič, Ljubljana.)

928.  Revizorji (Besedilo E. Adamič). Kuplet za glas in klavir. (O

priliki revizije ljudskega štetja pod Avstrijo). (Trst, 1910).
(Rkp. ?)

929. Vojaška. .. (Besedilo ?). Kuplet za glas in klavir. (Rkp. ?).

(Kuplete št. 914., 915., 916., 928., 929. je komponiral Adamič
za svojega službovanja v Trstu). (Glej tudi št. 1062 in dalje.)

183

930. Po mestu sem pohajal (Besedilo ?). Samospev za bas in kla¬

vir. (Rkp. izgubljen.)

931. Mlada pesem (Besedilo ?). Samospev za bas in klavir. (Rkp.

izgubljen.)

932. Zdravica (Besedilo ?). Samospev za bas in klavir. (Rkp. iz¬

gubljen). (Skladbe št. 930., 931., 933. je pel operni pevec
Emil Rumpel na koncertu pev. društva »Zarje« v Rojanu,
4. aprila 1914. Glej NA, 1. 13., 1914, lit. priloga, stran 10.)

933. Pod tvojim oknom, Berta (Oton Župančič). Samospev za bas

in klavir. (Rkp. Emil Rumpel, Ljubljana.)

934. Vinska (I. Resman). Samospev za bas in klavir. (Prepis Emil

Rumpel, Ljubljana.)

935. Srečni Blaže (Narodna?). Samospev za bas in klavir. (Rkp.

original G-dur in prepis F-dur Emil Rumpel, Ljubljana.)

936. Tantum ergo, za bas, godalni orkester in orgle (1927). (Rkp.

klav. izvleček in rkp. glasovi Gl. M. Lj.)

937. O, kam, Gospod, gre Tvoja pot? za bariton (bas) in godalni

orkester (1927). (Originalni rkp. glas. Des - dur in prep.
transponirani glas. C-dur, Gl. M. Lj.)

7. GLASBA K IGRAH

938. Slava cesarju Francu Jožefu I. Spevoigra. Za šolske slavnosti

priredil in Društvu za zgradbo učiteljskega konvikta po¬
klonil Emil Adamič. V Ljubljani, 1908. Izdalo in založilo
Društvo za zgradbo učiteljskega konvikta. Natisnila Uči¬
teljska tiskarna. 8°, 48 strani. (Priredbe slovenskih, poljskih,
čeških, ogrskih, italijanskih in nemških pesmi za klavir,
lglas., 2glas. in 3glas. mlad. zbor in klavir in recitacije.)

939. Na kmetiški svatbi. Svatbeni prizor iz »Volkašina«, roparske

pravljice, ki jo je spisal Fr. Milčinski. Po narodnih napevih
za mešan zbor in samospev s spremljevanjem klavirja pri¬
redil E. Adamič. Opomba: Ta glasbeni prizor je zaokrožen
in se da izvajati sam zase brez igre »Volkašina«. Priporoča
se izvajanje v narodnih nošah. — Založil L. Schwentner
v Ljubljani (1914), 4°, 13 strani. (1. »Kozarček vina«, bas
in klavir. — 2. »Bratci, sestre, kar nas je skupaj«, mešan
zbor. — 3. »Oča in hišna mat’«, moški zbor. — 4. »Tičica
golobček«, mešan zbor. — 5. »Oče starešina, skrbi velike
ima«, mešan zbor. — 6. »Nalijte kupo vina«, mešan zbor).
(Rkp. orkestralna part. [soli, mešan zbor in orkester] in
ork. glas. Glasbeno društvo, Hrastnik, in Narodna Čital¬
nica, Sp. Šiška.)

184

940.  Odrska glasba k pravljici v štirih slikah: Sirota Jerica. Spisal

Ivan Albreht. Založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani,
1929, 4°, 31 strani. Za klavir, solospeve in klavir in mla¬
dinski zbor in klavir. (1. »V rosi sestrice, osvežimo nožiče«,
mlad. zbor. — 2. »Vsaka cvetka svoje vsaj ima ime«, solo-
spev. — 3. »Jerica, edinčica«, solospev. — 4. Ceremonijalna
koračnica, klavir. — 5. »Pozdravljen«, mlad. zbor. — 6. Isto.
— 8. »Jerica, edinčica«, solospev. — 9. »Spavaj dete«, mlad.
zbor. — 10. »Radujmo se«, mlad. zbor. — 11. in 12. »Ra-
dujmo se«, zaključni zbor.)

941.  Pevske in glasbene točke k igri: Vaška romantika (Na vasi).

Ljudska igra v treh dejanjih. Spisal Vitomil Feodor Jelenc.
Ciganska pesem za mešan zbor in mali orkester (1 flavta,
2 klarineta, 2 roga, 2 trobenti, tolkala in godalni orkester).
(Rkp. part. in prep. gl. arhiv dramskega gledališča, Ljub¬
ljana, štev. LH 617. — Vloženo pri Slov. dež. gledališču v
Ljubljani, 1. 1911.)

942.  Pevske in glasbene točke k igri: Slepa ljubezen (Spisal Anton

Pesek). Ljudska igra s petjem v petih dejanjih. V Ljub¬
ljani, 1908. Tisk Učiteljske tiskarne. Kupleti, samospevi,
dvospevi, mlad. zbor, orkestralne točke (2 flavti, godalni
kvintet, klavir). (Rkp. ?, nepopolni prep. glasovi: arhiv
dramskega gledališča, Ljubljana, št. LH 600., 621. — Vlo¬
ženo pri Slov. dež. gledališču v Ljubljani, 1. 1911.)

943.  Pevske in glasbene točke k pravljici: Princeska in pastirček.

Pravljica v petih dejanjih. (Spisal Pavel Golia). Moški zbor,
samospevi (mezzosopran, alt) in mali orkester (flavta, kla¬
rinet, trobenta, tolkala, violina, kontrabas in klavir).
(10. XII. 1930): 1. Predigra — Zbor veteranov, 2. Vete¬
ranska koračnica, 3. Pastirčkova pesem, 4. Kuharčkova
pesem, 5. Večerna pesem, 6. Žabja pesem, 7. Pesem »Šume«,
8. Napitnica, 9. Balei^ gosk, ( 10. Mali ples. 11. Melodekla-
macija »Šume«. (2 rkp. part. in prep. glas.: arhiv dramskega
gledališča, Ljubljana.)

944.  Pevske in glasbene točke k igri: Testament. Narodna igra s

petjem v štirih dejanjih. Po romanu Janka Kersnika spisal
Rozman Janko. Pevske točke priredil Emil Adamič. —
Založil Lavoslav Schwentner, Ljubljana, 1906. — Ponatis
Zvezna tiskarna v Ljubljani, 1923. — Pevske točke s
spremljevanjem orkestra: 1. Zdravica (I. N. Resman), 2.
Oče naš, 3. Svatbena pesem. (Kamnik, 1904. Rkp. part. in
glas. ?)

185

945.  Blagovestnikoma sv. Cirilu in Metodu (Bese¬
do dilo: Utva). Spevoigra v 4 delih za deklamacije, 1 in 2glas.

948. mlad. zbor in klavir (harmonij) ali orkester. Spevoigra

obsega 4 venčke narodnih pesmi. 1. (945) Venček poljskih
pesmi (Poljaki, Ruteni, Rusini, Lužiški Srbi): a) Bože coš
Polske, b) Naj razlega se v mesto, trg in vas, c) Vodi nas
car, mogočni car, č) Dokler en Poljak le žije, d) Sveti, sveti
Bog mogočni! e) Žal, žal za edino, za zeleno Ukrajino,
f) Lepa naša Polska cela, g) Ne bo Poljska izginila.
2. (946) Venček čeških pesmi (Čehi, Slovaki): a) Byvali
Čechove, b) Pod lipkou, lipkou, teče rečka, c) Ja mam
konč, č) Moravo, Moravičko mila, d) Slovan jsem, Slovan
budu, e) Koniku muj vrany od krala mi dany, f) Když
jsem ja ty kone pasal. g) Kde domov muj. 3. (947) Venček
hrvatskih pesmi (Hrvati in Srbi): a) Tamburica sitnim gla¬
som udaraše, b) Sunce žarko, ne siješ jednako, c) Rodila
majka junaka, č) Vrbniče nad morem, d) Srbska (bojna)
mi truba zatrubi, e) Liepa naša domovina, f) Još Hrvatska
nij’ propala. 4. (948) Venček slovenskih pesmi: a) Tam,
kjer beli so snežniki, b) Sem slovenska deklica, c) Go¬
renjski smo fantje z Gorenjskega doma, č) Barčica po
morju plava, d) Bog je ustvaril zemljico, e) Po jezeru bliz’
Triglava, f) V dolinci prijetni je ljubi moj dom. (Skladba
je bila zložena 1. 1913. v proslavo 25-letnice Ciril Metodove
šole v Trstu. Tekst je po prevratu predelal učitelj Ciril
Petrovec in imenoval spevoigro »Osvobojenje«). (Orke¬
stralna part. ?, klav. izvleček deloma v orig. rokopisu, de¬
loma v prepisu hrani Ciril Petrovec, Ljubljana; venček
hrvatskih pesmi v prep. ima Gl. M. Lj.)

• •

186

B. INSTRUMENTALNE SKLADBE

1. SIMFONIČNI ORKESTER

949. Otroška suita I. za veliki orkester: 1. Uspavanka, 2. Leseni

konjiček, 3. Prva žalost, 4. Pleši, medved! 5. Bajka, 6. V
božični noči. (Del teme v »Uspavanki« je prevzet v po¬
znejšo suito »Iz moje mladosti«). (1913). (Rkp. partitura
Gl. M. Lj.)

950. Tatarska suita (tudi Tatarske silhuete) za veliki orkester:

1. V stepi, 2. Dekle iz Batkana, 3. Črna voda (Kara - urman),

4. Tatarski ples. (Taškent, 1920). (Komponirano po nalogu
prosvetnega komisarja v Taškentu, za orientalski večer).
(1. izdaja: rkp. part. in prep. glasovi Gl. M. Lj., rkp. parti¬
tura ima kot dodatek tatarsko narodno himno »Tukai«,
instr. od Emila Adamiča). (2. izdaja: preinstrumentirana
rkp. partitura in glasovi Radio Beograd?)

951. Potrkan ples. Scherzo za veliki orkester (1922). (Rkp. partitura

in prep. glasovi Gl. M. Lj.)

952. »Iz moje mladosti«. Suita za veliki orkester: 1. Ob zibeli,

2. Mož z medvedom, 3. Sv. Trije kralji, 4. Mati je bolna,

5. Pripovedka. (1922). (Rkp. partitura in prep. glasovi Gl.
M. Lj.) (Pri prvem izvajanju, dne 12. I. 1922, je imela suita
naslov »Ah, mladost ti moja, kje si?« [Oton Župančič].
Spominu pokojne matere.)

953. Preludio di una commedia za veliki orkester (2 flavti, 2 oboi,

2 klarineta, 2 fagota, 2 roga, 2 trobenti, 2 pozavni, tolkala
in godala). (E. Adamič, Trst, 25.—29. V. 1912). A-dur (Mo-
derato C), D-dur (Allegro molto %).  (Rkp. part. in prep.
glasovi Conservatorio musicale di Trieste [Giuseppe Ver¬
di], sedaj Ateneo musicale, Conservatori riuniti, Trieste).
(Delo se še nikoli ni izvajalo, tudi ne na produkciji v
Trstu.)

187

2. MALI IN ŠOLSKI ORKESTER

954. Tri turkestanske ljubavne pesmi za mali orkester (flavta 1, 2,

oboa, klarinet, triangel, tamburin, zvončki, činele in go¬
dalni orkester): 1. Lento con amore, 2. Andante non troppo,

3. Con anima. (Taškent, 1917). (Rkp. partitura, prep. part.
in prep. glasovi Gl. M. Lj.)

955. Otroška suita za šolski orkester (godala in klavir) z dekla¬

macijami: 1. Dobro jutro, 2. V logu, 3. Siromak ob potu,

4. Veseli raj, 5. Pri kovaču, 6. Ob potoku, 7. Kapelica,
8. Na vrtiljaku, 9. Ptičji ples, 10. Lahko noč. — Slikam
primerne deklamacije spesnila Nilka Potočnikova. (Rkp.
partitura in prep. glasovi Fakin Albin, Kranj.)

956. Koroška suita za mali orkester (flavta, oboa, klarinet, tro¬

benta, pozavna, tolkala in godalni orkester) po motivih:
France Marolt — Ziljska ohcet, Koroške narodne pesmi,
Pesmi o Zilji (1936). (Rkp. part. Hana Adamič, Ljubljana,
prep. part. in glasovi Radio Ljubljana). (S prvo nagrado
nagrajena skladba.)

957. Gosji ples (La danse des oies) za mali orkester (flavta, 2 kla¬

rineta, 2 roga, zvončki in godalni orkester). (Rkp. partitura
Gl. M. Lj.)

958. Iz prošlih dni. Plesni poem za salonski orkester (flavta,

tromba in C, I., II. violina, violina obl., čelo, kontrabas,
tolkala, harmonij, klavir). (Kamnik, 1906). (Rkp. Adolf
Grobming, Ljubljana.)

959. Koračnica učiteljiščnikov za šolski orkester (1896). (Rkp. ?)

3. GODALNI ORKESTER

(violina I., violina II., viola, violončelo, kontrabas)

960. Ljubljanski akvareli. Suita za godalni orkester. (Orkestralne¬

mu društvu Gl. M. poklanja Emil Adamič, 14. aprila 1925):
1. Jutro na Rožniku, 2. Tivolski ribnik (Barkarola), 3. V
cerkvi sv. Florijana (Preludij in fugeta), 4. Na Gradu
(Marcia in modo antico), 5. Pri Sv. Krištofu (Na grobu),
6. V Zvezdi — Nunski samostan (Scherzo). (Rkp. partitura
št. L, popravljena partitura št. 2. in prep. glasovi Gl. M. Lj.)

961. Pozabljen ples za godalni orkester (1934). (Rkp. partitura in

prep. glasovi Gl. M. Lj.)

188

962. Tri skladbe za veliki godalni orkester. (Ork. društvu Gl. M.

Lj., februarja 1936): 1. Allegro molto, 2. Adagio, 3. Alle-
gretto comodo (Rože — Variacije na narodni motiv).
(Rkp. partitura Gl. M. Lj. in prep. glasovi Drž. kons. Lj.)

963. Sanjarija. Istoimensko klavirsko skladbo Antona Lajovica

(NA, 1. 1., 1901/2, stran 21.) priredil za godalni orkester
Emil Adamič, 1926. (Rkp. part. in prep. glas. Gl. M. Lj.)

964. Gavota in pastorale. Iz L. M. Škerjančevih glasbenih točk

k heroični komediji Rostand: Cyrano de Bergerac, priredil
za godalni orkester Emil Adamič, 1926. (Rkp. part. in prep.
glas. Gl. M. Lj.)

4. TAMBURAŠKI ORKESTER

965. Koroške narodne. Priredba po O. Devovih harmonizacijah za

tamburaški zbor. (Jegerle, jegerle. -— Kaj so to za ’ne pti¬
čice. — Čej so tiste stezice. — Kadar jes na pvaninco
grem. — Dečle, to mi povej.) (Tamburaš, 1. 1., 1926, št. 4.)

966.  Koncertno kolo št. 1. in št. 2. za tamburaški zbor. (Štev. 1.
do s prvo nagrado odlikovana skladba). (Tamburaš, 1. 1.,

967. 1926, št. 7.)

968. Sedem narodnih pesmi. Priredba za tamburaški zbor: 1. Po¬

trkan ples (slov. ljud. pesem), 2. Lastovki v slovo (pona¬
rodela), 3. Voglar (narodna), 4. Zar je morala (srbska na¬
rodna), 5. Oj, Jelena (hrv. narodna), 6. Čergo moja (po¬
narodela), 7. Kiša pada (hrv. narodna). (Tamburaš, 1. 1.,
1926, št. 8.)

969. Sveta noč (božična — J. Gruber). Priredba za tamburaški

zbor. (Tamburaš, 1. L, 1926., št. 12.)

970. Volga, Volga ... Koncertni valček, priredil za tamburaški

zbor E. A.: 1. Volga, Volga - Moskovska trojka, 2. Ej
uhnem! - Sarafan, 3. Lepa Minka - Sonja, 4. Kolokolčik -
Slava. (Tamburaš, 1. 2., 1927, št. 1., 2.)

971.  Oj, Triglav, moj dom! Koračnica v Aljažev spomin. Priredba

za tamburaški zbor. (Tamburaš, 1. 2., 1927, št. 3.)

972. Čerkeska. Polka za tamburaški zbor. (Rkp. ?, 1897.)

973. Spomini. Tamburaški kvartet. (Rkp. ?, 1897.)

974. Polna kupa. Polka za tamburaški orkester. (Rkp. ?, 1897.)

975. »Zvezdi«. Koračnica za tamburaški orkester. (Rkp. ?, 1897.)

(Skladbe št. 972.—975. so bile javno izvajane na vrtni ve¬
selici, na Frlinčevem vrtu, pod vodstvom Emila Adamiča.)

189

976. Dvanajst mesecev. C-dur suita za naj mlaj še tamburaše.

1. Januar. Srečno novo leto! — 2. Februar. Veseli ples. —
3. Marec. Prva vijolica. — 4. April. Aleluja. — 5. Maj. Na
zeleni trati. — 6. Junij. Ples rož. — 7. Julij. Na počitnice.
— 8. Avgust. V čolnu. — 9. September. Na lov. — 10.
Oktober. Zdravica. — November. Na pokopališču. — 12.
December. Snežinke. (Rkp. Adolf Grobming, Ljubljana.)

977. Dve koroški pesmi za tamburaški orkester: 1. Dober večer,
do ljubo dakle, 2. Gor čez izaro. (Prep. part. Adolf Grobming,

978. Ljubljana.)

979. Sonata za tamburaški orkester. (Rkp. dr. Milan Stahuljak,

Zagreb.) (?)

5. KOMORNA GLASBA

(Godala, pihala in trobila)

980. Sonatina in modo classico za flavto ali violino s spremljeva-

njem godalnega kvarteta ali godalnega orkestra brez kon¬
trabasov. (Taškent, 1916, po večini napisana že v Rusiji).
(Rkp. partitura G. M. Lj., prep. glasovi Drž. kons. Lj.)

981. Lovska fanfara (La fanfare des chasseurs) za štiri rogove

v F. (Rkp. partitura Gl. M. Lj.)

982. Reverie za corno - solo, 2 flavti, 2 oboi, 2 klarineta, 2 fagota.

(Napisana za g. Barazzetti-ja, Trst, 1912). (Rkp. partitura
Gl. M. Lj.)

983. Fantazija na Beethovnov motiv (Fr. Doppler). Instrumentiral

Emil Adamič za flavto - solo in godalni orkester. (Rkp.
part. in prep. glasovi Gl. M. Lj.)

6 .  KLAVIR

984. Spominski list. Op. 2., št. 1. (NA, 1. 2., 1902/3, stran 35.)

985. Spominski list. Op. 2., št. 4. (NA, 1. 2., 1902/3, stran 41.)

896. Spominski list. Op. 2.,, št. 5. (Gospodični Idi Gherbazovi).
(NA, 1. 2., 1902/3, stran 69.)

987. O mraku. (NA, 1. 3., 1903/4, stran 27.)

988. Nekdaj je bil... (Gospodu dr. Gojmiru Kreku). (NA, 1. 3.,

1903/4, stran 41.)

989. Polka. (NA, 1. 3., 1903/4, stran 62.)

990. Spominski list. (Svoji sestrici Tončki). (NA, 1. 4., 1904/5,

stran 1.)

190

991. Žalobna koračnica. (Spominu mojega umrlega brata). (NA,

1. 4., 1904/5, stran 25.)

992. Valček. (Kamnik, 4. VII. 1904). (NA, 1. 5., 1905/6, stran 17.)
y93. Prvi sneg. (Kamnik, 26. XII. 1906). (NA, 1. 6., 1906/7, str. 49.)

994. Gregorčičevim manom. (Kamnik, 30. XII. 1906). (NA, 1. 7.,

1907/8, stran 21.)

995. Zjutraj. (Kamnik, 27. XII. 1906). (NA, 1. 7., 1907/8, stran 25.)

996. Serenadica. (Kamnik, 28. XII. 1906). (NA, 1.7., 1907/8, str. 61.)

997. Predigra za klavir ali harmonij. (Anton Kosi: Slava domovini!

Središče, 1908, stran 1.)

998. Predigra (klavir ali harmonij).

999. Radecki - koračnica (klavir).

1000. Moja Avstrija (klavir).

1001. Rakoczy - koračnica (klavir).

1002. Inno ali’ Istria (G. Giorgieri) (klavir).

1003. Slovan jsem, a Slovan budu (klavir).

1004. Z dymem požarow (klavir).

1005. Junak iz Like (klavir).

1006. Humoreska, nokturno in barkarola. Tri skladbe za klavir,
do Zložil Emil Adamič. (Izdala in založila Gl. M. v Lj., 1909.

1008. 4°, 15 strani.)

1009. Žalobna koračnica. Klavir 4 ročno. (Kamnik, aprila 1910).

(Rkp. Gl. M. Lj.)

1010.  Morje I. (Utrujeno od solnca morje spava, ko po zrcalu

čolnič gladko plava. Opojna, topla kresna noč molči. Le
ob pobrežju morje tam šumi. A. Aškerc: Jadranski biseri).
(Trst, 28. IX. 1910). (NA, 1. 10., 1911, stran 1.)

1011. Štirje otroški plesi  za klavir: 1. Foxtrot, 2. Blues,
do 3. Boston, 4. Kolo. (NM, 1. 1., 1928, št. 5., priloga. — Tudi v

1014. zbirki »Klavirske skladbe za mladino I.« Gl. M. Lj. 1932
in v »Albumu Male Nove Muzike I.«, Gl. M. Lj. 1932.)

1015. Stara božična narodna za klavir. (ZV, 1. 31., 1929/30, str. 63.)

1016. Poletni dan male Vukice. Otroška suita za klavir: 1. Vukica

je vstala (Dobro jutro), 2. Vukica moli (Molitey), 2. Vu¬
kica gleda v vodo (Pri potoku), 4. Vukici se sinili berač
(Berač ob poti), 5. Vukica pleše (Ples). (Prep. Gl. M. Lj.
— Št. 2. te suite je natisnjena pod naslovom »Velikonočni
zvonček« tudi v ZV, 1. 38., 1936/37, stran 151.)

1017. Na ladji. Klavir 2 ročno. (Kamnik, 29. XII. 1906). (Rkp.

dr. Gojmir Krek, Ljubljana.)

1018. Spominski list. Op. 2., št. 2. in 3. (Zagorje, 1902). (Rkp. ?)

(Olajšane priredbe
za klavir 2 ročno v
Emil Adamič:
Slava cesarju!
Ljubljana, 1908.)

191

7. VIOLINA

1019. Satira. Violina in klavir. (NA, 1. 3., 1903/4, stran 69.)

1020. Idila. Violina in klavir. (NA, 1. 5., 1905/6, stran 53.)

1021. Vaja št. I. 2 violini in klavir. Stran 3.

1022. Kolo. 2 violini in klavir. Stran 6.

1023. Vaja št. IV. Violina in klavir. Stran 9.

1024. Vaja št. IX. Violina in klavir. Stran 14.

1025. Vaja št. XVII. Violina in klavir. Stran 25.

1026. Vaja št. XVIII. Violina in klavir. Stran 27.

1027. Vaja XXI. (Turška koračnica). 2 violini in

klavir. Stran 31.

1028. Vaja XXIV. 2 violini in klavir. Stran 33.

1029. Vaja XXVI. Šolski zvonec. Violina in

klavir. Stran 38.

1030. Vaja XXX. 2 violini in klavir. Stran 43.

1031. Vaja XL. 2 violini in klavir. Stran 60.

1032. Jurjevanje (Fr. Žgur). 2 violini in

klavir. Stran 68.

1033. Kmečki ples. 2 violini in klavir.

Stran 77.

1034. Andante. 2 violini in klavir.

Stran 87.

Adolf

Grobming:

Osnovna

violinska

šola.

I. zvezek.
(Ljubljana,
1924.)

Adolf Grobming:
Osnovna violinska šola.
II. zvezek.
(Ljubljana, 1926.)

1035. Kanon za dve violini. (NM, 1. L, 1928, št. L, priloga. — Tudi

v »Albumu Male Nove Muzike I.« Gl. M. Lj., 1932.)

1036. Zvončki. Valček za 4 violine. Op. 12. (Ljubljana, 1897?).

(Rkp. glas. dr. Ivan Karlin, Ljubljana). (Za klavir 2ročno
sestavil iz glasov dr. Ivan Karlin.)

1037. Duet za 2 violini in klavir (Kamnik, 1903). (Javno izvajanje

v Kamniku, rkp. ?)

1038. 4 sonate za violino in klavir (Trst, 1914). (Rkp. ?, javno
do 1041. izvajanje v Trstu na produkciji konservatorija?)

*

*

#

192

C. PRIREDBE ADAMIČEVIH SKLADB

1042. Žalna  koračnica za godalni orkester. Instrumentiral Saša

Šantel po E. A. klavirski skladbi v NA. (Prep. glasovi
Gl. M. Lj. — Glej št. 991.)

1043. Žalna koračnica za simfonični orkester. Priredil kpt. Ivan

Grgič, plan. polk, Škofja Loka. (Glasovi godba plan. polka,
Škofja Loka. — Glej št. 991.)

1044. Darovanje neveste (Belokranjska narodna). Priredil za bas

in klavir Julij Betetto iz Adamičeve suite za mešan zbor
»Belokranjske svatovske pesmi«. (Part. Julij Betetto, Ljub¬
ljana. — Glej št. 51.)

1045. Darovanje neveste za bas in godalni orkester. Instrumentiral

L. M. Škerjanc (1934). (Partitura in glasovi Gl. M. Lj. —
Glej št. 51.)

1046. Tam gori za našo vasjo. Priredba za klavirsko harmoniko.

(Fakin Albin: Narodne pesmi, 1936. — Glej št. 603.)

1047. Jezdec (solospev E. Adamiča, NA). Za mešan zbor priredil

Josip Pavčič. (ZB, 1. 4., 1928, št. 3 a. — Glej št. 905.)

1048. Nocoj je pa lep večer (samospev E. Adamiča). Za moški

zbor priredil Oskar Moll. (Pev. dr. »Lj. Zvon«, 1923, 4°,
4 strani. — Glej št. 912.)

1049. Kaj oštirji delajo? Po motivu E. Adamiča harmoniziral za

moški zbor Ciril Pregelj. (Ciril Pregelj: Fantje na vasi.
Celje, 1936. Št. 20.)

1050. Serenada (J. Resman). Glas in kitara. (Adolf Grobming,

Kitarska šola za začetnike, Ljubljana, 1925. — Glej št. 209.)

1051. Svatba na poljani (Cv. Golar). Osmeroglasni mešani zbor.

Klavirsko spremljevanje priredil Zorko Prelovec. (Parti¬
tura Gl. M. Lj. — Glej št. 141 a.)

1052. Po slovesu (J. N. Resman). Ženski zbor in klavir. Klavirsko

spremljevanje priredil Zorko Prelovec. (Rkp. pevsko dr.
»Ljubljanski Zvon«. — Glej št. 371.)

13

193

1053. Ecce dolor! (Fr. Gestrin). Mešan zbor. Sp remije vanj e z or¬

kestrom (trobilni sekstet: 2 trobenti, 2 roga, 2 pozavni)
priredil dr. Anton Dolinar. (Rkp. part. pev. dr. »Ljub¬
ljana«. — Glej št. 21.)

1054. Oče naš. Mešan zbor s spremljevanjem orkestra. Spremlje-

vanje za orkester priredil Oskar Moll, Trbovlje (1928).
(Rkp. pev. dr. »Zvon«, Trbovlje. — Glej št. 232.)

DODATEK

Po ureditvi seznama so dospeli še podatki o skladbah:

Izvirne skladbe

1055. Planinka. Mazurka za salonski orkester (klavir, harmonij,

violino I., violino obligato, violino II., trobenta C, violon¬
čelo in kontrabas). (Kamnik, 27. XI. 1906). (Rkp. part. ?,
rkp. glasovi Kamniški salonski orkester.)

1056. Mazurka za salonski orkester (flavta, klarinet C, trobenta C,

violino I., violino II., violino obligato, viola, violončelo,
kontrabas, tolkala, klavir, harmonij). (Kamnik, 24. X. 1904).
(Rkp. part. Kamniški salonski orkester.)

1057. Menuet za salonski orkester (flavta, tromba C, violino I.,

violino II., violino obligato, violončelo, kontrabas, tolkala,
klavir, harmonij). (Kamnik, 24. I. 1906). (Rkp. part. Kam¬
niški salonski orkester.)

1058. Slavnostna predigra za salonski orkester (flavta, trobenta C,

violino I., violino II., violino obligato, violončelo, kontra¬
bas, tolkala, klavir, harmonij). (Kamnik, 11. XI. 1906).
(Rkp. part. Kamniški salonski orkester.)

1059. Ej, glejte tam zunaj! Mlad. zbor. (Glasbena točka k mladin¬

ski igrici Ljud. Poljančeve: Božične slike). (Rkp. Ljudmila
Poljančeva, Maribor.)

1060. Bo kočico zidal (Besedilo ?). Ženski tro- ali četverospev.

(Zloženo za svetiivanski damski zbor, Trst, 1914). (Rkp. ?)

1061. Moje rože (Besedilo ?). Ženski tro- ali četverospev. (Zloženo

za svetiivanski damski zbor, Trst, 1914). (Rkp. ?)

194

1062. Nič bati, saj pojde vse narobe! Adamičeva enodejanska ša¬

ljiva satira, v kateri biča površnost malomestnih odrov.
(Samospevi in klavir). (Trst, 1911). (Rkp. ?)

1063. Snubač (Spesnil dr. Griža). (Samospev in klavir). Adamičev

samogovor s kupletoma: a) »Zakonski stan« (valček) in
b) »Našminkana nevesta«. (Trst, 18. II. 1914). (Rkp. Vinko
Trobec, Volčjadraga pri Gorici.)

1064. Spremeni položaj (Besedilo E. Adamič). Kuplet za samospev

in klavir. (Trst, 1912). (Rkp. ?)

1065. Vaški pismonoša (Besedilo dr. Griža). Uglasbil dr. Viža (E.

Adamič). Kuplet za samospev in klavir. (Trst, 1912).
(Rkp. ?)

1066. Turška jeremijada (Besedilo dr. Griža). Uglasbil dr. Viža

(E. Adamič). Kuplet za samospev in klavir. (Trst, 1912).
(Rkp. ?)

1067. Turški beg po bitki pri Kumanovem. Galop za salonski or¬

kester. (Trst, 1912). (Rkp. ?)

1068.  O, ta maček. Enodejanska šaloigra. (Besedilo ?). (Trst, 1913).

(Rkp. ?)

1069. Rekrut Janez (Besedilo dr. Griža). Uglasbil dr. Viža. Kuplet

za samospev in klavir. (Trst, 1912). (Rkp. Vinko- Trobec,
Volčjadraga pri Gorici.)

1070. Mojster Šilo (Besedilo dr. Griža). Glasba dr. Viža. Kuplet

za samospev in klavir. (Trst, 15. I. 1914). (Rkp. Vinko
Trobec, Volčjadraga pri Gorici.)

1071. Slava krofu! Himna. Moški zbor (Besedilo dr. Griža). Glasba

dr. Viža. (Trst, 1914). (Rkp. ?). (Tekste kupletov št. 1062.
do 1071. hrani Vinko Trobec, Volčjadraga pri Gorici.)

1072. Rad bi šel tja na bojišče ... (Besedilo dr. Griža). Otroški

kuplet, napev isti kot »Turška jeremijada«. (Rkp. part.
Vladko Požar, Ljubljana.)

1073. Zakonske sladkosti (Spesnil dr. Griža). Uglasbil dr. Viža.

Dvospev in klavir. (Trst, 1914). (Rkp. ?, besedilo hrani
Vinko Trobec, Volčjadraga pri Gorici.)

1074. O ta pust! Mazurka. (Spesnil dr. Griža). Uglasbil dr. Viža.

Kuplet za samospev in klavir. (Trst, 18. II. 1914). (Rkp.
Vinko Trobec, Volčjadraga pri Gorici.)

1075. Nocoj se mi je sanjalo. Po ljudskim napevu priredil E. Ada¬

mič. Mešan zbor. (Prosvetni Glasnik »Zveze kulturnih
društev«, 1. 1926., priloga k štev 10.-12.) (Glej tudi št. 478.)

1076. Lansko veselje. Po ljudski pesmi priredil E. Adamič. Mešan

zbor. (Prosvetni Glasnik »Zveze kulturnih društev«,
1. 1926., priloga k štev. 10.-12.) (Glej tudi št. 474.)

13 *

195

1077. Plesna glasba k mladinski igri »Zlati šah« (Marija Grošlje-

va). Mlad. zbor s spremljevanjem klavirja. (Rkp. izgub¬
ljen ?)

1078. Potrkan ples (Scherzo). Salonski orkester: flavta, klarinet,

harmonij, klavir, tolkala, violino I., II., III., obligato, violon¬
čelo, kontrabas. (Rkp. part. Miljutin Negode, Ljubljana.)

1079. Valček za salonski orkester. (Rkp. ?, komp. v Kamniku,

izvajal sokolski salonski orkester pri Sv. Ivanu, Trst.)
1079a. Mornar (S. Gregorčič). Mešan zbor. (Trst, 1911). (Rkp.
V. Švara, Trst). (Začetek besedila: »Oj plavaj po morju mi
barčica kot ptica pod nebom vesela«.)

Priredbe

1080. Opomin k petju. Str. 11. (1081) Na plan. Str. 11. (1082) Vrana,
do Str. 14. (1083) Mlinček. Str. 15. (1084) Na ledu. Str. 25.

1087 (1085) Prvi sneg. Str. 25. (1086) Šolski zvonec. Str. 31. (1087)

Pomladne piščalke. Str. 37. Za klavir 2 ročno, z besedilom.
(Pavčič: Našim malčkom, I. zvezek. Gl. M. Lj. 1930.)

1088. Otroška suita (Glej št. 955.). Za salonski orkester priredil

E. Adamič. (Rkp. part. in glas. Radio - Ljubljana.)

1089. Veteranska koračnica (Glej št. 943.) in (1090) Spominski list.
do Op. 2., št. 5. (Glej št. 986.). Za dve violini, kitaro in har-

1090. moniko priredil dr. Ivan Karlin. (Glas. dr. Ivan Karlin,
Ljubljana.)

1091. Zimska kmečka pesem (Glej št. 889.) (1092) Jurjevanje
do (Glej št. 580., 604., 782.), (1093) Ciganska (Glej št. 581.,

1094. 756., 783.) in (1094) Uspavanka (Glej št. 621., 756., 894.).

Za srednji glas s spremljevanjem dveh violin, kitare in
harmonike priredil dr. Ivan Karlin. (Glas. dr. Ivan Karlin,
Ljubljana.)

*

*

*

196

Č. ABECEDNI SEZNAM ZAČETNIH BESED
VOKALNIH SKLADB

Ah, lesi, temni vi lesi! (Zapuščena).
Me, 18.

Ah, zvonijo, zvonijo, pa komu tako
lepo. Mia, Že, 387, 793.

Aj, je zelena ta gora (Črnomeljsko
kolo). Me, 41.

Aj na okna, na okna dihnila je zi¬
ma. Mia, 565.

Ajčka, tutajčka (Zazibalka). Mia,
828.

Ajte k darom, ajte pristupajte
(Svatovske pesmi). Me, 51; Sa,
1044, 1045.

Al’ je to tista šiša, al’ je to tista
ves (Svatovska suita). Mo, 315.

Ali ne izhaja jasna zarja. Mo, 202.

Angel z neba je poslan. Mia, 576,
772.

Angelci »glorjo« lepo pojo. Mia,
694.

Angelci v zraku lepo pojo. Mia,
Že, 882.

Ano pošto sem slišal, sem žalosten
bil (Pošta). Me, 132.

Anzer, Anzer, pobič mlad. Mo, 422,
462.

Ave Maria, gratia plena. Me, 169.

»Ave Maria!« V mrak luč plapola
(Ave Maria). Sa, 910.

Ave, tisočkrat Ave, tebi kraljica
(Ave Maria). Že, 372.

Barčica po morju plava. Me, 436.
(Sv. Ciril in Metod). Mia, 948.

Barka zaplavala, dekle zajokala.
Me, 463.

Bel listek sem pisal (Prekmorska
pošta). Me, 17.

Bela breza se zdramila. Me, 20.

Bela cerkev, zraven steza (Jezus
mašuje). Mia, Že, 809, 858.

Bela hišica na samem (Pesem o beli
hišici). Mo, 186.

Beri rožmarin zeleni. Mo, 543.

Biba leze, biba ni. Mia, Sa, 818.

Bilo vavek veselo. Mo, 278.

Bim bom, bim bom so zapeli (Pe¬
sem zvonov). Sa, 921.

Bim bom, bom že dal za bokal (Kr¬
ški zvonovi). Mo, 213.

Bio je, bio en malički fant. Me, 37.

Birt rajtengo piše. Mo, 304.

Biser Mare po jezeru brala (Mara
v jezeru). Mo, 216.

Blagor krotkim, posedli bodo svet
(Povelje). Mia, 842.

Bo vetrec popihal, meglico razgnal
(Narodne vojaške). Me, 161.

Bodi pozdravljen, sveti večer! (Sve¬
ti večer). Mia, 846.

Bodi tisočkrat češčena (Marijina).
Me, 99.

Bog blagoslovi Ogra (Slava cesar¬
ju). Mia, 938.

Bog daj srečo, kravo rdečo! Mia,
741, 795.

Bog daj vedro! (Prošnja za vreme).
Mia, 677, 826.

Bog daj, sveti Janez, nebeški Kres¬
nik! (Bog daj!). Mo, 248.

Bog je vstvaril zemljico. Me, 437.
(Sv. Ciril in Metod). Mia, 948.

197

Bog, ki ohranil dolgo si Poljsko
(Bože, coš Polske). (Slava cesar¬
ju). Mia, 938. (Sv. Ciril in Me¬
tod). Mia, 945.

Bog nebes in zemlje večni (Maša,
pristop). Me, 83.

Bog nebeški in zemlje večni (Maša
sv. Alojzija). Mia, 711.

Bog vsemogočni, Ti, ki si zarodil
(Prvodecembrska molitev). Mia,
666, 718.

Bom, bom, če mi kteri dobro plača
(O kovaču). Mo, 244.

Bom pismo pisala s to rdečo krvjo
(Fantu). Me, 11.

Bom šel na planince. Mo, 464.

Bom ti dala jušice od mušice (Ču¬
dna zdravila). Me, 68.

Bože pravde, Lepa naša domovina,
Naprej zastava Slave (Državna
himna). Mia, 662.

Bratci, sestre, kar nas je skupaj
(Volkašin). Mo, 939.

Bratje, kvišku naše glave (Dobro-
voljsko geslo). Mo, 288.

Brez odmora biješ (Ura). Mia, 624,
816.

Budi, budi sirena, naznanja dela
čas (Rudarska pesem). Mo, 353.

Burja brije, led se dela (Je pač zi¬
ma). Sa, Mia, 901.

Byvali Čechove (Sv. Ciril in Me¬
tod). Mia, 946.

Car Samuel sedi na skalnem gradu
(Smrt carja Samuela). Me, 115.

Cel teden trtice sem vil (Beneška).
Sa, 918.

Cigani se oženido (Ciganska po-
smehulja). Me, 59.

Cvete dekletu rožmarin (Rožma¬
rin). Me, 52; Mo, 175.

Cvete zrak, cvete dih pomladi
(April). Me, 62.

Cvetni vrt, večerni kras (Ti in jaz).
Mo, 282.

Cveto narcise, nageljni in bele lilije
(Pomlad ni zame). Mo, 340.

Čakaj, čakaj, bela smrt (Starčkova
smrt). Mia, Že, 807, 856.

Čarobna zvezda, kod nam kažeš v
temi pot nocoj? (Sveti trije Kra¬
lji). Mia, 619.

Čbelica mi leti čez goro. Mia, 653.

Če jo imam, jo objamem (Men’ vse
eno je). Mo, 256.

Če sem tud’ rovtarček (Slepa lju¬
bezen). Sa, 942.

Če ti ne boš moj. Me, 418.

Čeprav na vojsko pojdemo (Na
vojsko pojdemo). Mo, 270.

Česar srce prekipeva in za kar
plamtimo vsi (Geslo). Mo, 352.

Češčena si, Marija, Ti! Me, 74.

Čez tri gore, čez tri dole. Mo, 225;
Me, 438; Mia, 611.

Čin, čin, čin, Drežnica (Drežniška).
Me, 493; Mia, 632.

Čin, čin, proti Sinčji vasi (V Koro¬
tan). Mia, 752.

Čista Devica brez madeža nam je
rodila Zveličarja (Čista devica).
Mia, 698, 781, 884.

Čudno, prečudno je naše srce (Lju¬
bezen). Mia, 852.

Čuj nas Bog, naš Gospod (Molitev
za vladarja). Mia, 663.

Čuj nas, silni Bog! (Letni časi).
Mia, 733.

Čuj nas, zemlja, čuj nas, nebo!
Mo, 250.

Čuj, o presrečni človek moj! Mia,
840.

Čuj, v gozdu lovčev rog doni (V
gozdu). Me, 2.

Čujte pesem. Mia, 676.

Čuri, muri, božji volek (Božji vo¬
lek). Mia, 798.

Čuvajmo Jugoslavijo! Mia, 655.

Da b’ biva liepa ura. Me, 146; Mia,
630.

Da b’ žveglo imela, igrala si bi (Ne¬
izkušena). Me, 57.

Da bi jaz znala, k’teri je moj. Že,
377.

198

Da bil bi ptička, si želim (Slepa
ljubezen). Dvospev, 942.

Da dekle kroglolična ni ravno go¬
spodična. Mo, 300.

Da imel bi perotničke. Mia, Že, 385.

Da jaz imel bi vsa kraljestva (Lju¬
bici). Mo, 195.

Da mi biti je drevo. Mia, 729, 776.

Da sem jaz ptičica. Me, 3.

Daj nam Bože, dober večer (O kre¬
su). Mia, 641.

Danes je jasen dan (V goro). (Ra¬
dost). Mia, 745; Sa, Mia, 896.

Danes je taisti dan (Narodne vo¬
jaške). Me, 153.

Danes tukaj, jutri tam (Slepa lju¬
bezen). Sa, 942.

Dekle, dober večer, dekle! (Zaman
pod oknom). Me, 16.

Dekle je zajemalo v vedro vode
(Deklica in ptič). Me, 13.

Dekle, kje si s’noč bila. Me, 128.

Dekle, lahko noč in Marija za po¬
moč. Me, 516.

Dekle moje, prinesi vode. Mo, 415.

Dekle na pragu stala. Me, 465.

Dekle na vrtu zelenem sedi. Me,

466.

Dekle pere srajčki dve. Me, 108,

467.

Dekle v zelenem vrtu sedi. Mo, 262.

Dekletce, podaj mi roko. Me, 7.

Deklica vtrgala mak, dala ga fantu
(Mak za škriljak). Mo, 351.

Delajmo, delajmo bela kolesa (Ko¬
lesa). Mia, 578, 778.

Dete, lahko noč in Marija za po¬
moč. Mia, 607.

Dete revno, dete malo, kdaj mi bo¬
deš poplačalo (Mati). Mia, 557.

Devojčica Dunaj gazi (Modra de-
vojka). Mo, 217.

Diha sveta noč božjo moč (Sveta
noč). Mia, 847.

Digo, digo, dačka, moja žena ma¬
čka (Mačkov predpust). Mia,
764 a.

Diše sapice gorkeje, zbežal mraz
je čez gore! (Spomladi). Me, 140.

Divji mož, kosmati mož, tri doline
je ogradil (Divji mož). Mia 568.

Dnes je eden lušten den. Mo, 246.

Doba zlata blagih dni (Zlata doba).
Mo, 172.

Dober večer, ljuba moja! (Dober
večer). Mo, 468.

Dobro jutro, Bog daj! Mo, 274.

Dobro jutro, zlato jutro (Vasova¬
lec). Mo, 188.

Dokler en Poljak le žije, zvesto sr¬
ce njemu bije (Sv. Ciril in Me¬
tod). Mia, 945.

Dolga je njiva, široka, kjer orjem
(Molitev 2). Mia, 762.

Domovje moje Avstrija (Avstrija
moja). Mo, 192.

Dragemu so se oči skalile. Že, 400.

Drava reka, moje beseda. Mia, 638.

Drevi pridi, ti moj ljubček! Mo,
285.

Ecce dolor! Zelene ravnine ... Me,
21, 136, 1053.

Ej, čez poljane, dobrave molčeče
(Vasujejo). Me, 22.

Ej, glejte tam zunaj! Mia, 1059.

Ej, vigred je tu! (Venček koroških).
Mia, 871.

En glažek vinca bom nalil (Napit¬
nica). Mo, 257.

En mau čez jezero (Venček koro¬
ških). Mia, 876.

Ena ptička priletela iz dežele šta¬
jerske (Ptička poje od Marije).
Me, 138.

Ena ptička priletela iz dežele Ju-
trove. Me, 517.

Ena ptička priletela, vrh kosarne se
je vsela (Narodne vojaške). Me,
155. (Slava cesarju). Mia, 938.

Enkrat pridi še, draga. Mo, 234.

Enkrat samo naj ti še zrem v očesa
(Prošnja). Mo, 173.

Enkrat so b’li krojači trije (Pogu¬
mni krojači). Me, 504.

199

Enkrat so b’li Žnidarji trije (O po¬
gumnih krojačih). Me, 109.

Eno pesem pojmo mi. Mo, 251.

Eno si zapojmo, da bomo veseli
(Vitam aeternam). Mo, 220.

Fantič ima konjiča (Fantič in ko¬
njič). Mia,. 591.

Fantje po polj’ gredo (Na vasi).
Mia, 688.

Fantje so se zbirali (Nekje v Fran¬
ciji). Me, 55.

Fantje že vriskajo, godci že piska¬
jo. Mo, 241.

Fič, fič, fič, trola, trolala (Poskočni¬
ca). Mo, 327.

Fiju, fiju, fiju (Piščalke piskajo).
Mia, 595.

Ga pijemo pod lipico (Majol-ma-
jolčica). (Majolka). (Od majolke).
Mo, 237, 269; Me, 498.

Gaga, gaga, strašna žalost (Gaga).
Mia, 746; Sa, Mia, 906.

Glasno ori pesem mila (Pevskemu
dr. »Zvon« ob 15 letnici). Mo, 343.

Glasno zapojmo vsi (Pesem sirot).
(Slava cesarju). Mia, 938.

Glej fantka, s punkelčkom gvantka
(Glej fantka). Mia, 823.

Glej, solnce zašlo je v svoj zlati
gradič (Uspavanka). Mia, 586.

Glej, v zarji večerni razstavil se
bajni kor (Mesto v oblakih). Mo,
360.

Glejte, že solnce zahaja (Večerna).
(Princeska in pastirček). Me, 457;
Sa, Mia, 891, 943.

Gor na Bistrico pridemo (Zabav-
ljivka). Me, 511.

Gor’ v Ljubljanci bolna leži kra¬
ljeva hči (Devojka s tremi sino¬
vi). Sa, 919.

Gore, gaj, doline prvi mrak ovija
(Molitev) (Molitev 1.). Sa, Mia,
738, 761.

Gorenjska kri kipi, slovanski glas
doni (Geslo). Mo, 313.

Gorenjski smo fantje z Gorenjske¬
ga doma (Sv. Ciril in Metod).
Mia, 948.

Gori, gori, dekliči! Mo, 205.

Gori, gori na planine (Na planine).
Mo, 190.

Gori vstanite, sosedje, nocoj. Mia,
696.

Gorših fantov na svetu ni (Furman¬
ska). Me, 114.

Gospa Sveta, na prostranem polju
tvojem rod naš dvignil je zasta¬
vo. Mia, 716.

Gospod mogočni ti (Maša - Slava).
Me, 84.

Gospod, usmili se! Že, 374.

Gozdič je že zelen. Mo, 538.
Grenka žalost zablodila (Izza gor).
Sa, Mia, 900.

Grgoraš, kam krevljaš? Mia, 825.

Hajd na noge, le v korak (Slepa
ljubezen). Mia, 942.

Hajda spat, hajda spat (Svatovske
pesmi). Me, 51.

Hajdi z menoj (Na plan). Mia, 600.
Hej fantje, zimzelen za klobuk (Ko¬
roškim fantom). Mia, 618.

Hej kovaču, kucni bolje (Kovaču).
Mia, 880.

Hej pastirci, dam ženimo (Izpraše-
valnica). Mia, 774.

Hodi da, Micka, zdaj domo. Me, 29.
Hodi starec po dvorani (Starec).
Mo, 295.

Hoho, hoho, no vrabec, dober dan
(Ujeti vrabec). Mia, 709.

Hribi moje domovine. Me, 439.
Hribi, ponižajte se! Me, 470.

Hribi že beli so (V snegu). Me, 10.
Huda, huda vojska bo (Moravska
narodna). Me, 26.

Huda zima, sneg že gre (Huda zi¬
ma). Me, 107, 471; Mia, 628, 692.
Huh, mati peče kruh (Svatovska).
Mia, 635, 681.

Hvala duše Kristusove (Zahvala).
Mia, 634.

200

Igra v kolo, jabolko rudeče (Belo¬
kranjsko narodno kolo). Mia, 794;
(Pastirske). Me, 70.

Igraj, sviraj na piščalko! (Jurjeva-
nje). Mia, 580, 604, 782.

Iskala majka svoj’ga sinka Janka.
Mo, 275.

Ive, Ive bere glive (Pastirske). Me,
70.

Iz globine se glasi. Mia, 838.

Iz ljubezni in trpljenja svoboda je
rojena (Napitnica). Mo, 334.

Izvir, voda izvirala (Kedo dobi de¬
kle?). Mo, 219.

Ja mam kone (Sv. Ciril in Metod).
Mia, 946.

Jadra bela so razpeta (Ločitev).
Mia, 759.

Jagar gre na jago. Me, 494.

Jagode so zrele že (Po jagode).
Mia, 561.

Jaz godcem zapeti želim (Godci).
Me, 118.

Jaz mojster sem Šilo, 'mam dela
obilo (Mojster Šilo). Sa, 1070.

Jaz ne vem, kako že more spet
(Pomlad na Goriškem). Mia 582.

Jaz nimam lepe ljubice (Mlada pe¬
sem). Mo, 203.

Jaz pa pojdem na Gorenjsko (Na
vasi). Mia, 691.

Jaz pa puškico kupil bom (Ptičev
svet). Me, 63.

Jaz sem en buren pauer (Venček
koroških). Mia, 875.

Jaz sem devete dežele kralj (Scher-
zando). Mo, 187.

Jaz sem Kranjčičev Jurij (Kranj¬
čičev Jurij). Me, 131.

Jaz tenor, jaz pa bas (Tenor in
bas). Dvospev, 914.

Jaz vedno le nate sem mislil (Do¬
mu). (Kanon 4.). Mia, 792.

Je lunica svetila in ura polnoč bila
(Mornarjeve gosli). Že, 404.

Je pa davi slanca pala. Mo, 212;
Me, 472.

Je pa padla bela slanca (Bela slan¬
ca). Mo, 264.

Je priletel pisan ptič (Ptica svaril-
ka). Sa, 926.

Je ptič’ca priletela iz dežele Jutro-
ve. Mia, 609.

Je ptička priletela iz dežele štajer¬
ske. Mia, 829.

Je tič’ca priletela iz dežele Jutrove.
Me, 518.

Je rano vstala kukovca. Me, 417.

Je urca odbila že dve čez polnoči.
Mo, 320.

Je smrečica posekana. Mia, 617.

Je za drugega dekleta (Zapuščena).
Mo, 170.

Jelen, jelen trči vu goru. Me, 68.

Jes grien, jes grien (Svatovska
suita). Mo, 317.

Jes mam tri lubice (Oženil se
bom). Mo, 222.

Jes pa moj kvaž’k se rada imava.
Mo, 325.

Jes som ponoči nekje biv. Mo, 324.

Jerica, edinčica, mati k tebi je pri¬
šla (Sirota Jerica). Sa, 940.

Jezdi, fantiček moj, hop (Jezdec).
Sa, Mia, 905; Me, 1047; Mia 757.

Jezus je majhen, pa je svet. Mo,
215.

Jezus je od smrti vstal (Veliko¬
nočna). Me, 97.

Jezus sadil je vinograd (Venček
slov. narodnih pesmi). Mia 672.

Jezusa pozibljemo (Božična 4). Mia,
703, 787, 887.

Još Hrvatska nij’ propala (Sv. Ciril
in Metod). Mia, 947.

Juhe, godci smo in veseli ljudje
(Godci). Me, 134.

Juhe, juhe, kmetič po polju gre
(Venček koroških). Mia 872.

Juhe, juhe, kak’ fletno meni je
(Slepa ljubezen). Dvospev, 942.

Juhejsa, juhaj, prekrasen je maj
(Majnikova). Mia, 560.

Jutro je ljubica! (V jutru). Mo, 201.

201

K Svetim trem kraljem na božjo
pot bom šla (Na božjo pot poj¬
de). Mo, 247.

Kadar jutro rano vzhaja, srčna že¬
lja me obdaja (Dobro srečo, mla¬
di kralj!). Mia, 835.

Kadar kriknemo, kadar vstanemo
(Kadar vstanemo). Mo, 271.

Kadar solnce zjutraj rano vstane
(Pozdravi). Sa, 916.

Kadar zagliedam Uaselca. Mo, 252.

Kaj bo sinku sen prineslo (Uspa¬
vanka). Me, 117.

Kaj briga me tvoje srce (Slepa lju¬
bezen). Sa, 942.

Kaj drugega hočem, oženil se bom.
Me, 30.

Kaj manjka fantiču, ki zdrav je
na nogah? (Vršiček na klobčiču).
Mo, 510; (Poletje). Mia, 644, 658.

Kaj more to biti, preljubi brat moj.
Mia, 700.

Kaj oštirji delajo? (Vipavska). Me,
509; Mo, 1049.

Kaj pa delajo ptički? Me, 426, 441;
Mia, 613.

Kaj pa fantič dela? Me, 33.

Kaj tako po vrtu laziš maček (Ma¬
ček na vrtu). Mia, 551.

Kaj ti je, Mojca? Me, 47. (Tožba).
Mo, 198.

Kak’ v delu poganja se svet od ča¬
sa (Pevec). Me, 105.

Kako ti je, Andrejče? (Bolni tova¬
riš). Mia, 556.

Kakor sanje po valovih plava (Čol¬
nar). Sa, Mia, 735, 754.

Kakor srebrni pasovi tonejo ceste
v noč (Noč). Sa, 908.

Kakšna je roža gartroža? (Razgo¬
vor). Mia, 625, 686.

Kata je dragoga v tabor odprav¬
ljala (Zvesta Kata). Že, 390.

Kedar pride poslednji čas. Me, 73.

Kde domov muj? (Slava cesarju).
Mia, 938; (Sv. Ciril in Metod).
Mia, 946.

Kdo bi bil v stanu cvetje prešteti
(Primera, kanon 2). Me, 103; Mia,
791.

Kdo, kdo, kdo smo pa mi? (Stoji
Ljubljanca). Mia, 859.

Kdo more kaj mladim ljudem (Mla¬
di ljudje). Mia, 730.

Kdo ste? Mi smo pevci (Slava bož¬
ja). Mia, 796, 850.

Kdo vedno bi le mislil na težke,
resne dni (V veseli družbi). Mo,
321.

Kdor hoče furman biti. Me, 129;
Mo, 310.

Kdor je truden, naj gre spat. Me,
419.

Kdor naš si, z nami poj! (Geslo).
Me, 124 a.

Když jsem ja ty kone pasal (Sv.
Ciril in Metod). Mia, 946.

Kikiriki, kikiriki, brž otroci usta-
nite! (Petelinov klic). Mia, 547.

Kje si, dragi, da te ni? Že, 398,
1407, 409. Dvospev, 907.

Kje si svoje lice umila? Mo, 283.

Kje so moje rožice (Vse mine).
Me ali Že, 460; Mia, 640.

Klipe, klope, mlin pod goro (Mlin).
Mia, 574.

Kmetič je seme pos’jal. Mia, 594.

Kmetič na svetu veselo živi (Kdo
živi veselo?). Me, 442.

Ko b’ sodov ne b’lo. Mo, 301.

Ko bi rosica bila. Me, 9.

Ko dan se zaznava (Zvonikarjeva).
Me, 461.

Ko ptičica sem pevala (Venček ko¬
roških). Mia, 874.

Ko se v dvorani razkošni razlegajo
(Pesem beračev). Mia, 678, 684.

Ko so fantje proti vasi šli. Me, 473.

Ko so me mati navadili (Odkod
znam ljubiti). Že, 394.

Ko v planu bliščalo je jutro rosno
(Vranec). Mo, 289.

Ko vrtnico si dala rdečo (Vrtnica-
srce). Mo, 193.

202

Ko zvečer v kraljevski zarji (Sep¬
tembrske laudate). Mo, 428.

Koliko je temnih cest (Pesem slep¬
cev). Mia, 763.

Kol’kor kapljic, tol’ko let. Mo, 305.

Komar pa z muho pleše (Komarje¬
va ženitev). Me, 79.

Komu moram ljuba biti? (Belo¬
kranjsko kolo). Mo, 338.

Komur mar za reč je našo (Zdravi¬
ca). Mo, 249.

Koniku mu vrany od krala mi da-
ny (Sv. Ciril in Metod). Mia, 946.

Konja jezdi Hasan-aga. Me, 112.

Konjič je moj poskočen (Konjič).
Mia, 592.

Konjiček v jaslih zob ima (Vrabec
in konj). Mia, 815.

Kos je bil pri dečli v svatih (Pe¬
sem o kosu). Mo, 291.

Kosmačev pastir je pekel krompir
(Krompir je zdrava jed). Mia,
767.

Kot iz tihe zabljene kapele. Sa, 903.

Kot jezdeci v divjem galopu (Igra
na nebu). Me, 71.

Kot nevesto z girlandami belimi
(Gozdna idila). Mo, 339.

Kovač konja okava. Me, 31.

Kozarček vina bom nalil (Na kme-
tiški svatbi). Sa, 939.

Kranjski sin je trpin. Mo, 302.

Kregala se vdova in devojka (va¬
rianta). Mo, 333.

Kregata se baba in devojka. Mo,
196.

Kresovale tri devojke. Me, 49.

Krivček zali za klobukom (Fantov¬
ska). Mo, 199.

Krojaček na svetu najlepše živi
(Kdo najlepše živi). Me, 495;
Mia, 605.

Kvišku plava moje hrepenenje (Ka¬
non 1). Mia, 704.

Kvišku vstanite, pastirci, nocoj
(Vstanite, pastirci). Me, 93.

Kyrie eleison (Missa SS. Angelo-
rum custodum). Mo, 367.

Lahko noč, Bog nam daj svojo po¬
moč (Lahko noč). Me, 444.

Lahko noč! Zemljo nočca je pokri¬
la (Nočna pesem). Me, 124.

Lahna sapica pihlja (V samotah).
Mo, 171.

Lani sem možila se. Mo, 363.

Lastovke, ptičice se poslavljate
(Naročilo). Mo, 350.

Le enkrat bi videl (Vzdihljaji sle¬
pega). Me, 536.

Le padaj, dež. Me, 67.

Le pij ga še zdej, k’ nis’ več ledik
in frej! (Ženitno voščilo). Me,
148.

Le popij ga, le zavžij ga (Na kme-
tiški svatbi). Me, 939.

Le pridi, le pridi, oj saj ti kaj dam.
Me, 496.

Le urno v vrste, fantje! (Junaki).
Mia, 570, 622, 656.

Lepa Jana se šetala (Lepa Jana).
Me, 80.

Lepa moja Katica (Lepa Kata). Že,
389.

Lepa moja Mare, vesela mi bodi
(Svatovske pesmi). Me, 51.

Lepa naša Poljska zala, lepa širna
si dežela (Sv. Ciril in Metod).
Mia, 945.

Lepa Neža, to je mreža. Mo, 299.

Lepa roža lilija. Mia, 699, 769.

Lepa Vida je pri morju stala (Le¬
pa Vida). Me, 163.

Lepo je polet’, ko začne rž cvetet
(Venček koroških). Mia, 873.

Lepo je pomlad, slišmo ptičke pet’
(Lepo je pomladi). Že, 395; Me,
446.

Lepo jutro! Fantje, vstajajte (Ven¬
ček slov. narodnih pesmi). Mia,
671.

Lepo mi poje črni kos (Črni kos).
Mia, 648, 649.

Lepo mlado jutro se rodi (Jutra¬
nja). Že, 380; Me, 440; Mia, 725.

Lepo poje črni kos (Od kosa). Mo,
357.

203

Ležaj, ninaj, tut ujnač. Mia, 812.

Leži, leži ravno polje. Mo, 268. (Po¬
potnica vojaška). (Slava cesarju).
Mia, 938.

Liepa naša domovina (Sv. Ciril in
Metod). Mia, 947. (Slava cesarju).
Mia 938.

Lipa moja, moj Mare (Povaljana
trava). Me, 61.

Lipa zelenela je (Lipa). Me, 1, 447.

Lisica je ’na zvita zver (Lisica).
Že, 396.

Listje trepeče na drevju (V maju).
Mia, 585.

Ljuba moja, kje si snoči bila. Mo,
540.

Ljubi ženin Ive ti! (Srečna Kata).
Že, 391.

Ljubica, daj mi robce tri (Trije
robci). Mo, 227.

Ljubica vstani, vpihni luč. Mo, 412.

Ljubljanca, oh kaj se godi (Od
francoske armade). (Stoji Ljub¬
ljanca). Mo, 265; Mia, 862.

Ljubljanska dekleta so lahko lepe
(Stoji Ljubljanca). Mia, 861.

Luna sije, kladvo bije. Me, 476.

Majdalenčica zavpije na visoki go¬
ri. Me, 541.

Majhen sem jaz otročiček, pravijo
da sem fantiček (Otročiček). Sa,
915.

Mal’ postojmo, mal’ zapojmo (Na¬
rodne vojaške). Me, 152. (Slava
cesarju). Mia, 938.

Malgaj ne spi, le čaka čas (Malgaj).
Mo, 360.

Malin pravi: klip, klip, klop! (Ma¬
lin). Mia, 562.

Mamica je kakor zarja (Moja ma¬
mica). Mia, 668.

Marija je po polju romala. Mia,
766.

Marija je po svetu šla in prišla je
do jezerca (Marija in brodar).
Me, 121.

Marija prosila za tiste ljudi (Kan-
galilejska). Me, 519.

Marija, srečno ti nam daj (Marija,
pelji nas v raj!). Me, 102.

Marija zgodaj vstajala, prelepo se
je umivala (Jezus na Sveti gori).
Mia, 726.

Mati umrla in pustila. Mia, 832.

Med tednom o večerih s planine
gledam v dol (Planinec). Sa, 899.

Mendirer me urišče po cest (Sva¬
tovska suita). Mo, 314.

Mene pa glavica bloli (Voznica).
Mo, 423, 533.

Meni ljudi vele (Žena-smrt). Mo,
330.

Mi hočemo pesmi, pesmi vstajenja
(Naša pesem). Me, 116.

Mi jadranski smo stražarji (Pesem
pomladkarjev). Mia, 667, 715.

Mi pa daleč prirajžamo (Novolet¬
na kolednica). Mo, 335.

Mi smo graščinski veterani (Vete¬
ranska koračnica). Mo, 943.

Mi pa ne gremo dam (Stoji Ljub¬
ljanca). Mia, 868.

Mi pevci smo mizarji in kmetje in
čevljarji (Mi pevci). Mo, 286.

Mi smo koledniki, koledujemo
(Uvodna pesem). Mia, 842.

Mi smo kralji brez kanonov (Za-
vrški škorci). Me, 433.

Mi smo lovci, zgodaj vstali (Lov¬
ska). Mo, 497.

Mi smo pa od tam doma (Pesem
rudarskih otrok). Mia, 710.

Mi smo štirje, vsi pastirji (Zazi-
balka). Mo, 312.

Mi smo vojaki, korenjaki (Mladi
vojaki). Mia, 563.

Micika majčkena, krilo veliko. Sa,
Mia, 820.

Micka, le hitr’. Mo, 365.

Micka, oj Micka, kaj delaš doma
(Micikina žlahta). Sa, Mia, 822.

Minila je že strašna noč (Jutranja
pesem). Me, 72.

204

Mirno se v višave boči, radost tro¬
si (Pesem »Šume«), Sa, 943.

Miruje vse in vse molči! Mia, 881.

Miška moja, pojdi sem (Mačka,
miš in miška). Mia, 813.

Mlad junak po vasi jezdi. Me, 27.

Mladina je srečna (Le rajaj). Mia,
571.

Mlado leto rože kliče. Me, 104.

Moj fantič sem po polju gre (Fan¬
tič po polju gre). Mo, 267; Me,
469.

Moj kristijan, današnji dan (Od
mrtve deklice). Mo, 425, 522.

Moj ljubček, po čem tako lepo di¬
šiš? Mo, 411.

Moj tovariš je na rajžo šel. Me,
520.

Moja deklica je Majda (Pomladni
sen). Mo, 233.

Moja ljubica Margareta ima oče¬
sca siva (Ljubice tri). Mo, 341.

Moja ljubica šteje petnajst let (Pet¬
najst let). Me, 15.

Moja njiva je prostrano morje (Ri¬
biška). Mia, 650.

Moja ur’ca prišla bo mor’bit še
nocoj (Bo urica prišla). Mo, 515.

Molitev drobne ptičke večerno
zdaj pojo (Zvečer). Mia, 544.

Moravo, Moravičko mila (Sv. Ciril
in Metod). Mia, 946.

Možje, z glave polhovke kosmate
(Sveti Martin). Me, 434.

Mrzel veter tebe žene (Lastovki).
(Od lastovke). Mo, 260; Me, 445.
(Jesen). Mia, 645.

’N mau čez izaro. Mia, 629.

N’coj je en lep večer (Nocoj je pa
lep večer). Mo, 448.

Na gori piha, na gori mete (Marija
na gori). Mia, 651.

Na gori tam visoki cvetlica mi cve¬
ti. Mo, 539.

Na kolena pokleknimo (Blagoslov-
na). Me, 89.

Na lipici zeleni je ptica pevala.
Sa, 897.

Na okno se vsedel je črni vran. Mo,
293.

Na planincah luštno biti (Sv. Ciril
in Metod). Mia, 948.

Na poljani se v nedeljo svatba
(Svatba na poljani). Me, 141,
1051.

Na polju zelenem pa hiš’ca stoji.
Me, 521.

Na sorškem polji že ajda zori. Mo,
288 a.

Na svetu lepše rože ni (Od vinske
trte). Mo, 253.

Na veji ptičica sedi (Tožba). Že,
375, 402.

Na vrtu pri cvetkah dehtečih sem
stal (Na vrtu). Me, 14.

Nad skalno goro solnčece krvavo
se žari (Solnčece). Sa, Mia, 902.

Nageljni rdeči iz zemlje gore (Na¬
geljni rdeči). Mo, 211.

Naj bo teta, naj bo striček (Tepež-
na pesem). Sa, Mia, 736, 747, 789.

Naj čuje zemlja in nebo, kar d’nes
pobratimi pojo (Slepa ljubezen).
Dvospev, 942.

Naj gre okol’, naj bo po božji vol’
(Prediška). Mia, 805.

Naj razlega se v mesto, trg in vas
(Sv. Ciril in Metod). Mia, 945.

Nalijte kupo vina, na zdravje sta¬
rešina (Na kmetiški svatbi). Me,
939.

Naprej zastava Slave! (Slava ce¬
sarju). Mia, 938.

Naš cesar, kralj, mi glas je dal
(Pogodba). Mo, 178.

Naš cesar mi je vedno ljub (Slava
cesarju). Mia, 938.

Naša pesem, naša kri, ki iz srca
nam žari (Popotno geslo). Mo,
284.

Ne bo Poljska izginila (Sv. Ciril
in Metod). Mia, 945.

Ne maram, ne maram za te! Me,
416.

205

Ne plakajte za mano! Mia, 727.

Nebeški dobri Oče (Pred ukom).
Mia, 598.

Nebo pokrivajo oblaki sivi (Naši
dnevi). Mo, 348.

Nekaj bi vam rad povedal. Mo, 259.

Nekdo na vrata potrklja (Sestrica).
Mia, 587.

Neko noč sem prebedela (Slepa
ljubezen). Sa, 942.

Ni lepšega kraja, kot fara trnovska
(Od trnovske fare). Mo, 318.

Ni lepših ljudi, kot Ljubljančani
smo mi (Stoji Ljubljanca). Mia,
860.

Ni mi volja na svetu več živeti.
Mia, 708.

Nič bati, saj pojde vse narobe. Sa,
1062.

Nič ne jokaj, dekle moje. Me, 477.

Nič o politiki, ker od politike rada
glava boli. Mo, 298.

Nikari ne hodi, moj dragec, do¬
mov! (Polnoč). Mo, 342.

Nimamo zlata, nimamo srebra (Po¬
slanstvo najmlajših). Mia, 664,719.

»Nina mia, so’n barcarolo« v tiho
noč zveni. Me, 50.

Nobene bukvice niso tak lepe (Na¬
rodne vojaške). Me, 162. (Slava
cesarju). Mia, 938.

Nocoj je pa svetla noč. Sa, 912,
1048.

Nocoj se mi je sanjalo. Me, 478,
1075.

Noč je tožna kakor moji sni. Sa,
908.

Novo vino, nova radost (Notranj¬
ska). Mo, 181.

O čudna noč, nocojšna noč. Mia,
695.

O čuj, presrečni človek moj (Boži¬
čna). Me, 92.

O gališka polja, le vzcvetite (Po¬
mlad v Galiciji). Mia, 577.

O grešnik, tu se vstavi (Postna).
Me, 96.

O kam, Gospod, gre tvoja pot? Že,
373; Sa, 937.

O, moj presladki Jezus (Mašna -
Obhajilo). Me, 88.

O, pridi sveti Duh. Mia, 841.

O, Sion, zlati Sion! Mia, 728.

O, srečni dom, odprt sirotam (Be¬
tlehem). Mia, 844.

Ob bistrem potoku (Mlin). Mia,
593.

Ob zori zvonček poje, bim, bom
(Zvonček I). Mia, 549.

Oče in hišna mat’, plačuj vam Bog
stokrat (Na kmetiški svatbi). Mo,
939.

Oče, jaz kličem te (Molitev pred
bitvo). (Slava cesarju). Mia, 938.

Oče naš, kateri si v nebesih. Mo,
232, 1054.

Oče starešina, skrbi velike ima (Na
kmetiški svatbi). Sa, Me, 939.

Očes, čerka, vzet moža? (Izberi si
moža). Že, 381.

Od Balkana do Triglava (Še en
moto!). Me, 127; Mo, 296.

Od hiše do hiše hodimo (Na Jur-
jevo). Mia, 584.

Od kada mi frula ne zvoni. Mo,
273.

Od kolere (?). Mo, 319.

Od včeraj ali jutri nismo (Vihar
svobode). Mo, 290.

Odbežala zima plaha (Sveti Jurij).
Že 383; Mia, 806.

Odklepa zima ledeni grad (Zima).
Mia, 785, 843.

Odprt je spet nebeški raj. Dvo¬
spev, 927.

Ogljar je zavber fant (Od ogljar-
ja). Me, 111. (Ogljar). Me, 500.

Oh, da mogel jaz pred tabo kle¬
čati (Najslajša služba). Mo, 185.

Oh, jaz Turek, kakor ščurek mo¬
ram skrivat se (Turška jeremija-
da). Sa, 1066.

Oh, joj, mislil sem, da b’ ne bil!
(Stara vojaška). Mo, 243, 529.

206

Oh, kedaj boš moj, Jezus (Mašna-
Pred obhajilom). Me, 87.

Oh, ti fantič milosrčni. Me, 480.

Oh, žalostna ljubezen brez upa
(Ljubezen brez upa). Me, 421, 475.

Oj, čudna je nocojšnja noč. Mia,
Že, 886.

Oj, dobro jutro, mamica! (Franica).
Mo, 179.

Oj, hišica očetova, Bog živi te! (Lo¬
čitev). Mia, 572.

Oj, Ive, k nam na kres! (Vabilo
na kres). Mia, 652.

Oj, Janez Krsnik (Sentjanževa ko¬
lednica). Me, 139.

Oj, kje je to lansko veselje? (Lan¬
sko veselje). Me, 474, 1076.

Oj, kole, kole, koledo (Oj koledo).
Mo, 242.

Oj, kristjani, premišljujte (Postna).
Me, 95 a.

Oj, kukovca je kukala (Kukovca
je kukala). Me, 443; (Pomlad).
Mia, 643.

Oj ledik stan, veseli stan (Oj sam¬
ski stan). Me, 501.

Oj, le sijaj solnce, solnce rumeno.
Me, 449; Mia, 647.

Oj, mladost ti, kam izgineš? (Zi¬
ma). Mia, 639.

Oj, planinica zelena. Mo, 258.

Oj, ravno, ravno Ljubljansko po¬
lje (Ljubljansko polje). Me, 8.

Oj, Slovenske ve gorice! (Zavrh
nad Št. Rupertom). Me, 427.

Oj ta soldaški boben (Narodne vo¬
jaške). Me, 158. (Slava cesarju).
Mia, 938.

Oj, zdravo, zdravo, pokonci danes
glavo (Zdravo). Mia, 717.

Oj, žulaj-žuli (Burja). Mia, 749.

Oral je kmet na Topoli (Orač na
Topoli). Mia, 665, 720.

Osel v letu mesca maja riga. (O ta
pust). Sa, 1074.

Otroci, čujte, tintin, tin (Trobenti¬
ce). Mia, 734, 750.

Otroci, dragi, brzi vsi! Mia, 573.

Pa dejali so mi župnik. Mo, 292.

Pa ne pojdem prek poljan. Sa, 888.

Pa te pesmi so preč, pa ne znamo
jih več. Me, 503; Mia, 693, 879.

Padajo snežinke na ravno polje. Sa,
Mia, 740, 760.

Padi mi, padi, rosa na ložo (Božji
mir). Mia, 851.

Pasi se mi, kravica (Pastirček). Mia,
596.

Pastirci vi, kaj se vam zdi? Mia,
697, 780, 834, 883.

Pavel Cviren mi rečejo (Zakonske
sladkosti). Dvospev, 1073.

Peljemo devojko s kraljevega dvo¬
ra (Narodna). Me, 44.

Pesem radostna igra nam v srcih
(Prestolonasledniku Petru — po¬
zdrav). Mia, 714.

Pesmi rodne živi jek (Popotno ge¬
slo). Me, 123; Mo, 284; Že, 392.

Petindvajset let vžigat, in pet in
se smehljat (Oskarju Molu). Mo,
344.

Petpedaku, petpedici (Nočna me¬
glica). Me, 429.

Peter, v naše kolo hodi (Petrovo
kolo). Mia, 835.

Petr, šetr, kokošar, goni muhe
(Predpustna). Mia, 770.

Pijmo ga, pijmo, dokler živimo
(Napitnica). Mo, 943.

Pištu sojdže na branište. Me, 34.

Plavaj, plavaj barčica, barčica sre¬
brna (Barčica). Mia, 685.

Pleši, pleši, črni kos (Pleši kos).
Mia, 802

Po cesti je prišel en jagrček mlad
(Oprezno dekle). Me, 502.

Po jezeru bliz’ Triglava. Me, 119.
(Sv. Ciril in Metod). Mia, 948.

Po mestu sem pohajal. Sa, 930.

Po nebu ščip plava, šumi, šumi
Drava (Ponočna potnica). Sa, 920.

Po vodi plava ena ladja pisana (Pi¬
sana ladja). Me, 38; Mia, 623, 626.
661.

207

Pobegnite, žalostne misli (Prazno
srce). Mo, 345,

Pobič sem star šele osemnajst let
(Narodne vojaške). Me, 154.

Počivaj le, tovariš mili (Tovarišu).
Mo, 328.

Počivaj mirno, angel šibki (Pri zi¬
beli). Sa, 893; Me, 150.

Pod belim gradom teče kri. Mo,
261.

Pod lipkou, lipkou, teče rečka (Sv.
Ciril in Metod). Mia, 946.

Pod oknom ljubice moje (Oreh).
Mo, 174.

Pod tvojim oknom, Berta, sem šel
sinoči. Sa, 933.

Pod zelenim oknom. Mia, 814.

Poj, petelin, zoro mi naznani. Že,
399, 406; Dvospev, 904.

Poj, poj, ptiček moj. Mo, 362.

Pojdem daleč k morju. Mia, 870.

Pojdem na Hrvatsko. Me, 39.

Pojdmo spat, Bog je zlat (Pred spa¬
njem). Me, 60.

Pojte, pojte, drobne tiče. Me, 481.

Polka je vkazana, tla so namazana
(Potrkan ples). Me, 505; Mo, 309,
366.

Polja nobena niso plodnejša (Zrelo
žito). Me, 46, 167.

Polžek, polžek, ali spiš? (Pri polžu).
Mia, 583, 784.

Pomagaj Bog, da vse nauke (Moli¬
tev po pouku II. A, B). Mia, 545.

Pomlad prihaja (Pomladna). Mia,
777.

Pomlad se meni luštno zdi (Veseli
letni časi). Me, 458.

Pomlad v deželo gre, vrbe že zele¬
ne (Kadar dečki piščali majijo).
Mia, 765.

Pomladanska slutnja k nam v de¬
želo gre. Me, 6.

Pomoz Bog, kak’ na Božič (Koled¬
nica). Mia, 768.

Potnik hodi po stezici (Zvonček
II.). Mia, 550.

Poslan je angel Gabrijel (Advent¬
na). Me, 90; Mia, 839.

Poslušam kovača, ki kladvo obrača
(Kovač). Mia, 553.

Povsod me poznajo, da ptiček sem
zvit (Veseli godec). Mia.

Pozdravljen, kliče ti ves zbor (Siro¬
ta Jerica). Mia, 940.

Pozdravljeno bodi slovensko dre¬
vo! (Spominski lipi). Mia, 721.

Praprot zori in višnjeve rože polne
so rose (Budnica). Me, Že, Mo,
435.

Prav vesel iz šole grem (Učenec iz
šole grede B). Mia, 546.

Predaj se vetrom (Kanon). Mia, 799.

Predi, hčerka moja (Za njega vse
potrpi). Me, 78; Mo, 223.

Preko jesenskega brega diha (Jesen¬
ski večer). Mo, 210, 329.

Prelepa je Selška dolina. Me, 130.

Prelepa vaša hiša, oj! (Kmečka pe¬
sem). Mo, 182.

Preljuba moja mamica! (Od Johan-
ce). Me, 479.

Preljuba, pa zdrava ostani. Me, 482.

Preljuba si ti, pomlad! Me, 451.

Preljuba tič’ca drenova. Me, 506;
Mia, 610.

Preljubo veselje, oj, kje si doma?
Me, 523.

Presvitli cesar vabi nas (Radovoljni
brambovci). (Slava cesarju). Mia,
938.

Preteklo ni še mes’cev šest (Rekrut
Janez). Sa, 1069.

Prijatelj preljubi, prišli smo domov
(O počitnicah). Mia, 811.

Prijatelj, kaj vprašaš me? Me, 524.

Prikašljala je starka zima (Zima).
Mia, 554.

Prišel je fantič do ljubice svoje
(Srečni Blaže). Sa, 935.

Prišel bo odmenjeni čas (Slovanski
dan). Mo, 183.

Prišla je jesenska noč. Me, 5.

Prišli so tri Turopoljci (Turopoljci).
Mo, 276.

208

Prišli trije so možički (Dudeldaj-
čki). Mia, Že, 386, 788.

Proslavljen bodi pustni krof (Slava
krofu). Me, 1071.

Prošel je, prošel pisani vuzem (Jur-
jeva). Mo, 224, Mia, 642.

Prvi večer večera (Gosposka večer¬
ja). Me, 137.

Psiček laja: hov, hov, hov! Mia,
810.

Pšenica je zrela in klasje polno
(Ženjica). Mia, 552.

Ptiček prav majhen je. Me, 452.

Ptička zapevala v zelenem boru.
Me, 4.

Ptički lepo pojo. Me, 106.

Pusto je, te megle stiskajo srce.
Me, 19.

Račji klun, bel kopun. Mia, 824.

Rad bi šel tja na bojišče (Turška
jeremijada). Mia, 1072.

Rad hotel bi častiti Marijo iz
srca (Marijina). Me, 101.

Rado srce bi miru zaželenega

(Trudno srce). Mo, 349.

Radost, oj radost, pridi do nas
(Radost). Mia, 853.

Radujmo se, spet dušica v nebesa
gre (Sirota Jerica). Mia, 940.

Rase, rase vinska rozga (Lucipeter
ban). Mo, 221.

Rasti Kata od Budima grada (Mo¬
dra Kata). Že, 388. (Mnogo snub¬
ljena Kata). Sa, 922.

Rasti mi, rasti travca zelena. Me,
485.

Rasti, rasti rožmarin I. Že, 376; Me,
525; Mia 612.

Rasti, rasti rožmarin II. Mo, 526.

Razvita naša je zastava (Naša za¬
stava). Mo, 180.

Rega, rega, kvak, kvak, kvak (Žab¬
ja pesem). Mo, 943.

Regiment po cesti gre. Me, 156;
Mo, 236. (Slava cesarju). Mia,
938.

Res, oženil bi se. Mo, 177.

Rib’cam dobro gre. Me, 110, 507.

Rib’ce po vodi plavajo. Me, 486;
Sa, 917.

Rodila majka junaka (Sv. Ciril in
Metod). Mia, 947.

Rodino mila, teb privet (Bolgarska
himna). Mo, 356; Mia, 837.

Rojstna hiša, hiša zlata. Me, 149.

Romar roma na goro. Mia, 579.

Rože je na vrtu plela (Njega ni).
Mo, 308.

Rožic ne bom trgala. Me, 453. (Sle¬
pa ljubezen). Sa, 942.

Rožice cvetijo, čmelice brnijo. Me,
32.

S plugom svobode, ljubezni (Pe¬
sem kmetske mladine). Me, 135.

Saj či f ra j da več ne svite. Mo, 322.

Saj ni čuda, polje, kos, da je ptiček
vedno bos. Mia, 588.

Sapica lahna z gor pihlja (V čolnu).
Že, 405, Mia, 797.

’se tičice visok leču (Ljubi, dokler
je čas). Mo, 226.

Sedaj ni na svetu bolj srečnih lju¬
di (Slepa ljubezen). Dvospev, 942.

Sejem žito in pšenico. Mia, 830.

Sem pismonoša čeden, prav lahek
ni moj stan (Vaški pismonoša).
Sa, 1065.

Sem revna deklica. Že, 379.

Sem se šetal gori, doli. Mia, 833.

Sem si vzela Jurka. Me, 36.

Sem slovenska deklica (Sv. Ciril in
Metod). Mia, 948.

Sem vesel na svet, slišim ptičke pet
(Od samskega stanu). Mo, 499.

Sijaj, sijaj solnčece (Venček slo¬
venskih nar. pesmi). Mia, 669.

Sijaj, sijaj zlato solnce (Otroci kli¬
čejo pomlad). Mia, 575, 771.

Skoz bele meglice na daljnem ob¬
zorju (Polonica). Mo, 194.

Skrbno pred dvajset leti smo zvon
ulili nov (Naš »Zvon«), Me, 147.

14

209

Skrinja lepo pisana (Zimska kmeč¬
ka pesem). Sa, 889.

Sladka devica Marija (Grešnikova
molitev). Mia, 817.

Sladko vince piti, to me veseli. Mo,
303.

Slava tebi, draga moja očetnjava
(Slava cesarju). Mia, 938.

Slava ti, Edvard moj, god ti praz¬
nuješ nocoj (Voščilo Edvardu).
Mo, 358.

Slep je, kdor se s petjem vkvarja
(Kanon 2.). Mia, 705, 804.

Slišala sem ptičko pet. Me, 454.

Slovan jsem, Slovan budu (Sv. Ci¬
ril in Metod). Mia, 946.

Slovenska zemlja, krasna ti edina
(Domovini). Me, 42, 166.

Slovenski smo fantje, iz Idrije do¬
ma (Narodne vojaške). Me, 151.

Srna prišli, pa spet pojdemo (Sva¬
tovska suita). Mo, 316.

Smo po polju rožce brali. Me, 527.

Smrečica posekana, barčica dodela¬
na (Barčica je zaplavala). Me, 53.

Sneg pokriva vse po redu (Na le¬
du). Mia, 601, 723.

Sneg za to leto slovo je že vzel
(Pomlad). Me, 450.

Snežec beli vse pobeli (Snežec).
Mia, 555.

Soča voda je šumela. Me, 488.

Solnce gre za goro (Še ena voja¬
ška). Mo, 245, 528. (Solnce za go¬
ro gre). Mia, 646.

Solnce mi je nizk’ prisjavo. Mo,
311.

Solnce milo, prisvetilo lepo (Zju¬
traj). Mia, 543.

Solnce nič več volje nima (Okto¬
brski mrak). Me, 430.

Solnce pa doli gre. Me, 487.

Solnce se je skrilo za visoke gore
(Večerna pesem, II.). Me, 24.

Solnce sije, dežek gre. Mia, 680.
(Pastirske). Me, 70.

Solnce sije, zeleni livada. Že, 397.

Solnce zašlo je za gore (Večerna
pesem, I.). Me, 23.

Solnčece mi rajža gori za gore
(Slava cesarju). Mia, 938.

Solnčece žari, solnca vse se veseli
(Pa moj očka). Mia, 713.

Spanček, zaspanček, črn možic
(Uspavanka). Sa, Mia, 894; Mia,
621, 756.

Spava Janko pod Jablanko (Naj¬
boljša molitev). (Spava Janko).
Mo, 337.

Spavaj dete, da počiješ od bolesti
(Sirota Jerica). Mia, 940.

Spi, moja rožica (Spi, sinek moj).
Me, 76.

Spi, moja rožica, spi mi vijolica
(Božična, 3.). Mia. 701, 786.

Spomladi na solncu cvetica je cve-
la (Cvetica). Mo, 184.

Sprejmi Oče, ta žrtveni dar (Maš¬
na: Darovanje — Svet). Me, 86.

Srbska (bojna) mi truba zatrubi
(Sv. Ciril in Metod). Mia, 947.

Srečali smo mravljo. Me, 508.

Srečen ciganski naš rod, dom si
poišče povsod (Vaška romanti¬
ka). Me, 941.

Srečna je Deveta fara. Mo, 263.

Srečna si, štalca ti betlehemska!
(Božična). Me, 91; Mia, 660.

Sredi noči, o polnoči, iz sanj se
kralj Matjaž zbudi (Kralj Ma¬
tjaž). Mo, 235.

Sredi otavice pasemo kravice (S
paše). Mia, 803.

Sta živela stari oče, stara mati
(Vragova nevesta). Me, 48.

Starišem je bil obljubil, da bo no¬
vo mašo pel (Romanca). Me, 164.

Stoji mi polje. Mia, 673.

Stoji ’na gora visoka (Stoji gora).
Me, 424, 489.

Stoji, stoji en hrib strman (Marija
ziblje Jezusa). Mia, 779.

Stoji, stoji Ljubljanca (Stoji Ljub-
ljanca). Mia, 863.

210

Stoji, stoji mi beli grad (Sveta
Marjeta). Mo, 287.

Stoji, stoji mi smrečica zelena
(Smrečica). Mia, 753.

Strgana kalupica, solnce notri sije
(Posmehulja). Mia, 790.

Sunce žarko, ne siješ jednako! (Sv.
Ciril in Metod). Mia, 947.

Svančice, dančice, odkuda vi? Mia,
682.

Sveta Rozalija, pastirčkov mati
(Molitev pastirčkov). Me, 45.

Sveti Jožef, stari možek (Zazibal-
ka). Mo, 133. (Božična). Mo, 214.

Sveti, sveti Bog mogočni (Sv. Ci¬
ril in Metod). Mia, 945.

Svetvo sunce se je skrivo. Mo, 279.

Šator nad menoj razpet (Cigan¬
ska). Mia, 581, 783.

Še en poljub v slovo! (V slovo).
Sa, 924.

Še hranim grozd za sveti post (V
rešenje). Že, 403.

Še kiklco prodala bom. Mo, 364.

Šel sem po zelenem travniku. Mo,
240, 490.

Šip, šap, zdaj je tepežni dan (Te-
pežnica). Mia, 564, 731, 743; Sa,
Mia, 890.

Široko je polje zeleno. Me, 35.

Škrjanček v zraku žvrgoli (Opo¬
min k petju). Mia, 599.

Šla po cesti je devica, lepa kakor
krasni maj (Našminkana neve¬
sta). Sa, 1063.

Štirje voli, pet rogov (Lenuhi). Mia,
773.

Ta tičica poje, na vejci sedi (Ti-
čica lepo poje). Mia, 631, 659.

Tajna-nina, tajna-nina. Me, 530.
(Zazibalka). Mia, 608.

Tam daleč na Notranjskem (Mar¬
tin Krpan). Mia, 869.

Tam gori za našo vasjo (Kazen).
Mo, 176; Mia 603.

Tam, kjer beli so snežniki (Sv. Ci¬
ril in Metod). Mia, 948.

Tam, kjer se sneg in led z vrhov
blišči (To je moja domovina).
(Slava cesarju.) Mia, 938.

Tam, kjer teče bistra Žila (Venček
koroških). Mia, 878.

Tam na zelenem travniku leži mr¬
tev vojak (Narodne vojaške). Me,
159, Mia, 679. (Slava cesarju).
Mia, 938.

Tam po polju gre stezica (Na va¬
si). Mia, 687.

Tam v logu pa hiš’co imam. Me,
455.

Tam za laškim gričem (Narodne
vojaške). Me, 157. (Slava cesarju).
Mia, 938.

Tam zadaj za belo Ljubljano (Sto¬
ji Ljubljanca). Mia, 867.

Tamburica sitnim glasom udaraše
(Sv. Ciril in Metod). Mia, 947.

Tancaj, tancaj črni kosi Me, 69.

Tantum ergo Sacramentum. Sa, 936.

Te vrstice, tenke steze z rožami
postlane (Pismo). Sa, 925.

Tebe ljubim, o Marija! (Marijina).
Me, 100.

Tebe molit, večni Oče (Slovenska
maša). Mo, 331.

Tekica teče pod goro. Me, 54.

Temna mi je nočka na zemljico
pala (Mlada mi je draga). Mo,
336.

Ti, ki si ustvaril nas (Molitev). Mo,
207, 369, 370.

Ti, Micika zala, si srce mi ukrala
(Slepa ljubezen). Sa, 942.

Ti misliš, si lepa! Mo, 414.

Ti pa si jablana (Za plotom). Mo,

200 .

Ti si urce zamudila. Mo, 354.

Tiča vuga lepo poje (Za njo kot
riba za vodo). Mo, 225, 351.

Tičica golobček, poljubi me na
gobček (Na kmetiški svatbi). Me,
939.

14 *

211

Tičice letajo, venčeke spletajo. Mia,
616, 827.

Tički lepo pojo, rožce lepo cveto.
Me, 531; Mia, 614.

Tiho po logu potok Šumija (Na
potoku). Me, 56.

Tiho, tiho, da se dih ne sliši (Pre¬
prostost). Mia, 849.

Tina, tina, tana (Dobra hrana). Mia,
615.

Tiri, tiri, tinje. Mia, 636, 683.

To se m’ luštno zdi. Mo, 266.

To sladko, zlato vince je zbralo
brate nas (Vinska). Sa, 934.

Trara, trara, pošto pelja. Mia 746.

Travniški so že zeleni. Mia, 831.

Tri deklice kresujejo (Kresnice).
Mia, 855.

Tri pure, tri race. Mia, 775.

Tri ptičice čez morje priletele. Mia,
654.

Trobentaj no, trobentica (Troben¬
tici). Mia, 559.

Trudna noč že svet pokriva (Po¬
noči). Mo, 332.

Tutaj, ninaj, dete mlado (Zazibal-
ka). Sa, Mia, 821.

Tužna mladost moja. Mo, 277.

Tvoje življenje je kakor godba ve¬
sela (Umirajoča). Me, 64.

Ujeta ptica toži, objokuj! (Tuji¬
na). Mia, 845.

Ura bije deset, bojte se fantje deklet
(Pesem nočnega čuvaja). Sa, 911.

Ura bije, vahtar vpije (Ura bije).
Mo, 231, 254.

Ura sedem je odbila (Na vasi).
Mia, 690.

Ura, ura na boj! Mo, 297.

Ura že bije polnoči (Božični pasto¬
ral). Sa, 913.

Uskliknimo s ljubavlju Svetitelju
Savi (Himna svetemu Savi). Me,
75; Mia, 657.

Ustal sem se rano jutro. Mo 218.

Uštnejšega ni, kje te vigredni cajt.
Mo, 323.

V  črni gori beli grad. Že 378.

V dolinci prijetni je ljubi moj dom.
Me, 456. (Sv. Ciril in Metod).
Mia, 948.

V gori zeleni (Balada). Me, 165.

V hladni noči utrnila (Slovo). Mo,
228.

V hred’č v tem hujšam not’ (Ven¬
ček koroških). Mia, 877.

V Jeruzalemu vse že spi. Mia, 620.

V Ljubljanci, v kosami ’na luč’ca
gori (Narodne vojaške). Me, 160.

V Ljubljani se fantje zbirajo (Stoji
Ljubljanca). Mia, 865.

V Ljubljani za gradom tri rožce
cveto (Stoji Ljubljanca). Mia,
866 .

V Ljubljano bom pisala (Koroška
pisma). Mia, 637.

V nedeljo zjutraj vstala bom (Sto¬
ji Ljubljanca). Mia, 864.

V rosi, sestrice, osvežimo nožiče
(Sirota Jerica). Mia, 940.

V samotnem kraju tu prebivam
(Slepa ljubezen). Sa, 942.

V sedanjem času je luštno na svet
(Oprezno dekle). Mo, 208.

V skrivni samoti roža dehti (Ubo¬
štvo). Mia, 848.

V slovo se solnčece smehlja (Pri
studencu). Sa, 897.

V tihi noči, v svitu lune (Serena¬
da). Mo, 209; Sa 1050.

V Zakramentu vse sladkosti (Sve-
totajstvo). Me, 144.

V zarji večerni gorijo daljne gore
(Večer). Me, 28; Že, 384; Mia,
800.

V Zavrhu že hrami beli (Peča).
Me, 431.

V zeleno polje, v zelen log (Vesela
pesem). Mo, 189; Mia, 602, 748;
Sa, Mia, 895.

V zvezd krdelo daljno pot (Štiri
sestre). Mia, 732.

V zvezdah nebo. V noči srebrni
menihi gredo (V samostanu). Mo,
361.

212

Vanč zelenka jase iz zelene paše.
Mo, 413.

Vandrovc je privandrov s strgano
bisago. Mia, 674.

Včeraj mi Jano, za majhinim sto¬
lom (Svatovske pesmi). Me, 51.

Včeraj še zelena bila je poljanica
(Slanica). Sa, Mia, 737, 758.

Večna luč naj mrtvim sveti. Mo,
229.

Večno srečen, kdor ohrani (Mašna
— Evangelij). Me, 85.

Vehtra-baba, deža daj! (Pastirske).
Me, 70.

Vesele vam praznike voščimo (Vo¬
ščilo za praznike). Me, 532.

Vesna blaga je kraljica (Zapihaj

južec). Sa, Mia, 739, 751.

Vigred se povrne. Mo, 281, Me,
459.

Vija, vaja, ena, dve (V Indijo).
Mia, 764.

Vijola, modra in rumena (Vijola).
Me, 43.

Visoko dvignimo svoj glas, naj vre
nam pesem iz srca (Zapojmo).
Mo, 368.

Visoko je sunce žareno (Zazibalka).
Me, 58.

Vodi nas car, mogočni car (Sv. Ci¬
ril in Metod). Mia, 945.

Vozila se galija po morju (Okovan
junak). Sa, 923.

Vrana kraka (Vrana). Mia, 597.

Vrbniče nad morem (Sv. Ciril in
Metod). Mia, 947.

Vsa zelena je ledina in zeleno vse
je polje (Setev). Mo, 346.

Vsaka cvetka svoje vsaj ima ime
(Sirota Jerica). Sa, 940.

Vse je veselo, kar živi. Me, 534.

Vse, kar lazi po tem svetu (Na va¬
si). Mia, 689.

Vse najlepše rožice. Mo, 238, 491.

Vse rožice rumene daleč so od me¬
ne. Mo, 239, 535; Mia, 606.

Vse tičice lepo pojo (Slaviček).
Me, 77.

Vse zeleno, vse cvetoče, kamor
moje zre oko (Velikonočna). Mia,
558.

Vsi so prihajali. Me, 492.

Vso noč pri potoči. Me, 125.

Z Bogom, atej, mamica (Z Bo¬
gom). Mia, 590.

Z neba je mesec mi sijal (Po slo¬
vesu). Že, 371.

Z okenca zelenega nageljnov rdeči
smeh (Dve kiti). Me, 66.

Za lepo princesko rad perem in
snažim (Kuharčkova pesem). Sa,
943.

Za nas kot oče, Bog, skrbiš (Mo¬
litev po jedi). Mia, 548.

Za našo zmago zovi. Mo, 307.

Za naše pesmi slavo vstopimo v
zbor (»Zvonu« za 25 letnico). Me,
142.

Zabučale gore. Me, 81; Mia, 707.

Zahučaly hory. Me, 82.

Zajček je lepa reč. Sa, Mia, 819.

Zakaj se ti človek na svet’ veseliš?
Me, 537; Mia, 706.

Zaklala žena raco (Zbadljivka).
Me, 512; Mia, 675.

Zakonski mož, zakonska žena sta
malo let še poročena (Spremeni
položaj). Sa, 1064.

Zakonski stan v nadlogo moškim si
vpeljan (Snubač). Sa, 1063.

Zakrivljeno palico v roki, za tra¬
kom pa šopek (Slepa ljubezen).
Sa, 942.

Zapojmo pesem iz src navdušenih
(Sveti plamen). M, 347.

Zarja se zlati nad lesom. Mo, 280.

Zašto Vaške, Vaške. Mo, 272.

Zbiraj se, zbiraj lepi zbor! (Po¬
ljansko kolo). Me, 126, 420.

Zbogom, zbogom drobne ptičke
(Tiho ladja plava). Mia, 722.

Zbudi se Jeruzalem (Sv. Trije kra¬
lji). Me, 94; Mia, 702, 885.

213

Zdaj nimam te več (Materi na
grob). Mo, 230.

Zdaj pa en mal’ premislimo. Me,
40.

Zdaj vem, zakaj se vrba k vodici
sklanja (Zdaj vem). Že, 393.

Zdrava bodi, draga moja! Mo, 204.

Zeleni spet so vrti, trate (Štirje
letni časi). Mia, 567.

Zemlja, tvoja rodna prša bodo raz-
orali (Mati zemlja). Mo, 326.

Zgodaj vstala mlada je devojka.
Že, 401, 408, 410.

Zima odhaja, pomlad prihaja (Ven¬
ček slovenskih narodnih pesmi).
Mia, 670.

Zima srebrna, zdrava nam, zdrava!
(V saneh). Me, 12.

Zimzelen sredi goščave (Zimzelen).
Mo, 191.

Zleti polonica na Šmarno goro (Pa¬
stirske). Me, 70.

Zmerom se veselim. Me, 513.

Zrasle so mi, zrasle, tri drobne ko-
nople. Mo, 206. (Tri drobne ko-
nople.) Mia, 627.

Zunaj je polnoči (Preizkušnja zve¬
stobe). Me, 65.

Zvečer se pa završki fantje zbero
(Završki fantje). Mo, 432.

Zveličar je iz groba vstal (Veliko¬
nočna). Me, 98.

Zvezde bleščeče morje zrcali (Sve¬
ta Lucija). (Slava cesarju). Mia,
938.

Zvezde mi svetijo do polnoči (Ma¬
rija reši duše). Mia, Že, 808, 857.

Zvezde žarijo pokojno. Mo, 294.

Zvonec prvič pozvoni (Šolski zvo¬
nec). Mia, 589.

Zvončki beli prikipeli so iz tal
(Krist je vstal). Mia, 742.

v

Zal, žal za edino, za zeleno Ukra¬
jino (Sv. Ciril in Metod). Mia,
945.

Žalostna pesem o smrti tiho čez
polje gre (V pozni jeseni). Že,
382; Mia, 801.

Žalostni veliki teden (Postna). Me,
95.

Žalostno je srce moje, kadar vidi
roke svoje (Prošnja). Mia, 633.

Že iz daljave mrak prihaja (Ve¬
černa pesem, III.). Me, 25.

Željno se oko daleč mi ozira (Na
tujem). Mia, 755; Sa, Mia, 892.

Ženka mi v goste gre. Me, 113.

Živela je deklica, sama živela
(Bajka). Mia, 854.

Živi, svetli cesar naš (Slava ce¬
sarju). Mia, 938, 569.

Živio, živio, mnoga leta srečni bili.
Me, 514.

214

D. IMENIK AVTORJEV BESEDIL

Adamič Emil 124, 358, 869, 928.  — Albrecht Fran 71, 352, 764,
909.  — Albreht Ivan 135, 625, 637, 686, 752, 940. — Aškerc
Anton  124 a, 920.

Besedilo?  75, 141, 143—145, 148—149, 168—169, 229, 232, 284, 286,
288, 313, 320, 353, 355, 359, 367, 373, 374, 392, 543, 545—550, 560, 569,
594, 595, 596, 599, 600, 655, 657, 663, 676, 727—728, 796, 870, 881,927—932.
— Bogomila  387, 793. — Bohorič Adam 72. — Borisov
(Ločniškar Franc) 28, 384, 739, 751, 800. — Boštele Anton  134. —
B u n i n A.-R. Peterlin-Petruška  908. — Biirger-Lcvstik
Fran  709.

Cimperman Josip  573.

Čebular Albin  803. — Černej Ludovik  570. 571, 574, 589, 590,
598, 622, 656.

Dalmatin Jurij 73. — Debeljak Anton  836.

Elizabeta  m. 372.

F e 1 i n s k i 938. — Fet A. A. -R. Peterlin-Petruška  910. — Fun¬
te  k A n t o n 16, 147, 561, 562, 591, 592, 593, 601, 723, 938.

Gangl Engelbert  180, 375, 402, 730. — G a š p a r i Tone  45, 47, 198,
577, 618, 763. — Gestrin Fran  21, 136, 137, 1053. — G j o r g j e -
vič Jovan  662. — Golar Cvetko  20, 27, 43, 44, 62, 112, 165,
186, 194, 196, 202, 203, 233, 248, 280, 290, 291, 326, 333, 334, 346, 347,
397—401, 406—408, 409—410, 435, 744, 757, 854, 855, 904, 906, 907,
1051. — Goli a Pavel  943. — Gorenjko Bogomil  383, 385,
806. — Gorinšek Danilo  835. — Gregorčič Simon  17,
150, 308, 893. — Griža  (Vinko Trobec) 914, 915, 1063, 1065, 1066,
1069, 1070, 1071, 1072, 1073, 1074. — Grošljeva Marija  586, 667,
715, 717, 1077. — Gruden  Igo  210, 329.

Hudales Oskar  678, 684.

I v a n o v A. F. 14.

215

Jelenc Vitomil Feodor 941.  — Jenko Simon 10, 103—105, 183,
207, 249, 298, 299, 332, 369, 370, 557, 791. — Jerajeva Vida  621,
756, 894.

Karlin Pavel (Davorinov) 282.  — Kastelec Matija 74. —
Kazimir 734, 750.  — Kersnik Janko 192, 944.  — Kette Dra¬
gotin 4, 26, 171.  — Klemenčič Vlado 353, 710.  — Klobčič
Mile 116.  — Kolednik Fran 735, 754.  — Komanova Ma¬
nica 241, 716.  — Korner Theodor 938.  — Kosovel Stane
271.  — Kragelj Mirko 368.  — Kreč Vladimir dr. 123.

Lavrenčič Jože 918.  — Leban Av g u s t 572.  — Leban Janko
567.  — Levstik Fran 13, 18, 140, 172, 174, 185, 195, 624, 810—817,
869.  — Logar C. 905, 1047.  — Lovšin L. 762.

Maister Rudolf (Vojanov) 175, 176, 178, 187, 197, 340, 342, 345,
360, 427—434.  — Mihanovič A. 662, 938.  — Milčinski Fran
939.  — Mlaka 24. — Mokriški 747, 789, 901.  — Murn
Aleksandrov Josip 5, 6, 15, 25, 177, 181, 182, 888, 889, 903.

Narodna besedila in napevi: 2, 29—33, 51, 53, 57—61, 63,
65, 67—70, 76—102, 106—111, 113, 114, 118, 121, 122, 126, 128—132,
137—139, 146, 151—164, 204—206, 208, 212—227, 231, 234, 236—240,
242—247, 251—270, 272—279, 281, 283, 285, 287, 288 a, 295, 301—305,
309—312, 314—319, 322—325, 327, 330, 335—338, 351, 354, 357, 362—366,
376—381, 388—391, 394—396, 404, 411—426, 436—537—543, 554—555,
558, 575—576, 603, 605, 606—617, 623, 626—636, 638—649, 652—654,
658—661, 669—672—675, 677, 679—683, 687—703, 706, 708, 711—713,
725, 726, 741, 746, 764 a—775, 777, 779—781, 786, 790, 794, 802, 805,
807—809, 818—834, 838—841, 856—868, 870—879, 882—887, 911—913,
917, 919, 922, 923, 926, 935, 1044, 1045, 1046, 1048, 1049, 1054, — Neu¬
bauer Franjo  668.

O s o j s k i 386, 788.

P. A. 193. — PagliaruzziKrilan Josip  115, 190, 289, 328, 792. —
Perne Anton  553. — Peruzzi  Ivo  142, 199, 200, 201, 211, 228,
292, 307, 344. — Pesek Anton  942. — Pesjakova Lujiza
544. — Peterlin-Petruška Radivoj  50, 250, 306, 348, 349, 361,
916. — P i n x i t q 127, 296. — Poljanec Ljudmila  56, 191, 293,
403, 665, 720, 1059. — Popovič Stevan  880. — Potočnikova
N i 1 k a 869. — Pregelj Ivan  125, 721. — Prešeren Franc
170, 705, 804. — Pugelj Milan  921.

216

Rape Andrej 230, 565, 714, 733. — Rehar Radivoj 664, 666, 718,
719. — Resman Ivan Nepomuk 7, 8, 9, 11, 184, 209, 371, 755,
892, 897, 898, 899, 934, 1050. — RO 123. — Romanov Roman
(Milan Pugelj) 19. — R o s t o v A. M. 564, 731, 743, 890. — Rozman
Ivan  944. — Rusin Josip  179.

S a r d e n k o Silvin (Mrhar Alojzij)  46, 64, 66, 167, 578, 587, 588,
778, 785, 795, 842—853. — Saturnin  382, 801. — Sežunov  A. K.
559. — Slavič Slavko  (Ločniškar Franc) 597. — Slomšek
Anton Martin  891. — Sokolov  N. M. 740, 745, 760, 896, 902. —
Špindler Vekoslav 22. — Staroselski  350. — S t e p k o
Ivan  737, 758. — Stritar Josip  23, 551, 556, 563.

Š i r o k A 1 b e r t 582. — Širok Karel  405, 579, 583, 620, 650, 651, 722,
749, 784, 797.

Tisza Aladar  938. — Ty 1 J. 938. — Tričkov Boris  356, 837.

U j e j s k i K. 938. — Utva (Prunkova Ljudmila)  742, 753,
945—948.

Valenčičeva Zorana  585. — Valjavec Kračmanov Matija
300. — Vargazon Dušan  619. — Velkavrh Jože  343. —
Vesel Josip 297.  — Vilhar Miroslav 1, 119, 552.  — Vod¬
nik Valentin 54. — Vole Josip 732.

Zorman Ivan 55, 321, 393.  — Iz  »Zvončka« 42, 166, 900.  — Zvo¬
nimir 189, 602, 748, 895.

Ž g u r Franc 580, 581, 604, 738, 761, 782, 783.  — Župančič Oton 3,
12, 117, 188, 235, 294, 339, 341, 566, 568, 584, 685, 704, 707, 729, 759,
776, 798, 799, 924, 925, 933.


*

*

217

ZAKLJUČEK

Namen te knjige je bil, da približa lik slovenskega
skladatelja Emila Adamiča najširšemu krogu naše inteli¬
gence. Ni težko napisati knjigo o znanem, slavnem in že
zdavnaj proučenem skladatelju, čigar dela so bila predmet
mnogoterih razmotrivanj. Življenje takih osebnosti obdaja
često koprena skrivnosti, ki — bodisi namenoma ali po
naključju — zastre točne obrise življenjskega poteka, omili
trdote, pregrne pomanjkljivosti in podkrepi čednosti. Težišče
pisca se nagne na opravdanje sinteze med življenjem in
delom opisanca in iz pričakovanih in nenadejanih sosledic
dogodkov in dejanj nastanejo argumenti neizpodbitne nuj¬
nosti, utemeljeni v tvorstvu občudovanca. Kakor junak
pustolovskega romana se giblje proučevanec po opolzkih
potih zavratnega življenja, budno izkoriščujoč vsak korak
za novo stvaritelj nost. V resnici ni bilo vedno tako in bio¬
grafi imajo pri velikih tvorcih preteklosti včasih kar prelahek
posel kot posredniki med dejstvi in domnevami. Drugače
je pri osebnostih, katerih življenjske poti še ni zakrila
pozaba. Kakor odprta knjiga nam je znan potek njihovega
zemeljskega nehanja in legenda, ki nikjer ne počiva, mu
pripisuje le raje slabe, pogrešne in nevzvišene storitve.
Koliko anekdot se je opletlo Adamičevega življenja! Večji
del jih izvira iz ozkega kroga prijateljev in so nastale v
slepečem gostilniškem dimu, ko ne gre štediti z dovtipi in
je vsakdo tarča uspelega ali revnega duhovičenja. Zaman
jih bo bralec iskal v knjigi; izkazale so se ne le kot ne¬
potrebne, manjvredne in ponajveč nizkotne, temveč tudi

219

kot popolnoma neznačilne pri gradnji skladateljevih oseb¬
nostnih in dejavnih potez. Krožile bodo še med' iskalci pre-
človeških in polčloveških lastnosti kot šibko tolažilo nad
lastno nepopolnostjo, dokler se ne obrabijo in izginejo v
temo, odkoder so dospele. V toku časa se bo skladateljev
obraz vedno jasneje očrtal in odločil od skupnostne podlage
s točnostjo, ki sem jo pri tem opisu šele slutil, kajti preveč
je bil njegov lik naložen s popačenostjo, da bi ga že prvi
poskus mogel znebiti navlake. Če bo tu in tam čitatelj raz¬
očaran nad suhoparnostjo in nezanimivostjo opisanih do¬
godkov, naj se tolaži s tem, da je življenjska pot našega
skladatelja bila prav za prav pot vaškega učitelja. S tega
pogleda je bila kar prezanimiva in prepolna dogodkov.
Življenje slovenskega skladatelja pa je slej ko prej privid;
kajti ni ga še bilo med nami, ki bi mogel reči, da je živel
življenje, vredno slovenskega skladatelja, posvečeno delu za
umetnost in zavarovano pred neprilikami najbednejše in
najmanj dostojanstvene revnosti.

* *

*

Več bogastva in pestrosti izpričuje delo, napravljeno v
malo prikladnih okoliščinah in podvrženo vsakterim obzi¬
rom. V Adamičevem delu ni nobenega sistema. Ni si začrtal
jasnega pota, po katerem bi ga vodil odločni korak. Pred
očmi mu ni utripala večna luč nedosegljivih idealov, h ka¬
terim stremi duh velikanov, voljan iztrgati bogovom pla¬
menico neutrnljivega bleska. Tudi v njem se je javljal talent
in želel svojih pravic; toda v njem je kopnela volja, namesto
da bi se kalila ob razočaranjih. Bil je zaokrožen v krogotek
vsakdanjosti in ni imel dovolj moči, da bi odrinil zapahe,
ki so mu zapirali pogled v svet. Taval je v nazorih in v
opredelitvah iz dneva v dan. Sedaj je bil navdušen za novo
smer in nobeno pretiravanje ga ni odbilo. Drugič spet se
je zavzel za Puccinija v nenadni želji, da bi ga posnemal in

220

bil, njemu enak, deležen sličnega uspeha. Občudoval je
rusko glasbo, pretresen od realistične zgovornosti Musorg-
skega in slep je bil za pomanjkljivosti glasbenega sloga pe¬
terih mogočnikov. Veliki mojstri preteklosti, pri katerih je
šel vsakdo v šolo, komur je bilo do resničnega znanja, moči
in izrazitosti, ga niso privabljali. Bili so mu preveč dognani,
premalo življenjski, rekel bi, skoro preveč učeni. Ni si vzel
časa in truda, da bi prodrl v globine umetnostnega snovanja.
Zagledal se je v zunanjost umetnin, ne da bi se zanimal za
njihove podstati z vnemo raziskovalca, ki pronikne v jedro,
da si ga prisvoji. Zato so ga globoko dojmile vsakdanje
nenadnosti in presenečenja, katerih je bila glasba našega
stoletja polna. Ni mu šlo za samobitnost. Zadovoljil se je,
vedno učenec, s presajevanjem tuje bitnosti na naša tla.
Le tam, kjer ni bilo drugod vzorov, je postal samostojen
tvorec: v naši zborovski pesmi. Tu je zavladal zavoljo krep¬
kega zamaha, s katerim jo je zavzel s početka. V ozkem
torišču štirih glasov se je počutil na varnem in doma. Tu
se mu ni bilo treba bati spotikljajev, delal je lahko, kakor
mu je velevala slutnja in dovoljevala spretnost. Čim je
premagal začetniške težave, se je takoj lotil novih, vedno
težjih nalog in postopoma, kakor ni drugače mogoče, jih
je obvladoval. Privedel je slovensko zborovsko pesem do
viškov, preko katerih ne bo prišla: kajti nesmiselno je misliti,
da je sila človeškega duha neomejena. Vrhovi, ki so jih v
umetnosti dosegli posamezniki v določenem pravcu, so ne-
prekosljivi danes kot nekoč in imen duševnih velikanov
preteklih dob ne bodo zasenčila nova prizadevanja. Morejo
se jim le približati in v najugodnejšem primeru vzporediti.
Tako je z našo zborovsko pesmijo, odkar jo je dopolnil
Emil Adamič. In v tem je in ostane neoporečni mojstrovalec,
vzor drugim in vir pobud.

*

*

*

221

Kar je drugega ustvarila njegova nemirna roka, je v
primeri z onim nepopolno delo, plod nenadnih želja in
nagnjenj. Četudi se nahajajo med njimi ustvaritve živahnega
duha, prežete nastrojenj in sveže domiselnosti, so vendar
njihove vrline neenako porazdeljene in ne ostajajo na ravni
popolnosti, temveč padajo cesto pod povprečnost, da se
drugod dvignejo nad njo. Ta neenakomernost jim je v trajno
škodo. Ostajajo nepopolna dela velikega talenta, ki mu ni
bilo dano, d'a ga močna volja, krepka podpornost prilik in
neuklonljiv značaj razvijejo do kraja. Bil je plen omahlji¬
vosti, malomeščanske vsakdanjosti in mehke popustljivosti
— treh za našega človeka značilnih in naše življenje uravna¬
vajočih potez. In torej tudi v tem je bil Emil Adamič pristni
slovenski skladatelj, čigar življenje in delo bosta ostala —
trajen spomenik slovenske miselnosti naših dni.

*

222

PREGLEDNICA

VAŽNIH DOGODKOV V ŽIVLJENJU EMILA ADAMIČA

223

224

226

15 *

227

228

RODOVNIK DRUŽINE ADAMIČ

Pomožni viri: urbarji graščine Ortnek - Pekel, matice župnij Dobre¬
polje, Velike Lašče, Sv. Gregor, Radgona (Avstrija), Kamnik, Škrbina in
Ivanji grad (Italija). V ljubljanski licealni knjižnici je pomagal pri iskanju
g. dr. Jože Rus; njemu in pa gg. župnikom navedenih župnij se za izkazane
zasluge najlepše zahvaljujem.

Glede matičnih knjig je treba pripomniti: da morajo župni uradi
zapisovati krste, poroke in smrti, je določil šele tridentinski zbor leta 1550.
Naši najstarejši župnijski uradi vodijo matice nekako od leta 1600. dalje.
Ti zapiski pa so mnogokrat površni, brez indeksov, a črke tako obledele,
da jih včasih sploh ni mogoče razbrati. Tu in tam so zagospodarile miši,
pa tudi ogenj je osmodil vogale knjig. Najstarejše matice so v Radgoni
iz leta 1660., v Kamniku 1620., v Dobrepolju 1631., v Velikih Laščah 1694.
in pri Sv. Gregorju od leta 1789.

Večkrat sem čul domnevo, da priimek Adamič ni slo¬
venski, da torej rodbina Adamičev ni slovenskega izvora.
K raziskovanju imena me je še posebno spodbodlo pismo,
ki so ga prejeli nekateri ljubljanski imenjaki iz Zagreba.
V njem trdi Ljerka Vitkovič, da so po njenem prepričanju
Adamiči »poreklom Uskoci, t. j. prib jezi iz Hrvatske«. Na¬
dalje prosi za opis specifičnih svojstev, ki se kažejo v duhov¬
nem življenju Adamičev, češ da hoče naslikati psihološki
portret Emila Adamiča, ki ga je osebno poznala.

Uskoki so se naselili v Senju v 16. in 17. stoletju. Za
hrvatskega bana Benka Turoka  so se jeli buniti, ker
jim gospodarji že delj časa niso dali nobenih mezd. Zapletli
so se celo v boje z Benečani. Ko je leta 1617. kralj Matija
sklenil z Benečani mir v Madridu, je moral Uskoke izseliti
iz Senja. 31 rodbin je ostalo v mestu, 14 jih je odšlo v

229

Otočac, 82 pa v Brinje. Ako bi bili Adamiči potomci Usko¬
kov, bi se gotovo ohranilo med prebivalci teh okrajev vsaj
približno slično ime do danes. V »Plemenskem riječniku
ličkokrbavske županije« R. M. Grujiča (Zbornik za narodni
život južnih Slovena, knjiga 21., str. 273) so izrečno nave¬
dena imena Uskokov, ki jih je zadela kazen pregnanstva.
Med imeni pa ni nobenega Adama, ne izpeljanke tega imena,
dočim je mnogo Brelihov, Kajfežev, Knolov, Ostermanov
itd. Tudi Fr. Račkega »Prilog za povijest hrvatskih Uskoka«
(Starine, knjiga 9.) ne navaja nikjer imena Adam in sličnih.

Uskoki potemtakem Adamiči ne morejo biti. Kaj ko bi
bili izseljenci iz Bosne ali Dalmacije? Tudi za to ni niti
naj rahlejše tradicije. Adamiči so pristna slovenska korenina
in v naslednjem bom to trditev po možnosti podprl.

Krstno ime prvega človeka je bilo tiste čase po Slo¬
venskem zelo razširjeno. Najdemo ga v prafarah Radgone,
Kamnika in Dobrepolja.

Vendar opažamo, kako prično v vseh treh delih slo¬
venske zemlje župnijske matice okoli leta 1600., urbarji pa
malo pozneje, dajati naslednikom starejših — radi lažega
razlikovanja — priimke s slovansko končnico -ič. V matičnih
knjigah dbbrepoljske župnije so vpisani že v prvi polovici
17. stoletja priimki Antončič, Boštjančič, Babič, Klemenčič,
Lenčič, Miklaučič in poleg njih tudi Adamič. To so sama
pristna slovenska imena za slovenski rod; in razen Babiča
in Adamiča jih ni mogoče spravljati v zvezo z imeni hrva¬
ških ali srbskih beguncev. Da spada med slovenska imena
tudi priimek Adamič, dokazujem na podlagi radgonskih,
kamniških in dobrepoljskih matic.

V avstrijski Radgoni naletimo že 16. marca 1628 na
krščenca Jurija Adama, leta 1630. na Ano Adam, rojeno pri
Kapeli, 16. novembra 1631 na Johanna Adama, ki je bil
rojen v Črešnjevcih. Do leta 1661. je vpisanih še 8 Adamov.
Dne 3. aprila 1661 pa se pojavi naenkrat ime Marcus Ada-
mitzch (v indeksu Adamitz) iz Melja. Za tem Markom se

230

vrste Ada m i č i in Ada niči  do današnjega dne. Iz
župnije Sv. Petra pri Radgoni so se Adamiči preselili tudi
v Prekmurje. Ker pa Adami obenem za vedno izginejo, je
verjetno, da so Adamiči krvni nasledniki starejših Adamov,
da je torej Adamič patronimik, ki pove, da gre za sina po
očetu, kateremu je bilo ime Adam.

V matičnih knjigah kamniške dekanije najdemo od
6. novembra 1630 dalje pa do leta 1650. najrazličnejše
oblike tega imena, vse s slovensko končnico, kakor Ada-
mizh (1636), Adami (ex patre Joanne), Adamizhe (1645),
Adamizh, Adizh, Aidamizh, Aidoniz. Od leta 1655. dalje
se je pisava imena ustalila v Adamizh, Adamezh, Adamitsh,
Adamitsch in Adamič.

Od kod so prišli Adamiči na tržaški Gornji Kras, ni
moči ugotoviti, ker sta bili župniji Škrbina in Ivanji grad
s svojimi že zdavnaj naseljenimi Adamiči, ustanovljeni šele
leta 1785., odnosno 1794.

Dokaz, da je priimek Adamič čisto domačega sloven¬
skega izvora, najdemo tudi v arhivih velikolaškega okraja.
To je že tretja vrsta priimka Adam in kasneje Adamič, ki
ni z radgonsko in s kamniško v nobenem sorodstvu. Ob tej
vrsti se pomudimo posebno zato, ker so bili iz nje predniki
Emila Adamiča.

Najstarejši razpoložljivi zapiski tega okraja so urbarji
graščine Ortnek-Pekel. V »S t o t s urbarju« (Stockurbar?) iz
leta 1589. je zapisan pod župo Dvorska vas (Supp Hofflern,
Duorskhawaiss) posestnik Gregor Adam, v letih 1593. do
1598. pa še Jannsche (Janže) Adanz in Andrej Adam. Potem
je vrsta hranjenih urbarjev prekinjena, v dobi od 1660.
do 1690. pa so pisali grajski pisarji spet dosledno Adam.
V teh urbarjih imamo posestnike Matijo, Štefana, Jurija,
Andreja in slednjič spet Jurija Adama, ki so vsi zapisani
drug za drugim pod župo Dvorska vas. V mejah te bivše
župe je še danes pod severnim vznožjem Velike Slevice
zaselje, ki nosi po prvem doselniku Adamu ime Adamovo.

231

Prvi, ki je vpisan s priimkom na -ič, je Jernej Odamitsch,
potem pa Jurij Adamitsh, posestnik na Veliki Slevici v
letu 1691.

Poglejmo še dobrepoljske matice! Tu najdemo Mihaela,
leta 1632. rojenega sina Jakoba Adama iz Dvorske vasi. Šest
let kasneje je Jakob krstni boter. Grajski pisarji so pisali
do leta 1690. ime Adam, dobrepoljski prezbiter Thominez
pa se je prilagodil ljudski govorici in zapisaval imena s
končnico -ič, kakor jih je govorilo ljudstvo že zdavnaj
prej. Da, že leta 1641. se je rodila Janezu in Marjeti Adamiz
»sub Sileuiz« hči Marush, a Janezu dve in Juriju Adamizhu
do leta 1679. tudi še dve hčeri, s pripombami »ex maiori«,
»ex magna, ex magno Silleuza« in »Sileuiz«. Kakor v rad¬
gonskih in kamniških, izgine tudi tu priimek Adam in mu
slede samo Adamiči. Nedvomno gre tudi tu za patronimik.

Matične knjige pa so pomanjkljive in je nemogoče do¬
gnati sorodstveno povezanost rodbin, ker ni skoraj nikjer
zapisanih rojstnih krajev; kadar pa le so, so samo slučajno
in nedosledno. Zanimivo je, da so v prvi polovici 17. stoletja
vpisana v dobrepoljskih maticah več mesecev zapored le
ženska krstna imena. Nekdo je menil, da so moške krščence
prikrivali in vpisavali v posebne, kasneje izgubljene zapiske.
Povod temu so bile večne hude vojne, strašne kužne bolezni,
lakota itd., ki so pomorile ljudi. V maticah imamo dokaz,
da so v teh letih pomrla cela pokolenja.

Kateri Adamiči so Emilovi predniki?

Z listinami je dokazano, da so bili njegovi predniki
kmetje na Veliki Slevici. Del njihove zemljiške posesti je
prehajal iz roda v rod. Učitelj je bil že ded Jožef Adamič
(1802—1855). Tudi njegov brat Gregor je bil učiteljski kan¬
didat. Ustno sporočilo pripoveduje, da sta si nekoč dva
brata Adamiča razdelila in zamejičila posestvo. Bila sta to
Anton in Jurij, Markova sinova (okoli 1720 ali 1730). Ugo¬
tovljeno je, da je na prvotni domačiji, zdaj hišni številki 1
in 2, ostal Anton, brat Jurij pa si je pridobil hišo št. 4. Prav

232

v tej hiši pa je bil med sedmimi otroki Jurjevega sina tudi
ded Jožef. Od tega nazaj lahko zasledujemo rod do Marka,
ki se je rodil okoli leta 1680: Starejši Adami in Adamiči iz
župe Dvorska vas, kamor je spadala tudi Slevica, so nave¬
deni že zgoraj. Med njimi je treba slutiti tudi prednike Mar¬
kovega rodu. O Adamičih, ki bivajo danes po prafarah do¬
brepoljskih, ribniških in šmarskih, pa smemo trditi , da so
vsem bili spočetniki Adami, oziroma Adamiči z Velike Sle¬
vice, v kolikor ne gre za Kraševce, ki so pa bržkone prav
tako star odcepek. V stari skupni rod spadajo med drugimi
tudi Adamiči z Gašpinovega ter od Levstikov (Sv. Gregor)
na eni, z Brankovega in iz grosupeljskih Praproč in Blat na
drugi strani.

H koncu naj še pripomnim, da se ime Adam v dolenj-
ščini naglaša na drugem zlogu. Zato je treba iz imena na¬
stali priimek naglaševati: Adamič.

A. A>

*

233

ADAMIČEV RODOVNIK

SESTAVIL ANTON ADAMIČ

MARKO — I. Ana
II. Jera

16 ..

Vel. Slevica

• = glasbeno nadarjen
O = risar (slikar)

Jernej

1782/1836

Marina

1783/1801

Simon

1784/1827

Marija

1788/1801

| Matija
1793/1870
Ribnica

• Gregor
1796/1815
učit. kandidat

Elizabeta

1798/1876

(V žup.maticah
trikrat označen kot
..muzikant". Bil je pevec.)

9  JOŽEF — I. Marija Verbič
1802/4. VIII. 1855 1807/1846

* Vel. Slevica št. 4 II. Marija Kavčič
učitelj na Vrhniki 1818/1882

Lovrenc

1845/1846

Uršula

1848

Ivana

1850/1929

Ana

1851

Umrla isto leto

Anton

1853

Umrl isto leto

Marija

1855/1861

T

Antonija
S. Adalvina
* 4. VI. 1887
f  10. II. 1931

n

Avgust
* 27. V. 1889
f 1. IV. 1903

Ivan

* 9. VIII. 1 893
f 20. IX. 1908

* Arnošt

* 27. XI. 1898

Repič Marija

* 16. VII. 1900

Leon

* 5. II. 1921

IMENIK V BIOGRAFSKEM DELU NAVEDENIH
GLASBENIKOV IN LITERATOV

Adamič Viktor, skladatelj (1876—1934) 20, 21
Albrecht Fran, pesnik in pisatelj (1889—) 104, 105
Albreht Ivan, pesnik in pisatelj (1893—) 102
Aleksandrov, gl. Murn!

Bach Johann Sebastian, nemški skladatelj (1685—1750) 20
Bartok Bela, ogrski skladatelj (1881—) 114

Beethoven Ludvik van, nemški skladatelj (1770—1827) 62, 67, 76,
84, 106 111

Bersa Blagoje, hrvatski skladatelj (1873—1934) 57
Bohorič Adam, pisatelj (16. stoletje) 98
Brahms Johannes, nemški skladatelj (1833—1897) 86, 106
Bunin Ivan, ruski pesnik in pisatelj (1870—) 104

Casella Alfred, italijanski skladatelj (1883—) 114

Chopin Friderik Fr., poljski skladatelj (1810—1849) 13, 67, 76, 106,

112, 113

Couperin Frangois, francoski skladatelj (1668—1733) 20

Čajkovski Peter Iljič, ruski skladatelj (1840—1893) 68, 106, 112,

113, 127

Čerin Josip, dr., dirigent (1867—) 24, 128

Dalmatin Jurij, pisatelj (1547—1589) 98
Dev Oskar, skladatelj (1868—1932) 14, 102
Dostojevski Fjodor, ruski pisatelj (1821—1881) 65
Dvorak Antonin, češki skladatelj (1841—1904) 111, 134

235

Fet Afanasij (Šenšin), ruski pesnik (1820—1892) 104, 105
Flajšman Jurij, skladatelj (1818—1874) 101
Foerster Anton, skladatelj (1837—1926) 24, 67

Gallus - Handl - Petelin, skladatelj (1550—1591) 9, 86
Gerbič Franc, skladatelj (1840—1917) 14, 24
Gestrin Fran, pesnik (1865—1893) 89
Golar Cvetko, pesnik (1879—) 92
Gregorčič Simon, pesnik (1844—1906) 103
Gruenberg Louis, ameriški skladatelj (1882—) 115

Hajdrih Anton, skladatelj (1842—1878) 36, 89, 102
Handl, gl. Gallus!

Haydn Josef, nemški skladatelj (1732—1809) 76
Hindemith Paul, nemški skladatelj (1895—) 98, 114
Honegger Artur, francoski skladatelj (1892—) 79
Hubad Matej, zborovodja (1866—1937) 24, 32, 83, 91, 134

Ipavec Alojzij, skladatelj (1815—1849) 14, 17
Ipavec Benjamin, skladatelj (1829—1908) 14, 17, 101, 136
Ipavec Gustav, skladatelj (1831—1908) 14, 17
Ipavec Josip, skladatelj (1873—1921) 14, 17

Jenko Simon, pesnik (1835—1869) 71, 96, 98, 102
Jeraj Karel, glasbenik (1874—) 14, 134
Jerajeva Vida, pesnica (1875—1932) 106

Kastelec Matija, pisatelj (1620—1688) 98
Kette Dragotin, pesnik (1876—1899) 71, 83
Klopčič Mile, pesnik (1908—) 102
Kogoj Marij, skladatelj (1895—) 28
Kokošar Ivan, glasbenik (1860—1923) 100

Krek Gojmir, dr., skladatelj (1875—) 5, 14, 37, 72, 74, 102, 104, 118
Kumar Srečko, zborovodja (1888—) 57, 101

236

Lajovic Anton, skladatelj (1878—) 14, 17, 84, 102, 103, 106, 108
Lassus Orlandus, nizozemski skladatelj (1530—1594) 9
Levstik Fran, pesnik in pisatelj (1831—1887) 71, 85
Liszt Franc, ogrski skladatelj (1811—1886) 67, 111, 112

Mašek Kamilo, skladatelj (1830—1859) 102

Mendelssohn-Bartholdy Feliks, nemški skladatelj (1809—1847) 110

Merhar Alojzij (Silvin Sardenko), pesnik (1878—) 94

Mickiewicz Adam, poljski pesnik (1798—1855) 13

Mihevec Jurij, skladatelj (1805—1882) 9, 110

Milčinski Fran, pisatelj (1876—1932) 102

Milhaud Darius, francoski skladatelj (1892—) 79

Mirk Vasilij, skladatelj (1884—) 5, 14

Mosolov Aleksander, ruski skladatelj (1900—) 79, 141

Mozart Wolfgang A., nemški skladatelj (1756—1791) 76

Murn Josip (Aleksandrov), pesnik (1879—1901) 22, 84, 103

Musorgski Modest P., ruski skladatelj (1839—1881) 104, 105, 106

Pagliaruzzi Josip (Krilan), pesnik (1859—1885) 99

Palestrina Giovanni Pierluigi da, italijanski sklad. (1526—1594) 9

Parma Viktor, skladatelj (1858—1924) 14, 17, 27

Pavčič Josip, skladatelj (1870—) 14, 102, 103

Peruzzi Ivo, pesnik (1893—) 128, 130, 132

Petelin, gl. Gallus!

Peterlin Radivoj (Petruška), pesnik (1879—) 105
Pregelj Ivan, pisatelj (1883—) 54
Prelovec Zorko, skladatelj (1887—) 5, 33, 48
Premrl Stanko, skladatelj (1880—) 5, 14
Prešeren France, dr., pesnik (1800—1849) 31, 81, 101
Puškin Aleksander S., ruski pesnik (1799—1837) 54

Ravnik Janko, skladatelj (1891—) 14, 17

Sardenko Silvin, gl. Merhar!

Sattner Hugolin, skladatelj (1851—1934) 14, 17

237

Savin Risto, gl. Širca!

Scarlatti Domenico, italijanski skladatelj (1683—1757) 67
Schubert Franc, nemški sklad. (1797—1828) 103, 106, 110, 111, 112
Schulhoff Ervin, nemški skladatelj (1894—) 115
Schumann Robert, nemški skladatelj (1810—1856) 106
Schwab Anton, dr., skladatelj (1868—) 14, 102
Skrjabin Aleksander, ruski skladatelj (1872—1915) 76
Smetana Bedrich, češki skladatelj (1824—1884) 111
Stravinski Igor, ruski skladatelj (1882—) 101, 119

Šantel Saša, skladatelj (1883—) 14

Širca Friderik pl. (Risto Savin), skladatelj (1859—) 14, 102
Šuligoj Avgust, zborovodja (1900—) 5, 101

Talich Vaclav, češki dirigent (1882—) 117

Tartini (Tartič) Josip, italijanski skladatelj (1692—1770) 35

Tolstoj Lev N., ruski pisatelj (1828—1910) 65

Ukmar Vilko, skladatelj (1905—) 83

Verdi Giuseppe, italijanski skladatelj (1813—1901) 35
Vilhar Fran Serafin, skladatelj (1852—1928) 14
Volarič Andrej (Hrabroslav), skladatelj (1863—1895) 102

Wagner Rihard, nemški skladatelj (1813—1883) 67, 76
Weber Karl M. von, nemški skladatelj (1786—1826) 83, 110
Wolf Hugo, nemški skladatelj (1860—1903) 106

Župančič Oton, pesnik (1878—) 70, 86, 128

*

*

*

238

VSEBINA

Stran

I. del. UVOD. 7

II. del. SKLADATELJEVO ŽIVLJENJE.19

I. Mladost.20

II. Služba .29

III. Vojna leta.37

IV. Zorenje.47

III. del. ČLOVEK IN ZNAČAJ.61

IV. del. DELO.75

I. Vokalne skladbe.81

II. Instrumentalne skladbe. . 109

ADAMIČEVA GLASBENA BIBLIOGRAFIJA ....  145

A. Vokalne skladbe.147

B. Instrumentalne skladbe.187

C. Priredbe Adamičevih skladb.193

Dodatek.194

Č. Abecedni seznam začetnih besed vokalnih skladb . 197

D. Imenik avtorjev besedil.215

ZAKLJUČEK.219

Preglednica važnih dogodkov v življenju Emila Adamiča 223

Rodovnik družine Adamič.229

Imenik v biografskem delu navedenih glasbenikov in literatov 235

C0B1SS y.04Ž’400

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

I 383 782